Kakšna je sploh smiselnost evropskih sredstev?

Bine Kordež

Večji infrastrukturni projekti so pri nas pogosto financirani tudi s sredstvi Evropske Unije. Ko predstavniki investitorjev navajajo finančne vire, so ta sredstva predstavljena kot nepovratna sredstva, torej kot sredstva, ki smo jih dobili praktično zastonj. Za izgradnjo drugega tira smo na primer iz EU do junija letos dobili že 390 mio eur sredstev iz skladov EU (okoli tretjina investicijskega stroška) in to se navaja kot prispevek Evropske Unije poleg državnega vložka in posojil. Posojila v višini četrtine projekta naj bi družba 2TDK praviloma odplačala s prispevki uporabnikov tira.

S stališča investitorja so sredstva EU dejansko nepovratna, pridobljena kot nekakšna oblika subvencije. A pri takšnih navedbah je potrebno odkrito povedati, da so evropska sredstva v vse večjem obsegu v bistvu sredstva slovenskih davkoplačevalcev. Država v proračun tekoče zbira denar od vplačnikov, nato pa iz zbranih sredstev med drugim vsak mesec vplača tudi okoli 60 mio eur v proračun EU, torej preko 700 mio eur letno. Ta sredstva pa nato bruseljski in domači uradniki glede na sprejete politike namenjajo za financiranje posameznih projektov. Slovenija je bila v preteklosti zaradi nižje razvitosti upravičena do večje kvote izplačil sredstev EU kot so znašala vplačila in je bila torej neto prejemnica, a ta čas se počasi izteka. V novi finančni perspektivi (7-letnem proračunu Evropske unije 2028 – 2034) bomo sicer verjetno še vedno neto prejemnica sredstev, a pozitivni saldo bo verjetno kar precej nižji kot v zadnjem proračunu.

Prihajamo torej v pozicijo, ko bodo vplačila in izplačila v EU že precej izravnana in ko bodo prejeta sredstva EU v pretežni meri dejansko pomenila proračunski izdatek države Slovenije. Torej ne bo šlo nek denar, ki so ga investitorji uspešno “izvlekli” iz EU, temveč denar, ki ga je posredno prispeval državni proračun. V takšnem smislu je potrebno tudi razumeti tovrstne finančne vire investitorjev in ne kot nekaj podarjenega iz tujine. Za podkrepitev teh navedb, poglejmo nekaj konkretnih podatkov o sredstvih Evropske Unije in sicer vse od leta 2004 ko smo vanjo vstopili.

Celotna proračunska politika Evropske Unije temelji na principu, da države članice vplačujejo sredstva v proračun EU po sprejetih kriterijih, ki temeljijo na gospodarski moči države. Osnova za znesek vplačila je predvsem BDP države ter zbrani DDV. Po podatkih zadnje finančne perspektive (2021-2027), države v proračun EU vplačujejo okoli 1,1 % tekočega BDP, kar je v letu 2025 znašalo skupaj dobrih 200 milijard eur. Po trenutnih cenah to torej pomeni okoli 1,40 bilijona eur 7-letnega proračuna EU, čeprav je bil dejansko sprejet v višini 1,08 bilijona eur po cenah 2018, ko se je aktualni proračun pripravljal. Številke navajamo, ker je potrebna previdnost pri primerjavah zneskov posameznih 7-letnih proračunov. Zaradi gospodarske rasti v EU ter predvsem zaradi inflacije bo namreč BDP v zadnjem letu nove perspektive (2034) kar okoli 80 % višji kot je bil v času sprejemanja aktualnega proračuna. Zaradi te rasti se nov proračun EU giblje že na nivoju blizu 2,0 bilijona eur, vsaj po prvem predlogu Komisije.

Na osnovi takšnih principov financiranja v okviru Evropske Unije, razvite države v proračun EU prispevajo  več kot dobijo, ti presežki pa so namenjeni višjim prejemkom držav, katerih BDP je pod povprečjem EU. Največje neto plačnice so tako Nemčija (17,5 milijard eur letno po trenutno veljavnem proračunu, a po cenah iz leta 2018), Nizozemska (4,5 milijarde), Švedska ter Avstrija z 2 milijarde neto vplačil. Večje prejemnice pa so npr. Poljska (10 milijard neto prilivov), Romunija, Grčija in Hrvaška. Največji zneski so seveda v državah z veliko prebivalci, primerjalno pa v vseh navedenih neto plačnicah vplačujejo v proračun EU okoli 0,5 % BDP ali 200 do 250 eur na prebivalca. Na drugi strani pa največje prejemnice prejmejo okoli 2 % BDP neto prilivov ali okoli 500 eur na prebivalca. Relativno je največja prejemnica Hrvaška, ki prejme iz EU za okoli 2,5 % BDP neto prilivov letno, prav tako pa je med prejemnicami po aktualnem proračunu tudi Slovenija (okoli 0,7 % BDP ali približno 250 eur na prebivalca).

Neto plačnice seveda vršijo pritisk za znižanje višine proračuna EU in zmanjšanje prispevkov, a ta tok ni samo enosmeren. Kljub formalnemu plačevanju prispevkov najrazvitejših držav za hitrejši razvoj držav pod povprečjem EU, razvitejše države preko delovanja prostega trga znotraj Unije pridobijo bistveno več. Starejši bralci se bodo spomnili prispevkov za nerazvite v okviru bivše Jugoslavije. Takrat smo Slovenci res plačevali največ, a dobro vedeli, da z gospodarskim sodelovanjem preko ugodnejših nabavnih pogojev, predvsem surovin, ter drage prodaje naših proizvodov, zaslužimo precej več. In v okviru EU ni nič drugače, le da so tu vloge zamenjane, Slovenija je v skupini manj razvitih od povprečja.

Podrobnejši vpogled v položaj Slovenije glede sredstev EU je prikazan na prvi sliki in sicer kot prilivi in odlivi v odstotku BDP posameznega leta. Z rdečo črto je prikazan letni znesek vplačil v EU, ki se ves čas giblje okoli 1 %. Z polno zeleno črto pa skupni prilivi z ločenim prikazom sredstev za kmetijske namene ter sredstev iz strukturnih in kohezijskih skladov. Prilivi za kmetijstvo so po letih dokaj stabilni, čeprav z opaznim zmanjševanje od 0,6 %  BDP v proračunu do 2013 do trenutnih okoli 0,5 % BDP. Precejšnja pa so nihanja sredstev iz skladov za razvoj, kjer so prilivi odvisni od pripravljenosti projektov.

Vir: Ministrstvo za finance, državni proračun, lastni preračuni

Za sredstva iz strukturnih in kohezijskih skladov je značilno, da razpoložljivo kvoto lahko koristimo še 3 leta po zaključku proračunskega obdobja. Kot je razvidno iz slike, smo v prvem celotnem proračunskem obdobju (2007-2013) največje zneske koriščenja realizirali šele 2 leti po zaključku in enako tudi v zadnjem proračunu do 2020. Prav tako pa se lepo vidi, da so bile razpoložljive kvote za kohezijo in strukture sklade v drugem proračunu glede na BDP že precej nižje kot v prvem. Še slabši je izplen v tekočem proračunskem obdobju 2021-2027, ko smo do konca preteklega leta izkoristili celo manj kot smo vplačali v proračun EU, če izločimo koriščenje sredstev še iz prejšnje perspektive. Te spremembe med proračuni se lepše vidijo na drugi sliki, kjer smo pogledali posamezne 7-letne proračune v skupnem znesku, pri čemer smo kasnejše koriščenje kohezije prenesli v prvotni proračun (okvirna lastna ocena).

Na drugi sliko so tako na levi strani z zelenimi stolpci  prikazani  skupni prejemki iz EU po rednem proračunu. Takoj po vstopu v EU so bili prilivi še nizki, v prvem proračunu pa je znašal prejem evropskih sredstev kar 2,2 % BDP. V drugem proračunu so bile kvote že nižje z 1,7 % BDP. Še slabše pa je koriščenje zadnja 4 leta (do vključno 2025), ko smo prejeli celo manj kot so znašala vplačila (1,1 %), pri čemer proračunsko obdobje seveda še ni zaključeno. Ta upad se pokaže tudi v neto poziciji, ki je prikazana na desni strani slike z modrimi stolpci. Po tekočem proračunu za obdobje do 2027 in možnim koriščenjem do 2030 smo sicer upravičeni do okoli 0,5 % BDP neto prilivov, a zaenkrat imamo približno 0,1 % negativnega salda.

Vir: Ministrstvo za finance, državni proračun, lastni preračuni

Navedeni odstotki se nanašajo na redni proračun Evropske unije. Zaradi gospodarskega zastoja po covidu, pa je bil v EU sprejet poseben Načrt za okrevanje z okoli 338 milijardno kvoto nepovratnih sredstev, od česar je bila Slovenija upravičena do 1,6 milijarde eur. Od tega smo do konca lanskega leta izkoristili milijardo eur, kar predstavlja dodatni priliv v višini 0,3 % slovenskega BDP v obdobju 2021-2025. Zaradi  tega je tudi skupna neto pozicija Slovenije do EU v prvih štirih letih aktualnega 7-letnega proračuna EU pozitivna in sicer v višini 0,2 % BDP, kar je dodano v zadnjem stolpcu. Preostala sredstva do 1,6 mrd eur so bila po zadnjih informacijah odobrena v novembru letošnjega leta.

Po pogojih financiranja v okviru Evropske Unije  je torej Slovenija v preteklih letih koristila kar pomembna sredstva iz EU. Od vključitve v Unijo neto skupaj 5,7 milijard eur ali 0,6 % preračunano na BDP celotnega 22-letnega obdobja članstva. To je nedvomno prispevalo tudi k višji gospodarski rasti. Govorimo seveda smo o neposrednih finančnih učinkih funkcioniranja EU poleg vseh ostalih pozitivnih učinkih, a upoštevaje tudi objektivni  položaj manj razvite države. Drži pa, da se te finančne ugodnosti z leti zmanjšujejo. Trenutno smo pri koriščenju aktualnega rednega proračuna celo “v minusu”, a računajoč, da bomo do konca razpoložljivega obdobja koriščenja (2030), preostalo kvoto uspeli izkoristiti. Dodatno pa finančni učinek, vsaj na kratki rok, izboljšujejo tudi dodatna sredstva iz sklada za okrevanje. 

Ob teh finančnih učinkih pa se vseeno odpira kar nekaj dilem. Pogoji financiranja za Slovenijo se poslabšujejo in v novem proračunu bodo prejemki iz EU precej nižji. Po novem gre pomemben del proračuna EU za drugačne namene kot smo bili navajeni do sedaj in neposrednih prilivov za naše naložbe bo nedvomno manj. Razrez proračuna je sicer še v usklajevanju, a po dostopnih informacijah bomo za lastne razvojne projekte verjetno prejeli manj kot vplačali v proračun. Seveda nas bodo odgovorni prepričevali, kako bomo dobili še več, kako smo se izpogajali bolje kot je bil prvotni predlog, a dostopne številke niso preveč optimistične za Slovenijo, posebno če jih primerjamo s  preteklimi obdobji in preračunamo v realne vrednosti.

Od skupnega proračuna EU za novo obdobje 2028-2034 v višini okoli 1,85 tisoč milijard eur po zadnjih informacijah, je predvidenih na primer tudi 168 milijard za poplačilo posojil z obrestmi, ki jih je EU najela za izplačevanje sredstev iz Sklada za okrevanje. To kar je do sedaj EU velikodušno delila kot nepovratna sredstva, bo morala v naslednjih desetletjih pač pobrati od članic nazaj. Zaradi natečenih obresti je ta znesek vračila deloma že zajet v naslednjem proračunu in to v višini skoraj polovice vseh odobrenih sredstev Sklada (338 milijard eur). Zgoraj omenjena nepovratna sredstva v višini 1,6 milijarde eur pridobljena iz Sklada z okrevanje, bomo v naslednjem obdobju deloma že vračali (glede na naš delež v EU po okoli 80 mio eur letno).

Letos smo se torej hvalili kako smo kot nepovratna sredstva prejeli kar 614 mio eur iz Sklada za okrevanje (NOO), kar je seveda močno izboljšalo proračunsko  sliko. Dejansko so torej vsa sredstva iz NOO tudi posojilo, le da “nepovratna” vodimo najprej kot prihodek, nato pa kot odhodek, ko jih vračamo. O tem seveda ne bomo veliko brali, če to primerjamo z objavami v času, ko smo se za ta sredstva izpogajali in razlagali koliko nepovratnega denarja smo dobili iz EU.

Naslednji  večji postavki novega evropskega proračuna sta podpora Ukrajini s 100 milijard eur ter obramba in vesolje s 131 milijardami iz česar Slovenija tudi ne bo dobila kakih sredstev za lastni razvoj. Pomemben je novo opredeljen izdatek za Sklada za konkurenčnost (451 milijard) in Globalna Evropa z 200 milijardami eur (številke iz prvega predloga proračuna, ki bo sicer še predmet usklajevanj). Tudi tu obstaja upravičena bojazen, kako uspešni bomo pri pridobivanju sredstev iz teh namenskih skladov. Do sedaj smo obvladali predvsem črpanje sredstev za železniške in nekatere druge infrastrukturne projekte, nekaj za sanacijo poplav, kolesarske poti ter podobno. Za te potrebe smo sicer počrpali vsa razpoložljiva sredstva, čeprav a večinoma brez pomembnejšega vpliva na razvojni preboj Slovenije razen kot dodatna neto finančna sredstva. In teh virov bo po novem precej manj, saj bodo sredstva za kohezijo in kmetijstvo verjetno predstavljala manj kot polovico novega proračuna EU.

Če smo torej do sedaj še lahko razlagali, kako smo kak projekt financirali iz “podarjenih” sredstev Evropske Unije, se to obdobje zaključuje. Za vsak projekt, za katerega bodo investitorji pridobili sredstva iz proračuna EU, bomo lahko kar mirno navedli, da gre posredno za denar slovenskega proračuna, torej sredstev, ki so jih vplačali slovenski davkoplačevalci. In pri tem je pomembno še nekaj, kar tudi radi spregledamo. Če namenimo EU sredstva za nek projekt, potem jih bo pač ne bo za drug projekt. Če smo se pohvalili, kako smo za drugi tir uspeli pridobiti kar 390 mio eur sredstev iz EU, se je razpoložljiva kvota za toliko znižala in ostalo je manj sredstev za kake druge projekte.

Zaradi tega bomo morali sedaj še toliko bolj pretehtati, kateri projekti so najbolj upravičeni za financiranje iz razpoložljive kvote sredstev, katero v bistvu zagotavlja država Slovenija, le da gre finančni tok preko Bruslja. Ob takšnem toku denarja je celo upravičena dilema, ali uradniki EU res bolje vedo katere naložbe so za Slovenijo  najbolj prioritetne oziroma ali so pravila EU o dodeljevanju teh (naših!) sredstev bolje usklajena z našimi potrebami kot če bi o tem odločali sami. Seveda je to samo načelno vprašanje, ker je tak način financiranja projektov eden od temeljev funkcioniranja in notranje solidarnosti Evropske Unije – a če dilemo navedemo v razmislek, najbrž vseeno ni odveč.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

Oddajte komentar