Janša & Janković: Naj umetniki oblečejo Ljubljano!

hundertwasser.png V moji pisarni na Dunaju, v vrhnjem nadstropju Wirtschaftsuniversitaet, imam čudovit razgled. Na levi strani sega pogled prek centra in vrha Stefansdoma čez proti prijetnim hribčkom iznad Wiener Neudorfa. Na desni pa ni veliko izbire, pogled nima kam zabloditi, ampak se zapiči v edino izbiro, sosednjo stavbo – v nenavaden, na prvi pogled v živopisan mozaik preoblečen industrijski obrat. Toda prav na tem monstrumu se moje oči najraje spočijejo.

Gre za znano dunajsko toplarno, v osnovi izjemno grd, betonski monstrum v černobilskem slogu. Dokler se ni dunajska občina leta sredi osemdesetih let odločila, da mu make-up naredi znani Hundertwasser, ki je nato v letih 1988-1992 naredil eno največjih sodobnih dunajskih arhitekturnih atrakcij. Kot rečeno, grd černobilski betonski objekt je oblekel v živopisan mozaik z veliko, v ogledala oblečeno, kroglo na sredini visokega dimnika. Ko se peljem po Guertlu mi prav ta dimnik s svetlečo stekleno kroglo služi kot orientir, kje se nahaja univerza.

Fridensreich Hundertwasser (s krstnim Stowaser, 1928-2000) je eden najbolj nenavadnih avstrijskih umetnikov, ki je po vzoru narave rad kombiniral žive barve z okroglimi linijami. Sovražil je ravne linije, z argumentom, da jih narava ne pozna. Če se sprehajate po njegovem muzeju v Kunsthausu na Dunaju ali če greste na stranišče na avtocestnem postajališču Bad Fischau, kakšnih 50 km iz Dunaja proti Gradcu, morate precej paziti, da se na neravnih, zelo razgibanih tleh, seveda oblečenih v mozaik, ne spotaknete. Avstrija in tujina so Hunderwasserja zelo spoštovali in mu dali možnost, da svoj talent pokaže vsem, zato je njegova arhitekturna zapuščina izjemna. Hunderwasserjev edinstveni slog lahko občudujete v Hundertwasserjevi hiši na Dunaju, redizajnirani cerkvici Sv. Barbara v Baernbachu, omenjeni toplarni v Spittelau, otroškem centru pri Frankfurtu, na avtocestnem postajališču Bad Fischau, v »Rolling hills« termah Bad Blumau, tekstilni tovarni v Voralrlbergu, v nakupovalnem središču Village na Dunaju, stanovanjskih kompleksih v Nemčiji in Angliji, vinski kleti Quixote v napa Valleyju, California, rekonstruirani notranjosti univerzitetne onkološke klinike v Gradcu, počitniškem kompleksu El Nido na Gran Canarii, redizajniranem javnem stranišču na Novi Zelandiji, na fasadi črpalke ter toplarni v Osaki itd.

Hundertwasser je pokazal, kako je mogoče tudi stavbam z izbranim make-upom vdihniti novo dušo, bolj živahno in bolj skladno z naravo. Tudi navaden javni WC lahko postane ne samo izjemno prijetna, ampak tudi turistično privlačna lokacija. Hundertwasser je bil za ostarele stavbe in neprivlačno pokrajino to, kar so plastični kirurgi in kozmetični saloni za dame po petdesetem.

Ko se takole izza računalnika zagledam v čudovit živopisan mozaik toplarne nasproti, me vedno znova presune mizerija arhitekture v Ljubljani in Sloveniji nasploh. Če ne bi imeli Esmeralde (palače GZS), ki sta jo pred leti dizajnirala mlada arhitekta Sadar in Vuga, bi rekel, da smo resnično povsem zaplankani.

Zadnjič me je pa prešinilo – le kako hudiča se nihče ne spomni, da bi v času priprav na predsedovanje EU in tekmovanju za izbor kulturne prestolnice Evrope, naredili nekaj podobnega tudi v Ljubljani? Zakaj ne bi Janša in Janković združila moči in denar ter naredila natečaja za izbiro arhitekturnih rešitev za, denimo, prenovo našega parlamenta, frančiškanske cerkve na Tromostovju, grde vladne palače, celotnega nabrežja ob Ljubljanici? Zakaj ne bi mladim, drznim in zelo nadarjenim arhitektom in umetnikom omogočili, da se izrazijo? In da naredijo iz prestolnice živahno, prijetno in za turiste atraktivno svetovljansko mesto. To bo, kot pozitivna eksternalija, tudi največja možna investicija v Ljubljano kot turistično destinacijo.

Vem, da se kolega Mićo Mrkaić glede tega z mano verjetno ne bo strinjal, toda naj gre nekdo pogledat, koliko milijard evrov prinesejo Dunaju njegove zgodovinske, kulturne in umetniške znamenitosti. Predsedovanje EU je priložnost, da začnemo s takšnim projektom arhitekturne osvežitve Ljubljane. To je priložnost, da se Janša, ki so mu kulturniki iz kroga Nove revije izdatno pomagali priti na oblast, umetnikom oddolži in postane njihov največji mecen. Namesto, da mečemo desetine milijonov evrov za nepotrebne vojaške oklepnike, ki bodo rjaveli v vojaških garažah, vložimo raje ta denar v arhitekturo in umetnost. In v mlade nadarjene in drzne umetnike in arhitekte.

No, potem se pa spomnim natečajev za izbiro naših nacionalnih simbolov, na prispele osnutke ter na končni izbor. Na nesrečni Kolizej. Ali pa na težave, ki jih je imel znanec z inšpektorji za zaščito kulturne dediščine in Ravnikarjevimi sorodniki, ko je prenavljal nekdanjo knjigarno na Šubičevi v stilsko tajsko restavracijo DaBuda. In me mine, da bi sanjal o Ljubljani kot o lepi, drzni, kontroverzno umetniški kulturni in politični prestolnici Evrope. Slovenci očitno nismo iz takega testa. Nismo dovolj drzni, nimamo jajc za velike, kontroverzne projekte in tudi sosedu ne dovolimo, da bi sam poskušal kaj takega, za kar mi nimamo jajc.

%d bloggers like this: