Blue tornado … v Čatežu

V sredo sem peljal tri mulce v zabaviščni park. V Gardaland. No, v bistvu so oni peljali mene, jaz sem bil bolj voznik in vodič … in seveda financer. Ob dejstvu, da je po svetu voziti in krotiti mulce, stare med 11 in 14 let, ki jih razmetava od nagajivosti, že samo po sebi precejšnja “zabava”, so – kar se mene tiče – tile zabaviščni parki bolj kot ne velik dolgčas s 40-sekundnimi adrenalinskimi šoki. Ampak mulci se z mano seveda ne strinjajo.

Resnici na ljubo je Gardaland v avgustu v primerjavi z Disneyworldom v Orlandu ali tistim v Parizu v bistvu zelo okleščena in časovno neučinkovita zadevščina. Vsak tak kratek adrenalinski šok zahteva potrpežljivo čakanje v strašansko dolgih vrstah v izmenjujočih se nevihtah in žgočem soncu brez strehe nad glavo med 1 uro in 1 uro 40 minut. Ampak mulcem je bilo kljub temu noro všeč. Sploh Mamut in Magic mountain. Blue tornado je pa zakon. Meni sicer bolj klobasice s pomfrijem pod enakim imenom…

Meni je bila bolj zabavna pot nazaj domov. Od prepiranja, kdo bo sedel na sovoznikovem sedežu, fantovskega posmehovanja, koga je bilo bolj strah oziroma kdo je zaradi od strahu zategnjenih ustnic manj pogumno kričal “Hudoooooo!” med prvim lupingom na Magic mountain ali pri prvem ostrem padcu na Blue tornadu, do glasbenih želja. Sori, Vojko, ni mi uspelo “prodati” niti enega celega komada od zadnjih treh albumov Rya Cooderja ali življenjske kolekcije Leonarda Cohena, ki si nam jih dal za na pot. Da o albumu Sarajevčanov Letu štuke ne govorim. Mulcem ne “klasika” ne “Juga” ne dogajata preveč. Smo ostali kar pri Green dayih, Nickelbackih, Metallici, Linkin parku, Audio Slavih, Hinderju, Red Hot Chilli Peppersih, Nirvani… Mi je pa uspelo pri “Knock on heaven’s door” v izvedbi že pokojnih Guns’n’Roses omeniti, da je to v odličnem originalu na Pat Garrett & Billy the Kid leta 1970 spesnil še vedno živahen Bob Dylan. Pa Iggyja Popa mi je tudi uspelo podtakniti. Jebiga, izobraževanje je dolgotrajen proces. Morda bo tudi moj mulc čez dve leti posnemal Vojkovega in spoznaval Led Zeppelin, ko se bo v sobici učil brenkati na kitaro, da bi impresioniral kakšno punco… No, tudi če ostane pri novem punku in grungeu, bom kar srečen. Partibrejkerse in Res Nullius pa itak že zna na pamet. Samo, da se drži stran od slovenske turbo pop scene.

Ko tam po enajsti zvečer zbadljivke med kratkohlačniki počasi potihnejo in se vsak neopazno zavleče v svoj kot, si privoščim malce “jugonostalgije”, eee, Gibonnija in Leo Dekleva. Ne morem pomagati, in če za trenutek odmislim “Revolver ljubezni” od Res Nullius in “kad se svi [moji] punti zbroje…”, zame sta “Mirakul” in “Emocija” dva najboljša albuma, kar jih je nastalo v zadnjem desetletju na tem geografskem področju.

In ko me tam na tisti čudni avtocesti mimo Benetk, kjer je na normalnem desnem voznem pasu kar pomnim vedno nepretrgana kolona kamionov na svoji poti proti Novi Evropi, držita pokonci Gibonni, Lea in red bull, me prešine – pričakovana – misel. Kaj hudiča se mi je treba dobre tri ure voziti do Gardskega jezera na neke kvazi rollercoasterje? Kako ne more kateri izmed naših lokalnih tajkunov skupaj spraviti enega takšnega Disneyworlda, Gardalanda, Legolanda … ali “Čatežlanda”? Vprašanje je seveda povsem retorično. Odgovor pa tudi na dlani – Tujega nočemo, svojega nimamo.

Jasno, naši turistični tajkuni se v sebi lastni vehemenci lokalnih baronov – in polni evropskih subvencij – v tedenski frekvenci hvalijo z vsakim novim vodnim toboganom v Moravcih, Čatežu ali Ptuju in vsakim novim jacuzzijem v Portorožu. Toda fantje, Savin prvi in edini “popolni toboganski luping v Evropi” iz Moravc je navadna “sirota jerica” po domiselnosti in adrenalinskosti v primerjavi s katerimkoli zabaviščnim objektom iz disneyevskega Orlanda in Pariza ali Gardalanda.

Naj bomo zadovoljni s tem, kar imamo oziroma kar nam naši lokalni turistični tajkuni ponujajo? Zakaj le?! Ker oni bi izgradili kaj večjega, pa nimajo dovolj denarja za to? Ha, to ni moj problem. Fantje, zdaj ko ste pod mentorstvom države uspešno koncentrirali lastnino nad našimi “turističnimi biseri” in jih menedžersko prevzeli, jih prosim čimprej prodajte. Nekomu, ki bo vedel iz teh vaših biserov narediti zabavo, adrenalin – in denar!

Če me spomin ne vara, nas je trojico povprečen dan v orlandskem Disneyworldu stal okrog 500 dolarjev, pariški okrog 300 evrov, tale Gardaland pa četverico tudi 300 evrov. Toda en dan na moravških toboganih nas kljub vsem preserevanjem z resnimi kosili obere le za slabih 100 evrov. Da ne bo nesporazuma, ne moti me, da Bohoriču, Petanu ali Bavčarju plačam trikrat manj, moti me, da dobim vsaj desetkrat manj za vsak moj evro kot v resnih zabaviščnih parkih v tujini! To je ta razlika v kakovosti med našim turizmom in turizmom v zahodnih državah, od poletnega turizma do smučarije.

Zato mi je žal, da so Harrah’s odgnali, ker bi naredil iz Goriške pravi Gardaland in Las Vegas obenem, medtem ko se naš Hit, ki se je hvalil, da bo sam izgradil goriško megazabavišče, otepa izgube in stavk nezadovoljnih zaposlenih. O obeh megazabaviščih iz Resolucije o nacionalnih projektih, izgrajenih z državnimi spodbudami, raje sploh ne izgubljam besed.

Zato, za božjo voljo, fantje – Bohorič, Petan in Bavčar – enkrat za spremembo upoštevajte nacionalni interes in čimprej prodajte svoje lokalne turistične imperije tujim multinacionalkam, ki se spoznajo na ta posel. In našim otrokom omogočite, da bodo uživali adrenalin doma, namesto da jih vozakamo po svetu in zapravljamo denar zunaj. In omogočite, da se bodo tujci vozili k nam v “Čatežland” ali “Panonia world” ali “Isolaland” zapravit po 300 evrov na adrenalinski dan.

Se pa bojim, da so to le pobožne želje in da bomo še naprej živeli v svetu “Tujega nočemo, svojega nimamo in ne damo”.

Nevarna inflacijska pričakovanja

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Kljub ničelni rasti cen v juliju ostaja letošnja inflacija na dramatično visoki letni ravni 6.9%, kar je za dobri dve tretjini višje kot v evro območju (4.1%). Medtem ko se je po lanski ekstremni rasti rast cen hrane po januarju letos unesla, v zadnjih tednih pa tudi cene energentov, pa se je nevarno povečala osnovna inflacija.

Indeks cen življenskih potrebščin, očiščen cen energentov ter hrane, pijač in tobaka, ki se je v drugi polovici lanskega leta na letni ravni povzpel na 3%, se je v prvih sedmih mesecih letošnjega leta povečal že na skoraj 4%. Za primerjavo – v evro območju se je osnovna inflacija v drugi polovici lanskega leta gibala na ravni 1.9%, v prvi polovici letošnjega leta pa se je znižala za 0.2 odstotne točke. Nevaren je naraščajoči trend osnovne inflacije pri nas, medtem ko je le-ta celo rahlo padajoč v evro območju (Slika 1). Iz tega sledi, da je pri nas inflacija dobila strukturni pospešek, ki ima lahko močno negativne učinke na konkurenčnost slovenskega gospodarstva in gospodarsko rast, če se bodo ta gibanja nadaljevala.

Slika 1: Indeks CPI in osnovna inflacija v Sloveniji in evroobmočju (EA13), letne stopnje rasti
slika1.jpg

Vir: Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu/extraction/evalight/EVAlight.jsp?A=1&language=en&root=/theme2/prc/prc_hicp_manr’) 

Podatki ter tudi poročila mednarodnih inštitucij (denimo Evropska komisija in ECB) potrjujejo, da je lansko nenormalno visoko rast inflacije pri nas glede na evro območje poganjal predvsem nenormalno močan prenos svetovne rasti cen nepredelane hrane v maloprodajne cene živilskih izdelkov. Razlog za to je tudi ECB našla predvsem v oligopolni strukturi trga – dobaviteljev in trgovcev.

Razlaga je precej preprosta. Ob oligopolni strukturi trga dobavitelji in trgovci na porast zunanjih cen ne bodo reagirali z znižanjem svojih marž, s čimer bodo rast uvoznih cen bolj ali manj v celoti prenesli v maloprodajne cene. Ob bolj konkurenčni strukturi trga bodo dobavitelji in kupci zaradi bojazni izgube tržnega deleža ob rasti uvoznih cen prilagajali marže navzdol, seveda pa le tako dolgo, dokler ti eksterni šoki ne postanejo previsoki in trajni. Kasneje so tudi bolj konkurenčni ponudniki prisiljeni k prilagajanju svojih cen, vendar je ta prenos počasneši in manj popoln kot pri oligopolnih ponudnikih.

Zaradi tega učinka strukture trga smo lahko opazovali, kako se od januarja do avgusta lani v evro območju rast maloprodajnih cen hrane v povprečju sploh ni povečala (ostala je na ravni 2%), pri nas pa se je v istem obdobju povečala na raven med 6 in 7% (Slika 2). Po avgustu lani so se nato tudi v evro območju maloprodajne cene hrane drastično povečale (na 6.7% na letni ravni v juniju letos), toda bolj konkurenčna struktura trga je še vedno imela izjemno pozitiven blažilni učinek na cene hrane, saj je rast maloprodajnih cen predelane hrane ves čas zaostajala za okrog 2 odstotni točki za rastjo cen nepredelane hrane.

Slika 2: Gibanje cen nepredelane in predelane hrane v Sloveniji in evroobmočju (EA13), letne stopnje rasti
slika2.jpg

Vir: Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu/extraction/evalight/EVAlight.jsp?A=1&language=en&root=/theme2/prc/prc_hicp_manr’)

Pri nas je bilo prav nasprotno, saj so maloprodajne cene hrane v istem obdobju ves čas naraščale za dobri 2 odstotni točki hitreje od cen nepredelane hrane. Največji del krivde za dvig inflacije pri nas na sedanjo raven lahko torej mirno pripišemo nekonkurenčnemu obnašanju tako trgovcev kot njihovih dobaviteljev ter seveda državi, ki je aktivno omogočila nastanek tovrstnih oligopolnih struktur. Največji “vojni dobičkarji” od visoke inflacije so seveda tako trgovci in njihovi dobavitelji na eni ter država na drugi strani. Oboji le stežka skrijejo lani povečane dobičke oziroma javne prihodke iz naslova prilivov od DDV. Seveda pa so delovali še drugi, vendar manj intenzivni vzroki visoke inflacije pri nas – predvsem rast cen energentov ter pozitivna proizvodna vrzel zaradi visoke lanske konjunkture.

Medtem ko se je lani pri nas glede teh vzrokov za inflacijo odvijala precej burna diskusija med ekonomisti ter celo med uradnimi inštitucijami, bo letos konsenz med ekonomisti in inštitucijami bistveno lažji. Problem je v tem, da se je tudi po ustalitvi rasti cen hrane in energentov ter bolj umirjeni gospodarski rasti inflacija ustalila na visoki ravni. Zato smo tako analitiki kot Banka Slovenije že lani jeseni opozarjali predvsem na nevarnost inflacijskih pričakovanj. Inflacija ni problematična, kadar je posledica enkratnih kratkotrajnih cenovnih šokov (kot je bila denimo tudi uvedba evra), postane pa nevarna, kadar se za dlje časa (denimo za več kot pol leta) ustali na visoki ravni. Po eni strani začnejo vsi proizvajalci blaga in storitev zaradi inflacijskih pričakovanj višjo inflacijo sistematično vgrajevati v svoje končne cene, po drugi strani pa se povečujejo tudi pritiski sindikatov po višjem nominalnem usklajevanju rasti plač, kar povečuje stroške podjetij in še dodatno podpihuje inflacijo.

Najbolj problematičen je storitveni sektor, ki je manj podvržen konkurenci in ki si ob visoki konkunkturi lahko privošči še precej višjo rast cen. Rast cen storitev na letni ravni je bila denimo pri nas julija kar davkrat višja kot v evroobmočju. Zelo intenzivno pa se kaže predvsem v gostinstvu in turizmu, saj je bila rast cen počitniških paketov pri nas letos večinoma nad 10% (za tretjino višja kot v evroobmočju), rast cen storitev restavracij in hotelov pa nad 9% (trikrat višja kot v evro območju). Tudi sindikati tako v gospodarstvu, še veliko bolj pa v negospodarstvu, so bili letos “uspešni” pri pogajanjih o izrednih uskladitvah plač navzgor. Dodatno pa bomo nekaj tega v javnem sektorju deležni še pred volitvami.

Iz obojega sledi trdovratna visoka inflacija, ki jo je precej težko znižati, običajno predvsem na škodo gospodarske rasti in zaposlenosti. Banka Slovenije v aprilskem Poročilu o cenovni stabilnosti – ob naraščanju cen energentov in surovin – opozarja predvsem na pretirano vrajevanje pretekle inflacije v plače. Po ocenah BS bi “polna indeksacija plač na rast cen in proizvod na zaposlenega povzročila vztrajanje inflacije na ravni okoli 5% v letu 2009 in med 4% in 5% v letu 2010.” Toda te ocene so bile narejene na podlagi podatkov iz prvega trimesečja letos, od takrat pa se je situacija še poslabšala, zato bi bile lahko te ocene tudi za pol do ene odstotne točke višje. Problematično je dejstvo, da se ob skoraj dvakrat višji stopnji inflacije kot v evro območju ter brez možnosti tečajnih prilagajanj ob trendni rasti stroškov dela vztrajno znižuje mednarodna konkurenčnost našega gospodarstva.

Sedanjo inflacijo je mogoče zniževati le sočasno z zamiranjem zunanjih ponudbenih vzrokov in notranjim omejevanjem inflacijskih indeksacij. To pa zahteva sistematično in dosledno politiko, čeprav brez umiritve gospodarske rasti in zmanjšanja zaposlenosti ne bo šlo. Toda da bi bili ti gospodarski stroški zniževanja inflacije čim manjši, bi bilo potrebno v naslednjih mesecih zagotoviti večjo doslednost vladne politike na področju javnih financ in dohodkovne politike. Pri dohodkovni politiki je vlada že (bistveno preveč) popustila, toda vsaj pri javnofinančnih odhodkih bi morala preprečiti prelivanje povečanih javnih prihodkov zaradi višje rasti cen (prilivi od DDV) v povečane javne odhodke ter namesto tega ustvarjati večje proračunske rezerve. Dober mesec pred volitvami, ko vlada deli le še darila potencialnim volivcem, je takšno proračunsko vzdržnost od te vlade le še iluzorno pričakovati.

Zato pa bi veljalo opozoriti sedanje opozicijske stranke, da se v svojih predvolilnih programih resneje posvetijo področju javnih financ in dohodkovne politike v smeri njune večje restriktivnosti, saj lahko s tem pomembno vplivajo tako na inflacijska pričakovanja kot na svojo percipirano kredibilnost pri kasnejšem zniževanju inflacije.