So 100% rezerve prava rešitev za stabilen bančni sistem?

Aleš Praprotnik

Komentator Financial Timesa Martin Wolf se je v zadnji kolumni dotaknil reforme monetarnega sistema. V njej zagovarja idejo, da je treba bankam prepovedati ustvarjanje denarja, da naj se banke omeji na posojanje predhodno ustvarjenega denarja in da naj za ves novoustvarjeni denar skrbi država. Ta predlog, ki se mu drugače reče tudi 100% rezervna zahteva, je v 30-ih letih prejšnjega stoletja skupaj z drugimi ekonomisti podpiral Irving Fisher (Čikaški načrt, 1933 in Program za monetarno reformo, 1939) kot reformni odgovor na Veliko depresijo in na delovanje finančnega sistema. Določene reformne predloge iz teh dokumentov so uzakonili, vendar 100% rezervna zahteva nikoli ni ugledala luči sveta. Danes uvedbo le-te zagovarjajo predvsem skupina Positive Money iz Velike Britanije, American Monetary Institute in ZDA in prof. Joseph Huber iz Nemčije. Prav tako sta ji naklonjena Michael Kumhof in Jaromir Benes iz Mednarodnega denarnega sklada. Nadaljujte z branjem

Česa Piketty (še) ne pove

Robert Kuttner se v analizi Pikettyjeve knjige “Capital in the Twenty-First Century” fokusira predvsem na to, česar Piketty v knjigi ne pove. In sicer, da v analizi obdobja, ki je izjema od “naravne tendence” kapitalizma po koncentraciji bogastva (obdobje 1941-1973 v ZDA in 1945-1973 v Evropi), ne gre globlje in ne razloži, katere značilnosti tega obdobja in katere ekonomske politike so privedle do zmanjševanja ekstremne neenakosti. Gre seveda za politike socialne države, politiko visokih davčnih stopenj na najvišje dohodke in veliko moč sindikatov. Nadaljujte z branjem

Zmedena obramba mainstream ekonomije?

The flimflam defense of mainstream economics – Thomas Palley:

The teaching of economics has recently been in the news. One reason is the activities of Manchester University undergraduates who have formed the Post-Crash Economics Society to protest the monopoly of mainstream neoclassical economics in university lecture halls. A second reason is criticism of the neoclassical reasoning in Thomas Piketty’s runaway best seller “Capital in the Twenty-First Century”.

This criticism and calls for including heterodox economic theory in the curriculum have prompted a defense of mainstream economics from Princeton University’s Paul Krugman and Oxford University’s Simon Wren-Lewis. Both hail from the mainstream’s liberal wing, which muddies the issue because it is easy to conflate the liberal wing with the critics. In fact, the two are significantly different and their defense of mainstream economics is pure flimflam. Nadaljujte z branjem

Jankovićev samomor in nacionalna škoda

Vsi poznate prigodo o žabi, ki čez vodo na hrbtu nese škorpijona. Škorpijon si ne more kaj, da žabe sredi poti ne ne bi pičil in tako svojih možnosti preživetja zmanjšal na ničlo. Enako je Zoran Janković svoje opcije političnega preživetja zakockal v petek. Pred petkom smo, tudi jaz, močno precenjevali njegov mešetarski racio. Toda ni si mogel pomagati. Škorpijon v njemu, gromozanski egotrip, je bil močnejši od racia. Ne glede na razpad vlade in povratek politične nestabilnosti in ne glede na razpad lastne stranke. Janković je uprizoril umor vlade in svoj samomor (kot je lepo sumariziral Rajko Pirnat).

Toda nacionalna škoda zaradi Jankovićevega “umora s samomorom bo relativno majhna, pa še njega se bomo znebili. Nadaljujte z branjem

Kako zelo zanič je študij ekonomije

Gibanje za prenovo študija ekonomije je sicer hvalevredno. Mainstream ekonomisti so res naredili dokaj slabo nalogo pri napovedi te zadnje velike recesije, kot tudi pri vseh prejšnjih. Ekonomisti smo pač boljši pri razlagi, zakaj se je nekaj zgodilo kot pa pri napovedovanju bodočih dogodkov. Objektivno premalo vemo o kompleksnih relacijah med ekonomskimi subjekti (čeprav si domišljamo, da vemo zelo veliko), uporabljamo v bistvu zelo poenostavljene  teoretske modele za njihovo razumevanje (čeprav so izjemno sofisticirani in kompleksni), hkrati pa ne znamo in ne bomo nikoli mogli rešiti problema negotovosti. Tega razen Boga nihče ne more.
Nadaljujte z branjem

O prenovi študija ekonomije

Simon Wren-Lewis (Oxford) je skeptičen do navdušenosti nad dramatično prenovo študija ekonomije:

At its heart the critique is an appeal for plurality in economics. Rather than pretend that there is one right way to do economics (what the critique calls neoclassical), the critique says we should recognise that there are many alternative perspectives which have significant worth (and which therefore undergraduates should have significant exposure to). These alternative perspectives have become marginalised within economics over the last few decades, and the critique suggests that the financial crisis is evidence that this process should be reversed. This is not an unusual complaint, and I hear it frequently from those working in other social sciences. Nadaljujte z branjem

Kritikastri “na pamet”

Arthur Goldhammer je stopil v bran Pikettyjeve knjige Capital in the Twenty-First Century, ki jo je prevedel iz francoščine v angleščino, pred rokohitrskimi komentatorji, ki knjige sploh niso prebrali:

Thomas Piketty’s Capital in the Twenty-First Century has been an immense success. As the book’s translator, I’m not surprised it has found an audience. Having spent many months with the text, I know the depth of the research it embodies and the importance of its argument for our current political debate about inequality. Since publication, I have followed the reviews with great interest. Some, like Robert Solow’s, have engaged with the deep structure of the argument, performing a real service to readers who may not be fully prepared to digest the sheer volume of material that Piketty presents in 655 pages replete with graphs, tables, and the necessary minimum of mathematical formulas. Other commentators have preferred to ride their own personal hobby horses rather than engage with the challenge of Piketty. An article that falls into the latter category, by James Poulos, appeared here on The Daily Beast. Nadaljujte z branjem