Ta teden se je začel z dvema prijetnima novicama. Vlada je na dopisni seji sklenila, da nedavno sprejeti zakon o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb (pidov) velja tudi za Zavarovalnico Triglav, ki mora zaradi tega do konca tedna začeti vse postopke za uvrstitev delnic Triglava na borzo. Druga novica je, da je NLB objavila prospekt za javno ponudbo delnic, v katerem vlagateljem ponuja 327.733 novih delnic po 307 evrov za delnico (gre za 4.3% novih delnic).

Novica glede Triglava je prijetna zato, ker bo vlada na ta način končno omogočila začetek privatizacije Triglava in transparentnega trgovanja z delnicami Triglava na borzi (po zakonu najkasneje do konca januarja 2008). Vlada se je sicer odločila, da bo še naprej vsaj četrtinsko lastniško obvladovala Triglav, toda kotacija na borzi bo po eni strani omogočila poiskati prave lastnike Triglavu in prenesla odgovornost za aktivno upravljanje na zasebni sektor, po drugi pa dala možnost transparentnega izstopa majhnim delničarjem po tržni ceni.

Novica glede NLB pa je prijetna zato, ker se je največji lastnik odločil za (pol)odprto javno ponudbo delnic, pri čemer imajo v prvem krogu prednost obstoječi delničarji, v drugem krogu pa morebiti tudi ostali interesenti. S to dokapitalizacijo bo NLB prišla do 100 milijonov evrov svežega kapitala, ki naj bi ga uradno izkoristila za svoje strateške naložbe v tujini. Resnici na ljubo, si NLB s to vsoto svežega kapitala pri kapitalskem širjenju v tujini ne bo mogla kaj prida pomagati, saj bi za resne nakupe potrebovala vsaj med petsto milijonov in eno milijardo evrov. Ta dokapitalizacija bo NLB pomagala le k zmanjšanju svoje kapitalske izpostavljenosti, saj njena kapitalska ustreznost do sedaj ni bila ustrezna in je Banka Slovenije še pod vodstvom Mitje Gasparija od NLB zahtevala, da sprejme ukrepe za njeno izboljšanje. Kljub temu, da torej ta dokapitalizacija za NLB ne pomeni resnega preboja glede njene razvojne strategije, je koristno vsaj to, da omogoča menedžmentu bolj miren spanec.

No, slaba novica pa je ta, da delnice NLB še naprej ne bodo kotirale na borzi in bo NLB še naprej ujeta med enega nepravega in nekaj zasebnih lastnikov, kar pa zaradi večinskega deleža nepravega lastnika države ne vodi niti k izbiri prave menedžerske in nadzorne ekipe niti k oblikovanju bolj ambiciozne poslovne politike banke. Naj spomnim na to, da konkurenca NLB z agresivno poslovno politiko še naprej vztrajno krade njen tržni delež na domačem trgu in da donosnost NLB ostaja še naprej precej šibka glede na konkurenco.

Pomembni pa sta vsaj še dve dejstvi. Prvič, razpis za prodajo skoraj polovice Telekoma, javna ponudba za (pol)odprto dokapitalizacijo NLB, kotacija Zavarovalnice Triglav na borzi, morebitni skorajšnji začetek privatizacije NKBM ter pogovori o modernizaciji slovenskih železnic prek javno zasebnega partnerstva kažejo, da utegne ta vlada narediti izjemno pomembne (thatcherjanske) premike pri privatizaciji državnih podjetij. Rekel sem – utegne. Prav tako se namreč utegne zgoditi, da se bo pri sami operativni izvedbi teh privatizacij spet zalomilo. Kajti do sedaj vladi v tem mandatu razen prodaje Slovenske industrije jekla ni uspelo izpeljati še nobenega postopka do konca. Vedno se ji zalomi pri detajlih, zaradi česar padejo celi postopki še pred začetkom izvedbe. Pri tem se zastavlja vprašanje ali gre – tako kot pri našem tožilstvu in sodstvu – samo za nesposobnost ali pa za namerne obstrukcije. Rekel bi, da gre za oboje.

In drugič, očitno je, da se je vladi začelo muditi s privatizacijo, kar kažejo tudi pospešene prodaje deležev Kada in Soda (večinoma podjetjem, povezanim z menedžmentom). Razlog za to hitenje je lahko podoben kot pri Rusih, ko so se po drugi svetovni vojni morali umakniti iz zahodnega dela Nemčije in so praktično odmontirali in s seboj odpeljali vse, kar je bilo vrednega (tudi cele tovarne). Očitno je, da je vlada na podlagi anket javnega mnenja dojela, da se njen čas izteka, zato noče pustiti naslednji vladi nobenih vzvodov za obvladovanje gospodarstva (in s tem moči politične elite). Hkrati pa poskuša precejšnji del do sedaj s strani države neposredno ali posredno obvladovanih podjetij odsvojiti v roke sedanjim oblastnikom prijaznim fizičnim osebam oziroma pri tem vsaj pobrati svoj zasebni »davek« v obliki provizij.

Lahko pa se seveda tudi motim in je ta vlada pobrala vso modrost in drznost Maggie Thatcher iz 1980. let in privatizacijo izvaja izključno z namenom, ker hoče povečati učinkovitost našega gospodarstva. Verjemite, kar hočete. Meni je všeč, da se privatizacija dogaja, ker je to dobro za dolgoročno učinkovitost in konkurenčnost našega gospodarstva. In da čas, ki smo ga s kolegi neplačano investirali v delo v vladnem strateškem svetu za gospodarstvo ter odboru za reforme ni šel popolnoma v nič.

Matej Lahovnik je predvsem politik in šele nato ekonomist. No, ni glih pravi ekonomist, ampak ima doktorat iz menedžmenta, torej vede, ki se ukvarja s teoretskimi vidika upravljanja in ima z ekonomijo skupno le to, da se predava na isti fakulteti.

V tej luči je treba tudi razumevati Lahovnikovo delovanje in javno komentiranje. Njegove pobude in izjave so predvsem politične narave in pogojene s političnimi interesi. Kar je povsem legitimno obnašanje politikov. In ker je pač opozicijski poslanec, je povsem legitimno kritičen in dejaven do politik vladne koalicije. Vendar pa mu pri njegovem delovanju znanje ekonomije ter analiziranje podatkov ne bi škodilo. Nasprotno, precej bi mu pomagalo pri oblikovanju pravih in strokovno utemeljenih pobud. Da se ne bi smešil v strokovni javnosti.

V zadnji številki Mladine Lahovnik komentira, zakaj je predsedniku vlade Janezu Janši predlagal, da na posvetu parlamentarnih strank obravnavajo tudi izhodišča javnofinančne politike. V komentarju Lahovnik izraža zaskrbljenost zaradi dvakrat višje inflacije v Sloveniji glede na evro območje. In glede tega ima prav, previsoka inflacija v Sloveniji nas mora skrbeti. Toda argumenti, ki jih navaja. so napačni.

Dejstvo, da Slovenija letos ne izpolnjuje maastrichtskega kriterija glede inflacije, razen kozmetičnega vtisa ni relevantno. Prvič, inflacija samo po sebi ni slaba, dokler je podprta z visoko gospodarsko rastjo. Dokler namreč slovensko gospodarstvo raste hitreje od povprečja v evro območju, je višja inflacija v Sloveniji ne samo vzdržna ampak tudi nujna. Če pogledate številke o gospodarski rasti in inflaciji za 27 starih in novih članic EU v zadnjih 15 letih, boste našli lepo korelacijo med obema. Gospodarstva, ki hitreje rastejo, imajo tudi višjo inflacijo, saj se rast cen, rast povpraševanja in ponudbe med seboj dinamično poganjajo. Irski gospodarski čudež v zadnjih dvajsetih letih je bil pospremljen tudi z visoko inflacijo. Nasprotno pa imajo države z ničelno ali negativno inflacijo (deflacijo) običajno hude težave z gospodarsko rastjo in se z velikimi težavami izvijejo iz gospodarskega pesimizma. Desetletje japonske stagnacije v 1990. letih je lep primer tega.

Drugič, visoka inflacija seveda vpliva na zmanjševanje konkurenčnosti slovenskega izvoza. Toda Lahovnik spet uporablja napačen argument, ko govori o tem, da bi »nadaljnja krepitev evra glede na dolar lahko oslabila konkurenčni položaj gospodarstev evroobmočja, tudi Slovenije, ki izvozi 70% BDP«. Hm, krepitev evra glede na dolar ne more bistveno ogroziti slovenskega izvoza, saj je Slovenija v prvih šestih mesecih letošnjega leta na območje EU-27 izvozila kar 73% vsega izvoza, od tega 55% na evro območje. Pomembna je torej predvsem konkurenčnost slovenskega gospodarstva znotraj EU oziroma evro območja. Toda dvakrat višja inflacija od povprečja v evro območju je z vidika konkurenčnosti našega izvoza vzdržna tako dolgo, dokler je tudi rast naše produktivnosti (BDP na zaposlenega ali BDP na prebivalca) dvakrat višja od povprečja evro območja, kamor Slovenija opravi večino izvoza. Slovenija trenutno je v takšni situaciji. Če pa želimo primerjati konkurenčnost slovenskega gospodarstva na trgih nekdanje Jugoslavije, pa je seveda treba primerjati podatke o razliki med njihovo in našo inflacijo ter razliko med njihovo in našo rastjo produktivnosti. Mimogrede, zaradi izjemno hitre rasti slovenskega izvoza v EU se po letu 2004 zmanjšuje delež slovenskega izvoza v države bivše Jugoslavije – leta 2005 je znašal še 17.2%, v prvi polovici letošnjega leta pa le še 15.4% celotnega slovenskega izvoza (Vir: SURS).

Tretjič, pomembno je poznati vzroke inflacije, če kritiziramo visoko inflacijo in iščemo grešne kozle. Res je, da naša vlada ne vodi najbolj optimalne fiskalne politike, saj bi morala voditi proticiklično fiskalno politiko. Danes v obdobju visoke rasti bi morala relativno zniževati javne izdatke in proračunski primanjkljaj, tako akumulirano rezervo pa uporabiti v obdobju nizke konjunkture za spodbujanje rasti. Toda s sedanjo inflacijo to nima veliko skupnega. Če pogledate številke, je očitno, da k sedanji 3.8 odstotni inflaciji vlada ni odločilno prispevala s svojimi politikami. Rast reguliranih cen (0.5%) in rast cen v nemenjalnem (tudi javnem) sektorju (1.4%) sta nižji od rasti cen v menjalnem sektorju (1.7%), kjer se cene oblikujejo prosto. Rast plač v javnem sektorju je za skoraj 2 odstotni točki nižja od rasti plač v zasebnem sektorju. Na rast cen goriv vlada ni bistveno vplivala, saj jo poganjajo visoke cene nafte na svetovnih trgih, vlada pa maloprodajne cene v veliki meri umirja s proticikličnimi trošarinami. Trošarine na tobačne izdelke so odgovorne za približno eno dvanajstino višje inflacije. Inflacijo so v višino pognale predvsem cene hrane, ki so odgovorne za eno tretjino višje inflacije ter cene počitniških aranžamajev, ki so odgovorne za eno šestino višje inflacije. S tem pa vlada neposredno nima veliko skupnega.

Vlada je odgovorna kvečjemu za mehanizem, da se višje svetovne cene hrane lahko tako popolno prenašajo v naše maloprodajne cene. In sicer zato, ker v preteklosti z mehanizmi konkurenčne politike ni preprečila monopolizacije trga, denimo pri pijačah (prevzem Uniona s strani Laškega), živilih (prevzem Kolinske s strani Droge), mesni industriji (koncentracija okrog Perutnine Ptuj in Panvite) itd. in ker je dovolila incestno vertikalno povezavo med pridelovalci mleka in mlečno proizvodnjo (Ljubljanske mlekarne) ter de facto prevzem trgovca z dominantnim položajem na trgu (Mercatorja) s strani njunih močnih dobaviteljev. Izkušnje drugih evropskih držav (Nemčija, Avstrija, Italija itd.), kjer je teh incestnih povezav manj oziroma, kjer je tržna struktura v trgovski panogi bistveno bolj konkurenčna, nam lepo ilustrirajo, da se tam tudi vpliv višjih svetovnih cen hrane bistveno manj prenaša v maloprodajne cene, torej v inflacijo.

Sedanja vlada je odgovorna predvsem za zadnje – škodljivo in netransparentno prodajo Mercatorja dobaviteljema Laškemu in Istrabenzu, preostalo je pa krivda prejšnjih vlad, tudi tiste, katere član je bil Lahovnik. Toda Lahovnik je bil v času histerije »nacionalnega interesa« njegov velik zagovornik. Prav tako ni majhna njegova vloga kot avtorja ekspertize glede menedžerskega prvzema BTC. Zato bo moral v prihodnosti prevzeti tudi odgovornost za vse negativne plati lastniških koncentracij – ali če hočete oligarhij – v Sloveniji. Tudi na področju inflacije.

Sklepati o nujnosti protiinflacijske politike s strani vlade je torej precej preuranjeno, če ne poznamo vzrokov inflacije in ali je ta inflacija vzdržna. Od Lahovnika kot nekdanjega ministra za gospodarstvo, ki je skrbel med drugim tudi za nadzor nad reguliranimi cenami ter nad uradom, ki skrbi za varstvo konkurence, bi pričakovali najmanj, da se bo podučil o konkretnih številkah ter vzrokih za višjo inflacijo v Sloveniji ter da bo zmožen tehtnega premisleka o tem ali je naša inflacija glede visoko gospodarsko rast še vzdržna in kakšne konkretne vladne protiinflacijske politike predlaga. Brez tega so Lahovnikove izjave zgolj politično motivirano besedičenje nekega politika, ne pa kredibilne pobude nekoga, ki bi rad bil ekonomist.

Kolega Stane Kovač v današnji kolumni v Financah Šrotova oligarhija odlično razgalja ne samo nastanek konkretne oligarhije iz Laškega, ampak hkrati tudi pokaže na njeno neučinkovitost. Oligarhija iz Laškega je lahko nastala in se razrasla kot rak v naši družbi samo zato, ker je:

• sistematično kršila zakone: vsaj v dveh primerih (Union in Delo) je kršila Zakon o prevzemih, toda oba sodna postopka pred sodnikom za prekrške sta (po naključju, seveda) zastarala,
• netransparentno in brez javnega razpisa od države kupovala deleže v glavnih konkurentih (Union, 2001) in prodajalcih (Mercator, 2005),
• uspešno zlobirala javno mnenje in varuha konkurence, da ji je omogočil koncentracijo kljub več kot 90-odstotnemu tržnemu deležu.

Po skoraj identični, vendar manj ‘krvavi’ poti, so šle tudi druge slovenske oligarhije. Zgodba nastanka oligarhije iz Laškega pa je naravnost učbeniška zgodba, kako namerno nedelujoča pravna država, namerno pristranski varuh konkurence ter načrtno izigravanje zakonov ob hkratni odsotnosti avtonomnega in kritičnega novinarskega ceha vodi v nastanek držav v državi. Kajti danes te iste oligarhije kupujejo politične stranke, ki jim bodo jutri še bolj omogočale zapreti domači trg pred konkurenco od zunaj.

Toda to je tek na kratke proge. Učinkovitost oligarhij se namreč hitro krha, saj so zaradi manjše izpostavljenosti konkurenci manj stroškovno učinkovite, slabše menedžersko vodene, manj inovirajo in so vedno manj konkurenčne na tujih trgih. Kot lepo ilustrira kolega Kovač, se je izvoz Laškega po pridobitvi 90-odstotnega tržnega deleža doma zmanjšal kar za tretjino.

Daren Acemoglu v študiji The Form of Property Rights: Oligarchic vs. Democratic Societies (NBER, 2003) pravi:

An oligarchic’ society, where political power is in the hands of major producers, protects their property rights, but also tends to erect significant entry barriers, violating the property rights of future producers. Democracy, where political power is more widely diffuesed, imposes redistributive taxes on the producers, but tends to avoid entry barriers. When taxes in democracy are high and the distortions caused by entry barriers are low, an oligarchic society achieves greater efficiency. Nevertheless, because comparative advantage in entreprenuership shifts away from the incumbents, the inefficiency created by entry barriers in oligarchy deteriorates over time. The typical pattern is therefore one of the rise and decline of oligarchic societies: of two otherwise identical societies, the one with an oligarchic organization will first become richer, but later fall behind the democratic society. I also discuss how democratic societies may be better able to take advantage of new technologies, and how the unequal distribution of income in an oligarchic society supports the oligarchic institutions and may keep them in place even when they become significantly costly to society.

Koncentracija lastništva v rokah domačih oligarhov je torej nevarna ne samo z vidika zlorabe konkurence na škodo domačih potrošnikov, ampak tudi z vidika pomanjkanja spodbud za lasten razvoj ter omejevanja razvoja konkurentov. Toda nevarnost oligarhij je še hujša zaradi njihove potencialne dolgoživosti. Tudi ko oligarhije postanejo ekonomsko neučinkovite in slabe za razvoj celotnega gospodarstva, se jim namreč zaradi lastniške nadvlade uspe prek nadzora političnih strank obdržati dlje časa in dolgotrajno omejevati razvoj celotnega gospodarstva.

Zaradi tega je treba tako vztrajno delati na krepitvi demokratičnih institucij družbe, učinkovite pravne države, ki varuje pravice potrošnikov in majhnih delničarjev ter medijske in novinarske avtonomije, ki s kritično distanco ocenjuje in nadzira delovanje podjetij in politične nomenklature.

Kje so danes tisti, ki so pred leti tako nekritično zagovarjali zaprtost domačega trga pred tujo konkurenco in ekskluzivno domače lastništvo in ki so tako agresivno pljuvali po tistih, ki so se zavzemali za transparentnost in konkurenco?! Naj danes razmislijo o nevarnosti za »njihov« nacionalni interes, če bodo ti oligarhi na tako nelegitimen način skoncentrirano lastnino nekoč prodali tujcem. Ali je sploh kdo pomislil, kaj za Primorsko nacionalno substanco dolgoročno pomeni, če se Istrabenz, ki je skoncentriral precejšnji del primorskega gospodarstva, proda Italijanom?! Kaj pomeni za Štajersko, če se Laško proda Avstrijcem?!

Ne verjamem, da se bo kdo izmed tistih, ki so v preteklosti v medijih orkestrirano navijali za »nacionalni interes«, za svojo zmoto opravičil. Nasprotno, pričakujem, da bodo slovenski oligarhi v prihodnje s piarovskimi akcijami še bolj aktivno polirali svoj imidž prek medijev v njihovi lasti, kupljenih novinarjev in naročenih člankov ter kupljenih komentarjev t.i. uglednih strokovnjakov. Me prav zanima, kateri izmed mojih »uglednih« kolegov se bo tokrat prodal. No, saj že itak vem in mi ni treba ugibati …

Gradnja železniške povezave med Dunajem in Trstom prek Slovenije pred natanko 150 leti je Sloveniji prinesla razvoj. Železniška proga Dunaj – Trst je tisto, kar je Slovenijo za vedno diferenciralo od ostalega dela nekdanje Jugoslavije. Ko je leta 1857 železnica povezala Ljubljano tako z morjem kot s prestolnico, se je v Sloveniji začela industrijska revolucija. Na Hrvaškem, v Bosni, Srbiji, Črni gori ali Makedoniji pa šele mnogo kasneje, ker je železnica prišla šele 20 let kasneje. Ni bilo interesa velikega tujega kapitala, zato se je Budimpešta povezala z Reko šele leta 1879.

Avstrijski kapital je potreboval povezavo s Trstom, da je Dunaj lahko dobil železne profile za strojno industrijo in blago za konfekcijo oblek. Slovenija pa je zaradi tega dobila tržaško pristanišče, plavže za topljenje železove rude v Trstu, premogovnike v Hrastniku, Zagorju in Trbovljah, železarne v Jesenicah, Štorah in Ravnah, strojno industrijo v Mariboru ter predilnice in tekstilno industrijo vzdolž železniške proge, od Ajdovščine do Maribora. Da ne omenjamo stotine lesarskih in mehaničnih obratov zaradi železniške gradnje. Brez interesa avstrijskega kapitala bi Slovenija ostala pač še ena Črna gora, lepa in odlično locirana, toda brez lastnega razvojnega zagona.

577 kilometrov dolgo železniško povezavo med Dunajem in Trstom so izgradili v 15 letih (1842-1857) po izjemno težavnem terenu (Semmering, Savinjska dolina, ljubljansko barje, Kras). Financiranje gradnje je v začetku prek državne koncesije načrtoval zasebni (bančni) kapital, toda avstrijska država ga je kasneje izrinila in jo financirala sama. Toda takoj po gradnji je država zaradi finančnih težav upravljanje in vzdrževanje te železniške povezave podelila zasebni družbi Južne železnice, ki je železniško infrastrukturo odlično vzdrževala in je že leta 1903 položila tračnice, ki dovoljujejo osno obremenitev 18 ton, kar je še danes standard mnogih železniških odsekov v Sloveniji.

Danes se slovenska vlada pogovarja z Deutsche Bahn o strateškem partnerstvu pri modernizaciji in dogradnji slovenske železniške infrastrukture ter oblikovanju logističnega stebra. Ta projekt nam prinaša velike priložnosti, podobne kot železniška povezava, ki smo jo dobili pred 150 leti. Pri tem pa nam gradnja železniške proge med Dunajem in Trstom v historični perspektivi ponuja izvrstne lekcije glede implikacij za dolgoročni razvoj. Naj jih navedem samo nekaj.

Prvič, logistične povezave prinašajo razvoj. Železnice, avtoceste in telekomunikacije tvorijo osnovno infrastrukturo, brez katere so države obsojene na zaostajanje. V Sloveniji že 15 let z velikimi mukami, kilometer za kilometrom, odpiramo odseke avtocestnega križa, o železnici (drugi tir in modernizacija obeh hrbtenic železniškega križa) samo razmišljamo, pri telekomunikacijah pa smo na milost in nemilost prepuščeni državnemu monopolistu.

Drugič, ključno je strateško načrtovanje logističnih povezav s strani države. Danes se zaradi ekoloških razlogov cestni tovorni promet pospešeno preusmerja na železnice (poglejte Avstrijo in Švico ter denar EU namenjen izgraditvi strateškega 5. koridorja med Barcelono in Kijevom). Hkrati se izoblikuje integralni logistični proizvod (od vrat do vrat), ki vključuje logistično najbolj ugodno in najhitrejšo ter varno dostavo izdelkov, kar pomeni, da bodo globalni logistični ponudniki nujno integrirali pomorski, železniški in cestni promet z vsemi manipulativnimi dejavnostmi (odprema, carina, zavarovanje). Država mora prisluhniti interesu privatnega kapitala in mu omogočiti razvoj v tej smeri. Nekdanja vlada LDS je kratkovidno preprečila združitev Interevrope in Luke Koper, sedanja vlada ima priložnost, da prek Deutsche Bahn integrira in modernizira samo logistično infrastrukturo (Luka Koper, Interevropa, Slovenske železnice) ter omogoči izoblikovanje integralnega logističnega proizvoda, ki bo dolgoročno izgradil konkurenčnost Slovenije kot logističnega centra med Azijo in Evropo.

Tretjič, financiranje gradnje je drugotnega pomena. Tako kot pri avtocestah lahko gradnjo in modernizacijo slovenskih železnic financiramo sami prek zadolževanja v tujini. In tako kot pri avtocestah lahko z davki in visokimi cestninami to finančno breme še 30 let prevaljujemo na domače davkoplačevalce oziroma podjetja. Lahko pa pustimo, da nam gradnjo in modernizacijo financirajo spet tujci, tokrat Nemci, z zasebnim kapitalom, in nas ne stane čisto nič. Dobimo pa sodobnejšo infrastrukturo in razvoj logističnega sektorja prihodnosti vzdolž Slovenije.

Četrtič, če bomo slovenske železnice dograjevali in modernizirali sami, bomo s tem s proračunskim denarjem podpirali stroškovno in časovno neučinkovito lokalno gradbeno mafijo, ki nam – krajše in manj zahtevno avtocestno omrežje od železnice Dunaj–Trst 150 let kasneje in z uporabo najsodobnejše tehnologije – gradi že 15 let in bo gradila vsaj še 5 let. Če to prepustimo tujcem, bomo imeli sodobno železniško infrastrukturo bistveno prej, brez uporabe proračunskega denarja, pa tudi naša gradbena podjetja bodo še naprej dobivala posle (od tujcev).

In petič, lekcije privatizacije železnic v zahodni Evropi kažejo, da privatizacija same železniške infrastrukture, kadar ni povezana s ponudnikom železniških storitev, lahko povzroči precejšnjo škodo. Ker je trg ponudnikov železniškega prevoza v osnovi monopolen, je potrebno železniško infrastrukturo privatizirati skupaj s ponudnikom (Slovenske železnice), pri tem pa si ohraniti določen kontrolni vpliv na strateške odločitve glede izgradnje in modernizacije infrastrukture ter razvoja ključnih podjetij v infrastrukturnem delu integriranega logističnega stebra (Slovenske železnice, Luka Koper). Slovenska vlada bi tukaj v pogajanjih z nemškim partnerjem morala vztrajati bodisi pri vsaj četrtinskem lastniškem deležu bodisi pri zlati delnici).

Torej, je kak tehten argument proti temu, da ne bi pustili Nemcem, da nam modernizirajo železnice in organizirajo logistični steber? Načeloma ne, toda v pogajanjih z nemškim partnerjem bo potrebno biti previden tako glede podrobnosti okrog pogojev sodelovanja kot tudi glede ustreznega obveščanja javnosti, sicer se nam utegne ponoviti podobno nesrečna zgodba kot pri megazabavišču. In kot pri vseh drugih projektih, ki se jih je lotila ta vlada. Nesrečne podrobnosti in neustrezno komuniciranje z javnostjo sta pokopala tudi tiste projekte, ki so bili v osnovi tlakovani z dobrimi nameni.

Tema tega poletja je nedvomno »odkritje« medijev, da imamo tudi v Sloveniji privatizacijske oligarhe oz. tajkune. Zadeva je zanimiva z večih vidikov.

Prvič, nenavadna je nenadnost medijskega »odkritja«, da je tudi slovenska tranzicija sproducirala svoje tajkune oziroma oligarhične družine, kljub temu da je o tej temi kolega Stanislav Kovač v zadnjih 14 letih v Mladini, Delu, Magu in Financah nanizal nešteto prispevkov. Samo v letošnjem letu je vladavino oligarhov v Financah sistematično obdelal v kolumnah Šrotova pivska družina, Vojna oligarhov, Vojna med gorenjskimi oligarhi, Bavčarjeva oligarhija in Rigelnikova oligarhija. Ker je imel kolega Kovač pri vseh medijih težave prav zaradi svojega pisanja o nastajanju oligarhij, je sedanje nenadno odkritje oligarhij na Slovenskem mogoče pripisati predvsem temu, da so do sedaj ta pojav poskušali vsi prikrivati. Oligarhi in tajkuni uradno niso smeli obstajati, ker je bilo to v nasprotju z uradno ideologijo o socialni nerazslojenosti slovenske družbe. Nastanek oligarhij se je skrivalo za ideologijo zasledovanja nacionalnega interesa. Šele ko je v maniri mafijskih obračunov letos prišlo do obračunov tudi med različnimi oligarhijami na Slovenskem, se je o tem začelo več pisati. Pa da ne bo pomote, ne toliko zaradi škodljivosti oligarhij, ampak zaradi tega, ker posamezne oligarhije obvladujejo različne medije in se je kapitalski spopad s finančnega trga v skladu z interesi različnih oligarhov prenesel tudi v obračunavanje na medijski sceni.

Drugič, zanimiv je obrat v ekonomski argumentaciji. Predvsem za obdobje po letu 2000, ko je prejšnja vlada napovedala privatizacijo obeh državnih bank in največje zavarovalnice, je veljala dogma o nujnosti zasledovanja nacionalnega interesa. Močni gospodarski stebri, ki so nastajali s koncentracijo podjetij (kapitala), naj bi bili dobri zaradi obrambe nacionalnega interesa pred tujci. Zadeva je bila prignana tako daleč, da denimo Andrej Plahutnik, direktor Urada za varstvo konkurence, v 13 letih svojega direktovanja ni ugotovil kaj šele sankcioniral kakršnekoli škodljive koncentracije na domačem trgu. Tudi takrat ne, ko je Laško v vojni z belgijskim Interbrewom prevzelo Union in je bilo jasno, da bo obvladovalo več kot 90% trga piva ter imelo večinske deleže tudi na vseh ostalih segmentih voda in osvežilnih pijač.

Vodilni ekonomisti tistega časa, ki so soustvarjali sedanji gospodarski sistem po letu 1991 (Jože Mencinger, Ivan Ribnikar, Veljko Bole, Dušan Mramor, Janez Prašnikar) so bili izrazito naklonjeni domačemu lastništvu in močno nasprotovali kakršnikoli prodaji deležev podjetij tujcem. Bole (Ekonomski inštitut Pravne fakultete d.o.o.) se je angažiral pri pisanju ekspertize za Laško, ki naj bi po njegovem mnenju pokazala, da združena Laško in Union nimata večinskega deleža na slovenskem trgu. Mencinger je pisal članke o škodljivosti tujih investicij. Njihove izjave danes pa izražajo »šokiranost« nad pojavom tajkunstva. Mencinger (Mladina) pravi: »Direktorji, ki sem jih zagovarjal, da so zaslužni za uspešno Slovenijo, so se sedaj razglasili, da so delodajalci in da jih skrbijo previsoke plače delavcev… Kar počneta Bavčar in Šrot je narodnogospodarsko popolnoma nekoristno in škodljivo. Gre le za prerazdeljevanje bogastva med bogatimi«. Podobno meni Ribnikar (Mladina): »Ob pričakovanju spremembe oblasti in posebej, če se to zgodi, grozi podjetjem, v katerih je država pomembna lastnica, nekaj podobnega sovražnemu prevzemu … Sedanje puljenje za deleže je obramba pred sovražnimi prevzemi v prihodnosti. Tisti, ki se gredo te igre, po postajajo še bogatejši. Še bolj bodo bogati, ko bodo podjetja prodali tujcem«.

Tretjič, dejstvo je, da so za sedanjo oligarhizacijo Slovenije največ aktivno naredili sami menedžerji. Prvi menedžerski prevrat se je zgodil že leta 1991, ko so menedžerji v Zboru združenega dela (eden izmed treh zborov tedanjega parlamenta) zrušili Sachsov-Peterletov predlog privatizacije, dokler ni bil novembra 1992 sprejet zakon, ki je omogočal notranji odkup s 50% diskontom. Menedžerji so do konca 90. let prejšnjega stoletja uspešno privatizirali podjetja, vendar jim razen v redkih primerih, država s svojimi kontrolnimi deleži prek Kad in Sod ni dovolila menedžerskih odkupov torej popolnega lastniškega prevzema.

Drugi menedžerski prevrat se je zgodil v letih 2001-2002, ko je prejšnja vlada napovedala privatizacijo obeh državnih bank in največje zavarovalnice. Menedžerji, ki so se zbali Drnovškove odločnosti glede privatizacije obeh bank, so se organizirali okrog tedanjega predsednika države Milana Kučana v Forumu 21, da bi vplivali na spremembo politike. Uspelo jim je, saj so hkrati prek medijev (Laško je kupilo osrednji časopis Delo) uspešno diskreditirali prodajo obeh bank na mednarodnem razpisu ter po umiku Drnovška s funkcije predsednika vlade uspešno »prepričali« njegovega naslednika Toneta Ropa. Prodaja NKBM tujcem je bila ustavljena, prodana je bila le dobra tretjina NLB. V ozadju tega drugega menedžerska prevrata lahko torej najdemo Milana Kučana.

Tretji menedžerski prevrat se dogaja danes, ko vlada – večinoma mimo mednarodnih razpisov – prodaja deleže Kad in Sod v posameznih podjetjih. Janševa vlada je tukaj spervertirala namen prodaje teh deležev, saj naj bi v skladu z reformnimi predlogi iz leta 2005 oba sklada prek odprtih mednarodnih razpisov prodajala majhne deleže v teh podjetjih in s tem po eni strani umaknila državo iz aktivnega upravljanja podjetij, hkrati pa tudi onemogočila koncentracijo teh lastniških deležev v enih rokah. Dogaja pa se prav nasprotno, Janševa vlada načrtno prodaja celotne deleže obeh skladov podjetjem, povezanimi z menedžerji, in s tem aktivno izvršuje koncentracijo kapitala v rokah menedžerjev oziroma oligarhizacijo Slovenije.

S časovne distance je zanimivo opazovati kontinuiteto menedžerskih elit in njihove koncentracije lastnine ne glede na barve vladnih koalicij. Podobno kot denimo za pripadnike ruske menedžerske elite, ki so bili kot preizkušeni partijski kadri in komsomolci nastavljeni na posamezna direktorska mesta in danes kot oligarhi (ki so v vavčerski privatizaciji sprivatizirali podjetja) obvladujejo Rusijo, velja tudi za Slovenijo. Večina današnjih menedžerjev v Sloveniji je bila bodisi partijsko bodisi s strani posameznih vlad izbrana in politično nastavljena. Janša je v opoziciji grmel proti tej kontinuiteti in v dobršni meri prav zaradi tega nasprotovanja prišel na oblast. Danes je zanimivo je opazovati, kako je Janša kot predsednik vlade po letu 2004 pospešil ne samo koncentracijo lastnine, ampak koncentracijo lastnine v rokah menedžerjev. Še več, koncentracijo lastnine v rokah nekoč partijsko ali s strani »komsomolske« LDS nastavljenih menedžerjev. No, nekaj malega lastnine bodo dobili tudi Cerkev in s strani te vlade nastavljeni menedžerji. Vendar gre za peanuts v primerjavi z menedžerji starejšega datuma nastavitve.

Morda zveni bizarno, toda partijsko gospodarsko kontinuiteto danes najbolj odkrito izvaja Janez Janša. Če bi verjel v teorije zarote, bi rekel, da je Janšo nastavila prav partijska kontinuiteta, da bi jim pod krinko desničarske vlade dal tisto, česar si niso upale odkrito dati prejšnje vlade. S tega vidika nastopa Janša kot Kučanova kontinuiteta oziroma kot izvajalec njegove politike. Ker pa ne verjamem v teorije zarote, bi rekel, da je bil Janša kot premier pač nezavedno zlorabljen s strani kontinuitete menedžerskih elit. V obeh primerih si ga bo zgodovina zapomnila kot premiera, da je izpeljal razslojevanje in oligarhizacijo slovenske družbe. Tudi njegovi kratkoročni verodostojnosti kot politiku to ne more koristiti.

V Sloveniji nimamo velikih izkušenj s privatizacijami, vsaj ne takih zaresnih, ko država prodaja svoje paradne konje. Edina izjema je dejansko prva faza privatizacije NLB, ki je bila – po vseh medijskih odporih – vendarle izvrstno izpeljana. Z izvrstnim mislim to, da je država dosegla za tisti čas ne samo izjemno dobro ceno za prodajo tretjinskega deleža (2.8-kratnik knjigovodske vrednosti), temveč tudi primernega kupca in odlične spremljevalne pogoje, zapisane v delničarskem sporazumu. Morda bo zvenelo banalno, toda tako uspešno izvedena privatizacija je bila možna samo zato, ker je bila izpeljana izjemno profesionalno, v skladu z mednarodnimi standardi in brez curljanja informacij v medije.

Tega za ostale »velike« privatizacije, ki naj bi jih izvedli v Sloveniji, ne bi mogli reči. Spomnimo se, da se je neka prejšnja vlada konec devetdesetih nenadoma odločila, da ne bo prodala Telekoma. Naslednja vlada se je po drugem krogu izbire kupcev prav tako odločila, da ne bo prodala NKBM. Ista vlada je s posebnim zakonom tako zapletla privatizacijo Triglava, da je verjetno še naslednja vlada ne bo uspela izpeljati. Sedanja vlada je pokazala še več nespretnosti pri drugi fazi privatizacije NLB in prodaji NKBM z nenehnim spreminjanjem koncepta in pogojev privatizacije. Podobne nerodnosti se sedaj kažejo pri prodaji slabe polovice Telekoma.

Mnenja sem, da pri navedenih nerodnostih sploh ne gre v tolikšni meri za težave v političnem procesu odločanja (torej nesoglasja znotraj koalicij ali zaradi zadržanosti javnosti do privatizacije), ampak v prvi vrsti za temeljno nepoznavanje namena ter procesov in postopkov privatizacije. Če bi namreč političnim nosilcem bilo jasno, zakaj sploh privatizirajo posamezno podjetje (zaradi posrednega pokrivanja proračunske luknje, zaradi koristnih učinkov na razvoj podjetja ali ker je to pač moderno), bi se tudi postopka privatizacije lotili bistveno manj nespretno.

Skozi zadnjih 25 let, odkar so razvite evropske države (od V. Britanije do Avstrije) privatizirale najpomembnejša velika domača podjetja, so se namreč vzpostavila zelo jasna pravila oziroma standardi pri izpeljavi postopkov privatizacije. In ti gredo nekako takole. V prvi fazi vlada imenuje posebno delovno skupino, sestavljeno iz eminentnih ekonomskih in pravnih strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih vladnih resorjev, ki v skladu s temeljnimi nameni vlade pri privatizaciji posameznega podjetja ter tako oblikovanimi jasnimi parametri oblikuje ustrezni strokovni predlog z nekaj podvariantami. V drugi fazi vlada daleč od oči javnosti sprejme predlog, ki se ji glede na njene namene ter postavljene parametre zdi optimalen. Hkrati s tem oblikuje specializirano strokovno komisijo za privatizacijo ali eminentnega strokovnjaka in ji/mu podeli ustrezne pristojnosti (denimo za izbiro izvajalcev postopkov). V tretji fazi strokovna komisija za privatizacijo v okviru podeljenih pristojnosti (in v sodelovanju s pristojnim ministrstvom) na mednarodnem tenderju izbere investicijsko banko z ustreznimi izkušnjami (pri privatizaciji podobnih podjetij ter z izkušnjami v regiji) ter domačo in tujo pravno pisarno z ustreznimi izkušnjami na zadevnem področju. V četrti fazi pa nato izbrana investicijska banka in pravne pisarne izpeljejo vse potrebne postopke (od vrednotenja podjetja do razpisa, pogajanj in izbire kupca do ter sestave pogodb in delničarskega sporazuma itd.). Stroški profesionalno izvedene privatizacije običajno znašajo do 2 odstotkov iztržene cene, kar je lahko zelo ugodno ob oziru, da je s profesionalno izvedeno prodajo mogoče doseči tudi za nekaj deset odstotkov višjo ceno kot sicer ter dodatno z ozirom na to, da se ob profesionalno izvedeni privatizaciji ne dogajajo razne šlamparije ali celo korupcijske zgodbe.

Temeljni postulat za uspešno izvedeno privatizacijo je, da se po izbiri koncepta privatizacije in privatizacijske komisije ministri, vladni funkcionarji in visoki uradniki ne mešajo v delo komisije in v samo izvedbo postopkov. Niti slučajno pa ne smejo teh postopkov in cenovno občutljivih informacij komentirati v javnosti. Iz preprostega razloga – ker s tem poslabšujejo pogajalski položaj komisiji in znižujejo ceno. Vse, kar vladni funkcionarji in uradniki smejo narediti, je, da požegnajo ali zavrnejo končno izvedbo posla, če iztržena cena ali drugi pogoji ne dosegajo vnaprej postavljenih parametrov. V vmesnem času pa morajo držati jezik za zobmi. Basta!

S tega vidika so nerodnosti, ki se dogajajo v sedanjem procesu privatizacije Telekoma več kot razumljive. Vlada se pri prodaji Telekoma (razen prve faze) pač ni držala mednarodno uveljavljenih standardov. Prvič, vlada ni že v začetku postavila jasnih parametrov glede privatizacije Telekoma, zato smo bili priča nenehnemu spreminjanju prodajnih pogojev. Drugič, vlada je na čelo privatizacijske komisije postavila državnega funkcionarja, kar je prvovrstna neumnost, hkrati pa še takšnega, ki nima prav nobenih izkušenj s privatizacijami do sedaj. Tretjič, državni funkcionar brez izkušenj bi se moral nasloniti na delo tujih finančnih, pravnih in PR svetovalcev ter ves čas držati jezik za zobmi. Pomembne informacije se dajo v javnost šele takrat, kadar je za to optimalen čas in ko jih ustrezno zapakira izbrana PR agencija v sozvočju z najetimi svetovalci.

Tabela: Razmerje tržne cene glede na dobiček (P/E) in knjigovodsko vrednost (P/B) podjetij v prvi kotaciji na Ljubljanski borzi (10. avgust 2007)

Vir: Ilirika

Naš nesrečni Matjaž Janša pa se v skladu z nekompetentnostjo celotne vlade ves čas obnaša kot da prodaja svoj star zarjavel bicikl ne pa prvovrstnega državnega bisera. Le upamo lahko, da g. M. Janša ne bo sodeloval pri pogajanjih o izbiri kupca, ampak bodo to izvedli izkušeni tuji svetovalci. Če pride do prodaje Telekoma pod sedanjo tržno kapitalizacijo, povečano za primerno prevzemno premijo, bomo namreč za ta neuspeh dokaj upravičeno obdolžili g. M. Janšo in ne neugodnih razmer na svetovnih trgih za prodajo Telekoma.

No, če bo g. M. Janšo še kdaj zasrbel jezik glede vrednosti in pričakovane prodajne cene Telekoma, naj se ugrizne v jezik, prešteje do sto, pogleda na tečajnico Ljubljanske borze (kjer bo lahko videl, da v primerjavi z ostalimi slovenskimi blue chipi (glejte Tabelo), delnica Telekoma sploh še ni tako precenjena niti glede na dobiček niti glede na knjigovodsko vrednost) … in obdrži jezik za zobmi!

Upam, da g. M. Janše ne bodo določili za prodajalca Luke Koper. Le kaj bi šele govoril, če bi moral komentirati njeno pričakovano prodajno ceno glede na dobiček ali glede na knjigovodsko vrednost (glejte Tabelo)!

Zadnja številka Economista v uvodni temi »Is America turning left?« govori o tem, kako Bushevo predsedovanje v ZDA postaja tragična zgodba o nezaželenih posledicah. Tako v zunanji kot notranji politiki. Bush mlajši je bil pospremljen z velikimi upanji ameriške desnice, kako bo na novo utrdil dominantno vlogo ZDA v svetu in kako bo v ameriški družbi utrdil konzervativne vrednote ter nadvlado republikancev. Vendar se mu je ponesrečilo. Popolnoma. V zunanji politiki je, kljub bleščečim vojaškim zmagam, zgolj zasejal kaos na »demokratiziranih področjih« ter samo še bolj militariziral odpor nerazvitega dela sveta do ameriške hegemonije, hkrati pa je izgubil najbolj zveste evropske zaveznike in simpatije mednarodne javnosti. V notranji politiki pa je z nesmiselnim kulturnim bojem (nasprotovanje splavu in gejevskim porokam, nasprotovanje raziskovanju zarodnih celic in nasprotovanje univerzalnemu zdravstvu), s kratkovidno ekonomsko politiko (znižanje davčnih stopenj za bogate, povečanje izdatkov za oboroževanje ter posledično nagrmadenje ogromnega proračunskega deficita) ter nekompetentnostjo (Katrina), kronizmom (Rumsfeld, Libby) in ekstremizmom (Guantanamo) diskreditiral republikance kot verodostojne voditelje vrednostno prenovljene Amerike.

Bush je naredil resnično vse, da bi utrdil konservativne vrednote, toda bolj močno kot se je trudil, toliko bolj jih je diskreditiral. Bush je namesto v desno Ameriko dejansko zapeljal v levo. Po osmih letih desničarskega ekstremizma so si Američani spet zaželeli bolj liberalnih vrednot. Bolj svobodne družbe, več individualizma, več svobodnih odločitev, bolj socialne in pravične države. In to je, paradoksalno, glavni uspeh Bushevega predsedovanja.

In – naj se navežem na včerajšnji komentar Vojka o tem, da oblast očitno presega sposobnosti Janeza Janše – podobno je Janši uspelo pokopati sanje slovenske desnice, da se bo po »dvanajstih letih na 45 let podlage« lahko spet za dlje časa utrdila na oblasti. Janša je podobno kot Bush naredil vse, da bi utrdil konservativne vrednote. Znižal je davke za lastnike kapitala in za tiste z najvišjimi dohodki. Koncentrira lastnino v zasebnih rokah. Pospešeno uvaja zasebno šolstvo in privatizira zdravstvo. Privatizira visoko šolstvo. Pod njegovo oblastjo Cerkev dobiva pomemben vpliv v družbi – na medije, v šolstvu, v gospodarstvu, pri razdeljevanju raziskovalnih sredstev. Kadri s teološke fakultete se vztrajno in kot virus širijo znotraj državne uprave. Utrjevanje katoliške morale v vseh porah družbe je naslednji korak.

Toda hkrati je Janši kot voditelju spodletelo na vseh frontah. Ambiciozno je zastavil reševanje vseh odprtih vprašanj s Hrvaško in moral priznati nemoč pred sosedi. Zastavil je ambiciozne socialne in ekonomske reforme in jih pod pritiskom sindikatov kmalu opustil. Napovedal je velike nacionalne projekte, o katerih zdaj modro molči. Napovedal je privatizacijo velikih državnih podjetij, pa do sedaj nismo videli še ničesar. Spodletela mu je energetska navezava na Rusijo, hkrati pa mu je uspelo še skrhati diplomatske odnose z njo. Osramotil se je pri brskanju po arhivih tajne službe, kjer je naletel na samega sebe v ne najboljši luči, hkrati mu je uspelo še varnostno izpostaviti državo. Zmagal je z obljubo, da bo naredil konec korupciji in klientelizmu, danes pa je pri vseh državnih poslih, razpisih in prodajah videti sledi strankarskih ali osebnih prijateljev.

Se je Janša izkazal kot pošten, zmeren in kompetenten voditelj, je vprašanje, na katerega bodo volivci odgovarjali naslednje leto. Toda javnomnenjske ankete že danes zelo jasno kažejo, da imajo dovolj nekompetentnosti, korupcije, klientelizma, ekstremizma in avtoritarnosti, ki jih simbolizira sedanja oblast. Volivce zanimajo bolj zmerni, bolj pošteni in bolj sposobni voditelji. Volivce večinsko zanimajo bolj liberalne vrednote od teh, ki jih simbolizira Janševa oblast.

Janši je uspelo slovensko javno mnenje spet pomakniti v levo. Z manj kot triletnim vladanjem mu je uspelo pokopati možnosti desnice za trajnejšo oblast. Janša je naredil najboljšo kampanjo slovenski levici. Janša je njen najboljši otrok. Nekoč mu bodo postavili spomenik. Zraven Kučana.

Kaj imata skupnega novici, (1) da je Urad za varstvo konkurence (UVK) izdal odločbo, s katero je ugotovil, da je družba Kolosej slabo leto zlorabljala svoj prevladujoči položaj na trgu kinematografskih filmov in (2) da so slovenski mobilni operaterji svojim uporabnikom ponudili cene za gostovanje v tujini po najvišji še dovoljeni s strani EU, in sicer ceno za odhodni klic po 58,8 centa na minuto, ceno za dohodni klic pa po 28,8 centa na minuto (z DDV)?

Rekli boste, da novici verjetno nimata veliko skupnega. Toda počakajte še minutko, preden si ustvarite dokončno sodbo. Ste vedeli, da je naš varuh konkurence UVK v vsej svoji zgodovini do sedaj izdal šele 8 (!) pozitivnih odločb, s katerimi je ugotovil zlorabe prevladujočega položaja na trgu in da ni ugotovil še nobene nedovoljene koncentracije (tega ni ugotovil tudi v primeru prevzema Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško, s katerim ima združeno podjetje več kot 90-odstotni tržni delež!)?! Ste vedeli, da je naš trg telekomunikacij izjemno monopoliziran v primerjavi z EU in da so naši potrošniki zaradi tega deležni bodisi slabših bodisi kasneje uvedenih storitev? Naj navedem nekaj podatkov iz zadnjega poročila Evropske komisije o konkurenci na trgu telekomunikacij v članicah (European electronic communications regulation and markets 2006 (12th report), marec 2007). Prvič, pri nas trg je fiksne telefonije popolnoma monopoliziran, obstaja sicer kar 36 licenciranih ponudnikov fiksne telefonije, toda le 12 jih te storitve tudi ponuja, vendar pa je imel v letu 2006 prvi ponudnik (Telekom Slovenije) kar 97.3 % (po prihodkih) oz. 99.2 % (po prometu) tržni delež; povprečje EU pa je bilo 63.9% oz. 65.8%). Slovenija je ena izmed šestih članic, ki ima samo enega glavnega igralca, Finska jih ima denimo 3, Portugalska 4, Avstrija 5, Irska 6, Švedska 10, V. Britanija pa 11.

Drugič, na področju mobilne telefonije je slika le na videz bolj ugodna, saj imamo kar 2 (!) glavna ponudnika! Toda povprečni tržni delež glavnega mobilnega ponudnika v EU je oktobra 2006 znašal 39.4%, tržni delež drugega ponudnika pa 32.0%. Pri nas je (glede na število naročnikov) tržni delež Mobitela znašal 71,2%, tržni delež Simobila pa 22,5%, ostali so se pa zadovoljili z drobtinicami.

Tretjič, monopolna struktura trga na področju fiksne in mobilne telefonije se kaže po eni strani v višjih cenah storitev, po drugi pa predvsem v oviranju dostopa na trg alternativnih ponudnikov ((ne)razvezovanje lokalne zanke in njeno zaračunavanje, nadpovprečno (nad povprečjem EU v absolutnih cifrah!) visoki stroški povezav in zaključevanja klicev alternativnim ponudnikom tako pri fiksni (povprečje EU oktobra 2006 za lokalne klice 57 centov, pri nas pa 75 centov) kot mobilni telefoniji (povprečje EU oktobra 2006 11.40 centa, pri nas 16 centov), oviranje prenosa številk itd.).

Četrtič, podobno je pri ponudbi širokopasovnih dostopov, kjer je pri nas na papirju sicer precej ponudnikov, toda trg dominirajo predvsem državni monopolni ponudniki (Siol) ali monopolna telekomunikacijska podjetja, medtem ko alternativni ponudniki životarijo, saj jih je predvsem Siol iztisnil s trga s predatorskimi cenami. Delež konkurence nacionalnemu operaterju na ADSL v Evropi je povsod nekaj deset odstotkov, povprečni delež konkurence je 40 %, v V. Britaniji je delež od leta 2002 narasel že na 66 %. “Rekorderji” na drugi strani lestvice so (julij 2005) pa so Turčija 0 %, Slovenija in Estonija 2 %, Latvija 4 % itd.

Ste se kdaj vprašali, kako je naš varuh konkurence doprinesel k tej monopolizirani strukturi trga telekomunikacij? Predvsem tako, da je bil neaktiven! Ste vedeli, da UVK že od leta 1999 ne najde časa in kadrov, da bi pripravil odločbo glede zlorabe dominantnega položaja v primeru ABM proti Telekomu? Ste vedeli, da se je situacija v Sloveniji nekoliko izboljšala šele z letom 2005, ko je sprostitev trga septembra 2005 omogočila konkurenci hitro povečanje deleža od 2 % na 9 %. To preprosto pomeni, da je od leta 2001 – 2005 konkurenca imela “kamen na vratu” pri ponujanju širokopasovnega dostopa.

Poglejmo si nekaj statistike o aktivnosti našega varuha konkurence. UVK je v zadnjih 7 letih obravnaval 338 primerov koncentracij, 36 primerov omejevalnih sporazumov in samo 16 primerov zlorabe prevladujočega položaja (na spletni strani http://www.uvk.gov.si/si/publikacije/ so povzetki odločb 2000-2006).

G. Plahutnik v intervjuju ‘Nisem zadovoljen z učinkom urada in ne nameravam odstopiti’, Finance, 19.1.2006: priznava: “Zdajšnje razmere pomenijo neustrezno sestavo primerov (primarno kontrola koncentracij), neučinkovito odzivanje (v sestavi premalo postopkov po uradni dolžnosti)”.

V zadnjih sedmih letih (2000-2007) je UVK:

1. obdeloval 36 primerov omejevalnih sporazumov in 36 jih je tudi rešil (100 % uspešnost)

2. obdeloval 327 primerov koncentracije in 338 jih je rešil (103,5 % uspešnost!)

3. obdeloval 21 primerov zlorabe monopola in 16 jih je rešil (76 % uspešnost).

V tem trenutku je odprtih še 7 zadev s področja zlorabe monopola, kjer je bil UVK do sedaj najmanj uspešen. UVK se torej v glavnem ukvarja s koncentracijami, pa še to bolj jalovo ( Sizifovo delo Urada RS za varstvo konkurence (Finance, 26.6.2006)), saj je dovolil 284 koncentracij in 19 jih je dovolil pogojno (takšen je denimo primer Union-Laško). Ni prepovedal niti ene koncentracije! Omejevalnih sporazumov je obravnaval 36 v 7 letih.

Glede zlorab monopola, pa je UVK v preteklih sedmih letih rešil 16 zadev, v 8 primerih ni bilo zlorab, ugotovil pa je 8 zlorab (vključno s Kolosejem!, natančneje 7, ker je eno ugotavljal dvakrat), 2 postopka pa je ustavil.

Kako torej komentirati uvodni dve novici? Je velik dosežek, da UVK ugotovi zlorabo dominantnega položaja s strani Koloseja zdaj, ko je Kolosej očitno že preteklost, saj ga Planet Tuš prehiteva na vseh frontah? Vse skupaj se zdi bolj kot brca crknjenemu konju. Na drugi strani pa seveda tudi novica, da nam bosta naša ponudnika mobilne telefonije naše gostovanje zaračunavala po najvišjih še dopuščenih cenah (Britanci, ki živijo na konkurenčnem trgu, bodo denimo plačevali bistveno manj, najmanj pri ponudniku 3, ki bo odhodne klice zaračunaval po 37.09 centa, pri nas pa bomo plačevali 58.8 centa), ni presenečenje in je le nadaljevanje zgodbe zaščite našega monopoliziranega trga, ko so se glavni igralci navadili, da lahko praktično pri vseh storitvah po mili volji nategujejo potrošnike, saj ti tega niti ne vedo, ker nimajo možnosti primerjave. Če pa vedo, pa itak nimajo možnosti varovanja njihovih pravic.

Zato še enkrat ponavljam, da naš UVK deluje kot varuh monopolistov (in ne potrošnikov) in da v Sloveniji konkurenca nima domovinske pravice.