Pred dvema mesecema in pol, po začetku vojne proti Iranu in zaprtju Hormuške ožine, je velika večina najbolj uiglednih mednarodnih institucij – od IMF do Morgan Stanley – napovedovala, da lahko pride do hude energetske krize in posledično pritiska na rast cen (inflacijo) ter posledično stagnacijo zaradi dviga obretsnih mer. Če namreč nenadoma zmanjka na globalnem trgu 20 % ponudbe nafte in LNG, tretjine umetnih gnojil itd. (kar se ni zgodilo še nikoli), je logična posledica energetska kriza in kriza v prehrambeni industriji. Tudi jaz sem govoril o tej možnosti – v okviru različnih scenarijev. Edini dve osebi, ki se jih spomnim, ki nista sledili temu splošnemu mnenju v stroki, sta Javier Blas (glavni komentator za blagovne borze na Bloombergu) in Bojan Ivanc (glavni analitik na GZS). Njun argument je bil, da bo najbrž prišlo do “demand destruction” (strmoglavljenja povpraševanja) glede goriv, kar bo omejilo cenovne pritiske.

Od začetka vojne proti Iranu in zaprtja Hormuške ožine sta minila dva meseca in pol in do pričakovane krize ni prišlo. Cene nafte so sicer podvojene, vendar ne ekscesno visoke – na ravni med 90 in 100 $/sodček. Cene pogonskih goriv so sicer močno poskočile, vendar ne ekscesno visoko – v EU so na ravni  med 1.7 in 2.5 evra/liter. Torej cene nafte in derivatov so močno povišane, vendar ni pomanjkanja, ker nafte in goriv ni zmanjkalo. 

Ključno vprašanje je, zakaj kljub izgubi okrog 12 do 14 % globalne ponudbe nafte, ni prišlo do pomanjkanja nafte.

Prvi dejavnik je uravnoteženo sproščanje naftnih rezerv pod koordinacijo Mednarodne agencije za energijo (IAE), v okviru katerega so države v zadnjih dveh mesecih in pol povprečno dnevno na trg sproščale po 3.8 mio sodčkov/dan (skupaj 400 mio sodčkov), kar pomeni okrog 4 % dnevne svetovne porabe. Države članice imajo približno 1,8 milijarde sodčkov nafte in naftnih derivatov v strateških oziroma obveznih rezervah.

Drugi dejavnik pa je nenavadno ravnanje Kitajske, ki je močno zmanjšala uvoz – v maju za 6.6 mio sodčkov/dan (okrog 6.6 % dnevne svetovne porabe) oziroma za 38 % glede na leto prej (glejte sliko spodaj). Informacij iz Kitajske je zelo malo, vendar nekatere informacije kažejo, da Kitajska v velikem obsegu črpa strateške naftne rezerve (za razliko od ostalih držav, ki imajo strateških rezerv za 3 mesece, naj bi jih Kitajska imela za 9 mesecev. To pomeni, da je Kitajska z močnim črpanjem lastnih strateških rezerv sprostila pritisk na uvoz nafte, zaradi česar ni prišlo do globalnega pomanjkanja nafte in derivatov.

Odlični koordinaciji IEA in avtonomni politiki Kitajske glede sproščanja strateških naftnih rezerv se najbrž lahko zahvalimo, da do krize velikega obsega ni prišlo. Slaba novica pa je, da v večini članic IEA strateške naftne  rezerve zadostujejo le za 3 mesece porabe, medtem ko dogovora med Iranom in ZDA glede konca vojne ni na vidiku. Če dogovora ne bo preden poidejo globalne strateške rezerve, bo seveda edini način “prilagoditev povpraševanja navzdol” (demand destruction).