Kako zelo zanič je študij ekonomije

Gibanje za prenovo študija ekonomije je sicer hvalevredno. Mainstream ekonomisti so res naredili dokaj slabo nalogo pri napovedi te zadnje velike recesije, kot tudi pri vseh prejšnjih. Ekonomisti smo pač boljši pri razlagi, zakaj se je nekaj zgodilo kot pa pri napovedovanju bodočih dogodkov. Objektivno premalo vemo o kompleksnih relacijah med ekonomskimi subjekti (čeprav si domišljamo, da vemo zelo veliko), uporabljamo v bistvu zelo poenostavljene  teoretske modele za njihovo razumevanje (čeprav so izjemno sofisticirani in kompleksni), hkrati pa ne znamo in ne bomo nikoli mogli rešiti problema negotovosti. Tega razen Boga nihče ne more.

Toda so ekonomisti pri tem resnično toliko slabši od denimo fizikov pri napovedovanju potresov? Ali zdravnikov pri boju proti raku in drugim boleznim? itd. itd. Preprosto premalo vemo. Ob tem, da bomo problem zdravila proti raku verjetno v bližnji prihodnosti lahko rešili. Problema “dobrega modela” za razumevanje kompleksnih relacij med ekonomskimi subjekti ter problema negotovosti pa ne bomo nikoli rešili. Prvi problem je preveč kompleksen, drugi pa je objektivno nerešljiv.

Študij ekonomije je resda zašel v neko neoptimalno pot. Medtem ko je na najboljših ekonomskih šolah v ZDA na doktorski ravni problem pretirane matematizacije znotraj neoklasične ali neokeynesianske paradigme, pa je pri nas problem, da pravega študija ekonomije sploh nimamo. Nikoli ga nismo imeli. Toda ekonomija, ki sem jo jaz študiral konec 1980. let, je bila na višji ravni, kot ekonomija, ki jo slišijo naši študenti ekonomije danes. Ekonomijo smo večinoma izgnali na račun povečanja vsebin poslovnih ved, menedžmenta, financ in ostalih “soft” poslovnih ved. “Zasluga” za to gre pač bivšim vodstvom ekonomskih fakultet, ki so imeli drugačne vizije razvoja. Prav gotovo pa s tem niso naredili usluge študentom, ki so zaradi fundamentalnega pomanjkanja znanja s področja mikro in makro ekonomije, matematike in ekonometrije preprosto nekonkurenčni, ko želijo nadaljevati študij v tujini.

Pri nas moramo najprej študij ekonomije močno okrepiti in ojačati nosilne stebre ekonomije ter jih hkrati nadgraditi. Z nadgraditvijo imam v mislih, da je treba nosilne stebre ekonomije (mikro in makro) postaviti v zgodovinski kontekst. Vse teorije so nastale v določenem zgodovinskem kontekstu, iztrgane iz tega konteksta lahko dobijo nek povsem drugačen pomen. Ne obstajajo brezčasne ekonomske teorije in ne obstajajo univerzalne ekonomske teorije, pač pa je vsaka od njih uporabna zgolj v konkretnem realnem kontekstu. Mnogi moji kolegi se s tem sicer ne bodo ne strinjali. Toda to je večinoma problem njihove relativizacije zgodovine in fizikalnega pristopa k reševanju v osnovi socioloških in psiholoških problemov na polju ekonomiziranja z omejenimi viri.

S študijem ekonomije znotraj zgodovinske dimenzije, torej z umestitvijo v zgodovino ekonomske misli, bodo študenti dobili tudi večji občutek za intuicijo. Intuicija pa je ključna za razumevanje vsakokrat aktualnega gospodarskega dogajanja ter za oblikovanje ekonomske politike, prilagojene potrebam aktualnega trenutka.

Ker ni univerzalne teorije, tudi ni univerzalnih receptov. Vsaka situacija je unikatna in treba jo je reševati s posebnim miksom ukrepov. Če poenostavim, krize neučinkovite ponudbe rešujemo z ukrepi ekonomike ponudbe, krize premajhnega povpraševanja pa rešujemo s keynesianskimi ukrepi. Pri čemer je pri vsaki miks ukrepov zelo raznovrsten in se lahko tudi med seboj prekriva. Neupoštevanje tega lahko vodi v tako drage napake, kot je bil poskus reševanja sedanje krize pomanjkanja povpraševanja s politiko varčevanja in zmanjševanjem davkov. Ekonomija je umetnost eklekticizma in pragmatizma. Dobra ponazoritev tega je denimo politika ameriškega Fed in njegovega modela, ki je heterodoksen in se sproti prilagaja aktualnemu dogajanju.

Prenovljen ekonomski študij pri nas mora torej biti vsebinsko okrepljen na nosilnih stebrih ekonomije (mikro, makro, matematika, ekonometrija, zgodovina ekonomske misli), ki pa jih je treba okrepiti s številnimi prispevki heterodoksnih ekonomskih šol ter z “treningom” intuicije. Ključno se mi zdi predvsem to, da študente ob solidnem znanju teorije znamo tudi “naučiti” intuicije. Intuicije pa se je mogoče priučiti samo s študijem zgodovine in empiričnim analiziranjem dejanskega dogajanja v gospodarstvu. Študent mora s študijem ekonomije pridobiti predvsem sposobnosti samostojnega razmišljanja ter intelektualne širine in odprtosti, da bo v konkretnih situacijah znal postaviti pravo diagnozo in poiskati optimalen miks ukrepov ekonomske politike. Tako kot mora specializant medicine iz danih podatkov o pacientu postaviti pravilno diagnozo in predpisati prava zdravila. Dobri zdravniki so tisti, ki se najmanjkrat zmotijo.

Še nekaj. S študijem ekonomije dejansko ustvarjamo bodoče voditelje. Nikakor pa ne bi smeli ustvarjati fahidiotov. Fahidioti nikoli ne morejo biti dobri voditelji, so lahko zgolj koristni kot referenti pri opravljanju določenih tehničnih nalog, denimo pri vodenju financ. Toda voditelji morajo biti ne samo tehnično inteligentni, pač pa tudi imeti intelektualno širino in socialno empatijo. Platon v “Državi” vodenja države ni zaman zaupal filozofom.

3 responses

  1. Seveda je potrebna prenoviti univerzitetne programe. Ampak bojim se, da danes ni več dovolj časa, da bi začeli pri temeljih. Tudi ti seveda pridejo na vrsto. Ampak za preventivo bo se cas. Mislim, pa da je odgovornost tistih ekonomistov, ki ne vegetirajo in spremljajo ekonomsko misel, premiso po svetu dolznost, da zacnejo z razlago, vprasanji in ucenjem. Na zacetku se morda pocutis idiot, ampak slej kot prej se zacno stvari odpirati in prepoznavati. Galileo, Kopernik, Albert …prav vsi v zgodovini so morali prehoditi isto pot. Zdaj ste na vrsti ekonomisti, ki razumete. Za vzpodbudo še ena iz sveta http://www.positivemoney.org/2014/04/debate-money-reform-goes-mainstream/

%d bloggers like this: