Konektorji ali kako najti Paula Revereja z network analizo

Predvidevam, da ste seznanjeni z legendarno nočno ježo Paula Revereja davnega 18. aprila 1775. Nekateri prek poezije, drugi prek odlične knjige Malcolma Gladwella “The Tipping Point“. Paul Revere je v tisti noči z ježo od Bostona do Lexingtona alarmiral policijske enote uporniških ameriških priseljencev, da nameravajo britanske trupe kmalu začeti svoj pohod in zatreti upor. Uporniške enote, ki jih je obvestil, so naslednji dan prestregle britansko ofenzivo in pognale britanske trupe nazaj do Bostona. Reverejeva nočna ježa pomeni začetek ameriške revolucije. Toda resnici na ljubo sta isto noč na povsem enako misijo alarmiranja uporniških milic krenila dva: Paul Revere skozi mesteca severno in zahodno od Bostona ter William Dawes skozi mesteca zahodno od Bostona. Oba ste prejezdila enako pot in skozi enako število mest. Toda uspešen je bil samo Revere. Dawesu ni uspelo, zato so mesta, ki jih je on alarmiral, padla pod britansko okupacijo. Revere je bil “konektor”, Dawes pa ne. Kako najti konektorje, ljudi tipa Paul Revere?

Najprej predlagam, da si preberete celotno knjigo Malcolma Gladwella “The Tipping Point” o epidemičnem širjenju določenih pojavov – od bolezni, kriminala do mode. O tem zakaj in kdaj določeni pojavi vzplamtijo kot kres in se epidemično razširijo. O ljudeh, ki povzročijo epidemijo, ko zanetijo iskro. O “konektorjih”, “mavenih” in “prodajalcih”. “Konektorji” so osebe z izjemnim socialnim omrežjem, ljudje, ki jih vsi poznajo, ljudje, na katere se obrne veliko posameznikov, če želi stopiti v stik z nekom. “Maveni” (prihaja iz judovske besede: oseba, ki akumulira znanje) so posamezniki, ki zbirajo in kopičijo informacije. “Maveni” so “baze podatkov”, “konektorji” pa so “socialno lepilo” – tisti, ki informacije širijo. Toda da bi se neka informacija lahko razširila kot epidemija, mora biti ne samo naslovljena na veliko število prejemnikov (kar je funkcija konektorjev), pač pa mora tisti, ki jo širi, biti uspešen v prepričevanju – mora biti “prodajalec”.

In Paul Revere je očitno bil vse troje hkrati v isti osebi. Pripadal je številnim uporniškim krogom, kjer so zbirali in analizirali informacije o britanski vojski. Imel je omrežje in imel je informacije. Toda hkrati je bil tudi “prodajalec”. Ko je tisto noč 18. aprila 1775 jezdil skozi mesteca severno in zahodno od Bostona do Lexingtona je v mestih znal poiskati prave ljudi in jim posredovati pravo informacijo. Hkrati pa so mu prejemniki zaupali, da je njegova informacija točna. Imel je prepričljivost prodajalca. Nasprotno pa William Dawes na enaki misiji in z enako alarmantno informacijo o načrtovanih premikih britanskih trup ni bil uspešen. Njegovo socialno omrežje je bilo bistveno manjše. Znan je bil znotraj domačega mesta, izven njega pa ni imel veliko znancev. Ko je tisto noč jezdil skozi mesteca zahodno od Bostona, se ni obrnil na prave ljudi, pač pa na prve, na katere je naletel. Ti pa so bili gluhi za njegove informacije. Niso vedeli, kaj z njimi početi. Ali pa niso imeli vpliva, da bi informacijo lahko razširili. Ni postal legenda kot Paul Revere.

Kako najti konektorje tipa Paul Revere? Dejansko dokaj enostavno z network analizo oziroma z analizo socialnih omrežij. Ob izbruhu afere PRISM je Kieran Healy naredil kratko aplikacijo analize socialnih omrežij na podlagi podatkov iz knjige Davida Hacketta Fischerja “Paul Revere’s Ride” o uporniških omrežjih v okolici Bostona konec 18. stoletja, o več kot 260 osebah, vključenih v 7 organizacij, ter o “super-povezanosti” Paula Revereja s temi organizacijami. Iz te network analize naravno pade Paul Revere kot križišče oziroma figura, ki je povezovala različne skupine.

revere-network-reducedVir: Kieran Healy (2013)

Tehnično bolj dovršeno aplikacijo analize socialnih omrežij na primeru uporniških skupin v okolici Bostona je sicer naredil in že leta 2009 objavil Shin-Kap Han. Tudi v njej centralno vlogo zavzema Paul Revere. Ob njem pa še Joseph Warren – oseba, ki je z Reverejem sprejela odločitev o tem, da je treba lokalne uporniške milice obvestiti o možni ofenzivi britanskih trup. Oba, Revere in Warren, sta bila “super-povezana” z različnimi uporniškimi organizacijami. Warren celo bolj kot Revere. Shin-Kap Han je nazorno pokazal, da bi se uporniška mreža “izvotlila”, če bi iz nje umaknili Revereja in Warrena. Uporniška mreža bi preživela brez enega izmed njiju, brez obeh pa bi težko bila učinkovita.

ShinVir: Shin-Kap Han (2009)

Oba, Revere in Warren, sta bila hkrati “konektorja” in “mavena”.  Toda na tisto nočno ježo je odjezdil Revere. In prišel v legendo. Vprašanje je, če bi bil Warren enako uspešen, če bi bil enako dober “prodajalec”, kot je bil Revere.

Zdaj pa se ozrite okrog sebe in pomislite, kdo so “konektorji”, “maveni” in “prodajalci” okrog vas. Komu iz množice ljudi, ki jih poznate, bi lahko uspelo sprožiti “epidemijo”? Držite se jih.

3 responses

  1. Jpd, najprej tenks za poduk, v resnici si nisem mislil, da obstajajo takšni mikrodonosi že v štartu…ja, potem očitno res ni druge, če hočeš imeti infrastrukturo…kar v našem primeru pomeni verjetno spet zajetne padce s kamionov, preračunane od osnove sedmih milijard…če jih bomo kje dobili. Slabih pol milijona letno so ta trenutek pomoje sanje svinj o kukuruzu…

    Pa dajva eno rečt še na Gladwella, ki ga večkrat omenjaš. Gladwell je žurnalist, ki velja za dobrega opazovalca, potem pa vse skupaj še bolje prelije na papir. Težava nastane, ko navdušen nad tekstom dobim v roke Levitta, ki na isto temo (padec kriminala v NYC) matematično dokaže, da je vse skupaj konvencionalna modrost…je pa za svoj Freakonomics potreboval žurnalista Dubnerja:)… In kaj sedaj:)?

    Veliko knjig se vrti okrog svetega grala snowballa ampak formule ni od nikoder. Biznisvajz, lahko pa udariva tudi športno paralelo…vse skupaj samo zamegljuje bistvo, da potrebuješ vrhunski produkt, doteran do zadnjih malenkosti, kar nekaj športne sreče v tajmingu, geografski širini…in potem se morda zgodijo Applove vrste pred štacunami in še kakšen šotor teden prej. Ali pa Catch the cash:)…

%d bloggers like this: