Krize je mogoče napovedati, …če bi se le makroekonomisti odpovedali religioznemu čaščenju vsemogočnosti prostih trgov

Makroekonomija naj ne bi napredovala z vsakim pogrebom (ekonomskega guruja), pač pa z vsako krizo. S krizo, ki počisti s prejšnjimi teorijami in recepti in omogoči preboj boljšim teorijam in bolj učinkovitim receptom. Tokrat, 10 let po začetku Velike recesije, še vedno slabo kaže preboju novih teorij. Čeprav je dozorelo spoznanje, da krize niso naključni šoki, pač pa so povezane z neravnotežji (baloni) v finančnem sektorju.

Toda res je, kot pravi Noah Smith v spodnjem komentarju, da je to spoznanje močno dozorelo izven ekonomske profesije, medtem ko je znotraj našega slonokoščenega stolpa to še vedno zgolj in samo razmišljanje nekaterih. Makroekonomisti so še vedno ujeti v “lepoto” racionalnih pričakovanj, kjer se posamezniki kot celota nikoli ne morejo zmotiti in kjer se krize lahko zgodijo zgolj kot abstraktni šoki od zunaj. Napad Marsovcev, imaginarni “tehnološki šok” ali nekaj podobno privlečenega za lase. Makroekonomisti si nočejo dovoliti spoznanja, da smo ljudje v svojem bistvu neracionalni, da sledimo svojim živalskim nagonom in da se obnašamo kot čreda. Sledimo trendu oziroma “ekstrapolativnim pričakovanjem“, kot pravita Gennaioli in Shleifer (2018), in z dodatnimi naložbami (v nepremičnine, vrednostne papirje) ali trošenjem še dodatno podpihujemo cikel, vse do vrha. Nakar se nam zgody “Minskyjev trenutek”, preblisk na vrhu, vendar ostran roba prepada, da pod nami ni ničesar razen brezna, in takrat s paničnimi razprodajami ali krčenjem trošenja spet pomagamo prazniti cikel. Čreda pač. Prociklična čreda.

Pa vendar je prav zaradi tega črednega obnašanja krize mogoče napovedati. Najboljši prediktorji so povezani denimo z velikim kopičenjem zasebnega dolga glede na BDP. Glejte spodnjo sliko, ki kaže, da so krize bolj pogoste v epizodah, kadar se je predhodno dolg glede na BDP močno povečal.

Slika: Hitra rast kreditov in posledične finančne krize

Credit growth and financial crisis

 

 

Drugi prediktorji so denimo močno povečanje izdaj junk obveznic in zmanjšanje spreadov v kreditnih in obvezniških obrestnih merah (tudi naš Egon Zakrajšek ima prste vmes pri identifikaciji enega izmed prediktorjev).

Hudič pa je, da je za dozoretje tega spoznanja in posledično za spremembe v mainstream makroekonomiji napoti ideologija. Če nekdo verjame v, in če ga cel študijski kurikulum ter celotna akademska sfera pri tem s tenure track utirjanjem prisiljuje, da verjame v vsemogočno moč trgov kot agregata racionalnih posameznikov z racionalnimi pričakovanji, ki so najbolj optimalni in pravični, in to predvsem takrat, ko jih ne omejuje nobena regulacija, in če nekdo verjame, da se trgi – potem ko jih iz ravnotežja vrže nek “vesoljski” in od našega obnašanja neodvisen šok – samoozdravijo in vrnejo nazaj v splošno ravnotežje, pač ne morete ničesar. Kajti opravka imate z ideologijo oziroma z religioznom odnosom do prostega trga. Proti ideologiji oziroma religiji se pač ne morete boriti z racionalnimi argumenti.

Očitno bo potreben “množični pogreb” oziroma da se poslovi sedanja generacija makroekonomskih gurujev in njihovih učencev, da bo zdrava pamet lahko prodrla in spremenila kurz mainstream makroekonomije. Nekoč.

These are important innovations, and they address glaring deficiencies in the pre-2008 models. But they don’t feel like a big break with the status quo. Most importantly, the basic notion of recessions as driven by rational actors’ responses to unpredictable, sudden events — or shocks, as economists call them — remains in place.

That would come as a jarring surprise to many outside academia. To lots of people, it seems obvious that the 2008 crisis was long in the making — the product of years of financial and regulatory folly. In general, the notion that economic booms cause busts, instead of being random unrelated events — an idea advanced by the maverick economist Hyman Minsky — seems to have much more currency beyond the ivory tower than within it.

But at least a few economists are working on something more revolutionary — a new interpretation of recessions, booms and financial markets that more closely matches the popular idea that business cycles are both predictable and driven by irrationality.

The basics of this new idea are laid out in a presentation by Nicola Gennaioli and Andrei Shleifer — two behavioral finance specialists venturing into the realm of macroeconomics.

Gennaioli and Shleifer take their cue from a number of recent papers hinting that recessions are actually possible to predict years in advance, if one simply pays attention to the right variables. One of these is a 2013 paper by Robin Greenwood and Samuel Hanson, showing that when junk bond issuance increases and credit spreads narrow, a credit bust often tends to follow two or three years later. Another is a 2016 paper by Matthew Baron and Wei Xiong, showing a similar result for bank lending instead of corporate bonds. A third recent paper, by David López-Salido, Jeremy C. Stein, and Egon Zakrajšek, adds term spreads to Greenwood and Hanson’s list of forecasters, and find that together these indicators give a decent amount of warning about recessions two or three years down the road. Other papers find a correlation between rapid credit growth and heightened recession risk.

All of these papers have one thing in common — they use debt to predict recessions years in advance. That fits with the emerging post-crisis wisdom that problems in credit markets are the source of both financial crashes and the ensuing economic slowdowns.

Gennaioli and Shleifer explain these patterns by turning to their own preferred theory of human irrationality — the theory of extrapolative expectations. Basically, this theory holds that when asset prices rise — home values, stocks and so on — without a break, investors start to believe that this trend represents a new normal. They pile into the asset, pumping up the price even more, and seeming to confirm the idea that the trend will never end. But when the extrapolators’ money runs out, reality sets in and a crash ensues. Gennaioli, Shleifer, and their coauthors have been only one of several teams of researchers to investigate this idea and its implications in recent years.

When extrapolative expectations are combined with an inherently fragile financial system, a predictable cycle of booms and busts is the result. At some point during good economic times, irrational exuberance takes hold, pushing stock prices, house values, or both into the stratosphere. When they inevitably come down, banks collapse, taking the rest of the economy with them.This story, if it became the standard model of the business cycle, would represent a true revolution in macroeconomics. It discards two pillars of recent macroeconomic thought — rational expectations, and shock-driven unpredictable recessions. It would represent a triumph for Minsky’s ideas, and for those outside the academy who have long urged macroeconomists to pay more attention to debt markets and human psychology. And if the code of booms and busts can finally be cracked, there may be ways for central banks, regulators or other policy makers to head off crises before they begin, instead of cleaning up afterward.

So far, Gennaioli and Shleifer’s story isn’t close to achieving dominance in macro. But of all the ideas being put forth in the field, this seems like the most interesting to watch.

Vir: Noah Smith, BloombergView

6 responses

  1. Vzrok za občasne krize v kapitalizmu, tudi za tisto iz leta 2008, je v osnovi preprost: to je Pikettyev zakon r>g, to je višja donosnost kapitala od skupne rasti dodane vrednosti. To ustvarja viške finančnega kapitala, ki nima možnosti produktivne uporabe, zato se uporablja za raznorazne špekulacije ali za kreditiranje potrošnikov, ki niso plačilno sposobni. Rešitev je izenačiti rast obojega, kar kapitalizem sam po sebi ni v stanju, politika bi to lahko naredila preko davkov (Pikettyev svetovni davek na kapital), vendar aktualna politika, ki je pod kontrolo kapitala, tega ni sposobna izpeljati. To bi lahko naredili Platonovi filozofi ali pa kakšna neobremenjena Levica, dokler je kapital ne bi tako ali drugače onemogočil.
    Bomo videli, kako se bo to izteklo pri nas pri pogajanjih o novi koaliciji z Levico.

  2. Spoštovani, mislim da gre za precej več kot pa samo za: “Hudič pa je, da je za dozoretje tega spoznanja in posledično za spremembe v mainstream makroekonomiji napoti ideologija.”

    S Stankom Štrajnom sva v prispevkih in v nizu komentarjev pokazala, da so najboljši napovedovalci (Najboljši prediktorji so povezani denimo z velikim kopičenjem zasebnega dolga glede na BDP… in …Drugi prediktorji so denimo močno povečanje izdaj junk obveznic in zmanjšanje spreadov v kreditnih in obvezniških obrestnih merah …) lahko nastali samo z kršenjem pravil profesionalnega finančništva na vseh ravneh HKRATI.

    Ob spoštovanju našega Kodeksa poslovno finančnih načel s strani podjetij in teh istih in podobnih načel v bankah, do krize sploh ne bi moglo priti. Če je že odpovedal profesionalizem v bankah in podjetjih pa se je ta – po zakonodaji odškodninsko preganljiv – finančni primitivizem lahko svobodno razmahnil šele ob vsesplošnem malomarnostnemu ” gledanju vstran” s strani skrbnikov za stabilnost finančnega sistema ter revizorjev v podjetjih. Revizorji so po lastnih pravilih dolžni podjetje presojati z vidika finančnega položaja in nimajo pravice zvesti revizije na presojo samo bilančnega položaja podjetij.

    Da gre za dimenzijo kršitev, ki s seboj nosi odškodninsko odgovornost na vseh ravneh finančne malomarnost, ki je jasno definirana v naši finančni zakonodaji, so vsi zamolčali in ideologija je priročno preusmerjanje pozornosti od predpisanih pravil in posledične materialne odgvornosti. Da so zadeve lahko tako dobro pravno kodificirane so morale že davno dozoreti v finančni, ekonomski in pravni stroki in vlečenje iz rokava ideološke spoznavoslovne ovire ekonomske stroke me ne prepriča.

    Pozablja se, da ideološko opravičevanje ne odpravlja odškodninske in posledično kazenske odgovornosti, katere ugotavljanje, z vidika finančnih malomarnosti, je bilo praktično popolnoma prezrto tako s strani institucij, politike, kot tudi s strani finančne, ekonomske in pravne stroke ter tudi medijev.

    Spoštovani, gre za interes NE ODGOVARJATI, ne pa za ideologijo !

    Lep pozdrav Igor

  3. To se nanaša na zgornji komentar. Treba je razlikovati med (prevarantskimi) finančniki in poklicnimi ekonomisti. Pojem ideologije v članku se nanaša na slednje.

    Pred kratkim pa sem glede napovedovanja gospodarske rasti in padcev prebral, da ekonomisti Angleške centralne banke glede tega gledajo predvsem gibanje dnevnih cen kovin. Konkretno S&P metals prices index in tudi preko tega napovedujejo bodoče padce, ali vzpone gospodarske aktivnosti. Junija 2018 je ta indeks dosegel vrhunec, z julijem se je že začel padec, tako da bomo kmalu videli kaj to pomeni.

    • Če prav razumem se vaš komentar nanaša na moj komentarček. Vašega razlikovanja med finančniki in poklicnimi ekonomisti ne razumem. Finančniki naj bi vedeli za kaj gre (torej so bolj profesionalni od “poklicnih ekonomistov” a kljub temu delajo drugače) in jih zato označujete za prevarantske ? poklicni ekonomisti pa (kot da finance niso del ekonomske stroke!), pa so “nedolžne” žrtve ideologije ? ne pa (v najboljšem primeru svojega neznanja ?) če že ne “gledanja vstran”. Ampak zakaj potem še danes profesionalna ekonomska večina jasno ne pove za kaj gre ?

      Primeroma – kam torej po vaši razdelitvi in s katero argumentacijo štejete npr. člane sveta BS najmanj od 2005 dalje? pa vrsto finančnih ministrov ? in cvet naše ekonomske stroke ? So ideološko zapacani ? so neznalci ? so prevaranti ali pa so morda stroko podredili črednosti ?

      Lep pozdrav Igor

      • “Vašega razlikovanja med finančniki in poklicnimi ekonomisti ne razumem”

        Bom poskušal s tole analogijo: razlika med enimi in drugimi je približno taka kot razlika med poklicnim inženirjem in univerzitetnim profesorjem fizike. Eno delo je zelo praktično, skorajda brez teorije, še posebej pa brez širše (družbene) slike. Drugo je predvsem teoretično, ki pa abstrahira (odmisli) določene družbene dejavnike, zato, da teorija ni v prehudem protislovju sama s seboj.

        Tukaj je skrajno zgoščena 2 minutna video kritika tega kaj je “narobe” z velikim delom mainstream/neoklasične ekonomije: https://www.youtube.com/watch?v=QfW9Y8vDZ6s

        Zakaj točno je tako, torej to, da je vloga finančnega dolga v neoklasični teoriji tako zmanjšana, vam ne znam točno povedati. Ampak mislim, da je odgovor že v zgornjem članku. Prevelik dolg namreč ni le zunanji, ampak notranji dejavnik nestabilnosti.

%d bloggers like this: