Istrabenz je novi primer Mercator

Odločitev Slovenske odškodninske družbe (Sod) in Kapitalske družbe (Kad), da sprejmeta povišano ponudbo Petrola za odkup njunih deležev v Istrabenzu kaže, da se bo zgodil nov primer Mercator. Vse kaže na to, da Sod in Kad spet slepo, nestrokovno in na škodo davkoplačevalcev prodajata svoja deleža z namenom izpolnitve navodila, ki sta ga dobila od aktualnih oblastnikov. Sicer si je težko predstavljati, zakaj sta tako na hitro sprejela Petrolovo ponudbo v višini 110 evrov za delnico Istrabenza, čeprav je ta Petrolova ponudba nižja od aktualne borzne cene Istrabenza.

Že če bi prodala oba deleža na borzi, bi iztržila več, kjer je današnja delnica Istrabenza končala trgovanje pri ceni blizu 114 evrov. Vendar pa bi morala oba državna sklada za prodajo njunih deležev v Istrabenzu opraviti javni razpis ter poskušati iztržiti ustrezno premijo nad aktualno borzno ceno delnic Istrabenza. Delnice Istrabenza so namreč nedavno že kotirale pri ceni 140 evrov, torej bi oba državna sklada brez velikih težav iztržila podobno ceno, s čimer bi dobila vsaj 25-30% premijo glede na sedanjo ceno.

Toda vse kaže, da aktualne vlade lekcija iz primera Mercator ni ničesar naučila in da je pripravljena za dosego političnih poteptati vsa pravila transparentnega in strokovno korektnega načina prodaje državnih lastniških deležev, ki bi se tudi izrazil v najvišji možni doseženi prodajni ceni. Gre za ponovno diletantsko izpeljano prodajo državnih deležev na račun oškodovanja davkoplačevalcev.

Hkrati pa je treba vedeti, da s prodajo lastniških deležev Istrabenza Petrolu država ustvarja še močnejši dominantni položaj državnih podjetij na področju energetike. Združeno podjetje bo namreč imelo ne samo monopol pri prodaji tekočih goriv, pač pa tudi pri veleprodaji zemeljskega plina ter njegovi distribuciji in maloprodaji gospodinjstvom.

Če nas je primer Mercator naučil, da zaradi incestne povezave med trgovci in dobavitelji na koncu višjo ceno – hrane – plačamo potrošniki, si lahko od povezave med Petrolom in Istrabenzom torej obetamo še višje maloprodajne cene energentov v prihodnje, saj učinkovite konkurence na trgu sploh ni. Pri naslednjem valu podražitev pa se bomo spet vsi – od predsednika vlade do potrošnika – spraševali, zakaj se v Sloveniji rast svetovnih cen surovin prenese v končne cene potrošnih dobrin in energentov za 2- do 4-krat močneje kot v sosednjih državah z bolj normalno tržno strukturo! Ampak te sosednje razvite države imajo očitno tudi bolj normalne vlade, ki ne spodbujajo tovrstnih incestnih povezav med podjetji.

Ko se mesarji lotijo časopisov …

Zadnji teden nam je postregel z dvema ne nepomembnima dogodkoma z vidika medijev v povezavi z aktualno-političnimi razmerami v državi. Prvi dogodek tedna je, da je tednik Mladina, nekdanji goreči borec za nacionalni interes in nasprotnik tujega kapitala, napovedal dokapitalizacijo, pri čemer naj bi 40% svežega kapitala prineslo tuje podjetje, podjetje zamejskih Slovencev iz Trsta. Drugi dogodek je za mnoge prav tako nepričakovan, med dobro obveščenimi pa že dolgo javna skrivnost. Včeraj je bil namreč na seji nadzornega sveta časopisne hiše Delo odstopljen predsednik uprave Danilo Slivnik. Slivnik je za zdaj zadnji člen v seriji menedžerskih in uredniških zamenjav na Delu v zadnjih treh letih. Odstopil je sam, sicer bi ga zamenjali.

Odgovorni urednik Mladine Grega Repovž ob omenjeni dokapitalizaciji opisuje, kako se je aktualna oblast lotila uklanjanja medijev prek bodisi lastniških pritiskov bodisi prek zmanjševanja oglaševanja s strani od države kontroliranih podjetij. Dnevnik naj bi v letu 2006 utrpel za približno 800 tisoč evrov manjše prihodke zaradi umika objave sicer že naročenih oglasov, Mladina pa za 190 tisoč evrov. Repovž zato vidi kot najboljšo opcijo za zmanjšanje ranljivosti njegove revije lastniški vstop tujega kapitala. Torej nekaj podobnega kot pri Financah. Vendar pa pri tem ne sme spregledati, da uspešno poslovanje Financ ni samo posledica tujega lastništva, ampak da je posledica tako odprte uredniške politike za različna mnenja kot predvsem tudi dobre organizacije neposrednega trženja oglasnega prostora. Slovenski mediji bi se iz uredniškega koncepta in poslovnega modela Financ lahko veliko naučili.

Zgodba okrog Dela je še bolj zanimiva, saj nazorno kaže:

(1) kakšne so možnosti instrumentalizacije nekega medija v lobistične namene,
(2) kakšen je domet instrumentalizacije nekega medija v politične namene,
(3) kakšna ne sme biti lastniška struktura časopisov in medijev nasploh.

Prvič, Delo je leta 2002 postalo ena izmed najpomembnejših strateških naložb Pivovarne Laško in morda najpomembnejši instrument njegove lobistične politike. Laško je – ob vrhunskem strateškem razmisleku, da mora, če hoče prevzeti konkurenčno Pivovarno Union, dobiti najprej javnomnenjsko bitko – naredilo odlično potezo z nakupom Dela. Spomnite se histerije o nacionalnem interesu iz let 2002-2003, ki jo je podpihovalo prav Delo, predvsem njegova Sobotna priloga. Kasneje se je izkazalo ne samo, da lahko Laško z Delom dobi javnomnenjsko bitko za oblikovanje monopolnega holdinga pijač, ampak da ima Laško z Delom najboljše strateško orožje tudi v odnosih z Janševo vlado. Še več, Laškemu je uspelo z Delom Janšo tudi taktično premagati in zvabiti v izdajo njegove najbolj umazane in vplivne vojščake, kot sta nekdanja državna sekretarka Andrijana Starina Kosem (ASK) in nekdanji urednik tednika Mag Danilo Slivnik. In da bo Janšev poraz še hujši – vse to po tem, ko je od njega dobilo vse, za kar si je prizadevalo.

Drugič, Janša za svoj volilni poraz leta 2000 ni okrivil »mesarske« politike v času kratke vladavine Bajukove vlade, ampak pristranost poročanja medijev o tem. Zato se je po volitvah leta 2004 tako organizirano lotil procesa »sproščevanja« medijev – od zakona o RTV, discipliniranja medijev z oglasnimi naročili državnih podjetij, zamenjavami uredništev v vladnih ustanovah (STA) in s strani podjetij v državni lasti kontroliranih medijev (Primorske novice), do nenačelnih koalicij in kravjih kupčij s privatnimi lastniki medijev (Pivovarna Laško in KD Group). Vse za pridobitev vpliva v največjih medijih.

To politiko najbolje ilustrira izjava ASK v javnem zasebnem pismu 10. junija letos: »Naloženo mi je bilo, da naj potem, ko bo Pivovarna Laško pridobila pomemben kapitalski delež v časopisni hiši Delo, uredim tako, da bomo imeli zagotovljen več letni vpliv na imenovanje nadzornega sveta Dela in s tem na uredniško politiko«. Naprej, v namen instrumentalizacije Dela v politične namene je prišlo do prihoda Slivnika kot člana uprave v Delo (oktober 2005) le dober mesec po tem, ko je prišlo do prodaje državnih deležev v Mercatorju Pivovarni Laško in Istrabenzu z namenom pridobitve političnega vpliva v časopisni hiši Delo. Slivnik je januarja 2006 postal predsednik uprave, v zamenjavo pa je prepustil vpliv na uredniško politiko krogom izven Dela. Kot pravi ASK: »Ne bom razlagala podrobnosti, kako je potekalo urednikovanje časopisa in kdo vse se je neposredno in posredno vtikal v delo Danila Slivnika. Lahko pa mi verjamete, da je to preseglo vse meje dobrega okusa in psihološkega dostojanstva«. Do spora med ASK in Janšo naj bi prišlo po tem, ko naj bi slednji po navedbah prve od nje zahteval, da Pivovarna Laško proda svoj delež Avstrijcem. Slivnik in ASK naj bi se Janši uprla in se zavzela za avtonomijo medijev, ki jih lastniško obvladuje Pivovarna Laško, po besedah ASK: »Da bi preprečila, da bi se Delo in Večer zlorabljala za politične in človeške diskreditacije in kadrovske čistke med starimi kadri […], sva se odločila, da bova kljub tveganju, da bova očrnjena kot izdajalca, te namere prehitela in da bova obvarovala avtonomijo teh tiskanih medijev«.

No, »ljubezen« med ASK in Slivnikom ni trajala prav dolgo. Pivovarna Laško je najprej ASK postavila za predsednico nadzornega sveta Dela, po odstopu z mesta državne sekretarke junija letos pa jo je inštalirala v Pivovarno Union, od koder deluje kot emisarka Laškega za medije. Dobro obveščeni vedo povedati, da je v tem času ASK takorekoč prevzela tudi vodenje Dela, saj je bila kurirska komunikacija med stavbo Dela in Unionom bolj pogosta kot znotraj hiše Delo, seje nadzornega sveta pa malodane enako pogoste kot seje uprave (ki je enočlanska)! Uredniki, predvsem odgovorni urednik Janez Markeš, pa so začeli poročati nadzornemu svetu oziroma se usklajevati neposredno z ASK namesto s Slivnikom. Slivnikov odstop je tako logičen. Če ne bi sam odstopil, bi ga pač zamenjali, o čemer priča tudi 17 točk napak, ki mu jih je včeraj predočil nadzorni svet.

In tako pridemo do tretje točke, ki pa je seveda ključna z vidika dolgoročnega obstoja nekega medija. Mediji so poslovni subjekti in morajo s tem, kar počnejo, preživeti v vsakodnevni konkurenčni tekmi z ostalimi mediji za bralce (gledalce) in oglaševalce. To pa tistih, ki medije jemljejo kot instrumente lobističnega ali političnega vpliva, ne zanima preveč. Zato ni čudno, da prodana naklada Dela in Večera (v lasti Infonda in Pivovarne Laško) po podatkih Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) v zadnjih treh letih (od tretjega četrtletja 2004 do drugega četrtletja 2007) vztrajno pada (glej tabelo). Prodaja Dela je v tem času padla z 78.125 na 65.212 prodanih izvodov (za skoraj 17%), pri čemer je število naročnikov upadlo za skoraj 6 tisoč, število prodanih izvodov v kolportažni prodaji pa za dobrih 7 tisoč. Večeru je v tem času prodaja padla v enaki meri – s 50.878 na 43.577 (za dobrih 14%). Nasprotno pa se je v tem času največjemu konkurentu Dnevniku, ki ga je oblast šikanirala z odtegovanjem oglasom, prodaja povečala za 2, Financam pa za kar 52 odstotkov.

tabela-dnevniki.jpg

Podatki torej govorijo o tem, da so se po avgustu 2004, ko je Pivovarna Laško zahtevala od tedanje uprave pod vodstvom Jureta Apiha delitev višjih dividend in spor rešila z njeno zamenjavo, prodajni podatki Dela bistveno poslabšali. Delo se je iz paradne medijske hiše iz časov Jureta Apiha (in Tita Doberška), ki je slovelo po visokih dobičkih, v času po aktivni vključitvi Pivovarne Laško v upravljanje spremenilo v podjetje, ki se bo kmalu borilo za preživetje. Vse naslednje poteze lastnika iz Laškega so bile namreč porazne – od namestitve Tomaža Peroviča in kasneje Danila Slivnika za predsednika uprave, zamenjave uredništva, najprej z nekim novinarjem iz Večera, nato z nekim urednikom iz Maga, z zgrešenimi poslovnimi potezami (lansiranje športnega dnevnika in brezplačnika Total tedna, nakup Maga …).

Najhuje pri vsem tem za nek medij pa je dejstvo, da je Delo kot osrednji politični dnevnik v tem času najmanj dvakrat zamenjalo uredniško politiko – od kritične v času do konca leta 2005 preko provladne lani in v prvi polovici letošnjega leta do konfuzne po juliju 2007. Kot ugotavlja Vojko, pa se utegne uredniška politika ponovno spremeniti po kongresu SLS in po oceni ali bo opozicija zmagala na naslednjih volitvah. SLS v navezi z Laškim bo seveda želela krojiti politično podobo Slovenije tudi po letu 2008, kar jim bo instrumentalizacija Dela in Večera v politične namene nedvomno omogočila. Če seveda Laško obeh časopisov do takrat že ne bo popolnoma uničilo. K temu jim uspe pomagati še umik oglasov državnih podjetij, kar je v Delu, odkar se je Laško sprlo z Janšo, že opaziti.

Naglo spreminjanje uredniške politike uničuje kredibilnost medija. Frankfurter Allgemeine Zeitung, Der Standard, New York Times, Le Mond, Economist, itd., beremo zato, ker vemo, da se na njihovo poročanje in analiziranje lahko zanesemo. Laško tega ne razume, ampak ravna z mediji kot mesar krvavih debelih prstov z ogrlico iz draguljev. Kot sedanja vladna garnitura tudi Laško ne razume delovanja in poslanstva medijev, pač jih želi instrumentalizirati. S čimer jih seveda poslovno uničuje.

S tega stališča se tudi zastavlja vprašanje medijske politike oziroma dopustnosti tega, da medije lastniško obvladujejo podjetja, ki se z založništvom v osnovi ne ukvarjajo. To je vsekakor točka, ki bi morala biti pomembna naslednje leto v predvolilnih diskusijah – morda bi veljalo razmisliti o sprostitvi medijev izpod »napačnega« kapitalskega vpliva in zaostriti pogoje za lastniške naložbe v medije le na založniške hiše.

Nezadovoljstvo in abstinenca

Tokratne predsedniške volitve so, kar se mene tiče, postregle z dvema fenomenoma. Prvič, k Peterletovemu polomu – glede na javnomnenjske ankete pred volitvami – je očitno največ pripomogla volilna abstinenca. Toda tokrat bolj desno profiliranih volilcev. Na teh predsedniških volitvah je glasovalo samo 57% volilcev, leta 2002 pa jih je bilo v prvem krogu kar 72%. Tokrat je abstiniralo kar 15 odstotkov (skoraj 180,000) volilcev več kot pred petimi leti. Volilna abstinenca je bila po letu 1992 sicer značilnost levo profiliranih volilcev. Razlog zanjo pa zelo preprost: z abstinenco je levi del volilnega telesa sporočal relativno zadovoljstvo s trenutnim stanjem. Nasprotno pa je opozicija uspela vedno znova mobilizirati desni del volilnega telesa, razočaranega nad svojim položajem in nad stanjem v družbi. Toda očitno mobilizacija desnega političnega pola vse od parlamentarnih volitev leta 2004 ni bila dovolj uspešna. Že lani na županskih volitvah, še bolj očitno pa na teh predsedniških volitvah se je zgodba obrnila. Levi del volilnega telesa je bil bolj motiviran, da pride na volitve. Izrazit svoje nezadovoljstvo nad svojim položajem in nad stanjem v družbi.

Tokrat so umanjkali desni volilci. Delno morda tudi zato, ker so zadovoljni, bolj verjetno pa gre za globlje razloge. Za razočaranje. Razočaranje nad njihovim kandidatom in razočaranje nad preferenčnimi političnimi strankami vladne koalicije. Lojze Peterle je bil tokrat verjetno najbolj idealen kandidat za predsednika države, toda kot je že pronicljivo ugotovil Vojko, bil je preveč neideološki, preveč liberalen za desne volivce, levi pa ga niso kupili. Hkrati mu je podpora treh glavnih vladnih strank samo škodovala. Predsednik vlade Janez Janša je po oddaji svojega glasu povedal, da je glasoval za Peterleta. Ko je lani podobno javno naklonil podporo svojim županskim kandidatom v Velenju, Tržiču in Mariboru, so vsi trije njegovi kandidati v drugem krogu utrpeli hude poraze, čeprav sta bila tržiški in mariborski kandidat po prvem krogu absolutna favorita.

Nadalje, javne ankete, opravljene skupaj z vzporednimi volitvami to še dodatno potrjujejo – desne vladne stranke (SDS, NSi, SLS) bi skupaj dobile le 35% opredeljenih glasov, levo sredinske opozicijske stranke (SD, LDS, Zares) pa 43%. Volilno telo očitno ni zadovoljno z delom vlade. Kljub temu, da Sloveniji po letu 1990 še nikoli ni šlo tako dobro – gospodarska rast je izjemno visoka, uvedli smo evro, predsedovali bomo EU – pa uživa ta vlada zgodovinsko najnižjo podporo. Državljanom in volilcem očitno ni toliko mar za gospodarsko rast, konkretnih koristi od nje ne vidijo, zelo pa je povprečnega volilca denimo prizadela visoka inflacija, povzročena z rastjo cen naftnih derivatov ter cen hrane. Volilce motijo vse ostrejši trendi družbenega razslojevanja, ki pa jih je povzročila vlada. Denimo, ta vlada je izvedla davčno reformo, ki je najnižje plačanim zaposlenim dala le za eno klobaso na mesec več, tistim z najvišjimi plačami pa tudi za en avto srednjega razreda več v štirih letih. Hkrati so se pod to vlado razmahnili menedžerski odkupi, ki prinašajo zelo očitne socialne razlike v družbi in frustrirajo povprečnega volilca. Desni volilci so tako lahko še bolj razočarani, saj je klientelizma in korupcije več, hkrati pa se socialne razlike vidno povečujejo.

No, tokrat je zaradi akumuliranega nezadovoljstva skupil Lojze Peterle, naslednjič pa bodo na vrsti verjetno kar vladne stranke. Zanimivo pa je, kdo je tokrat to nezadovoljstvo in abstinenco najbolje unovčil. In s tem pridemo do drugega fenomena teh volitev, to je presenetljiv visok delež podpore skrajno desničarskemu Zmagu Jelinčiču. Preseneča predvsem visoka, tretjinska podpora s strani mladih. Očitno je, da mladih obljube in dejanja etabliranih strank ne zanimajo preveč, pač pa si želijo jasnih in radikalnih stališč. Nekateri ocenjujejo, da polovice mladih, ki so tokrat podprli Jelinčiča, ne bo na drugi krog predsedniških volitev. Pač pa se bodo spet aktivirali naslednje leto, če bo katera izmed strank ponudila dovolj radikalen program. Slovenija se s tem lahko nevarno približuje haiderjevski trajektoriji. Haiderju je uspelo v obdobju treh parlamentarnih volitev svoj delež dvigniti z manj kot 5% na skoraj 30%.

Sam sicer verjamem in upam, da do podobnega, haiderjevskega vzpona skrajnih radikalnih strank v Sloveniji ne bo prišlo. Se je pa tega fenomena nezadovoljstva treba dobro zavedati in politične stranke bodo na vzpon radikalizma morale najti ustrezne odgovore. Race to the bottom glede strankarskih parol in programov dolgoročno ni prava rešitev. Pač pa bo potrebno najti konstruktivne odgovore, kako izboljšati dejanski položaj posameznikov in njihovih družin in kako jim dati občutek socialne kohezije. Hkrati pa poiskati pomembne družbene teme mimo skrajnega populizma, ki bodo lahko zmotivirale volilce, da bodo oddali svoj glas. Volilna abstinenca je samo voda na mlin skrajnim strankam, ki tako pridobijo še višje relativne deleže.

Kako se gredo prevzeme resni naftni trgovci – primer OMV – MOL

Medtem ko se uprava Petrola smeši s podpisovanjem – s figo v žepu – pisem o nameri strateškega partnerstva z ruskim gigantom Lukoilom in z diletantsko pripravljeno ponudbo za prevzem Istrabenza, se Petrolovi konkurenti konsolidacije svojega poslovanja in zagotavljanja strateških dobav zelo resni lotevajo. Za primerjavo poglejmo, kako se je avstrijski naftni trgovec OMV lotil prevzema madžarskega MOL. Ob prevzemni ponudbi, ki jo je OMV dal konec septembra letos, je v javnost dal dva dokumenta, sporočilo za javnost, v katerem povzema vsebino prevzemne ponudbe ter predstavitev strateškega poslovnega načrta do 2010.

Oba dokumenta skupaj odlično odražata, kako se nakup madžarskega MOL vklaplja v strateške poslovne načrte OMV. Z 2,540 črpalkami ter dodatno 3,600 črpalkami, pridobljenimi z nakupom tretjinskega deleža turškega Petrol Ofisi ter z rafinerijskimi kapacitetami v višini 26 milijonov ton, je OMV največja naftna družba v srednji in vzhodni Evropi (podonavskem prostoru). OMV si je prek lastnih rafinerij v tujini zagotovil varne strateške vire dobave, večino v Romuniji, dodatno pa še v Severni Afriki, Bližnjem vzhodu, na Norveškem, pa vse do Avstralije. Z namenom konsolidacije ter zagotovitve strateških dobav tudi vnaprej je OMV sklenil sporazume s ponudniki nafte in plina iz Rusije (dolgoročna pogodba z Gazpromom), Norveške, Severne Afrike, Bližnjega vzhoda, ob diverzificirani navezavi na plinovode pa v bodoče predvsem računa na kaspijski plinovod Nabucco (do leta 2012).

S prevzemom MOL (in prek njega še hrvaške INE) bi OMV popolnoma konsolidiral in geografsko zaokrožil svoje poslovanje v podonavskem prostoru. S prevzemom MOL (in INE) bi OMV pridobil 1,223 novih črpalk, povečal dnevno proizvodnjo nafte in plina za polovico, svoje rafinerijske zmogljivosti pa za približno 80 odstotkov. Zaradi tega je OMV do junija letos v MOL pridobil 18.6 odstotni delež v MOL, do konca septembra letos pa 20.6%. Zaradi »tehničnih razlogov« (omejitev glasovalne pravice na največ 10% v aktu o ustanovitvi ter efektivna kontrola menedžmenta nad okrog 40% glasov) pa OMV ni uspelo pridobiti efektivnega lastniškega nadzora nad MOL. Po neuspešnih pogovorih z menedžemntom MOL je OMV 25. septembra letos dal prevzemno ponudbo za MOL (in sicer 43.6% nad tržno ceno pred začetkom špekulativnih nakupov delnic MOL oziroma 18.7% nad zadnjo tržno ceno), s katero želi pridobiti vsaj 50-odstotni lastniški delež v podjetju.

Z namenom zagotovitve uspešnosti prevzema se je OMV – ob okrepljeni piarovski podpori – lotil prepričevanja madžarske vlade, delničarjev ter hkrati tudi predobvestil Evropsko komisijo glede koncentracije in prevladujočega položaja, ki bi jo imelo združeno podjetje na madžarskem trgu. Najbolj zanimivo v prevzemni ponudbi je poglavje o pričakovanih sinergijah in prihrankih ob združitvi OMV in MOL. Povzemam. Prvič, OMV računa z nadaljnjo rastjo povpraševanja po pogonskih gorivih v regiji po približno 1 milijon ton letno, zato si z združevanjem mednarodnih operacij obeh družb obeta večjo konkurenčnost v prodaji. Drugič, pričakovani prihranki – zaradi sinergij glede skupne nabavne logistične mreže, zaradi optimizacije poslovnih procesov na ravni vodenja družb in v maloprodaji ter na področju distribucije plina ter v petrokemiji – naj bi znašali okrog 400 milijonov evrov letno. Tretjič, OMV računa s tem, da bi združeno podjetje lahko bistveno povečalo varnost energetske ponudbe v regiji, ker bi po eni strani bolj diverzificiralo vire ponudbe surove nafte, po drugi strani pa bi združitev podjetja in poenotenje strateških ciljev lahko omogočilo realizacijo velikih infrastrukturnih projektov na področju dobave plina, predvsem izgradnjo že omenjenega kaspijskega plinovoda Nabucco.

Prepričevanja madžarske vlade se je OMV lotil s številnimi predlogi, ki bi po eni strani še okrepili vodilno vlogo MOL na madžarskem trgu, po drugi strani omogočili paritetni nadzor nad poslovanjem, ohranitev blagovne znamke MOL, ohranitev vitalnih poslovnih funkcij na lokaciji v Budimpešti, in okrepitev razvoja kadrov v MOL. OMV se je zavezal tudi k pomembnim investicijam tako v infrastrukturno kot v maloprodajno mrežo.

Torej, OMV se je prevzema MOL (in prek njega še hrvaške INE) lotil strateško zelo premišljeno ter izvedbeno taktično zrelo. Za razliko od tega v Petrolu v zadnjem mesecu dni, ko so se pripravljali na oddajo prevzemne ponudbe za Istrabenz, niso znali identificirati niti ene možne sinergije med združenima podjetjema, medtem ko je predsednik uprave Marko Kryžanowski na tiskovni konferenci ta teden nekaj »bluzil« o širjenju Petrola na področje električne energije ter o možnih sinergijah na področju distribucije plina.

Očitno je, da se v Petrolu projekta lotevajo popolnoma na pamet. Resnično bi jim priporočil, da se nehajo igrati v domačem peskovniku in da pogledajo, kako se strateškega načrtovanja in izvedbe lotevajo njihovi konkurenti iz tujine. Ter morda prisluhnejo njihovemu nekdanjemu vodji nadzornikov Miranu Mejaku, ki je v zadnjih mesecih večkrat poudaril, da bi bilo za Petrol bistveno bolj smotrno razmišljati o strateškem nakupu kakšne rafinerije v tujini, kot pa bluziti o raznih diverzifikacijah poslovanja na področja izven osnovne dejavnosti, kot je električna energija, živilska industrija, hotelirstvo in podobno.

Blamaža leta Kryžanowskega

Pred enim mesecem je uprava naše monopolne naftne družbe Petrol napovedala prevzemno ponudbo za nadležni Istrabenz. Kakšnih dodatnih strateških razlogov za to odločitev uprave Petrola takrat nismo slišali, zato je obveljala špekulacija, da gre za obrambni manever Petrola pred Istrabenzom, ki je preveč agresivno kupoval delnice Petrola. No, toda en mesec, oziroma 21 delovnih dni v konkretnem primeru, je dolga doba za eno izmed petih največjih slovenskih podjetij vredno na borzi blizu 2 milijardi evrov, da se pripravi na prevzem drugega slovenskega velikana (vrednega blizu 600 milijonov evrov), ki se ob finančnih naložbah in energetiki ljubiteljsko ukvarja tudi z živilsko proizvodnjo in hotelirstvom. Štiričlanska uprava našega največjega trgovca z gorivi s 550 zaposlenimi v matični družbi in s 26 odvisnimi oz. povezanimi družbami v Sloveniji in v tujini bo v 21 delovnih dneh resnično naredila vse, da poišče strateške razloge in podrobno argumentira sinergije, ki bodo nastale pri prevzemu komplementarnega energetskega podjetja. Saj gre vendar za največjo Petrolovo naložbo v zgodovini podjetja! Nadzorni svet Petrola in njegovi lastniki vendar pričakujejo, da bo uprava podrobno argumentirala razloge, za kaj bo porabila za 582 milijonov evrov bančnih garancij.

No, če so (smo) to pričakovali, so (smo) se pošteno ušteli. Uprava Petrola je po 21-tih dneh trdega garanja na zadnji dan roka za oblikovanje prevzemne pobude izdala Prevzemno ponudbo in prospekt za prevzem Istrabenza d.d., ki obsegata bruto 31 strani. V redu, boste rekli, ni impresivno, ampak verjetno gre za 31 strani gosto tipkanih strani s podrobno razčlenjenimi razlogi za prevzem in podrobno utemeljenimi sinergijami, ki bi naj nastale s prevzemom. Ha, dobro jutro, prvi april! Dokument obsega naslovnico in 2 strani formalne prevzemne ponudbe, nato naslovnico in dve strani kazala prospekta za projekt, sledijo 3 strani opisa formalnih pogojev prevzemne ponudbe, 5 strani opisa ciljne družbe, 12 strani opisa prevzemne družbe. In nato veliki finale na strani štev. 24: ključni del dokumenta uprave Petrola, ki se nanaša na največji kapitalski prevzem podjetja v zgodovini njegovega obstoja, predvidenim prevzemnim posledicam namenja 1 (naj izpišem – ENO !) samo stran! Ta famozna 24. stran dokumenta vsebuje 39 redko posejanih vrstic, vključno z desetimi naslovi in podnaslovi. Ali drugače rečeno, vsa vsebina največje, zgodovinske prevzemne ponudbe Petrola in največje domače prevzemne ponudbe v zgodovini Slovenije obsega piškavih 15 (petnajst !) stavkov, razdeljenih med 10 (deset !) poglavij in podpoglavij! Najdaljši (!) del teksta na tej ključni strani prevzemnega prospekta, ki se nanaša na prestrukturiranje ciljne družbe (Istrabenza) obsega 1 (en !) samcat stavek – ga navajam kar v originalu:

4.3.1 Prestrukturiranje ciljne družbe in njeno prihodnje poslovanje

V času priprave prospekta prevzemniku niso znani razlogi, zaradi katerih bi bistveno spreminjal že začrtano poslovno politiko ciljne družbe oziroma izvajal njeno prestrukturiranje, združevanje poslovnih funkcij ali spreminjal lokacije poslovanja ciljne družbe, bo pa prevzemnik izvedel ustrezne dejavnosti za optimizacijo poslovanja glede na začrtano strategijo in poslovno politiko prevzemnika, pri čemer se združevanje primerljivih dejavnosti ciljne družbe in prevzemnika ne načrtuje.

Zelo dobrohotna analiza tega famoznega stavka pove preprosto to, da uprava Petrola ne ve, zakaj prevzema Istrabenz, ne misli spreminjati njegove poslovne politike ali ga prestrukturirati, še manj pa iskati sinergij med primerljivimi dejavnostmi Petrola in Istrabenza.

Pa, gospodje, za božjo voljo, le kaj ste počeli teh 21 delovnih dni?! Mar se niste mogli vsaj malce bolj potruditi? Se niste mogli vsaj delati, da resno mislite s prevzemom? Mar niste mogli vsaj poskusiti ustvariti vtisa, da veste, kaj počnete? Mar niste mogli vsaj malce zakriti, da s prevzemno ponudbo samo izpolnjujete navodilo nekoga, ki tudi ne ve, kaj počne in kaj bi s Petrolom? Mar niste mogli najeti kakšnega svetovalnega podjetja, ki bi vam za manj kot desetinko promila vrednosti prevzemne ponudbe na hitro pripravilo 500 strani gosto natipkanega teksta z analizami svetovnega, domačega in regionalnih trgov energentov, turizma in živilske industrije, s podrobnimi analizami dejavnosti obeh podjetij, s podrobnimi analizami prekrivanja dejavnosti obeh podjetij in možnosti sinergij in prihrankov ter s podrobnimi predlogi za poslovno prestrukturiranje ciljne družbe in integracije v poslovne procese prevzemnega podjetja.

Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani dnevno diplomira nekaj študentov s tovrstnimi, vendar bistveno resneje zastavljenimi analizami. Gospodje, če že varčujete, zakaj niste najeli koga izmed njih? Lahko bi vam pripravil neprimerljivo bolj kvalitetno analizo sinergij in prihrankov. Če bi ga najeli prek Študentskega servisa po 5 evrov na uro bi vas to stalo vsega skupaj 840 evrov za 21 dni dela. Ste hoteli privarčevati 840 evrov pri 582 milijonov evrov vrednem prevzemu?!

Le kaj si bodo zdaj naši diplomanti mislili o vodstvu podjetja Petrol, d.d.? Gospodje, mene je postalo strah. Kajti če se tako lotevate vaših poslov v tujini, če ste se tako lotili zgodovinskega poslovnega sodelovanja z ruskim naftnim gigantom Lukoilom, kot se lotevate prevzema Istrabenza, me je resnično strah za podjetja v lasti države.

Toda moj osebni problem je še bistveno večji. Namreč, kako naj mojemu 10-letnemu sinu, ki vsak dan med gledanjem dnevnika budno zabeleži, kaj se dogaja z vrednostjo njegove delnice Mercatorja in koliko transformerjev bi si ta dan lahko kupil s prodajo delnice, odgovorim na vprašanje, zakaj Petrol kupuje Istrabenz? Naj rečem, ne vem, sine, tudi Marko Kryžanowski, predsednik uprave Petrola in eden najbolje plačanih menedžerjev v državi, tega ne ve? Naj mu rečem, da zato, ker je dobil ukaz iz vladne palače? Toda tega argumenta moj sin ne razume. Vpraša me, ali je vlada lastnik Petrola. In ko rečem, ne neposredno, pač pa imata dva paradržavna sklada nekaj več kot 28-odstotni lastniški delež, me zgroženo vpraša: ja, kaj pa ostali lastniki, a oni pa to kar pustijo?! Hja, še dobro, da sin nima v lasti nobene delnice Petrola, sicer bi me prisilil, da nemudoma zaščitim njegov kapitalski vložek pred vladnimi pokeraši in kekci iz Petrola.

Le kje je Janša pobral tega Marka Kryžanowskega, da ne zna izpeljati niti tako preprostega navodila?! Ga je snel med faliranimi bruci slabše privatne poslovne šole v Sloveniji? Ga je snel iz Zavoda za zaposlovanje? Je mar njegov daljni bratranec, ki ga je zaposlil na tetino vztrajno moledovanje? Ne, za božjo voljo, Kryžanowski je vendar preizkušen kader, nekdanji direktor enega izmed hčerinskih podjetij AC in pomemben solastnik AC. Hja, res je sicer, da je Kryžanowski nekaj »mutil« glede tega, da je opravil diplomo MBA. Res je, da je pompozno objavil in podpisal namero o skupnem vlaganju z ruskim naftnim velikanom Lukoilom in da potem iz tega nič ni bilo, zaradi česar si naš predsednik vlade več ne upa na obisk v Rusko federacijo. Res je, da se je nespretno zapletal v nekonsistentne izjave za tuje in domače medije glede sodelovanja z drugimi naftnimi družbami. Toda – tudi če ne deli Hermanove poslovne žilice, tudi če je navaden kekec – to piškavo prevzemno ponudbo za Istrabenz bi pa vendarle moral znati bolj strokovno izpeljati.

Ta vlada ima pa res smolo s kadri, ali so izdajalci ali pa nesposobni. Kaj že pravi Sun Tzu v “The Art of War” v poglavju o izdajalcih in kaj pravi v točki, ki se nanaša na nesposobne vojščake?

Zares – dobrodošla konkurenca na političnem trgu

Strinjam se z dejstvom, da je Gregor Golobič (GG) izkazal pogum, ko je (1) po navajenosti, da ne dela kot frontman, ampak kot pomemben operativec (generalni sekretar) in (2) po neuspešnem prepričevanju alternativnih uglednih kandidatov za predsednika Zares pokazal veliko mero državljanskega poguma in izkazal zvrhano mero ambicioznosti. Predvsem tudi glede na dejstvo, da mu sedanja politična konstelacija na t.i. levi sredini ne more vlivati preveč zaupanja glede uspeha njegove stranke na volitvah prihodnje leto. Njen domet je po mojem mnenju tam do 10% volilnih glasov. Ceteris paribus, seveda. Odvisno od uspešnosti uveljavljanja nove stranke in od uspešnosti obrambnih odzivov konkurentov.

Resnici na ljubo konkurenti trenutno nimajo težkega dela, saj so največji nasprotnik Zares in GG trenutno oni sami. Pač zaradi negativne dediščine, ki jo nosijo s seboj sam GG kot nekdanji vrhovni tranzicijski kadrovik LDS ter “njegovi” poslanci iz nekdanje LDS. Verjamem, da ostali strankarski veljaki ne bi smeli imeti večjih težav pri spodbujanju skepse večine volilcev do nove stranke. Več obrambnih odzivov in diskvalifikacij je trenutno – razumljivo – mogoče pričakovati na levi sredini. Na desnici lahko le mirno opazujejo kanibalizem, ki se bo odvijal na levi sredini. In morda k temu malce pripomorejo s pomočjo medijske mašinerije, ki jo obvladujejo.

Toda ne glede na odziv konkurentov bo odločilna za uspešnost Zares na političnem trgu predvsem njihova lastna aktivnost ali ne-aktivnost. Mediji jim zaenkrat posvečajo ogromno pozornosti, javnost je radovedna. Morda jim bo s svojo “novostjo” na trgu uspelo prepričati strukturo mlajših ter izobraženih volilcev, ki se ob sedanjih političnih razmerjih odločajo za volilno abstinenco. Morda jim bo uspelo tudi pridobiti znane javne osebnosti in pomembne mnenjske voditelje. Morda bodo znali pravilno odpreti prava družbena in razvojna vprašanja. Morda bodo pokazali zadovoljivo mero konstruktivnosti in odprtosti za sklepanje zavezništev pri pomembnih aktualnih vsebinskih vprašanjih. Vse našteto je dejansko pogoj za uspešno pozicioniranje nove stranke na političnem trgu. Sicer bodo pač šli po poti nekdanjih Demokratov.

Ker sem ekonomist, ki verjame v konkurenco, se ob tem novem vstopu na politični trg seveda veselim povečane konkurence, kajti ta dodatni konkurenčni pritisk bo seveda izboljšal tudi delovanje obstoječih akterjev na trgu. Povečana izbira in povečani konkurenčni pritiski med ponudniki na trgu pa so za nas potrošnike (volilce) lahko samo dobrodošli. Še posebej pa, kadar se nov akter na trgu zavzema za napredne vrednote (osebne svoboščine, tržno gospodarstvo, svobodna gospodarska pobuda, omejitev vloge države, vzdržen gospodarski razvoj itd.).

Torej, good luck, fantje. Veselim se tekme.

Stranke že prodane, strokovnjaki naprodaj

Ko sta leta 1994, v času najbolj clintonovsko sproščene klime v prid prosti svetovni trgovini, Gene Grossman s Princetona in Elhanan Helpman s Harvarda v American Economic Review objavila članek Protection for sale (Zaščita naprodaj), sta v strokovni javnosti sprožila plaz teoretičnih in empiričnih strokovnih razprav o tem, kako prosta je dejansko svetovna trgovina. Grossman in Helpman, poenostavljeno povedano, teoretično dokazujeta, da je stopnja sproščenosti oziroma zaščitenosti posameznih panog dejansko rezultat učinkovitosti lobističnih akcij ter prispevkov lobijev k financiranju volilnih kampanj. Natančneje, politiki maksimizirajo svoje koristi glede na razmerje med vrednotenjem blaginje volilcev ter finančnimi prispevki lobijev. Kasnejše empirične študije predvsem za ZDA (denimo Goldberg in Maggi, 1999; ter Gawande in Bandyopadhyay, 2000) potrjujejo te teoretične ugotovitve. Busheva uvedba carin na uvoz nekaterih jeklenih izdelkov leta 2002 je le še brutalno občevidno potrdila moč lobijev pri zaščiti domačih sektorjev. Kot je denimo vojna v Iraku razkrinkala ekonomske interese ameriškega naftnega lobija na Bližnjem vzhodu kot ključnega dejavnika tega spopada.

Zgornje navedbe kažejo ujetost politikov/strank med blaginjo volilcev in interesi močnih lobijev. Politiki so pripravljeni slediti interesom lobijev, dokler to ne ogrozi njihove priljubljenosti in izvolitve pri volilcih. In obratno, politiki so pripravljeni zagovarjati interese volilcev, dokler to ne ogrozi njihovih finančnih prilivov, iz katerih se napajajo volilne kampanje in zasebne rente (korupcija).

V Sloveniji ni nič drugače, le razmerja so se v zadnjih letih nekoliko spremenila. Zelo poenostavljeno povedano, dokler je politika lastniško obvladovala gospodarstvo, je bila relativno avtonomna in je dokaj samozavestno predvsem črpala rente iz podjetij – v manjši meri (zaradi zakonodaje) v obliki predvolilnih finančnih prispevkov, večinoma pa v obliki zasebnih rent politikov, dobro plačanih služb v gospodarstvu za znance in svojce itd. Vpliv gospodarstva na politiko je bil, toda relativno majhen. Ko je vlada LDS v njenem zadnjem mandatu v španoviji odlično zrežiranega javnomnenjskega in medijskega pritiska klonila pod nastajajočim monopolom okrog Pivovarne Laško in ko se je Janševa vlada zelo nerodno in neprevidno lotila netransparentne razprodaje državnih deležev (v velikih deležih namesto razpršeno prek borze), se je situacija obrnila. Noben politik nima na voljo toliko orodij in ne more predvideti toliko kombinacij, kot jih lahko spretni finančni inženirji, zato je bilo samo vprašanje mesecev, kdaj se bodo kapitalsko osvobojena podjetja tudi osvobodila politike.

Če je Jelinčičeva SNS vedno slovela kot prijazna do interesov lobijev, Podobnikova SLS pa kot – oprostite izrazu – »kurba kapitala«, se s Šrotovim prevzemom SLS, s prevzemom bankrotirane LDS s strani odvetniške pisarne Mire Senice ter kapitalskim zaledjem novonastale Zares, tudi v Sloveniji začenja obdobje zahodnega tipa parlamentarno-lobistične demokracije. Načeloma s tem ni nič zelo hudo narobe, saj politiki kot lutke na vrvici v dolgoročnem ravnotežju nekako uravnotežijo blaginjo volilcev in interese kapitala. Toda problem je, prvič, v tem, da do tega ravnotežja pride šele po dokaj dolgi učni dobi demokracije in da v vmesnem času običajno trpijo volilci kot potrošniki zaradi nesorazmerne izrabe moči s strani monopolnih gospodarskih združb. In drugič, sistem je občutljiv na nenadne šoke, denimo na prihod nenormalno nekompetentnih in/ali koruptivnih politikov na oblast, ki še bolj očitno dovolijo kapitalu teptanje pravic potrošnikov. Zahodna Evropa in ZDA imata za seboj vsaj stoletno obdobje demokratične tradicije, zato njihovi politični sistemi še kar dobro delujejo, toda še vedno se pojavljajo tovrstni nenadni šoki.

V Sloveniji se je razprodaja strank kapitalu v zadnjih letih večinoma že zgodila. Vprašanje je le še, če bo Cerkvi uspelo popolnoma obvladati NSi že pred naslednjimi volitvami, koliko časa bo Janša še lahko obvladoval jastrebe, ki jih je sam nastavil po državnih podjetjih in komu se bo prodala Pahorjeva SD. Naslednje parlamentarne volitve se bodo odločale v bitki med različnimi kapitalskimi bloki ter prek njihovih medijskih in piarovskih hiš. Politiki bodo bolj ali manj sledili vonju denarja.

Zanimivo vprašanje, ki se je porodilo včeraj z najavo, da bodo »mladi ekonomisti pisci programa LDS«, je le še, kakšna bo vloga strokovne in načeloma neodvisne javnosti v tej predvolilni zgodbi. O kakšni prevladujoči neodvisnosti stroke že do sedaj ni bilo mogoče govoriti, če zanemarimo osebno levo ali desno ali liberalno profiliranost posameznih strokovnjakov. Širši javnosti morda manj znan toda dobro delujoč mehanizem »kupljenih strokovnjakov« je v Sloveniji vedno deloval. Ogromno je strokovnjakov, ki v javnosti goreče zagovarjajo določena stališča ne zato, ker se čutijo tako goreče poklicane k temu, ampak ker so v ozadju ustrezno honorirane tajne svetovalne pogodbe. Ogromno je strokovnjakov, ki se glede posameznih vročih tem ne oglašajo, čeprav so strokovno izzvani, pač zato, ker so plačani, da so o konkretni temi tiho. Marsikomu se ta mehanizem ne zdi problematičen, meni pač. Ker je v nasprotju s strokovno etiko in osebno poštenostjo. S tega vidika bolj cenim tiste strokovnjake, ki se transparentno postavijo v strokovno ozadje programa posameznih strank, denimo Jožeta Mencingerja nekoč pri Demokratih, njegovega kolega Franceta Križaniča pri SD ali mojih mlajših kolegov sedaj pri LDS. Ne da bi to početje posebej odobraval, ga pa lahko spoštujem, ker je transparentno. Pri transparentno izraženih preferencah ali svetovalnih pogodbah vsaj vem, pri čem sem.

Toda ne glede na transparentnost ali netransparentnost tega početja, se s tem vnaša dvom v kredibilnost javno izraženih stališč posameznih strokovnjakov. S tem ko se strokovnjaki tajno prodajo ali javno postavijo naprodaj politiki ali kapitalu, pride do erozije zaupanja v stroko. Izgublja se iluzija neodvisnosti stroke. Vse večja pa je tudi nevarnost, da ob podreditvi medijev bodisi politiki bodisi kapitalu kmalu ne bo več nikogar, ki bi avtonomno in neodvisno v skladu z zgolj strokovnimi kriteriji nadziral delovanje politike in kapitala. Kmalu bomo priča le še konkurenčnim plačanim izvedenskim mnenjem. Toda tudi to je očitno cena tržnega gospodarstva.

%d bloggers like this: