Ali ne bi bilo bolje, če bi tudi pri nas imeli kakšnega Kostića ali Kellnerja?

Bine Kordež

Napisati krajši pregled ekonomskega razvoja samostojne Slovenije je po eni strani pravzaprav preprosto, pa drugi pa kar zahtevna naloga. Enostavno je namreč povzeti neko splošno, prevladujoče stališče, da v teh 30 letih nismo izkoristili vseh priložnosti, da nismo postali druga Švica, da nas druge vzhodne države prehitevajo, da je bilo vse pokradeno, da se je razslojevanje povečalo in da je večje tudi število ljudi, ki živijo na socialnem robu – skratka, da z dosežki Slovenije nismo zadovoljni, in tu se potem ocena lahko kar konča (in kot taka bi imela veliko zagovornikov). Na drugi strani pa lahko zberemo nekaj ekonomskih kazalcev, ki kažejo, da je bil napredek v teh letih kar velik, kazi pa ga denimo visok javni dolg in še kak kazalec, po katerem smo padli ali zaostajamo.

Kot alternativo takšnim pristopom bi poskušal v naslednjih vrsticah izpostaviti nekaj ključnih in najpomembnejših ekonomskih parametrov, ki kažejo, kje smo dosegali primerljive rezultate in kje smo v našem gospodarskem razvoju zaostali. Kot ključna vidim tri področja: hitrost gospodarskega razvoja, delitev doseženih rezultatov in lastniški premiki.

Nadaljujte z branjem

1% own 45% of the world’s personal wealth while nearly 3bn people have little or no wealth at all

Michael Roberts Blog

Just 56m or 1% of adults out of 5.3bn globally are millionaires in net wealth terms.  And they own 45% of all global personal wealth.  The other 99% own the rest and there are nearly 3bn people in the world that have little or no wealth at all (after debts are deducted).

Every year I report on the results of the annual Credit Suisse Global Wealth Report.  Produced by economists Anthony Shorrocks (with whom I graduated at university), James Davies and Rodrigo Lluberas, this is the most comprehensive study of global personal wealth and inequality between adults around the world.

In the 2021 report, the economists find that the global wealth gap widened during the Covid pandemic, swelling the ranks of the world’s millionaires by 5.2 million as the rich cashed in on surging stock and house prices.  I quote “During the pandemic, emergency interest rate cuts…

View original post 1,258 more words

V katero normalnost se vrniti?

Pred dvema tednoma sem pisal o tem, da si vsi želimo povratka v normalnost. Seveda to ne pomeni zgolj povratka v predkovidno normalnost življenja. Ta ni bila prav zelo »normalna«. Ne politično in ne ekonomsko. Nasprotno, obe predkovidni realnosti sta bili dokaj nenormalni. Zato moramo normalnost, v katero se želimo vrniti, bolje opredeliti.

Zadnjič sem pisal o tem, da slovenska politična realnost pred izbruhom epidemije ni bila normalna. Desetletje politične razdrobljenosti na levi sredini zaradi vsebinske izpraznjenosti in podjetniškega obnašanja političnih strank v odsotnosti sposobnih in karizmatičnih voditeljev je pripeljalo do sedanje škodljive skrajno desne koalicije z elementi fašizma. Zato padec Janševe vlade še ne pomeni povratka politične normalnosti. Pomeni povratek v nestabilno čorbo narcisizma majhnih razlik in političnega kanibalizma na levi sredini.

Nadaljujte z branjem

Obstaja izraz za to?

Ko pristaneš en meter do bara na pomolu v čudovitem, majhnem, barvitem mestecu na Paxosu, se vsedeš na Ouzo in ostaneš na olivah, siru in vinu, ker vrtijo samo blues, dober blues, in po šestih urah končaš z metaxo in z iransko modrostjo življenja v spodnji pesmi. Obstaja izraz za to?

.

One day while you were asleep
Who knows in what dreams
I took a long and quiet look at your face
And said maybe it is a fairytale
Maybe it is the wave that hits the shore
Maybe the ship on that wave
Maybe the pigeon on that ship
Maybe the voice of that pigeon
Maybe the sun that is reborn with my song
Maybe even beyond the sun
Maybe it is a tiny sparkle, this life
Maybe that is sufficient for us

Kako nedolžna je teorija laboratorijskega izbruha virusa Covid-19?

Po ameriškem predsedniku Bidenu, ki je varnostnim službam odredil, da resno preučijo možnost, da je virus Covid-19 ušel iz inštituta v Wuhanu, so se temu pozivu priključili tudi evropski voditelji. Slednji sicer bolj iz kurtoaznih oziroma diplomatskih razlogov. O teorijah, ali je Covid-19 posledica naravnega razvoja ali umetnega izvora, sem pisal v začetku februarja (tukaj in tukaj). Nekatera dejstva, ki jih morajo preiskave seveda nedvoumno dokazati, kažejo, da bi Covid-19 lahko bil posledica izbruha virusa iz laboratorija v Wuhanu. V Wuhanu sta sicer dva laboratorija, v obeh pa se ukvarjajo s poskusi, ali je možen preskok živalskega koronavirusa v človeškega. V bolj znanem od obeh, Wuhan Institute of Virology (WIV), so preiskovali vzorce krvi iz pljuč rudarjev v Mojiangu, ki so zboleli ali umrli za koronavirusom netopirjev iz leta 2012. Gre za najbolj verjetno hipotezo, ki sta jo razvila Virolog Jonathan Latham in genetičarka Allison Wilson.

Se je pa pred dnevi pojavila še ena teorija, ki kaže na laboratorijski izvor virusa. Tezo sta v članku v Wall Street Journalu razvila zdravnik Steven Quay in profesor Richard Muller. Za razliko od Latham-Wilsonove hipoteze, ki govori, da je v wuhanskem inštitutu v posebnih pogojih prišlo do pospešitve mutacij živalskega virusa, ki bi sicer v naravnem okolju morda trajale nekaj desetletij in da je nato ta virus po nesreči usšel iz inštituta, pa Quay-Mullerjeva teorija govori, da je bil Covid-19 virus morda uemtno razvit v wuhanskem inštitutu. Na to naj bi kazala podvojena sekvenca argininskih amino kislin (dvojni CGG) v genomu virusa, ki v naravnih virusih ne obstajajo in zaradi česar naj ne bi moglo priti do naravne mutacije (rekombinacije). Ta dvojna sekvenca naj bi se sicer uporabljala le v laboratorijskih poskusih kot marker. Tej teoriji pridih konspirativnosti dodaja dejstvo, da naj bi to dvojno sekvenco direktorica wuhanskega inštituta, ko je posredovala genom virusa, “zamolčala”, da so bile specialne poskusne miši za ta virus razvite že sredi 2019 itd. Spodaj je malce več razlage in poglobitve konspirativne teorije:

Nadaljujte z branjem

Imperialism meets in Cornwall

Michael Roberts Blog

This weekend, the leaders of the ‘free world’ are flying (and helicoptering) into Cornwall, at the tiny end of England, for the first physical meeting of the G7 nations.  As they increase the carbon footprint sharply through extensive fossil fuel activity, the G7 agenda will include dealing with climate change, global ‘action’ on the COVID pandemic and the state of the world economy.

Crowding into the holiday resort of Carbis Bay, the G7 leaders will not be joined by the likes of China or Russia, who are excluded from the deliberations but as hosts to this jamboree, the UK has invited like-minded leaders from Australia, India, South Africa, and South Korea.

The leaders arrive as all the talk is of a fast-growing recovery in the major economies as they come out of the COVID lockdowns and vaccination rates rise. – According to investment bank JPM Morgan economists, “The global…

View original post 2,461 more words

Krasni novi svet: Če obogatiš za 127 milijard $, plačaš … le 1.1% davka

ProPublica je pred dnevi objavila prvo analizo podatkov iz davčnih napovedi 25 najbogatejših Američanov. Analiza kaže predvsem na to, da mit, da premožni plačujejo najvišje davke, niti slučajno ne drži. Velja seveda nasprotno, premožni plačujejo relativno nizke davke. V povprečju po stopnji 3.4%. Warren Buffet je v letih 2014-2018 plačal le 0.1% davka glede na porast premoženja, Jeff Bezos 1%, Elon Musk pa “visokih” 3.4%.

No, resnici na ljubo pri ProPublici malce mešajo jabolka in hruške ter davčne stopnje (napačno) izračunavajo glede na povečanje premoženja, ne pa na dejanske prihodke. Davek od dohodka se seveda plačuje glede na dohodke (plače, dividende itd.) in na kapitalske dobičke, slednji pa nastanejo seveda šele ob prodaji premoženja. To, da je Jeff Bezos med 2006 in 2018 povečal svoje premoženje za 127 milijard dolarjev, seveda ne pomeni, da je toliko tudi zaslužil. Kljub temu pa analiza kaže, da najbogatejši plačujejo zelo nizke davke tudi na izkazane dohodke, saj jim davčni sistem legalno omogoča, da znižajo davčno osnovo ali jo naredijo celo negativno (z upoštevanjem olajšav in kapitalskih izgub v posameznih letih). Denimo, Jeff Bezos je med 2006 in 2018 uradno prikazal za 6.5 milijard $ dohodkov, plačal pa le za 1.4 milijarde $ davka na te dohodke (stopnja 21.5%). Seveda zato, ker je uspel v posameznih letih prikazati zelo nizke dohodke ali celo izgube – leta 2011 je prikazal negativne dohodke zaradi izgub iz investicij ter dobil povrnjenih 4,000 dolarjev zaradi otroških olajšav.

Nadaljujte z branjem

Ženska, ki je razbila mit prostega trga

Joan Robinson je bila prva ženska, ki je uspela v znanosti, v kateri – bolj kot v kateri drugi, razen morda teologiji – dominirajo moški. Na tedaj najboljši ekonomski šoli na svetu, Cambridgu, kjer je 4 desetletja dominiral Alfred Marshall, je uspela zamajati njegov mit lepe, povsem simetrične in popolno konkurenčne ekonomije. Leta 1933 je izdala knjigo The Economics of Imperfect Competition, v kateri je pokazala, da je popolna konkurenca, na kateri je Marshall izgradil svojo teorijo čudovite simetrične ekonomije, zgolj abstraktni teoretski koncept, ki v realnosti ne obstaja, pač pa se vsakodnevno soočamo z različnimi oblikami nepopolne konkurence. Robinsonova je v knjigi razvila tudi koncept monopsona (kot antipoda monopola), v katerem ima tržno moč kupec (namesto prodajalca). Ta koncept monopsona je bil pred nekaj leti rehabilitiran za razlago tržne moči delodajalcev na trgu dela, ki zaradi svoje velikosti in tržne prevlade določajo plače in druge pogoje na trgu dela (namesto sindikatov, ki naj bi sicer v učbenikih veljali kot monopolist na trgu dela). No, poanta Robinsonove je bila, da delo ni plačano “pravično” na podlagi njegove mejne produktivnosti, pač pa je vedno plačano manj zaradi izkoriščanja moči delodajalcev (kapitala).

Drug pomemben prispevek Robinsonove je, po mojem mnenju, njena kritika neoklasičnega modela rasti, ki ga je razvil Robert Solow (1956). Model temelji na neoklasični agregatni produkcijski funkciji, ki ga je zaradi nerealističnih predpostavk Robinsonova označila kot Kingdom of Solovia. Ob tem pa se je njena ključna kritika nanašala na to, da različnih vrst kapitala ni mogoče agregirati v enotno vrednost kapitala v gospodarstvu, saj ne poznamo njegovih donosov. Širše pa se kritika nanaša na to, da mikro konceptov ni mogoče preprosto agregirati na raven proizvodnje celotnega gospodarstva. To je postal ključni del polemike med britanskim Cambridgem in ameriškim Cambridgem (MIT), znane kot “cambriška kontroverza“. V polemiki je sicer intelektualno zmagala Robinsonova in Paul Samueleson iz MIT je leta 1966 priznal kapitulacijo zaradi notranje nekonsistentnsti neoklasične teorije (priznal je, da je “teorija izgrajena na pesku”).

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: