Koliko neenakosti zdrži kapitalizem?

Knjiga Thomasa Pikettyja »Kapital v 21. stoletju«, ki so jo marca letos v prevodu objavili v ZDA, je onkraj luže povzročila celega hudiča. Takoj po izidu je doživela navdušujoče recenzije tako v vodilnih svetovnih medijih kot tudi s strani akademske srenje. Nobelovec Paul Krugman jo je označil kot knjigo desetletja. Britanski The Economist je tedensko objavljal analize posameznih poglavij. Knjiga se je nemudoma povzpela na vrh najbolj prodajanih knjig na Amazonu.

S čim je 43-letni Piketty, sicer brilijantni ekonomist, ki je pri 22-ih doktoriral na London School of Economics in po dveh letih profesorsko službo na najbrž najbolj prestižni univerzi, MIT v Bostonu, ker ga je dolgočasilo predavanje zgolj teorije, zamenjal za majhen kabinet na pariški École des Hautes Études en Sciences Sociales, tako razburkal javnost?

Zelo na kratko rečeno: na podlagi analize individualnih davčnih podatkov za obdobje 200 let za 5 držav (ZDA, V. Britanija, Francija, Nemčija, Švedska) je pokazal, da je naravna tendenca kapitalizma koncentracija bogastva v rokah peščice lastnikov premoženja. Do tega vedno prihaja, ko donos na premoženje presega stopnjo rasti BDP. Ali po domače rečeno, ko lastniki hitreje povečujejo svoje premoženje kot rastejo povprečni dohodki.

Pokazal je še, da je obdobje po drugi svetovni vojni, za katero je značilno zmanjšanje premoženjske in dohodkovne neenakosti, zgolj anomalija od tega dolgoročnega trenda koncentracije bogastva. To je delno posledica zmanjšanja vrednosti finančnega premoženja po Veliki gospodarski depresiji v 1930. letih in fizičnega uničenja v drugi svetovni vojni ter na drugi strani dviga davkov na najvišje dohodke ter vzpona socialne države po vojni. Obdobje po drugi svetovni vojni je privedlo do iluzije, da ima sodobni kapitalizem, za razliko od divjega liberalnega kapitalizma 19. stoletja, lahko povsem človeški obraz v obliki stalnega povečevanja življenjskega standarda za vse.

Toda trendi so se obrnili konec 1970. let, kar sovpada z obdobjem reaganomike in thatcherizma, za kateri je značilna pospešena deregulacija (predvsem finančne industrije), znižanje davkov na visoke dohodke in dobičke, privatizacija javnih storitev ter pospešeno uničevanje sindikatov. Piketty je pokazal, da tak nereguliran kapitalizem sam po sebi vodi do prevelikih koncentracij bogastva in do ekstremne neenakosti. Vse to smo v fragmentih sicer že vedeli, toda moral je priti Piketty z dolgoročno analizo trendov, da je pokazal, da je cesar gol. Da je reaganovska revolucija dejansko povratek k notranjim zakonitostim kapitalizma. Regulacija, višja obdavčitev bogatih in vzpon socialne države po drugi svetovni vojni so motili kapital na njegovi naravni poti.

Toda, in tukaj je catch, problem kapitalizma, kadar ga nič ne moti, je njegova velika inherentna nestabilnost in nagnjenost k pogostim krizam. Tako je povečanje koncentracije bogastva in ekstremno povečanje neenakosti v ZDA nujno privedlo tudi do povečane nestabilnosti agregatnega povpraševanja. Spodnjih 50% prebivalstva v ZDA, ki nima neto premoženja, je lahko trošilo le na podlagi pospešenega zadolževanja, s katerim pa je služil zgornji 1% in si pri tem izmišljeval nove in nove finančne produkte, da bi prikril, da je osnova gnila, saj večina prebivalstva nima premoženja, s katerimi bi lahko pokrila dolgove. Logična posledica so bili nepremičninski in finančni baloni, ki so počili in okužili preostali svet.

Pretirana neenakost je velik makroekonomski problem. To empirično potrjuje tudi letošnja študija MDS, ki kaže, da države z višjo neenakostjo dosegajo nižjo gospodarsko rast.

Ključno vprašanje, ki ga odpira Pikettyjev »Kapital«, je, kako spraviti zli duh ekstremne neenakosti nazaj v steklenico. Kako narediti kapitalizem socialno vzdržen in stabilen. Rešitve glede povrnitve k večji stabilnosti so sicer na dlani. Te niso v Marxovem predlogu odprave kapitalizma, niti v Pikettyjevem – smiselnem, vendar utopičnem – predlogu uvedbe globalnega davka na premoženje, pač pa v povratku v »zadnji delujoč sistem«. Edino obdobje, ko so bila zahodna gospodarstva relativno stabilna, je bilo po eni strani obdobje reguliranega tržnega gospodarstva s številnimi socialnimi korektivi v obliki močne socialne države, na drugi strani pa z manj prostimi mednarodnimi tokovi kapitala. Prvo potrjuje tudi sveža študija MDS, ki kaže, da so države z več redistribucije bolj stabilne, hkrati pa ne rastejo počasneje. Glede drugega pa so izkušnje zadnjih dvajsetih let s finančnimi krizami od Latinske Amerike in Azije do razvitih držav pokazale, da so prosti tokovi kapitala glavni krivec za najhujše finančne krize. Zato danes niti MDS niti Svetovna banka nista več apriori proti kapitalskim omejitvam.

Za povratek v večjo stabilnost je torej treba najti novo ravnovesje v distribuciji ustvarjenega dohodka med kapitalom in delom. Toda glede optimalne distribucije dohodkov v družbi ne smete vprašati nas ekonomistov. Seveda pljuvam v lastno skledo. Toda dejstvo je, da ekonomisti, pripadniki prevladujoče neoklasične in neokeynesianske šole, ne vemo, kaj je prav. Nobena teorija in noben model nam ne povesta, kolikšno je »pravo« plačilo za vloženo delo in »pravo« plačilo za vložen kapital. Ne vemo, koliko k ustvarjeni vrednosti dejansko prispeva delo in koliko kapital. Znamo le izmeriti, kolikšen del kolača si na koncu razdelita kapital in delo, ne znamo pa povedati ali je ta razdelitev ustrezna in katera bi bila optimalna.

Vprašanje prave razdelitve vrednosti je sicer staro, kot je stara ekonomska veda. Najbližje resnici sta bila najbrž klasika Adam Smith in David Ricardo, ki sta izhajala iz stališča, da se plače oblikujejo na podlagi družbenih norm, torej na podlagi tega, koliko je potrebno za zagotovitev spodobnega življenjskega standarda v nekem okolju. Preostanek do ustvarjene vrednosti pripade kapitalu. To izhodišče pa je bilo sredi 19. stoletja politično sporno, saj je brezpravnim delavcem dajalo moralno upravičenje do večjega deleža v razdelitvi, kot so jim ga bili pripravljeni priznati lastniki kapitala. 19.stoletje je eno samo dolgo obdobje krvavega boja delavcev za večji delež v razdelitvi. V tem kontekstu je treba razumeti stališče Karla Marxa, ki je celotno ustvarjeno vrednost pripisal delu, katerega del presežne vrednosti si (neupravičeno) prilašča kapital. Na drugi strani je stal Nassau Senior, avtor reforme o revežih, ki je ukinila subvencije k prenizkim plačam in reveže strpala v sirotišnice. Nassau je govoril o moralnem upravičenju kapitala do plačila, saj se lastniki kapitala odpovedujejo tekoči porabi, da lahko investirajo.

Teoretska »rešitev problema« je prišla konec 19. stoletja. John Bates Clark, prvi predsednik ameriške zveze ekonomistov, je kot prvi marginalistično teorijo koristnosti uporabil tudi za razlago distribucije dohodkov. Tako kot mejna korist zadnje enote dobrine, ki jo kupimo, določa njeno ceno, tako naj bi bilo pravo plačilo za delo in kapital enako mejnemu prispevku, ki ga zadnja enota dela in kapitala prispevata k ustvarjeni vrednosti. Tej razlagi so sledili tudi drugi sodobniki in Paul Samuelson, avtor neoklasične sinteze, je leta 1948 v prvi izdaji legendarnega učbenika Ekonomika to Clarkovo opredelitev zacementiral v ekonomsko teorijo, kjer prevladuje vse do danes.

Toda ta neoklasična razlaga razdelitve vrednosti ima najmanj dva velika problema. Prvič, teorija ne drži. Mejnega prispevka kapitala in dela k ustvarjeni vrednosti sploh ni mogoče objektivno izmeriti. S to teorijo ni mogoče razložiti, zakaj imajo delavci za enako delovno mesto v tehnološko povsem enaki avtomobilski tovarni na Kitajskem za petnajstkrat, v Mehiki pa za petkrat nižje plače kot v Nemčiji. Ali zakaj bi bila mejna produktivnost prodajalke v enakem Sparovem supermarketu v Nemčiji za dvakrat višja kot v Sloveniji? In drugič, ta teorija ne omogoča določitve optimalne družbene razdelitve. Po njej je vsaka razdelitev optimalna, saj sta dohodka kapitala in dela po definiciji enaka njunim mejnim produktivnostim.

A zdaj razumete catch, zakaj so se ekonomisti morali domisliti te teorije? Z njo lahko – ekonomsko – upravičimo katerokoli razdelitev in katerakoli stopnja neenakosti je upravičena. Saj sta vendar kapital in delo vedno – »pravično« – nagrajena na podlagi tega, koliko (mejno) prispevata k ustvarjeni vrednosti.

Z neoklasično teorijo razdelitve si torej ne moremo prav nič pomagati pri iskanju optimalnega ravnovesja v distribuciji dohodka med kapitalom in delom. Teorija je povsem apologetska in govori zgolj o gromozanski ignoranci prevladujoče ekonomske teorije do vprašanj neenakosti. Treba se je vrniti nazaj h klasiki, kjer so plače določene v skladu obstoječimi družbenimi normami glede tega, kakšna višina plače še omogoča dostojno življenje. Vsaka družba ima sebi lastno stopnjo tolerance neenakosti. Tolerance, ki se lahko spreminja skozi čas. To pa pomeni, da je odločitev glede optimalne razdelitve ustvarjenega med delavce in lastnike kapitala izključno politično vprašanje. Vprašanje, okrog katerega je vedno znova treba doseči družbeno soglasje.

________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela

4 responses

  1. Družboslovni “znanstveniki” smo res lahko ponosni na naš prispevek k bolj pošteni družbi – NOT!

    Ugotovitev iz leta 1945!!! – zakaj mora država biti socialna, če hoče biti liberalna (Karl Popper, The Open Society and Its Enemies)

    ” Even if the state protects its citizens from being bullied by physical violence (as it does, in principle, under the system of unrestrained capitalism), it may defeat our ends by its failure to protect them from the misuse of economic power and to rob him of his freedom. Under these circumstances, unlimited economic freedom can be just as self-defeating as unlimited physical freedom, and economic power may be nearly as dangerous as physical violence; for those who posses a surplus of food can force those who are starving into a ‘freely’ accepted servitude, without using violence. And assuming that the state limits its activities to the suppression of violence (and to the protection of property), a minority which is economically strong may in this way exploit the majority of those who are economically weak.

    If this analysis is correct, then the nature of the remedy is clear. It must be a political remedy – a remedy similar to the one which we use against physical violence. We must construct social institutions, enforced by the power of the state, for the protection of the economically weak from the economically strong. The state must see to it that nobody need enter into an inequitable arrangement out of fear of starvation, or economic ruin.

    This, of course, means that the principle of non-intervention, of an unrestrained economic system, has to be given up; if we wish freedom to be safeguarded, then we must demand that the policy of unlimited freedom be replaced by the planned economic intervention of the state. We must demand that unrestrained capitalism give way to an economic interventionism.”

  2. Izziv za avtorja:
    Zanima me vaše mnenje o novih ekološko-socialno-ekonomskih teorijah, ki zaradi omejene količine resursov zavračajo (neskončno, eksponencialno) gospodarsko rast, predvsem pa zavračajo “neproduktivno” potrošnjo, ki pa je generator gospodarske rasti. Državo blaginje je treba doseči brez (neskončne, eksponencialne) gospodarske rasti. Ob aktualnih ekonomskih modelih pa vemo, da so proračuni javnega sektorja (pokojninska blagajna, javno šolstvo, zdravje…) globoko v rdečem brez pozitivne gospodarske rasti.

    Gospodarsko rast pa poganja potrošnja, ki pa jo je treba po teh teorijah nujno omejiti. Tako se znajdemo v nerešljivi zanki.

    Na kakšen način je mogoče zagotoviti državo blaginje brez (neskončne, eksponencialne) gospodarske rasti? 

    Primer: zaradi škodljivosti toplogrednih emisij izvedemo masoven prehod od osebnega na javni prevoz. Je kdo izračunal, ali je tak prehod lahko, in pod kakšnimi pogoji, finančno (davčno) nevtralen? Zdi se mi namreč, da bi bil neto davčni izplen ob takem prehodu negativen (posledica tega ukrepa bi bil sicer tudi čistejši zrak, manj gneče na cestah, nekaj delovnih mest), zaradi česar bi se še bolj zmanjšala sredstva za financiranje države blaginje.

    Zelo bi bilo dobrodošlo, če bi lahko v vaših medijskih prispevkih posvetili pozornost tem vprašanjem, ali vsaj nakazali na vire, ki to obravnavajo.

%d bloggers like this: