Zakaj tokrat podpiram Golobiča

Katarina Kresal (KK) mi je všeč. Kot ministrica, ki končno ureja vprašanje izbrisanih. Ni mi pa všeč v mnogoterih njenih drugih pojavnih oblikah. Ni mi všeč v njeni sedanji kampanji za zaščito imena in lika Draška Veselinoviča kot predsednika uprave NLB. Zakaj? Ker kljub poudarjeno drugačni retoriki ne ščiti integritete predsednika uprave najpomembnejše domače banke, pač pa napačne pretekle poslovne odločitve te iste banke ter v samem bistvu podjetja, ki so se pri tej banki zadolžila brez ustreznih kritij.

Strinjam se s KK, ko pravi:

»[…NLB je gospodarska družba, sicer v večinski državni lasti, vendar vseeno gospodarska družba, ki ima svoje nadzorne organe in mora delovati skladno z zakonom…]

[…Ugotavljanje odgovornosti za ravnanje tega direktorja je v pravni državi predmet dela pristojnih institucij, policije, tožilstva in sodišč, in ne sme iti na škodo tega, da se onemogoči delovanje gospodarskih sistemov, kjer ima zaposlitev na tisoče ljudi. Kako si predstavljamo, da bo delovalo gospodarstvo, če pristanemo na to, da bomo predsednike uprav pomembnih finančnih institucij politiki razreševali, ker nam ne bo všeč njihova poslovna odločitev, pri čemer konkretnih podrobnosti teh odločitev sploh ne poznamo?…]

[…Tudi sama se osebno ne strinjam z zadnjo potezo vodstva banke glede reprogramiranja kreditov INFOND holdingu. Javno sem že večkrat povedala, da morajo banke v teh kriznih časih skrbeti predvsem za kvalitetno financiranje razvojnih aktivnosti slovenskega gospodarstva. A vendar mi kot političarki, predsednici vladne stranke in ministrici v vladi ne pade na pamet, da bi šla v maniri starih konceptov in razmišljanja politično mimo vseh predpisov brezobzirno pritiskati na upravo, naj stori to, kar od njih kot političarka pričakujem…]«

Toda KK tukaj strelja v prazno. V konkretnem primeru nihče od javno omenjanih ministrov iz Zares in Desus ne »pritiska na upravo NLB, naj stori to, kar od njih pričakujejo«. No, morda so na upravo NLB posamezni ministri vseeno pritiskali v zakulisju »naj stori to, kar od nje pričakujejo«. Toda to bi lahko bili kvečjemu ministri iz stranke finančnega ministra in ministri iz stranke notranje ministrice, ki lahko da imajo nekaj milijonov zasebnih razlogov, zakaj mora NLB reprogramirati non-performing dolgove tajkunov. Ministri iz strank Zares in Desus so ogorčeno protestirali zgolj proti temu, kar je uprava NLB naredila proti zdravi poslovni logiki in proti vladnim dokumentom, ki eksplicitno zatrjujejo, da bančna poroštva ne bodo namenjena za refinanciranje tajkunskih kreditov. Kdo bo znotraj bilance NLB uspel zagotoviti, da noben del dolgoročnih virov banke, pridobljenih z izdajo obveznic na podlagi podeljenega državnega jamstva, ne bo šel za refinanciranje tajkunskih kreditov?!

Vsak evro, ki bo pokrit s poroštvi države, šel za reprogramiranje non-performing kreditov Laškega, Istrabenza, Merkurja itd., je evro manj za druga slovenska podjetja, ki kredite krvavo potrebujejo za tekoče poslovanje in naložbe. In takšnih tajkunskih evrov je za nekaj sto milijonov. Ali milijard. Banke, ki reprogramirajo tajkunske kredite, da bi reševale svoje napačne pretekle poslovne odločitve, ne financirajo razvoja, ampak menedžersko privatizacijo. In če v ta namen uporabijo vire, pokrite s poroštvi države, preusmerjajo javne subvencije v privatne žepe tajkunov.

Oprostite, NLB je prekršila pravila, ki jih je postavila vlada. Vlada (in ministri znotraj vlade) kot večinska lastnica NLB pa imajo vso pravico, da prek skupščine in nadzornega sveta banke zahtevajo odgovornost uprave banke.

Zato v konkretnem primeru podpiram Gregorja Golobiča, Mateja Lahovnika in Karla Erjavca. (No, Golobič si zasluži pohvalo tudi zato, ker je praktično podvojil proračun za raziskave in razvoj in tehnološke subvencije).

Socializem za bogate – Upravičena jeza davkoplačevalcev

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Dobro stoletje nazaj je ameriški predsednik Theodore D. Roosevelt napovedal vojno monopolom in napovedal bitko za večjo enakost vseh državljanov. Takoj po nastopu predsedniške funkcije je leta decembra 1901 na ameriški Kongres naslovil 20.000 besed dolg govor, v katerem je od Kongresa zahteval, da omeji moč ameriških korporacij znotraj razumnih meja. Kongres se temu pozivu sicer ni aktivno odzval, je pa Rooseveltova administracija sprožila 45 sodnih postopkov proti največjim ameriškim korporacijam zaradi zlorabe monopolnega položaja, omejevanja konkurence in nelojalnih poslovnih praks. Roosevelt je tako z zavzemanjem za aktivno regulacijo postal znan kot »trust buster«, preganjalec monopolov.

Hkrati s preganjanjem monopolov pa je sprožil tudi bitko proti t.i. roparskim baronom, ki so v času industrializacije prišli do enormnega bogastva (Rockefeller, J.P. Morgan itd.), večinoma z nelojalnimi poslovnimi potezami in omejevanjem enakih možnosti ostalih. Po končanju svojega drugega mandata se je Roosevelt leta 1910 zavzel za t.i. »square deal«, to je za večjo enakopravnost in za enake možnosti vseh, vendar ne zgolj v »okviru obstoječih pravil igre«, ampak da se »pravila spremenijo tako, da bodo omogočila večjo enakost možnosti in enakost plačila za opravljeno delo«.

Practical equality of opportunity for all citizens, when we achieve it, will have two great results. First, every man will have a fair chance to make of himself all that in him lies; to reach the highest point to which his capacities, unassisted by special privilege of his own and unhampered by the special privilege of others, can carry him, and to get for himself and his family substantially what he has earned. Second, equality of opportunity means that the commonwealth will get from every citizen the highest service of which he is capable. No man who carries the burden of the special privileges of another can give to the commonwealth that service to which it is fairly entitled.
I stand for the square deal. But when I say that I am for the square deal, I mean not merely that I stand for fair play under the present rules of the game, but that I stand for having those rules changed so as to work for a more substantial equality of opportunity and of reward for equally good service… When I say I want a square deal for the poor man, I do not mean that I want a square deal for the man who remains poor because he has not got the energy to work for himself. If a man who has had a chance will not make good, then he has got to quit… Now, this means that our government, National and State, must be freed from the sinister influence or control of special interests. Exactly as the special interests of cotton and slavery threatened our political integrity before the Civil War, so now the great special business interests too often control and corrupt the men and methods of government for their own profit. We must drive the special interests out of politics… For every special interest is entitled to justice, but not one is entitled to a vote in Congress, to a voice on the bench, or to representation in any public office. The Constitution guarantees protection to property, and we must make that promise good. But it does not give the right of suffrage to any corporation. The true friend of property, the true conservative, is he who insists that property shall be the servant and not the master of the commonwealth; who insists that the creature of man’s making shall be the servant and not the master of the man who made it. The citizens of the United States must effectively control the mighty commercial forces which they have themselves called into being.”

Mnoge njegove ideje so bile kmalu uresničene, med drugim tudi uvedba dohodnine, mnoge pa malce kasneje v »new dealu« njegovega daljnega bratranca Franklina D. Roosevelta.

Roosevelt je leta 1906 dobil Nobelovo nagrado za mir in njegova podoba je vklesana v goro Mount Rushmore ob še treh največjih ameriških predsednikih – Washingtonu, Jeffersonu in Lincolnu. Kar pove veliko o njegovi zgodovinski vlogi.

O tem govorim zato, ker se današnja situacija, sto let kasneje, zdi precej podobna. In ker zahteva podobno delovanje. Obdobje zadnjih dvajset let je v razvitih državah pomenilo obdobje velikih priložnosti, velikih dobičkov in velikih zaslužkov. Medtem ko so Clintonova leta t.i. »nove ekonomije« pomenila predvsem storitveni in tehnološki boom na čelu z Microsoftom, Googlom in tehnoloških podjetij na Nasdaqu, pa je obdobje med leti 2004 in 2008 poskrbelo za blaginjo predvsem finančnih institucij. To je bilo diamantno obdobje za bankirje in menedžerje finančnih skladov, ki so z investiranjem v različne laikom nerazumljive izvedene finančne instrumente ter njihovim prekladanjem med različnimi portfelji na nereguliranem finančnem trgu poskrbeli za nekaj desetkratno napihnjene bilance skladov in bilančne vsote bank. Njihovi menedžerji pa so precejšen del teh navideznih dobičkov prek bajeslovnih plač, nagrad in bonusov prelili v zasebne žepe. V tem obdobju se je neenakost v razvitih družbah močno povečala. V ilustracijo, leta 1979 je zgornji 0,1% Američanov zaslužil 20-krat več od spodnjih 90% populacije, leta 2006 pa se je to razmerje povečalo na 77-krat.

S tega vidika so demonstracije in kamenje ob srečanju skupine G-20 v Londonu ter naraščajoči negativni sentiment proti »bogatim« v večini razvitih držav zelo razumljivi. Med ljudmi se je razrasel – upravičen – občutek, da bogataši iz finančnega sektorja do tega bogastva prišli na nemeritoren način, ob pomoči zlobirano pomanjkljive regulacije, z ustvarjanjem Ponzijev finančnih shem, z nesorazmernimi nagradami za svoje delo ter skrivanjem svojih zasebnih kapitalskih dobičkov v davčnih oazah. Kot pravi zadnji Economist, je glavni očitek proti novim finančnim bogatašem bolj ali manj upravičen. Finančniki so ustvarili sistem, v katerem oni privatizirajo dobičke z investiranjem tujega denarja in nato socializirajo izgube, ko njihove družbe propadejo. Hkrati jim v stiski na pomoč priskočijo še centralne banke z zniževanjem obresti in vlade s finančnimi bail-out programi, saj so finančne družbe, ki jih vodijo, prevelike, da bi smele propasti. Lepšega socializma si finančni bogataši res ne bi mogli želeti.

Toda kot ugotavlja tudi Economist, nekaj gnilega je v finančnem sektorju, kjer se glavna kapitalistična spodbuda – sorazmernost donosov stopnji tveganja naložb – sprevrže v visok račun, izstavljen davkoplačevalcem. Jeza davkoplačevalcev je povsem upravičena. Zato je treba narediti troje. Prvič, finančni sistem je treba reformirati in delovanje finančnih inštitucij regulirati. Zmotno je prepričanje, da finančne inštitucije ne počnejo nič koristnega. Dejstvo je, da so finančne inštitucije kot olje v motorju tržnega gospodarstva. To se morda najlepše demonstrira danes, ko finančni trg deluje samo še na četrt, podjetja ne morejo dobiti dovolj kreditov niti za tekoče poslovanje, fizične osebe pa za nakup nepremičnin. Brez financ se gospodarstvo zaustavi. Dejstvo pa je, da finančne inštitucije potrebujejo bistveno večji nadzor.

Oblike zahtevane večje regulacije so različne od države do države, saj je struktura finančnih poslov med njimi zelo različna. Sistemsko tveganje v ameriškem in britanskem finančnem sektorju je denimo predstavljalo neregulirano poslovanje zasebnih finančnih korporacij z izvedenimi finančnimi instrumenti. Pri nas pa je sistemsko tveganje v finančnem sektorju predstavljalo slabo regulirano posojanje in zavarovanje kreditov državnih in zasebnih bank finančnim holdingom in za menedžerske prevzeme. Sistemska zdravila bodo zato različna. Očitno pa je, da je treba poostriti pravila glede izvedenih finančnih instrumentov, glede bonitetnih izračunov, glede računovodskih standardov, glede zahtevanih kapitalskih rezervacij za bolj tvegane finančne naložbe, da je treba omejiti možnost zavarovanja za najete kredite z zastavo vrednostnih papirjev itd. Ta nova regulacija se bo morala zgoditi, sicer svetovno gospodarstvo ne bo pripravljeno na novi vzpon oziroma bo še naprej močno podvrženo podobnim sistemskim tveganjem.

Drugič, zlorabe s strani finančnikov in menedžerjev je treba sankcionirati. Prvič zaradi pravičnosti same in drugič zaradi omejitve možnih negativnih družbenih posledic. Sicer se bo upravičen negativni sentiment v družbi s poglabljanjem gospodarske krize ter z najedanjem eksistence tistih z najnižjimi dohodki samo še poglobil. Nemiri, podobni tistim v Atenah, Reykjaviku, Londonu se lahko sprevržejo v bistveno širše dimenzije, kjer tudi individualno obračunavanje z najbolj izpostavljenimi bančniki, menedžerji in tajkuni ni izključeno. Zanimivo je, da pravosodni sistem v razvitih tržnih gospodarstvih glede tega deluje bistveno bolj učinkovito in da samodejno sankcionira takšne zlorabe, ko se izkažejo (denimo primer Enrona v ZDA ali Mannesmana v Nemčiji).

Pri nas pa tovrstne prakse skorajda ni. Dejstvo je, da je nerazumne špekulacije, izigravanje in eklatantno kršenje zakonov glede prevzemne in protimonopolne zakonodaje pri nas potrebno tudi sodno sankcionirati. Če do pravnomočnih sankcij, denimo v primeru Istrabenza in Pivovarne Laško, ne bo prišlo, naš tržni gospodarski sistem nikoli ne bo normalno deloval, državljani pa bodo izgubili zaupanje v njegovo učinkovitost ter učinkovitost pravne države. Grobo sistemsko deziluzioniranje državljanov v obdobju hudih gospodarskih in socialnih razmer pa zna biti zelo eksplozivna mešanica. Odgovornost sedanje vladajoče garniture je, da na tem področju  uveljavi bolj učinkovito pravno državo.

In tretjič, potrebne so korekcije v socialnem sistemu, tako glede delitve ustvarjenega bogastva kot tudi glede zagotavljanja enakih možnosti vsem, kar se nenazadnje mora manifestirati tudi v lažjem in cenejšem dostopu do zdravstvenih in šolskih storitev. Razmere v anglosaksonskih, azijskih ali tranzicijskih državah so na tem področju neprimerno slabše kot denimo v kontinentalni Evropi, Skandinavskih državah ali Sloveniji. Obamin New Deal obeta pomembne spremembe na področju dostopa do osnovnega zdravstvenega varstva in kvalitete javnega šolstva v ZDA, ostalim državam na tem polu pa se morajo Obame šele zgoditi. Pri nas je dostopnost prebivalstva do zdravstvenih in šolskih storitev neprimerno boljša in omogoča v bistveno večji meri enake možnosti vsem kot v ostalih državah, s katerimi se primerjamo.

Šepa pa sistem glede kvalitete storitev, saj je denimo do hitrih in kvalitetnih zdravstvenih storitev mogoče priti šele ob visokih doplačilih, ker seveda dostopnost zdravstvenih storitev de facto močno zmanjšuje. Po drugi strani pa je dejstvo, da mnoge pridobitve preteklosti, denimo nizka upokojitvena starost in visoko razmerje pokojnin iz obveznega zavarovanja glede na plačo, niso dolgoročno finančno vzdržne. Mnoge tovrstne »pridobitve« na daljši rok tudi ne bodo več potrebne, saj bo čez dvajset let struktura zaposlenih bistveno drugačna in bo večina sedaj zaposlenih na težavnih delih v industriji ali gradbeništvu že upokojena. Mlajše generacije bodo v veliki večini, okrog 85-odstotno, zaposlene v storitvenem sektorju, kjer so fizični napori bistveno nižji, možnosti fleksibilnejših oblik zaposlitve pa bistveno večje.

Ko se danes pogovarjamo o reformiranju obstoječega finančnega, gospodarskega in socialnega sistema, se dejansko pogovarjamo o novi družbeni pogodbi. Vsi deležniki v teh pogovorih – zaposleni, delodajalci, sindikati, široka javnost – pa se morajo zavedati, da se pogovarjamo o tem, kako narediti našo skupno prihodnost socialno bolj sprejemljivo, vendar hkrati tudi z dovolj učinkovitimi gospodarskimi temelji, da si jo bomo lahko privoščili. Kompromisi na vseh straneh bodo zato nujni. Toda gradimo skupno prihodnost, kar je prvenstveno treba imeti pred očmi.

Krize doma ne moremo premagati, lahko jo pa ublažimo

V skladu z napovedmi dobiva kriza tudi pri nas podobne razsežnosti kot v državah, kjer se je začela. In kaže se v nekajkrat večjem zmanjšanju outputa, kot so ga še pred mesecem želele priznati pristojne vladne službe. Povsem jasno je, da krize v slovenskem gospodarstvu ni mogoče zaustaviti – razen če bi imeli na voljo denimo nemški proračun, s katerim bi neomejeno financirali agregatno povpraševanje – dokler ne pride do gospodarskega preobrata najprej v ZDA, kar bo dvignilo optimizem, povpraševanje in rast tudi v naših najpomembnejših gospodarskih partnericah. Do tega pa je še daleč. Okrevanja v ZDA ni mogoče pričakovati pred drugo polovico 2010, morda še kasneje, v Sloveniji pa ne pred 2011. Nobene optimistične obljube predstavnikov vlade in nobeni rebalansi proračuna tega ne morejo spremeniti.

Kolumna je v izvirniku objavljena v Financah.

Pozabite na to, da bi krizo doma reševali s spodbujanjem agregatnega povpraševanja v obliki infrastrukturnih projektov. Preprosto zato, ker priprava takšnih projektov (denimo železniška infrastruktura, energetski projekti itd.) traja nekaj let. Takrat pa bo kriza že mimo. Tudi če bi imeli na voljo že pripravljene projekte, pa proračun – ob napovedi minus 4-odstotne rasti in podvojitvi proračunskega primanjkljaja – nima denarja za njih. Pozabite na še tako »izboljšano črpanje« evropskih sredstev. To so peanuts v primerjavi s potrebno velikostjo investicij za značilen dvig agregatnega povpraševanja.

Prav tako ne bodo pomagali napovedani vladni nakupi presežne ponudbe stanovanj na trgu. Nasprotno, gre za najbolj neumno trošenje davkoplačevalskega denarja, kar ga je bilo po znanih avanturah z Darsom. Gre preprosto za subvencijo nekaterim  gradbenim podjetjem in investitorjem, ki so se zaštrikali – podobno kot Istrabenz – v svojih špekulacijah in bi zdaj radi, da ta njihov pohlep pokrijemo davkoplačevalci. Ne, država teh stanovanj ne sme kupiti. In če tega ne bo naredila, bodo sedanje napihnjene cene padle in njihov nakup bo spet postal bolj privlačen in dostopen.

Toda – če se ne moremo sami potegniti iz krize, še ne pomeni, da ne moremo v Sloveniji narediti ničesar za omilitev njenih najhujših posledic. Ta kriza bo – ne me razumeti narobe – imela tudi mnoge pozitivne posledice. Počistila bo z mnogimi neracionalnostmi, tako v naših zasebnih trošenjih kot v proračunskih izdatkih. Počistila bo z različnimi finančnimi holdinškimi baloni in nerazumnimi menedžerskimi prevzemnimi spački. In počistila bo z mnogimi podjetji, ki so bila slaba že desetletje ali več pred to krizo in bi že zdavnaj morala v stečaj. Tega se ne da preprečiti in kriza tukaj ne bo poznala milosti. Toda mogoče je preprečiti, da propadejo povsem zdrava podjetja in mogoče je omiliti socialno stisko ljudi, ki bodo izgubili službe ter njihovih družin. In prek zadnjega nenazadnje vplivati tudi na manjše zmanjšanje agregatnega povpraševanja in s tem malce omiliti padec gospodarske aktivnosti.

Mnoga slovenska podjetja, ki ustvarijo večino svojih prihodkov na izvoznih trgih, imajo zdrave temelje, vendar jih lahko izpad naročil za 50 in več odstotkov ter izpad bančnega financiranja za premostitev krize spravi v bankrot. Tukaj ne pomagajo niti še tako ciljane subvencije države, pač pa je treba podjetjem omogočiti večjo fleksibilnost. Največje breme v času krize podjetjem predstavlja financiranje materialnih stroškov ter financiranje (trenutno) presežnega dela zaposlenih. Glede prvega podjetja potrebujejo stabilno financiranje s strani bank. Kar pa bo po eni strani mogoče šele, ko se bodo banke očistile slabih kreditov, in po drugi strani, ko bodo banke dobile na mizo prepričljive programe prestrukturiranja podjetij.

Glede drugega pa je nujno podjetjem omogočiti večjo fleksibilnost v smislu procikličnosti zaposlovanja. Vse evropske države omogočajo fleksibilne oblike odpuščanja zaposlenih iz poslovnih razlogov, pri čemer so v veljavi manj restriktivna določila glede dolžine odpovednih rokov in višine odpravnin. Slovenija je v evropski primerjavi tukaj med najbolj restriktivnimi državami, ki podjetjem praktično onemogoča odpuščanje dela zaposlenih v primeru negativnega poslovnega cikla. Si predstavljate, da mora recimo takšno podjetje kot je Gorenje, zaradi zmanjšanih naročil za določeno obdobje zapreti en ali dva obrata in da mora pri tem plačati še vse odpovedne roke in odpravnine? To je enako, kot da bi podjetju denimo v času najhujše krize naložili še dodatni 5- ali 10-odstotni davek.

Ena izmed možnih rešitev, ki bi podjetjem omogočila večjo fleksibilnost zaposlovanja v času krize, je institut začasne odpovedi. V praksi to pomeni, da bi lahko podjetje v primeru izpada velikega dela naročil začasno zaprlo posamezen obrat ali linijo in hkrati začasno odpovedalo pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, denimo za čas največ enega ali dveh let. V tem času presežni delavci, brez odpovednega roka, preidejo na zavod za zaposlovanje, kjer prejemajo nadomestilo za čas trajanja začasne brezposelnosti. Po izboljšanju situacije bi podjetje te začasno odpuščene delavce spet zaposlilo. V primeru, da tega ne bi moglo, pa bi moralo v času največ dveh let po začasni odpovedi pogodb vsem tako odpuščenim izplačati zakonsko pripadajoče odpravnine.

Prednost tega instrumenta je, da država podjetjem v težavah ne zategne še dodatno vrvi okrog vratu, medtem ko so začasno odpuščeni delavci deležni polne socialne varnosti. Dodatna prednost tega je tudi, da se lahko začasno odpuščeni delavci kasneje vrnejo na prejšnje delovno mesto, v vmesnem času pa najdejo drugo začasno zaposlitev.

Država bi v ta namen – po italijanskem vzoru – morala oblikovati poseben sklad za brezposelne, iz katerega bi financirali nadomestila za brezposelnost vseh, ki bodo v času sedanje krize izgubili službo. Proračun tega sklada bi se lahko napajal iz povečanih trošarin na alkoholne pijače, mineralna goriva ter iz uvedenih ekoloških dajatev.

Navedeni instrument predstavlja po eni strani ustrezen amortizator v primeru poslovnih ciklov, po drugi strani pa ustrezno socialno varnostno mrežo. Hkrati pa deluje tudi kot avtomatski stabilizator, ki zagotavlja, da se agregatna potrošnja ohranja na določeni ravni.

%d bloggers like this: