IMF-ova pot k razsvetljenstvu, ki pa ignorira svoja lastna spoznanja

V preteklih letih sem v kakih ducat ali dveh člankov komentiral IMF-ov čudežni preobrat k razsvetljenstvu – to je k izzivanju in ovržbi lastnih dogem iz svoje dolge zgodovine (predvsem glede dolga, fiskalnega stiskanja in neenakosti na rast). Pri tem sem seveda imel v mislih ducate čudovitih analiz njihovega raziskovalnega oddelka v 8-letnem obdobju, ko ga je vodil Olivier Blanchard (MIT). Toda problem IMF je bil, da teh čudovitih ugotovitev lastnih raziskovalcev ni nikoli prenesel “na teren”. V praksi so IMF-ovi emisarji povsem ignorirali ta spoznanja in države še naprej – s strahovitim orožjem, ki ga ima IMF: reprogramiranje kreditov in vpliv na ostale kreditorje – posiljevali z arzenalom ideološko-dogmatskih receptov iz svoje svinčene zgodovine. Najbolj očiten zadnji primer je IMF-ova vodilna vloga pri 10-letnem finančnem genocidu nad grškim prebivalstvom, kljub temu, da so IMF-ovi raziskovalci vmes ugotovili, da so ti ukrepi kontraproduktivni in kljub lastnim analizam s terena, da so bile njihove prejšnje prognoze glede učinkov ukrepov za Grčijo povsem zgrešene.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Avtor republikanskega davčnega mita: Zniževanje davkov ne pospešuje rasti

Heh, Bruce Bartlett, svetovalec Ronalda Reagana, co-mastermind Reaganove davčne reforme in so-avtor republikanskega davčnega mita (drugi “zaslužen je še Arthur Laffer – avtor “Lafferjeve krivulje”), je ujel svoj trenutek intelektualne poštenosti. V današnjem komentarju v Washington Postu pravi, da gre pri trditvi, da zniževanje davkov povečuje rast, le za mit. Za republikanski davčni mit, ki je sicer prodrl v učbenike ekonomije.

Bartlett pravi, da Reaganova davčna reforma, ki je znižala najvišjo mejno davčno stopnjo na samo 28%, ni imela nekega pomembnega učinka na rast, bolj pomembni dejavniki rasti so bili prepolovitev Fedove obrestne mere ter keynesianska ukrepa vlaganj v cestno infrastrukturo in oboroževanje. Še več, ko primerja stopnje skupne gospodarske rasti po desetletjih, Bartlett pokaže, da je bila kumulativna gospodarska rast v Reaganovih 1980-ih nižja od tiste v 1970-ih, ko so bili davki ekstremno visoki. In gospodarska rast v Clintonovih 1990-ih, ko je močno zvišal davke, je bila višja tako od tiste v Reaganovih časih kot tiste v času Busha mlajšega, ki je ponovno drastično znižal davke bogatim. In enako velja za Obamino obdobje, ko je ob (kljub ali zaradi?) zvišanju davkov dosegal višjo rast od predhodnika. (Nasploh je gospodarska rast višja v mandatih (bolj socialnih) demokratskih predsednikov, kar je zanimivo, mar ne?) Torej bi prej lahko veljal anti-davčni mit, torej da višji davki pospešujejo rast (čeprav ne za prvega in ne za drugega ni empirične podpore).

In še nekaj, Bartlett razkriva še nekaj pozabljenih dejstev iz glorificiranih, mitoloških Reaganovih časov. Denimo, da je Reaganova davčna reforma navrtala veliko luknjo v proračun, zaradi česa je Reagan v drugem mandatu spet povišal davke, da bi pokril približno polovico proračunske luknje, ki jo pridelal s predhodnim zniževanjem davkov. Ah, ta nori svet. In ta klinčeva ideologija.

Nadaljujte z branjem

Odprto pismo 331 evropskih ekonomistov proti uvedbi evra

DAMIJAN blog

No, to je za anale, kajti pisalo se je leto 1997, ko je 331 evropskih ekonomistov, na čelu z Geertom Reutenom, Keesom Vendrikom in Robertom Wentom, evropskim voditeljem poslalo odprto pismo, v katerem so jih opozorili, da projekt uvedbe evra v načrtovani obliki ne more biti uspešen. V šestih točkah so evropske voditelje opozorili, da je monetarna unija (evro) prez proračunske in fiskalne politike velika napaka, saj si s tem države omejujejo možnosti pri reagiranju na ekonomske šoke. Z monetarno unijo (evrom) bodo izgubile eno izmed dveh ključnih ekonomskih politik (monetarno), s paktom o stabilnosti in rasti pa močno omejile še uporabo fiskalne politike. In kot sklenejo, z evrom bodo države obsojene na politiko varčevanja in socialno trpljenje.

In veste kaj, kolegi ekonomisti so daljnega leta 1997 bili preroški. Imeli so prav. V vseh šestih točkah. In v oceni stanja, ki ga bo prinesel evro.

Hudič pa je, da boste…

View original post 1,663 more words

Pomen replikacije v znanosti: primer kaznovalne politike

Eden izmed večjih problemov je, da veliko poslovnih odločitev in ukrepov vladnih politik temelji na posamičnih študijah. Kadar vodstvo podjetja ali minister želi dobiti ex-post potrditev za strateško odločitev, ki jo je sam pri sebi sicer že sprejel, naroči študijo, ki nato verificira pravilnost njegove odločitve (če ne, jo skrije v predal in naroči drugo). Kvaliteta in verodostojnost tovrstnih študij sta običajno vprašljivi, ne pa vedno. Toda vsaj pri znanosti oziroma znanstvenih raziskavah običajno zaupamo objavljenim rezultatom. Saj naj bi šli skozi strogo sito kolegialne kritike in nato še recenzentov. Pa jim ne bi smeli. Zaupati namreč.

V zadnjih letih sem tukaj napisal že nekaj postov na to temo in na velike težave, ki jih imajo v medicini, farmaciji, klimatologiji, psihologiji itd. z replikacijo dobljenih rezultatov. Nasploh je problem tam, kjer imajo opravka z eksperimentalnimi raziskavami, ki jih je izjemno težko ponoviti in preveriti rezultate. Toda podobni problemi so tudi tam, kjer so na voljo tudi originalni podatki in ekonometrična koda. Tudi tukaj se pojavlja enak problem, da ogromno raziskav, objavljenih v vrhunskih znanstvenih revijah, ni mogoče replicirati.

Nadaljujte z branjem