Igor Masten, Sašo Polanec, Jože P. Damijan
Poleti leta 2007, ko je v ZDA izbruhnila finančna kriza zaradi okuženih hipotekarnih nepremičninskih obveznic, je bil sedanji obris gospodarske recesije povsem nepredstavljiv. Zdelo se je, da bodo koordinirane akcije vodilnih svetovnih centralnih bank z likvidnostnimi injekcijami na finančne trge ter kasnejši nacionalni bančni bailout programi s kapitalskimi injekcijami v posamezne banke uspeli zajeziti težave okuženih bank. Vendar niso. Najbolj okužene banke in finančne ustanove so propadle, ostale pa so se umaknile v t.i. kreditni krč. Banke vse kapitalske injekcije in depozite preprosto kopičijo kot varnostno rezervo. Posledica tega je, da podjetja ne dobivajo več denarja niti za tekoče poslovanje. Vzporedno s tem pa upadanje potrošniških nakupov in podjetniških investicij zaradi negotovosti zmanjšuje prodajo podjetij in zmanjšano globalno povpraševanje se širi od ZDA do Kitajske in EU ter navzdol po vertikalni dobaviteljski verigi vse do idrijske Hidrie in Kolektorja. Gospodarska kriza je postala globalna in v letu 2009 bo globalna gospodarska rast po zadnji napovedi IMF (World Economic Outlook) zgolj simbolično pozitivna, kar je najnižja rast po letu 1945.
Kaj smo se iz krize naučili do danes?
Iz dosedanjega razvoja svetovne finančne v realno krizo ter načinov njenega reševanja v zadnjem letu in pol so razvidne predvsem tri lekcije. Prvič, krize ne bo mogoče rešiti brez odprave njenih vzrokov. Primarni vzrok za finančno krizo sta dve desetletji pretirane potrošnje glede na dejansko plačilno sposobnost gospodinjstev in podjetij v razvitih državah. Na agregatni ravni to pomeni, da so ZDA in nekatere druge razvite države več investirale, kot so same varčevale, to pa so financirale države s plačilnobilančnimi presežki (Kitajska in države proizvajalke nafte) z investicijami v ameriške delnice in obveznice in s tem omogočile napajanje balonov na trgih nepremičnin in vrednostnih papirjev. Dosedanje akcije držav z likvidnostnimi in bailout programi so poskušale vzdrževati napihnjene cene na obeh trgih, kar pa je nevzdržno. Te balone je treba »priznati« in cene se morajo spet normalizirati navzdol, kar pa pomeni velike luknje v bančnih bilancah.
Drugič, te luknje v bančnih bilancah je treba priznati in jih odpisati s podržavljanjem bank oziroma s prenosom teh slabih kreditov na t.i. »Slabo banko«, s sanacijo bank in njihovo kasnejšo ponovno privatizacijo ter poplačilom javnega dolga iz tega naslova. Brez hitre in učinkovite sanacije bank znotraj nacionalnih okvirov se ne bo normalizirala funkcija bank kot finančnega posrednika in zagon nacionalnih gospodarstev ne bo možen. Država, vsaka zase, bo morala sanirati svoj bančni sistem.
In tretjič, brez normalizacije bančnih sistemov znotraj držav ter koordinirane mednarodne akcije za konsolidacijo nacionalnih javnih financ ne bo prišlo do vzpostavitve zaupanja na mednarodni ravni in do ponovnega odtajanja mednarodnih finančnih tokov, s tem pa tudi ne do povečanja povpraševanja in trgovine med državami. Brez resne obravnave teh treh lekcij bomo kmalu deležni ne le bančnih ali podjetniških bankrotov, ampak bankrotov držav. Zgodovina je polna takšnih bankrotov držav, kot sta pokazala ekonomista Reinhart in Rogoff (2008), Islandija pa je le prva takšna žrtev sedanje krize, ki ji lahko že v nekaj mesecih sledijo velika Britanija, Italija, Grčija, Madžarska …
Kako naprej?
Empirične analize kažejo, da so v preteklosti recesije puščale trajne negativne posledice za blaginjo ljudi (Cerra in Saxena, 2007). Zato je toliko bolj pomembno, da v krizi prav ukrepamo. Zgodovina bančnih kriz skozi zadnjih 50 let, ki so jo analizirali ekonomisti Claessens, Klingebiel in Laeven (2004), je pokazala, da likvidnostne injekcije, bančni bailouti, depozitne garancije in ponavljajoče se dokapitalizacije ne pomagajo k ponovnemu gospodarskemu zagonu, ampak samo povečujejo stroške bančnih kriz in podaljšujejo gospodarsko krizo. Kot v najnovejši študiji ugotavljata ekonomista Reinhart in Rogoff (2009), so v zadnjih 50 letih finančne krize v povprečju – ob padcu cen nepremičnin za 35%, cen delnic za 55% in padcu BDP za 9% – povzročile povečanje javnega dolga za 86%. Zanimivo je, da eksplozija javnega dolga ni posledica vladnih bančnih bailout programov in dokapitalizacij bank, pač pa posledica izpada fiskalnih prihodkov in akumuliriranih proračunskih primanjkljajev zaradi dolžine in globine krize. Ali z drugimi besedami, narodnogospodarski stroški kriz so tem večji, čim dlje časa država čaka z reševanjem slabih kreditov bank. V zadnjih letih je najbolj ilustrativen tak primer Japonska.
Med makroekonomisti tako obstaja precejšen konsenz glede tega, kako najhitreje in najceneje rešiti bančne krize. Najboljši zgled za to so bančne krize v začetku 1990. let v skandinavskih državah, ki so jih Finska, Norveška in Švedska rešile s podržavljanjem slabih bank in ponovno privatizacijo po uspešni sanaciji. Podoben primer je sanacija nekdanje LB in KBM v Sloveniji v začetku tranzicije. Ekonomisti se razlikujemo med seboj le v podrobnostih glede tega, kako takšno podržavljanje poslovnih bank tudi v praksi izvesti. Nekateri predlagajo, naj država ustanovi Slabo banko, ki bi odkupila slabe kredite poslovnih bank po nominalni ali po tržni ceni. Drugi pa, med njimi tudi Kenneth Rogoff s Harvarda, nekdanji glavni ekonomist IMF, predlagajo pravo podržavljanje bank po vzoru skandinavskih držav, kjer bi država v imenu davkoplačevalcev prevzela ne samo slabe kredite bank, pač pa tudi lastniške deleže dolžnikov. Oba pristopa vodita k očiščenju bilanc bank in njihovi hitri vrnitvi k ponovnemu posojanju denarja. Vendar pa prvi pristop prinaša hkrati ogromno in trajno luknjo v javnih financah, medtem ko drugi pristop omogoča, da država po sanaciji banke spet privatizira in poplača javni dolg, povezan s sanacijo. Kot pravijo kritiki, med njimi tudi ekonomist Paul Krugman, koncept Slabe banke samo socializira pretekle slabe odločitve bankirjev in omogoča privatizacijo koristi tistih, ki so te kredite najeli (denimo za menedžerske prevzeme pri nas). Nasprotno pa podržavljanje bank na državo prenese tudi terjatve iz kreditnih pogodb, torej lastniška upravičenja do zastavljenega premoženja v obliki lastniških deležev, delnic in nepremičnin, s čimer lahko država socializira premoženje tistih, ki so se kot kreditojemalci spustili v tako tvegane kreditne posle in jih ne morejo več poplačati.
Politiki v ZDA, V. Britaniji in Nemčiji že nekaj časa odvračajo misel na tovrstno reševanje bančne krize, s čimer se sedanja kriza podaljšuje že v tretje leto, svetovno gospodarstvo pa pa tone v recesijo. Toda v naslednjih mesecih bo ta rešitev postala nujnost tudi v državah najmanj naklonjenih podržavljanju.
Zakaj slovenska Slaba banka?
Po podobni poti bo morala iti tudi Slovenija, kjer so si banke v času visoke konjunkture nabrale precej slabih kreditov, od kreditov za menedžerske prevzeme, za prevzeme podjetij sploh, za nakupe vrednostnih papirjev, do hipotekarnih nepremičninskih kreditov in kreditov za redno poslovanje. Poleg nepremičninskega balona smo v Sloveniji imeli tudi izrazit borzni balon. Oba sta se razpočila. Zanikati, da to ne pomeni premoženjske luknje, pomeni tiščati glavo v pesek. Zato je bolje hitro ukrepati. Pri iskanju motivacije za tako ukrepanje se ne smemo zanašati na dejstvo, da je red velikosti slabih terjatev pri nas – mogoče – manjši kot v tujih bankah. Niti ni produktivno negodovanje nad tem, da si zaradi krize v tujini naše banke ne morejo več (poceni) izposojati in da je to glavni problem. Dejstvo je, da soobstoj problematičnih posojil in odvisnost od sedaj dragih virov financiranja v tujini dela naš bančni sistem nesposobnega normalne kreditne aktivnosti, ki je nujno potrebna za izhod iz krize. In dejstvo je, da brez sanacije bilanc bank vse dane garancije države za kredite podjetjem ne morejo delovati in da vlaganje sredstev od izdanih državnih obveznic v neočiščene banke pomeni dejansko metanje davkoplačevalskega denarja v črno luknjo. Še bolj problematično je, da so nepravične. Največje koristi od finančnih injekcij, ki jih bankam obljublja naša vlada, bodo imeli največji dolžniki bank. Paradoksalno, veliko darilo s tem dajemo tudi tujim lastnikom bank na domačem trgu.
Identifikacija problema
Velika težava pri pripravi ukrepov je pomanjkanje informacij. To je tudi vir nezaupanja na mednarodnih finančnih trgih. Vendar bi morala biti identifikacija obsega potencialno slabih terjatev v slovenskem bančnem sistemu lažja, saj je pri svojem poslovanju zelo tradicionalen. Ni ne izdajal ne kupoval kompleksnih finančnih instrumentov, ki jih je danes tako težko vrednotiti. Edina institucija, ki ima podatke za kvantifikacijo problema slabih terjatev in oceno njihovega vpliva na stabilnost bank, njihov kreditni potencial in s tem na makroekonomsko dinamiko, je Banka Slovenije. Brez njene ocene stanja tudi vlada ne more pripraviti predloga, ki bo najučinkovitejši z vidika porabe davkoplačevalskega denarja. Skrajni čas je, da se tudi v Banki Slovenije bolj aktivno lotijo regulacije bančnega sistema.
Z davkoplačevalskega vidika bi bilo najbolje, če se izkaže, da razsežnosti problema v bančnem sistemu niso tolikšne, da bi v primeru odpisa vseh slabih terjatev banke ostale z zelo malo kapitala. To bi namreč pomenilo, da bi čiščenje njihovih bilanc predstavljalo relativno nižji strošek (glede na najhujše primere v tujini) in usmerjeno izključno v povečanje njihovega kreditnega poteciala in s tem v normalno kreditno aktivnost.
Načeloma je odločitev za ustanovitev Slabe banke pri nas celo nekoliko lažja kot na Zahodu, kjer pred krizo države ni bilo med pomembnimi lastniki bank. Tako je vprašanje po kakšni ceni naj Slaba banka od ostalih bank odkupuje slabe naložbe in ali iti v odpise naložb v breme kapitala nekoliko lažje, čeprav je zaradi prisotnosti zasebnih delničarjev vseeno prisotno. Davkoplačevalci se namreč v nobenem primeru ne moremo izogniti stroškom slabih terjatev v državnih bankah. Ni se nam treba ukvarjati s kvaliteto menedžmenta v bankah z državno lastnino. Država je že sedaj bila večinska lastnica dveh največjih bank, tako da slabše, kot je že bilo, ne more biti.
Razmišljati je potrebno tudi o načelih pravičnosti oz. komu (naj) gredo koristi ustanovitve Slabe banke. Pri tem se ne moremo izogniti dejstvu, da bo veliko koristi šlo tujim upnikom naših bank. To je cena, ki jo moramo plačati, ker smo tako zelo odvisni od tujega financiranja. Kreditne nesposobnosti v njihovih očeh si ne moremo privoščiti.
Kakšna naj bo slovenska Slaba banka?
Slabo banko (SB) naj ustanovi država. Lastniški vložek naj plača v obliki novo izdanih državnih obveznic. Dodaten kapital lahko SB zbere z izdajo obveznic na mednarodnem trgu, kljub temu, da to ne bo poceni. Ta sredstva SB se naj porabijo za dva namena. Prvič, za dokapitalizacijo poslovnih bank v primeru, da slednje po odpisu slabih kreditov postanejo nesolventne, in drugič, za odkupe slabih terjatev, v kolikor se izkaže, da njihov odpis ni potreben. V nadaljevanju podajamo osnutek zasnove delovanja Slabe banke. Za izvedbo v praksi bo seveda potrebna podrobnejša analiza.
Vsaka banka bi morala opredeliti obseg slabih terjatev. Pri tem je izrednega pomena vloga Banke Slovenije kot regulatorja, ki mora pripraviti ustrezne strokovne kriterije za opredelitev in gradacijo slabih terjatev poslovnih bank ter kasneje za presojo njihove dejanske upravičenosti za prenos na SB. Treba se je zavedati, da v bankah tega ne morejo početi obstoječe uprave, saj je njihov prevladujoč motiv seveda prikrivanje lastnih napak v preteklosti. V državnih bankah naj zato vlada najprej zamenja nadzorne svete, ki morajo nato imenovati nove uprave, izbrane iz mednarodnega nabora bančnih menedžerjev.
V prvi vrsti je treba funkcionalno ločiti lombardne kredite od ostalih slabih kreditov. Prvi so bili zavarovani z vrednostnimi papirji, kar pomeni, da so bila ta zavarovanja zaradi borznega balona močno prevrednotena, obenem pa ni mogoče pričakovati hitre korekcije vrednosti navgor. Če se tovrstni krediti ne odplačujejo, velja resno razmisliti o njihovem takojšnjem odpisu v breme kapitala. Poleg zmanjšanja tveganosti aktive s tem dosežemo tudi, da banke ne bodo več talci velikih dolžnikov in praktično prisiljene v odloge poravnavanja ali refinanciranja obveznosti, ki smo jim priča v zadnjem času. Hkrati pa prav zaradi tega mala in srednja podjetja ne pridejo do nujnih kreditov za tekoče poslovanje in s tem nosijo celotno breme kreditnega krča. Za ostale problematične naložbe je prek strokovne analize potrebno določiti njihovo vrednost in s tem okvirne cene morebitnih odkupov s strani SB.
V zameno za odpisane slabe terjatve SB poslovni banki zagotovi dodaten kapital v obliki izdanih državnih obveznic. SB pa v poslovnih bankah v zameno dobi prednostne delnice z minimalno (npr. 10%) donosnostjo. Na ta način bomo davkoplačevalci vedeli, kaj od bank dobimo za našo pomoč, politika pa ne bo imela možnosti dodatnega vpliva na poslovanje teh bank. Zaželeno bi bilo, da pri dokapitalizaciji sodelujejo tudi zasebni delničarji bank, ki so upravičeni do navadnih delnic. Zelo pomembna mora biti omejitev, da banke, ki bodo deležne odkupa slabih terjatev s strani SB ne bodo več financirala podjetij, do katerih ima SB terjatve.
Kako naj Slaba banka posluje?
Vodstvo SB mora država izbrati v mednarodnem okolju na podlagi relevantnih izkušenj kandidatov na tem področju. SB mora v določenem času začeti kotirati na borzi, s čimer se bo vzpostavila tržna cena njenih delnic, davkoplačevalci pa bomo na ta način dobili povrnjen vsaj del denarja.
Pri upravljanju s slabimi naložbami naj SB zasleduje dva cilja. Poleg dokapitalizacije bank v zameno za odpisana posojila, naj da jasno zavezo, da bo pripravljena »odkupovati« slabe naložbe tudi v prihodnje. S tem se bo izboljšala boniteta bank, saj bodo imele implicitno zavarovanje pred delom morebitnih prihodnjih izgub, katerih verjetnost je zaradi recesije velika.
Naloga SB ni zagotavljati dodatnih sredstev do svojih dolžnikov, temveč od teh dolžnikov v imenu davkoplačevalcev dobiti vrnjen dolg. V primeru lombardnih kreditov, ki se ne poplačujejo redno, mora priti do vnovčevanja zastavljenih delnic. SB si lahko za razliko od navadne banke tudi v današnjih razmerah privošči njihovo držanje, vendar ob jasni zavezi njihove prodaje na borzi. Pri tem se mora obnašati kot čisti portfeljski lastnik.
Iluzorno je pričakovati, da se bo prevzemom zastavljenega premoženja poplačalo celotne slabe terjatve. V kolikor dolžniki preostanka dolga ne morejo odplačati, si mora SB prizadevati za poravnavo v stečajnem postopku. Na ta način bo preprečeno, da bi intervencija SB pomenila tudi darilo tujim bankam, ki so pomembni upniki naših podjetij in posameznikov. Te naj bodisi same zagotavljajo dodatna finančna sredstva za refinanciranje dolgov teh subjektov bodisi delijo usodo prevzemanja morebitnih izgub. Na ta način bodo tudi bolj pripravljene spremeniti dolg v lastniške deleže in delile s tem povezana tveganja. V teh podjetjih naj ima SB ponovno prednostne in ne navadnih delnic.
V primeru, ko bodo dolžniki SB fizične osebe (npr. v primeru hipotekarnih kreditov), se morajo uporabiti vsa pravna sredstva za poplačilo. Ponavljamo, naloga SB ni dajanje »odpustkov« dolžnikom, temveč očiščenje poslovnih bank slabih kreditov.
Nujna reforma v smeri fleksibilnega trga dela
Z opisano sanacijo bančnega sistema lahko pričakujemo, da bodo slovenske banke spet začele zbrane depozite in likvidnostna sredstva ECB posojati gospodarstvu in gospodinjstvom. Vendar se je treba zavedati, da je Slovenija zaradi svoje majhnosti, odprtosti in zaradi strukture gospodarstva popolnoma vpeta v globalne gospodarske procese in da na daljši rok noben reševalni sveženj ne more preprečiti gospodarskega kolapsa in velikega odpuščanja zaposlenih, če se ne bo stabiliziralo tudi svetovno gospodarstvo. Preprosto zato, ker naša podjetja potrebujejo tuje povpraševanje, naše banke pa sveže finančne vire iz tujine. Brez uspešne stabilizacije svetovnega gospodarstva se lahko pogovarjamo le o blaženju krize za domača podjetja, ki so najbolj odvisna od tujega povpraševanja. Sanacija bančnega sistema, ki bo zagotovila ponovno financiranje tekočega poslovanja podjetij, je prvi izmed takšnih ukrepov.
Podobno pomemben ukrep pa je blaženje zunanjega šoka izvoznikov prek večje fleksibilnosti trga dela. Slovenija je v takšni situaciji v začetku 1990. let že bila in takrat je težave prizadetih podjetij »reševala« z dopuščanjem prezgodnjega upokojevanja, kar pa je privedlo do velikih javnofinančnih stroškov na dolgi rok. Hkrati je treba vedeti, da bo leta 2009 zunanji povpraševalni šok za slovenska podjetja hujši kot tisti iz leta 1990. Takrat so se podjetja reševala s preusmeritvijo prodaje iz trgov nekdanje Jugoslavije na trge EU, danes pa te možnosti nimajo, saj je celotno globalno gospodarstvo v najhujši krizi po letu 1945. Zato bodo morale biti rešitve na trgu dela bistveno bolje domišljene, da bodo negativne posledice za podjetja in za javne finance na dolgi rok čim manjše, tveganja za zaposlene pa najmanjša in povezana predvsem s prekvalificiranjem in prezaposlovanjem. Leto 2009 bo za Slovenijo priložnost, da na trg dela uvede sistem fleksibilne varnosti, podobno kot so to naredili Danci po gospodarski krizi v začetku 1990. let in na ta način v osmih letih znižali stopnjo brezposelnosti z 12% leta 1990 na samo 5%.
Fleksibilnost danskega sistema pomeni prenos stroškov odpuščanja od podjetij na državo, kar je običajno utemeljeno s tem, da podjetja niso povzročila gospodarske krize in zato tudi ne morejo nositi posledic krize. Gre za skrajšanje odpovednih rokov na en mesec in ukinitev odpravnin. Danski sistem fleksibilne varnosti zavarovanje s strani podjetij (odpovedni roki, odpravnine) nadomešča z visokimi nadomestili za brezposelnost, ki dosegajo 90% višine preteklih plač in trajajo do 4 leta. Da bi brezposelni v čim manjši meri zlorabljali visoka nadomestila, so ta pogojevana z aktivnim iskanjem zaposlitve. Ta del ni pomemben v času nazadovanja gospodarske aktivnosti, je pa pomemben pri ponovnem vračanju na trg dela. V Sloveniji so nadomestila za brezposelne po višini omejena na 70% preteklih plač v prvih treh mesecih, nato pa na 60%. Vendar pa te omejitve niso relevantne za bolj izobražene, saj so navzgor omejene (40% povprečne plače v Sloveniji). Poleg tega so nadomestila časovno omejena na največ 2 leti (odvisno od pretekle delovne dobe), nato pa lahko oseba prejema le še socialno pomoč, ki je za večino precej nižja od nadomestila.
V Sloveniji bi morali za vzpostavitev sistema fleksibilne varnosti povišati odstotek nadomestil glede na plačo, pa tudi podaljšati čas trajanja. Obenem bi morali zaostriti preverjanje aktivnosti pri prejemnikih nadomestil in hkrati odstotek nadomestila vezati na vključenost v ustrezno izobraževanje in preusposabljanje ter vključenost v javna dela. Pomembno je, da država po vzoru skandinavskih držav brezposelne zaposli v socialnih programih države, kot so denimo storitve oskrbe na domu za ostarele. S tem bi rešila dva problema hkrati – zaposlila bi starejše osebe, ki so težko zaposljive v njihovi prejšnji zaposlitvi, hkrati pa omogočila bolj kvalitetne storitve ostarelim in potrebnim pomoči na domu.
Kot rečeno že uvodoma, reševanje posledic krize bo uspešno le, če bo vsaka država rešila svojo domačo nalogo in sanirala svoj bančni sistem. V primeru, da mnoge države tega ne bodo dovolj učinkovito storile, sledi dolgotrajna globalna kriza. Takrat pa bo možno le blažiti te negativne posledice znotraj držav, pri čemer je varni fleksibilni trg dela edini mehanizem, ki lahko prepreči bankrote večine podjetij, hkrati pa omogoči potrebno varnost tistim, ki bodo začasno izgubili delo ter s preusposabljanjem potrebno mobilnost, da najdejo novo delo.
___
Ekskluzivno pravico do ponatisa tega članka ima časopisna hiša Dnevnik, ki bo članek v celoti objavila v jutrišnjem Objektivu. Do objave v Objektivu navajanje ali povzemanje članka (delno ali v celoti) drugim medijem ni dovoljeno.