Zanimivo razmišljanje Stephena Kotkina, precej konzervativnega in rusofobnega  zgodovinarja (avtorja trilogije o Stalinu), ki je bil nekoč profesor na Princetonu, zdaj pa je tam, kamor se običajno upokojijo skrajno konzervativni akademiki – V Hoover Institution in Stanfordu. No, Kotkin je v intervjuju v New Yorkerju dokaj dobro racionalno opredelil ukrajinsko zmago v tej vojni: Ukrajina lahko zmaga na bojišču (in si povrne vsa ozemlja, dobi vojne reparacije in doseže, da bodo ruski agresorji pristali pred mednarodnim tribunalom), vendar pa izgubi v miru, če si ne pridobi prihodnosti s članstvom v EU. Toda Ukrajina lahko zmaga na bojišču le, če zavzame Moskvo, kar pa ni verjetno, saj na mesec porabi 6-krat več izstrelkov, kot jih lahko proizvedejo ZDA in 3-krat več, kot jih lahko proizvedejo vsi zavezniki skupaj. Ukrajina ne more zmagati v dolgi vojni, če ne prepreči Rusiji, da proizvede dovolj izstrelkov (in Rusija lahko mesečno proizvede 60 raket, ki lahko uničijo ukrajinsko infrastrukturo in tovarne) in če ji njeni zavezniki ne morejo zagotoviti niti približno dovolj streliva.

Na drugi strani pa, kot pravi Kotkin, lahko Ukrajina izgubi v vojni, vendar pa zmaga v miru. Lahko, da se bo morala odreči nekaterim ozemljem in bo ostala samo z 90 ali 80% prvotnega ozemlja, toda če ji uspe vstopiti v EU, lahko na teh 80 ali 90% ozemlja svojim prebivalcem omogoči bodočnost, demokracijo, rast in blaginjo. Dlje časa kot bo trajala vojna, manj ljudi se bo vrnilo nazaj domov in manj bo tega, kamor bi se lahko vrnili.

Iz Kotkinovega razmišljanja veje pragmatizem Washingtona, ki sicer podpira ukrajinsko narodnoosvobodilno obrambo, vendar pa bi precej raje poslal bistveno več orožja na Tajvan. Tam je ameriški fokus. V Ukrajini je sicer hrana in izčrpavanje Rusije, na Tajvanu pa globalna tovarna čipov, ki za nobeno ceno ne sme pasti v roke Kitajcev.

Nadaljujte z branjem→

Finančna situacija v ZDA, in posledično v Evropi sredi procesa dvigovanja obrestnih me s strani FED, izgleda vse bolj slabo. Če se je začelo z dvema majhnima regionalnima bankama (SVB in FR), imelo odziv v drugi največji svicarski banki ter največji nemški banki, se zdaj nadaljuje v ZDA. Denimo pri Charlesu Schwabu, skladu, ki upravlja z več kot 7,000 milijardami premoženja. Pa vendar se je zamajal, ker naložbeniki zaradi visokih obrestnih mer jemljejo depozite iz bank in jih premeščajo v naložbe z večjim donosom, istočasno pa mora banka prodajati obveznice, da lahko poplačuje depozite. Če ne bo FED kmalu pomiril trgov z napovedjo prenehanja dvigovanja obrestnih mer in kasnejšega zniževanja, se tole ne bo dobro končalo.

On the surface, Charles Schwab being swept up in the wave of recent financial meltdowns makes little sense. The firm, a half-century mainstay in the brokerage industry, isn’t overexposed to crypto, startups or venture capital. Fewer than 20% of Schwab’s depositors exceed the FDIC’s $250,000 insurance cap, compared with about 90% at the now-defunct Silicon Valley Bank. And with 34 million accounts, an army of financial advisers and more than $7 trillion of assets, it towers over regional institutions.

Nadaljujte z branjem→

Pretirana deregulacija in slab nadzor v ZDA ob hkratni restriktivni monetarni politiki sta sprožila padec bank Silicon Valley Bank in Signature Bank, kar je izpostavilo precejšnje težave med ameriškimi regionalnimi bankami. Temu je sledilo ponesrečeno ravnanje švicarskih oblasti s Credit Suisse, ki je povzročilo turbulence tudi v evroobmočju zaradi upada zaupanja med bankami. Spodaj je povezava na dobro analizo Erika F. Nielsena, glavnega ekonomista Unicredit banke, ki predlaga, da ECB izboljša svojo komunikacijo glede politike finančne stabilnosti in da glavne centralne banke (predvsem FED in ECB) skupaj napovejo ustavitev nadaljnjega dvigovanja obrestnih mer, vsaj dokler se ta finančni stres ne pomiri. Samo to lahko pomiri finančne trge, da ne zaidejo v podobno paniko kot po propadu Lehman Brothers septembra 2008.

Nadaljujte z branjem→

Nekateri, ki nismo ideološko zaljubljeni v dogme, pač pa bolj zaupamo empiriji in zdravi pameti, že dve leti od izbruha inflacije vztrajno ponavljamo, da je centralnobančni pristop k zniževanju ponudbene inflacije, kot da gre za povpraševalno inflacijo (z dvigovanjem obrestnih mer) absolutno napačen. Trdimo, da ni treba kot z napalmom požgati polj, da bi se znebili koloradskih hroščev, in zraven še pridelka krompirja kot kolateralne škode. Natanko to namreč počnejo centralne banke, dvigujejo obrestno mero, da bi povsem ohladile investicije podjetij in nakupe trajnih dobrin gospodinjstev prek kreditov, da bi se tako znebile inflacije, pri čemer pa inflacije ne poganja preveliko povpraševanje, pač pa predvsem šok na strani energentov in inputov. In trdimo, da se je proti temu ponudbenemu šoku treba boriti prek kontrole cen predvsem energentov. Torej predvsem s fiskalno in manj z monetano politiko. To je bila ena herezija zdrave pameti proti neoklasični ortodoksiji, ki dominira centralne banke in ekonomske učbenike.

Druga herezija je, da plače niso dejavnik, ki bi propagirale izhodiščne cenovne šoke, ki so prišli iz cen energentov, surovin in hrane. Torej da plače niso bile tisti dejavnik, prek katerega bi se inflacija prek višjih stroškov dela prenašala v cene proizvodov in storitev. Trdimo, da se nam ni treba bati plačno – inflacijske spirale. Kar potrjujeta tudi dve odmevni empirični študiji (IMF in BIS), ki kažeta, da v zadnjega pol stoletja plače nikoli niso poganjale inflacije. Nasprotno, pokazalo se je, da so v tej zadnji inflacijski epizodi dejansko dobički propagirali izhodiščne cenovne šoke, ker so podjetja cene povečala nekoliko bolj, kot so se povečali vhodni stroški in s tem na račun cenovne inflacije ustvarjale ekscesne dobičke. Tako v evro območju kot tudi v Sloveniji so se v prejšnjem letu in pol bruto dobički podjetij povečali za 3 do 4-krat bolj od plač. Torej lahko govorimo o dobičkovno – inflacijski spirali in ne o plačno – inflacijski spirali.

Nadaljujte z branjem→

Država, v katero sta ZDA in Velika Britanija z bombami izvozili demokracijo…

Today, Iraq is often described as a state on the brink of disintegration and social and economic disaster. That fragility does not begin with the 2003 invasion, it is a persistent theme in the history of a territory caught between massive power blocs.

For hundreds of years the Ottomans struggled to maintain their grip over the provinces of Mosul, Baghdad and Basra in the face of challenges from the Mamluks. Between 1915 and 1917 the forces of the British empire took three years to take Baghdad in the bloody Mesopotamian campaign. The Iraqi state created in 1921 under the British mandate struggled, from the start, to impose itself against Kurdish rebellions. In 1941 a pro-German coup, led to a large-scale invasion by allied forces who used Iraq as the base for the occupation of Iran and for defeating Vichy forces in Syria. A giant nationalist uprising against British influence over the country was suppressed in 1948 in the course of the disastrous Arab League campaign against Israel. In the 1950s Baghdad answered Egyptian and Syrian unity with abortive efforts to unify with Kuwait, which left it isolated on all sides. In 1958 a military coup overthrew the Hashemite monarchy and declared a Republic whose political history would henceforth be dominated by various factions of the Baath party. Fighting between Baghdad and Kurdish autonomists continued until the mid 1970s. Saddam Hussein who took power in 1979 not only attacked Iran but escalated the brutal struggle to consolidate Baghdad’s grip on Kurdish and Shia regions of the country.

But, for all this political turmoil, from the 1950s onwards, benefiting from increased oil revenues, Iraq experienced rapid economic, social and cultural development. By the end of the 1980s Iraq was widely seen in the Arab world as a relatively successful oil-fueled developmental state. As a US government report on Iraq put it in June 2003:

Nadaljujte z branjem→

Geopolitični tektonski premiki se dogajajo s pospešeno hitrostjo. Kitajska je očitno obupala nad tem, da bo lahko otoplila odnose z Washingtonom, saj slednji ne zamudi dneva, da ne bi proti Kitajski sprožil omejitvenih ukrepov ali poslal sovražnih bodic. Kitajska je zato začela z odločno samostojno akcijo kot države, ki se – za razliko od ZDA – zavzema za mir v svetu. In če smo pošteni, to drži. Mirovni sporazum med večnima sovražnikoma Iranom in Saudsko Arabijo, predlog načel mirovnega sporazuma med Ukrajino in Rusijo, oblikovanje grupacije za poglobljeno sodelovanje BRICS+ ter nedavni 3-dnevni obisk kitajskega predsednika Xi Jinpinga v Moskvi ZDA pošiljajo v ozadje. Ustvarjen je vtis, da se Kitajska zavzema za mir in bolj enakopravno sodelovanje med državami, medtem ko ZDA vse bolj izgledajo kot država, ki ni zainteresirana za mir. In kar je huje, ZDA s tem dejansko izgubljajo zaveznike, saj države v razvoju ne samo, da ne želijo pristati na ameriški ultimat “ZDA ali Kitajska”, pač pa se aktivno in demonstrativno odločajo za več sodelovanja s Kitajsko. Zadnji tak primer je Honduras, ki se je odločil za vzpostavitev diplomatskih odnosov s Kitajsko in preknitev s Tajvanom.

Kitajska ne postavlja ultimata “Kitajska ali ZDA”, pač pa ponuja več sodelovanja, ponuja več trgovine, ponuja gradnjo infrastrukturnih projektov in financiranje teh. In seveda se ta zadnja opcija zdi precej bolj privlačna kot ameriške zahteve po obnašanju v skladu z ameriškim kodeksom.

In če potegnemo črto: ZDA so s svojo politiko konfrontacije s Kitajsko slednjo potisnile oziroma prisilile v to vlogo. Gre za gromozansko napako ameriške zunanje politike, ki je z nespametnimi potezami sama uničila oziroma uničuje svoj status svetovnega hegemona. V tenisu temu rečejo “unforced error”. S tem, da gre pri ZDA za fatalno neizsiljeno napako.

Nadaljujte z branjem→

Hladna in propagandna vojna med ZDA in Kitajsko (ki so jo sicer inicirale ZDA) je v polnem teku. Uradni Peking je snel rokavice. Prejšnji mesec je bila na spletni strani kitajskega ministrstva za zunanje zadeve objavljena analiza o ameriški hegemoniji v svetu. Ta začetek tedna je bil kitajski predsednik Xi Jinping na uradnem, kar 3-dnevnem obisku v Moskvi. Ob močno simboličnem obisku, s katerim se je Kitajska absolutno postavila na stran Rusije, pa so ključni trije sporazumi: (1) sporazum o neomejenem vojaškem in gospodarskem zavezništvu, (2) sporazum o medsebojnih plačilih (ter poravnavanju plačil do tretjih držav) v nacionalnih valutah (predvsem v yuanih) in (3) sporazum o izgraditvi plinovoda Power of Siberia 2, ki bo podvojil dosedanje kapacitete prvega plinovoda in ki nadomešča okrog 70% kapacitete Severnega toka 1 (do Nemčije). Iz geopolitičnega vidika gre za tektonske strateške premike.

Istočasno z obiskom v Moskvi, pa je kitajsko zunanje ministrstvo objavilo na spletni strani nov dokument, ki se ukvarja s stanjem demokracije v ZDA. Citira dejstva in zahodne analize o tem, kako razklana je ameriška politična elita, kako je ameriška demokracija farsa, saj politične elite rotira zgolj kapital, o tem, da v ZDA ni prave medijske svobode, saj mediji v zasebnem lastništvu vodijo uredniške politike v skladu z interesi kapitala, na drugi strani pa vladne agencije nadzirajo socialne medije in manipulirajo njihovo poročanje (cenzura, spodbujanje določenih vsebin) itd. Čeprav ni nič bistveno novega, če kot liberalec spremljate zadeve, pa je zadevo je zabavno prebrati že zaradi dobrega povzetka zahodnih analiz in predvsem zaradi bizarnosti, da Peking drži levite Washingtonu glede zelo pomanjkljive demokracije in svobode medijev. Navajeni smo bili na obrnjene vloge.

No, meni je padel v oči en zanimiv podatek. In sicer, da so zadnje vmesne (kongresne in senatne) volitve v 2022 stale 16.7 milijard $ (prejšnje predsedniške in kongresno-senatne volitve v 2020 pa 14 milijard $)! Drugače rečeno, na zadnjih volitvah so ameriški bogataši prek medijskih političnih objav (in bogve še česa drugega) dobesedno zapravili eno četrtino slovenskega letnega BDP! Ameriške volitve so seveda posel bogatih za bogate, ljudje lahko izbirajo samo med enim ali drugim sponzoriranim bogatašem, ki so jim ga “njegovi lastniki” poslali v areno. Vendar pa se ob tem vseeno sprašujem, na kakšen način si bo ta skupina bogatih donatorjev povrnila teh 16.7 milijard $, ki jih je investirala v politično elito? Koliko bodočih poslov in koliko interesnih zakonov so si s tem kupili in kolikokrat bodo morale zvezne agencije zamižati na obe očesi? Seveda gre za zgolj retorično vprašanje, saj že vem odgovor.

_________

Nadaljujte z branjem→

Odgovor je enostaven: Ker pozna odgovor.

Enako zanimivo vprašanje je: s čim Američani držijo nemškega kanclerja Scholza, da igra to vlogo?

It’s been six weeks since I published a report, based on anonymous sourcing, naming President Joe Biden as the official who ordered the mysterious destruction last September of Nord Stream 2, a new $11-billion pipeline that was scheduled to double the volume of natural gas delivered from Russia to Germany. The story gained traction in Germany and Western Europe, but was subject to a near media blackout in the US. Two weeks ago, after a visit by German Chancellor Olaf Scholz to Washington, US and German intelligence agencies attempted to add to the blackout by feeding the New York Times and the German weekly Die Zeit false cover stories to counter the report that Biden and US operatives were responsible for the pipelines’ destruction.

Nadaljujte z branjem→

Tole velja bolj podrobno raziskati. In sicer, kakšen učinek so imele sankcije proti Rusiji na proces kolapsiranja druge največje švicarske banke Credit Suisse (CS)? CS je zamrznila za 17.6 milijard CHF (po nekaterih podatkih 20 milijard CHF) sredstev, povezanih z ruskimi osebami oziroma eno tretjino vseh “ruskih sredstev” v švicarskih bankah. V drugem četrtletju lani se je začel odliv depozitov (8 milijard) in se pospešil v tretjem četrtletju (na 14 milijard) ter nato v četrtem eksplodiral (na 120 milijard CHF). Premoženjska sklada Archegos in Greensil sta propadla že leto prej (prvo četrtletje) in nista imela vpliva na odliv depozitov v 2022. Nasprotno, ti so se neto povečevali naslednja tri četrtletja.

Vprašanje je, v kolikšni meri so na ta eksodus depozitov vplivale sankcije proti Rusiji. Prvi je neposredni učinek: zamrznitev ruskih sredstev povzroči preplah med ostalimi ultra bogatimi posamezniki, da se utegne kaj podobnega zgoditi tudi njim, če bi njihova matična država zapadla pod režim sankcij. Ostalo pa so posredni učinki sankcij: na porast inflacije, posledično restriktivno monetarno politiko z dvigom obrestnih mer, kar je zmanjšalo vrednost zavarovanja v obliki državnih obveznic. Nakar se zgodi “Silicon Valley Bank efekt“, ko depozitarji zapadejo v paniko, da svojih nezavarovanih depozitov ne bodo več mogli dvigniti in začnejo panično prenašati depozite v druge banke.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

In zakaj je švicarska monetarna oblast reagirala šele po pol leta?

Verjetno bo odgovor na tole vedno vseboval še praznino, kamor bi morale (pa ne bodo) priti še dodatne informacije. Verjetno bodo raziskovalni novinarji iskali skrite in manj skrite povezave, pa zanimalo jih bo, zakaj so se uprave tako hitro menjavale in morda bo tole kdaj za dokumentarec. Upam, da pri tem ne bodo prezrli glavnega vprašanja in sicer: »Kaj je počel nadzor švicarske nacionalne banke (SNB)?«

Vir: Reuters

Nadaljujte z branjem→