Monthly Archives: julij 2008

Ekonomisti in ideologija

14 julija, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 3 komentarji

Nasvet Grega Mankiwa, naj se oba ameriška predsedniška kandidata v svojih programih izogneta temam, o katerih ni soglasja med ekonomisti in se raje posvetita tistim z veliko stopnjo konsenza, se mi zdi precej vprašljiv. Iz dveh vidikov.

Prvič, lotevati se zgolj problemov, kjer vlada skorajda popolno soglasje ekonomistov o možnih rešitvah, je precej omejujoče (presek takšnih tem je zelo majhen) in neambiciozno. S tem se apriori črta vse reformne ukrepe, kar ne ponuja veliko možnosti za nove razvojne vizije. Predstavljajte si Slovaško leta 2003 in njeno lastno ambiciozno Lizbonsko strategijo, ki je med drugim vključevala davčno, pokojninsko, socialno, zdravstveno in šolsko reformo. Skupina ekonomistov okrog Ivana Mikloša, finančnega ministra in podpredsednika vlade, je zastavila program in ga izpeljala, kljub velikemu nasprotovanju večine ostalih ekonomistov.

Slovaška je po tem paketu reform naredila ogromen korak naprej, odprla nekaj desettisoč novih delovnih mest, privabila ogromno tujih investicij in za trikrat povečala stopnjo rasti ter s tem za trikrat hitreje začela zmanjševati zaostanek v razvitosti za EU. Po Mankiwu se slovaška vlada pod vodstvom Dzurinde in Mikloša zaradi “pomanjkanja konsenza” med ekonomisti, če se milo izrazim, tega razvojno-reformnega projekta ne bi smela lotiti. Toda danes je Slovaška bistveno bolj bogata in perspektivna država, kot bi bila brez tega, ambicioznega in za marsikaterega ekonomista spornega razvojnega projekta. Iskanje konsenza je dobra lastnost politikov, toda običajno prevelika vnema po doseganju soglasja vodi k stagnaciji, včasih je potrebno kot politik tudi iti preko tega in narediti bolj pogumne korake.

Razmišljam o tem, katero področje v Sloveniji je takšno, o katerem se vsi ekonomisti strinjamo. Težko se spomnim kakšnega. Morda je še najbližje konsenzu razmišljanje o izravnanem proračunu oziroma o maksimi nizkega primanjklaja. Pa še glede tega se spomnim ene komične situacije  kakšnih deset let nazaj, ko je na kongresu Zveze ekonomistov Slovenije na Bledu kolega Mencinger govoril o tem, da ne razume te fame okrog nizkega deficita oziroma izravnanega proračuna in da se mu ne zdi čisto nič dramatičnega, če ima država bolj konkreten deficit v proračunu. Nakar se je dvignil Marjan Podobnik, tedanji podpredsednik vlade, ki je pridno sedel v prvi vrsti in poslušal ekonomske debate, in ošvrknil Mencingerja, da so izravnane javne finance izjemno pomembne za makroekonomsko stabilnost in da se mu zdi nevarno razpredati o povečanju proračunskega primanjkljaja.

In drugič, zanimivo se mi zdi, da je Mankiw kot dve temi, katerih naj bi se vlada ognila zaradi pomanjkanja konsenza med ekonomisti, omenil prav davke in zdravstvo. Ne bom trdil, da res obstaja ta povezava, toda Mankiw je bil ekonomski svetovalec Busha ml. in Mitta Romneya, kar bi ga nekako kvalificiralo za simpatizerja republikancev. Republikanci pa po eni strani seveda ostro nasprotujejo zdravstveni reformi v smeri univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi revnim omogočil vsaj nekoliko boljšo zdravstveno oskrbo, po drugi strani pa po Bushevi davčni reformi, ki je razbremenila predvsem lastnike kapitala, torej bogatejše sloje, niso naklonjeni temu, da bi z novo, demokratsko, davčno reformo te pridobitve Bushevega mandata spet izgubili.

Morda se motim, toda ne morem se znebiti vtisa, da je Mankiwov komentar v NY Timesu s tega vidika ideološki. Jasno, tudi ekonomisti so samo ljudje, z vsemi svojimi osebnimi prepričanji. Toda ekonomisti kot intelektualci bi vseeno morali iti preko ideoloških dogem in bi morali stremeti k večjemu družbenemu napredku, višji blaginji za vse pripadnike družbe in zmanjšanju neenakosti.

Moram reči, da mi je osebno bistveno bližje Krugmanova linija, tako v kolumnah in knjigah v zadnjem desetletju in pol kot tudi v zadnji knjigi “The Conscience of a Liberal” (2008). S humanističnega vidika. V začetku tretjega tisočletja resnično ni humano, da 15% državljanov nima niti osnovnega zdravstvenega varstva, da pa hkrati država nameni tri bilijone dolarjev za neko neumno vojno v Iraku (zadnja knjiga J. Stiglitza govori o tem), od katere imajo koristi samo naftne družbe in njeni lastniki od Vladivostoka do Texasa. Ki nato dobijo še znižanje davkov.

Ali pa jaz preprosto ne razumem tega …

Razvojni premislek štev. 10: Davčni popravki

14 julija, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 3 komentarji

* Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Spomnimo se – prejšnja vladna koalicija je leta 2004 izgubila volitve – kljub epohalnemu dosežku vključitve v EU in odločitve za sprejem evra – zaradi kombinacije nakopičenega nezadovoljstva volivcev zaradi stanja v družbi (občutka vsesplošnega klientelizma in privilegijev oblasti) ter napak ekonomske politike. Žebelj v krsto usode prejšnje vladne koalicije je bila nedvomno ponesrečena davčna reforma z uvajanjem izjemno kompliciranega sistema dohodnine (spomnite se obdavčitve bonitet službenega mobitela in parkirišča ter obravnave odvisnega in neodvisnega razmerja pri obdavčitvi dohodkov!) ter z uvedbo »turbo davka« na kapitalske dobičke s 50 % davčno stopnjo. Ta turbo davek je bil nekakšen »lex Janković« oziroma tedanji vladni populistični poskus boja proti kapitalskim tajkunom, ki jih je simboliziral Zoran Janković kot tedanji direktor ter (razmeroma glede na današnje standarde) relativno majhen lastnik Mercatorja.

Volivci in gospodarstveniki so bili tako nezadovoljni s tem vladnim hokus – pokusom, da se jim je celo Janez Janša zdel boljša izbira kot Anton Rop in tedanja vsemogočna LDS. Čeprav o davkih ni vedel skorajda nič povedati, razen da je to tisto, kar ljudje čutijo na svojih žepih. Nova, sedanja vladna koalicija je potrebovala le dober mesec mandata, da je odpravila turbo davek na kaptalske dobičke in namesto njega uvedla cedularno obdavčitev v višini 20%, hkrati pa napovedala korenito reformo sistema dohodnine. In če smo pošteni (in če zanemarimo ponesrečen poskus uvajanja enotne davčne stopnje, kar je »zasluga« mene in mojih kolegov) je dvojcu Šircelj – Simič uspelo izjemno reformirati davčni sistem in predvsem sistem dohodnine poenostaviti (ukinitev mnogih bonitet in olajšav), ga narediti evropsko prijaznega do davkoplačevalcev (ukinitev vlaganja dohodninskih napovedi) ter nekoliko znižati davčno breme.

Seveda pa je sedanja vlada v tej davčni reformni ihti naredila tudi mnoge nepotrebne neumnosti zaradi ne dovolj pretehtanih ex ante analiz sprememb. Pokazalo se je, da je reforma dohodnine sicer znižala davčno breme tistim z najnižjimi dohodki, čeprav le v višini »pol kranjske klobase in enega piva« na letnem nivoju, medtem ko je zaradi premalo pretehtane davčne lestvice, ukinitve olajšave za nakup stanovanja ter zmanjšanja otroške olajšave dodatno davčno obremenila predvsem širok pas srednjega sloja, ki danes plačuje višjo dohodnino kot pred to davčno reformo. Davčna reforma je prinesla tudi takne nesmisle, kot je uvedba 50-odstotne davčne olajšave na plačilo obresti za prejemnike denacionalizacijskih obveznic ob hkratni uvedbi obdavčitve obresti z relativno nizkim pragom neobdavčenih obresti. Da ne govorimo o tem, da vlada s premajhno splošno olajšavo ni kompenzirala ukinitve olajšav za knjige, naložbe v znanje in zdravila.

No, in na koncu se je vlada ujela v tipično predvolilno demagogijo z uvedbo novega »turbo davka na turbo dobičke« od kapitalskih dohodkov v všini 40 %, kar v osnovi predstavlja samo nadaljevanje politike populizma in demagogije boja proti tajkunom – ki jih je sicer sama ustvarila – z davčnimi sredstvi tudi za glavnino nič krivih davčnih zavezancev. S temi slabo domišljenimi ali celo popolnma nepremišljenimi demagoškimi davčnimi spremembami se je vlada ujela v lastno populistično past, saj nobena normalna vladna koalicija, ki si želi izvolitve, v letu volitev ne zvišuje davčnih bremen, sploh pa ne za najbolj aktivni del prebivalstva. Zato lahko jeseni pričakujemo podoben odgovor volivcev, kot ga je dobila davčna reforma Ropove vlade.

Gospodarstvo je izjemno dinamična dejavnost, ki zato potrebuje tudi izjemno učinkovit, preprost in prilagodljiv davčni sistem. Prebivalstvo na drugi strani pa potrebuje ob administrativni preprostosti predvsem predvidljiv in v nekaterih obrisih dolgoročno stabilen davčni sistem, ker pač na njegovi osnovi temelji svoje dolgoročne odločitve – od odločitev glede števila otrok, odločitev glede vlaganj v dolgoročne vrednostne papirje do nakupa nepremičnin. Naslednja vlada mora zato razmisliti o nekaterih nujnih popravkih davčnega sistema, ki ga bodo naredili bolj preprostega, administrativno učinkovitega, stimulativnega in prijaznega do davkoplačevalcev.

Predlog 1: Dohodninski popravki

Kot sem omenil že zgoraj, je vlada ob ukinitvi večine olajšav (tudi za nakup stanovanja ter naložb v znanje in zdraje) določila prenizko splošno olajšavo ter otroško olajšavo. Ob hkratni nerodni razporeditvi davčnih zavezancev v obstoječe tri davčne razrede je nova dohodninska ureditev le neznatno razbremenila tiste v najnižjem razredu, hkrati pa občutno dodatno obremenila srednji sloj, medtem ko je bil ozek sloj davkoplačevalcev z najvišjimi dohodki močno razbremenjen tako z znižanjem dohodninske stopnje, s cedularno 20-odstotno obdavčitvijo kapitalskih dohodkov kot tudi z butasto 50-odstotno davčno olajšavo na plačilo obresti za prejemnike denacionalizacijskih obveznic. Vlada je s takšnim sistemom ponostavitve dohodnine in premešanja davčnih razredov dejansko uvedla nekatere najmanj zaželene učinke davčnega sistema z enotno davčno stopnjo na slovaški način – višjo obremenitev srednjega sloja.

Toda sistem je bil spremenjen in deluje, potreben je le določenih popravkov v smeri bolj pravične razporeditve davčnih bremen ter doseganja nekaterih drugih ciljev v kombinaciji s socialnimi politikami. Vlada se je pred kratkim reševanja tega problema lotila na precej neroden način – popravki dohodninskega zakon, uvedeni 1. julija letos, namreč prinašajo diferencirane višine splošne olajšave. Zavezanci z do 8.300 evrov letnega skupnega dohodka bodo tako lahko uveljavljali splošno olajšavo v višini 4,959.60 evrov, tisti z letnim dohodkom med 8.301 do 9.600 evrov splošno olajšavo v višini 3.959,60 evra, tisti nad 9.600 evrov pa le višini 3.959,60 evra. Kakorkoli že zgledajo socialno naravnane, so takšne diferencirane višine splošne olajšave neumnost in uvajajo ob neenakopravnosti davčnih zavezancev tudi precej nepotrebnega davčnega administriranja. Bistveno bolj smiselno je uvesti enotno splošno olajšavo v višini davčne osnove zavezancev z minimalno plačo, torej okrog 5.400 evrov. S tem bi davčne zavezance z minimalno plačo dejansko oprostili plačevanja dohodnine, medtem ko bi bili ostali davčni zavezanci dodatno nediskriminatorno razbremenjeni ne glede na višino dohodka.

Veljalo bi razmisliti o uknitvi »otroške olajšave« (olajšave za vzdrževane družinske člane), ki je v sedanji obliki nepravična, saj je davčni zavezanci z nizkimi dohodki sploh ne morejo izkoristiti, za tiste v srednjem razredu je prenizka, medtem ko so otroci staršev v najvišjem razredu ovrednoteni bistveno višje. Za lažje razumevanje naj povem, da to olajšavo (ki po novem znaša 2.183,76 evrov), lahko starši izkoristijo samo v višini davčne stopnje razreda, v katerem se nahajajo. Torej zavezanci, ki spadajo v davčni razred 16-odstotno stopnjo lahko za prvega otroka zmanjšajo svojo letno davčno obveznost za 349 evrov (29,1 evro mesečno), tisti v razredu z 27-odstotno stopnjo za 589 evrov letno (49,1 evro mesečno), tisti v razredu z 41% stopnjo pa za 895 evrov letno (74,6 evra mesečno). To preprosto pomeni, da je prvi otrok staršev v najnižjem davčnem razredu vreden približno trikrat manj od prvega otroka staršev v najvišjem razredu. Bistveno bolj primerna bi bila nadomestitev »otroške olajšave« z uvedbo univerzalnega dodatka za vzdrževane družinske člane v višini 150 evrov mesečno (1.800 evrov letno) za prvega otroka (vzdrževanega člana), 200 evrov mesečno za drugega, 250 evrov mesečno za tretjega in tako naprej. S tem bi, prvič, vse otroke dejansko izenačili pred zakonom ne glede na višino dohodka staršev, drugič, bistveno bi povečali stimulacije za otroke in bolj spodbujali višjo rodnost, in tretjič, hkrati bi se znebili nepotrebnega davčnega administriranja pri različnih socialnih transferjih (otroški dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo itd.).

Prav tako nujna je ponovna uvedba davčne olajšave za nakup stanovanja, saj ta pomaga predvsem tistim z najnižjimi dohodki in mladim pri reševanju stanovanjskega problema in s tem spodbuja k odločanju za družino in večjo rodnost.

Predlog 2: Poenostavitev obdavčitve kapitalskih dohodkov

Z zadnjimi popravki zakona o dohodnini glede kapitalskih dohodkov je tudi ta vlada kapitalsko pogrnila in dokazala, da se na to področje ne spozna. Namesto poenostavitve sistema in popolne uveljavitve cedularne obdavčitve (enotne davčne stopnje) je uvedla številne nove anomalije (50-odstotna davčna olajšava na plačilo obresti za prejemnike denacionalizacijskih obveznic in še dodatno zapletla davčno ureditev (določanje višine doseženih a ne izplačanih obresti po metodi konstantnega donosa, možnost uveljavljanja pobotanja dobičkov in izgub itd.), ki je bila že sedaj slabo razumljiva davčnim zavezancem in hkrati administrativno izjemno zahtevna tako za davčno upravo kot za davčne zavezance. Da ne govorimo o »turbo davčni stopnji«.

Ta del dohodninske zakonodaje, ki se nanaša na kapitalske dohodke, zahteva bistveno prevetritev v smeri poenostavitve in odprave oprostitev, znižanih davčnih stopenj, upoštevanja stroškov povezanih s pridobitvijo in odsvojitvijo finančnega kapitala ter pobotanja izgub z dobički ter v smeri enotne, cedularne obdavčitve. Najbolj sprejemljiv se zdi predlog, ki sta ga pripravila Marko Simoneti in Žiga Dremelj, ki predvideva, da bi pri dohodkih od finančnih in kapitalskih naložb v večji meri izkoristili način pobiranja davka z davčnim odtegljajem pri organizacijah, ki izvajajo te kapitalske transakcije. Tako bi dohodnino od dividend in dividendam podobnih dohodkov ter obresti (za naložbenike) plačevali izdajatelji vrednostnih papirjev, od obresti banke in hranilnice, od kapitalskih dobičkov od prodaje investicijskih kuponov družbe za upravljanje, od prodaje domačih vrednostnih papirjev preko organiziranega trga borzni člani, od dividend, obresti ter dobičkov od prodaje tujih vrednostnih papirjev preko slovenskih borznoposredniških družb te družbe. Od ostalih domačih dobičkov od odsvojitve domačih finančnih naložb (izven organiziranega trga ter lastniških deležev domačih gospodarskih družb) in dividend, obresti ter dobičkov od odsvojitve finančnih naložb v tujini oziroma preko tujih posrednikov, pa bi se davek pobiral na podlagi napovedi davčnega zavezanca ter odmerne odločbe davčnega organa. Potrebna bi bila tudi razširitev davčne osnove na izvedene finančne instrumente in dolžniške vrednostne papirje. Tovrstne spremembe bi ob razširitvi davčne osnove predvsem doprinesle k bolj enakopravni davčni obravnavi vseh finančnih naložb ter bistveno poenostavile davčno administriranje.

Predlog 3: Večje davčne spodbude za podjetniška vlaganja

Ena večjih neumnosti prejšnje vlade, ki je tudi ta vlada ni popravila, je zmanjšanje investicijskih olajšav za podjetja. S tem so bila po eni strani prizadeta predvsem manjša in manj kapitalsko intenzivna podjetja. Po drugi strani pa se davčno breme za podjetja – klub postopni odpravi davka na izplačane plače ter zniževanju stopnje davka od dohodka pravnih oseb – ni zmanjšala, ampak se je za najbolj dinamična podjetja, ki največ investirajo, celo povečala. Naslednja vlada bo morala razmisliti o ponovni okrepitvi olajšave (do 40 % osnove za davek od dobička) za poslovne investicije v raziskave in razvoj ter nove tehnološke programe oziroma tehnološke posodobitve. Po drugi strani pa tudi o uvedbi posebne olajšave za družbeno koristno donatorstvo podjetij (do višine 10 % osnove za davek od dobička), torej za »donatorske investicije« podjetij na tistih področjih, ki pomagajo predvsem razvoju zdravstva, znanja, umetnosti in športa. S tem bi donatorska dejavnost podjetij ponovno zacvetela, okrepil bi se gmotni položaj zdravstva, znanosti, šolstva, umetnosti in športa na bistveno bolj činkovit način in ne da bi morala ta sredstva zagotavljati država.

Razvojni premislek štev. 9: Zunanjepolitične vizije

7 julija, 2008 By in slovenija, v ospredju 1 komentar

* Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Zunanja politika je v svojem bistvu sredstvo za doseganje ekonomskih in morebitnih drugih ciljev države. Bolj kot je država sodobna in politična elita zrela, bolj zunanja politika skrbi za doseganje ekonomskih ciljev. Manj kot so demokracije in politične elite zrele, tem bolj se navdušujejo nad »nacionalnim« interesom v obliki fizičnih osvajanj tujih ozemelj oziroma tem bolj želijo maksimirati nacionalni teritorij. Dobra ilustracija tega so na eni strani vse osvajalne vojne v zgodovini, vojne za kolonije, v novejši zgodovini denimo srbska »sveta vojna« za »Veliko Srbijo« ali Busheva neumna vojna za Irak. Lep primer te kratkovidne, predmoderne zunanje politike je denimo tudi Jorasova »vojna« pod političnim sponzorstvom SLS za »vsak pedenj slovenske zemlje«.

Toda mnogo bolj poučno kot se učiti na zadnjih srbskih, Bushevih ali Jorasovih napakah je razumeti zgodovino. Da je nacionalni interes dejansko ekonomski interes so se politične elite zavedale že zelo zgodaj. Na prehodu iz srednjega v novi vek, v času ekonomskega merkantilizma, so se države denimo zavzemale za doseganje čim večjega nacionalnega bogastva, danes bi temu rekli BDP, ker je to po pomenilo ne samo veliko ekonomsko ampak tudi politično moč. Problem je bil edino v razumevanju, kako najbolj učinkovito povečati nacionalno bogastvo. Tedaj so nacionalno bogastvo merili z zlatom, kajti nacionalne valute so bile bodisi nominirane v zlatnikih bodisi je zlato predstavljalo kritje za izdajo bankovcev.

Bila sta samo dva načina za povečanje obsega zlata v državi. Bodisi ropanje zlata v tujini (zato vse te španske, portugalske, britanske in francoske osvajalne ekspedicije in kolonizacija sveta) bodisi presežek v zunanji trgovini s svetom, ki je pomenil neto dotok zlata v državo (ker se je v mednarodni trgovini plačevalo z zlatom). Seveda je bila takšna politika držav med 15. in 18. stoletjem kratkovidna in ni omogočala optimalnega razvoja, saj so bile svetovne zaloge zlata omejene, ne glede na uspešnost v vojnah za kolonije. Na drugi strani pa tudi enostranska zunanjetrgovinska politika, ki je zasledovala cilj presežka v zunanji trgovini, ni omogočala velikega potenciala za rast, saj so vse države omejevale uvoz in poskušale pospeševati izvoz. Moral se je pojaviti Adam Smith, ki je v knjigi z naslovom »Raziskovanje vzrokov za bogastvo narodov« (1776) razložil, da izvor bogastva narodov ni v zlatu, ampak v uspešnem gospodarstvu in čim bolj prosti zunanji trgovini. Razložil je, da je trgovina za vse države koristna, ker z njo bodisi pridejo do proizvodov, ki jih doma sploh ne proizvajajo, bodisi lahko določene proizvode v tujini kupijo ceneje, kot če bi jih same proizvajale. Ker to velja univerzalno, je torej bogastvo držav tem večje, čim bolj sprostijo trgovino in dovolijo, da se povečuje nacionalna proizvodnja in trgovinski tokovi s svetom.

Smith je tako uveljavil koncept ekonomskega liberalizma v zunanji trgovini, ki še danes predstavlja najbolj zdrav koncept uveljavljanja nacionalnih interesov v mednarodnem okolju. Neumno se je bojevati za fizične zaplate zemlje, pač pa je potrebno te – katerekoli že – zaplate zemlje spraviti v funkcijo domačih ekonomskih interesov. Ali z drugimi besedami, tuja ozemlja je treba kapitalsko osvojiti. Eno najbolj pametnih politik na tem področju je po padcu železne zavese vodila Avstrija, ki je ne samo dovolila, ampak predvsem aktivno utirala pot avstrijskemu kapitalu pri prodoru na Vzhod in Jugovzhod Evrope. Avstriji gre danes prav zaradi tega zelo dobro, čeprav se njeno ozemlje ni povečalo niti za centimeter. Če naredite vzporednico z velikosrbsko politiko iz konca osemdesetih let in primerjate rezultate, lahko lepo vidite, kakšni zahojeni tepci so – po izgubi še Kosova – izpadli srbski voditelji v primerjavi z avstrijskimi. Če potegnete vzporednico denimo tudi s slovensko zunanjo politiko do Hrvaške v zadnjih 18 letih in primerjate rezultate, lahko ugotovite, kakšni zahojeni kekci smo izpadli Slovenci, ker smo zasledovali arhaičen »interes zemlje«, namesto, da bi »žrtvovali« vloge hrvaških varčevalcev v nekdanji Ljubljanski banki in jih poplačali ter nato kapitalsko osvojili Hrvaško in zdaj podobno kot Avstrijci vlekli iz tega velike dolgoročne dobičke. Zraven pa bi še z levo roko rešili problem meje v dobrososedskem duhu.

Čeprav se zdi na prvi pogled, da smo z osamosvojitvijo, vključitvijo v EU in zdaj še predsedovanjem EU izpolnili vse slovenske zunanjepolitične cilje, je to zelo kratkoviden pogled. Osamosvojitev in vključitev v EU predstavljata zgolj infrastrukturo za hitrejši gospodarski razvoj, samo predsedovanje EU pa je bilo zgolj prestižnega pomena brez resnih ekonomskih posledic. Nasprotno pa mora biti zunanja politika stalna spremljevalka interesov slovenskega gospodarstva ne glede na tovrstne enkratne zunanjepolitične dogodke in ne glede na to, kdo je na oblasti pri nas ali v kateri izmed tujih držav. Zato dovolite, da dam v premislek tri drobne zunanjepolitične vizije, ki lahko pomembno vplivajo na promocijo slovenskih gospodarskih interesov v tujini.

Predlog 1: Make trade with Croatia not war

Kakorkoli pogledate, je Hrvaška najpomembnejši slovenski trgovinski partner tako na strani blaga kot storitev. In tako bo ostalo tudi v prihodnje, ker pač Slovenija meji na Hrvaško in so stroški trgovine najmanjši, in ker ima Hrvaška čudovito jadransko obalo, mi pa alpsko hribovje, kar bo vedno ustvarjalo pomembne bilateralne tokove turistov in denarja. Zato mora biti Hrvaška v bodoče prva slovenska zunanjepolitična prioriteta. Vendar ne tako, da se pogovarjamo prek patruljnih čolnov v Piranskem zalivu ali Jorasovih cvetličnih korit ter izmenjujemo diplomatske note, pač pa tako, da Hrvaško obravnavamo kot partnerja. Enakopravnega partnerja. Meja, tako morska kot Jorasovi centimetri zemlje, je dejansko nepomembna in ne bo nič hudega, če še 50 let ne bomo razrešili teh mejnih zadev. Pač pa se bomo namesto tega domenili, kako ljudem, ki živijo na teh ozemljih ter gospodarskim subjektom, omogočiti čim lažje bivanje in prehajanje meje ter izkoriščanje mejnega in obmejnega področja. Jošku Jorasu bo popolnoma vseeno ali se njegova hiša nahaja na hrvaški ali slovenski strani neke itak umetno namišljene politične meje, ko bo Hrvaška postala članica EU in Schengena. Ko bomo odstranili mejne prehode med Slovenijo in Hrvaško, bodo odšla tudi cvetlična korita in Joras bo lahko hodil na svojo parcelo koder bo hotel. Podobno bo s turističnim prehajanjem meje na morju in z dostopom koprskega pristanišča do mednarodnih meja. Podobno bo s prostim kupovanjem nepremičnin na tej in oni strani meje.

Zato pa mora Slovenija postati prva in najglasnejša sponzorica čimprejšnjega hrvaškega vstopa v EU. Ker bo prav Slovenija imela od tega daleč največje koristi. Vendar ne samo to, Slovenija bo morala končno tudi rešiti vprašanje vlog hrvaških varčevalcev in jim povrniti, kar jim nekdanja LB dolguje. Šele ta simbolna gesta na nacionalni ravni in konkretna gesta za opeharjene varčevalce bo omogočila, da bo slovensko gospodarstvo lahko v bolj polni meri uveljavilo svoje interese na Hrvaškem. Upam, da bo naslednja vlada bolj modra in bo rešitvi tega problema bolj naklonjena in s tem omogočila, da počasi nadoknadimo tisto, kar smo zamudili v zadnjih 18 letih zaradi neke neumne politike.

Predlog 2: Mednarodna razvojna pomoč

Zrele razvite države imajo zelo jasno strategijo, kako spodbujati domače gospodarstvo v tujini. Ne gre samo za pomoč pri navezovanju stikov prek diplomatskih in gospodarskih predstavništev. Pač pa za konkretno finančno podporo domačim subjektom pri njihovem prodoru v tujino, kar lepo zapakirajo v termin »mednarodna razvojna pomoč«. Mednarodna razvojna pomoč običajno obsega ob humanitarni pomoči predvsem financiranje aktivnosti domačih subjektov pri načrtovanju in izvajanju razvojnih projektov, financiranju razvojnih projektov v tujini ter pri izobraževanju tujih kadrov. Po dolgih mukah in pripravah – predvsem zaradi nerazumevanja njenega pomena in bolj zaradi pritiska EU – je parlament leta 2006 končno sprejel zakon o mednarodni razvojni pomoči, ki naj bi omogočil uresničevanje natanko teh ciljev – financiranje humanitarne pomoči državam v razvoju, načrtovanje in izvajanje razvojnih projektov, financiranje razvojnih projektov v tujini (finančna pomoč in financiranje dobav blaga in storitev), izobraževanje in usposabljanje posameznikov, organizacij in institucij iz držav v razvoju, donacije izobraževalnim, zdravstvenim, raziskovalnim, družbenim ali kulturnim institucijam, kulturno in znanstveno sodelovanje, sodelovanje slovenskih predstavnikov v mednarodnih mirovnih in humanitarnih operacijah itd. Zakon je relativno jasen in omogoča operativno delovanje, njegov problem pa je, da veže svojo operativnost – po nepotrebnem – na Resolucijo o mednarodnem razvojnem sodelovanju.

Zakon pravi, da se »mednarodno razvojno sodelovanje načrtuje in izvaja na podlagi Resolucije«, ki »mora vsebovati vsebinske in geografske prednostne naloge in okvirno višino sredstev za njihovo uresničevanje«. Ta konkretna Resolucija, ki sicer predvideva, da naj bi Slovenija namenila za razvojno sodelovanje do 0.17 odstotka BDP do 2010 in do 0.33 odstotka BDP do 2015, pa že dve leti stoji v parlamentu in čaka na obravnavo. In nič ne kaže, da bo obravnave deležna še v mandatu te vlade. Očitno se niti vlada niti parlamentarci ne zavedajo pomena tovrstne mednarodne razvojne pomoči za slovensko gospodarstvo. Naj omenim samo tri aspekte. Prvič, s to razvojno pomočjo je mogoče financirati tehnično pomoč slovenskih subjektov tujim vladam. Drugič, mogoče je financirati načrtovanje in izgradnjo konkretnih infrastrukturnih in drugih projektov v tujih državah, ki bi jih seveda izvedli slovenski subjekti. Tretjič, mogoče je financirati izobraževanje in usposabljanje tujih študentov na do- in podiplomskih programih v Sloveniji. S tem financiranjem bi po eni strani omogočili razvoj kvalitetnih univerzitetnih programov v tujem jeziku, hkrati pa bi z ustrezno štipendijsko shemo omogočili pritok perpektivnih tujih kadrov v Slovenijo, ki bi po končanem študiju bodisi ostali v Sloveniji ali pa bi se vrnili nazaj. V kombinaciji s prakso teh študentov v naših podjetjih bi lahko ti diplomanti postali odlični predstavniki naših podjetij v tujini. Mednarodne izkušnje kažejo, da so študenti, ki so študirali v tujini, najboljši ambasadorji ali trgovski predstavniki države, ki jim je omogočila usposabljanje. Upam, da se bo tega dejstva naslednja vlada bolje zavedala.

Predlog 3: Ekonomska pomoč manjšinam

Večina držav se močno zaveda pomena svojih manjšin v tujini, pa ne samo iz političnih ampak tudi iz ekonomskih vidikov. Diaspora je vedno izjemno dober ambasador v tujini. Spomnimo se pomena posameznikov slovenskega rodu pri lobiranju za naše priznanje v času slovenske osamosvojitve. Pri nas se zdi, da smo po osamosvojitvi nekako pozabili na te naše manjšine v tujini. Z zmanjševanjem ali celo odtegnitvijo finančnih podpor te manjšine vse bolj izgubljamo. Namesto zgolj političnih zavzemanj za denimo slovenske krajevne table na avstrijskem Koroškem bi lahko našim zamejcem bolj konkretno finančno in drugače pomagali. En vidik je, da slovenska vlada najde sistematični vir za financiranje kulturnih in izobraževalnih ustanov na območjih, kjer živijo naši zamejci. Drug vidik je, da oblikuje konkretno štipendijsko shemo za izobraževanje in usposabljanje zamejskih dijakov in študentov v Sloveniji. Tretji vidik pa je, da zamejcem – denimo Slovenski gospodarski zvezi na avstrijskem Koroškem – omogoči, da dobi svoje lastniške deleže v podjetjih, kjer ima slovenska država še vedno lastniške deleže. S tem bi se ekonomska moč zamejskih gospodarskih združenj izjemno povečala, hkrati pa tudi okrepil njihov ekonomski, politični in kulturni položaj.

Andrej Bajuk – med lastno srečo in nesrečo stranke

6 julija, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 7 komentarjev

Vojko povzema odlični komentar Milana Balažica o tem, kako je g. Andrej Bajuk počasi politično  bankrotiral svojo stranko NSi.  Iz komentarja se da razbrati, da naj bi bila g. Bajuk in NSi nekakšna žrtev predsednika vlade oziroma te koalicije. V resnici sta daleč od tega. Edina prava koalicija v tej vladi sta SDS in NSi oziroma natančneje poseben osebni odnos med predsednikoma obeh strank, ki gre daleč preko političnega partnerstva. Zato je na mestu drobna distinkcija: NSI ni, kot pravi Balažic, “prejela nešteto poniževalnih udarcev predsednika vlade brez ustreznega odziva”, pač pa si je te poniževalne udarce zadala popolnoma sama oziroma njen predsednik Andrej Bajuk.

Večina projektov, ki jih resorji pod vodstvom NSI niso izvedli (od neizvedbe konkretne in korenite davčne reforme, umika Harrah’sa iz projekta goriškega megazabavišča, ne-prihoda Deutsche Bahn v slovenski logistični steber, umika KBC in EBRD iz NLB, neizvedbe korenite fleksibilizacije trga dela, neizvedbe reforme socialnih transferjev v smeri poenotenja lestvic itd., itd.), jih niso izvedli zaradi aktivnega nasprotovanja ali neodločnosti samega predsednika stranke ali bojazni pred konfliktom s strankarsko bazo. Večino naštetih in drugih projektov so dejansko zminirali bodisi sam g. Bajuk bodisi sama stranka v bojazni pred konfliktom z bazo.

Edini udarec, ki ga je g. Bajuk dejansko dobil od predsednika vlade, je takratna odločitev premiera (spomladi 2005), da se gre v korenito davčno reformo v smeri EDS ter posledičnega sprejema reformnega projekta in vsilitve Simiča za šefa Dursa in Širclja za državnega sekretarja, odgovornega kabinetu  predsedniku vlade. Ampak to so bili trije one-off udarci v prvi četrtini mandata, ki jih je g. Bajuk hitro akomodiral in obrnil sebi v prid.

G. Bajuk ima, glede na moje izkušnje in izkušnje njegovih še aktivnih tesnih sodelavcev, tri osnovne karakterne lastnosti. Prva je cagavost, strah pred odločanjem in posledično bodisi odlaganje projektov na mizo do onemoglosti oz.  poskusprelaganja odgovornosti na sodelavce. To je večinoma posledica karakternih lastnosti ter deloma tudi pomanjkanja vodstvenih izkušenj v dosedanji karieri. Druga pa je pristna družabnost, humornost in svetovljanskost, ki je predvsem posledica njegovega službovanja v Medameriški banki, predvsem v zadnjem stadiju, ko je bil vodja kabineta predsednika Medameriške banke za Evropo v Parizu. Ta zadnja lastnost ga dela za izjemno prijetnega sogovornika, svetovljana, nekoga, s katerim greš lahko na izjemno prijetno kosilo ali večerjo. G. Bajuk je izjemno dober sogovornik v mednarodnih finančnih krogih. Dokler gre samo za kurtoazne pogovore.

Toda na žalost je ta njegova družabna lastnost povezana z njegovo tretjo karakterno lastnostjo, to je z nekim, kako naj se lepo izrazim, potuhnjenim latinskoameriškim drobnim prevarantskim duhom. Ne želim biti žaljiv, zato dovolite, da razložim. Saj veste, z nekom se ob prijetnem, zabavnem kosilu pogovarjate o poslu, ob macchiatu naredite obris dogovora, po konjaku in cigari pa ga potrdite s trdnim stiskom rok. Razidete se s prijetnim občutkom ne samo, da ste sklenili posel, ampak da ste ga sklenili s prijetno osebo. Toda bolj se ne bi mogli zmotiti. Ko se želite naslednjič pogovoriti o konkretnih modalitetah izvedbe posla, presenečeno ugotovite, da posla sploh še niste sklenili. Ampak da je sogovornik prišel s popolnoma novimi pogoji. In tako še nekajkrat. Dokler se vam tega ne da več početi. In to nikakor ni samo moja izkušnja, ampak izkušnja večine mednarodnih sogovornikov, ki so se – namesto samo prijetnega kosila in svetovljanskega pogovora o denimo morebitnih konturah nove ameriške zunanje politike – prišli pogovarjat o poslu. Pa s tem nočem biti žaljiv do g. Bajuka, ampak le nekako opisati njegov modus operandi po nekih, nam tujih, latinskoameriških metodah.

Po mojem je prav kombinacija teh treh opisanih lastnosti g. Bajuka kriva za rezultate tako njegovega ministrstva, resorjev pod nadzorom NSi kot tudi notranjih odnosov in razhajanj v stranki. Za dobre rezultate lastne stranke si je največja ovira prav g. Bajuk sam. Toda ob koncu mandata te vlade bo g. Bajuk še naprej čudežno briljiral in dobival priznanja v mednarodnih finančnih krogih, čeprav ni ničesar dejansko res sam naredil ali začrtal (ni zares privatiziral bank in zavarovalnice Triglav, ni vzpostavil učinkovitega nadzora nad finančnimi institucijami, ni vzpostavil javno-zasebnega partnerstva pri financiranju izgradnje javne infrastrukture, naredil je skrpucalo od davčne reforme itd.), pač pa se je le usedel na makrofinančni trend v smeri evra, ki sta mu ga pripravila prejšnja finančna ministra ter bivši guverner centralne banke ter trend ugodne mednarodne konjunkture, ki sta mu podarila uvedbo evra in avtomatsko zaostajanje javnih izdatkov za prihodki zaradi ugodne zunanje in domače konjunkture.

Stranka pa bo shirala. Ker zanjo ni ničesar naredil. Kot tudi ne za finančno ministrstvo. Toda pri svojem ministrstvu je imel srečo z zunanjimi trendi, pri svoji stranki pa jih nima.