V dopolnitev Darjinemu tekstu o učinkovitosti podjetij v tuji lasti glede na podjetja v domačem lastništvu dodajam nekaj razultatov raziskave, ki jo pravkar končujemo s kolegi. Gre za raziskavo, ki se navezuje na našo študijo iz leta 2003 (glej Damijan, Majcen, Knell, Rojec, 2003), ki je za obdobje 1994-1999 raziskovala direktne učinke tujega lastništva ter horizontalne in vertikalne učinke od tujih podjetij v 10 najbolj razvitih tranzicijskih državah, in sicer na vzorcu nekaj več kot 8.000 podjetij.
V tokratno študijo smo zaradi boljše dosegljivosti podatkov lahko vključili kar 91.500 podjetij za 10 tranzicijskih držav, in sicer za celotno obdobje 1995-2005 (to je daleč največji vzorec podjetij tako po številu zajetih podjetij kot po dolžini časovnega obdobja v katerikoli študiji opravljeni na to temo do sedaj; za primerjavo: največji raziskavi do sedaj (Damijan et al (2003) ter Gorodnichenko, Svejnar in Terrell (2007)) sta obe vključevali po nekaj več kot 8.000 podjetij, vendar prva za obdobje 1994-1999, druga pa za obdobje 2002-2005). Opozarjam, da v študijo nista vključeni Madžarska (sploh) in Slovaška (v zadnjih 5 letih), ki sicer veljata za državi z največ tujimi vlaganji in največjo razliko v učinkovitosti med tujimi in domačimi podjetji, vendar pa zanju niso na razpolago reprezentativni vzorci podjetniških podatkov. V študijo vključujemo samo podjetja v industrijskem sektorju in se s tem izogibamo pristranosti, ki običajno nastane z vključitvijo storitvenih podjetij (predvsem finančnih), ki so običajno bistveno bolj produktivna in dobičkonosna kot industrijska podjetja. Ker je večina teh podjetij v tuji lasti, lahko pride do pristranskosti rezultatov v smeri superiornosti tujih podjetij. V naši študiji tako vključujemo samo industrijska podjetja, pri čemer izrecno kontroliramo za medsebojno podobnost podjetij na dva načina. Po eni strani med seboj primerjamo samo podjetja znotraj 3-mestne SKD klasifikacije dejavnosti, po drugi pa z metodo matchinga zajemamo samo podjetja, ki so si znotraj posamezne 3-mestne SKD klasifikacije podobna po velikosti, kapitalski intenzivnosti, produktivnosti itd.). Zaradi morebitnega problema t.i. sample selection biasa (t.j. da tujci izberejo samo najboljša podjetja) v celotni raziskavi uporabljamo Heckmanovo dvostopenjsko metodo za korekcijo selekcijske pristranosti, in sicer tako da kontroliramo za lastnosti podjetja preden je bilo prevzeto s strani tujega lastnika.
Naj najprej navedem rezultate ocen direktnih učinkov tujega lastništva, torej vpliva tujega lastništva na rast produktivnosti konkretnega podjetja. Zanima nas ali podjetja, ki preidejo v tujo last, hitreje povečujejo produktivnost (merjeno s celotno faktorsko produktivnostjo, torej rast produktivnosti, očiščene vpliva rasti zaposlovanja inputov).
V prvi tabeli prikazujemo rezultate za celoten vzorec podjetij po posameznih državah, nato po štirih razredih velikosti, po petih kvintilih produktivnosti in po zaostanku domačih podjetij glede na primerljiva podjetja v isti panogi (gap). Rezultati kažejo, da v splošnem v treh izmed 10 analiziranih držav (Češka, Latvija, Slovenija) tuja podjetja v obdobju 1995-2005 statistično značilno hitreje povečujejo rast produktivnosti kot podjetja v domači lasti. Za ostalih 7 držav prav tako velja hitrejša rast produktivnosti tujih podjetij, vendar pa ta vpliv ni značilen za celoten velik vzorec podjetij, ampak samo za posamezne segmente podjetij. V Bogariji to denimo velja samo za mikro in najmanj produktivna (Q1) podjetja, v Litvi za srednje velika in srednje produktivna (Q3) podjetja, na Poljskem in Ukrajini za najmanj produktivna (Q1) podjetja, v Romuniji pa za največja in najbolj produktivna (Q5) podjetja, ki najmanj zaostajajo za tujimi podjetji po ravni produktivnosti (Gap1). Za Slovenijo je nasploh značilno, da ne glede na to, za katero obdobje vzamemo podatke, tuja podjetja na letni ravni značilno hitreje povečujejo produktivnost od domačih podjetij za 5 do 7 odstotnih točk. Na tem vzorcu za obdobje 1995-2005 je rast produktivnosti tujih podjetij v splošnem hitrejša za 6.6 odstotne točke, daleč največja razlika v rasti produktivnosti pa je med srednje velikimi podjetji (+11.3 odstotne točke) ter v zgornjih dveh kvintilih produktivnosti (med 8.8 in 10.6 odstotne točke hitrejša rast produktivnosti tujih podjetij).
Zanimivo je pogledati, kako hitro sprememba lastništva vpliva na spremembo v rasti produktivnosti in kaj se dogaja s kumulativno razliko v rasti produktivnosti med tujimi in domačimi podjetji skozi čas. V ta namen z metodo matchinga izoliramo samo najbolj podobna podjetja znotraj 3-mestne SKD klasifikacije (nearest neighbor matching) in spremljamo obe kohorti podobnih (domačih in tujih) podjetij skozi čas (rezultate average treatment učinka prikazujemo samo za prvih 5 let po spremembi lastništva). Rezultati v drugi tabeli (osenčena polja kažejo statistično značilne razlike, neosenčena pa, da razlika ni statistično značilna na 10% stopnji zaupanja) kažejo, da na Češkem in v Sloveniji tuja podjetja že od prvega leta naprej konstantno hitreje povečujejo produktivnost in to razliko do petega leta po spremembi lastništva povečajo že na skoraj 50% večje povečanje produktivnosti kot domača podjetja. Gre torej za podoben učinek, kot smo ga ugotovili pri primerjavi Krke in Leka po prevzemu Leka s strani Novartisa: Krka je v petih letih (2002-2007) povečala svojo produktivnost za 39%, Lek pa kar za 107%.
V ostalih državah so učinki nekoliko drugačni, v Bolgariji in Romuniji se (statistično značilno različni) učinki tujega lastništva na rast produktivnosti pokažejo šele v četrtem letu po tujem prevzemu, v Estoniji samo v prvem letu, na Poljskem in v Litvi v prvem in četrtem (oziroma petem) letu, na Hrvaškem v drugem in tretjem letu po prevzemu itd.
Naša študija kaže zanimive rezultate tudi za horizontalne in vertikalne spillover učinke tujih podjetij na ostala podjetja bodisi v isti (horizontalni spillover učinki) bodisi v vertikalno povezanih panogah (prek input-output povezav). Gre za horizontalne spillover učinke denimo zaradi povečanega konkurenčnega učinka, povečanega učenja glede ustvarjanja novih proizvodov in izboljševanja proizvodnih tehnik ter zaradi denimo zaposlovanja v domačih podjetjih bolj usposobljenih kadrov, ki so se izučili novih veščin v tujih podjetjih. Pri vertikalnih spillover učinkih pa gre za povečanje produktivnosti in učenje domačih podjetij s tem, ko dobavljajo komponente tujim podjetjem v neki drugi vertikalno povezani panogi.
V naši študiji smo ugotovili pozitivne horizontalne učinke za 7 izmed 10 analiziranih držav, pri čemer so v šestih državah pozitivnih horizontalnih učinkov deležna samo podjetja (v isti panogi), ki imajo dovolj absorpcijske sposobnosti (človeškega kapitala), da lahko te učinke izkoristijo. Pri vertikalnih spillover učinkih smo ugotovili pozitivne učinke tujega lastništva v splošnem za 2 državi ter dodatno za 6 držav pri tistih podjetjih, ki po ravni produktivnosti najmanj zaostajajo za tujimi podjetji.
Če zaključim, kakršnokoli mnenje že ima vsakdo izmed nas o podjetjih v tuji lasti, ni mogoče iti mimo njihovih dejanskih učinkov na domača gospodarstva. Treba je analizirati dejanske učinke na reprezentativnih vzorcih podjetij in nato primerjati rezultate. Osnovna napaka laične javnosti je, da kaže zgolj posamezne primere ter iz njih sklepa na celoto. Naša študija, narejena na izjemno velikem in reprezentativnem vzorcu podjetij, kaže na večinoma pozitiven učinek tujega lastništva tako na poslovanje samega prevzetega podjetja kot tudi na večinoma pozitivne horizontalne in vertikalne učinke na ostala podjetja. Vendar pa naša študija opozarja tudi na to, da ne gre za enakomerne učinke, ampak da so pozitivnih spillover učinkov tujega lastništva večinoma deležna tista domača podjetja, ki so bodisi bolj produktivna od povprečja panoge oziroma ki imajo večjo absorpcijsko sposobnost (več človeškega kapitala). Zato bi morala biti ekonomska politika naše države usmerjena predvsem na to, kako izboljševati kvaliteto človeškega kapitala (izobraževanje!) ter tehnološko usposobljenost podjetij (povečano aktivno davčno in direktno proračunsko spodbujanje raziskovalnega sodelovanja med podjetji in univerzami, tehnološke subvencije podjetjem, spodbujanje inovativnosti, spodbujanje podpornega okolja za podjetništvo, skladi tveganega kapitala ipd.).
DAMIJAN blog 
Vizjak. A.T. Kearney:
Po vaši analizi so podjetja v Sloveniji, ki imajo tuje lastnike, bolj uspešna po rasti prihodkov in imajo večjo donosnost od slovenskih podjetij. Kaj je razlog za to?
To sem ugotovil na podlagi statistične analize vzorca 200 slovenskih podjetij. Tujci pogosto vstopijo v podjetje, ker jih zanima lokalni trg, distribucijski kanal, blagovna znamka ali proizvodni del. Ker so stroški dela v Sloveniji čedalje višji, jih slednje vedno manj zanima. Ker jih manj zanima okolje, mi je iz izkušenj znano, da tujci po vstopu v slovenska podjetja zelo radikalno počistijo z rezervami. Kot član Gorenjeve uprave sem spoznal, kakšne obveznosti ima slovensko podjetje do okolja. V nadzornem svetu so predstavniki iz različnih krogov, tudi predstavniki zaposlenih. Preden odpustiš pet ljudi, je treba zato dobro premisliti. Tujcem takšno usklajevanje ni potrebno.
Obstaja pa še en razlog. Če pogledamo podružnice multinacionalk, ki so se na novo ustanovile, so se gradile iz nič. In če gradiš iz nič, zaposliš samo tiste, ki so najbolj potrebni. V tem primeru zgodba o odpuščanju odpade. Poleg tega so številne podružnice multinacionalk v Sloveniji bolj donosne, ker veliko skupnih režijskih stroškov odpade na matico. Iskratel je bil vrsto let najbolj donosna firma v koncernu Siemens; precej samostojno je bil voden lokalno, ni imel velikih režijskih stroškov in vsa birokracija se je knjižila v Nemčiji. Ni pa rečeno, da so slovenska podjetja slabše vodena od podjetij v tujini.
……….
malo zloben povzetek: FDI pomenijo odpuščanje delavcev, prenos strateških funkcij na centralo, socialno neodgovornost podjetij, prelivanje dobičkov
Všeč mi jeVšeč mi je
Analiza temelji na zaznavanju neke sistemske značilnosti.
Podjetje v svoji matični državi ne bo vpeljevalo bolj učinkovite tehnologije z ustanovitvijo podjetja, ampak jo bo vpeljalo z novim proizvodnim/storitvenim programom v obstoječem podjetju. V primeru ustanavljanja podjetja v tujini, podjetja ne “eksperimentirajo”, ampak prenašajo tisto kar znajo s poudarkom na “dodelani učinkovitosti”, s tem da prenašajo samo v tista okolja (tujino), kjer so lahko boljši od obstoječih.
Zmeraj si lahko obetamo, da bodo novoustanovljena podjetja v tujini boljša od lani ali predlani ustanovljenih podjetij tujini.
Kot bi ugotavljali, da imajo mlaji otroci nižjo starost.
LP
Všeč mi jeVšeč mi je
Studija brez Madjarske in Slovaske je hudo pomanjkljiva! Tudi Menciger je imel prav, ko je povedal, da tuje investicije niso vedno uspesne…
Všeč mi jeVšeč mi je
vlagati v izobražene kadre? Bo novicah, ki so dostopne na medijih bi zaključil, novodobna slovenska industrija hlasta perdvsem po uvozu podpovprečno plačane delovne sile (razume produkcijsko formulo, kot sužnjelastnik na jugu ZDA pred stoletji), kar potem statistika zlorablja pri podajanju povprečne plače, kar je diletantstvo brez primere, saj je edini možen podatek, ki kaj pove o plačah frekvenčna porazdelitev v razrede pa opis populacije, ki temelji na poznavanju pojava. rabijo se šivilje, pa gradbeni delavci, ki jih je stotisoče v Slvoeniji. kaj pa, če bi zakonsko prepovedali kreditiranje gradnje megakock s proizvodnjo za katereo ni delovne sile – sedaj je preprosto – lokalni župan ti da gradbeno dovolenje, zapufaš izgrajeno, poznaš kerlce v tujini, ki ti primaknejo nekaj starih mašin, uvoziš delavce, ki jih plačaš manj, kot jih je prej omenjeni pri sebi doma in,.. vau, biznis. Sistem pa melje dalje – nove gradnje, novi beton, nova producirana potrođšnja, novi profit, novi ljudje, novi otroci,.. hm?
Všeč mi jeVšeč mi je
Pozdravljen g. Damijan,
Ali ste v raziskavi ugotavljali tudi vsebinske razloge za zaostanke in če ste kateri so?
Sam sem izvedel raziskavo, ki je bila predstavljena tudi na pomladanskem srečanju Združenja Manager, kjer sem definiral 15 kritičnih zaostankov slovenskih podjetij.
Tuja podjetja, ki delujejo v Sloveniji, so se na lestvici od 1 do 5 ocenila v povprečju za 0.8 točke višje kot slovenska in imela 2,18 krat višjo dodano vrednost na zaposlenega, 14,1 odstotne točke nižje stroške dela v dodani vrednosti, 3,2 krat višje prohodke na zaposlenega, 1,84 krat višji ROA in 1,57 višja stopnja EBIT v prihodkih.
Vsebinska področja z največjo razliko so bila uporaba najsodobnejših managerskih sitemov 1,4 točke (samo eno podjetje je ocenilo, da je vsaj primerljivo z vodilnimi multinacionalkami), obvladovanje stroškov 1,3 točke in globalni razvoj managerjev 1 točka. Prav tako se se slovnska podjetja nižje ocenila na kadrovskem področju (2,58) kot pa pri splošnih razlikah 2,88, kar je skladno z vašo ugotovitvijo, da je težava v stopnji človeškega kapitala.
Celotna analiza ne na voljo na spletnih straneh Združenja Manager
http://www.zdruzenje-manager.si/storage/3197/BOSTJAN LOZAR.pdf
LP
Boštjan Ložar
Všeč mi jeVšeč mi je
Boštjan,
to ni bil cilj naše raziskave, ker smo se osredotočili samo na direktne učinke ter na spillover učinke tujega lastništva. Bomo pa se v nadaljevanju osredotočili tudi na to, kar navajaš – namreč, kakšne so strukturne razlike med domačimi in tujimi lastniki. Finančna baza podatkov nam namreč omogoča tudi tovrstne analize.
Tvoje ugotovitve so v skladu s tem, kar lahko razberemo iz podatkov podjetij, da namreč domača podjetja zaostajajo po kadrovskem potencialu, dodani vrednosti na zaposlenega in donosnosti poslovanja. Vse skupaj je namreč povezano. Največkat je tako, da so domača podjetja v isti panogi glede na tehnologijo, poslovne modele in menedžerske prijeme v nekem povsem drugem filmu kot tuja podjetja. Zato se prevzem (sprememba lastništva) tako drastično in hitro odrazi na rasti produktivnosti, ker namreč novi lastniki hitro počistijo z neracionalnostmi v poslovanju, odprodajo non-core dejavnosti, uvedejo nove poslovne modele in menedžerske tehnike ter bolj pazijo na stroške. Pri tem pa še naprej investirajo (tako v fizične investicije, človeški kapital kot tudi v R&R), le da te investicije osredotočijo na core dejavnost podjetja.
Tuji lastniki pri nas se pri tem povsem enako obnašajo kot naši lastniki, ko prevzamejo podjetje tujini. Tukaj ni velike filozofije.
Je pa v igri neskončno veliko nacionalnih (in iracionalnih) sentimentov. Na koncu pa je bistveno le, koliko delovnih mest podjetja ustvarjajo, koliko davkov plačajo in kako družbeno odgovorno se obnašajo.
Hvala za link na tvojo študijo, luštna analiza!
Lp Jože
Všeč mi jeVšeč mi je
@MMM & bahaha
Kolega Mencinger ni kaj veliko analiziral. Pač pa je vzel 8 letnih agregatnih podatkov za pritok tujih investicij v 8 tranzicijskih držav ter nato odloženo vrednost teh prilivov regresiral na letno stopnjo rasti BDP. Na podlagi 56 (!) opazovanj (in to na agregatni ravni!) je “ugotovil”, da tuje neposredne investicije negativno vplivajo na gospodarsko rast. In nato “sklepal”, da gre “verjetno za negativne spillover učinke”.
Študentom vsako leto na predavanjih dam ta njegov primer, da pokažem, kako se ne sme delati ekonometričnih analiz. Kajti če iz vzorca teh 56 opazovanj izločimo samo 3 outlierje (CZ in LV v 1999 ter EE v 1998), ki jih je takrat najbolj prizadela ruska finančna kriza (valutna kriza in padec BDP), namreč njegovi rezultati niti slučajno niso več značilni. Podobno je, če iz vzorca v celoti izločimo leto 1999, za katero je značilen splošen padec BDP za vse tranzicijske države. Podobno se zgodi, če v analizo vključimo še 2 tranzicijski državi (BG, RO), na kateri je Mencinger iz ne vem katerega razloga “pozabil”.
Še več, podobno se zgodi, če denimo na stopnje gospodarske rasti regresiramo za eno leto odložene skupne bruto domače investicije – dobimo značilen negativen učinek. Laik brez ustrezne ekonomske izobrazbe bi iz tega sklepal, da skupne domače investicije zmanjšuejo BDP in da so torej investicije škodljive! Kar je seveda povsem neumen sklep. Ko Mencingerjeve “rezultate” uvodoma kot motivacijo pokažem na znanstvenih konferench v tujini, se vsi samo primejo za glavo!
Pa tukaj ne bi želel govoriti o kolegu Mencingerju, toda takšnih njegovih zavajajočih “analiz” ter napačnih in z ekonomsko stroko skreganih interpretacij sem videl že kar nekaj. Nekaj sem jih tudi zadnjič opisal. Meni se takšna zloraba stroke za neke populistične namene pač ne zdi kul.
Glede Vizjakove (AT Kearney) izjave pa naslednje:
AT Kearney je delal deskriptivno (in ne ekonometrično analizo, ker za to niso usposobljeni) na vzorcu 200 (!) slovesnkih podjetij za posamezno leto, mi pa delamo na celotni populaciji vseh slovenskih industrijskih podjetij, ki so bila aktivna v obdobju 1995-2005 in so imela vsaj 1 zaposlenega (skupaj 3,900 podjetij). O pristranosti njegovega vzorca in tako dobljenih ugotovitev seveda nima smisla niti govoriti.
Glede družbeno odgovornega ravnanja domačih in tujih podjetij v Sloveniji pa vsem, ki govorijo, da so domača podjetja bolj odgovorna do lokalnega okolja, predlagam, da si greste pogledat spletne strani vsaj največjih slovenskih podjetij (domačih in tujih), kjer so zabeležene aktivnosti podjetij na tem področju. Prav tako predlagam, da si pogledate sezname sponzorjev pri kulturnih in športnih prireditvah ali pri donacijah v zdravstvu. Nemalo boste presenečeni, ko boste videli, da tuja podjetja ne samo da ne zaostajajo za domačimi pri teh aktivnostih, ampak da jih mnoga celo prekašajo. Odnos do okolja je namreč stvar korporativne kulture, in bolj kot neko podjetje prihaja iz zahodnega dela sveta, tem višja je ta korporativna kultura in tem bolj družbeno odgovorno se ta podjetja obnašajo. Naša domača podjetja tudi počasi osvajajo te vrednote in se približujejo standardom, ki že dolgo časa veljajo v zahodnem svetu. So pa seveda izjeme (mnogokrat tudi brutalne) na obeh straneh. Pač odraz individualne korporativne kulture podjetja.
Všeč mi jeVšeč mi je