Kitajska avtomobilska raketa, s katero ni mogoče tekmovati

12 maja, 2026 By in gospodarstvo 2 komentarja

Najprej ni bilo nič videti. Potem je bilo obdobje Covida. Še vedno nič. Nakar je prišlo post-covidno odpiranje. In nenadoma se je iz nič pojavila kitajska raketa – strma krivulja izvoza kitajskih avtomobilov. 2 milijona leta 2021. 3 milijone leta 2022. 5 milijonov leta 2023. 6 milijonov leta 2024. In Kitajska je iz nič v vsega 4 letih pri izvozu avtomobilov prehitela najprej Južno Korejo leta 2022. Nato Nemčijo leta 2023. In nato še Japonsko leta 2024.

Toda to je bil šele začetek. Konec lanskega leta (2025) je kitajski izvoz avtomobilov presegel 8 milijonov, letos naj bi presegel že 12 milijonov.

Vir: Brad Setser

Kitajska proizvodnja avtomobilov je lani dosegla 34.5 milijonov, več kot tretjino svetovne proizvodnje oziroma več kot ZDA, Japonska, Indija, Nemčija in Južna Koreja skupaj.

Glede na to, da je lani domača prodaja avtomobilov na Kitajskem začela upadati (iz 25 na 22.5 milijonov), to pomeni, da izvoz predstavlja za kitajske proizvajalce pomemben ventil za zapolnitev proizvodnih kapacitet.

Vir: Brad Setser

Zato je pričakovati, da se bodo kitajski proizvajalci še bolj agresivno podali v izvoz. Če ne bo šlo z neposrednim izvozom (zaradi carin ali celo prepovedi), pa s prenosom proizvodnje na ključne izvozne trge. Tako kot so naredili japonski proizvajalci po uvedbi ameriških “prostovoljnih izvoznih omejitev” (z začetkom maja 1981), ko je bila Japonska prisiljene uvesti prostovoljne omejitve izvoza (VER) za avtomobile, izvožene v ZDA, da bi se izognila obveznim uvoznim kvotam, pri čemer je izvoz omejila na 1,68 milijona vozil letno, kasneje pa na 2,3 milijona. Namesto da bi tustavile prodajo japonskih avtomobilov, so te omejitve spodbudile japonske proizvajalce avtomobilov, da so preselili proizvodnjo v ZDA in se osredotočili na izvoz donosnejših, luksuznih vozil. Čeprav je bil ukrep namenjen pomoči ameriškim proizvajalcem avtomobilov, je v praksi predvsem zaščitil marže pri dobičkih, ob tem pa povzročil višje cene za potrošnike.

Kakšne so perspektive za evropske proizvajalce avtomobilov? Slabe. Marca letos se je CEO Toyote ob obisku avtomobilskega sejma v Pekingu pridušal, da če se Toyota ne bo hitro prilagodila, ne vidi možnosti za preživetje. To pa pomeni prestavitev ključnih razvojnih fiunkcij v Kitajsko, da bi lahko sledili hitrosti razvoja na Kitajskem. Kajti kitajska podjetja s svetlobno hitrostjo uvajajo inovacije na področju razvoja baterij, avtonomne vožnje in integracije softverja in umetne inteligence v proizvodnjo in uporabo avtomobilov.

  • “Unless Things Change, We Will Not Survive”: In a, stark, and direct warning to 484 suppliers in March 2026, Toyota management declared an existential crisis, emphasizing that traditional manufacturing, regardless of Toyota’s quality reputation, cannot compete with the speed and cost structure of Chinese competitors.

  • “With China, For China” Strategy: At the 2026 Beijing Auto Show, Toyota announced a shift to a “Made with China, for China” guiding principle, deepening localization of R&D and appointing local engineers to lead product definition.

  • A “Crisis” Caused by Speed and Cost: Toyota highlighted that Chinese automakers are leading in AI, software integration, and manufacturing efficiency, making Japanese cars feel slow to market.

In če spremljate odločitve evropskih proizvajalcev (Volkswagen, BMW, Mercedes), so ubrali enako pot – prenesli so razvoj nove generacije avtomobilov na Kitajsko (od baterij, avtonomne vožnje do softverja). Nakar upajo, da bodo lahko ta razvoj in prihranke uporabili doma za proizvodnjo avtomobilov za domači trg. Kajti v izvozu bodo zaradi stroškovnega zaostanka za kitajskimi proizvajalci težko tekmovali. Hkrati to pomeni, da bodo najbrž opustili cenejše modele (in jih prepustili kitajskim ponudnikom) in se osredotočili na premijske z višjo maržo.  V vsakem primeru pa to pomeni krčenje kapacitet avtomobilske industrije in odpuščanja. Po celotni verigi. Tudi pri nas.

Ne morem si pomagati, da mi ne bi prišla na misel pesem Đorđeta Baalaševića, kjer v refrenu pravi: 

Hej narodnjaci, sve vam je u šaci.

Ostavite nešto barem i za nas.

En odgovor

  1. Ja, premijski nemški avtomobili padajo (v absolutnih številkah prodaje in v tržnem deležu) na Kitajskem v prostem padu. Kot sem omenil na srečanju slovenskega avtomobilskega grozda pred letom je ključna beseda :

    hitrost.

    Kitajci so neverjetno hitri. Čas lansiranja avta v proizvodnjo se je skrajšal na 8 mesecev. V primerjavi: evropski trenutni je leto in pol, še pred 10 leti je bil 3 leta.

    Gre za več razlogov: brutalna konkurenca na domačem kitajskem trgu, surovinska prednost od baterij do železa, aluminija umetnih mas in nižje cene energije, podpora bančnega sistema (obrestne mero so trenutno okoli 1%), direktna podpora provinc, opustitev davkov pri izvozu in predvsem strateška podpora države. Kombinacija je ubijalska.

    Zahod, ki pridiga prosti trg je povsem nepripravljen. Misel. da se bodo posamezni proizvajalci lahko sami uprli sinergijski prednosti kitajske konkurence je povsem deplasirana.

    Naj povem s primerom. Pred letom smo imeli srečanje slovenskih avtomobilskih proizvajalcev s potencialnmi kitajskimi kupci. Le ti so bili skrbno izbrani s strani kitajskega ministrstva za trgovino. Ni tu individualnega soliranja. Kitajska ima jasen načrt, vseobsegujoč državni okvir znotraj katerega poteka konkurenca domačih proizvajalcev.

    Razvoj avtomobilska industrije ni namenjen samo pokrivanju domačega trga in izvoza. Pomeni uvajanje najstrožjih industrijskih praks ne samo v sami proizvodnji avtomobilov, temveč v celotni preskrbovalni verigi, ki obsega od metalov, elektronike, strojništva, kemije itd. Moderen avto je izjemno kompleksen sistem. In je hkrati simbol industrijskega napredka neke družbe. Njene stopnje razvoja in nacionalnega tehnološkega prestiža.

    Evropa je načrtovala, da bodo Kitajci delali spodnji in srednji segment, sami pa bodo pobirali ekstra-profite na premijskem segmentu. No, izkazalo se je povsem drugače. Kitajci so jurišali na premijski segment in tu na Kitajskem pa tudi drugod prevladujejo s kvaliteto, integracijo elektronike, dizajnom, kvaliteto el. pogonov, na sploh z naprednostjo tehnologije in ceno. V resnici je zelo težko opravičiti 2x večjo ceno evropskih premijskih modelov.

    Če je bilo še nedavno na Kitajskem imeti evropski (nemški) premijski avto znak uspeha je danes to Huawei, Xiaome, Zeekr, Nio, BYD,…Še posebej pri mlajši populaciji, ki je bistveno bolj nacionalistična kot so njihovi starši. Efekt je tudi bistveno širši. Z upadom statusa evropskih avtomobilov je upadla tudi atraktivnost ostalih evropskih premijskih izdelkov, poglejte samo kako upada prodaja in tržni deleži evropskih luksuznih znamk na Kitajskem. Čar Evrope se je že izgubil. Pa ne samo na Kitajskem. Z vzponom Kitajskih znamk in njihovim renomejem Evropa izgublja tudi na svojih tradicionalnih izvoznih trgih npr. v azijskih državah, kjer pride cenovna prednost še bolj do izraza. Imeti evropski avto oz. evropski izdelek ni nujno več znak prestiža.

    Implikacije za Evropo bodo strahotne. Pomenile bodo brutalni pritisk na življenski standard Evropejcev, ki bodo morali znižati stroške, če bodo hoteli preživeti. Evropa je odvisna od izvoza, brez njega ni surovin in energije.

    Tako politika kot prebivalstvo sta na to popolnoma nepripravljena. Politika me spominja na kuro, ki so ji odrezali glavo, pa ubogo truplo še vedno teče po dvorišču.

    Konkurirati Kitajski pomeni povsem spremeniti trenutno razvojno paradigmo Evrope. Evropa rešuje probleme tako, da meče denar v področja, ki jih hoče razviti. Potrebno bo bistveno več od tega. Naj dam primer: Električni avtomobili. Te je brutalno porivala politika, ne da bi vzporedno razvijala infrastrukturo polnilnic in el. omrežja in ne da bi vzporedno razvila reprodukcijsko verigo. Najbolj to velja pri baterijah, kjer je Evropa sicer imela vso znanost, proizvodnjo najbolj kritičnega in najdražjega dela el. avtomobila z največjim delom dodane vrednosti, pa je prepustila Kitajski. S tem je v startu dala prednost kitajskim proizvajalcem, ki doma kupujejo baterije cca 30% ceneje. Gre za prednost, ki je s produktivnostjo zelo težko loviš. Da drugih strateških razlogov niti ne omenjam.

    Kako to izgleda v praksi? Se spomnite pompa okoli začetka proizvodnje novega Twingo-a v Novem mestu. Napreden slovenski in evropski električni avtomobil! Res? Vse kar so v resnici naredili Francozi v Renault-u je, da so Kitajcem dali zaželene mere avtomobili in navodilo naj bo avto podoben originalnemu Twingu. Vse ostalo od dizajna, tehnologije, proizvodnih priprav in orodij je narejeno na Kitajskem. Mi v Sloveniji samo krivimo pločevino in sestavljamo avto. To je vse. Pa to še ni najhuje.

    Nekoč (in tako je bilo zamišljeno, da bo trajalo) je bil razvoj v Evropi in proizvodnja na Kitajskem. Danes je, ob visokih uvoznih carinah za kitajske avtomobile, razvoj evropskih avtomobilskih proizvajalcev vse bolj na Kitajskem, da bi bila proizvodnja iz evropskih tovarn lahko konkurenčna v Evropi (na Kitajskem itak ni). Kam to pelje?

    Nikar ne pričakujte, da boste lahko vzdrževali življenski standard, če vam bodo dejavnosti z visoko dodano vrednostjo delali drugje. Lastniki še nekaj časa, navadni državljani pa nikakor ne.

    Od Kitajske bi se lahko marsikaj naučili. Predvsem to, da je ekonomija sistem, ki danes zaradi svoje kompleksnosti zahteva načrtno vodenje (ob ohranjanju svobodne konkurence, seveda). Iluzija neoliberalizma, da bo trg sam zagotavljal optimalno alokacijo kapitala je samomorilska. Služi samo finančnim krogom, ki nam vladajo na Zahodu, populaciji pa že davno ne. Oz. povedano drugače, v klasični maksistični maniri: vladajo nam prerazdeljevalci dodane vrednosti (paraziti), ne tisti ki dodano vrednost ustvarjajo. Michael Hudson to lepo pokaže v svojih knjigah, člankih in blogih, kogar to bolj zanima.

    Predvsem pa je potrebno takoj končati vojno v Ukrajini in urediti odnose z Rusijo, ki bi navsezadnje s svojo energetsko, surovinsko, tehnološko bazo in 150 milijonskim trgom, morala biti najtesnejša prioritetna partnerica. Da Rusija to ni, ni njena krivda. Če ne bomo rešili tega problema, bomo v brezno industrijskega zaostanka padli oboji, tako Evropa kot Rusija, v najslabšem primeru pa bo Rusija problem Evrope rešila v jedrski vojni.

    Liked by 6 people

    • Evropske politike lahko imenujemo “Sleepwalkers” (po knjigi Christopherja Clarka). Tako kot so slepo zakorakali v prvo svetovno vojno, so tudi v ukrajinsko in v podnebno nebulozo. Slepe kure, ki v interesu drugih delajo vse, da poškodujejo sebe.

      Liked by 3 people