Krize je mogoče napovedati, …če bi se le makroekonomisti odpovedali religioznemu čaščenju vsemogočnosti prostih trgov

Makroekonomija naj ne bi napredovala z vsakim pogrebom (ekonomskega guruja), pač pa z vsako krizo. S krizo, ki počisti s prejšnjimi teorijami in recepti in omogoči preboj boljšim teorijam in bolj učinkovitim receptom. Tokrat, 10 let po začetku Velike recesije, še vedno slabo kaže preboju novih teorij. Čeprav je dozorelo spoznanje, da krize niso naključni šoki, pač pa so povezane z neravnotežji (baloni) v finančnem sektorju.

Toda res je, kot pravi Noah Smith v spodnjem komentarju, da je to spoznanje močno dozorelo izven ekonomske profesije, medtem ko je znotraj našega slonokoščenega stolpa to še vedno zgolj in samo razmišljanje nekaterih. Makroekonomisti so še vedno ujeti v “lepoto” racionalnih pričakovanj, kjer se posamezniki kot celota nikoli ne morejo zmotiti in kjer se krize lahko zgodijo zgolj kot abstraktni šoki od zunaj. Napad Marsovcev, imaginarni “tehnološki šok” ali nekaj podobno privlečenega za lase. Makroekonomisti si nočejo dovoliti spoznanja, da smo ljudje v svojem bistvu neracionalni, da sledimo svojim živalskim nagonom in da se obnašamo kot čreda. Sledimo trendu oziroma “ekstrapolativnim pričakovanjem“, kot pravita Gennaioli in Shleifer (2018), in z dodatnimi naložbami (v nepremičnine, vrednostne papirje) ali trošenjem še dodatno podpihujemo cikel, vse do vrha. Nakar se nam zgody “Minskyjev trenutek”, preblisk na vrhu, vendar ostran roba prepada, da pod nami ni ničesar razen brezna, in takrat s paničnimi razprodajami ali krčenjem trošenja spet pomagamo prazniti cikel. Čreda pač. Prociklična čreda.

Nadaljujte z branjem

Ključna slika za razumevanje, zakaj je treba vzdrževati primerno raven dohodkov slojem z najnižjimi prihodki

Ena izmed ključnih debat letošnjega poletja je bila – za mnoge komentatorje – “ekstremistična” zahteva stranke Levica v njihovem programu in pred začetkom koalicijskih pogajanj, da je treba dvigniti minimalne plače in minimalne pokojnine. Resnici na ljubo te zahteve Levice niso same po sebi “zmešane”, nerazumne ali v nasprotju z ekonomijo. Te zahteve Levice zgolj pomenijo, da se koristi od ekonomske rasti bolj pravično porazdelijo oziroma da od višje gospodarske rasti pridobijo tudi sloji v spodnjem delu distribucije dohodkov. Ker to – prek številnih mehanizmov – zagotavlja družbeno stabilnost.

Natanko to je namreč razlika med “neoliberalnimi” ZDA in ostalimi državami s podobnim ekonomskim modelom ter Evropo. Spodnja slika kaže, da si je v ZDA po letu 1980 večino koristi od povečane rasti prisvojil zgornji 1% (ki je podvojil svoj delež v razdelitvi dohodkov), medtem ko se je delež dohodkov spodnjih 50% populacije skorajda prepolovil. Zgornji 1% dobiva danes skorajda dvakrat večje agregatne dohodke od spodnjih 50%, medtem ko je bila leta 1980 zgodba obrnjena. Za razliko od ZDA se v zahodni Evropi takšna negativna dohodkovna evolucija ni zgodila. Spodnjih 50% populacije je sicer takoj po letu 1980 izgubilo dve odstotni točki deleža v razdelitvi, vendar nato vzdrževalo raven deleža pri 22% skupnega dohodka. Zgornji 1% je sicer postopno povečal svoj delež za 2 odstotni točki, vendar je ta sprememba v koncentraciji dohodkov bistveno blažja kot v ZDA.

Nadaljujte z branjem

Oliver Dragojević: Galeb i ja

Res je, da je bil “šlager pjevač”, da sem na njegove šlager pesmi vedno gledal malce navzdol (jebiga, ni bil rocker) in da se mi je zdel star že v začetku 1980-ih. Toda v zadnjih treh desetletjih jadranja se Oliverju in njegovi pesmi “Galeb i ja” na barki ali izven nje v Dalmaciji nikakor ni dalo izogniti. Počasi mi je z nekaj pesmimi, nehote in podmuklo, zlezel pod kožo.

Oliver, hvala za vse lepe trenutke, ki si nam jih polepšal in za tiste, ki nam jih še boš (če bomo imeli srečo in nam bo zdravje služilo, da bomo še lahko jadrali).

.

Nadaljujte z branjem

Problem “fake znanosti”

V zadnjih letih se z razvojem elektronskih socialnih medijev ni razmahnil samo problem lažnih novic, s katerimi industrija manipulira potrošniške navade, lobistične združbe pa javno mnenje in rezultate volitev in referendumov. Pač pa se je razmahnil tudi problem “lažne znanosti” (fake science), kjer prek izbruha izdajateljev elektronskih “znanstvenih” revij industrija in lobistične skupine lansirajo nepreverjene, pristranske in povsem lažne “znanstvene ugotovitve”. Njihov namen je seveda bodisi ustvariti dvom v ali zanikati ugotovitve “resne” znanosti (denimo glede klimatskih sprememb) ali popularizirati ugotovitve, ki pomagajo h komercialnemu uspehu določenih panog.

In ko govorim o izbruhu “fake znanosti”, to ni iz trte zvito, saj se je od leta 2013 število”znanstvenih” objav v lažnih akdemskih revijah potrojilo. Prevladuje 5 založnikov, ki so v prodajanju tovrstnih storitev lobističnim organizacijam in industriji odkrili zelo uspešen poslovni model. V tem poslu pa naj bi sodelovalo okrog 400,000 “znanstvenikov”.

Mednarodno združenje preiskovalnih novinarjev (ICIJ) je izvedlo novo diverzijo in raziskalo 175,000 “znanstvenih” člankov. Spodaj je nekaj ugotovitev in link na celotno raziskavo.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading