Jamranje nad (davčno) požrešno državo ni povsem utemeljeno

Bine Kordež

Nedavno sem bil na Dunaju na večerji. Ne ravno na Kärtnerstrasse, a še vedno v centru mesta. Preprosta restavracija, kot so tudi pri nas v mestih. Ponudba v jedilniku pokaže, da so cene hrane dokaj izenačile s primerljivo ponudbo v Sloveniji. Seveda imajo tudi izredno drage restavracije, toda v običajnih lokalih prav tako lahko dobiš dunajski zrezek za devet, deset evrov, podobno kot pri nas. Tudi pivo je na malo bolj obiskanih mestih v Slovenijii že redko pod tri evre, le cene vina v Avstriji praviloma nekaj bolj odstopajo od cen v naših primerljivih lokalih. Lahko bi že rekli, da pregovor »ko greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj« ne velja več, če seveda poiščeš primerno ponudbo. A obstaja neka pomembna razlika.

Nadaljujte z branjem

Betonska ali Konkretna ekonomija: Kako se na pragmatičen način vrniti na pot rasti?

Malce imam težav s prevodom naslova brilijantne nove knjige Stephena Cohena in Brada DeLonga “Concrete Economics: The Hamilton Approach to Economic Growth and Policy“: dobesedno “Betonska ekonomija” ali “Konkretna ekonomija”? Oboje namreč zelo dobro ustreza vsebini knjige. Cohen in DeLong izvrstno opišeta pragmatični odnos ZDA do spodbujanja gospodarstva skozi zgodovino – od Hamiltona, prek Lincolna do Roosevelta. Ko ni bila pomembna ideologija, pač pa ekonomska politika, ki bi naj čim bolj delovala v korist ljudi. Z gradnjo javne infratsrukture (beton) in s pragmatičnim neideološkim pristopom (konkretna politika).

Cohen in DeLong pravita, da tudi današnja ujetost v past nizke rasti in trepetanje pred sekularno stagnacijo (zaustavitvijo dolgoročne rasti na nizki ravni), pred katero – vsak iz svojega zornega kota – svarita Larry Summers in Robert Gordon, ne bi bila problematična, če bi se ameriška politika izognila ideologiji in namesto tega uporabila recepte iz zgodovine. Torej uporabila državni proračun za javno financiranje nujno potrebnih naložb v infrastrukturo in človeški kapital. Kajti samo to prek povečanja produktivnosti dviguje dolgoročni trend rasti (potencialni output), medtem ko na kratek rok rešuje problem prenizkega agregatnega povpraševanja.

To bi moral biti MUST READ za vsakega ameriškega in evropskega politika. Vsakemu politiku bi morali davkoplačevalci in državljani podariti to knjigo. Da se politiki zavedo, da so v službi ljudi (in ne ideologije ali parcialnih interesov elit) ter kako so njihovi predniki pristopali k reševanju enakih problemov. Nadaljujte z branjem

Ignorantski ali nori?

Simon Wren-Lewis ima seveda prav glede spodnjega:

Where the discussion can get confused is if we put these two things together, and note also that fiscal stimulus involving additional investment would be good for the world right now. But that should and is argued for without pretending that it can all be paid for with the taxes that will come rolling in as it happens. There is a rock solid case for paying for extra investment – investment in its widest sense including human capital – by borrowing, because future generations benefit from that investment. When real interest rates are as low as they currently are, you have to be ignorant, duplicitous or slightly mad to say otherwise.

Nadaljujte z branjem

Thomas Piketty: New Deal for Europe

What is to be done now? We should put together a conference of eurozone nations on debt—just like those that were held in the postwar years, to the notable benefit of Germany. The objective would be to reduce public debt as a whole, starting with a system of allocation of payments based on the increases in debt that have occurred since the crisis began. In an early phase, we could place all public debts greater than 60 percent of GDP in a common fund, with a moratorium on repayment until each country has regained a trajectory of robust growth in comparison with 2007. All historical experience points in this direction: above a certain threshold, it makes no sense to repay debts for decades. It’s more advisable to openly reduce debts in order to invest in growth, even from the creditors’ point of view. Nadaljujte z branjem

Vikend branje

Koordinacija fiskalnega stimulusa in monetarne politike na globalni ravni

Nemški finančni minister je danes na srečanju G-20 z zavrnitvijo globalne koordinacije fiskalnih stimulativnih politik s strani gospodarsko najmočnejših držav še enkrat več potrdil nemško skrajno egoistično merkantilistično politiko “siromašenja soseda“. Kljub temu, da monetarni stimulus ne deluje v želeni smeri, kljub temu, da globalno povpraševanje upada, je Nemčija danes še enkrat zavrnila, da bi države z deficitnim financiranjem usklajeno stimulirale rast globalnega povpraševanja.

He warned that using debt to fund growth just leads to “zombifying” economies. (Bloomberg)

Nemčija se s tem ne strinja, ker je pač pred desetletjem zamrznila plače in nato merkantilistično jahala na tujem povpraševanju. Pri tem pa se ne zaveda, da bi bilo nemške izvozne pravljice konec, če bi ostale države naredile enako ali se začele igrati z devalvacijami menjalnih tečajev ali celo uvoznih carin. Nadaljujte z branjem

Out of the Balance Sheet Recession and into ‘QE Trap’

To je MUST WATCH. Richard Koo, glavni ekonomist Nomura Research, je seveda prva avtoriteta glede analiziranja sedanje krize. Kot avtor dveh knjig – “The Holy Grail of Macroeconomics – Lessons from Japan’s Great Recession” (2008) in “The Escape from Balance Sheet Recession and the QE Trap: A Hazardous Road for the World Economy” (2014) – in avtor termina “bilančna kriza”, ki ga je razvil na podlagi analize japonske krize in ga uporabil pri analizi sedanje krize v zahodnih državah, ve praktično največ o tem, kako se izviti iz takšne bilančne krize in zakaj je politika kvantitativnega sproščanja past. In seveda, zakaj tudi pri ničelnih obrestnih merah prezadolžena podjetja nočejo najemati novih kreditov. Ali zakaj tudi pri ničelnih obrestnih merah Japonci še vedno privarčujejo 8% BDP, namesto da bi se zadolževali.

To objavljam seveda zato, ker nič ne kaže, da bi zahodni voditelji in šefi njihovih centralnih bank to resnično razumeli.