Slovenija potrebuje davčni sistem, ki ne bo kaznoval znanja in pripravljenosti delati več. Če želi povečati produktivnost in dolgoročno gospodarsko rast, mora razbremenitev dela postati del širše razvojne strategije. Reforma obdavčitve plač je zato lahko eden izmed gradnikov za prehod v gospodarstvo z višjo dodano vrednostjo.

Slovenija se danes nahaja v specifičnem davčnem položaju znotraj Evropske unije: obdavčitev dela, zlasti za visoko kvalificirane kadre, je med višjimi, medtem ko je obdavčitev kapitala in premoženja relativno nizka v primerjavi z večino držav članic. Takšna struktura davčnega sistema ima pomembne razvojne posledice. Visoka obremenitev dela zmanjšuje donosnost znanja, inovacij in podjetnosti, hkrati pa relativno nizka obdavčitev kapitala omejuje možnosti za bolj uravnoteženo davčno strukturo. Posledično to vpliva na nižjo produktivnost, slabšo konkurenčnost in dolgoročno omejuje potencial gospodarske rasti.

Iz tega vidika je potrebno podpreti namere nastajajoče vladne koalicije glede reforme obdavčitve dela, zajete v interventnem zakonu. Seveda se je treba zavedati, da s samo davčno reformo ne bomo rešili problema nizkih plač v Sloveniji, saj so te posledica prenizke produktivnosti v Sloveniji. Če želimo imeti avstrijske plače, pač moramo podvojiti produktivnost na avstrijsko raven. Nobena davčna gimnastika tega ne more zagotoviti. Vendar pa reforma s spremembo relativne davčne obremenitve plač visokokvalificiranih zaposlenih prinaša manevrski prostor delodajalcem za večje zaposlovanje takšnih kadrov in njihovo boljše nagrajevanje, s tem pa posledično vpliva na povečanje produktivnosti podjetij. Torej davčna razbremenitev dela visokokvalificiranih kadrov, ki je vpeta v širši paket razvojnih ukrepov, lahko vpliva na spremembo trenda produktivnosti in s tem izboljšane dodane vrednosti na zaposlenega, ki lahko trajno zagotovi višje plače.

Glede interventnega zakona je potrebna razprava, vendar ne o potrebnosti reforme, pač pa glede optimalne zasnove te davčne reforme. Ključno vprašanje je, kako razbremeniti delo na način, ki bo spodbudil produktivnost, izboljšal konkurenčnost in povečal neto plače, ne da bi pri tem ogrozili javnofinančno stabilnost.

Interventni zakon na področju davkov gre praviloma v pravo smer, vendar je potreben fine-tuning za doseganje optimalnega učinka. Ob predlaganih ukrepih popravkov statusa normiranih s.p.-jev, bi bila optimalna kombinacija ukrepov glede obdavčitve dohodkov naslednja. Postopen dvih splošne olajšave pri dohodnini iz sedanjih 5.500 evrov na 7.000 evrov, uvedba razvojne kapice na socialne prispevke na višini 6.000 evrov bruto (približno 2,5-kratnik povprečne plače) in znižanje stopnje dohodnine v najvišjem dohodninskem razredu iz 50 na 45 %.

Za razliko od interventnega razloga, ki predlaga razvojno kapico na višini 7.500 evrov za vse prispevke, je bolj smiselna kapica samo na prispevke delodajalcev (in pri nižji višini bruto plače). Razlika je v tem, da s takšnim ukrepom vlada lahko vpliva na znižanje stroška dela za delodajalce, vendar ne samo za menedžerje, pač pa tudi za ostale visokokvalificirane kadre (inženirje, razvojne kadre, IT strokovnjake, raziskovalce), kar je smisel razvojne kapice. Bruto strošek dela strokovnjaka s 3.500 evrov neto plače namreč znaša okrog 6.000 evrov. Hkrati pa s tem ta ukrep ne posega v neto plače, saj prispevki in dohodnina za zaposlene ostanejo enaki. Seveda pa lahko delodajalci na podlagi te razbremenitve ponudijo zvišane plače in privabijo dodatne strokovnjake, pri čemer bruto strošek dela zanje ostane enak.

Kombinacija teh treh ukrepov bi pomenila dvig povprečne plače za okrog 1,6 %, pri čemer bi dohodki pod povprečno plačo zaradi dviga splošne olajšave porasli za blizu 2 %, dohodki nad njo pa za manj kot 1 %. S temi ukrepi seveda ni mogoče podvojiti plač na avstrijsko raven, je pa mogoče spremeniti spodbude za podjetja za zaposlovanje visokokvalificorane delove sile in s tem spodbuditi produktivnost.

Seveda tovrstna davčna reforma prinaša pomemben izpad fiskalnih prihodkov. Dvig splošne olajšave pomeni izpad v višini okrog 260 mio evrov, razvojna kapica na prispevke delodajalcev okrog 150 mio evrov, znižanje najvišje dohodninske stopnje pa še dodatnih 10 mio evrov. Skupaj okrog 420 mio evrov. Tovrsten izpad bi pomenil poslabšanje proračunskega salda za okrog 0,6 % BDP, kar je v sedanji zaostreni proračunski situaciji seveda nesprejemljivo. Če bi se učinek dviga splošne olajšave v celoti prelil v porabo v Sloveniji, bi to pomenilo višje prilive v proračun iz naslova DDV in trošarin za okrog 60 mio evrov. Preostalih 360 mio evrov izpada je torej treba pokriti iz drugih virov. Glavna vira sta lahko bodisi davek na premoženje ali dvig davkov na porabo oziroma kombinacija obojega.

Minula vlada je pripravila predlog zakona o obdavčitvi nepremičnin, ki pa ga je zaradi javnega nasprotovanja umaknila. Politično bolj modro je, da bi namesto tega davka država omogočila občinam, da dvignejo nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ) in jim na drugi strani ustrezno znižala povprečnino iz naslova dohodnine, ki je za leto 2025 znašala skupaj nekaj več od 1,6 milijarde evrov. S tem bi občinam zagotovila dodatna neposredna sredstva, hkrati pa zagotovila instrument, s katerim lahko občine zagotovijo bolj gospodarno rabo zemljišč (denimo aktivacijo nepozidanih zemljišč ali praznih nepremičnin). Hkrati se vlada s tem izogne javnemu nasprotovanju uvedbi novega davka in kreativnosti posameznikov pri skrivanju lastništva teh nepremičnin za družinskimi člani ali pravnimi osebami.

Drugi možen kompenzacijski ukrep je dvig stopnje DDV za 1 do 2 odstotni točki. 1 odstotna točka DDV pomeni okrog 270 mio evrov fiskalnih prihodkov. Vendar bi tak ukrep seveda v določeni meri izničil pozitivni učinek dviga splošne olajšave na neto dohodke, zato menim, da je bolj smiselno prenesti breme pokrivanja izpada fiskalnih prihodkov na NUSZ.

Predlagana kombinacija ukrepov predstavlja pragmatičen reformni kompromis. Ne gre za radikalno znižanje davkov, ki bi ogrozilo javne finance, niti za minimalno prilagoditev, ki ne bi spremenila spodbud v gospodarstvu. Gre za srednjo pot, ki je dovolj ambiciozna, da izboljša motivacijo za delo, produktivnost in konkurenčnost, ter dovolj zmerna, da ostaja javnofinančno obvladljiva.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku