Stanko Štrajn

V Državnem zboru, na Vladi in v slovenskih medijih zasledimo mnogo razpravljanja o grozečih nevarnostih, ki grozijo Sloveniji in njenemu prebivalstvu. Prav neverjetno je, kako se kar naprej bojimo vsega, razen zavajanja, laži ali neznanja najvišjih predstavnikov slovenske izvršne in zakonodajne oblasti.

V dnevniku z dne 23. 2. 2016 v članku:« Drugega tira z javnim denarjem ne bo«, preberemo, da je rezultat peturne razprave na združenih odborih za infrastrukturo in za gospodarstvo spoznanje, da drugi tir Divača – Koper nujno potrebujemo in da se ga torej splača zgraditi, vendar se tega projekta ne bomo lotili na način, ki je za državo najugodnejši, ker je najenostavnejši, najcenejši in najhitrejši. Predlogu, ki jasno sledi iz ekonomske študije, ki so jo pripravili ekonomisti in strokovnjaki za gradnjo železnic, na čelu z dr. Jožetom P. Damijanom, da naj drugi tir zgradi država na enak način kot avtoceste, to je po modelu naročila v mandatnem razmerju s prevzemnikom naročila, na primer DARS-om, odločno nasprotujeta ministrstvo za infrastrukturo in ministrstvo za finance, ker se bojita, da bi z gradnjo na način, kot smo zgradili avtoceste, povečali javni dolg.

Državni sekretar na ministrstvu za finance Metod Dragonja očita »Damijanovi študiji«, da je » dobro plačana študija, za katero je bilo naročeno, kako se naj konča« in da bi naj imela tudi neke metodološke napake, pa nam ni razkril, katere ne, kako velike so. Ni znano, kako dobro je bila študija, ki jo je naročila Gospodarska zbornica, plačana, a ne glede na višino plačila, bi bilo zavračanje predloga te študije intelektualno pošteno le s strokovnimi argumenti, ne pa z diskvalifikacijami, ki so vrhu vsega še verjetno neutemeljene vrednostne sodbe. Tudi študija, ki jo je naročilo ministrstvo za infrastrukturo pri ITF (združenju pri OECD), in za katerega naj bi po javno dostopnih informacijah plačalo 156 tisoč EUR, je bila plačana (in najbrž nekajkrat bolje kot »Damijanova študija«), vendar kljub metodološkim napakam in vsebinskim nesmislom, ki so jih razkrili prometni strokovnjaki ter tudi »Damijanova študija«, vanjo ni nihče v Vladi javno podvomil z argumentom, da je bila »dobro plačana«. Tudi študije, ki jih naroča ministrstvo za finance pri zunanjih izvajalcih, so vse »dobro plačane«, pa vendar vanje vladni funkcionarji in funkcionarji ministrstva javno ne dvomijo zaradi dejstva, da so bile »dobro plačane«. Očitno gre za problem, da obstajajo »prave študije« in »napačne študije« in da so »prave« zgolj tiste študije, ki jih naročajo ministrstva ali gredo v prid aktualnim pričakovanjem vladnih funkcionarjev. Vse ostale študije pa so zgolj “dobro plačane” in s tem po definiciji neverodostojne.

Vsekakor je pri tej zadevi temelj zavračanja strah, da se bo povečal javni dolg, če bi DARS dodatno obremenili z krediti, pridobljenimi z garancijo države. Ta strah je povsem neutemeljen in služi – podobno kot strah pred begunci – zavajanju in prikrivanju pravih razlogov za odločitve, ki jih izvršna oblast skriva pred lastnimi državljani, ki tako lahko le domnevajo in špekulirajo, kaj za vraga narekuje odločitve, ki so škodljive in nerazumne. Kar je nenehen izvor in podlaga množičnim pojavom teorij zarot o zlorabah, izčrpavanjih, okoriščanjih in tatvinah, ki se v Sloveniji med ljudmi upravičeno širijo in dodatno prispevajo k razširjanju vsesplošne zaskrbljenosti in strahu.

DARS- ovi dolgovi niso javni dolg vse do tedaj, dokler ne bodo upniki zahtevali vnovčenja državnih garancij. Upniki ne morejo vnovčiti garancij, če DARS redno in tekoče ob zapadlosti plačuje svoje kreditne obveznosti, obresti in glavnice. DARS bo svoje kreditne obveznosti tekoče poravnaval, dokler bo iz pobrane cestnine in drugih prihodkov zbral zadostne vire za odplačilo zapadlih kreditnih obveznosti. Prav to dejstvo je pred leti zelo jasno v svojem poročilu razložila komisija Svetovne banke, ki je na Ministrstvu za finance revidirala javne finance Republike Slovenije in posebno pozornost namenila tudi gradnji avtocest. Stališča komisije Svetovne banke so opora EIB, EBRD in vsem poslovnim bankam ter mednarodnim denarnim trgom, kako kvalificirati DARS-ove dolgove glede na vprašanje, ali so ti dolgovi javni dolg Slovenije, ki odplačilo dolgov jamči s svojimi garancijami. Poročilo komisije izrecno poudarja, da je cestnina plačilo storitev in ne dajatev, zaradi česar je zagotovljen vir za odplačilo kreditov izven javnofinančnih virov v višini več kot 50%, kar pomeni, da DARS-ovih kreditov ni mogoče šteti za javni dolg Slovenije. Če bi ministrstvi za infrastrukturo in finance, ter njuna ministra Peter Gašperšič in Dušan Mramor to vedela, potem državni sekretar, ki kot bivši minister za gospodarstvo to najbrž ve, gotovo ne bi širil neosnovanega strahu in ne bi zavajal javnosti.

Če bi DARS za financiranje gradnje najel dodatne kredite z državno garancijo, bi se povečal njegov, ne pa državni, javni dolg, ker bi tudi za to investicijo imel zadostne, več kot 50% vire zagotovljene v plačilu storitev in ne iz javno finančnih virov. Iz “Damijanove študije” jasno sledi, da bi iz povečane koncesnine in dividend Luke Koper, ki bi sledili povečanemu prometu, ter iz povečane višine uporabnine, ki bi jo plačevali uporabniki slovenskih prog, DARS imel enako kot pri cestnini zagotovljenih več kot 50% virov za odplačilo kreditnih obveznosti tudi za te dodane novo najete kredite, ki zato nikakor ne bi prešli v javni dolg, česar se neutemeljeno in brez argumentov boji državni sekretar Metod Dragonja. Očitno je, da na Ministrstvu za finance poročila Svetovne banke in vseh temeljitih analiz o modelu, po katerem je DARS uspešno zgradil avtoceste, ne poznajo. Ker so vse te stvari založili in pozabili in sedaj širijo strahove, ki dokazujejo predvsem pomanjkanje znanja ali pa pomenijo namerno zavajanje z namenom prebuditi strah in z njim upravičiti svojo nepripravljenost koristno in odgovorno delati v javnem interesu Slovenije in njenih državljanov. Možno je tudi domnevati, da s parolo o preprečevanju povečevanja javnega dolga minister za finance pridobiva simpatije volivcev, ki se gotovo bojijo povečevanja javnega dolga.

Če kaj, potem bi morali razmišljati predvsem o tem, kako bomo več prigospodarili in kako bomo čim bolje izkoristili naravne danosti, kot je na primer prometni položaj Slovenije, da si olajšamo naš gospodarski položaj in da se izvijemo iz gospodarske in družbene krize v katero smo padli tudi po zaslugi nerazumne ekonomske politike, zlasti od leta 2004 dalje. Očitno je, da naša Vlada noče zagnati izgradnje drugega tira Divača-Koper na najugodnejši način, temveč razširja neutemeljen strah pred javnim dolgom in skuša degradirati korektno analizo, ki jasno definira, kaj bi bilo za Slovenijo koristno v pomanjkanju argumentov z neke vrste obrekovanjem.

Na drugi strani nam Vlada ponuja financiranje preko nekakšnega »projektnega podjetja« za katerega nihče ne ve, kaj to pravzaprav je in za katerega še ni jasno, kako in od kje bo to podjetje zbralo finančne vire za financiranje izgradnje drugega tira Divača Koper. Jasno je le to, da bo Slovenija iz proračuna za projektno podjetje zagotovila 200 mio EUR, čeprav ni znano ali bo ta denar pridobljen z najetjem državnega kredita, ali bo zagotovljen kot proračunska postavka iz davkov in drugih javnih virov. Vidimo, da se Minister boji povečanja DARS-ovih kreditov, ki niso javni dolg, ne boji pa se sodelovanja v nekajkrat dražjem financiranju gradnje drugega tira Divača Koper s neposrednimi plačili iz proračuna Slovenije.

Zakaj naša Vlada tako trdovratno vzbuja strah pred dobrimi predlogi in zakaj trdovratno vztraja pri škodljivih odločitvah, ni mogoče racionalno pojasniti, ker nam ni dopuščeno poznati skrivnosti razmišljanja naše Vlade in njenih ministrov. Zlasti pa nismo seznanjeni z njihovimi motivi in interesi, ki se razkrijejo le sem in tja, ko izbruhne kakšna afera. Če upoštevamo, da je skupni imenovalec vseh afer težnja po neupravičenem prisvajanju premoženja, ministrov samih ali ljudi iz krogov vladajoče elite, lahko domnevamo, da je tudi nasprotovanje drugemu tiru Divača – Koper motivirano z nekim interesom priti do zaslužka, pa čeprav na račun velikega oškodovanja javnega premoženja.

Če so odločitve naše Vlade in njenih ministrov res pogojene s političnimi kalkulacijami, kako pridobiti in ohraniti oblast z namenom, da se tako omogočijo možnosti bogatenja na račun javnega denarja, je zelo razumljivo, da se slovenskih državljanov polašča strah, toda morali bi se bati naše Vlade in njenih ministrov, ki širijo neosnovan strah, namesto da bi v skladu s svojimi pristojnostmi odgovorno opravljali svoje funkcije v javno korist.

Vsekakor, bi moralo našo vlado in njene ministre skrbeti kar nekaj zelo grozečih nevarnosti, a zaradi zares perečih zadev niso zaskrbljeni, ker se nevarnosti ne zavedajo, ker dejansko ne vedo, ali nevarnosti poznajo, pa o njih namerno molčijo.

Ministrstvo za Finance, bi moralo biti strah, kaj bo odločila arbitraža Mednarodnega Centra za reševanje sporov v Washingtonu, ki sodi o zahtevku Impresse Graseto, ker naj bi Slovenija kršila pravico tuje družbe v investicijskem projektu do pravnega varstva. V najslabšem primeru, se lahko zgodi, da bo Slovenija morala plačati cc. 100 mio EUR, kolikor zahtevajo tožniki, ker slovensko sodišče o njihovih zahtevkih ne sodi v razumnih rokih. Slovenija se v predmetni pravdi brani slabo in v obrambi slovenskih interesov ni aktivna, zaradi česar je možen za Slovenijo katastrofalen izid. Takšna obveznost bi gotovo mnogo huje povečala javni dolg, kot gradnja drugega tira Divača-Koper po naročilu DARS-u, saj morebitna dodatna DARS-ova zadolžitev za koristen projekt javnega dolga sploh ne bi povečala.

Minister za infrastrukturo in minister za Finance in njegov državni sekretar tudi ne vedo, ali pa vedo, pa o tem molčijo, da je Slovenija z Italijo 12.10.2010 sklenila mednarodni sporazum za izvajanje odločbe Evropske komisije C(2008) 772 za projekt skupnega interesa izgradnje hitre proge Trst-Divača, kot del 6. železniškega koridorja Barcelona –Kijev. Za ta projekt sta Italijanske železnice in slovenski DRI 16.7.2013 ustanovili Evropsko gospodarsko interesno združenje EGIZ v Trstu, ki naj bi umestilo to mednarodno progo v prostor, pripravilo potrebne projekte in pridobilo gradbena dovoljenja. Dejavnost EGIZ se financira po odločbi C(2008)772 z evropskimi sredstvi v višini 101,4 mio EUR. EGIZ je ustanovljena za določen čas za izvedbo njenih nalog in mora do konca leta 2016 končati projektiranje. Evropska komisija je v svoji odločbi jasno odločila, da za izpolnitev obveznosti EGIZ odgovarjajo njeni ustanovitelji in da bo morala EGIZ vrniti črpana evropska sredstva, če ne bo izdelala potrebnih projektov v predvidenih rokih. Še več, evropska komisija lahko zaradi neizpolnitve naročila kaznuje EGIZ in njene ustanovitelje z denarno kaznijo do višine 10% predvidenih stroškov v evropskem proračunu namenjenih za namen projektiranja proge Divača-Trst.

Če je EGIZ svoje naloge izpolnilo, je jasno, zakaj vlada ne želi graditi drugega tira Divača-Koper, saj bo morala Slovenija z javnim denarjem sofinancirati mednarodno progo Trst – Divača. Če projekti niso pripravljeni, pa bo morala Slovenija (DRI pač ne, ker denarja, kolikor ga je že porabil, nima več) porabljen denar vrniti in še plačati denarno kazen, ki jo bo določila evropska komisija.

Vidimo, da so strahovi o povečanju javnega dolga realni in oprijemljivi, toda ne zaradi razlogov, ki jih navaja državni sekretar Metod Dragonja.

Takšnih in podobnih primerov bi gotovo lahko našli še veliko, a ker pisec teksta nima božjih atributov, da bi bil ves oko, ves uho in ves duh, da bi vse videl, vse slišal in vse vedel, je lahko navedel le dva konkretna primera, ki pojasnjujeta dovolj logično, zakaj naša Vlada sprejema škodljive odločitve, oziroma, zakaj ne sprejema koristnih predlogov. Odgovor je jasen. Preprosto zato, ker Vlada ne dela, kar bi morala in za kar smo ji volivci podelili mandat vladanja, pač pa počne, kar ne bi smela in za kar je gotovo ni nihče pooblastil. Ker je temu tako, smo priče nenehnemu zavajanju, izmotavanju, izmišljevanju in norčevanju.

Ja, strah pred javnim dolgom je upravičen, toda ni se nam bati povečanja dolga zaradi povečanja DARS-ovih kreditov, bati se moramo ravnanja naše Vlade in njenih ministrov.

_______

* Stanko Štrajn je upokojeni nekdanji član uprave DARS, zadolžen za pravno področje