*Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu
Paul Krugman, ekonomist s Princetona in ugledni kolumnist New York Timesa, v svoji zadnji knjigi The Conscience of a Liberal (2007) opisuje, kako je ameriška konzervativna politika v zadnjih tridesetih letih počasi vendar vztrajno izpodjedala ameriški srednji razred in izjemno povečala neenakost. Krugman to pripisuje načrtni politiki desnega krila Republikanske stranke od sredine 1970. let naprej, ki je pod finančnim sponzorstvom korporacij načrtno erodirala socialne dosežke Roosveltovega New Deala, marginalizirala sindikalna gibanja ter zradirala politične, etične in socialne omejitve eliti pri bogatenju. Mnogi ekonomisti so sprva ta trend k povečanju neenakosti povezovali z globalizacijo in tehnološkim napredkom, ki sta zapirala nizkokvalificirana delovna mesta in povečevala povpraševanje po visoko izobraženi delovni sili. Toda, kot dokazuje Krugman, »velike razlike niso nastale med visokošolsko izobraženimi in tistimi brez visoke izobrazbe. Ja, višje izobraženim ljudem gre bolje. Ampak razlike se ustvarjajo med ljudmi z visoko stopnjo izobrazbe. Večina srednješolskih učiteljev ima za sabo podiplomski študij, enako velja za upravljavce hedge skladov. Vsi pa vemo, da je leta 2006 najbolje plačani menedžer hedge sklada zaslužil toliko, kot zasluži vseh 80,000 učiteljev v treh letih.« Do ponovne razslojitve ameriške družbe, podobne tisti pred letom 1929, je prišlo predvsem zaradi izjemnega povečanja menedžerskih nagrad, dobičkov lastnikov podjetij in kapitalskih dobičkov lastnikov kapitala in upravljavcev skladov. Nasprotno pa je plača zaposlenih v industriji od 1970. let naprej stagnirala. Delež plač v BDP se je tako vztrajno zmanjševal na račun povečevanja deleža dobičkov podjetij in dohodkov lastnikov kapitala.
Podoben trend lahko opažamo tudi v Sloveniji po letu 2000. Umarjevo Poročilo o razvoju 2007 kaže, da se je delež bruto plač v BDP od leta 2000 do 2007 zmanjšal za 1.3 odstotne točke, medtem ko se je delež dobičkov podjetij in dohodkov od kapitala v BDP v istem obdobju povečal za 1.2 odstotne točke (glej tabelo 1). Če k temu dodamo še trend visokih kapitalskih dobičkov lastnikov kapitala in upravljavcev skladov, visoke nagrade menedžerjev ter val menedžerskih odkupov v zadnjih dveh letih, postane trend rastočih zahtev sindikalnih central – spodbujen z inflacijskimi trendi v zadnjem letu – k bolj pravični razdelitvi ustvarjenega proizvoda bolj razumljiv. Ob visokih ustvarjenih dobičkih podjetij in dohodkih lastnikov kapitala v lanskem letu je težko oporekati upravičenosti sindikalnih zahtev po višjih plačah. Kadar si lastniki podjetij delijo visoke dobičke, menedžerji pa najemajo visoke kredite za prevzem podjetij, ki jih bodo financirali iz bodočih dobičkov istih podjetij, je težko pogledati v oči sindikalnim voditeljem in zahtevati naj bodo zmerni pri plačnih zahtevah in naj plače še naprej realno zaostajajo za rastjo produktivnosti.
Ekonomska veda je sicer glede rasti plač zelo jasna – plače lahko naraščajo samo skladno z rastjo produktivnosti. Kot razlaga Greg Mankiw, profesor iz Harvarda, če bi plače naraščale hitreje od ustvarjenega proizvoda, bi hitro prišlo do pritiska na zmanjšanje zaposlenosti ter posledično tudi do znižanja plač. Po drugi strani pa hitrejše naraščanje produktivnosti od rasti plač stimulira dodatno zaposlovanje, kar ima za posledico spet znižanje rasti produktivnosti. Seveda je lahko gibanje obeh kratkoročno tudi nekoliko nesinhrono, kadar denimo dinamiko plač določa konsenz med sindikati in delodajalci ter državo, kadar se del prejemkov izplačuje v nedenarni obliki (vplačila v pokojninske sheme), kadar so zaposleni zelo heterogeni, ko imamo opravka z nadpovprečno visoko inflacijo ipd. Toda dolgoročno trend rasti plač vedno sledi trendu rasti produktivnosti.
Če spremljamo slovenske makroekonomske agregate (glej tabelo 2) je očitno, da so v obdobju 2000-2007 v povprečju plače vztrajno zaostajale za rastjo produktivnosti. V letih 2000-2001 za približno pol odstotne točke, po letu 2001 pa kar sistematično za 2 odstotni točki oziroma so naraščale le po polovični stopnji rasti produktivnosti. Pri tem pa so plače v gospodarstvu in zasebnem sektorju bistveno bolj tesno spremljale rast produktivnosti – zaostajale so »le« za dobro odstotno točko. Nasprotno pa so plače v javnem sektorju po letu 2001 v povprečju rasle le za en odstotek letno in tako za dve do tri odstotne točke zaostajale za rastjo produktivnosti.
Iz teh trendov je mogoče potegniti dva sklepa. Prvič, k izboljšanju relativnega položaja kapitala v razdelitvi BDP je pripomoglo predvsem programirano zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti. In drugič, levji delež k temu in k stabilizaciji makroekonomskih razmer zaradi priprav na vključitev v evro območje je prispevala stagnacija oziroma minimalna rast plač v javnem sektorju. Je torej na podlagi tega mogoče reči, da smo bili zaposleni v zadnjih osmih letih sistematično izkoriščani na račun države in kapitala? Je prišel trenutek za dramatično popravo relativnega položaja zaposlenih (dela) v razdelitvi BDP, sicer se nam obeta ameriška zgodba o eroziji srednjega razreda? Je prišel trenutek za uresničitev sindikalnih parol »Hočemo evropske plače. Takoj!«?
Ne, seveda ne. Ker je to na kratki rok absolutno nemogoče. V Sloveniji bomo imeli plače na ravni najbolj razvitih evropskih držav. Toda ne še naslednje leto, pač v desetih do petnajstih letih. Odvisno od tega, koliko bolj uspešno bomo povečevali našo produktivnost glede na razvite članice EU. Plače lahko povečujemo le skladno z rastjo produktivnosti. Primerjava ravni produktivnosti in ravni plač v EU-27 v zadnjem desetletju kaže, da gre med njima za premosorazmerno gibanje. Elastičnost plač na rast produktivnosti je približno ena, kar pomeni, da povečanje produktivnosti za 3 odstotke v povprečju za seboj potegne tudi rast plač za 3 odstotke. Toda zadnji Eurostatov pregled industrije v članicah EU za leto 2005 kaže, da je Slovenija po kazalcu produktivnosti (dodana vrednost na zaposlenega) v višini 25 tisoč evrov med članicami šele na 18. mestu, kar je šestkrat manj kot na Irskem, trikrat manj kot v Belgiji, na Nizozemskem ali Finskem in dvakrat manj od povprečja EU.
Toda Irska, ki ima danes najbolj produktivni industrijski sektor, je denimo na evropsko raven plač čakala tri desetletja. Bila so potrebna tri desetletja vztrajno visoke gospodarske rasti, da je še leta 1973 ob vključitvi v EU daleč najbolj kmetijska in najmanj razvita članica najprej dosegla povprečno raven razvitosti in plač EU ter da ga danes že močno presega. Nobenih drugih bližnjic ali trikov do višje ravni plač ni kot hitra gospodarska rast. Če bi povečevali BDP denimo enako hitro kot Baltiške države ali Slovaška, bi povprečne evropske plače lahko dosegli že v petih letih. Ob vrnitvi na našo očitno »naravno stopnjo rasti« okrog 4 odstotkov pa bomo za ta cilj potrebovali pač dva- do trikrat dlje.
Slovenija, in z njo tudi cela Evropa ter ZDA, potrebujejo redefinirano družbeno pogodbo. Dogovor, ki bo tudi zaposlenim omogočil bolj pravično participacijo pri ustvarjanju dodane vrednosti. V Sloveniji to pomeni socialni sporazum, ki bo temeljil na striktni vezavi rasti plač na rast produktivnosti. Hkrati pa pomeni tudi nalogo države, da vodi prave regulatorne politike, ki bodo po eni strani bistveno omejile možnosti prekomernih menedžerskih nagrad in nemeritornega bogatenja elite prek spornih menedžerskih privatizacij in malverzacij, po drugi strani pa preprečevale zlorabe dominantnega položaja monopolnih podjetij, ki pomenijo za nas preproste potrošnike predvsem višje cene (in višjo inflacijo) ter manj kvalitetne proizvode in storitve. Predvsem pa bo elita sama, tako politična kot ekonomska, morala dejansko začeti spoštovati nek etični kodeks obnašanja, kot se ga držijo v Skandinavskih državah.