Garancije za najem kreditov so darilo zasebnim lastnikom

Medtem ko se politiki, denimo ministri v naši vladi ali Obamova administracija, še vedno delajo, da bodo lahko sedanjo finančno in gospodarsko krizo, največjo v zadnjih 70 letih, rešili brez aktivne vključitve države, smo ekonomisti “world wide” precej enotni. Sedanje finančne krize in kreditnega krča, ki preprečuje gospodarstvu, da bi lahko okrevalo, ni mogoče rešiti zgolj z nekakšnimi finančnimi injekcijami, garancijami za najem kreditov bank v tujini ali za najem kreditov podjetij pri bankah.

Finančni ministri in centralne banke se lahko v tej smeri trudijo na vso moč in v ta namen potrošijo ne samo stotine, ampak tudi tisoče milijard dolarjev ali evrov. Pa ne bo delovalo. Če že, pa bo trajalo dolga leta, preden bo začelo delovati. In zaradi tega nas bo stalo precej več. Najprej v obliki po nepotrebnem potrošenega davkoplačevalskega denarja za razne jamstvene sheme, nato pa v obliki milijonov delovnih mest, ki bodo po nepotrebnem propadla zaradi zdravljenja krize z napačnim zdravilom.

Kot pravi nobelovec Paul Krugman v zadnji kolumni, je nacionalizacija nekaterih bank nujna, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi:

“First, some major banks are dangerously close to the edge — in fact, they would have failed already if investors didn’t expect the government to rescue them if necessary.
Second, banks must be rescued. The collapse of Lehman Brothers almost destroyed the world financial system, and we can’t risk letting much bigger institutions like Citigroup or Bank of America implode.
Third, while banks must be rescued, the U.S. government can’t afford, fiscally or politically, to bestow huge gifts on bank shareholders.”

Ja, vztrajanje politikov, tudi naših, na reševanju bank z benevolentnimi fiskalnimi akcijami, je namenjeno predvsem reševanju lastnikov bank. Finančni ministri in centralni bankirji pumpajo gore denarja v nesolventne banke, s čimer dajejo darila lastnikom bank in velikim bančnim dolžnikom. Ker vrednost slabih kreditov umetno vzdržujejo na nominalni ravni, čeprav je vsem jasno, da je njihova realna, tržna vrednost le še določen odstotek od nominalne.

Glede ZDA je Krugman dovolj jasen:

“The real question is why the Obama administration keeps coming up with proposals that sound like possible alternatives to nationalization, but turn out to involve huge handouts to bank stockholders.
For example, the administration initially floated the idea of offering banks guarantees against losses on troubled assets. This would have been a great deal for bank stockholders, not so much for the rest of us: heads they win, tails taxpayers lose.
Now the administration is talking about a “public-private partnership” to buy troubled assets from the banks, with the government lending money to private investors for that purpose. This would offer investors a one-way bet: if the assets rise in price, investors win; if they fall substantially, investors walk away and leave the government holding the bag. Again, heads they win, tails we lose.”

Za Slovenijo velja enako. Garancije za najem kreditov bank v tujini pomenijo darilo zasebnim lastnikom bank, ki jim ni treba dodati svojega denarja niti prevzeti odgovornosti za slabe odločitve uprav glede podeljevanja kreditov za nerazumne projekte podjetij, predvsem tiste povezane z menedžerskim lastninjenjem ali prevzemi drugih podjetij. Banke, ki so dale slabe kredite denimo Istrabenzu, Merkurju, Pivovarni Laško, Petrolu itd., morajo preprosto priznati realno tržno vrednost svojih terjatev do teh podjetij. V mnogih primerih je ta negativna in jo je treba v celoti odpisati, v mnogih primerih znaša le še 30 ali manj odstotkov nominalne vrednosti terjatve. Dlje časa, ko država podeljuje garancije tem bankam za najemanje kreditov v tujini za refinanciranje, več teh garancij bo z intenzifikacijo te gospodarske krize unovčenih in več davkoplačevalskega denarja bo vrženega v brezno.

Garancije za najem kreditov podjetij pri bankah so podobno nerazumne, saj v mnogih primerih ni smiselno vzdrževati sedanjega napihnjenega obsega proizvodnje in števila zaposlenih v podjetjih, ki so izgubila polovico ali več povpraševanja po svojih izdelkih. Ker ni izgledov za skorajšnje povečanje povpraševanja na staro raven, obstaja visoka stopnja gotovosti, da bodo mnoge izmed teh garancij vnovčene. Seveda na račun davkoplačevalcev. Ne, podjetjem je treba pomagati na drugi način. Tako, da jim država čim prej prevzame socialne stroške za zaposlene, ki bodo začasno, za leto, dve ali tri, izgubili službo. Če se ne bomo lotili reševanja tega problema na ta način, bomo davkoplačevalci plačali tako za vnovčene garancije kot za financiranje nadomestil za brezposelnost. Vendar ne samo tistih, ki bi izgubilli službe v vsakem primeru, ampak tudi tistih, ki jih bodo izgubili zaradi napačnega pristopa k reševanju problema. Velika verjetnost je, da bodo zaradi tovrstnega umetnega vzdrževanja pri življenju na koncu propadala cela podjetja, ne pa zgolj najmanj perspektivni deli podjetij, kar bo znatno povečalo stroške reševanja krize.

Mnogi se bojijo podržavljenja bank. Razumem tovrstne strahove v zibelki kapitalizma, ZDA. Naj spet navedem Krugmana:

“The Obama administration, says Robert Gibbs, the White House spokesman, believes “that a privately held banking system is the correct way to go.” So do we all. But what we have now isn’t private enterprise, it’s lemon socialism: banks get the upside but taxpayers bear the risks. And it’s perpetuating zombie banks, blocking economic recovery.”

Tistim, ki se bojijo začasne nacionalizacije bank, Krugman predlaga, naj na to gledajo kot na fazo “predprivatizacije” bank.

Jasno je tudi, da vseh bank ni mogoče rešiti s podržavljanjem. Za nekatere bodo dovolj državne dokapitalizacije. Nekatere pa so prevelike, da bi jih bilo mogoče rešiti z nacionalizacijo. Kot pravi Nouriel Roubini, potrebna je

“čistka v bančnem sistemu, kjer je potrebno ločiti med plačilno sposobnimi in nesposobnimi bankami ter nacionalizacija nekaterih bank, tudi nekaterih največjih. V nekaterih državah so morda nekatere banke preveč velike, da bi propadle, vendar so tudi prevelike, da bi jih rešili, saj davčni in finančni viri ne bodo dovolj veliki za pomoč takim insolventnežem v finančnem sistemu.”

Toda, če so nekatere banke prevelike, da bi jih bilo mogoče rešiti, je škoda davkoplačevalskega denarja, da ga z lopato mečemo v njihovo brezno. V tem primeru jih je bolje pustiti propasti in davkoplačevalski denar nameniti za dokapitalizacije manj slabih bank. Zato, ker nas bo to vse skupaj manj stalo, hkrati pa bo imelo bistveno hitreje vidne pozititvne učinke.

Zakaj so »tajkunski krediti« problematični

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.
Vzrok vseh finančnih kriz je običajno ekscesno zadolževanje preko lastnih zmožnosti. To velja tudi v tej krizi tako za ZDA kot za ostale razvite države. Za Slovenijo zgodba ni veliko drugačna. Po letu 2005, ko se je ob visoki gospodarski rasti povečala tudi likvidnost na mednarodnih finančnih trgih, so se mnoga podjetja in gospodinjstva začela ekscesno zadolževati. Večinoma pri domačih bankah, ki pa so najemala kredite v tujini. Od leta 2007 do 2008 se je skupen obseg kreditov povečal z 28,3 na 33,3 milijard evrov, od tega se je gospodarstvo dodatno zadolžilo za 3, gospodinjstva pa za 1 milijardo evrov. Hkrati je prišlo do velikega povečanja uvoza tako za investicijske namene kot za porabo, zaradi česar se je primanjkljaj tekočega računa plačilne bilance poslabšal z 1,6% konec leta 2006 na kar 5,7% novembra 2008 (glej sliko 1), kar smo seveda plačevali s zadolževanjem v tujini. Slovenci smo dobesedno živeli na tuj račun. In vsi pogoji za sedanjo krizo so bili predprogramirani. Še huje, do sistemske bančne krize bi pri nas prišlo tudi brez krize v ZDA ali tudi brez ohladitve mednarodnega bančnega financiranja. Ne verjamete? Berite naprej.

Slika 1: Plačilna bilanca RS, 2005-2008
komponentetr.jpg
Vir: Bilten BS

Finančne in gospodarske krize so si med seboj presenetljivo podobne. Ekonomista Kenneth Rogoff s Harvarda in Carmen Reinhart z univerze Maryland, ki sta v zadnjem letu objavila pet študij o različnih makroekonomskih vidikih finančnih kriz, sta dokumentirala, da je bilo tovrstnih resnih kriz v zadnjih osemsto letih nekaj sto. Mnoge države so zaradi kriz bankrotirale, ker niso več mogle odplačevati zunanjega ali domačega javnega dolga. Španija je denimo bankrotirala kar trinajstkrat po letu 1500, podobno pa tudi Francija, Italija ali Velika Britanija. Med letoma 1800 in 1945 sta naštela 127, med letoma 1946 in 2006 pa kar 169 državnih bankrotov (glej sliko 2). V prvem obdobju je okrevanje držav v povprečju trajalo 3 leta, v drugem pa kar 6 let (glej sliko 3). Nič neobičajnega niso tudi serijski bankroti, ko države bankrotirajo večkrat zaporedoma v teku nekaj let ali desetletij. Podobno sta ekonomista Barro in Ursua po letu 1870 za 35 izbranih držav dokumentirala 148 večjih gospodarskih kriz, ko se je BDP kumulativno zmanjšal za več kot 10%.

Število bankrotov držav se običajno poveča med vojnami. V času prve svetovne vojne je bilo 10% držav v bankrotu, nakar se je ta delež strmo povečeval na skoraj 20% v času svetovne gospodarske depresije ter na 30% v času druge svetovne vojne. V povojnem obdobju se je delež bankrotiranih držav ustalil na ravni okrog 7% ter se po drugem naftnem šoku (1979) zaradi dolžniške krize v nerazvitih državah spet približal 15%. V zadnjem desetletju je bilo zaradi hitre rasti v državah v razvoju državnih bankrotov izjemno malo, le okrog 2% držav je imelo težave z nesolventnostjo. Seveda pa bo sedanja gospodarska kriza število bankrotov krepko dvignila, lahko bomo zadovoljni, če delež bankrotiranih držav ne bo presegel tistega iz prve polovice 1980. let.

Slika 2: Število držav v bankrotu (kot delež v celotnem številu držav), 1800-2006
rr-2.jpg
Vir: Reinhart in Rogoff, 2008

Slika 3: Trajanje državnega bankrota v letih, 1800-2006
rr-1.jpg
Vir: Reinhart in Rogoff, 2008

Bankroti držav so običajno povezani s sistemskimi bančnimi krizami, to je obdobji, ko se delež slabih kreditov močno poveča, večina bančnega sistema pa postane nesolventnega. Po podatkih IMF smo v svetu samo po letu 1970 imeli 124 sistemskih bančnih kriz. Večina tovrstnih kriz je bila sicer značilnih za nerazvite države, toda dober ducat jih je v tem času bilo tudi v razvitih državah. Kot ugotavljata Rogoff in Reinhartova, je za vse te finančne krize značilno, da so sledile velikim cenovnim balonom na kapitalskem in nepremičninskem trgu ter močnemu zadolževanju države, podjetij ali gospodinjstev.

Zakaj nas kljub tej sistematični pogostnosti finančnih kriz na vsakih 5 do 10 let vsaka kriza vedno znova preseneti? Zakaj mislimo, da je tokratna kriza drugačna od prejšnjih?

V nekaj zadnjih primerih sistemskih bančnih kriz v razvitih državah so se cene nepremičnin v obdobju 6 let pred krizo do izbruha krize enormno povečale – denimo na Japonskem za 50%, v ZDA za 80%, na Švedskem za 90% in V. Britaniji za 110% (glej sliko 4). Podobno so se napihnile tudi cene na kapitalskem trgu. Oboje pa je bilo poganjano z enormnim povečanjem zasebnega zadolževanja. V ZDA se je dolg zasebnega sektorja (gospodinjstev, podjetij in finančnega sektorja) med letoma 2000 in 2006 povečal z 22 kar na 41 bilijonov dolarjev oziroma z 222% BDP na 294% BDP. Večino tega povečanja zadolženosti je povzročilo zadolževanje gospodinjstev in finančnega sektorja. ZDA so imele velik primanjkljaj v plačilni bilanci na ravni 5-6% BDP, financirale pa so ga azijske države in izvoznice nafte, ki so svoje trgovinske presežke vlagale v ameriške vrednostne papirje.

Slika 4: Baloni na trgih nepremičnin
economist.jpg
Vir: Economist

Bogata zgodovina finančnih in gospodarskih kriz v svetu kaže ob njihovi veliki, sistematični pogostnosti tako skorajda popolnoma identične razloge za krizo (povečano zadolževanje, ki se izrazi v balonih na kapitalskem in nepremičninskem trgu), kot tudi zelo podobne posledice kriz. Rogoff in Reinhartova dokumentirata, da so v zadnjih 50 letih finančne krize v povprečju – ob padcu cen nepremičnin za 35%, cen delnic za 55% in padcu BDP za 9% – povzročile povečanje javnega dolga za 86%. Zakaj nas kljub tej sistematični pogostnosti finančnih kriz na vsakih 5 do 10 let vsaka kriza vedno znova preseneti? Zakaj mislimo, da je tokratna kriza drugačna od prejšnjih?

Zaradi poceni denarja je bilo izpeljanih in financiranih ogromno neracionalnih investicij, od drage gradnje avtocest do prevzemov podjetij in menedžerskih odkupov ter špekulativnih gradenj in nakupov nepremičnin. Mnogim podjetjem, ki so se odločala za prevzeme v tujini ali doma, se je finančna kalkulacija kljub napihnjenim cenam delnic zdela realistična.

Kot pravi ekonomist Nouriel Roubini, so vzroki podobni – ekscesno zadolževanje preko lastnih zmožnosti, toda konkretne pojavne oblike teh kriz so lahko različne. In Slovenija ni tukaj v osnovi nič drugačna od ZDA – imela je podobno velik primanjkljaj v plačilni bilanci in podobno veliko povečanje neracionalnega zadolževanja, ki so ga financirali tujci. Ob tem neizmernem zadolževanju sta se seveda začela polniti tako nepremičninski kot tudi kapitalski balon. V tem času je bilo zaradi poceni denarja izpeljanih in financiranih ogromno neracionalnih investicij, od drage gradnje avtocest do prevzemov podjetij in menedžerskih odkupov ter špekulativnih gradenj in nakupov nepremičnin. Mnogim podjetjem, ki so se odločala za prevzeme v tujini ali doma, se je finančna kalkulacija kljub napihnjenim cenam delnic zdela realistična. Podobno fizičnim osebam, ki so se zadolževala za nakupe delnic ali vlaganja v investicijske sklade. In menedžerjem, ki so se zadolžili za prevzem podjetij z zastavo njihovih delnic. Ker so pač vsi špekulativno pričakovali nadaljnjo rast cen delnic in nepremičnin ter predpostavljali, da bo denar še naprej tako poceni in v neomejenih količinah.

V ZDA je prišlo do zloma v trenutku, ko so finančne institucije, ki so odobrile slabe hipotekarne kredite, začele zaračunavati polne anuitete ob hkratnem dvigu obrestnih mer FED. Od oktobra 2007 do maja 2008 se je stopnja neplačnikov med slabimi kreditojemalci povečala s 16% na 25%, število izvršb pa se je v letih 2007-2008 povečalo za 80% (glej izvrsten opis geneze in evolucije hipotekarne krize zaradi slabih kreditov v ZDA na Wikipediji). Leta 2007 je prišlo zato seveda do padca nepremičnin za okrog 20%, kar je spravilo v težave banke. Te kljub sekuritizaciji (izdaji hipotekarnih obveznic na osnovi danih kreditov) niso mogle pokriti izgub, saj je bila vrednost zaplenjenega premoženja nižja od vrednosti zapadlih kreditov. S sekuritizacijo so samo spravile v težave tudi vse preostale finančne institucije širom ZDA in sveta, ki so te toksične obveznice in iz njih izvedene finančne derivate kupovale kot špekulativne naložbe. Ponzijeva shema se je sesula sama vase, ko je trg nehal verjeti, da bo vrednost nepremičnin rasla še naprej. Banke so začele odpisovati vrednost slabih terjatev, oblikovati rezervacije za kredite, ki se bodo šele pokazali kot slabi in celoten finančni sistem je zajel kreditni krč. Ne glede na stotine milijard dolarjev finančnih injekcij in povečane likvidnosti v sistemu.

Delež slabih kreditov v ZDA je v osnovi znašal le 3,2% vseh kreditov leta 2007. Pri nas pa samo delež rizičnih kreditov za menedžerske prevzeme (po oceni BS gre neposredno za 1,2 milijarde evrov) znaša 3,6 vseh kreditov v letu 2008.

Podobno je bilo v Sloveniji. Ponzijeva shema odobrenih bančnih kreditov za prevzeme podjetij, za menedžerske odkupe ter za nakupe vrednostnih papirjev s strani fizičnih oseb, zavarovanih samo z vrednostjo zastavljenih delnic, se je sesula v trenutku, ko je trg nehal verjeti, da bo vrednost delnic rasla še naprej. Ko so začeli padati tečaji delnic, se je sesulo kritje odobrenih kreditov in krediti, zavarovani z zastavo delnic, so postali slabi krediti. Banke so začele oblikovati kapitalske rezervacije, depozite in finančne injekcije pa uporabljati le še za uravnavanje lastne kratkoročne likvidnosti. In razlog za ta kreditni krč ni pomanjkanje mednarodnih finančnih virov, kajti likvidnosti je na tujih trgih ogromno, za najem kreditov pa jamči država z garancijsko shemo, pač pa negotovost bank glede kvalitete odobrenih kreditov in bodoče sposobnosti vračanja.

Delež slabih kreditov v ZDA je v osnovi znašal le 3,2% vseh kreditov leta 2007 (1,3 od 41 bilijonov dolarjev vseh outstanding kreditov). Pri nas pa samo delež rizičnih kreditov za menedžerske prevzeme (po oceni BS gre neposredno za 1,2 milijarde evrov) znaša 3,6% vseh kreditov v letu 2008 (1,2 od 33,3 milijard evrov vseh outstanding kreditov). Toda naše banke so dodatno kontamininirane, saj imajo v svojih bilancah tudi kredite, odobrene za druge prevzeme podjetij, za nakupe vrednostnih papirjev in nepremičnin fizičnih oseb, ki oboji temeljijo na napihnjenih cenah delnic in nepremičnin. Oboje skupaj pa krepko presega delež slabih kreditov v ZDA.

Po zadnjih podatkih BS (Bilten BS, januar 2009) se v bančnem sistemu nadaljuje zastoj pri kreditiranju gospodarstva, saj je neto povečanje posojil nebančnemu sektorju v decembru 2008 znašalo vsega 28 mio evrov! Zaradi zmanjšanja izvoznih naročil tudi za 50% in več ter zaradi velike pretekle zadolženosti podjetij se namreč njihova boniteta hitro poslabšuje, kar streznjenim bančnikom preprečuje, da bi jim še naprej posojali denar. Denar posojajo le še za refinanciranje slabih kreditov s takimi, kjer je zavarovanje nekoliko boljše kot prej (primer Merkurja) ali prvovrstnim strankam za tekoče poslovanje. V primeru tako velike negotovosti – glede kvalitete lastnega kreditnega portfelja bank, glede dinamike bodočega poslovanja podjetij v obdobju najhujše gospodarske recesije po letu 1933 ter glede razvoja trga nepremičnin, odpuščanj v podjetjih in zmožnosti vračanja stanovanjskih kreditov zaposlenih – ne more »prijeti« nobena finančna shema države. Banke kljub odobrenim finančnim injekcijam in poroštvom države nočejo in ne bodo hotele posojati denarja. Ker je zanje to preveč rizično. Poleg tega pa tudi ni razumno, da financirajo presežne kapacitete podjetij, vključno z zaposlenimi, če se je povpraševanje po njihovih izdelkih ali storitvah zmanjšalo za polovico ali še več in ni videti, da bi se v roku naslednjega leta ali dveh povpraševanje spet dvignilo na prejšnjo raven.

Kako iz krize? Tudi glede tega so nauki preteklih finančnih kriz zelo jasni. Države morajo zelo hitro odreagirati z reševanjem bančnega sektorja. Švedska iz let 1992-93 je najboljši primer, Japonska v letih 1991-98 pa najslabši primer v bližnji zgodovini. Švedska je po hitrem postopku dve največji banki podržavila, ostale pa dokapitalizirala in sanirala slabe kreditne portfelje bank, Japonska pa je čakala šest let, preden je spoznala, da brez sanacije slabih bančnih portfeljev ne bo šlo. No, ta teden je nemška vlada že poslala v parlament zakon o ustanovitvi slabe banke.

Cory Chisel za krizne čase

Črt mi je v nedeljo poslal link na EP zame še povsem neznane skupine Cory Chisel & Wandering Sons. Ne gledam TV in mi jih seveda ni uspelo zaslediti v Dr. Houseu, kjer so bojda gostovali konec januarja s pesmijo “On My Side”. Jasno, takoj sem se zaljubil. Kot takrat daleč nazaj v Cowboy Junkies, Willard Grant Conspiracy, Walkabouts, Tindersticks, The Fray, Snow Patrol … Zame ubijalska mešanica odličnih tekstov, kitarskega soula iz 60.tih, sodobnega pop rocka in vrhunskega nežnega vokala. “See it my way” mi dvigne kocine.

Kolikor sem uspel dosedaj prisurfati informacij, so dolej posneli EP “Cabin ghosts”, posnet v družinski koči. Na nemškem Amazonu je mogoče kupiti CD, na ameriškem in britanskem Amazonu pa downloadati mp3-je, vendar samo znotraj ZDA ali Britanije. Čudna globalizacija na četrt poti. No, še dobro, da imam prijatelje tam čez.

Sicer pa se Cory Chisel ponaša z glasbeno dediščino baptističnega pastorja in mame, ki je igrala piano pri njegovih mašah. Nekako podobna zgodba kot pri Kings of Leon. Cory & vandrajoči sinovi precej igrajo po raznih sešnih in klubih, posnetek enega izmed njih lahko poslušate na Paste Magazinu.

Treba jih je poslušati zdaj, preden postanejo veliki in jih bodo polne vse radijske postaje. Meni definitivno polepšujejo te krizne čase.

Protekcionizem je zdaj najhitrejša pot v pogubo

Pozivi francoskega predsednika Sarkozyja k protekcionističnim ukrepom za pomoč francoski avtomobilski industriji ter ameriškega predsednika Obame k Buy-American klavzuli v programu za okrevanje gospodarstva, utirajo pot h globalnemu valu protekcionizma. Protekcionizem, na katerega pozivata oba predsednika dveh gospodarskih velesil, pa je najboljši in najhitrejši način, kako iz gospodarske krize v zahodnem delu sveta narediti resnično hudo globalno gospodarsko depresijo. Gre za natanko tisto, česar si svet v tem trenutku pod nobenimi pogoji ne bi smel dovoliti. Dokler bodo države ohranjale med seboj visoko raven medsebojne trgovine, bodo posledice gospodarske krize obvladljive. Ko bodo omejile medsebojno trgovino, bo hudičeva spirala gospodarske depresije kot cunami uničevala podjetje za podjetjem, tisoče in milijone delovnih mest.

Študente ekonomije učimo o škodljivih posledicah protekcionizma. Pri tem jim običajno predstavimo argument optimalne carinske stopnje. Ta argument pravi, da načeloma obstaja neka optimalna carinska stopnja, do katere lahko neka država dvigne raven zaščite domačega gospodarstva pred uvozom in tako na račun drugih držav dvigne raven svoje blaginje. Optimalna je tista višina zaščite, pri kateri domača država dvigne raven svoje blaginje na maksimalno raven preden prizadete države reagirajo s podobnim ukrepom. Prizadete države pa seveda zelo hitro reagirajo in začne se klasična trgovinska vojna z zviševanjem medsebojnih ovir v trgovanju. Posledično se medsebojna trgovina postopoma zmanjšuje, s tem pa tudi koristi od medsebojne trgovine ter blaginja obeh držav. Trgovinska vojna se načeloma konča v točki, ko postanejo trgovinske ovire (carine, kvote ipd.) prohibitivno visoke in trgovina med državami povsem preneha. S tem pa seveda propade ogromno podjetij (in delovnih mest), ki so bila ključno odvisna od izvoza.

Kakorkoli se torej zdi politikom argument optimalne carinske stopnje kratkoročno privlačen in vreden spogledovanja, pa ima dolgoročno izključno negativne posledice, hudo negativne posledice. Podobne igranju z ognjem na bencinski črpalki. Posledice, ki lahko vržejo v zrak politike, ki se igračkanju s protekcionizmom niso mogli upreti. In ki na pogorišče prinesejo politike najhujšega kova. Najboljši primer tovrstnega igračkanja s protekcionizmom je svetovna gospodarska depresija, ki se je začela leta 1929 z zlomom newyorške borze in počasi okužila ves svet. Voditelji najpomembnejših držav so se na posledično finančno krizo in upadnje gospodarske aktivnosti odzvali z “logičnim” zapiranjem gospodarstev pred uvozom, da bi tako “zaščitili” domača delovna mesta.  Vodilne v tem procesu uvajanja protekcionizma so bile ZDA, ki so januarja 1930 sprejele t.i. Smoot-Hawley Tariff Act, ki je povečal carine na 20.000 različnih uvoženih izdelkov. Povprečna carinska stopnja se je z 26% v obdobju 1921–1925 povečala na 50% v obdobju 1931–1935. Seveda so ostale vodilne države proti temu takoj sprejele povračilne ukrepe in dvignile carinske stopnje, uvedle kvote za uvoz, prepovedale iznos deviz itd. Povprečna carinska stopnja v 25 gospodarsko najmočnejših državah se je iz 15% leta 1928 dvignila na 25% leta 1935 (slika 1).

Svetovne carine, 1870-2000
Slika 1: Povprečna ad valorem carina v 25 gospodarsko najmočnejših državah, 1860-2000, v % (Vir: Maddison, 2006)

Logična posledica tega trgovinskega zapiranja držav je bilo postopno, vendar hitro zmanjševanje medsebojne trgovine. Skupen uvoz 75 gospodarsko najmočnejših držav se je s 3 milijonov tedanjih zlatih dolarjev v januarju 1929 postopno zmanjšal na le še slab milijon zlatih dolarjev v januarju 1933 (slika 2). Pri tem državam niso pomagale niti nekajkrat letno izvedene devalvacije valut, da bi tako spodbudile lasten izvoz. Kajti prizadete države so odgovorile z enako mero – s konkurenčnimi devalvacijami svojih valut. Politika “beggar thyr neighbour” se je sprevrgla v siromašenje lastnega gospodarstva in prebivalstva. Plače zaposlenih v ZDA so upadle za 20 – 50%, brezposelnost se  je povečala (s 7.8% leta 1930 na 25.1% v letu 1933) in gospodinjstva niso več mogla odplačevati kreditov. Začela se je vsesplošna panika. Samo v ZDA je v prvih 10 mesecih po začetku krize propadlo 744 bank, vsega skupaj pa kar 9,000 bank – kljub zvezni garancijski shemi ter pojačani regulaciji s strani FED. V propadlih bankah je ostalo zamrznjenih kar za 7 milijard tedanjih dolarjev depozitov, ki jih banke niso uspele posoditi gospodarstvu in gospodinjstvom. BDP v ZDA se je zaradi gospodarske depresije kumulativno zmanjšal za 27%, podobno pa tudi v drugih državah.

Svetovna trgovina 1929-1933
Slika 2: Skupen uvoz 75 gospodarsko najmočnejših držav, Januar 1929-Marec 1933, v mio dolarjev (Vir: Husted in Melvin, 2001)

Toda gospodarska depresija in socialna mizerija nista bili najhujši posledici svetovne gospodarske depresije. Bistveno hujše so bile posledice na političnem področju. Socialno nezadovoljstvo je kulminiralo v političnih gibanjih, ki so temeljila na nacionalizmu. Na oblast so v številnih državah prišli ekstremistični politiki. Fašizem in nacizem v Evropi sta le najbolj ekstremni pojavni obliki tega nacionalističnega vala. Tragičen paradoks tega obdobja je, da so tisti, ki so izgubili delo zaradi depresije, to spet dobili v vojaški industriji ter vojaški službi. Osebni obup ljudi je postal gorivo za wahnsinn nekaterih ekstremističnih politikov. Svet je tekom 1930. let zanesljivo drvel proti drugi svetovni vojni, največji moriji v zgodovini človeštva.

Šele leta 1944, po desetinah milijonov ubitih v vojni, so svetovni voditelji spoznali nerazumnost in uničevalnost nacionalističnega protekcionizma. V Bretton Woodsu sta bili ustanovljeni Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, ki naj bi poskrbela za pomoč v vojni porušenim gospodarstvom ter za finančno stabilnost držav. Leta 1947 je bil ustanovljen GATT, ki je poskrbel za postopno liberalizacijo svetovne trgovine.  Minilo je torej 15 let od začetka gospodarske recesije in desetine milijonov ubitih v nesmiselni svetovni vojni do konsenza držav glede učinkovite rešitve za ponovno okrevanje gospodarstev.

Nam lahko nauk svetovne gospodarske depresije pomaga danes pri iskanju učinkovitih rešitev za sedanjo globalno gospodarsko krizo? Rad bi rekel, da ja. Vendar se bojim, da je moje upanje zaman. Bojim se, da niti svetovni voditelji niti mi, posamezniki v posameznih državah, nismo zreli za tovrstne razumne rešitve. Bojim se, da racionalne argumentacije ne bomo sposobni slišati in razumeti. Pred izglasovanjem Smoot-Hawleyevega carinskega zakona januarja 1930 je 1028 ameriških ekonomistov podpisalo peticijo proti njemu. Tedanji predsednik Hoover je zahteval znižanje predlaganih povišanj carinskih stopenj. Vendar je Kongres zakon kljub temu izglasoval. Ekonomisti so zahtevali predsednikov veto na zakon, toda predsednik Hoover ga je vseeno podpisal.

Zato mene, ko slišim Sarkozyja govoriti o potrebnosti protekcionističnih ukrepov za reševanje  francoske avtomobilske industrije ali Obamo o podobnem načinu reševanja ameriške avtomobilske industrije ter našega Križaniča o protekcionističnem reševanju naše industrije bele tehnike, postane pošteno strah. Fantje enostavno ne vedo, s čim se igrajo. Lahko si mislite, da vas nič ne briga, če bo naše Gorenje zaprlo svoje obrate denimo v češki Moravii ali srbskem Valjevu. Toda grdo se motite. Ko bo pod patronatom francoske vlade Renault začel zapirati svoje obrate v tujini, to ne bo več neka abstraktna tujina. Ampak bo počasi prišel na vrsti tudi novomeški Revoz, z njim pa 2834 zaposlenih in 10% slovenskega izvoza. In tako naprej, ko bodo nemška, francoska, italijanska, japonska in korejska avtomobilska podjetja enega za drugim zapirala svoje obrate v tujini. Mednarodne trgovine bo vse manj, prilivov v proračun prav tako, možnosti prodaj državnih obveznic na tujih trgih bodo izpuhtele. Pogreznili se bomo v ekonomski nacionalizem, ki nas bo požrl.

Nacionalizma, ko njegov duh uide iz steklenice, ni več mogoče zaustaviti. Postane val, ki raste z vsakim dnem in se spreminja v velik rušilni val. Cunami, ki uniči vse, kar mu je na poti. Racionalne argumentacije ni več, je le še groba sila.

Lahko rečem le kot Hermann Hesse leta 1914 “O Freunde, nicht diese Töne” in upam, da bodo svoje nasprotovanje temu nerazumnemu politikanstvu glede protekcionizma podobno jasno in glasno izrazili tudi številni kolegi po svetu. Voditelji držav EU se morajo v tem času zavzeti za ohranitev politik prostega pretoka blaga, storitev, kapitala in zaposlenih, na katerih temelji EU. Samo prosto sodelovanje nam lahko pomaga prebroditi sedanjo krizo s čim manjšimi izgubami. Zapiranje v nacionalne okvire bo tej krizi šele dalo pospešek in povzročilo nekajkrat večjo škodo, kot bi nastala brez protekcionizma.

Rušilni udarni val krize bo Slovenijo šele dosegel

Gledano iz zgodovinske perspektive zadnjih 800 let so finančne in gospodarske krize nekaj običajnega. Periodičnega. V obdobju po drugi svetovni vojni so se vrstile na približno vsakih 10 let. (Tudi v nekdanji Jugoslaviji, kjer so jih običajno »reševali« s spremembami ustave). Toda tako globoke finančne in gospodarske krize po svetovni gospodarski depresiji v obdobju 1929-1933 še nismo doživeli. Kriza zna trajati tudi tri leta in več, gospodarsko okrevanje po njej pa zna biti dolgo in boleče. Glavni, rušilni udarni val (cunami) globalne gospodarske krize do Slovenije še ni prišel. Toda lahko ga že vidimo in pričakujemo marca, najkasneje aprila letos …

kriza-swf.jpg
* prezentacijo poženete s klikom na zgornjo sliko

Reševanje krize po skandinavsko: »Slaba banka« in trg dela

Igor Masten, Sašo Polanec, Jože P. Damijan

Poleti leta 2007, ko je v ZDA izbruhnila finančna kriza zaradi okuženih hipotekarnih nepremičninskih obveznic, je bil sedanji obris gospodarske recesije povsem nepredstavljiv. Zdelo se je, da bodo koordinirane akcije vodilnih svetovnih centralnih bank z likvidnostnimi injekcijami na finančne trge ter kasnejši nacionalni bančni bailout programi s kapitalskimi injekcijami v posamezne banke uspeli zajeziti težave okuženih bank. Vendar niso. Najbolj okužene banke in finančne ustanove so propadle, ostale pa so se umaknile v t.i. kreditni krč. Banke vse kapitalske injekcije in depozite preprosto kopičijo kot varnostno rezervo. Posledica tega je, da podjetja ne dobivajo več denarja niti za tekoče poslovanje. Vzporedno s tem pa upadanje potrošniških nakupov in podjetniških investicij zaradi negotovosti zmanjšuje prodajo podjetij in zmanjšano globalno povpraševanje se širi od ZDA do Kitajske in EU ter navzdol po vertikalni dobaviteljski verigi vse do idrijske Hidrie in Kolektorja. Gospodarska kriza je postala globalna in v letu 2009 bo globalna gospodarska rast po zadnji napovedi IMF (World Economic Outlook) zgolj simbolično pozitivna, kar je najnižja rast po letu 1945.

Kaj smo se iz krize naučili do danes?

Iz dosedanjega razvoja svetovne finančne v realno krizo ter načinov njenega reševanja v zadnjem letu in pol so razvidne predvsem tri lekcije. Prvič, krize ne bo mogoče rešiti brez odprave njenih vzrokov. Primarni vzrok za finančno krizo sta dve desetletji pretirane potrošnje glede na dejansko plačilno sposobnost gospodinjstev in podjetij v razvitih državah. Na agregatni ravni to pomeni, da so ZDA in nekatere druge razvite države več investirale, kot so same varčevale, to pa so financirale države s plačilnobilančnimi presežki (Kitajska in države proizvajalke nafte) z investicijami v ameriške delnice in obveznice in s tem omogočile napajanje balonov na trgih nepremičnin in vrednostnih papirjev. Dosedanje akcije držav z likvidnostnimi in bailout programi so poskušale vzdrževati napihnjene cene na obeh trgih, kar pa je nevzdržno. Te balone je treba »priznati« in cene se morajo spet normalizirati navzdol, kar pa pomeni velike luknje v bančnih bilancah.

Drugič, te luknje v bančnih bilancah je treba priznati in jih odpisati s podržavljanjem bank oziroma s prenosom teh slabih kreditov na t.i. »Slabo banko«, s sanacijo bank in njihovo kasnejšo ponovno privatizacijo ter poplačilom javnega dolga iz tega naslova. Brez hitre in učinkovite sanacije bank znotraj nacionalnih okvirov se ne bo normalizirala funkcija bank kot finančnega posrednika in zagon nacionalnih gospodarstev ne bo možen. Država, vsaka zase, bo morala sanirati svoj bančni sistem.

In tretjič, brez normalizacije bančnih sistemov znotraj držav ter koordinirane mednarodne akcije za konsolidacijo nacionalnih javnih financ ne bo prišlo do vzpostavitve zaupanja na mednarodni ravni in do ponovnega odtajanja mednarodnih finančnih tokov, s tem pa tudi ne do povečanja povpraševanja in trgovine med državami. Brez resne obravnave teh treh lekcij bomo kmalu deležni ne le bančnih ali podjetniških bankrotov, ampak bankrotov držav. Zgodovina je polna takšnih bankrotov držav, kot sta pokazala ekonomista Reinhart in Rogoff (2008), Islandija pa je le prva takšna žrtev sedanje krize, ki ji lahko že v nekaj mesecih sledijo velika Britanija, Italija, Grčija, Madžarska …

Kako naprej?

Empirične analize kažejo, da so v preteklosti recesije puščale trajne negativne posledice za blaginjo ljudi (Cerra in Saxena, 2007). Zato je toliko bolj pomembno, da v krizi prav ukrepamo. Zgodovina bančnih kriz skozi zadnjih 50 let, ki so jo analizirali ekonomisti Claessens, Klingebiel in Laeven (2004), je pokazala, da likvidnostne injekcije, bančni bailouti, depozitne garancije in ponavljajoče se dokapitalizacije ne pomagajo k ponovnemu gospodarskemu zagonu, ampak samo povečujejo stroške bančnih kriz in podaljšujejo gospodarsko krizo. Kot v najnovejši študiji ugotavljata ekonomista Reinhart in Rogoff (2009), so v zadnjih 50 letih finančne krize v povprečju – ob padcu cen nepremičnin za 35%, cen delnic za 55% in padcu BDP za 9% – povzročile povečanje javnega dolga za 86%. Zanimivo je, da eksplozija javnega dolga ni posledica vladnih bančnih bailout programov in dokapitalizacij bank, pač pa posledica izpada fiskalnih prihodkov in akumuliriranih proračunskih primanjkljajev zaradi dolžine in globine krize. Ali z drugimi besedami, narodnogospodarski stroški kriz so tem večji, čim dlje časa država čaka z reševanjem slabih kreditov bank. V zadnjih letih je najbolj ilustrativen tak primer Japonska.

Med makroekonomisti tako obstaja precejšen konsenz glede tega, kako najhitreje in najceneje rešiti bančne krize. Najboljši zgled za to so bančne krize v začetku 1990. let v skandinavskih državah, ki so jih Finska, Norveška in Švedska rešile s podržavljanjem slabih bank in ponovno privatizacijo po uspešni sanaciji. Podoben primer je sanacija nekdanje LB in KBM v Sloveniji v začetku tranzicije. Ekonomisti se razlikujemo med seboj le v podrobnostih glede tega, kako takšno podržavljanje poslovnih bank tudi v praksi izvesti. Nekateri predlagajo, naj država ustanovi Slabo banko, ki bi odkupila slabe kredite poslovnih bank po nominalni ali po tržni ceni. Drugi pa, med njimi tudi Kenneth Rogoff s Harvarda, nekdanji glavni ekonomist IMF, predlagajo pravo podržavljanje bank po vzoru skandinavskih držav, kjer bi država v imenu davkoplačevalcev prevzela ne samo slabe kredite bank, pač pa tudi lastniške deleže dolžnikov. Oba pristopa vodita k očiščenju bilanc bank in njihovi hitri vrnitvi k ponovnemu posojanju denarja. Vendar pa prvi pristop prinaša hkrati ogromno in trajno luknjo v javnih financah, medtem ko drugi pristop omogoča, da država po sanaciji banke spet privatizira in poplača javni dolg, povezan s sanacijo. Kot pravijo kritiki, med njimi tudi ekonomist Paul Krugman, koncept Slabe banke samo socializira pretekle slabe odločitve bankirjev in omogoča privatizacijo koristi tistih, ki so te kredite najeli (denimo za menedžerske prevzeme pri nas). Nasprotno pa podržavljanje bank na državo prenese tudi terjatve iz kreditnih pogodb, torej lastniška upravičenja do zastavljenega premoženja v obliki lastniških deležev, delnic in nepremičnin, s čimer lahko država socializira premoženje tistih, ki so se kot kreditojemalci spustili v tako tvegane kreditne posle in jih ne morejo več poplačati.

Politiki v ZDA, V. Britaniji in Nemčiji že nekaj časa odvračajo misel na tovrstno reševanje bančne krize, s čimer se sedanja kriza podaljšuje že v tretje leto, svetovno gospodarstvo pa pa tone v recesijo. Toda v naslednjih mesecih bo ta rešitev postala nujnost tudi v državah najmanj naklonjenih podržavljanju.

Zakaj slovenska Slaba banka?

Po podobni poti bo morala iti tudi Slovenija, kjer so si banke v času visoke konjunkture nabrale precej slabih kreditov, od kreditov za menedžerske prevzeme, za prevzeme podjetij sploh, za nakupe vrednostnih papirjev, do hipotekarnih nepremičninskih kreditov in kreditov za redno poslovanje. Poleg nepremičninskega balona smo v Sloveniji imeli tudi izrazit borzni balon. Oba sta se razpočila. Zanikati, da to ne pomeni premoženjske luknje, pomeni tiščati glavo v pesek. Zato je bolje hitro ukrepati. Pri iskanju motivacije za tako ukrepanje se ne smemo zanašati na dejstvo, da je red velikosti slabih terjatev pri nas – mogoče – manjši kot v tujih bankah. Niti ni produktivno negodovanje nad tem, da si zaradi krize v tujini naše banke ne morejo več (poceni) izposojati in da je to glavni problem. Dejstvo je, da soobstoj problematičnih posojil in odvisnost od sedaj dragih virov financiranja v tujini dela naš bančni sistem nesposobnega normalne kreditne aktivnosti, ki je nujno potrebna za izhod iz krize. In dejstvo je, da brez sanacije bilanc bank vse dane garancije države za kredite podjetjem ne morejo delovati in da vlaganje sredstev od izdanih državnih obveznic v neočiščene banke pomeni dejansko metanje davkoplačevalskega denarja v črno luknjo. Še bolj problematično je, da so nepravične. Največje koristi od finančnih injekcij, ki jih bankam obljublja naša vlada, bodo imeli največji dolžniki bank. Paradoksalno, veliko darilo s tem dajemo tudi tujim lastnikom bank na domačem trgu.

Identifikacija problema

Velika težava pri pripravi ukrepov je pomanjkanje informacij. To je tudi vir nezaupanja na mednarodnih finančnih trgih. Vendar bi morala biti identifikacija obsega potencialno slabih terjatev v slovenskem bančnem sistemu lažja, saj je pri svojem poslovanju zelo tradicionalen. Ni ne izdajal ne kupoval kompleksnih finančnih instrumentov, ki jih je danes tako težko vrednotiti. Edina institucija, ki ima podatke za kvantifikacijo problema slabih terjatev in oceno njihovega vpliva na stabilnost bank, njihov kreditni potencial in s tem na makroekonomsko dinamiko, je Banka Slovenije. Brez njene ocene stanja tudi vlada ne more pripraviti predloga, ki bo najučinkovitejši z vidika porabe davkoplačevalskega denarja. Skrajni čas je, da se tudi v Banki Slovenije bolj aktivno lotijo regulacije bančnega sistema.

Z davkoplačevalskega vidika bi bilo najbolje, če se izkaže, da razsežnosti problema v bančnem sistemu niso tolikšne, da bi v primeru odpisa vseh slabih terjatev banke ostale z zelo malo kapitala. To bi namreč pomenilo, da bi čiščenje njihovih bilanc predstavljalo relativno nižji strošek (glede na najhujše primere v tujini) in usmerjeno izključno v povečanje njihovega kreditnega poteciala in s tem v normalno kreditno aktivnost.

Načeloma je odločitev za ustanovitev Slabe banke pri nas celo nekoliko lažja kot na Zahodu, kjer pred krizo države ni bilo med pomembnimi lastniki bank. Tako je vprašanje po kakšni ceni naj Slaba banka od ostalih bank odkupuje slabe naložbe in ali iti v odpise naložb v breme kapitala nekoliko lažje, čeprav je zaradi prisotnosti zasebnih delničarjev vseeno prisotno. Davkoplačevalci se namreč v nobenem primeru ne moremo izogniti stroškom slabih terjatev v državnih bankah. Ni se nam treba ukvarjati s kvaliteto menedžmenta v bankah z državno lastnino. Država je že sedaj bila večinska lastnica dveh največjih bank, tako da slabše, kot je že bilo, ne more biti.

Razmišljati je potrebno tudi o načelih pravičnosti oz. komu (naj) gredo koristi ustanovitve Slabe banke. Pri tem se ne moremo izogniti dejstvu, da bo veliko koristi šlo tujim upnikom naših bank. To je cena, ki jo moramo plačati, ker smo tako zelo odvisni od tujega financiranja. Kreditne nesposobnosti v njihovih očeh si ne moremo privoščiti.

Kakšna naj bo slovenska Slaba banka?

Slabo banko (SB) naj ustanovi država. Lastniški vložek naj plača v obliki novo izdanih državnih obveznic. Dodaten kapital lahko SB zbere z izdajo obveznic na mednarodnem trgu, kljub temu, da to ne bo poceni. Ta sredstva SB se naj porabijo za dva namena. Prvič, za dokapitalizacijo poslovnih bank v primeru, da slednje po odpisu slabih kreditov postanejo nesolventne, in drugič, za odkupe slabih terjatev, v kolikor se izkaže, da njihov odpis ni potreben. V nadaljevanju podajamo osnutek zasnove delovanja Slabe banke. Za izvedbo v praksi bo seveda potrebna podrobnejša analiza.

Vsaka banka bi morala opredeliti obseg slabih terjatev. Pri tem je izrednega pomena vloga Banke Slovenije kot regulatorja, ki mora pripraviti ustrezne strokovne kriterije za opredelitev in gradacijo slabih terjatev poslovnih bank ter kasneje za presojo njihove dejanske upravičenosti za prenos na SB. Treba se je zavedati, da v bankah tega ne morejo početi obstoječe uprave, saj je njihov prevladujoč motiv seveda prikrivanje lastnih napak v preteklosti. V državnih bankah naj zato vlada najprej zamenja nadzorne svete, ki morajo nato imenovati nove uprave, izbrane iz mednarodnega nabora bančnih menedžerjev.

V prvi vrsti je treba funkcionalno ločiti lombardne kredite od ostalih slabih kreditov. Prvi so bili zavarovani z vrednostnimi papirji, kar pomeni, da so bila ta zavarovanja zaradi borznega balona močno prevrednotena, obenem pa ni mogoče pričakovati hitre korekcije vrednosti navgor. Če se tovrstni krediti ne odplačujejo, velja resno razmisliti o njihovem takojšnjem odpisu v breme kapitala. Poleg zmanjšanja tveganosti aktive s tem dosežemo tudi, da banke ne bodo več talci velikih dolžnikov in praktično prisiljene v odloge poravnavanja ali refinanciranja obveznosti, ki smo jim priča v zadnjem času. Hkrati pa prav zaradi tega mala in srednja podjetja ne pridejo do nujnih kreditov za tekoče poslovanje in s tem nosijo celotno breme kreditnega krča. Za ostale problematične naložbe je prek strokovne analize potrebno določiti njihovo vrednost in s tem okvirne cene morebitnih odkupov s strani SB.

V zameno za odpisane slabe terjatve SB poslovni banki zagotovi dodaten kapital v obliki izdanih državnih obveznic. SB pa v poslovnih bankah v zameno dobi prednostne delnice z minimalno (npr. 10%) donosnostjo. Na ta način bomo davkoplačevalci vedeli, kaj od bank dobimo za našo pomoč, politika pa ne bo imela možnosti dodatnega vpliva na poslovanje teh bank. Zaželeno bi bilo, da pri dokapitalizaciji sodelujejo tudi zasebni delničarji bank, ki so upravičeni do navadnih delnic. Zelo pomembna mora biti omejitev, da banke, ki bodo deležne odkupa slabih terjatev s strani SB ne bodo več financirala podjetij, do katerih ima SB terjatve.

Kako naj Slaba banka posluje?

Vodstvo SB mora država izbrati v mednarodnem okolju na podlagi relevantnih izkušenj kandidatov na tem področju. SB mora v določenem času začeti kotirati na borzi, s čimer se bo vzpostavila tržna cena njenih delnic, davkoplačevalci pa bomo na ta način dobili povrnjen vsaj del denarja.

Pri upravljanju s slabimi naložbami naj SB zasleduje dva cilja. Poleg dokapitalizacije bank v zameno za odpisana posojila, naj da jasno zavezo, da bo pripravljena »odkupovati« slabe naložbe tudi v prihodnje. S tem se bo izboljšala boniteta bank, saj bodo imele implicitno zavarovanje pred delom morebitnih prihodnjih izgub, katerih verjetnost je zaradi recesije velika.

Naloga SB ni zagotavljati dodatnih sredstev do svojih dolžnikov, temveč od teh dolžnikov v imenu davkoplačevalcev dobiti vrnjen dolg. V primeru lombardnih kreditov, ki se ne poplačujejo redno, mora priti do vnovčevanja zastavljenih delnic. SB si lahko za razliko od navadne banke tudi v današnjih razmerah privošči njihovo držanje, vendar ob jasni zavezi njihove prodaje na borzi. Pri tem se mora obnašati kot čisti portfeljski lastnik.

Iluzorno je pričakovati, da se bo prevzemom zastavljenega premoženja poplačalo celotne slabe terjatve. V kolikor dolžniki preostanka dolga ne morejo odplačati, si mora SB prizadevati za poravnavo v stečajnem postopku. Na ta način bo preprečeno, da bi intervencija SB pomenila tudi darilo tujim bankam, ki so pomembni upniki naših podjetij in posameznikov. Te naj bodisi same zagotavljajo dodatna finančna sredstva za refinanciranje dolgov teh subjektov bodisi delijo usodo prevzemanja morebitnih izgub. Na ta način bodo tudi bolj pripravljene spremeniti dolg v lastniške deleže in delile s tem povezana tveganja. V teh podjetjih naj ima SB ponovno prednostne in ne navadnih delnic.

V primeru, ko bodo dolžniki SB fizične osebe (npr. v primeru hipotekarnih kreditov), se morajo uporabiti vsa pravna sredstva za poplačilo. Ponavljamo, naloga SB ni dajanje »odpustkov« dolžnikom, temveč očiščenje poslovnih bank slabih kreditov.

Nujna reforma v smeri fleksibilnega trga dela

Z opisano sanacijo bančnega sistema lahko pričakujemo, da bodo slovenske banke spet začele zbrane depozite in likvidnostna sredstva ECB posojati gospodarstvu in gospodinjstvom. Vendar se je treba zavedati, da je Slovenija zaradi svoje majhnosti, odprtosti in zaradi strukture gospodarstva popolnoma vpeta v globalne gospodarske procese in da na daljši rok noben reševalni sveženj ne more preprečiti gospodarskega kolapsa in velikega odpuščanja zaposlenih, če se ne bo stabiliziralo tudi svetovno gospodarstvo. Preprosto zato, ker naša podjetja potrebujejo tuje povpraševanje, naše banke pa sveže finančne vire iz tujine. Brez uspešne stabilizacije svetovnega gospodarstva se lahko pogovarjamo le o blaženju krize za domača podjetja, ki so najbolj odvisna od tujega povpraševanja. Sanacija bančnega sistema, ki bo zagotovila ponovno financiranje tekočega poslovanja podjetij, je prvi izmed takšnih ukrepov.

Podobno pomemben ukrep pa je blaženje zunanjega šoka izvoznikov prek večje fleksibilnosti trga dela. Slovenija je v takšni situaciji v začetku 1990. let že bila in takrat je težave prizadetih podjetij »reševala« z dopuščanjem prezgodnjega upokojevanja, kar pa je privedlo do velikih javnofinančnih stroškov na dolgi rok. Hkrati je treba vedeti, da bo leta 2009 zunanji povpraševalni šok za slovenska podjetja hujši kot tisti iz leta 1990. Takrat so se podjetja reševala s preusmeritvijo prodaje iz trgov nekdanje Jugoslavije na trge EU, danes pa te možnosti nimajo, saj je celotno globalno gospodarstvo v najhujši krizi po letu 1945. Zato bodo morale biti rešitve na trgu dela bistveno bolje domišljene, da bodo negativne posledice za podjetja in za javne finance na dolgi rok čim manjše, tveganja za zaposlene pa najmanjša in povezana predvsem s prekvalificiranjem in prezaposlovanjem. Leto 2009 bo za Slovenijo priložnost, da na trg dela uvede sistem fleksibilne varnosti, podobno kot so to naredili Danci po gospodarski krizi v začetku 1990. let in na ta način v osmih letih znižali stopnjo brezposelnosti z 12% leta 1990 na samo 5%.

Fleksibilnost danskega sistema pomeni prenos stroškov odpuščanja od podjetij na državo, kar je običajno utemeljeno s tem, da podjetja niso povzročila gospodarske krize in zato tudi ne morejo nositi posledic krize. Gre za skrajšanje odpovednih rokov na en mesec in ukinitev odpravnin. Danski sistem fleksibilne varnosti zavarovanje s strani podjetij (odpovedni roki, odpravnine) nadomešča z visokimi nadomestili za brezposelnost, ki dosegajo 90% višine preteklih plač in trajajo do 4 leta. Da bi brezposelni v čim manjši meri zlorabljali visoka nadomestila, so ta pogojevana z aktivnim iskanjem zaposlitve. Ta del ni pomemben v času nazadovanja gospodarske aktivnosti, je pa pomemben pri ponovnem vračanju na trg dela. V Sloveniji so nadomestila za brezposelne po višini omejena na 70% preteklih plač v prvih treh mesecih, nato pa na 60%. Vendar pa te omejitve niso relevantne za bolj izobražene, saj so navzgor omejene (40% povprečne plače v Sloveniji). Poleg tega so nadomestila časovno omejena na največ 2 leti (odvisno od pretekle delovne dobe), nato pa lahko oseba prejema le še socialno pomoč, ki je za večino precej nižja od nadomestila.

V Sloveniji bi morali za vzpostavitev sistema fleksibilne varnosti povišati odstotek nadomestil glede na plačo, pa tudi podaljšati čas trajanja. Obenem bi morali zaostriti preverjanje aktivnosti pri prejemnikih nadomestil in hkrati odstotek nadomestila vezati na vključenost v ustrezno izobraževanje in preusposabljanje ter vključenost v javna dela. Pomembno je, da država po vzoru skandinavskih držav brezposelne zaposli v socialnih programih države, kot so denimo storitve oskrbe na domu za ostarele. S tem bi rešila dva problema hkrati – zaposlila bi starejše osebe, ki so težko zaposljive v njihovi prejšnji zaposlitvi, hkrati pa omogočila bolj kvalitetne storitve ostarelim in potrebnim pomoči na domu.

Kot rečeno že uvodoma, reševanje posledic krize bo uspešno le, če bo vsaka država rešila svojo domačo nalogo in sanirala svoj bančni sistem. V primeru, da mnoge države tega ne bodo dovolj učinkovito storile, sledi dolgotrajna globalna kriza. Takrat pa bo možno le blažiti te negativne posledice znotraj držav, pri čemer je varni fleksibilni trg dela edini mehanizem, ki lahko prepreči bankrote večine podjetij, hkrati pa omogoči potrebno varnost tistim, ki bodo začasno izgubili delo ter s preusposabljanjem potrebno mobilnost, da najdejo novo delo.

___
Ekskluzivno pravico do ponatisa tega članka ima časopisna hiša Dnevnik, ki bo članek v celoti objavila v jutrišnjem Objektivu. Do objave v Objektivu navajanje ali povzemanje članka (delno ali v celoti) drugim medijem ni dovoljeno.