Akcijski načrt za reševanje gospodarstva v sedmih točkah

Dogodki na svetovnih trgih se vrstijo izjemno hitro. Kriza avtomobilske industrije v Nemčiji bo že decembra zajela tudi slovenske dobavitelje. Tekstilna podjetja napovedujejo odpuščanja. Nova vlada ne bo imela niti dneva miru, kajti ukrepati mora bliskovito hitro in sistemsko, sicer se bo nanjo zgrnil plaz posamičnih tekstilnih, usnjarskih, avtomobilskih itd. podjetij s prošnjo za državno pomoč. Plaz, ki bo vlado pokopal. Podjetij v tako splošni krizi ni mogoče reševati posamično, ker preprosto ni niti dovolj denarja niti časa na voljo, ampak jih je treba reševati sistemsko. Akcijski načrt za reševanje gospodarske krize mora hkrati in usklajeno ciljati tri stvari:

  • prvič, povečanje likvidnosti v finančnem sektorju in povečanje kreditne aktivnosti bank,
  • drugič, ohranjanje likvidnosti v gospodarstvu z zniževanjem davčnega bremena podjetij,
  • in tretjič, klestenje kratkoročno nebistvenih javnih izdatkov.

Dvomim, da bo 12-milijardni bančni sveženj, namenjen reševanju likvidnosti v finančnem sektorju, imel kakšne bistvene učinke na kreditno aktivnost bank. Ker je nezaupanje na finančnem trgu preveliko in domače banke kljub državni garanciji na trgu preprosto ne morejo dobiti dovolj sredstev, iz katerih bi lahko odobravale kredite gospodarstvu. Morda bo ta sveženj koristen kdaj kasneje, zdaj je mrtev. V tem trenutku je treba narediti predvsem dvoje:

Prvič, prek izdaje državnih obveznic povečati depozite v domačih bankah, iz katerih bo mogoče generirati primerno rast kreditne aktivnosti bank vsaj na ravni okrog 25% rasti v naslednjih nekaj mesecih ter ne manj kot 15% rasti v naslednjem letu,

In drugič, omogočiti pritok svežega kapitala v domače banke. Predvsem je treba dokapitalizirati največjo banko NLB, kjer je naravna rešitev takojšen dogovor z belgijsko KBC o povečanju kapitalskega deleža na 49% ter o vzpostavitvi odprte kreditne linije za NLB.

Oboje bi skupaj s povečanjem domačih depozitov nebančnega sektorja utegnilo ublažiti trendno zmanjševanje kreditne aktivnosti naših bank oziroma to vzdrževalo na ustrezno visoki ravni, da bo gospodarstvo lahko primerno premoščalo likvidnostne težave pri financiranju proizvodnje. S tem bo manj odpuščanja zaposlenih.

Pomoč realnemu gospodarstvu mora ciljati ohranjanje likvidnosti v gospodarstvu s takojšnjim znižanjem davčnega bremena podjetij. Nujno je takoj narediti dvoje:

Prvič, takojšnje znižanje stopnje socialnih prispevkov delodajalcev za 3 do 5 odstotnih točk, kar bi znižalo stroške dela za podjetja skupaj za 325 do 550 milijonov evrov (med 0,9% in 1,5% BDP) in s tem močno ublažilo likvidnostne težave podjetij,

Drugič, takojšnje znižanje stopnje davka od dohodka pravnih oseb na 15%, kar bi – zaradi lanskih še visokih dobičkov – znižalo akontacije podjetij iz tega naslova za skupaj 380 milijonov evrov (1% BDP) in tako spet pozitivno vplivalo na ohranjanje likvidnosti podjetij.

Skupaj bi takšno znižanje davkov na delo in dobičke podjetij podjetja razbremenilo za 700 do 930 milijonov evrov oziroma med 1,9% in 2,5% BDP. Oboje, tako socialne prispevke delodajalcev kot stopnje davka na dobiček, je kasneje skladno z umirjanjem gospodarske krize mogoče spet postopno povečevati na prejšnjo raven.

Z namenom pridobitve manevrskega prostora v proračunu za tovrstno financiranje znižanj davkov in prispevkov podjetjem kot tudi za morebitno financiranje povečanih socialnih izdatkov zaradi odpuščanj v gospodarstvu je potrebno takoj prevetriti vse proračunske postavke za leto 2009. Največje prihranke je kratkoročno mogoče doseči:

Prvič, z odpovedjo Virantovemu sistemu plač javnih uslužbencev ter z zamaknitvijo januarskega usklajevanja plač v javnem sektorju zaradi inflacije ter januarskega in julijskega usklajevanja plač zaradi odprave plačnih nesorazmerij (oboje skupaj bi po oceni Umarja v letu 2009 pomenilo dvig bruto plač v javnem sektorju za 11,3%) vsaj za eno leto, s čimer bi bilo mogoče prihraniti vsaj približno 450 miljonov evrov, kar pomeni 1,2 % BDP oziroma blizu polovice dovoljenega proračunskega primanjkljaja iz Pakta o stabilnosti in rasti,

Drugič, z začasno odložitvijo nekaterih javnih nakupov in naložb, predvsem naložb v oborožitveno opremo ter v zgradbe v skupni vrednosti vsaj okrog 185 milijonov evrov (0,5% BDP).

In tretjič, s prevetriitvijo vseh proračunskih postavk po posameznih ministrstvih in javnih zavodih ter zahtevo po linearnem znižanju vseh odhodkov za 5%.

S tem zmanjšanjem javnofinančnih odhodkov bi nevtralizirali izpad prihodkov zaradi znižanja davkov podjetjem. Potrebno pa bo zagotoviti še sredstva za prispevanje v skupni Evropski konjunkturni program v višini 1% BDP.

Ta reševalni paket za gospodarstvo v višini med 1,9% in 2,5% BDP mora biti usklajen med glavnimi gospodarskimi resorji (finance, gospodarstvo, delo), predvsem pa mora priti zelo hitro, preden se usuje plaz odpuščanj in stečajev.

* Vsi zneski so preračunani na podlagi javnofinančnih tokov za prvih 8 mesecev letos na podlagi Konsolidirane bilance javnih financ MF ter Biltena javnih financ, oktober 2008.

Vlada naj umakne Virantovo plačno reformo

Po pisanju Financ bo po najnovejših predvidevanjih ministrstva za javno upravo (MJU) za plačno reformo v javnem sektorju potrebnih 450 milijonov evrov, vendar naj tudi ta ocena ne bi bila dokončna.

V luči prihodnje recesije na naših najpomembnejših izvoznih trgih in pritiska na znižanje stroškov dela v podjetjih ter povečanih socialnih izdatkov iz proračuna za pasivno politiko zaposlovanj, bi morala nova vlada razmisliti o tem, da umakne Virantovo plačno reformo. Pol milijarde evrov letno oziroma 1,3% BDP je skoraj polovica proračunskega primanjkljaja, ki si ga lahko privošči neka vlada v okviru Pakta o stabilnosti in rasti. Če bomo to polovico dovoljenega primanjkljaja “pokurili” za neko nesmiselno in strokovno sporno plačno reformo v javnem sektorju, s katero nihče ni zadovoljen, bo vladi ostalo izjemno malo manevrskega prostora za javno blaženje socialnih posledic recesije ter spodbujanje gospodarske rasti.

Igor Bavčar ima prav – Mercator ne more rešiti živilcev

Po raziskavah Gfk-Iteo je imel Mercator leta 2003 41,7 % tržni delež v prodaji na drobno z izdelki vsakdanje potrošnje, leta 2005 je imel 45,5%, leta 2006 45.8% tržni delež, konec leta 2007 pa po raziskavi agencije Valicon le še 37% (menda zaradi spremembe metodologije). Dejstvo je, da Mercator ne v tej ali drugačni lastniški strukturi ne more rešiti slovenske živilske industrije, dokler ta med 60 in 90% svoje proizvodnje proda na domačem trgu, medtem ko je obseg izvoza živilskih proizvodov leta 2008 na enaki ravni kot leta 1999. Pa tudi na domačem trgu živilskim podjetjem konstantno upada tržni delež, saj se po podatkih SURS njihova prodaja na domačem trgu že najmanj od leta 1998 trendno zmanjšuje. Zakaj? Zato ker je obseg domačega trga premajhen za doseganje ekonomij obsega. Proizvodnja samo za domači trg se preprosto ne splača, ker ne omogoča pokritja fiksnih stroškov ter stroškov vlaganj v nove izdelke. Uspešna slovenska podjetja so samo tista, ki večino svoje proizvodnje izvozijo, denimo Gorenje, Revoz, Lek, Krka itd. približno 90% svoje prodaje ustvarijo na tujih trgih, prodaja za domači trg je zgolj dodatek.

Mercator tudi ne more biti rešitelj slovenske živilske industrije na tujih trgih, ker bi to najprej pomenilo, da se naša živilska podjetja strateško omejujejo le na trge nekdanje Jugoslavije, kjer ima Mercator nekaj hipermarketov. Zanemarjajo pa druge, bolj zahtevne trge z višjo kupno močjo. Toda tudi na trgih bivše Jugoslavije našim živilcem Mercator ne more bistveno pomagati k njihovi prodaji, saj ima po lastnih podatkih (Poslovno poročilo 2007) v letu 2007 na Hrvaškem le 6%, v Srbiji 8% in v Bosni le 2% tržni delež. Ne, slovenska živilska podjetja svojega preživetja in razvoja ne morejo utemeljiti na Mercatorju. Preživela in rasla bodo le, če bodo uspela razvijati odlične in cenovno konkurenčne izdelke ter jih znala prodajati po vsej Evropi. Tudi sama usmeritev na trge nekdanje Jugoslavije jim pri tem ne more pomagati, ker je tudi ta trg premajhen, da bi pokril stroške razvoja in proizvodnje privlačnih in visoko kakovostnih proizvodov. Slovenska živilska podjetja morajo radikalno spremeniti svoje poslovne strategije in se usmeriti v ustvarjanje proizvodov, privlačnih za izvoz po vsej Evropi.

Poglejte čez mejo v Avstrijo. Avstrijska živilska podjetja so izjemno uspešna, ker delajo odlične proizvode in ustvarjajo blagovne znamke ter jih znajo prodajati v tujini. Še več, pomena blagovnih znamk se zavedajo do te točke, da jih celo odkupujejo od slovenskega lastnika Droge-Kolinske, ki na veliko prodaja njene najbolj znane blagovne znamke zaradi premajhne dobičkonosti. Toda kaj vam pove dejstvo, da se avstrijskemu Hippu splača kupiti blagovno znamko Čokolešnik, ki jo lastnik Istrabenz prodaja zaradi premajhne dobičkonosti? To dejstvo govori o prisotnosti vizije pri pravih lastnikih in pomanjkanju vizije pri finančnih holdingih domačega porekla. In če domači lastniki živilskih podjetij nimajo vizije, kaj strateško početi s svojim premoženjem, jim niti Bog niti Mercator ne v popolni domači, ne tuji in ne državni lasti ne more pomagati.

Zelo odkritosrčno je to dejstvo včeraj v Polemiki na nacionalki izrekel Igor Bavčar, kot predsednik enočlanske uprave Istrabenza, lastnika Droge-Kolinska, ki razprodaja njene blagovne znamke: »Živilska industrija lahko sebe reši le sama.«

Recesija! Kako ukrepati hitro, a ne brezglavo?

Finančni trgi so zbegani, vlade pa bezljajo vsaka s svojim “reševalnim” paketom. Kdor prej pride, pobere koristi, takoj naslednji na vrsti dobi še kako drobtinico, vsi ostali pa lahko samo še žalostno gledajo. Gre za “beggar-your-neighbour” nacionalne politike, ki jih poznamo iz obdobja po svetovni gospodarski depresiji 1929-1933. Zanje je bilo značilno, da so se države ena za drugo zaprle, uvedle visoke uvozne carine, omejile odliv “deviz” v tujino ter izvajale konkurenčne devalvacije svojih nacionalnih valut, da bi vsaj hipno povečale konkurenčnost svojega izvoza. Seveda so prizadete države na drugi strani povrnile z enakim. Devalvacija nacionalne valute pet- ali šestkrat letno je bilo nekaj običajnega. Kaj je sledilo, vemo: obseg svetovne trgovine se je od leta 1929 do 1933 skrčil s 3 milijard tedanjih dolarjev na manj kot 1 milijardo. Sledila je rekordna brezposelnost, politični prevrati, vzpon nacionalizma, nacizma, fašizma ter največja morija v zgodovini človeštva.

Šele leta 1944 se je v Bretton Woodsu v ZDA “zgodil” nastanek Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke. Namen prvega je bil pomagati državam, ki so zašle v plačilno bilančne težave, namen druge pa pomagati financirati obnovo v vojni porušenih gospodarstev. Leta 1947 je sledil podpis splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT), ki je postopno, v številnih in dolgotrajnih meddržavnih pogajanjih, zniževal carinske in druge trgovinske ovire. Vse tri institucije so postopoma zagotovile stabilen institucionalni okvir za mednarodne blagovne in finančne tokove. Toda trajalo je dolgo, desetletja, da je svet dobil tisto podobo bolj ali manj stabilnega prostora, v katerem imamo vsi bolj ali manj enake koristi od medsebojnih interakcij.

Ne želim biti pesimist. Svet seveda potrebuje novo institucionalno ureditev, nov IMF, novo Svetovno banko, novega bančnega regulatorja. Svet potrebuje tudi drugačno “razdelitev sedežev” na podlagi precej spremenjene porazdelitve ekonomske in politične moči in bolj “pravičnega” dostopa najmanj razvitih držav (predvsem latinskoameriških in držav subsaharske Afrike) na trge razvitih držav (pri kmetijskih proizvodih). Toda do oblikovanja te nove institucionalne svetovne ureditve bo, kot kaže zgodovina, preteklo še nekaj časa. Najprej mora vsaka država narediti svoje lastne domače naloge.

In te domače naloge niso tako enostavne, kot se morda komu zdi. Ekonomisti si sploh nismo edini v tem, katere ukrepe uporabiti za reševanje krize, kaj šele vrstnega reda in timinga posameznih ukrepov. Niti v konceptih se ne strinjamo. (Hvala Ani, ki je opozorila na diskurz med zadnjim Nobelovim nagrajencem Paulom Krugmanom ter njegovimi kritiki iz vrst avstrijske šole free-market ekonomske teorije).

Mainstream keynesianska logika, ki jo pri reševanju ameriške recesije zagovarja Krugman, pravi: potrošniki ne držite denarja doma in ne nosite ga na banko, raje trošite čim več, ker boste s tem povečali povpraševanje in financirali svoja delovna mesta v podjetjih. Več ko varčujete, slabše je za celotno gospodarstvo in globlja bo recesija. Na drugi strani pa Robert Murphy kot predstavnik free-market ekonomske šole avstrijskega tipa pravi: krize ni povzročilo premajhno, pač pa preveliko povpraševanje zaradi napake ekonomske politike (preveč poceni denarja FED, ki je pognal nepremičninski balon), zato je spodbujanje povpraševanja ne more rešiti. Nobenega smisla nima še naprej spodbujati povpraševanja po teh istih dobrinah. Na trgu mora priti do očiščenja zaradi napačne alokacije resursov. Njegov nasvet je zato: potrošniki, varčujte, zaradi vaših bančnih depozitov se bo denar pocenil in podjetja bodo lahko financirala proizvodnjo tistih dobrin, ki jih želite.

Če so različnih mnenj ekonomisti in če ni soglasja niti med superinteligentnimi Nobelovimi nagrajenci za ekonomijo in podobno inteligentnimi oponenti, kaj mislite, kako se šele morajo počutiti politiki (če seveda predpostavimo, da se vsaj nekateri zavedajo, kaj se dogaja)? No, pretekli teden smo doživeli, da si je ameriški finančni minister Henry Paulson premislil glede načina reševanja krize: namesto odkupa slabih terjatev bank, naj bi se fokus vladnega bailouta paketa preusmeril k spodbujanju povpraševanja prek “odmrznitve” kreditnega trga za potrošnike. Načrt je naslednji:

“Treasury officials said they hoped to invest about $50 billion from the bailout fund into the new loan facility, with the aim of helping companies that issue credit cards, make student loans and finance car purchases.
As envisioned, the Treasury would put up about 5 percent of the money that a company would use for lending and private investors would put up perhaps 20 times that much by buying bonds issued by the new program.”

Seveda, nobene garancije ni, da bo ta “povpraševalni paket” prijel. Ampak ameriškemu finančnemu ministru počasi zmanjkuje idej, saj je na ponudbeni strani že skoraj popolnoma izkoristil potencial – obrestna mera FED je že na zgodovinsko nizki ravni – 1% (leta 2002 se je Alanu Greenspanu prav s tem uspelo izogniti recesiji), davke pa je Busheva administracija tudi že zdavnaj znižala na zgodovinsko nizke ravni. Če ne prepriča potrošnikov, naj najemajo kredite za avtomobile in druge trajne dobrine ter bank naj jim posojajo denar, se bo recesija poglobila, zraven pa bo bankrotirala še avtomobilska industrija. Če pa oboje uspešno prepriča, se lahko zgodi, da bomo čez nekaj let deležni še enega takega povpraševalnega balona. Tudi Greenspanu je leta 2002 uspelo s poceni denarjem prepričati banke, da so potrošnikom z nizkimi dohodki dajale kredite za nakup nepremičnin, ki si jih drugače ne bi mogli privoščiti, in tako povzročil nepremičninski balon ter posledično tudi to globalno finančno krizo. Ne, Obamovemu finančnemu ministru ne bo lahko.

Nič lažje pa ne bo tudi novi slovenski vladi. Slabšo popotnico ob začetku mandata bi težko dobila. Dilema novih nosilcev ekonomske politike je naslednja. Potrebujemo povečano kreditno aktivnost bank, da poženemo realni sektor, obrestne mere pa so določene v Frankfurtu, kredite tako lahko povečujemo le na podlagi zbranih depozitov v bankah ali z njihovim zadolževanjem na kapitalskem trgu. Voljnega kapitala pa je malo na voljo, kot kaže primer Nemčije pri aktualni emisiji obveznic. Če pa pozivamo državljane in gospodarske subjekte k povečevanju njihovih depozitov v bankah, s tem zmanjšujemo povpraševanje in še dodatno tonemo v recesijo. Treba je torej najti nekakšen optimalni mix ukrepov ekonomske politike, ki bo hkrati deloval na strani povpraševanja po dobrinah in na strani ponudbe denarja ter še dodatno na strani spodbujanja podjetniške aktivnosti. Da o socialnem svežnju ne govorim.

Na strani ponudbe denarja problem v praksi ni trivialen. Če države s svojo boniteto ne morejo dobiti kapitala na trgu, kako ga bodo banke oziroma kako ga bodo šele slovenske banke. Tukaj pogledovanje proti državi in rokohitrski 12-milijardni garancijski paket slovenske vlade čisto nič ne pomaga – te garancije so neoperativne, če pa bankam nihče več ne posoja. Tudi kapitalski vstop države v banke in podjetja, kot naslednji ukrep v seriji, postaja brezzobi tiger. S katerim denarjem bo država financirala svoj kapitalski interventni pohod na banke in podjetja, če pa njenih obveznic nihče več noče kupiti? Slovenska vlada, tudi če bi si še tako želela, ne more odkupiti Mercatorja nazaj od Boška Šrota, niti Dela in Večera od taistega Šrota, in niti Kolinske od Istrabenza. Ker preprosto nima denarja za to. Še Sodu ne more dati denarja in mora ta po tej mizerni ceni prodajati 10 odstotkov Telekoma, da poplača svoje obveznosti. Zadeve so postale preklemansko resne. In najprej morajo te stvari dojeti ministri nove vlade, preden se zapletejo v nerodne izjave in daje napačne signale gospodarstvu in volivcem.

Povečanje kreditnih skladov, iz katerih se bo financirala likvidnost finančnega sistema ter krediti gospodarstvu mora priti tako od znotraj države (povečanje depozitov nebančnega sektorja) kot tudi od zunaj. V tej situaciji ne bomo mogli mimo tujih lastnikov naših bank. Kot kaže zadnji Bilten Banke Slovenije:

“Razlike v dinamikah rasti posojil med domačimi bankami in bankami v večinski tuji lasti se povečujejo. Medtem ko se je rast posojil pri domačih bankah od začetka leta prepolovila na 18,5%, se je pri skupini bank v večinski tuji lasti znižala le za dobrih 7 odstotnih točk, na 37,6%.
[…] Domače banke so septembra znižale dinamiko kreditiranja na 17,8% oziroma za 2 odstotni točki, banke v večinski tuji lasti pa so jo zvišale za 4,4 odstotne točke na 42,8%. Kar dve tretjini prirasta posojil nefinančnim družbam so septembra prispevale banke v večinski tuji lasti.”

To preprosto pomeni, da trenutno tuje “bančne matere” prek svojih “hčera” v Sloveniji rešujejo likvidnost slovenskega gospodarstva. Toda glede na specifično velikost NLB to preprosto ne bo dovolj, da bi ohranili kreditno aktivnost bank na ravni vsaj 15% rasti letno. Potrebno bo kapitalsko okrepiti predvsem NLB, tukaj pa v tej situaciji druge možnosti razen močne dokapitalizacije s strani njene tretjinske lastnice KBC ne vidim. Bolje bi bilo sicer, če bi to dokapitalizacijo NLB (in povečanje lastniškega deleža KBC) izvedli pred letom ali dvema, saj bi več iztržili. Toda NLB sedaj krvavo potrebuje sveži kapital in odprto kreditno linijo, to pa ji lahko omogoči samo kapitalsko močan lastnik iz tujine. Lastniški zadržki gor ali dol, sedaj rešujemo gospodarstvo, ne pa kapric politikov.

Podobno bo treba razmisliti o vlogi tujega kapitala tudi pri vprašanju odkupa premoženja nasedlih menedžerskih prevzemov. Očitno je, da država tega denarja nima in ne more poplačati slabih kreditov, ki so jih menedžerji najeli pri bankah, zato bo to premoženje seveda lahko kupil samo nekdo, ki denar ima. In ta denar je trenutno le še pri resnih multinacionalkah in private equity skladih. Se bojim, da si kakšnih kapric tudi tukaj ne moremo privoščiti.

Na strani povpraševanja je nesmiselno računati na vladno spodbujanje agregatnega povpraševanja prek infrastrukturnih projektov, pač pa bo treba prek znižanja dohodnine vplivati na povečanje realnih dohodkov potrošnikov in računati hkrati na njihovo prelitje tako v bančne depozite kot v trošenje. Naslednji ukrep je temeljito prečiščenje proračuna in v tem okviru zamrznitev nepotrebnih investicijskih izdatkov (patrije ipd.), opustitev očitno predragega enotnega sistema plač v javnem sektorju ter dogovor s sindikati javnega sektorja o zamaknitvi poračuna plač javnim uslužbencem vsaj za eno leto.

Vlada potrebuje več manevrskega prostora v proračunu za morebitno financiranje povečanih socialnih izdatkov zaradi odpuščanj v gospodarstvu kot tudi zaradi znižanj davkov in prispevkov podjetjem zaradi spodbujanja njihove aktivnosti. Znižanje stopnje davka na dobiček ter s tem povezane manjše akontacije iz tega naslova lahko hipno razbremenijo gospodarstvo, podobno zmanjšanja socialnih prispevkov za zaposlene.

Hitro in pravočasno ukrepanje je nujno. Toda najprej se je treba usesti in v miru premisliti stvari. Najbolj nevarno je brezglavo sprejemanje ukrepov in dajanje napačnih signalov davkoplačevalcem in podjetjem. Nenadno povečanje 8 milijardnega v 12 milijardni reševalni paket za banke ni bil dober signal. Upam, da mi ni treba na glas povedati, zakaj. To vsoto bi po potrebi mirno lahko povečali kasneje. Podobno neumno se je pogajati z Desusom o povečevanju pokojnin, ko svet drsi v resno recesijo. Prav tako ni oportuno govoriti o vsesplošni nacionalizaciji in odkupu slabih terjatev bank in podjetij. To povečuje tveganje moralnega hazarda in ima lahko precejšnje negativne posledice za končne stroške reševanja finančne in gospodarske krize. Določena podjetja je preprosto treba prepustiti trgu in prostemu kapitalu, ki bo njihove težave rešil bistveno bolj učinkovito in ceneje, kot bi jih država.

Pa naj se fundamentalisti (pro-tržni in proti-tržni) strinjajo ali ne, potreben bo eklektičen program ukrepov za reševanje finančne krize in prihajajoče recesije.

Kaj lahko reši slovensko živilsko industrijo?

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Kolega Emil Erjavec, kot nesporno najbolj kompetenten strokovnjak s področja agrarno-živilske ekonomike, je pred dnevi napisal komentar, da Mercator dolgoročno ne more rešiti slovenskih živilcev. Erjavec ugotavlja, da je konsolidacija slovenske industrije pijač v okviru Pivovarne Laško in proizvodnje živil pod okriljem Istrabenza dala povsem drugačne rezultate od obljubljanih. Od nekdaj visoko priznanih blagovnih znamk Radenska in Fructal ter njunih inovativnih zdelkov je ostalo zelo malo, saj novi lastnik iz Laškega ni vlagal v razvoj novih izdelkov in izgradnjo blagovnih znamk, kaj šele da bi jih – kot je obljubljal ob prevzemanju – močneje pozicioniral na izvoznih trgih.

Podoben, vendar še bolj dramatičen ne-razvoj doživlja nekdanja Kolinska, kjer lastnik iz Kopra, ki nima nobene vizije razvoja prevzetega podjetja razen fokusa na nepremičnine Kolinske, pospešeno prodaja – tujcem! – njene blagovne znamke. Podobno se dogaja denimo tudi z mesno industrijo, kjer je ob menedžerskih odkupih prišlo do hitrega izčrpavanja podjetij, ki so danes na robu stečaja, saj se je denarni tok iz poslovanja uporabljal predvsem za financiranje prevzema, namesto za razvoj. Erjavec tudi ugotavlja, da “slovenski” Mercator ni nikakršen rešitelj slovenske živilske industrije na daljši rok, saj po eni strani sedanji visoki tržni deleži v domači trgovini niso vzdržni na dolgi rok, po drugi strani pa umiranja slovenske industrije tudi do sedaj ni mogel preprečiti. Jasno, če lahko domača živilska podjetja prodajajo svoje izdelke samo še v Mercatorju, ker pri drugih trgovcih ali v izvozu zaradi slabih izdelkov in visokih cen niso konkurenčni, lahko že danes čez njih naredimo križ.

Zgodba o “razvoju” slovenske živilske industrije po osamosvojitvi je najboljši učbeniški primer škodljivega vpliva pretirane zaščite domače industrije pred tujo konkurenco. Študente učimo na podlagi empiričnih dejstev oblikovane teorije, da velika zaščita pred tujo konkurenco iz domačih podjetij nikoli ne naredi uspešnih izvoznikov. Kar pomaga, so ob odprtju za tujo konkurenco običajno začasne ciljne izvozne pomoči, ker pomagajo podjetjem svoje proizvode plasirati na tuje trge, jih izpostaviti tuji konkurenci, ki jih nato sama prisili v potrebne racionalizacije stroškov ter vlaganja v razvoj izdelkov in blagovnih znamk. Nobeno drugo administriranje ne pomaga, pomeni le dolgoročno prisiljevanje domačih potrošnikov, da kupujejo dražje in slabše domače izdelke od tujih.

Po letu 1991 smo v Sloveniji naredili velike institucionalne premike k spodbujanju konkurenčnosti domačega gospodarstva. Najbolj enostaven ukrep, čeprav kratkoročno boleč, je bilo splošno zniževanje uvoznih ovir ter postopna toda popolna odprava carin za večino izdelkov iz EU do konca leta 2001. Kot vidimo, je večina slovenske industrije – razen nekaterih podjetij v delovno intenzivnih panogah – preživela in danes uspešno konkurira na trgih razvitih držav. Problemi pa so danes v panogah, kjer te liberalizacije trgovine in izpostavljenosti domačih podjetij konkurenci nismo izvedli. Gre seveda za kmetijstvo in živilsko industrijo, kjer smo po letu 1991 uvedli visoke uvozne ovire (carine, prelevmane in druge dajatve), kar je pomenilo zaščito pri nekaterih proizvodih tudi prek 50%. Kmetijstvo je deležno enormnih subvencij iz evropskega proračuna, kar ga drži pri življenju. Težave pa ima živilska industrija, ki je bila po letu 1991 deležna dvojne zaščite. Prvič, v  obdobju 1992-2004, torej dolgih 12 let, so živilska podjetja uživala visoko uvozno zaščito. Predstavljajte si, da je bila leta 2003 stopnja dejansko plačanih dajtev pri uvozu za vsa naša industrijska podjetja enaka nič, za proizvajalce živilskih izdelkov pa je v povprečju znašala skoraj 14%. Pri tem je za podjetja v mesni industriji znašala 5%, v proizvodnji mleka 8%, v proizvodnji pijač 16%, v proizvodnji kruha pa 20%. Ta zaščita je živilskim podjetjem omogočala, da so lahko vsaj za tak odstotek dražje prodajala svoje izdelke od tujih oziroma da so bila lahko za tak odstotek manj stroškovno konkurenčna. To je nekaj takega, kot če bi Maticu Osovnikarju na Olimpijskih igrah pri teku na 100 metrov skrajšali progo za 20 metrov. Verjetno bi ob teh pogojih, če bi malo potreniral, celo meni uspelo priti do medalje.

Takoj po vstopu v EU leta 2004 se je seveda ta umetni raj za domače živilce razblinil. Vendar ne popolnoma. Še vedno so bila deležna privilegiranega položaja v domači trgovini, predvsem v Mercatorju. Janković jih je sicer privijal pri nabavnih cenah, vendar bistveno manj, kot bi jih tuj trgovec, hkrati pa jim je zagotovil privilegiran dostop do prodajnih polic v primerjavi s tujimi podobnimi izdelki. Seveda so Mercatorjeve cene zaradi njegovega dominantnega položaja referenčne za vso slovensko trgovino, veliki trije igralci maksimirajo dobičke in se ne gredo cenovne vojne, samo diskontni trgovci občutno diferencirajo cene navzdol. Kar pomeni, da so slovenski živilci trgovcem še vedno prodajali po višjih cenah, kot bi jih iztržili po konkurenčnih pogojih v tujini. To je nekaj takšnega kot če bi na olimpijskih igrah tekmovalcem črne polti prepovedali nastop. Jasno, tudi kak tekmovalec iz Slovenije bi po teh pogojih kdaj prišel med osem najboljših.

Zdaj pa pomislite in pošteno odgovorite: ali res mislite, da lahko s privilegijem, da tečete samo skrajšano progo in brez konkurence najboljših (temnopoltih) tekačev, kdaj res postanete tekač svetovnega formata? Ne morete, ker vas nihče ne sili, da trenirate cele dneve in da na vsakem tekmovanju tečete na življenje in smrt. Vidite, zato Mercator (v katerikoli lasti bo) ni dolgoročna rešitev za slovensko živilsko industrijo. Slovenski živilci bodo preživeli samo, če bodo absolutno dobri. Samo, če bodo vsak dan tekmovali z najboljšimi, bodo delali odlične proizvode in po sprejemljivih cenah. Proizvode, ki si jih boste sami zaželeli kupiti, ne pa da vam v Mercatorju ne dajo druge izbire.

Zaenkrat slovenski živilci še vedno tekmujejo v vaški ligi. V odvisnosti od panoge še vedno med 60 in 90% svoje proizvodnje prodajo v slovenski vaški ligi.Vendar pa jim tudi na vasi počasi upada tržni delež, saj se po podatkih SURS njihova prodaja na domačem trgu že najmanj od leta 1998 trendno zmanjšuje (glej sliko 1), medtem ko se prodaja celotne predelovalne industrije trendno povečuje. To preprosto pomeni, da se njihova konkurenčnost tudi na vasi počasi vendar konstantno zmanjšuje.

Slika 1: Prodaja živilske in celotne industrije na domačem trgu, 1998-2008 (2000=100)
sl1.jpg
 Vir: SURS

Živilska podjetja izvozijo samo med 10% in 40% svoje proizvodnje. Vendar tudi izvoz precej niha. medtem ko je pri celotni predelovalni industriji opazen konstanten trend rasti izvoza, pa je pri živilcih sledil izjemen padec izvoza po letu 2003 (glej sliko 2). To je predvsem posledica izgube preferencialnega položaja na trgih nekdanje Jugoslavije po vstopu v EU, ko se je Slovenija morala odpovedati prostotrgovinskim sporazumom s temi državami. S tem so slovenski živilci morali na teh trgih začeti tekmovati po enakih pogojih kot tudi konkurenti iz EU. Po letu 2005 se je izvoz živilske industrije spet počasi pobira, vendar danes raste po nižjih stopnjah kot izvoz celotne industrije.

Slika 2: Izvoz živilske in celotne industrije, 1998-2008 (2000=100)
sl2.jpg
 Vir: SURS

Največji problem pa dolgoročno predstavlja dejstvo, da živilci več kot polovico izvoza prodajo v sosednjo vas – v države nekdanje Jugoslavije. Medtem ko po podatkih SURS v zadnjih treh letih slovenski izvoz v splošnem hitro narašča, pa izvoz živilskih podjetij v države EU upada, le blago pa narašča njihov izvoz v države nekdanje Jugoslavije (glej sliko 3). Kot smo ugotovili v zadnji raziskavi s kolegi iz Francije, kjer smo analizirali vpliv zunanjetrgovinske odprtosti na rast produktivnosti podjetij v državah Jugovzhodne Evrope, je za podjetja v teh državah ključno, kam usmerjajo svoj izvoz. Ugotovili smo, da v večini držav – tudi v Sloveniji – podjetja, ki več izvažajo v razvite države (EU-15 in ostale razvite OECD države), hitreje povečujejo produktivnost. Nasprotno pa za podjetja, ki svoj izvoz večinsko usmerjajo v države nekdanje Jugoslavije, to dolgoročno pomeni nazadovanje oziroma nižjo rast.

Slika 3: Izvoz živilske industrije v in izven evro območja, 2005-2008 (2005=100)
sl3.jpg
 Vir: SURS

Če pogledate anketne podatke o poslovnih tendencah, ki jih med podjetji zbira SURS, boste videli, da je po letu 2003 delež živilskih podjetij, ki se pritožujejo zaradi nezadostnega domačega povpraševanja kar stabilen na ravni 40%. Delež živilskih podjetij, ki se pritožujejo zaradi nezadostnega tujega povpraševanja pa se je celo zmanjšal s 30% na 20%, hkrati pa se je povečal delež živilcev, ki se pritožujejo zaradi povečanega uvoza, in sicer z 20 na 40% (glej sliko 4). Samo za primerjavo, med vsemi industrijskimi podjetji je bilo konec drugega četrtletja 2008 le 13% takšnih, ki jih je motil povečan uvoz. Jasno, ker so navajeni konkurence v tujini, tudi v domači vaški ligi z lahkoto tekmujejo s tujci.

Slika 4: Poslovne tendence živilske in celotne industrije – omejitve zaradi konkurenčnega uvoza, 1996-2008
sl4.jpg
Vir: SURS

Torej, pozabimo vaške lige in Mercatorje, vzamimo avstrijsko lekcijo ali pa se zgledujmo po Hrvatih (Jamnica, Lura) ter omogočimo slovenskim živilcem, da postanejo odlični. Ker bomo s tem največ naredili za dolgoročno vzdržna delovna mesta ter za nas kot potrošnike. Ja, nekatera podjetja bodo propadla in nekatera delovna mesta bodo začasno izgubljena. Do tega bo prišlo v vsakem primeru. Toda ne pozabite, da smo po vstopu v EU pridelali več kot 50 tisoč novih delovnih mest.

Kaj se dogaja z Res Nullius?

Oprostite, ker motim. Saj vem, da je situacija hudo napeta. Da se ravnokar delijo stolčki in mesta pri koritu in da so nekateri hudo nervozni. Toda mene bistveno bolj zanima nekaj drugega: a kdo ve, kaj se dogaja z Res Nullius?

Nekje v podzavesti imam informacijo, da naj bi letos jeseni izdali nov album. Googlam, pa najdem samo stara jajca, kjer napovedujejo izid prejšnjega albuma “Revolver ljubezni”. Letos sem zaradi odsotnosti zamudil dva njihova koncerta. Fantje se tako redko odpravijo na špil, da jih je prava ruleta ujeti.

Torej, a kdo ve kaj več o tem? Bom zelo hvaležen.

Pahor, razoroži Šrota

*Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

V torek, 4. novembra 2008, na zgodovinski dan, ko je bil prvič v zgodovini ZDA izvoljen predsednik afro-ameriškega porekla, so v Laškem, mestecu ob Savinji v Sloveniji, poskrbeli za vrednostno povsem nasproten nov mejnik v slovenski zgodovini. V Pivovarni Laško je bila ob 13.30 uri sklicana tiskovna konferenca uprave Pivovarne Laško, na kateri je enočlanska uprava Laškega pod vodstvom Boška Šrota, ki hkrati sam prek verige lastniško povezanih podjetij nadzira dobrih 56% kapitala Skupine Pivovarna Laško, poskrbela za eno najbolj umazanih izsiljevanj v zgodovini Slovenije. Boško Šrot je sporočil svojo odločitev, da bo na javnem razpisu prodal delež, ki ga imata skupaj skupina Pivovarna Laško in Infond Holding v največjem slovenskem trgovcu Mercatorju. Ne, Mercatorja ne prodaja, ker bi se v Laškem v menedžerskem prevzemu Pivovarne Laško preveč finančno izpostavili, ampak ker ima dovolj “nevestnega in politično motiviranega dela” varuha konkurence na trgu in “terorja” s strani nekega državnega uradnika. Tega varuha konkurence bodo v Laškem itak tožili za astronomski znesek zaradi povzročene poslovne škode. V pojasnilu je Boško Šrot še povedal, da v Laškem nikoli niso govorili o nacionalnem interesu, čeprav se ga ne sramujejo, se pa lahko zgodi, da bo na mednarodnem javnem razpisu za nakup deleža v največjem slovenskem podjetju Mercatorju najboljšo ponudbo dalo kakšno tuje podjetje.

Na razkritje celotne izsiljevalske ponudbe iz Laškega smo morali počakati samo še na sporočila obeh neuradnih piarovskih služb Pivovarne Laško, in sicer isti večer na spletni izdaji Dela in Večera. In res, uredniški komentar v Večeru je podvomil v to, ali Jani Soršak, direktor UVK, ve, kaj počne. Kajti z morebitnim nakupom četrtinskega deleža v Mercatorju s strani tujcev naj bi bilo ogroženo “12.000 družin v Mercatorju in še enkrat toliko družin zaposlenih v slovenski predelovalni industriji”. In če se izkaže, da postopki, ki jih UVK vodi proti povezanim družbam Infond Holding, Pivovarna Laško, Pivovarna Union in Radenska zaradi lastniške koncentracije v Mercatorju, “le ne stojijo na trdnih pravnih temeljih? Takrat bo že prepozno!”, zaključuje Srečko Klapš v Večeru.

Odgovorni urednik Dela Darijan Košir pa v svojem uredniškem komentarju pravi: “Boško Šrot, lastnik oziroma upravljavec lastnikov polovice Mercatorja, je tako vrgel rokavico in z eno potezo izzval vse, s katerimi ima v »operaciji Mercator« kar koli opraviti. Spomnimo, da je država po razglasitvi protitajkunske vojne, uperjene zlasti proti sistemu Pivovarne Laško, na razne načine (UVK in ATVP sta bila le najbolj razvpita medija) napadala Šrotov imperij.” In nato izsiljevalsko ponudbo iz Laškega brutalno nedvoumno zaokroži, “da je manevrski prostor ozek in da bo tajkunsko sekiro, uperjeno proti Šrotu, najbrž najbolje zakopati. V dogovoru, ki bo v najširšem interesu.”

Pivovarna Laško je nato svoj izsiljevalski paket dopolnila še s “kredibilno grožnjo” Žige Debeljaka, predsednika uprave Mercatorja, ki je povedal, da si ne želi, da Mercator pride v tuje roke, ker bi bila s tem ogrožena slovenska predelovalna industrija ter z mitingaškim sporočilom sindikata Mercatorjevih zaposlenih, da se bojijo za delovna mesta 12,000 slovenskih družin.

Boško Šrot sam in prek svojih satelitov nam, slovenski javnosti in novi slovenski vladi, torej sporoča: umaknite nam tega Janija Sorška in postopke proti Pivovarni Laško, sicer bomo Mercator prodali tujcem in s tem ogrozili eksistenco družin 12.000 zaposlenih v Mercatorju in še enkrat toliko družin zaposlenih v živilski industriji. Pa še tožili vas bomo za znesek, ki bi zadostoval za izplačilo v volilni kampanji velikokrat omenjenih tisoč evrov za vsakega upokojenca. Jasno?!

V čem se to izsiljevanje Laščanov razlikuje od izsiljevanja večkratnega morilca, ki se v begu pred policijo zateče v osnovno šolo in javno zagrozi, da se bo razstrelil in s tem ogrozil življenja nekaj sto nedolžnih otrok, če policija ne ustavi pregona proti njemu? Zame v ničemer. Gre za strahopetno, brezskrupulozno, brutalno dejanje nekoga, ki se je zaplezal v svojih rabotah.

Tako kot organi pregona v primeru izsiljevanja morilca, morajo seveda tudi pristojni regulatorni organi ter konec koncev tudi politiki to konkretno izsiljevanje s strani Boška Šrota vzeti resno. Najprej je treba preučiti kredibilnost grožnje izsiljevalca, nato razsežnosti posledic uresničitve njegovega dejanja ter nato seveda temu prilagoditi akcijski načrt. Gremo po vrsti.

Prvič, kako kredibilna je grožnja Boška Šrota? S svojimi dejanji od leta 2000 naprej, najprej kot finančnik in nato kot glavni menedžer ter lastnik Pivovarne Laško, je dokazal, da za dosego ciljev ni malenkosten glede izbire sredstev, če se milo izrazim. Od izigravanja prevzemne in konkurenčne zakonodaje z delniškimi parkirišči ter povezanimi osebami, skrivanja osebnega pohlepa za nacionalnim interesom ter zasebnimi kaselc podjetji, do kratkoročne izrabe političnih zavezništev ter zlorabe medijev. Vse skupaj izključno z namenom uresničitve svojega osebnega ekonomskega interesa. Nekdo, ki je neženirano izigraval zakone in nekdo, ki je zlorabil zaupanje nekaj tisoč zaposlenih in zaupanje 10,000 malih delničarjev v Pivovarni Laško, da bi prišel do tako velikega zasebnega premoženja, seveda ne bo trenil z očesom, da ne bi prodal kateregakoli dela svojega premoženja skupaj z zaposlenimi, če tako veleva njegov zasebni finančni interes. Zanj so to samo številke.

Drugič, kakšne so razsežnosti posledic uresničitve njegovega dejanja? Torej kaj se bo zgodilo, če Boško Šrot proda Mercator? Ali z drugimi besedami, ima Boško Šrot okrog pasu sploh pravo razstrelivo? Če Boško Šrot proda četrtinski lastniški delež v Mercatorju, komurkoli, se bo zgodilo – nič, natančneje, skoraj nič. Mercator pod novim četrtinskim lastnikom ne bo odpuščal zaposlenih, saj vendar tako uprava Mercatorja kot Boško Šrot zatrjujeta, da je Mercator daleč najboljše trgovsko podjetje v Sloveniji. In potrošniki bomo v Mercatorjevih trgovinah še naprej kupovali tiste slovenske izdelke, ki jih želimo imeti. Tako kot jih lahko kupujemo v Tušu, Intersparu in Leclercu. In še mnogo drugih izdelkov, cenejših in ugodnejših za nas potrošnike. Zakaj? Ker tako veleva racionalna poslovna logika trgovca in ker potrošniki želimo kupovati izdelke, ki jih poznamo in ki si jih lahko privoščimo. Ste v zadnjih dvanajstih mesecih primerjali vrednost košarice, ki jo kupujete v Mercatorju z vrednostjo enake košarice pri konkurenci? No, potem veste, zakaj Mercatorju tako rapidno pada tržni delež. Zato, ker so za potrošnike vsak dan volitve. Vsak dan se odločamo, kje bomo kupovali. Sprememba lastništva bo Mercatorju in nam potrošnikom samo koristila, sploh če bo lastnik iz trgovske panoge.

V čem je Pivovarna Laško boljši lastnik Mercatorja kot denimo neko trgovsko podjetje? Ali vi kot potrošnik zaradi tega kupujete v Mercatorju cenejše laško pivo kot pri konkurenci? Ne? Seveda ne. Če bi, potem bi to bil dokaz za regulatorja trga, da Pivovarna Laško kot lastnik Mercatorja nedopustno zlorablja to incestno vertikalno integracijo med dobaviteljem in trgovcem na škodo konkurence. In seveda, če bi to veljalo, bi bilo to možno samo na način, da bodisi Pivovarna Laško dobavlja pivo Mercatorju po nižji ceni kot denimo Intersparu (torej na svojo škodo) ali pa da Mercator sili, da na laško pivo obračunava nižje trgovske marže (daje višje rabate) kot to počnejo drugi trgovci (torej na škodo Mercatorja).

In še naprej, v čem je kredibilnost strateških načrtov Pivovarne Laško z vidika njihove kasnejše uresničitve? Spomnimo se, Pivovarna Laško je leta 2000 najprej prevzela Radensko in Vital iz Mestinja, dve podjetji iz industrije pijač. Nato sta julija 2001 povezani družbi Radenska in Pivovarna Laško kupili 24,99-odstotni delež Pivovarne Union, ki je bila že lastnica ajdovskega Fructala. V Laškem so ta nakup argumentirali s tem, da je nakup namenjen “konsolidaciji razmer na področju proizvodnje in prodaje brezalkoholnih pijač ter piva. Za nakup sta se družbi odločili, ker sta prepričani, da bosta z omenjenim nakupom delnic Pivovarne Union, povečali sposobnost tržnega prodora na trge jugovzhodne Evrope in trge nekdanje Jugoslavije”. Spomnimo se, da je kabinet predsednika vlade septembra 2005 dal zelo podobno uradno obrazložitev tajnega sestanka, na katerem je po pričevanju tedanje državne sekretarke na gospodarskem ministrstvu ter sedanje svetovalke Pivovarne Laško, prišlo do znane kupčije, ko je pivovarna Laško odstopila upravljanje v Delu za kapitalski delež v Mercatorju. Sestanek naj bi bil namenjen pogovoru o možnosti vladne pomoči pri širjenju Pivovarne Laško, Istrabenza in Mercatorja v jugovzhodno Evropo.

Toda dejstva so povsem nasprotna: kot sledi iz poslovnih poročil Pivovarne Laško, je od leta 2001 do konca 2007 zmanjšala obseg prodaje piva na trgih bivše Jugoslavije s 507.831 na samo še 182.579 hektolitrov (zmanjšanje za skoraj dve tretjini). Še več, celoten delež izvoza od skupne prodaje piva laške pivovarne se je od leta 2001 do 2007 zmanjšal z 39% na vsega dobrih 17%. Znotraj celotne skupine Pivovarne Laško pa je ta delež leta 2007 znašal vsega 22,8%, in še naprej pada. Konsolidacija pijačarske industrije pod laškim kapitalskim dežnikom torej ni koristila njenemu prodoru na izvozne trge, naprotno celo absolutno je zmanjšala obseg izvoza za skoraj dve tretjini. Zakaj? Ker se uprava laške pivovarne sploh več ne ukvarja s svojo osnovno dejavnostjo, ampak samo še s finančnim inženiringom. Namesto, da vlagajo v tržne aktivnosti, mešetarijo z denarnim tokom med različnimi finančnimi naložbami. Ali kot pravijo sami v svojem Poslovnem poročilu iz leta 2007: “pivovarne v lasti tujih multinacionalk vlagajo izredno visoke zneske za tržno komuniciranje…, poleg v medije vlagajo te pivovarne ogromna sredstva tudi v samo tržišče (neomejeno razdeljevanje propagandnih materialov, znamčenje prodajnih mest, sponzoriranje prireditev …)”.

Torej komu je konsolidacija pijačarske industrije pod laškim dežnikom koristila, razen enočlanski upravi Pivovarne Laško in peščici njegovih svetovalcev? In komu koristi, če Boško Šrot – prek serije povezanih oseb – je ali ni lastnik Mercatorja? Prav gotovo to ni koristilo Mercatorju, niti potrošnikom (sicer ne bi bežali h konkurenci) in prav tako ne koristi ostalim dobaviteljem iz živilske panoge. Ker pač ne prinaša dobička zasebno Bošku Šrotu. Tako enostavno je to.

Zato se za konec vrnimo k tretjemu elementu – naj država ob tem umazanem izsiljevanju ukrepa in kako naj ukrepa? Ja, država naj ukrepa. Vendar ne tako, kot predlagajo nekateri intervencionisti, naj prek Kada in Soda odkupi nazaj laški delež v Mercatorju. To bi bilo za Boška Šrota seveda idealno, delnice Mercatorja so laščani kupili po 158 evrov, po sedanjih borznih cenah pa bi laščani utegnili dobiti najmanj 50 evrov več (eno tretjino). To bi bil res še en dober posel z državo za Boška Šrota. Bravo, kolega Mencinger!

Ne, nasprotno, država mora ukrepati tako, da bo še okrepila delo obeh regulatorjev (UVK in ATVP), da bosta za nazaj revidirala vse poslovne in finančne transakcije ter razkrila morebitne finančne mahinacije in zlorabe pravil konkurence s strani Pivovarne Laško in z njo povezanih oseb. In če bodo takšne nepravilnosti, kršitve zakonov in zlorabe pravil konkurence razkrite in dokazane, morata oba regulatorja v skladu s pristojnostmi uveljaviti vse ukrepe, ki jih imata po zakonodaji na voljo. Vključno z zahtevo po strukturnem razbitju pijačarskega monopola ter vključno s kazenskimi pregoni. Boška Šrota je treba “razorožiti”, sicer bo še naprej kot revolveraš pustošil po tej državi.

Če se pa po kakšnem čudnem “naključju” zgodi, da bodo v naslednjih mesecih zamenjana vodstva obeh regulatorjev in da bodo nenadoma postopki, ki tečejo proti Pivovarni Laško in povezanim osebam, umaknjeni, potem bo to jasen signal, da je Bošku Šrotu s svojim izsiljevalskim terorjem uspelo in da je omrežil tudi Pahorjevo vlado.