Praviloma ne spremljam internetnih forumov, ker zato nimam ne časa in ne volje za prebiranje nekonstruktivnih debat. Le izjemoma zaidem na forum Financ ali Dela, ko me kolegi opozorijo na kakšno posebnost (denimo »izpad« kakšne znane osebnosti pod dejanskim ali izmišljenim imenom). No, včeraj so me kolegi opozorili na precej »hude« in žaljive odzive na mojo kolumno v Financah o opcijah levice in desnice pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Razumljivo, kolumna je bila najbolj bran članek dneva, kar očitno odraža velik interes javnosti po tej temi in kar seveda generira tudi večjo množico različnih javnih odzivov.

Mene javni odzivi, pozitivni ali negativni, na moje pisanje in moje delo nasploh – razen seveda relevantne akademske kritike in odzivov študentske populacije – ne motijo. Nasprotno. S tem ko se angažiraš kot akademski raziskovalec v konkurenčnem mednarodnem okolju, kot profesor na domači in tujih univerzah, kot gostujoč ekonomist v politiki in kot kolumnist, svoje delo in svojo podobo izpostaviš kritični presoji. In s tem eksplicitno vzameš v zakup tudi takšne ali drugačne javne odzive. Zato praviloma ne polemiziram v javnosti z nasprotnimi stališči, sploh pa ne spremljam forumov in ne polemiziram na njih. Ne mislim, da imam absolutno prav glede vsega. In ne želim nikogar prepričevati, da imam prav samo jaz. Jemljem si pa pravico, da povem svoje mnenje. In dopuščam vsakomur, da misli po svoje in absolutno (tudi javno) zagovarjam njegovo pravico, da piše, kot misli. Tisti, ki preveč izstopajo po brutalnosti ali žaljivosti svojih stališč, se običajno zelo hitro sami izločijo. Kajti javnost večinsko ne mara skrajnežev.

Me je pa pogled na včerajšnje internetne komentarje na mojo kolumno v Financah vseeno spodbodel, da analiziram profil piscev komentarjev na internetnih forumih ter njihove karierne opcije. Zato sem si ogledal nekaj glavnih internetnih forumov največjih slovenskih medijev (Finance, Delo, Dnevnik, Večer, Pop TV, RTV Slovenja) in poskušal okarakerizirati njihove forumske komentatorje. Našel sem nekako pet ključnih značilnosti, ki po mojem mnenju oblikujejo profil povprečnega forumskega pisca.

Profil piscev na forumih:
• praviloma ne polemizirajo z vsebino člankov (ad rem), ampak z dejanskimi ali namišljenimi značilnostmi pisca (ad hominem),
• so polizobraženi, slabo obvladajo slovnico in pravopisna pravila, so kulturno in ideološko nestrpni, karierno še nerealizirani posamezniki, ki imajo dovolj časa za visenje na forumih in ideološko spopadanje z uveljavljenimi avtorji,
• desperadosi (obupanci) in neke vrste »internetni teroristi«, ki so pogumni le v zavetju internetne anonimnosti, javno pa se ne upajo izpostaviti,
• nekateri kolegi iz sveta komuniciranja z javnostmi pravijo, da ne gre za naključne pisce, ampak da imajo posamezne politične stranke organizirane skupine piscev (bojda so še posebej dobro organizirane stranke desnice), rekrutirane večinoma iz študentske populacije, ki proti majhnemu plačilu ali v ideološkem zanosu »pljuvajo« po »ideoloških nasprotnikih« oziroma se oglašajo v pogovorne oddaje in v njih orkestrirano glasujejo,
• običajno zaključijo svoje pisanje, da so oni osebno veliko bolj inteligentni, vedo več o zadevni temi in so torej veliko bolj kvalificirani za pisanje komentarjev kot avtor, katerega tekst kritizirajo, in se čudijo urednikom, kako sploh lahko objavijo tekste takšnemu avtorju.

Seveda ne trdim, da je tak profil vseh piscev na forumih, toda glavne značilnosti povprečnega pisca na internetnih forumih medijev se mi zdi, da so zajete v zgornjih petih točkah. In seveda, ker sem bolj konstruktivne sorte, se s to ugotovitvijo to moje razmišljanje ne konča, ampak želim v nadaljevanju izpostaviti karierne opcije, ki jih imajo na voljo ti forumski pisci.

Moj predlog karierno še nerealiziranim internetnim piscem na medijskih forumih je precej preprost. Predlagam jim, da uberejo pristop svetovno znanega designerja Ora Ita. Predlagam, da zberejo korajžo, se javno izpostavijo s svojimi izdelki in poskušajo realizirati svoje potenciale. Ora Ito je v zgodnjih letih na svojo izjemno oblikovalsko nadarjenost opozoril tako, da je na svoji spletni strani lansiral podobe v njegovem oblikovalskem slogu dizajniranih izdelkov in jih podpisoval s svetovno znanimi blagovnimi znamkami. Z drugimi besedami, globalne svetovne znamke je zapakiral v svoj dizajn. Odziv je bil fenomenalen, saj so ljudje začeli naročati še neobstoječe, zgolj virtualne izdelke. Razumljivo, mnoge globalne multinacionalke so ga v prvem navalu čustev hotele tožiti zaradi zlorabe blagovnih znamk. Toda njegov svojstven, svež mladostni dizajnerski pristop jih je od tega odvrnil in namesto tožbe so mladeniča povabili k sodelovanju. Torej Ora Ito je bil neke vrste internetni terorist, imel je ideje, ne pa denarja za njihovo uresničitev, zato je izbral svojsko, zelo inovativno metodo lastne promocije. Danes je Ora Ito zvezda v svetu industrijskega oblikovanja in podpisuje kreativne linije za najbolj znane globalne multinacionalke, kot so L’Oreal, Louis Vuitton, Apple, Bic, Nike, Visa itd. Tudi za slovensko Gorenje.

Podobno pot je prehodil tudi Jonas Ž., multidisciplinarni genij, vse od od pobalinskega interpretatorja Shakespeara na radiu Študent, vrhunskega garažnega biljarderja, zajebantskega voditelja mladinskih oddaj na RTV Slovenija, voditelja prime-time talk showa ter Milijonarja na Pop TV, do vrhunskega internetnega pokeraša in bloggerja ter nazadnje spet do voditelja Milijonarja na nacionalni TV ter zajebantskega voditelja dnevnika na internetnem mediju Vest.si. Jonas Ž. je preprosto dober in vse, kar naredi, smrdi po uspehu.

Podobne so usode ostalih danes vodilnih kreativnih osebnosti na slovenski estradi, od Jurija Zrneca do Lada Bizovičarja. It’s a free country in v prostem tržnem gospodarstvu z izrazito noto k zagotavljanju enakega dostopa do izobrazbe, kot velja v Sloveniji, so danes možnosti za uspeh novincem ali outsiderjem na stežaj odprta. Prav razmah blogov in bloggerjev – ob nizkih stroških vstopa v internetni svet – kaže na velike možnosti realizacije nadarjenih posameznikov. Vse je odvisno le od njihove drznosti in kvalitete njihovih »izdelkov«. Zato pozivam pisce na forumih, da naredijo kvalitetni preskok naprej in svoja stališča objavljajo na lastnih blogih. S tem bodo lahko dokazali svojo kvaliteto, izvirnost in nadarjenost, in morda uspeli do te mere, da se bodo lahko »prodali« kot relevantni komentatorji v nek večji medij.

Svet tam zunaj, tudi blogerski svet, je sicer krut in hladen, konkurenca pa precej huda, toda najboljši (najbolj drzni, najbolj nadarjeni in najbolj vztrajni) se vedno prebijejo v ospredje in uspejo. In v tem je čar proste konkurence, ki jo ponuja tudi internetni svet, da je vse odvisno od nas samih – od naše nadarjenosti, od naše drznosti, od naše pripravljenosti na tveganje neuspeha in končno od naše vztrajnosti.

Vso srečo!