Lahovniku znanje ekonomije ne bi škodilo

Matej Lahovnik je predvsem politik in šele nato ekonomist. No, ni glih pravi ekonomist, ampak ima doktorat iz menedžmenta, torej vede, ki se ukvarja s teoretskimi vidika upravljanja in ima z ekonomijo skupno le to, da se predava na isti fakulteti.

V tej luči je treba tudi razumevati Lahovnikovo delovanje in javno komentiranje. Njegove pobude in izjave so predvsem politične narave in pogojene s političnimi interesi. Kar je povsem legitimno obnašanje politikov. In ker je pač opozicijski poslanec, je povsem legitimno kritičen in dejaven do politik vladne koalicije. Vendar pa mu pri njegovem delovanju znanje ekonomije ter analiziranje podatkov ne bi škodilo. Nasprotno, precej bi mu pomagalo pri oblikovanju pravih in strokovno utemeljenih pobud. Da se ne bi smešil v strokovni javnosti.

V zadnji številki Mladine Lahovnik komentira, zakaj je predsedniku vlade Janezu Janši predlagal, da na posvetu parlamentarnih strank obravnavajo tudi izhodišča javnofinančne politike. V komentarju Lahovnik izraža zaskrbljenost zaradi dvakrat višje inflacije v Sloveniji glede na evro območje. In glede tega ima prav, previsoka inflacija v Sloveniji nas mora skrbeti. Toda argumenti, ki jih navaja. so napačni.

Dejstvo, da Slovenija letos ne izpolnjuje maastrichtskega kriterija glede inflacije, razen kozmetičnega vtisa ni relevantno. Prvič, inflacija samo po sebi ni slaba, dokler je podprta z visoko gospodarsko rastjo. Dokler namreč slovensko gospodarstvo raste hitreje od povprečja v evro območju, je višja inflacija v Sloveniji ne samo vzdržna ampak tudi nujna. Če pogledate številke o gospodarski rasti in inflaciji za 27 starih in novih članic EU v zadnjih 15 letih, boste našli lepo korelacijo med obema. Gospodarstva, ki hitreje rastejo, imajo tudi višjo inflacijo, saj se rast cen, rast povpraševanja in ponudbe med seboj dinamično poganjajo. Irski gospodarski čudež v zadnjih dvajsetih letih je bil pospremljen tudi z visoko inflacijo. Nasprotno pa imajo države z ničelno ali negativno inflacijo (deflacijo) običajno hude težave z gospodarsko rastjo in se z velikimi težavami izvijejo iz gospodarskega pesimizma. Desetletje japonske stagnacije v 1990. letih je lep primer tega.

Drugič, visoka inflacija seveda vpliva na zmanjševanje konkurenčnosti slovenskega izvoza. Toda Lahovnik spet uporablja napačen argument, ko govori o tem, da bi »nadaljnja krepitev evra glede na dolar lahko oslabila konkurenčni položaj gospodarstev evroobmočja, tudi Slovenije, ki izvozi 70% BDP«. Hm, krepitev evra glede na dolar ne more bistveno ogroziti slovenskega izvoza, saj je Slovenija v prvih šestih mesecih letošnjega leta na območje EU-27 izvozila kar 73% vsega izvoza, od tega 55% na evro območje. Pomembna je torej predvsem konkurenčnost slovenskega gospodarstva znotraj EU oziroma evro območja. Toda dvakrat višja inflacija od povprečja v evro območju je z vidika konkurenčnosti našega izvoza vzdržna tako dolgo, dokler je tudi rast naše produktivnosti (BDP na zaposlenega ali BDP na prebivalca) dvakrat višja od povprečja evro območja, kamor Slovenija opravi večino izvoza. Slovenija trenutno je v takšni situaciji. Če pa želimo primerjati konkurenčnost slovenskega gospodarstva na trgih nekdanje Jugoslavije, pa je seveda treba primerjati podatke o razliki med njihovo in našo inflacijo ter razliko med njihovo in našo rastjo produktivnosti. Mimogrede, zaradi izjemno hitre rasti slovenskega izvoza v EU se po letu 2004 zmanjšuje delež slovenskega izvoza v države bivše Jugoslavije – leta 2005 je znašal še 17.2%, v prvi polovici letošnjega leta pa le še 15.4% celotnega slovenskega izvoza (Vir: SURS).

Tretjič, pomembno je poznati vzroke inflacije, če kritiziramo visoko inflacijo in iščemo grešne kozle. Res je, da naša vlada ne vodi najbolj optimalne fiskalne politike, saj bi morala voditi proticiklično fiskalno politiko. Danes v obdobju visoke rasti bi morala relativno zniževati javne izdatke in proračunski primanjkljaj, tako akumulirano rezervo pa uporabiti v obdobju nizke konjunkture za spodbujanje rasti. Toda s sedanjo inflacijo to nima veliko skupnega. Če pogledate številke, je očitno, da k sedanji 3.8 odstotni inflaciji vlada ni odločilno prispevala s svojimi politikami. Rast reguliranih cen (0.5%) in rast cen v nemenjalnem (tudi javnem) sektorju (1.4%) sta nižji od rasti cen v menjalnem sektorju (1.7%), kjer se cene oblikujejo prosto. Rast plač v javnem sektorju je za skoraj 2 odstotni točki nižja od rasti plač v zasebnem sektorju. Na rast cen goriv vlada ni bistveno vplivala, saj jo poganjajo visoke cene nafte na svetovnih trgih, vlada pa maloprodajne cene v veliki meri umirja s proticikličnimi trošarinami. Trošarine na tobačne izdelke so odgovorne za približno eno dvanajstino višje inflacije. Inflacijo so v višino pognale predvsem cene hrane, ki so odgovorne za eno tretjino višje inflacije ter cene počitniških aranžamajev, ki so odgovorne za eno šestino višje inflacije. S tem pa vlada neposredno nima veliko skupnega.

Vlada je odgovorna kvečjemu za mehanizem, da se višje svetovne cene hrane lahko tako popolno prenašajo v naše maloprodajne cene. In sicer zato, ker v preteklosti z mehanizmi konkurenčne politike ni preprečila monopolizacije trga, denimo pri pijačah (prevzem Uniona s strani Laškega), živilih (prevzem Kolinske s strani Droge), mesni industriji (koncentracija okrog Perutnine Ptuj in Panvite) itd. in ker je dovolila incestno vertikalno povezavo med pridelovalci mleka in mlečno proizvodnjo (Ljubljanske mlekarne) ter de facto prevzem trgovca z dominantnim položajem na trgu (Mercatorja) s strani njunih močnih dobaviteljev. Izkušnje drugih evropskih držav (Nemčija, Avstrija, Italija itd.), kjer je teh incestnih povezav manj oziroma, kjer je tržna struktura v trgovski panogi bistveno bolj konkurenčna, nam lepo ilustrirajo, da se tam tudi vpliv višjih svetovnih cen hrane bistveno manj prenaša v maloprodajne cene, torej v inflacijo.

Sedanja vlada je odgovorna predvsem za zadnje – škodljivo in netransparentno prodajo Mercatorja dobaviteljema Laškemu in Istrabenzu, preostalo je pa krivda prejšnjih vlad, tudi tiste, katere član je bil Lahovnik. Toda Lahovnik je bil v času histerije »nacionalnega interesa« njegov velik zagovornik. Prav tako ni majhna njegova vloga kot avtorja ekspertize glede menedžerskega prvzema BTC. Zato bo moral v prihodnosti prevzeti tudi odgovornost za vse negativne plati lastniških koncentracij – ali če hočete oligarhij – v Sloveniji. Tudi na področju inflacije.

Sklepati o nujnosti protiinflacijske politike s strani vlade je torej precej preuranjeno, če ne poznamo vzrokov inflacije in ali je ta inflacija vzdržna. Od Lahovnika kot nekdanjega ministra za gospodarstvo, ki je skrbel med drugim tudi za nadzor nad reguliranimi cenami ter nad uradom, ki skrbi za varstvo konkurence, bi pričakovali najmanj, da se bo podučil o konkretnih številkah ter vzrokih za višjo inflacijo v Sloveniji ter da bo zmožen tehtnega premisleka o tem ali je naša inflacija glede visoko gospodarsko rast še vzdržna in kakšne konkretne vladne protiinflacijske politike predlaga. Brez tega so Lahovnikove izjave zgolj politično motivirano besedičenje nekega politika, ne pa kredibilne pobude nekoga, ki bi rad bil ekonomist.

7 responses

  1. Obstaja neka manira v komuniciranju, predvsem pa seveda tudi v polemiki. Dobro je, če se napada stališča, ne pa oseb. Tako marsikateri Damjanov argument zbledi ob maniri, da napada osebe s katerih stališči se ne strinja. Za Lahovnika pravi, da gre za “motivirano besedičenje nekega politika (…) ki bi bil rad ekonomist”. Podobno opazko lahko prisolimo tudi Damjanu, da gre za ekomomista, ki je hotel biti politik. Od tod tudi toplo-hladen odnos do sedanje vlade, obenem ji je blizu in hkrati jo sovraži, saj ga je na nek način zavrgla.
    Kar zadeva inflacijo, (prebral sem tudi komentarje uglednih ekonomistov v Sobotni prilogi Dela – tudi Dajamnovega, še posebej pozorno. Mimogrede – Damjan mi je po načinu rezoniranja v marsičem blizu, zato moram biti še toliko bolj neusmiljen z njim!)je evidento samo to, da se ekomomisti v glavnem strinjajo samo s tem, da je razmeroma visoka, o vsem ostalem pa se veselo razhajajo. Zelo zanimovo Damjan v Delu navaja, kako so se “mladi ekonomisti” posmehovali “agroživilski inflaciji”, za današnje razmere pa jo vsaj Damjan potrjuje kot veljavno razlago visoke inflacije. Zanimivo, kar je nekoč veljalo kot poredmet poroga, je danes tako rekoč čista resnica! Dobro, bomo rekli, razmere so se spremenile in s tem rešili čast in dobro ime “mladih ekonomistov”,ki so jih pretkla tri leta te vlade že močno potarala. Kaj pa če gre za čisto poljubnost razlag – danes tako jutri drugače, kako mu ustreza glede na moje trenutne motive?
    Mislim, da je Damjan dosti preveč obziren do sedanje vladne politike, vsaj kar zadeva javne izdatke. Treba je vedeti: veliko zadolževanje proračuna za gradnjo AC in železnic ustvarja inflacijske pritiske, zanimivo pa da o njih nobeden ne govori. Ta vlada je nekdanji “bencinski tolar” za gradnjo AC zmanjšala na nekdanje tri milijarde SIT oz 12,5 mio Eurov. Od nekdanjih 125 ali več mio Eurov. Ta denar je porabila za druge namene, za ceste pa se je zadolžila.
    Okoli koncentracije in monopolnega organiziranja solovenske agroživlkske industrije bi seveda lahko rekli marsikaj, ampak glavno da je prejšnja vlada kriva. Res je, ker ni tako mesarila po gospodarstvu kot ta, se ji je lahko zgodilo, da je SOD ali kaj je že prodal delnice Uniona Laškemu mimo njene volje, Rop je sicer nagnal Končnika, ali kdo je že bil, vendar je bilo vse to prepozno. Ampak vseeno: še največji agroživlski kombinati, da ne govorimo o majhni mlekarni sredi Ljubljane, niso nič v primerjavi z Nestleji, Danoneji ipd. Seveda enako kot Dajmjan krivim tudi incestne povezave, toda te so obstajale tui v letih od 2004 do 2007 ko je bila inflacija razmeroma nizka. In navsezadnje trg je odprt, kako to, da ni več konurence – tudi pri solati?
    Dejstvo preprosto je, v razmerah, ko denarna politika ni več v rokah nacionalne banke, je samo fiskalna in javnofinačna politika tista,ki lahko deluje antiinflacijsko. Ker pa to za sabo potegne nepriljubljene ukrepe, se ne čuditi, da ta vlada ne bo storila nič, ker se pač preprosto samo gleda v ogledalu. Če komu, tako kot meni, tako visoka inflacija ni všeč – mora s prstom pokzatai na vlado in na nikogar drugega!!
    Zadnji Econimist se je razpisal o očiščevalnih koristih recesije, lahko bi se tudi o koristih inflacije, tako kot Damjan. Če vemo, da “preveč dobrega ni dobro”, koliko “sabega” je potemtakem “dobro”?

  2. Ne vem kaj je tu spornega: če se z določenimi stališči ne strinjaš, normalno da jih napadaš, al kaj tukaj ni jasnega?!

  3. Ne mešaj današnje inflacije s tisto preden smo dobili evro. Takratna inflacija je imela glavni vzrok v napačnem vodnju banke Slovenije – to je pojasnil že Mičo Mrkaič. Sedanja inflacija pa ima druge razloge.

  4. @Robert:
    Robert, normalno je, da ima vsak svoje mnenje in da ga zagovarja, seveda z argumenti. Pri tem pa je treba argumente seveda temeljiti izključno na dejstvih in hard evidence – podatkih. Mislim, da bi bilo zelo koristno, če bi si prebral znanstvene in strokovne utemeljitve vzrokov inflacije v obdobju 2000-2004, dobro bi bilo tudi, če bi se seznanil z mehanizmi delovanja posameznih ekonomskih politik. S tega vidika imam dva ključna komentarja na tvoj komentar:

    Prvič, monetarna politika in tečajna politika sta ključni pri vplivanju na agregatno raven cen. Dobro bi bilo, če bi se seznanil s slovensko posebnostjo vodenja tečajne politike. Prav z njo je namreč BS uvažala inflacijo v Slovenijo. Namreč, s politiko konstantne depreciacije tolarja (zviševanja tečaja tolarja proti evru) z argumentom, da s tem pomaga domačim izvoznikom, ki zaradi visoke domače inflacije izgubljajo izvozno konkurenčnost, se je BS ujela v vicious circle visoke inflacije (približno 8% v obdobju 1996-2002). Ker so domači ekonomski subjekti anticipirali to konstantno drsenje, so že v začetku leta v svoje cene všteli višjo inflacijo zaradi depreciacije tolarja in BS se seveda iz tega začaranega kroga visoke inflacije ni mogla izviti, dokler je sledila svoji začrtani tečajni politiki. Kar nekaj let smo BS v okviru znanstvenih in strokovnih razprav dokazovali, da nima prav in da s počasnejšo depreciacijo tolarja ne bo ugonobila izvoznikov (ter da mejnim izvoznikom, denimo tekstilcem, to depreciiranje tečaja itak ne pomaga). Pa smo bili deležni samo zmerjanja s strani starejših kolegov ter Sobotne priloge Dela. Šele ko je BS Evropska komisija oziroma priprava na uvedbo evra leta 2003 prisilila v spremembo tečajne politike (tako da je zmanjšala stopnjo depreciacije tolarja), je inflacija takoj padla in se v letu dni prepolovila. Izvoznikov pa to ni prav nič prizadelo. Zanimivo?
    Torej trdovratna inflacija na ravni okrog 8% do leta 2004 je bila vsaj v polovici (4 odstotne točke) povzročena s pass-throughem iz depreciacije tečaja, preostala polovica pa s slovensko konvergenco (hitrejša rast oz. z Balassa-Samuelsonovim učinkom) ter nekaterimi rigidnostmi na trgu. Sedanja inflacija pa je povzročena predvsem z našo konvergenco (Hitrejša rast glede na evro območje) ter zunanjimi dejavniki, kot so rast svetovnih cen hrane, nafte in nekaj notranjimi dejavniki (rast cen počitniških aranžmajev zaradi denimo višjih plač itd.).

    Drugič, danes vsi radi ponavljate, da smo z izgubo tečajne in monetarne politike izgubili precej možnosti vplivanja na agregatno raven cen in da bi se zaradi tega morali bolj posluževati fiskalne politike. Dobro. Zdaj mi pa pojasnite, katere ukrepe fiskalne politike imate v mislih. S katerimi ukrepi fiskalne politike bi vi vplivali na manjšo inflacijo? (ob predpostavki seveda, da opazujete številke in se zavedate determinant višje rasti agregatnih cen) Kateri fiskalni ukrep bi uporabili za znižanje cen hrane? Kateri ukrep bi uporabili za znižanje cen počitniških aranžmajev? In naprej, je vlada z ekpanzivno fiskalno politiko pospešila rast cen? Je vlada z omogočanjem zadolževanja Darsu za gradnjo cest dvignila slovensko inflacijo?

  5. Najprej sem dolžan opravičilo vsem bralcem zaradi velikega števila tipkarskih napak in nekaterih precej okornih stavkov. Tako kot za inflacijo, je tudi pri tem možno iznajti opravičilo – pisal sem že ponoči in nisem bil pretirano pozoren.
    Zdaj pa h komentarju tega, kar je napisal Jože. Ko merimo, ocenjujemo in analiziramo določene družbene fenomene (se pravi fenomene, ki so rezultat kolektivnega delovanja vseh oblik) se moramo zavedati tudi časovne dimenzije tega problema. Ni dileme, da je depreciacija tečaja ustvarjala inflacijske pritiske, tudi ni dileme, da je bil to v majhnem in odprtem gospodarstvu način, kako se je gospodarske subjekte držalo pri življenju, da so se odahnili od osmaosvojitve, spremembe gospodarskega sistema, srečno/nesrečno preborodili privatizacijo/prihvatizacijo ipd. Tisto, kar se je skozi devetdeseta leta uspelo zmazati skozi pasti prilagajanja, se je kolikor toliko konsolidiralo in deluje na odprtih trgih, zdaj malo bolje, zdaj malo slabše. Prepočasi se pojavljajo novi akterji. Seveda tudi ni nobenega dvoma, da je vsak ukrep ekonomske politike palica z dvema koncema: depreciacija je reševala podjetja pred propadanjem (dobro) in ustvarjala inflacijo(slabo. Glede na to, do kje smo prišli, se zdi, da je “dobro” vendarle premagovalo “slabo”. Aboslutno se pa strinjam, da se na neki točki gospodarske konsolidacije lahko ukrepi, kot npr. depreciacija tolarja spremenijo v svoje nasprotje in slabe strani ukrepa prevladujejo nad doborimi. Odločitev za evro je prekinila to politiko, ali bi jo lahko tudi prej (in koliko prej) je drugo vprašanje, in to je bilo dobro – gospodarstvo je to spremembo tedaj zlahka preneslo.
    Zagovorniki stališča, ki pravijo, da ob sedanji inflaciji ni treba storiti nič, seveda zatrjujejo, da so vzroki za inflacijo danes povsem drugi kot za inflacijo včeraj. Ob višji inflaciji ljudje v denarnico ne spravljajo “razlogov za inflacijo”, ampak čedalje manj drobiža – to vidijo in jim je pri tem vseeno za razpravo, kaj to inflacijo poganja. Tudi jih ne zanima incestno razmerje, recimo med očetom, ki na njivi prideluje solato in hčerko, ki jo na tržnici prodaja. Vidijo samo višjo ceno. (upam)
    Sam menim, da je ob siceršnji gospodarski konjunkturi, ki je deloma rezultat evropske konjunkture, deloma pa realnega zlitja majhnega slovenskega trga z evropskim, dodatno zadolževanje države za financiranje infrastrukturnih projektov pomeben faktor pritiska na inflacijo in da bi država ne glede na konjunkturo, ali pa prav zaradi tega morala bolj nadzorovati javne izdatke, še posebej zaradi kreditne negotovosti v zadnjih mesecih. Nemara bi še lahko malo znižala davke, saj so davčni prilivi razmeroma visoki in malo ohladila apetite po nebrzdanem javnem trošenju. Sicer pa sem zagovornik stališča, da bi država/vlada razen tega, da nadzoruje in omejuje sebe, morala čim manj nadzorovati in se vpletati v podjetniške odločitve. Torej ob sedanji inflaciji ji pri gospodarski politiki ni treba storiti nič, naj omeji svoje trošenje. Finančni minister mora biti stiskač – javni sektor bi ga moral sovražiti.

  6. Robert, se večinoma strinjam s tabo. Tudi s tem, da bi morala biti sedanja fiskalna politika manj ekspanzivna in bolj proticiklična. Zaenkrat sicer ni videti, da bi povečano zadolževanje za gradnjo javne infrastrukture imelo pomemben vpliv na inflacijo, bo pa račun v prihodnosti za to vsekakor prišel. Tako kot se je keynesianizem iz 1950. let v 1970. letih vrnil v obliki hiperinflacije, zaradi katere je vse guvernerje centralnih bank v 1980. letih hudo bolela glava.

  7. Jože Damjan je odličen strokovnjak in predvsem je pokazal, da zna stati za svojimi stališči. Zelo pozitivna lastnost, vendar za politiko samomorilska. Vendar vam ni potrebno uporabljati “sindromov Mrkaičizma”, da bi vas brali… Od razgledov pričakujemo predvsem konstruktivnost in manj “kaj napisati o nekom, da ga diskreditiram” (to nišo pokrivajo že Finance). Spomnite se, da ste bili tudi sam tarča podobnih pisanj (tudi kolegov) v času ministrovanja – politika je “zaj…” šport, kar dobro veste tudi sam. O tem, kaj je vzrok inflacije, pa tako ali tako ekonomisti nimajo nikoli enotnega mnenja…

%d bloggers like this: