V sredo sem peljal tri mulce v zabaviščni park. V Gardaland. No, v bistvu so oni peljali mene, jaz sem bil bolj voznik in vodič … in seveda financer. Ob dejstvu, da je po svetu voziti in krotiti mulce, stare med 11 in 14 let, ki jih razmetava od nagajivosti, že samo po sebi precejšnja “zabava”, so – kar se mene tiče – tile zabaviščni parki bolj kot ne velik dolgčas s 40-sekundnimi adrenalinskimi šoki. Ampak mulci se z mano seveda ne strinjajo.
Resnici na ljubo je Gardaland v avgustu v primerjavi z Disneyworldom v Orlandu ali tistim v Parizu v bistvu zelo okleščena in časovno neučinkovita zadevščina. Vsak tak kratek adrenalinski šok zahteva potrpežljivo čakanje v strašansko dolgih vrstah v izmenjujočih se nevihtah in žgočem soncu brez strehe nad glavo med 1 uro in 1 uro 40 minut. Ampak mulcem je bilo kljub temu noro všeč. Sploh Mamut in Magic mountain. Blue tornado je pa zakon. Meni sicer bolj klobasice s pomfrijem pod enakim imenom…
Meni je bila bolj zabavna pot nazaj domov. Od prepiranja, kdo bo sedel na sovoznikovem sedežu, fantovskega posmehovanja, koga je bilo bolj strah oziroma kdo je zaradi od strahu zategnjenih ustnic manj pogumno kričal “Hudoooooo!” med prvim lupingom na Magic mountain ali pri prvem ostrem padcu na Blue tornadu, do glasbenih želja. Sori, Vojko, ni mi uspelo “prodati” niti enega celega komada od zadnjih treh albumov Rya Cooderja ali življenjske kolekcije Leonarda Cohena, ki si nam jih dal za na pot. Da o albumu Sarajevčanov Letu štuke ne govorim. Mulcem ne “klasika” ne “Juga” ne dogajata preveč. Smo ostali kar pri Green dayih, Nickelbackih, Metallici, Linkin parku, Audio Slavih, Hinderju, Red Hot Chilli Peppersih, Nirvani… Mi je pa uspelo pri “Knock on heaven’s door” v izvedbi že pokojnih Guns’n’Roses omeniti, da je to v odličnem originalu na Pat Garrett & Billy the Kid leta 1970 spesnil še vedno živahen Bob Dylan. Pa Iggyja Popa mi je tudi uspelo podtakniti. Jebiga, izobraževanje je dolgotrajen proces. Morda bo tudi moj mulc čez dve leti posnemal Vojkovega in spoznaval Led Zeppelin, ko se bo v sobici učil brenkati na kitaro, da bi impresioniral kakšno punco… No, tudi če ostane pri novem punku in grungeu, bom kar srečen. Partibrejkerse in Res Nullius pa itak že zna na pamet. Samo, da se drži stran od slovenske turbo pop scene.
Ko tam po enajsti zvečer zbadljivke med kratkohlačniki počasi potihnejo in se vsak neopazno zavleče v svoj kot, si privoščim malce “jugonostalgije”, eee, Gibonnija in Leo Dekleva. Ne morem pomagati, in če za trenutek odmislim “Revolver ljubezni” od Res Nullius in “kad se svi [moji] punti zbroje…”, zame sta “Mirakul” in “Emocija” dva najboljša albuma, kar jih je nastalo v zadnjem desetletju na tem geografskem področju.
In ko me tam na tisti čudni avtocesti mimo Benetk, kjer je na normalnem desnem voznem pasu kar pomnim vedno nepretrgana kolona kamionov na svoji poti proti Novi Evropi, držita pokonci Gibonni, Lea in red bull, me prešine – pričakovana – misel. Kaj hudiča se mi je treba dobre tri ure voziti do Gardskega jezera na neke kvazi rollercoasterje? Kako ne more kateri izmed naših lokalnih tajkunov skupaj spraviti enega takšnega Disneyworlda, Gardalanda, Legolanda … ali “Čatežlanda”? Vprašanje je seveda povsem retorično. Odgovor pa tudi na dlani – Tujega nočemo, svojega nimamo.
Jasno, naši turistični tajkuni se v sebi lastni vehemenci lokalnih baronov – in polni evropskih subvencij – v tedenski frekvenci hvalijo z vsakim novim vodnim toboganom v Moravcih, Čatežu ali Ptuju in vsakim novim jacuzzijem v Portorožu. Toda fantje, Savin prvi in edini “popolni toboganski luping v Evropi” iz Moravc je navadna “sirota jerica” po domiselnosti in adrenalinskosti v primerjavi s katerimkoli zabaviščnim objektom iz disneyevskega Orlanda in Pariza ali Gardalanda.
Naj bomo zadovoljni s tem, kar imamo oziroma kar nam naši lokalni turistični tajkuni ponujajo? Zakaj le?! Ker oni bi izgradili kaj večjega, pa nimajo dovolj denarja za to? Ha, to ni moj problem. Fantje, zdaj ko ste pod mentorstvom države uspešno koncentrirali lastnino nad našimi “turističnimi biseri” in jih menedžersko prevzeli, jih prosim čimprej prodajte. Nekomu, ki bo vedel iz teh vaših biserov narediti zabavo, adrenalin – in denar!
Če me spomin ne vara, nas je trojico povprečen dan v orlandskem Disneyworldu stal okrog 500 dolarjev, pariški okrog 300 evrov, tale Gardaland pa četverico tudi 300 evrov. Toda en dan na moravških toboganih nas kljub vsem preserevanjem z resnimi kosili obere le za slabih 100 evrov. Da ne bo nesporazuma, ne moti me, da Bohoriču, Petanu ali Bavčarju plačam trikrat manj, moti me, da dobim vsaj desetkrat manj za vsak moj evro kot v resnih zabaviščnih parkih v tujini! To je ta razlika v kakovosti med našim turizmom in turizmom v zahodnih državah, od poletnega turizma do smučarije.
Zato mi je žal, da so Harrah’s odgnali, ker bi naredil iz Goriške pravi Gardaland in Las Vegas obenem, medtem ko se naš Hit, ki se je hvalil, da bo sam izgradil goriško megazabavišče, otepa izgube in stavk nezadovoljnih zaposlenih. O obeh megazabaviščih iz Resolucije o nacionalnih projektih, izgrajenih z državnimi spodbudami, raje sploh ne izgubljam besed.
Zato, za božjo voljo, fantje – Bohorič, Petan in Bavčar – enkrat za spremembo upoštevajte nacionalni interes in čimprej prodajte svoje lokalne turistične imperije tujim multinacionalkam, ki se spoznajo na ta posel. In našim otrokom omogočite, da bodo uživali adrenalin doma, namesto da jih vozakamo po svetu in zapravljamo denar zunaj. In omogočite, da se bodo tujci vozili k nam v “Čatežland” ali “Panonia world” ali “Isolaland” zapravit po 300 evrov na adrenalinski dan.
Se pa bojim, da so to le pobožne želje in da bomo še naprej živeli v svetu “Tujega nočemo, svojega nimamo in ne damo”.
DAMIJAN blog 