Ključna slika za razumevanje, zakaj je treba vzdrževati primerno raven dohodkov slojem z najnižjimi prihodki

Ena izmed ključnih debat letošnjega poletja je bila – za mnoge komentatorje – “ekstremistična” zahteva stranke Levica v njihovem programu in pred začetkom koalicijskih pogajanj, da je treba dvigniti minimalne plače in minimalne pokojnine. Resnici na ljubo te zahteve Levice niso same po sebi “zmešane”, nerazumne ali v nasprotju z ekonomijo. Te zahteve Levice zgolj pomenijo, da se koristi od ekonomske rasti bolj pravično porazdelijo oziroma da od višje gospodarske rasti pridobijo tudi sloji v spodnjem delu distribucije dohodkov. Ker to – prek številnih mehanizmov – zagotavlja družbeno stabilnost.

Natanko to je namreč razlika med “neoliberalnimi” ZDA in ostalimi državami s podobnim ekonomskim modelom ter Evropo. Spodnja slika kaže, da si je v ZDA po letu 1980 večino koristi od povečane rasti prisvojil zgornji 1% (ki je podvojil svoj delež v razdelitvi dohodkov), medtem ko se je delež dohodkov spodnjih 50% populacije skorajda prepolovil. Zgornji 1% dobiva danes skorajda dvakrat večje agregatne dohodke od spodnjih 50%, medtem ko je bila leta 1980 zgodba obrnjena. Za razliko od ZDA se v zahodni Evropi takšna negativna dohodkovna evolucija ni zgodila. Spodnjih 50% populacije je sicer takoj po letu 1980 izgubilo dve odstotni točki deleža v razdelitvi, vendar nato vzdrževalo raven deleža pri 22% skupnega dohodka. Zgornji 1% je sicer postopno povečal svoj delež za 2 odstotni točki, vendar je ta sprememba v koncentraciji dohodkov bistveno blažja kot v ZDA.

Vir: NYMag

Zakaj je to pomembno? Zato, ker “evropska pot” ob manjši neenakosti zagotavlja večjo družbeno stabilnost in varnost. Če želimo živeti v družbi in okolju, kjer imajo vsi podobno enake možnosti in kjer se dobro počutimo, moramo donose od gospodarske rasti primerno razdeliti med vse člane družbe.

In tega, da je treba donose od rasti primerno razdeliti med vse člane družbe, so se zavedali že ekonomski klasiki. Adam Smith in David Ricardo sta izhajala iz stališča, da se plače oblikujejo na podlagi družbenih norm, torej na podlagi tega, koliko je potrebno za zagotovitev spodobnega življenjskega standarda v nekem okolju. Preostanek do ustvarjene vrednosti pa pripade kapitalu. (za nekoliko bolj izčrpno diskusijo tega problema v ekonomski vedi glejte moj članek izpred nekaj let).

Aja, za tiste, ki verjamejo, da večja neenakost pripomore k višji gospodarski rasti: na njihovo žalost ta pričakovanja pobijajo študije iz IMF kot “templja neoliberalizma”:

  1. Pretirana neenakost je velik makroekonomski problem. Študija MDS kaže, da države z višjo neenakostjo dosegajo nižjo gospodarsko rast;
  2. Študija MDS kaže tudi, da so države z več redistribucije bolj stabilne, hkrati pa ne rastejo počasneje.

Seveda pa pri tem ne smemo zapasti v “Križaničev sindrom” in na mah povečati minimalne plače za četrtino ali obljubljati 1,000 evrov minimalne plače ali pokojnine že za jutri. Pač pa je treba tovrstne cilje deklarirati na daljši rok in v skladu z rastjo produktivnosti. Več prerazdeljevanja je možno le ob povečani rasti produktivnosti in ob tem to povečano rast produktivnosti v večji meri deliti s sloji z najnižjimi dohodki. To pa pomeni dvoje:

  1. Vlada mora z različnimi ukrepi spodbuditi tehnološki preboj in dvigniti stopnjo rasti produktivnosti, in
  2. Povečano raven minimalne plače in minimalne pokojnine je treba opredeliti kot dolgoročni cilj in začrtati trajektorijo, kako s postopnimi ukrepi to željeno raven minimalne plače in minimalne pokojnine doseči, brez da bi ob tem ugonobili gospodarstvo in ogrozili javnofinančno stabilnost (podjetjem je s postopnostjo dvigovanja obeh treba dati čas, da se prilagodijo in prestrukturirajo, hkrati je treba zagotoviti proračunske vire za pokojninsko blagajno).
%d bloggers like this: