Debi album nove “superskupine” Škrtice. Angažiran rock, jezna slika sodobnega sveta, v katerem obstajajo samo še verzije popa in popolna vdanost ničevosti, ki jo diktira kapital, in popolna odsotnost družbene kritike.
Debi album nove “superskupine” Škrtice. Angažiran rock, jezna slika sodobnega sveta, v katerem obstajajo samo še verzije popa in popolna vdanost ničevosti, ki jo diktira kapital, in popolna odsotnost družbene kritike.
Uf, naježila se mi je koža, ko sem to izvedbo Comfortably numb slišal v izvedbi Vana Morrisona. Original od Pink Floyd je seveda masterpiece, toda lirika pesmi pride do izraza šele v izvedbi z Vanom Morrisonom. Njegov glas je magičen, in šele ko on zapoje The child is grown / The dream is gone / I… Have become comfortably numb, dobi pesem dobi barvo. Tukaj je koncertna izvedba v zvezdniški postavi: Roger Waters, Van Morrison, The Band – Comfortably Numb (1990).
Precej pozno, vem. Na Broken social scene sem postal pozoren šele pred nekaj leti. Tri leta bo, kar sem naletel na blog Richarda Floride, avtorja The Creative class, ki je povezoval inventivnost glasbene scene s kreativnostjo in tehnološko inovativnostjo okolja. Florida je s kolegi preučeval 31 ameriških glasbenih regionalnih klastrov in razvil tezo, da okolja, kjer je glasbena scena zelo inovativna, generirajo širšo družbeno kreativnost. Po eni strani, ker »scena« širi skupne vrednote v okolju glede vzorcev obnašanja in potrošnje. Po drugi strani pa, ker »scena« na enem mestu združuje vrhunske talente, sofisticirane potrošnike, kulturne trendseterje, ekonomsko infrastrukturo in forum za predstavitve ter seveda poslovneže, ki v sceni vidijo svojo poslovno priložnost. In ko se scena krepi, privablja vedno nove talente in kapital, kar iz scene naredi glasbeni in poslovni klaster. * Nadaljujte z branjem
Kjer se konča Karlov cenen sentimentalizem, se začne naša prihodnost.* Nadaljujte z branjem
Predvidevam, da ste seznanjeni z legendarno nočno ježo Paula Revereja davnega 18. aprila 1775. Nekateri prek poezije, drugi prek odlične knjige Malcolma Gladwella “The Tipping Point“. Paul Revere je v tisti noči z ježo od Bostona do Lexingtona alarmiral policijske enote uporniških ameriških priseljencev, da nameravajo britanske trupe kmalu začeti svoj pohod in zatreti upor. Uporniške enote, ki jih je obvestil, so naslednji dan prestregle britansko ofenzivo in pognale britanske trupe nazaj do Bostona. Reverejeva nočna ježa pomeni začetek ameriške revolucije. Toda resnici na ljubo sta isto noč na povsem enako misijo alarmiranja uporniških milic krenila dva: Paul Revere skozi mesteca severno in zahodno od Bostona ter William Dawes skozi mesteca zahodno od Bostona. Oba ste prejezdila enako pot in skozi enako število mest. Toda uspešen je bil samo Revere. Dawesu ni uspelo, zato so mesta, ki jih je on alarmiral, padla pod britansko okupacijo. Revere je bil “konektor”, Dawes pa ne. Kako najti konektorje, ljudi tipa Paul Revere? Nadaljujte z branjem
Za te mokre, neprijazne in predbankrotne dni, ko nas greje in vliva zaupanje le toplo domače gnezdo.
Še en biser med neodvisnimi rock bendi. The Black Keys igrajo surov blues rock od 2001 naprej. Do nedavnega so snemali po kleteh in sami producirali svoje ploščke. Šele album El Camino (2011) jih je vrgel v ospredje in spravil celo na drugo mesto Billbordove lestvice. Poslušajte izvrsten komad Little black submarine, počakajte do 2.59-minute, ko zares vklopijo kitare! Nadaljujte z branjem
Kakorkoli se zdi neverjetno, toda tudi naši južni sosedje imajo svojo Mašo Kociper – v obliki Ingrid Antičević Marinović, po domače Ingrid. Neizmerno veliko zabave je spodbudil njen javni nastop v Evropskem parlamentu v izborni nejtiv ingliš. For hul nejšen of kroejša. Takole je govorila Ingrid:
In čestitke hokejistom, Tini, Jaku, Koširju, skakalcem in še ostalim, ki nam dnevno kažejo, da se da, z manj jamranja, več dela in manj nerealnih pričakovanj, kaj nam pripada po milosti stvarstva. Pripada nam namreč toliko, kot si vzamemo in kolikor smo pripravljeni za to narediti, zato bo torej treba stegnit roko in še kakšno možgansko celico zraven.
In ni treba, da postanemo Švica, saj znamo tudi sami, če le res dovolj močno hočemo.
P.S.:Švicarji lahko tudi delajo za nas – STOCKLI, Tina pa zmaguje.
Jurij Žurej, Institute ICDR Nadaljujte z branjem
You must be logged in to post a comment.