Ko se mesarji lotijo časopisov …

Zadnji teden nam je postregel z dvema ne nepomembnima dogodkoma z vidika medijev v povezavi z aktualno-političnimi razmerami v državi. Prvi dogodek tedna je, da je tednik Mladina, nekdanji goreči borec za nacionalni interes in nasprotnik tujega kapitala, napovedal dokapitalizacijo, pri čemer naj bi 40% svežega kapitala prineslo tuje podjetje, podjetje zamejskih Slovencev iz Trsta. Drugi dogodek je za mnoge prav tako nepričakovan, med dobro obveščenimi pa že dolgo javna skrivnost. Včeraj je bil namreč na seji nadzornega sveta časopisne hiše Delo odstopljen predsednik uprave Danilo Slivnik. Slivnik je za zdaj zadnji člen v seriji menedžerskih in uredniških zamenjav na Delu v zadnjih treh letih. Odstopil je sam, sicer bi ga zamenjali.

Odgovorni urednik Mladine Grega Repovž ob omenjeni dokapitalizaciji opisuje, kako se je aktualna oblast lotila uklanjanja medijev prek bodisi lastniških pritiskov bodisi prek zmanjševanja oglaševanja s strani od države kontroliranih podjetij. Dnevnik naj bi v letu 2006 utrpel za približno 800 tisoč evrov manjše prihodke zaradi umika objave sicer že naročenih oglasov, Mladina pa za 190 tisoč evrov. Repovž zato vidi kot najboljšo opcijo za zmanjšanje ranljivosti njegove revije lastniški vstop tujega kapitala. Torej nekaj podobnega kot pri Financah. Vendar pa pri tem ne sme spregledati, da uspešno poslovanje Financ ni samo posledica tujega lastništva, ampak da je posledica tako odprte uredniške politike za različna mnenja kot predvsem tudi dobre organizacije neposrednega trženja oglasnega prostora. Slovenski mediji bi se iz uredniškega koncepta in poslovnega modela Financ lahko veliko naučili.

Zgodba okrog Dela je še bolj zanimiva, saj nazorno kaže:

(1) kakšne so možnosti instrumentalizacije nekega medija v lobistične namene,
(2) kakšen je domet instrumentalizacije nekega medija v politične namene,
(3) kakšna ne sme biti lastniška struktura časopisov in medijev nasploh.

Prvič, Delo je leta 2002 postalo ena izmed najpomembnejših strateških naložb Pivovarne Laško in morda najpomembnejši instrument njegove lobistične politike. Laško je – ob vrhunskem strateškem razmisleku, da mora, če hoče prevzeti konkurenčno Pivovarno Union, dobiti najprej javnomnenjsko bitko – naredilo odlično potezo z nakupom Dela. Spomnite se histerije o nacionalnem interesu iz let 2002-2003, ki jo je podpihovalo prav Delo, predvsem njegova Sobotna priloga. Kasneje se je izkazalo ne samo, da lahko Laško z Delom dobi javnomnenjsko bitko za oblikovanje monopolnega holdinga pijač, ampak da ima Laško z Delom najboljše strateško orožje tudi v odnosih z Janševo vlado. Še več, Laškemu je uspelo z Delom Janšo tudi taktično premagati in zvabiti v izdajo njegove najbolj umazane in vplivne vojščake, kot sta nekdanja državna sekretarka Andrijana Starina Kosem (ASK) in nekdanji urednik tednika Mag Danilo Slivnik. In da bo Janšev poraz še hujši – vse to po tem, ko je od njega dobilo vse, za kar si je prizadevalo.

Drugič, Janša za svoj volilni poraz leta 2000 ni okrivil »mesarske« politike v času kratke vladavine Bajukove vlade, ampak pristranost poročanja medijev o tem. Zato se je po volitvah leta 2004 tako organizirano lotil procesa »sproščevanja« medijev – od zakona o RTV, discipliniranja medijev z oglasnimi naročili državnih podjetij, zamenjavami uredništev v vladnih ustanovah (STA) in s strani podjetij v državni lasti kontroliranih medijev (Primorske novice), do nenačelnih koalicij in kravjih kupčij s privatnimi lastniki medijev (Pivovarna Laško in KD Group). Vse za pridobitev vpliva v največjih medijih.

To politiko najbolje ilustrira izjava ASK v javnem zasebnem pismu 10. junija letos: »Naloženo mi je bilo, da naj potem, ko bo Pivovarna Laško pridobila pomemben kapitalski delež v časopisni hiši Delo, uredim tako, da bomo imeli zagotovljen več letni vpliv na imenovanje nadzornega sveta Dela in s tem na uredniško politiko«. Naprej, v namen instrumentalizacije Dela v politične namene je prišlo do prihoda Slivnika kot člana uprave v Delo (oktober 2005) le dober mesec po tem, ko je prišlo do prodaje državnih deležev v Mercatorju Pivovarni Laško in Istrabenzu z namenom pridobitve političnega vpliva v časopisni hiši Delo. Slivnik je januarja 2006 postal predsednik uprave, v zamenjavo pa je prepustil vpliv na uredniško politiko krogom izven Dela. Kot pravi ASK: »Ne bom razlagala podrobnosti, kako je potekalo urednikovanje časopisa in kdo vse se je neposredno in posredno vtikal v delo Danila Slivnika. Lahko pa mi verjamete, da je to preseglo vse meje dobrega okusa in psihološkega dostojanstva«. Do spora med ASK in Janšo naj bi prišlo po tem, ko naj bi slednji po navedbah prve od nje zahteval, da Pivovarna Laško proda svoj delež Avstrijcem. Slivnik in ASK naj bi se Janši uprla in se zavzela za avtonomijo medijev, ki jih lastniško obvladuje Pivovarna Laško, po besedah ASK: »Da bi preprečila, da bi se Delo in Večer zlorabljala za politične in človeške diskreditacije in kadrovske čistke med starimi kadri […], sva se odločila, da bova kljub tveganju, da bova očrnjena kot izdajalca, te namere prehitela in da bova obvarovala avtonomijo teh tiskanih medijev«.

No, »ljubezen« med ASK in Slivnikom ni trajala prav dolgo. Pivovarna Laško je najprej ASK postavila za predsednico nadzornega sveta Dela, po odstopu z mesta državne sekretarke junija letos pa jo je inštalirala v Pivovarno Union, od koder deluje kot emisarka Laškega za medije. Dobro obveščeni vedo povedati, da je v tem času ASK takorekoč prevzela tudi vodenje Dela, saj je bila kurirska komunikacija med stavbo Dela in Unionom bolj pogosta kot znotraj hiše Delo, seje nadzornega sveta pa malodane enako pogoste kot seje uprave (ki je enočlanska)! Uredniki, predvsem odgovorni urednik Janez Markeš, pa so začeli poročati nadzornemu svetu oziroma se usklajevati neposredno z ASK namesto s Slivnikom. Slivnikov odstop je tako logičen. Če ne bi sam odstopil, bi ga pač zamenjali, o čemer priča tudi 17 točk napak, ki mu jih je včeraj predočil nadzorni svet.

In tako pridemo do tretje točke, ki pa je seveda ključna z vidika dolgoročnega obstoja nekega medija. Mediji so poslovni subjekti in morajo s tem, kar počnejo, preživeti v vsakodnevni konkurenčni tekmi z ostalimi mediji za bralce (gledalce) in oglaševalce. To pa tistih, ki medije jemljejo kot instrumente lobističnega ali političnega vpliva, ne zanima preveč. Zato ni čudno, da prodana naklada Dela in Večera (v lasti Infonda in Pivovarne Laško) po podatkih Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) v zadnjih treh letih (od tretjega četrtletja 2004 do drugega četrtletja 2007) vztrajno pada (glej tabelo). Prodaja Dela je v tem času padla z 78.125 na 65.212 prodanih izvodov (za skoraj 17%), pri čemer je število naročnikov upadlo za skoraj 6 tisoč, število prodanih izvodov v kolportažni prodaji pa za dobrih 7 tisoč. Večeru je v tem času prodaja padla v enaki meri – s 50.878 na 43.577 (za dobrih 14%). Nasprotno pa se je v tem času največjemu konkurentu Dnevniku, ki ga je oblast šikanirala z odtegovanjem oglasom, prodaja povečala za 2, Financam pa za kar 52 odstotkov.

tabela-dnevniki.jpg

Podatki torej govorijo o tem, da so se po avgustu 2004, ko je Pivovarna Laško zahtevala od tedanje uprave pod vodstvom Jureta Apiha delitev višjih dividend in spor rešila z njeno zamenjavo, prodajni podatki Dela bistveno poslabšali. Delo se je iz paradne medijske hiše iz časov Jureta Apiha (in Tita Doberška), ki je slovelo po visokih dobičkih, v času po aktivni vključitvi Pivovarne Laško v upravljanje spremenilo v podjetje, ki se bo kmalu borilo za preživetje. Vse naslednje poteze lastnika iz Laškega so bile namreč porazne – od namestitve Tomaža Peroviča in kasneje Danila Slivnika za predsednika uprave, zamenjave uredništva, najprej z nekim novinarjem iz Večera, nato z nekim urednikom iz Maga, z zgrešenimi poslovnimi potezami (lansiranje športnega dnevnika in brezplačnika Total tedna, nakup Maga …).

Najhuje pri vsem tem za nek medij pa je dejstvo, da je Delo kot osrednji politični dnevnik v tem času najmanj dvakrat zamenjalo uredniško politiko – od kritične v času do konca leta 2005 preko provladne lani in v prvi polovici letošnjega leta do konfuzne po juliju 2007. Kot ugotavlja Vojko, pa se utegne uredniška politika ponovno spremeniti po kongresu SLS in po oceni ali bo opozicija zmagala na naslednjih volitvah. SLS v navezi z Laškim bo seveda želela krojiti politično podobo Slovenije tudi po letu 2008, kar jim bo instrumentalizacija Dela in Večera v politične namene nedvomno omogočila. Če seveda Laško obeh časopisov do takrat že ne bo popolnoma uničilo. K temu jim uspe pomagati še umik oglasov državnih podjetij, kar je v Delu, odkar se je Laško sprlo z Janšo, že opaziti.

Naglo spreminjanje uredniške politike uničuje kredibilnost medija. Frankfurter Allgemeine Zeitung, Der Standard, New York Times, Le Mond, Economist, itd., beremo zato, ker vemo, da se na njihovo poročanje in analiziranje lahko zanesemo. Laško tega ne razume, ampak ravna z mediji kot mesar krvavih debelih prstov z ogrlico iz draguljev. Kot sedanja vladna garnitura tudi Laško ne razume delovanja in poslanstva medijev, pač jih želi instrumentalizirati. S čimer jih seveda poslovno uničuje.

S tega stališča se tudi zastavlja vprašanje medijske politike oziroma dopustnosti tega, da medije lastniško obvladujejo podjetja, ki se z založništvom v osnovi ne ukvarjajo. To je vsekakor točka, ki bi morala biti pomembna naslednje leto v predvolilnih diskusijah – morda bi veljalo razmisliti o sprostitvi medijev izpod »napačnega« kapitalskega vpliva in zaostriti pogoje za lastniške naložbe v medije le na založniške hiše.

12 responses

  1. Dogajanje se ti zdi konfuzno zato, ker ne veš, da za vsem skupaj stoji kapital, ki medijem dirigira pisanje, ne pa vladna koalicija. Tisti, ki so podpisovali peticijo 438/571, so moč svojih gospodarjev le okrepili. Še dobro, da ima vlada v rokah odločanje o presoji glede kapitalske prevlade nad mediji, in je zaradi omenjenih trendov preprečila prevzem Večera s strani Dela.

  2. Bravo, Jože, končno si doumel, da privatizacija medijskih hiš ni nujen pogoj za njihovo uspešnost. Pivovarna Laško ni državni lastnik, še več, državi se je celo eksplicitno postavila po robu. Tudi Murdoch ni država, pa so njegovi mediji veliko bolj učinkovito instrumentalizirani kot veliko državnih.

    Če se samo spomnim, kako si včasih označeval tiste, ki smo opozarjali, da privatizacija ni zdravilo za vse, za ekonomske analfabete. Končno je tudi tebi postalo jasno, da je ne glede na lastništvo predvsem važna uredniška in poslovna politika medija. Primerjave z Economistom etc. so pa zgrešene. V Sloveniji ni dovolj publike, ki bi zahtevala podobne vsebine – zato bo privatizacija šla ravno v nasprotno smer, kakor si jo včasih napovedoval ti. Korporativni pritiski bodo nevzdržni, medijska pokrajina pa bo bulvarizirana.

  3. Kolin,

    (1) nikoli nisem nikogar označeval za ekonomskega analfabeta – to ni moja terminologija, sem pa Mencingerja nekoč označil kot šarlatana, ker je uporabil šarlatanske “ekonometrične” metode, da bi dokazoval, da vlaganja v raziskave in razvoj nimajo zveze z gospodarsko rastjo. Šlo je za diskurz med strokovnjaki z ekonomskega področja, ki poznajo, katere metode se smejo kje uporabljati ali ne itd. V diskurzu z neekonomisti nikoli ne bi dajal takšnih oznak, ker pač razpravljamo na drugem nivoju.

    (2) nikoli nisem trdil, da je privatizacija medijev ključni pogoj za njihovo kvaliteto ali kaj podobnega. Sem pa letos vsaj trikrat napisal, da je tuje lastništvo medijev (Finance) pripomoglo k njihovi neodvisnosti od oblasti (prejšnje in sedanje). Kot vidiš, se je tega zdaj zavedla tudi Mladina.

    (3) če greš pogledat moja letošnja spomladanska članka v Dnevniku o lastništvu in avtonomiji medijev, boš videl, da ne samo, da se nisem zavzemal za privatizacijo medijev (to sem na primeru Dela in njegovega lastnika Laškega celo močno kritiziral), pač pa sem se zavzel za določeno mero regulacije medijev.

    Torej, moral boš začeti bolj natančno brati, kaj drugi pišejo in ne dajati pavšalnih ocen. To je tudi temelj enakovredne in argumentirane diskusije, ki se jo poskušamo iti na tem mediju.

  4. (1) Recimo, da lahko sedaj pustiš svoje pokroviteljstvo ob strani, saj debatiraš z ekonomistom. Ampak kolikor se spomnim pri debati z Mencingerjem ni šlo za R&R, ampak za TNI. Pri slednjih pa povezava z gospodarsko rastjo ni tako enoznačna.

    (2) Recimo, da se zavzemaš za svobodo medijev. In svobodo medijev si, kot se spomnim, postuliral kot enega izmed obrazov svobode lastnine. In, če me spomin ne vara, je vsaj po tvoje svoboda lastnine lahko uresničena le kot svoboda zasebne lastnine. Ne bo torej svobodnih medijev, dokler ne bodo privatizirani – to je (bil) tvoj zgrešen zaključek. Mogoče pa sem narobe bral, ker vsaj jaz vidim svobodo medijev kot ključen pogoj za njihovo uspešnost. Ti mogoče ne.

    (3) Z regulacijo medijev se strinjam tudi jaz, predvsem z jasno obrambo novinarske avtonomije. Ker tako zasebni/državni kot tudi domači/tuji lastnik se težko uprejo skušnjavi poseganja vanjo.

  5. Kolin:

    ad 1/ očitno res površno bereš, Mencingerju sem šarlatanstvo očital, ko je primerjal izdatke za R&R in gospodarsko rast. Pojdi na Finance in poišči v arhivu rubrik Dobro obveščeni. Diskusija z Mencingerjem o NTI je bila pa že zdavnaj nazaj, kjer pa nisem uporabil niti oznake šarlatanstvo niti analfabet.

    ad 2/ prosim, pojdi pogledat moja članka v Dnevniku (Objektiv), kjer ne boš našel, da sem priporočal privatno lastnino medijev kot zadosten pogoj za njihovo avtonomijo ali kvaliteto. Govoril sem pa o tuji lastnini ter o regulaciji.

    Mislim, da bi bilo dobro, če bi prej prebral stvari, preden se jih lotiš komentirati. Sicer boš izpadel nekredibilno.

  6. Jože, spet en dober prispevek, zadnje čase si briljanten. Ker pa sem par ur pred branjem tvojega pisanja brskal po http://www.soz.si, me je par stvari v tvojem izvajanju zmotilo.
    Za primerjavo prodanih naklad si vzel 3-letno časovno vrsto. Nič narobe, vendar mi, ki delamo v gospodarstvu rezultate ponavadi primerjamo year to year. Zato sem ubral to pot in dobil malo drugačne rezultate. Primerjal sem obdobje april-junij 2006 z april-junij 2007. Ti rezultati tvojega pisanja več ne podprejo tako izrazito kot triletna časovna vrsta.
    V zadnjem letu je Delu prodana naklada padla iz 67090 na 65212. Dnevniku v istem obdobju z 48.558 na 47.731. Skoraj enak osip, le malo v prid Dnevnika.
    Finance niso več tako briljantne, z 12186 so zrasle na 12285. Le rahel dvig torej. Preseneča pa Mag, ki je zrasel iz 8286 na 11053.
    Če izločimo še vpliv trenda, ki je obrnjen navzdol, kar pomeni, da vsem tiskanim izdajam na slovenskem trgu z redkimi izjemami naklada pada, rezultati sploh niso več tako prepričljivi kot so pokazale triletne časovne vrste in bi na njihovi osnovi težko potegnil tako “težke” zaključke kot si jih. Dnevnik in Finance nista več taka zmagovalca, Delo in Mag ne več taka poraženca, če upoštevamo le zadnje leto.
    Sklepam, da je do tega prišlo zato, ker so bralci Dela precenili vpliv, ki naj bi ga politika imela na Delo in so v začetku branje Dela sicer opustili ter se preselili k Dnevniku, v nadaljevanju pa je opazen efekt »Lessie se vrača«. Moje mnenje je, da sta tako Delo kot Dnevnik levičarska časopisa tako kot so pretežno levičarsko usmerjeni njuni novinarji. Le skrajneži pod vodstvom EHMja so se iz Sobotne priloge preselili k Dnevniku. Kljub vmešavanju politike v Delo jaz ugotavljam, da je le to ostalo levičarsko glasilo, vsaj z mojega liberalno/libertarnega zornega kota.
    Kljub temu je prispevek izvrsten kot tudi skoraj vse drugo, kar napišeš zadnje čase in se v grobem z njim strinjam.

  7. Gorazd, če bi vzel krajšo časovno vrsto, bi bile razlike pa še manjše, za vse po vrsti. Pa spet velike, vsaj za Delo in Finance, če bi vzel year-to-year 2006/05 ali 2005/04. Če se ne motim je Jože triletno časovno vrsto vzel, ker je pred tremi leti Laško začelo z nameščanjem uprave od zunaj (najprej Perovič&co, potem Slivnik&co, zdaj Puhan alone).
    Če bi imel RPN od prej, bi se lahko prepričal, da je bila naklada Dela pred tem malodane 10 let stabilna, okrog 78 tisoč, z nekaterimi vrhovi čez 80 tisoč.
    Mag? Si kaj pomislil na prodajne akcije za naročninski paket z Delom ali po polovični ceni?
    Sicer pa, pozabi levo in desno, spomni se, da je pred tedni na naslovnici Dela Odneslo bolnico Franjo. Bolnico, ne bolnišnico! Pa da je Abhazija v Rusiji. Pa dvojnih napovedi na prvi strani … Takšnih diletantizmov, jezikovnih, redaktorskih, uredniških, dejstvenih, novinarskih, je vse več. Dnevnik si z EHM ni bogve pomagal, Delo pa ne izgubilo, je pa z Dela šlo preveč “anonimnih” ključnih ljudi in bilo zamenjanih z diletanti, da se to ne bi poznalo.

  8. (1) Ja, Jože, zgleda res nisem dovolj pozorno spremljal medijskega uveljavljanja mladoekonomistov v Financah. Mogoče pa sem te zamenjal z Mrkaićem.

    (2) Lepo prosim, kje pa sem napisal, da si priporočal privatizacijo medijev kot zadostni pogoj za avtonomijo in kvaliteto? Govoril sem o ključnem pogoju. In mislim, da se boš strinjal, da je poanta tvoje intervencije predvsem tale: privatizacija je nujen, ne pa zadosten pogoj za avtonomijo in kvaliteto medijev, torej njihovo svobodo.

    Če si mnenje o tem spremenil, je to pohvale vredno. Ne mahaš več naokoli s Friedmanom, kakor nekateri.

    (3) Ključna je seveda regulacija. Ampak ta je potrebna predvsem za zasebne medije, ki težijo k bulvarizaciji, profanosti in neprofesionalnosti. Državni oz. javni medij veliko lažje uveljavlja visok standard novinarstva, če le regulacija zmanjša politične pritiske na minimum.

    Seveda v Sloveniji tega ni, ampak zato, ker nečesa ni, to še ne pomeni, da je treba obupati in vse prodati tujcem.

  9. €rock-mx

    Različne časovne vrste bi seveda dale različne rezultate, kot pravilno ugotavljaš. Vse kar sem hotel povedati je to, da je Jože potegnil malo “pretežke” zaključke. Tudi jaz bi si kot velik podpornik privatizacije in depolitizacije medijev želel, da bi bralstvo brutalno kaznovalo vsak poseg politike v medije pa na žalost ni tako.

    Glede bolnice Franje žal nisi našel najboljšega argumenta, saj jo tako poimenuje tudi npr. http://www.muzej-idrija-cerkno.si/objekti/franja.htm in http://www.idrija.ws/Article778.html

    Jaz ti lahko takoj navržem tole http://www.dnevnik.si/novice/tehnologije/275749/ . Na tem naslovu v Dnevniku pravijo, da so odkrili novo črno luknjo v galaksiji Messier, ki leži blizu sonca.

    Lahko bi s tem poskusil dokazovati, da so novinarji Dnevnika slabi pa ne bom. V njihovo korist lahko samo rečem, da so pretežno družboslovne izobrazbe in astronomije ne poznajo ravno najbolje. Lahko bi razpredal naprej, da kako se je to sploh zgodilo, ko pa so najboljši novinarji odšli iz Dela na Dnevnik pa se zavedam, da ena taka napaka v časopisu ne pomeni nič. Ne tisti dve, ki jih naštevaš ti in ne ta, ki jo jaz.

    Moram pa priznati, da sem EHM, Miji Repovž in ostalim privoščil, da jih je politika zdrkala, saj so se vedno zavzemali ravno za državno lastništvo v gospodarstvu, kamor tudi mediji sodijo, na koncu pa so postali žrtve ravno tega državnega lastništva, ko se je vlada zamenjala seveda.

    Ampak pustimo to, Jožetu sem hotel samo povedati, da ga prodajni rezultati časopisov v zadnjem letu ne potrjujejo tako kot prodajni rezultati v zadnjih treh letih in to je vse.

  10. Gorazd Miklavčič, tvoja škodoželjnost je deplasirana. Nekateri se pač zavzemamo za javne medije, pa tudi državno lastništvo se nam ne zdi nič slabega. Ti pa kot majhno otroče kličeš “šleka-pac, šleka-pac, zdaj pa imate, kar ste hoteli”. Meni recimo ne bi padlo na pamet, da bi se na tak način posmehoval in poniževal tiste, ki so bili odpuščeni, zjebani in odjebani iz različnih zasebnih firm in zasebnih medijev. To, da je politika nekoga zjebala, ni razlog zato, da se vse sprivatizira, ampak je razlog zato, da se spremeni politična kultura jebanja.

    Ampak ti in tebi podobni privatizatorji bi verjetno kar poskočili od navdušenja, tudi če bi zasebni medij odjebal nekoga, ki ne deli vaše privatizatorske sle. Samo da ga zjebete. Res lepa popotnica za večjo kulturo dialoga.

  11. @Gorazd @ rock-mx
    Najprej hvala obema za pripombe in dopolnitve. V osnovni verziji članka je bila slika, ki je kazala celotno obdobje 3 let po četrtletjih in ki tudi kaže manjši upad Dela v zadnjem letu kot sicer. No, iz tehničnih razlogov je šla v tekst tabela in ne slika. To obdobje sem vzel iz razloga, ker je pač Laško pred tremi leti prevzelo efektivno kontrolo nad Delom.

    Se pa strinjam, da bi lahko vestno navedel, da so se trendi upadanja za Delo v zadnjem letu nekoliko omilili (v obdobju apr-jun 2007/ apr-jun 2006 je izgubilo 2,8%, še leto prej pa -8,3%), medtem ko so Finance rahlo pridobile ( 0,9%), Dnevnik pa je imel popravek navzdol (-1,8%), Večer pa še naprej hud padec (-6,4%).

    Upam, da sem s tem dal bolj popolno informacijo. Prizadetim se opravičujem. Vse bralce pa napotujem, da si sami ogledajo podatke o nakladah naših tiskanih medijev na http://www.soz.si .

  12. V naklado Maga so vsteti nekdanji narocniki revije Vec, ki so po njeni ukinitvi (seveda pod Slivnikom) bili avtomatsko naroceni na Mag. Ne gre torej za organsko rast Maga, ampak za sovrazni prevzem.

%d bloggers like this: