^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}
Vzrok vseh finančnih kriz je običajno ekscesno zadolževanje preko lastnih zmožnosti. To velja tudi v tej krizi tako za ZDA kot za ostale razvite države. Za Slovenijo zgodba ni veliko drugačna. Po letu 2005, ko se je ob visoki gospodarski rasti povečala tudi likvidnost na mednarodnih finančnih trgih, so se mnoga podjetja in gospodinjstva začela ekscesno zadolževati. Večinoma pri domačih bankah, ki pa so najemala kredite v tujini. Od leta 2007 do 2008 se je skupen obseg kreditov povečal z 28,3 na 33,3 milijard evrov, od tega se je gospodarstvo dodatno zadolžilo za 3, gospodinjstva pa za 1 milijardo evrov. Hkrati je prišlo do velikega povečanja uvoza tako za investicijske namene kot za porabo, zaradi česar se je primanjkljaj tekočega računa plačilne bilance poslabšal z 1,6% konec leta 2006 na kar 5,7% novembra 2008 (glej sliko 1), kar smo seveda plačevali s zadolževanjem v tujini. Slovenci smo dobesedno živeli na tuj račun. In vsi pogoji za sedanjo krizo so bili predprogramirani. Še huje, do sistemske bančne krize bi pri nas prišlo tudi brez krize v ZDA ali tudi brez ohladitve mednarodnega bančnega financiranja. Ne verjamete? Berite naprej.

Slika 1: Plačilna bilanca RS, 2005-2008

^{Vir: Bilten BS}

Finančne in gospodarske krize so si med seboj presenetljivo podobne. Ekonomista Kenneth Rogoff s Harvarda in Carmen Reinhart z univerze Maryland, ki sta v zadnjem letu objavila pet študij o različnih makroekonomskih vidikih finančnih kriz, sta dokumentirala, da je bilo tovrstnih resnih kriz v zadnjih osemsto letih nekaj sto. Mnoge države so zaradi kriz bankrotirale, ker niso več mogle odplačevati zunanjega ali domačega javnega dolga. Španija je denimo bankrotirala kar trinajstkrat po letu 1500, podobno pa tudi Francija, Italija ali Velika Britanija. Med letoma 1800 in 1945 sta naštela 127, med letoma 1946 in 2006 pa kar 169 državnih bankrotov (glej sliko 2). V prvem obdobju je okrevanje držav v povprečju trajalo 3 leta, v drugem pa kar 6 let (glej sliko 3). Nič neobičajnega niso tudi serijski bankroti, ko države bankrotirajo večkrat zaporedoma v teku nekaj let ali desetletij. Podobno sta ekonomista Barro in Ursua po letu 1870 za 35 izbranih držav dokumentirala 148 večjih gospodarskih kriz, ko se je BDP kumulativno zmanjšal za več kot 10%.

Število bankrotov držav se običajno poveča med vojnami. V času prve svetovne vojne je bilo 10% držav v bankrotu, nakar se je ta delež strmo povečeval na skoraj 20% v času svetovne gospodarske depresije ter na 30% v času druge svetovne vojne. V povojnem obdobju se je delež bankrotiranih držav ustalil na ravni okrog 7% ter se po drugem naftnem šoku (1979) zaradi dolžniške krize v nerazvitih državah spet približal 15%. V zadnjem desetletju je bilo zaradi hitre rasti v državah v razvoju državnih bankrotov izjemno malo, le okrog 2% držav je imelo težave z nesolventnostjo. Seveda pa bo sedanja gospodarska kriza število bankrotov krepko dvignila, lahko bomo zadovoljni, če delež bankrotiranih držav ne bo presegel tistega iz prve polovice 1980. let.

Slika 2: Število držav v bankrotu (kot delež v celotnem številu držav), 1800-2006

^{Vir: Reinhart in Rogoff, 2008}

Slika 3: Trajanje državnega bankrota v letih, 1800-2006

^{Vir: Reinhart in Rogoff, 2008}

Bankroti držav so običajno povezani s sistemskimi bančnimi krizami, to je obdobji, ko se delež slabih kreditov močno poveča, večina bančnega sistema pa postane nesolventnega. Po podatkih IMF smo v svetu samo po letu 1970 imeli 124 sistemskih bančnih kriz. Večina tovrstnih kriz je bila sicer značilnih za nerazvite države, toda dober ducat jih je v tem času bilo tudi v razvitih državah. Kot ugotavljata Rogoff in Reinhartova, je za vse te finančne krize značilno, da so sledile velikim cenovnim balonom na kapitalskem in nepremičninskem trgu ter močnemu zadolževanju države, podjetij ali gospodinjstev.

Zakaj nas kljub tej sistematični pogostnosti finančnih kriz na vsakih 5 do 10 let vsaka kriza vedno znova preseneti? Zakaj mislimo, da je tokratna kriza drugačna od prejšnjih?

V nekaj zadnjih primerih sistemskih bančnih kriz v razvitih državah so se cene nepremičnin v obdobju 6 let pred krizo do izbruha krize enormno povečale – denimo na Japonskem za 50%, v ZDA za 80%, na Švedskem za 90% in V. Britaniji za 110% (glej sliko 4). Podobno so se napihnile tudi cene na kapitalskem trgu. Oboje pa je bilo poganjano z enormnim povečanjem zasebnega zadolževanja. V ZDA se je dolg zasebnega sektorja (gospodinjstev, podjetij in finančnega sektorja) med letoma 2000 in 2006 povečal z 22 kar na 41 bilijonov dolarjev oziroma z 222% BDP na 294% BDP. Večino tega povečanja zadolženosti je povzročilo zadolževanje gospodinjstev in finančnega sektorja. ZDA so imele velik primanjkljaj v plačilni bilanci na ravni 5-6% BDP, financirale pa so ga azijske države in izvoznice nafte, ki so svoje trgovinske presežke vlagale v ameriške vrednostne papirje.

Slika 4: Baloni na trgih nepremičnin

^{Vir: Economist}

Bogata zgodovina finančnih in gospodarskih kriz v svetu kaže ob njihovi veliki, sistematični pogostnosti tako skorajda popolnoma identične razloge za krizo (povečano zadolževanje, ki se izrazi v balonih na kapitalskem in nepremičninskem trgu), kot tudi zelo podobne posledice kriz. Rogoff in Reinhartova dokumentirata, da so v zadnjih 50 letih finančne krize v povprečju – ob padcu cen nepremičnin za 35%, cen delnic za 55% in padcu BDP za 9% – povzročile povečanje javnega dolga za 86%. Zakaj nas kljub tej sistematični pogostnosti finančnih kriz na vsakih 5 do 10 let vsaka kriza vedno znova preseneti? Zakaj mislimo, da je tokratna kriza drugačna od prejšnjih?

Zaradi poceni denarja je bilo izpeljanih in financiranih ogromno neracionalnih investicij, od drage gradnje avtocest do prevzemov podjetij in menedžerskih odkupov ter špekulativnih gradenj in nakupov nepremičnin. Mnogim podjetjem, ki so se odločala za prevzeme v tujini ali doma, se je finančna kalkulacija kljub napihnjenim cenam delnic zdela realistična.

Kot pravi ekonomist Nouriel Roubini, so vzroki podobni – ekscesno zadolževanje preko lastnih zmožnosti, toda konkretne pojavne oblike teh kriz so lahko različne. In Slovenija ni tukaj v osnovi nič drugačna od ZDA – imela je podobno velik primanjkljaj v plačilni bilanci in podobno veliko povečanje neracionalnega zadolževanja, ki so ga financirali tujci. Ob tem neizmernem zadolževanju sta se seveda začela polniti tako nepremičninski kot tudi kapitalski balon. V tem času je bilo zaradi poceni denarja izpeljanih in financiranih ogromno neracionalnih investicij, od drage gradnje avtocest do prevzemov podjetij in menedžerskih odkupov ter špekulativnih gradenj in nakupov nepremičnin. Mnogim podjetjem, ki so se odločala za prevzeme v tujini ali doma, se je finančna kalkulacija kljub napihnjenim cenam delnic zdela realistična. Podobno fizičnim osebam, ki so se zadolževala za nakupe delnic ali vlaganja v investicijske sklade. In menedžerjem, ki so se zadolžili za prevzem podjetij z zastavo njihovih delnic. Ker so pač vsi špekulativno pričakovali nadaljnjo rast cen delnic in nepremičnin ter predpostavljali, da bo denar še naprej tako poceni in v neomejenih količinah.

V ZDA je prišlo do zloma v trenutku, ko so finančne institucije, ki so odobrile slabe hipotekarne kredite, začele zaračunavati polne anuitete ob hkratnem dvigu obrestnih mer FED. Od oktobra 2007 do maja 2008 se je stopnja neplačnikov med slabimi kreditojemalci povečala s 16% na 25%, število izvršb pa se je v letih 2007-2008 povečalo za 80% (glej izvrsten opis geneze in evolucije hipotekarne krize zaradi slabih kreditov v ZDA na Wikipediji). Leta 2007 je prišlo zato seveda do padca nepremičnin za okrog 20%, kar je spravilo v težave banke. Te kljub sekuritizaciji (izdaji hipotekarnih obveznic na osnovi danih kreditov) niso mogle pokriti izgub, saj je bila vrednost zaplenjenega premoženja nižja od vrednosti zapadlih kreditov. S sekuritizacijo so samo spravile v težave tudi vse preostale finančne institucije širom ZDA in sveta, ki so te toksične obveznice in iz njih izvedene finančne derivate kupovale kot špekulativne naložbe. Ponzijeva shema se je sesula sama vase, ko je trg nehal verjeti, da bo vrednost nepremičnin rasla še naprej. Banke so začele odpisovati vrednost slabih terjatev, oblikovati rezervacije za kredite, ki se bodo šele pokazali kot slabi in celoten finančni sistem je zajel kreditni krč. Ne glede na stotine milijard dolarjev finančnih injekcij in povečane likvidnosti v sistemu.

Delež slabih kreditov v ZDA je v osnovi znašal le 3,2% vseh kreditov leta 2007. Pri nas pa samo delež rizičnih kreditov za menedžerske prevzeme (po oceni BS gre neposredno za 1,2 milijarde evrov) znaša 3,6 vseh kreditov v letu 2008.

Podobno je bilo v Sloveniji. Ponzijeva shema odobrenih bančnih kreditov za prevzeme podjetij, za menedžerske odkupe ter za nakupe vrednostnih papirjev s strani fizičnih oseb, zavarovanih samo z vrednostjo zastavljenih delnic, se je sesula v trenutku, ko je trg nehal verjeti, da bo vrednost delnic rasla še naprej. Ko so začeli padati tečaji delnic, se je sesulo kritje odobrenih kreditov in krediti, zavarovani z zastavo delnic, so postali slabi krediti. Banke so začele oblikovati kapitalske rezervacije, depozite in finančne injekcije pa uporabljati le še za uravnavanje lastne kratkoročne likvidnosti. In razlog za ta kreditni krč ni pomanjkanje mednarodnih finančnih virov, kajti likvidnosti je na tujih trgih ogromno, za najem kreditov pa jamči država z garancijsko shemo, pač pa negotovost bank glede kvalitete odobrenih kreditov in bodoče sposobnosti vračanja.

Delež slabih kreditov v ZDA je v osnovi znašal le 3,2% vseh kreditov leta 2007 (1,3 od 41 bilijonov dolarjev vseh outstanding kreditov). Pri nas pa samo delež rizičnih kreditov za menedžerske prevzeme (po oceni BS gre neposredno za 1,2 milijarde evrov) znaša 3,6% vseh kreditov v letu 2008 (1,2 od 33,3 milijard evrov vseh outstanding kreditov). Toda naše banke so dodatno kontamininirane, saj imajo v svojih bilancah tudi kredite, odobrene za druge prevzeme podjetij, za nakupe vrednostnih papirjev in nepremičnin fizičnih oseb, ki oboji temeljijo na napihnjenih cenah delnic in nepremičnin. Oboje skupaj pa krepko presega delež slabih kreditov v ZDA.

Po zadnjih podatkih BS (Bilten BS, januar 2009) se v bančnem sistemu nadaljuje zastoj pri kreditiranju gospodarstva, saj je neto povečanje posojil nebančnemu sektorju v decembru 2008 znašalo vsega 28 mio evrov! Zaradi zmanjšanja izvoznih naročil tudi za 50% in več ter zaradi velike pretekle zadolženosti podjetij se namreč njihova boniteta hitro poslabšuje, kar streznjenim bančnikom preprečuje, da bi jim še naprej posojali denar. Denar posojajo le še za refinanciranje slabih kreditov s takimi, kjer je zavarovanje nekoliko boljše kot prej (primer Merkurja) ali prvovrstnim strankam za tekoče poslovanje. V primeru tako velike negotovosti – glede kvalitete lastnega kreditnega portfelja bank, glede dinamike bodočega poslovanja podjetij v obdobju najhujše gospodarske recesije po letu 1933 ter glede razvoja trga nepremičnin, odpuščanj v podjetjih in zmožnosti vračanja stanovanjskih kreditov zaposlenih – ne more »prijeti« nobena finančna shema države. Banke kljub odobrenim finančnim injekcijam in poroštvom države nočejo in ne bodo hotele posojati denarja. Ker je zanje to preveč rizično. Poleg tega pa tudi ni razumno, da financirajo presežne kapacitete podjetij, vključno z zaposlenimi, če se je povpraševanje po njihovih izdelkih ali storitvah zmanjšalo za polovico ali še več in ni videti, da bi se v roku naslednjega leta ali dveh povpraševanje spet dvignilo na prejšnjo raven.

Kako iz krize? Tudi glede tega so nauki preteklih finančnih kriz zelo jasni. Države morajo zelo hitro odreagirati z reševanjem bančnega sektorja. Švedska iz let 1992-93 je najboljši primer, Japonska v letih 1991-98 pa najslabši primer v bližnji zgodovini. Švedska je po hitrem postopku dve največji banki podržavila, ostale pa dokapitalizirala in sanirala slabe kreditne portfelje bank, Japonska pa je čakala šest let, preden je spoznala, da brez sanacije slabih bančnih portfeljev ne bo šlo. No, ta teden je nemška vlada že poslala v parlament zakon o ustanovitvi slabe banke.

Igor Masten, Sašo Polanec, Jože P. Damijan

Poleti leta 2007, ko je v ZDA izbruhnila finančna kriza zaradi okuženih hipotekarnih nepremičninskih obveznic, je bil sedanji obris gospodarske recesije povsem nepredstavljiv. Zdelo se je, da bodo koordinirane akcije vodilnih svetovnih centralnih bank z likvidnostnimi injekcijami na finančne trge ter kasnejši nacionalni bančni bailout programi s kapitalskimi injekcijami v posamezne banke uspeli zajeziti težave okuženih bank. Vendar niso. Najbolj okužene banke in finančne ustanove so propadle, ostale pa so se umaknile v t.i. kreditni krč. Banke vse kapitalske injekcije in depozite preprosto kopičijo kot varnostno rezervo. Posledica tega je, da podjetja ne dobivajo več denarja niti za tekoče poslovanje. Vzporedno s tem pa upadanje potrošniških nakupov in podjetniških investicij zaradi negotovosti zmanjšuje prodajo podjetij in zmanjšano globalno povpraševanje se širi od ZDA do Kitajske in EU ter navzdol po vertikalni dobaviteljski verigi vse do idrijske Hidrie in Kolektorja. Gospodarska kriza je postala globalna in v letu 2009 bo globalna gospodarska rast po zadnji napovedi IMF (World Economic Outlook) zgolj simbolično pozitivna, kar je najnižja rast po letu 1945.

Kaj smo se iz krize naučili do danes?

Iz dosedanjega razvoja svetovne finančne v realno krizo ter načinov njenega reševanja v zadnjem letu in pol so razvidne predvsem tri lekcije. Prvič, krize ne bo mogoče rešiti brez odprave njenih vzrokov. Primarni vzrok za finančno krizo sta dve desetletji pretirane potrošnje glede na dejansko plačilno sposobnost gospodinjstev in podjetij v razvitih državah. Na agregatni ravni to pomeni, da so ZDA in nekatere druge razvite države več investirale, kot so same varčevale, to pa so financirale države s plačilnobilančnimi presežki (Kitajska in države proizvajalke nafte) z investicijami v ameriške delnice in obveznice in s tem omogočile napajanje balonov na trgih nepremičnin in vrednostnih papirjev. Dosedanje akcije držav z likvidnostnimi in bailout programi so poskušale vzdrževati napihnjene cene na obeh trgih, kar pa je nevzdržno. Te balone je treba »priznati« in cene se morajo spet normalizirati navzdol, kar pa pomeni velike luknje v bančnih bilancah.

Drugič, te luknje v bančnih bilancah je treba priznati in jih odpisati s podržavljanjem bank oziroma s prenosom teh slabih kreditov na t.i. »Slabo banko«, s sanacijo bank in njihovo kasnejšo ponovno privatizacijo ter poplačilom javnega dolga iz tega naslova. Brez hitre in učinkovite sanacije bank znotraj nacionalnih okvirov se ne bo normalizirala funkcija bank kot finančnega posrednika in zagon nacionalnih gospodarstev ne bo možen. Država, vsaka zase, bo morala sanirati svoj bančni sistem.

In tretjič, brez normalizacije bančnih sistemov znotraj držav ter koordinirane mednarodne akcije za konsolidacijo nacionalnih javnih financ ne bo prišlo do vzpostavitve zaupanja na mednarodni ravni in do ponovnega odtajanja mednarodnih finančnih tokov, s tem pa tudi ne do povečanja povpraševanja in trgovine med državami. Brez resne obravnave teh treh lekcij bomo kmalu deležni ne le bančnih ali podjetniških bankrotov, ampak bankrotov držav. Zgodovina je polna takšnih bankrotov držav, kot sta pokazala ekonomista Reinhart in Rogoff (2008), Islandija pa je le prva takšna žrtev sedanje krize, ki ji lahko že v nekaj mesecih sledijo velika Britanija, Italija, Grčija, Madžarska …

Kako naprej?

Empirične analize kažejo, da so v preteklosti recesije puščale trajne negativne posledice za blaginjo ljudi (Cerra in Saxena, 2007). Zato je toliko bolj pomembno, da v krizi prav ukrepamo. Zgodovina bančnih kriz skozi zadnjih 50 let, ki so jo analizirali ekonomisti Claessens, Klingebiel in Laeven (2004), je pokazala, da likvidnostne injekcije, bančni bailouti, depozitne garancije in ponavljajoče se dokapitalizacije ne pomagajo k ponovnemu gospodarskemu zagonu, ampak samo povečujejo stroške bančnih kriz in podaljšujejo gospodarsko krizo. Kot v najnovejši študiji ugotavljata ekonomista Reinhart in Rogoff (2009), so v zadnjih 50 letih finančne krize v povprečju – ob padcu cen nepremičnin za 35%, cen delnic za 55% in padcu BDP za 9% – povzročile povečanje javnega dolga za 86%. Zanimivo je, da eksplozija javnega dolga ni posledica vladnih bančnih bailout programov in dokapitalizacij bank, pač pa posledica izpada fiskalnih prihodkov in akumuliriranih proračunskih primanjkljajev zaradi dolžine in globine krize. Ali z drugimi besedami, narodnogospodarski stroški kriz so tem večji, čim dlje časa država čaka z reševanjem slabih kreditov bank. V zadnjih letih je najbolj ilustrativen tak primer Japonska.

Med makroekonomisti tako obstaja precejšen konsenz glede tega, kako najhitreje in najceneje rešiti bančne krize. Najboljši zgled za to so bančne krize v začetku 1990. let v skandinavskih državah, ki so jih Finska, Norveška in Švedska rešile s podržavljanjem slabih bank in ponovno privatizacijo po uspešni sanaciji. Podoben primer je sanacija nekdanje LB in KBM v Sloveniji v začetku tranzicije. Ekonomisti se razlikujemo med seboj le v podrobnostih glede tega, kako takšno podržavljanje poslovnih bank tudi v praksi izvesti. Nekateri predlagajo, naj država ustanovi Slabo banko, ki bi odkupila slabe kredite poslovnih bank po nominalni ali po tržni ceni. Drugi pa, med njimi tudi Kenneth Rogoff s Harvarda, nekdanji glavni ekonomist IMF, predlagajo pravo podržavljanje bank po vzoru skandinavskih držav, kjer bi država v imenu davkoplačevalcev prevzela ne samo slabe kredite bank, pač pa tudi lastniške deleže dolžnikov. Oba pristopa vodita k očiščenju bilanc bank in njihovi hitri vrnitvi k ponovnemu posojanju denarja. Vendar pa prvi pristop prinaša hkrati ogromno in trajno luknjo v javnih financah, medtem ko drugi pristop omogoča, da država po sanaciji banke spet privatizira in poplača javni dolg, povezan s sanacijo. Kot pravijo kritiki, med njimi tudi ekonomist Paul Krugman, koncept Slabe banke samo socializira pretekle slabe odločitve bankirjev in omogoča privatizacijo koristi tistih, ki so te kredite najeli (denimo za menedžerske prevzeme pri nas). Nasprotno pa podržavljanje bank na državo prenese tudi terjatve iz kreditnih pogodb, torej lastniška upravičenja do zastavljenega premoženja v obliki lastniških deležev, delnic in nepremičnin, s čimer lahko država socializira premoženje tistih, ki so se kot kreditojemalci spustili v tako tvegane kreditne posle in jih ne morejo več poplačati.

Politiki v ZDA, V. Britaniji in Nemčiji že nekaj časa odvračajo misel na tovrstno reševanje bančne krize, s čimer se sedanja kriza podaljšuje že v tretje leto, svetovno gospodarstvo pa pa tone v recesijo. Toda v naslednjih mesecih bo ta rešitev postala nujnost tudi v državah najmanj naklonjenih podržavljanju.

Zakaj slovenska Slaba banka?

Po podobni poti bo morala iti tudi Slovenija, kjer so si banke v času visoke konjunkture nabrale precej slabih kreditov, od kreditov za menedžerske prevzeme, za prevzeme podjetij sploh, za nakupe vrednostnih papirjev, do hipotekarnih nepremičninskih kreditov in kreditov za redno poslovanje. Poleg nepremičninskega balona smo v Sloveniji imeli tudi izrazit borzni balon. Oba sta se razpočila. Zanikati, da to ne pomeni premoženjske luknje, pomeni tiščati glavo v pesek. Zato je bolje hitro ukrepati. Pri iskanju motivacije za tako ukrepanje se ne smemo zanašati na dejstvo, da je red velikosti slabih terjatev pri nas – mogoče – manjši kot v tujih bankah. Niti ni produktivno negodovanje nad tem, da si zaradi krize v tujini naše banke ne morejo več (poceni) izposojati in da je to glavni problem. Dejstvo je, da soobstoj problematičnih posojil in odvisnost od sedaj dragih virov financiranja v tujini dela naš bančni sistem nesposobnega normalne kreditne aktivnosti, ki je nujno potrebna za izhod iz krize. In dejstvo je, da brez sanacije bilanc bank vse dane garancije države za kredite podjetjem ne morejo delovati in da vlaganje sredstev od izdanih državnih obveznic v neočiščene banke pomeni dejansko metanje davkoplačevalskega denarja v črno luknjo. Še bolj problematično je, da so nepravične. Največje koristi od finančnih injekcij, ki jih bankam obljublja naša vlada, bodo imeli največji dolžniki bank. Paradoksalno, veliko darilo s tem dajemo tudi tujim lastnikom bank na domačem trgu.

Identifikacija problema

Velika težava pri pripravi ukrepov je pomanjkanje informacij. To je tudi vir nezaupanja na mednarodnih finančnih trgih. Vendar bi morala biti identifikacija obsega potencialno slabih terjatev v slovenskem bančnem sistemu lažja, saj je pri svojem poslovanju zelo tradicionalen. Ni ne izdajal ne kupoval kompleksnih finančnih instrumentov, ki jih je danes tako težko vrednotiti. Edina institucija, ki ima podatke za kvantifikacijo problema slabih terjatev in oceno njihovega vpliva na stabilnost bank, njihov kreditni potencial in s tem na makroekonomsko dinamiko, je Banka Slovenije. Brez njene ocene stanja tudi vlada ne more pripraviti predloga, ki bo najučinkovitejši z vidika porabe davkoplačevalskega denarja. Skrajni čas je, da se tudi v Banki Slovenije bolj aktivno lotijo regulacije bančnega sistema.

Z davkoplačevalskega vidika bi bilo najbolje, če se izkaže, da razsežnosti problema v bančnem sistemu niso tolikšne, da bi v primeru odpisa vseh slabih terjatev banke ostale z zelo malo kapitala. To bi namreč pomenilo, da bi čiščenje njihovih bilanc predstavljalo relativno nižji strošek (glede na najhujše primere v tujini) in usmerjeno izključno v povečanje njihovega kreditnega poteciala in s tem v normalno kreditno aktivnost.

Načeloma je odločitev za ustanovitev Slabe banke pri nas celo nekoliko lažja kot na Zahodu, kjer pred krizo države ni bilo med pomembnimi lastniki bank. Tako je vprašanje po kakšni ceni naj Slaba banka od ostalih bank odkupuje slabe naložbe in ali iti v odpise naložb v breme kapitala nekoliko lažje, čeprav je zaradi prisotnosti zasebnih delničarjev vseeno prisotno. Davkoplačevalci se namreč v nobenem primeru ne moremo izogniti stroškom slabih terjatev v državnih bankah. Ni se nam treba ukvarjati s kvaliteto menedžmenta v bankah z državno lastnino. Država je že sedaj bila večinska lastnica dveh največjih bank, tako da slabše, kot je že bilo, ne more biti.

Razmišljati je potrebno tudi o načelih pravičnosti oz. komu (naj) gredo koristi ustanovitve Slabe banke. Pri tem se ne moremo izogniti dejstvu, da bo veliko koristi šlo tujim upnikom naših bank. To je cena, ki jo moramo plačati, ker smo tako zelo odvisni od tujega financiranja. Kreditne nesposobnosti v njihovih očeh si ne moremo privoščiti.

Kakšna naj bo slovenska Slaba banka?

Slabo banko (SB) naj ustanovi država. Lastniški vložek naj plača v obliki novo izdanih državnih obveznic. Dodaten kapital lahko SB zbere z izdajo obveznic na mednarodnem trgu, kljub temu, da to ne bo poceni. Ta sredstva SB se naj porabijo za dva namena. Prvič, za dokapitalizacijo poslovnih bank v primeru, da slednje po odpisu slabih kreditov postanejo nesolventne, in drugič, za odkupe slabih terjatev, v kolikor se izkaže, da njihov odpis ni potreben. V nadaljevanju podajamo osnutek zasnove delovanja Slabe banke. Za izvedbo v praksi bo seveda potrebna podrobnejša analiza.

Vsaka banka bi morala opredeliti obseg slabih terjatev. Pri tem je izrednega pomena vloga Banke Slovenije kot regulatorja, ki mora pripraviti ustrezne strokovne kriterije za opredelitev in gradacijo slabih terjatev poslovnih bank ter kasneje za presojo njihove dejanske upravičenosti za prenos na SB. Treba se je zavedati, da v bankah tega ne morejo početi obstoječe uprave, saj je njihov prevladujoč motiv seveda prikrivanje lastnih napak v preteklosti. V državnih bankah naj zato vlada najprej zamenja nadzorne svete, ki morajo nato imenovati nove uprave, izbrane iz mednarodnega nabora bančnih menedžerjev.

V prvi vrsti je treba funkcionalno ločiti lombardne kredite od ostalih slabih kreditov. Prvi so bili zavarovani z vrednostnimi papirji, kar pomeni, da so bila ta zavarovanja zaradi borznega balona močno prevrednotena, obenem pa ni mogoče pričakovati hitre korekcije vrednosti navgor. Če se tovrstni krediti ne odplačujejo, velja resno razmisliti o njihovem takojšnjem odpisu v breme kapitala. Poleg zmanjšanja tveganosti aktive s tem dosežemo tudi, da banke ne bodo več talci velikih dolžnikov in praktično prisiljene v odloge poravnavanja ali refinanciranja obveznosti, ki smo jim priča v zadnjem času. Hkrati pa prav zaradi tega mala in srednja podjetja ne pridejo do nujnih kreditov za tekoče poslovanje in s tem nosijo celotno breme kreditnega krča. Za ostale problematične naložbe je prek strokovne analize potrebno določiti njihovo vrednost in s tem okvirne cene morebitnih odkupov s strani SB.

V zameno za odpisane slabe terjatve SB poslovni banki zagotovi dodaten kapital v obliki izdanih državnih obveznic. SB pa v poslovnih bankah v zameno dobi prednostne delnice z minimalno (npr. 10%) donosnostjo. Na ta način bomo davkoplačevalci vedeli, kaj od bank dobimo za našo pomoč, politika pa ne bo imela možnosti dodatnega vpliva na poslovanje teh bank. Zaželeno bi bilo, da pri dokapitalizaciji sodelujejo tudi zasebni delničarji bank, ki so upravičeni do navadnih delnic. Zelo pomembna mora biti omejitev, da banke, ki bodo deležne odkupa slabih terjatev s strani SB ne bodo več financirala podjetij, do katerih ima SB terjatve.

Kako naj Slaba banka posluje?

Vodstvo SB mora država izbrati v mednarodnem okolju na podlagi relevantnih izkušenj kandidatov na tem področju. SB mora v določenem času začeti kotirati na borzi, s čimer se bo vzpostavila tržna cena njenih delnic, davkoplačevalci pa bomo na ta način dobili povrnjen vsaj del denarja.

Pri upravljanju s slabimi naložbami naj SB zasleduje dva cilja. Poleg dokapitalizacije bank v zameno za odpisana posojila, naj da jasno zavezo, da bo pripravljena »odkupovati« slabe naložbe tudi v prihodnje. S tem se bo izboljšala boniteta bank, saj bodo imele implicitno zavarovanje pred delom morebitnih prihodnjih izgub, katerih verjetnost je zaradi recesije velika.

Naloga SB ni zagotavljati dodatnih sredstev do svojih dolžnikov, temveč od teh dolžnikov v imenu davkoplačevalcev dobiti vrnjen dolg. V primeru lombardnih kreditov, ki se ne poplačujejo redno, mora priti do vnovčevanja zastavljenih delnic. SB si lahko za razliko od navadne banke tudi v današnjih razmerah privošči njihovo držanje, vendar ob jasni zavezi njihove prodaje na borzi. Pri tem se mora obnašati kot čisti portfeljski lastnik.

Iluzorno je pričakovati, da se bo prevzemom zastavljenega premoženja poplačalo celotne slabe terjatve. V kolikor dolžniki preostanka dolga ne morejo odplačati, si mora SB prizadevati za poravnavo v stečajnem postopku. Na ta način bo preprečeno, da bi intervencija SB pomenila tudi darilo tujim bankam, ki so pomembni upniki naših podjetij in posameznikov. Te naj bodisi same zagotavljajo dodatna finančna sredstva za refinanciranje dolgov teh subjektov bodisi delijo usodo prevzemanja morebitnih izgub. Na ta način bodo tudi bolj pripravljene spremeniti dolg v lastniške deleže in delile s tem povezana tveganja. V teh podjetjih naj ima SB ponovno prednostne in ne navadnih delnic.

V primeru, ko bodo dolžniki SB fizične osebe (npr. v primeru hipotekarnih kreditov), se morajo uporabiti vsa pravna sredstva za poplačilo. Ponavljamo, naloga SB ni dajanje »odpustkov« dolžnikom, temveč očiščenje poslovnih bank slabih kreditov.

Nujna reforma v smeri fleksibilnega trga dela

Z opisano sanacijo bančnega sistema lahko pričakujemo, da bodo slovenske banke spet začele zbrane depozite in likvidnostna sredstva ECB posojati gospodarstvu in gospodinjstvom. Vendar se je treba zavedati, da je Slovenija zaradi svoje majhnosti, odprtosti in zaradi strukture gospodarstva popolnoma vpeta v globalne gospodarske procese in da na daljši rok noben reševalni sveženj ne more preprečiti gospodarskega kolapsa in velikega odpuščanja zaposlenih, če se ne bo stabiliziralo tudi svetovno gospodarstvo. Preprosto zato, ker naša podjetja potrebujejo tuje povpraševanje, naše banke pa sveže finančne vire iz tujine. Brez uspešne stabilizacije svetovnega gospodarstva se lahko pogovarjamo le o blaženju krize za domača podjetja, ki so najbolj odvisna od tujega povpraševanja. Sanacija bančnega sistema, ki bo zagotovila ponovno financiranje tekočega poslovanja podjetij, je prvi izmed takšnih ukrepov.

Podobno pomemben ukrep pa je blaženje zunanjega šoka izvoznikov prek večje fleksibilnosti trga dela. Slovenija je v takšni situaciji v začetku 1990. let že bila in takrat je težave prizadetih podjetij »reševala« z dopuščanjem prezgodnjega upokojevanja, kar pa je privedlo do velikih javnofinančnih stroškov na dolgi rok. Hkrati je treba vedeti, da bo leta 2009 zunanji povpraševalni šok za slovenska podjetja hujši kot tisti iz leta 1990. Takrat so se podjetja reševala s preusmeritvijo prodaje iz trgov nekdanje Jugoslavije na trge EU, danes pa te možnosti nimajo, saj je celotno globalno gospodarstvo v najhujši krizi po letu 1945. Zato bodo morale biti rešitve na trgu dela bistveno bolje domišljene, da bodo negativne posledice za podjetja in za javne finance na dolgi rok čim manjše, tveganja za zaposlene pa najmanjša in povezana predvsem s prekvalificiranjem in prezaposlovanjem. Leto 2009 bo za Slovenijo priložnost, da na trg dela uvede sistem fleksibilne varnosti, podobno kot so to naredili Danci po gospodarski krizi v začetku 1990. let in na ta način v osmih letih znižali stopnjo brezposelnosti z 12% leta 1990 na samo 5%.

Fleksibilnost danskega sistema pomeni prenos stroškov odpuščanja od podjetij na državo, kar je običajno utemeljeno s tem, da podjetja niso povzročila gospodarske krize in zato tudi ne morejo nositi posledic krize. Gre za skrajšanje odpovednih rokov na en mesec in ukinitev odpravnin. Danski sistem fleksibilne varnosti zavarovanje s strani podjetij (odpovedni roki, odpravnine) nadomešča z visokimi nadomestili za brezposelnost, ki dosegajo 90% višine preteklih plač in trajajo do 4 leta. Da bi brezposelni v čim manjši meri zlorabljali visoka nadomestila, so ta pogojevana z aktivnim iskanjem zaposlitve. Ta del ni pomemben v času nazadovanja gospodarske aktivnosti, je pa pomemben pri ponovnem vračanju na trg dela. V Sloveniji so nadomestila za brezposelne po višini omejena na 70% preteklih plač v prvih treh mesecih, nato pa na 60%. Vendar pa te omejitve niso relevantne za bolj izobražene, saj so navzgor omejene (40% povprečne plače v Sloveniji). Poleg tega so nadomestila časovno omejena na največ 2 leti (odvisno od pretekle delovne dobe), nato pa lahko oseba prejema le še socialno pomoč, ki je za večino precej nižja od nadomestila.

V Sloveniji bi morali za vzpostavitev sistema fleksibilne varnosti povišati odstotek nadomestil glede na plačo, pa tudi podaljšati čas trajanja. Obenem bi morali zaostriti preverjanje aktivnosti pri prejemnikih nadomestil in hkrati odstotek nadomestila vezati na vključenost v ustrezno izobraževanje in preusposabljanje ter vključenost v javna dela. Pomembno je, da država po vzoru skandinavskih držav brezposelne zaposli v socialnih programih države, kot so denimo storitve oskrbe na domu za ostarele. S tem bi rešila dva problema hkrati – zaposlila bi starejše osebe, ki so težko zaposljive v njihovi prejšnji zaposlitvi, hkrati pa omogočila bolj kvalitetne storitve ostarelim in potrebnim pomoči na domu.

Kot rečeno že uvodoma, reševanje posledic krize bo uspešno le, če bo vsaka država rešila svojo domačo nalogo in sanirala svoj bančni sistem. V primeru, da mnoge države tega ne bodo dovolj učinkovito storile, sledi dolgotrajna globalna kriza. Takrat pa bo možno le blažiti te negativne posledice znotraj držav, pri čemer je varni fleksibilni trg dela edini mehanizem, ki lahko prepreči bankrote večine podjetij, hkrati pa omogoči potrebno varnost tistim, ki bodo začasno izgubili delo ter s preusposabljanjem potrebno mobilnost, da najdejo novo delo.

___
Ekskluzivno pravico do ponatisa tega članka ima časopisna hiša Dnevnik, ki bo članek v celoti objavila v jutrišnjem Objektivu. Do objave v Objektivu navajanje ali povzemanje članka (delno ali v celoti) drugim medijem ni dovoljeno.