Ora Ito ter desperadosi na forumih in njihove karierne opcije

Praviloma ne spremljam internetnih forumov, ker zato nimam ne časa in ne volje za prebiranje nekonstruktivnih debat. Le izjemoma zaidem na forum Financ ali Dela, ko me kolegi opozorijo na kakšno posebnost (denimo »izpad« kakšne znane osebnosti pod dejanskim ali izmišljenim imenom). No, včeraj so me kolegi opozorili na precej »hude« in žaljive odzive na mojo kolumno v Financah o opcijah levice in desnice pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Razumljivo, kolumna je bila najbolj bran članek dneva, kar očitno odraža velik interes javnosti po tej temi in kar seveda generira tudi večjo množico različnih javnih odzivov.

Mene javni odzivi, pozitivni ali negativni, na moje pisanje in moje delo nasploh – razen seveda relevantne akademske kritike in odzivov študentske populacije – ne motijo. Nasprotno. S tem ko se angažiraš kot akademski raziskovalec v konkurenčnem mednarodnem okolju, kot profesor na domači in tujih univerzah, kot gostujoč ekonomist v politiki in kot kolumnist, svoje delo in svojo podobo izpostaviš kritični presoji. In s tem eksplicitno vzameš v zakup tudi takšne ali drugačne javne odzive. Zato praviloma ne polemiziram v javnosti z nasprotnimi stališči, sploh pa ne spremljam forumov in ne polemiziram na njih. Ne mislim, da imam absolutno prav glede vsega. In ne želim nikogar prepričevati, da imam prav samo jaz. Jemljem si pa pravico, da povem svoje mnenje. In dopuščam vsakomur, da misli po svoje in absolutno (tudi javno) zagovarjam njegovo pravico, da piše, kot misli. Tisti, ki preveč izstopajo po brutalnosti ali žaljivosti svojih stališč, se običajno zelo hitro sami izločijo. Kajti javnost večinsko ne mara skrajnežev.

Me je pa pogled na včerajšnje internetne komentarje na mojo kolumno v Financah vseeno spodbodel, da analiziram profil piscev komentarjev na internetnih forumih ter njihove karierne opcije. Zato sem si ogledal nekaj glavnih internetnih forumov največjih slovenskih medijev (Finance, Delo, Dnevnik, Večer, Pop TV, RTV Slovenja) in poskušal okarakerizirati njihove forumske komentatorje. Našel sem nekako pet ključnih značilnosti, ki po mojem mnenju oblikujejo profil povprečnega forumskega pisca.

Profil piscev na forumih:
• praviloma ne polemizirajo z vsebino člankov (ad rem), ampak z dejanskimi ali namišljenimi značilnostmi pisca (ad hominem),
• so polizobraženi, slabo obvladajo slovnico in pravopisna pravila, so kulturno in ideološko nestrpni, karierno še nerealizirani posamezniki, ki imajo dovolj časa za visenje na forumih in ideološko spopadanje z uveljavljenimi avtorji,
• desperadosi (obupanci) in neke vrste »internetni teroristi«, ki so pogumni le v zavetju internetne anonimnosti, javno pa se ne upajo izpostaviti,
• nekateri kolegi iz sveta komuniciranja z javnostmi pravijo, da ne gre za naključne pisce, ampak da imajo posamezne politične stranke organizirane skupine piscev (bojda so še posebej dobro organizirane stranke desnice), rekrutirane večinoma iz študentske populacije, ki proti majhnemu plačilu ali v ideološkem zanosu »pljuvajo« po »ideoloških nasprotnikih« oziroma se oglašajo v pogovorne oddaje in v njih orkestrirano glasujejo,
• običajno zaključijo svoje pisanje, da so oni osebno veliko bolj inteligentni, vedo več o zadevni temi in so torej veliko bolj kvalificirani za pisanje komentarjev kot avtor, katerega tekst kritizirajo, in se čudijo urednikom, kako sploh lahko objavijo tekste takšnemu avtorju.

Seveda ne trdim, da je tak profil vseh piscev na forumih, toda glavne značilnosti povprečnega pisca na internetnih forumih medijev se mi zdi, da so zajete v zgornjih petih točkah. In seveda, ker sem bolj konstruktivne sorte, se s to ugotovitvijo to moje razmišljanje ne konča, ampak želim v nadaljevanju izpostaviti karierne opcije, ki jih imajo na voljo ti forumski pisci.

Moj predlog karierno še nerealiziranim internetnim piscem na medijskih forumih je precej preprost. Predlagam jim, da uberejo pristop svetovno znanega designerja Ora Ita. Predlagam, da zberejo korajžo, se javno izpostavijo s svojimi izdelki in poskušajo realizirati svoje potenciale. Ora Ito je v zgodnjih letih na svojo izjemno oblikovalsko nadarjenost opozoril tako, da je na svoji spletni strani lansiral podobe v njegovem oblikovalskem slogu dizajniranih izdelkov in jih podpisoval s svetovno znanimi blagovnimi znamkami. Z drugimi besedami, globalne svetovne znamke je zapakiral v svoj dizajn. Odziv je bil fenomenalen, saj so ljudje začeli naročati še neobstoječe, zgolj virtualne izdelke. Razumljivo, mnoge globalne multinacionalke so ga v prvem navalu čustev hotele tožiti zaradi zlorabe blagovnih znamk. Toda njegov svojstven, svež mladostni dizajnerski pristop jih je od tega odvrnil in namesto tožbe so mladeniča povabili k sodelovanju. Torej Ora Ito je bil neke vrste internetni terorist, imel je ideje, ne pa denarja za njihovo uresničitev, zato je izbral svojsko, zelo inovativno metodo lastne promocije. Danes je Ora Ito zvezda v svetu industrijskega oblikovanja in podpisuje kreativne linije za najbolj znane globalne multinacionalke, kot so L’Oreal, Louis Vuitton, Apple, Bic, Nike, Visa itd. Tudi za slovensko Gorenje.

Podobno pot je prehodil tudi Jonas Ž., multidisciplinarni genij, vse od od pobalinskega interpretatorja Shakespeara na radiu Študent, vrhunskega garažnega biljarderja, zajebantskega voditelja mladinskih oddaj na RTV Slovenija, voditelja prime-time talk showa ter Milijonarja na Pop TV, do vrhunskega internetnega pokeraša in bloggerja ter nazadnje spet do voditelja Milijonarja na nacionalni TV ter zajebantskega voditelja dnevnika na internetnem mediju Vest.si. Jonas Ž. je preprosto dober in vse, kar naredi, smrdi po uspehu.

Podobne so usode ostalih danes vodilnih kreativnih osebnosti na slovenski estradi, od Jurija Zrneca do Lada Bizovičarja. It’s a free country in v prostem tržnem gospodarstvu z izrazito noto k zagotavljanju enakega dostopa do izobrazbe, kot velja v Sloveniji, so danes možnosti za uspeh novincem ali outsiderjem na stežaj odprta. Prav razmah blogov in bloggerjev – ob nizkih stroških vstopa v internetni svet – kaže na velike možnosti realizacije nadarjenih posameznikov. Vse je odvisno le od njihove drznosti in kvalitete njihovih »izdelkov«. Zato pozivam pisce na forumih, da naredijo kvalitetni preskok naprej in svoja stališča objavljajo na lastnih blogih. S tem bodo lahko dokazali svojo kvaliteto, izvirnost in nadarjenost, in morda uspeli do te mere, da se bodo lahko »prodali« kot relevantni komentatorji v nek večji medij.

Svet tam zunaj, tudi blogerski svet, je sicer krut in hladen, konkurenca pa precej huda, toda najboljši (najbolj drzni, najbolj nadarjeni in najbolj vztrajni) se vedno prebijejo v ospredje in uspejo. In v tem je čar proste konkurence, ki jo ponuja tudi internetni svet, da je vse odvisno od nas samih – od naše nadarjenosti, od naše drznosti, od naše pripravljenosti na tveganje neuspeha in končno od naše vztrajnosti.

Vso srečo!

Sarkozy – grobar EU?

V ponedeljek je francoski predsednik Sarkozy “vdrl” na srečanje finančnih ministrov EU, ki je rezervirano le za finančne ministre in ne predsednike vlad ali držav. Ustavil ga ni niti pogovor pri Barrosu, ki ga je poskušal pred tem prestreči z argumenti. Sarkozy je finančnim ministrom raje sam predstavil svoje videnje francoske poti v Paktu stabilnosti in rasti. Da pač Francija do leta 2009 ali 2010, morda tudi do 2012, ne bo spoštovala določil pakta o tekočem javnofinančnem primanjkljaju pod 3% BDP. Ker ima pač bolj pomembne reforme pred seboj. In hkrati še nakazal, da bi morala Evropska centralna banka (ECB) razrahljati svoja preveč toga pravila in da bi na njeno politiko morale dobiti večji vpliv tudi posamezne članice Evrolanda.

Finančni ministri EU so bili osupli, evropska strokovna javnost pa je zgrožena. Čeprav Sarkozy le uresničuje, kar je zagovarjal že v predvolilni kampanji. Sarkozy je intervencionist – kot večina francoskih politikov, toda za razliko od francoskih politikov stare garde (Schuman, d’Estaigne, Mitterand, Chirac) ni tako zavezan k ideji evropskih povezav. Njega zanima Francija, ne imaginarna Evropa. Ne vključitev vzhodnoevropskih držav ali Turčije, ampak Sarkozy, po mojem mnenju, utegne danes predstavljati eno največjih nevarnosti za prihodnost Evrope. Kajti s tem, ko želi razrahljati pravila Pakta o stabilnosti in rasti ter načeti neodvisnost ECB dejansko ruši evropsko monetarno unijo (EMU). Če Francija kot ena izmed treh največjih članic EMU s slabo ekonomsko politiko (preveliko porabo glede na javne prihodke) načenja trdnost evra, je to nekaj podobnega kot, ko je v bivši skupni državi denimo Srbija uprizarjala vdore v monetarni sistem z dodatnim tiskanjem denarja.

Takšne zgodbe, ko ni več spoštovanja skupno sprejetih pravil, ki zagotavljajo stabilnost sistema, se običajno končajo v razpadu sistema. Tudi EMU in nato EU lahko tako končajo, če Merklovi in Junckersu ne bo uspelo umiriti Sarkozyja.

Toda Sarkozy je šele začel svoj pohod, svoj show. Sarkozy je showman in raziskava Le Parisien je pokazala, da vsaj 52% Francozov in Francozinj podpira njegov show-off stil. In Sarkozyjev show se je šele začel…

Sometimes it hurts – Tindersticks

V soboto, zelo pozno, sem se peljal z obale. V tistem nedoločljivem melanholičnem vzdušju. Malce z razlogom, malce kar tako. Sem opazil, da me neka nedefinirana otožnost zagrabi vedno, ko se z morja odpravljam nazaj proti civilizaciji. Kar nenadoma se privleče od nekod, se razleze čez prsni koš, in nato kar ždi tam in topo pritiska. In me zagrabi, da bi poslušal kaj primernega. Počasnega. Otožnega. Neelektronskega.

Nekje sem zasejal iPod, zato sem brskal za CD-ji po vseh predalih avta. In naletel na Tinderstickse – »Waiting for the moon« (2003). Prvi takti in ubijalsko dober začetek teksta »Until the morning comes« privabijo nasmešek. Tindersticks me posrkajo in kmalu se v melanholiji počutim prijetno. Domače. Doma. Med »Sweet memory«, »Sometimes it hurts«, »Running wild« in meni najljubši »4.48 Psychosis«.

Tindesticks so eden izmed tistih zakladov, ki jih skrivajo majhne založbe kot so Glitterhouse, Beggars Banquet itd. Osebno jih dajem ob bok oziroma poslušam skupaj s Cowboy Junkies, Willard Grant Conspiracy, Walkabouts, med bolj komercialnimi pa tudi z Brucem Springsteenom na Nebraski ali Johnnyjem Cashem v kateri izmed American Recordings, Smashing Pumpkins na Mellon Collie & Infinite Sadness ali Nickom Cavevom na Kicking against the pricks.

Toda Tindersticks so skorajda nekomercialni v primerjavi z Cavevom ali Sprinsgsteenom, hkrati pa glasbeno neznansko bolj bogati. Tindersticks se ob kitarah, klavirju in orglah bogato poslužujejo predvsem godalne in pihalne sekcije – od trobente in klarineta do trombona in violine, ki jih mojstrsko obvladuje Dickon Hinchliffe. Vse skupaj pa začini od dima prežgan bariton Stuarta Staplesa. Tindesticks so od leta 1991 nanizali šest albumov, kup singlov, nekaj kompilacij. Meni kot celota najljubši je prav zadnji album »Waiting for the moon« (2003), nekako uravnotežen, morda celo tematski. Kritikom so bili ljubši »Curtains« (1995), »Simple Pleasure« (1999) in »Can our love…« (2001). Meni so na teh albumih še posebej ljube »A night in«, »Buried bones« in »Can we start again«. Ampak kot album v celoti pa poslušam le »Waiting for the moon«.

Na žalost se zdijo Tindesticks samo še zgodovina. Že spremljajoč intervju s Stuartom Staplesom leta 2005 ob fenomenalnem koncertu v ljubljanskem Cankarju je nakazoval, da se zgodba med njimi končuje, da fantje iščejo svoje poti. Staples je med tem izdal dva albuma »Lucky Dog Recordings 03-04« (2005) in »Leaving songs« (2006). Pri zadnjem pa pravi: »These are songs written on the verge of leaving the things I loved and stepping into a new unknown life, both musically and personally. I was always aware that these songs were the end of something, a kind of closing a circle of a way of writing that I started so long ago and I knew I had to move on from« (povzeto po Wikipediji).

Včasih je boleče, ko se končujejo tako lepe zgodbe kot so Tindersticks. Sometimes it hurts. Pogrešal vas bom. V tistih dolgih, samotnih, otožnih nočnih vožnjah z morja proti civilizaciji.

Kanibalizem na levici

Zapis Gregorja Golobiča (GG) kot gosta Razgledov me je malce razočaral. Pričakoval sem bolj konstruktiven pristop, doživel pa precej nedodelan, netaktičen in agresiven poskus pozicioniranja Zares nasproti ostalima so-konkurentoma na levici. Brez potrebe. Morda je to odraz stiske Zares, ki je izgubila momentum in goodwill in zdaj cincajoče ustanavlja neko neoprijemljivo stranko z neoprijemljivim programom in nabira neke naključne pasante, ki “jim ni vseeno”.

Zares je zamudil vlak, zadnjič bi namesto tiste neobvezne debate na GZS morali narediti ustanovitveni kongres, izvoliti Gantarja za predsednika, ki – kot kaže in glede na moje izkušnje z njim – govori kredibilni liberalni besednjak, prinaša dediščino izvorne ZSMS ter je bistveno bolj kredibilen in predvsem ne-pobalinski (za razliko od Lahovnika, ki – poglejte si forume – podobno kot Rop ne stimulira simpatij med ljudmi). Gantar se je tudi izvrstno profiliral kot vodja Zares z vodenjem parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, in kot kaže mu ne bo zmanjkalo štofa še nekaj mesecev za svojo promocijo. In seveda, zaboga, od GG bi pričakoval, da bi v obdobju nekaj mesecev, odkar je Zares v obtoku, že pripravil ta klinčev program društva ali stranke. Zaenkrat je povsem dovolj 5 ključnih programskih točk, ki jih je potrebno vztrajno komunicirati kot antipod JJ-vim sedanjim zapletanjem. Za dodelan alternativni vladni program bo časa dovolj v naslednjih mesecih. Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: