V času zadnje Janševe vlade je bila ta pesem nekakšna himna v mojem krogu. Medtem ko se je predsednik vlade kregal z vsemi naokrog, smo si vsi želeli samo normalnosti. No, zdaj živimo v svobodi in normalnosti, vendar se zdi, kot da je večina nekako nezadovoljna s to normalnostjo. Tudi “samo normalnost” ni dovolj dobra. Očitno. Hočemo več “normalne normalnosti” oziroma “ambiciozne normalnosti”. Je problem v oblastnikih, ki nam ne dajo, kar pričakujemo od njih, ali pa je problem v nas?