Drago Babič

S Pariškim sporazumom leta 2005  se je večina držav, tudi naša, zavezale, da bodo obdržale segrevanje planeta pod 2 st. C in se trudile, da omejijo segrevanje na 1,5 st. C. Da bi to dosegle, bi morale po izračunih Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC) in sklepih evropskih organov omejiti glavnega povzročevalca segrevanja, to je emisije toplogrednih plinov (TGP), v primerjavi z izhodiščnim letom 1986 (v Slovenii je to izhodišče enako letu 2005), za 20% do leta 2020 in za 40% do leta 2030 (po zadnjih usmeritvah Evropske komisije celo za 55%) ter doseči ničelne neto emisije do leta 2050.

Nadaljujte z branjem→

Za tiste, ki še vedno iščejo simpatije z agresorjem na Ukrajino in poudarjajo predvsem olajševalne okoliščine in tiste, ki kot odziv na agresijo še vedno zmorejo zgolj harekrishnovski poziv k miru v svetu:

Idem ja tako ulicom i vidim ženu udario auto i vozač pobegao. Ja sam uvek bio protiv udaranja ljudi kolima i protiv bežanja nakon toga. Ali što je išla preko ulice? Ko ju je nagovorio? I gde je ona bila kad je meni puklo slepo crevo na letovanju 2011?

Plus, taj vozač nije ni izbliza loš ko jedan drugi koji je zgazio petoro dece! Nije sve crno i belo na svetu i lako čovek bude izmanipulisan.

I ja sam mogao nju odneti u bolnicu ali šta ako ona onda preživi i sutra postane pedofilka?

Nadam se da će udaranja kolima jednom prestati!

Vir: Uspeh Petrović, via twitter

Izključitev ruskih bank is sistema SWIFT (sistem za komunikacijo med bankami, ki omogoča varen prenos finančnih informacij) lahko onemogoči izvajanje vseh mednarodnih plačil iz Rusije in v Rusijo in s tem prizadene ruska podjetja in posameznike. Seveda pa lahko prizadene tudi vsa podjetja, ki poslujejo z ruskimi partnerji. In v tem okviru tudi plačevanje za energente iz Rusije, od katerih so nekatere EU države zelo odvisne. Od tukaj tako velik odpor Nemčije, ki je v zadnjih dveh desetletjih naredila energetski samomor in postala odvisna od ruskega plina, do izključitve ruskih bank is sistema SWIFT. Kot kaže, naj bi Nemčija pristala le na selektivno izključitev Rusije iz sistema SWIFT, kar bi omogočalo normalno plačevanje za ruske energente in še kaj.

Čeprav pomembno, pa je onemogočanje mednarodnih transakcij ruskih bank kratkoročno mogoče vzdržati, ker pač ne pride tudi do odliva sredstev v tujino in ker lahko centralna banka omogoči likvidnost poslovnim bankam. Večji problem je lahko omejitev na strani sredstev centralne banke (CB), in sicer predvsem deviznih rezerv (predvsem v obliki tujih rezervnih valut, tujih obveznic in zlata). S slednjimi CB, ob vzdrževanju plačilnega prometa s tujino (likvidna sredstva naj bi zadoščala vsaj za 3-mesečno financiranje plačilne bilance), predvsem intervenira na mednarodnih valutnih trgih, da lahko vzdržuje tečaj domače valute. Denimo Slovenija se leta 1991 ni odločila za fiksni tečaj tolarja, ker ni imela na voljo (dovolj) deviznih rezerv. Če država v času finančne krize nima dovolj deviznih rezerv, lahko pride do kolapsa tečaja valute, zmanjšanja vrednosti premoženja v domači valuti in povečanja kreditnih obveznosti do tujine, denominiranih v tuji valuti. Takšna katastrofa se je zgodila v azijski finančni krizi 1997 in takoj zatem 1998 v Rusiji. Velika devalvacija domače valute običajno privede do navala na banke, saj komitenti želijo svoje vloge konvertirati v tuje valute, banke, ki preživijo, pa posledično preidejo na poslovanje v trdni valuti (predvsem dolarjih).

Nadaljujte z branjem→

Z nasiljem ali tanki ni mogoče prepričati drugega (partnerja, države) v sobivanje ali celo naklonjenost. Nasilje in tanki so zgolj obupan odraz intelektualne nemoči. In sila rodi zgolj popolni odpor pri nasprotni strani. In zato bi tragična izkušnja nekdanje Sovjetske zveze v 20. stoletju z vsemi državami, ki jih je s silo podjarmila, morala biti dovolj, da bi Putina prepričala, da vdor Moskve v življenja sosedov le-teh ne bo približal Rusiji, ampak jih bo za vedno odgnal stran od Rusije. Spodaj je dober tekst v ruski Meduzi na to temo.

The popular saying holds that war is the continuation of politics by other means. Prussian military theorist Carl von Clausewitz formulated this idea in the early nineteenth century. However, in the modern world — which has been through two world wars and had the monstrous experience of the use of nuclear weapons, — war isn’t a continuation of politics, it’s evidence of their complete failure. In our case, it’s evidence that Russia’s leadership, having committed to a military invasion of Ukraine, failed to meet the challenges it set for itself. Whatever they may have been.

Nadaljujte z branjem→

Najbolj zavržno dejanje je, ko poskuša nekdo s silo prepričati drugega v sobivanje ali celo naklonjenost. Sila rodi zgolj popolni odpor. In zato bi tragična izkušnja nekdanje Sovjetske zveze v 20. stoletju z vsemi državami, ki jih je s silo podjarmila, morala biti dovolj, da bi Putina prepričala, da vdor Moskve v življenja sosedov le-teh ne bo približal Rusiji, ampak jih bo za vedno odgnal stran od Rusije (Meduza).

Vendar ne samo Ukrajincev, Putinov nerazumen napad na nedolžno Ukrajino je usodno skrhal simpatije do Rusije tudi med tistimi ljudmi širom sveta, ki so takšne simpatije do sedaj gojili. Spodaj je Salkotov protest proti Putinu (verjamem, da razumete “bosansko nemščino”).

Odziv zahodnih držav na rusko invazijo v Ukrajini je bil absolutno predvidljiv – in absolutno neučinkovit. Jasno, zahodne države bi intervenirale brez lastnega vojaškega angažmaja in brez zaustavitve uvoza nafte in plina iz Rusije, pač pa zgolj s pošiljanjem vojaške in humanitarne pomoči. In s sankcijami. Problem pa je, da so ekonomske in finančne sankcije, v arzenalu od prepovedi izvoza tehnologije, nezmožnosti zadolževanja na Zahodu do izključitve ruskih bank iz mednarodnega plačilnega prometa, povsem neučinkovite na krajši in srednji rok. To so ZDA že naredile leta 1962 s Kenendyjevim “Trade Expansion Act”, čemur so se pridružile ostale zahodne države v Kenendyjevi trgovinski rundi v okviru GATT (1964). Toda nekdanja Sovjetska zveza je propadla šele tri desetletja kasneje. Sankcije delujejo izjemno počasi, vplivajo predvsem na obubožanje prebivalstva, pri čemer pa se predpostavka, da se bodo lačni prebivalci uprli avtokratskemu režimu, nikakor ne izide. Glejte samo Kubo, nekdanjo Sovjetsko zvezo, Venezuelo in Severno Korejo. Tovrstne sankcije so zgolj piarovska poteza zahodnih politikov v priznanju nemoči ali pomanjkanja želje po kaznovanju agresorja.

V primeru Rusije bi bila najbrž edina zares boleča in edina kratkoročno delujoča sankcija, če bi se zahodne države zares lotile korupcije v lastnih vrstah. Torej če bi se lotile sankcioniranja pranja in skrivanja ruskega denarja v zahodnih državah. Edina delujoča sankcija proti Putinu bi bila takojšnja zamrznitev njegovega premoženja ter premoženja ruskih oligarhov in ruskih podjetij v zahodnih državah. Toda to bi pomenilo priznanje, da “Londongrad”, švicarske in ciprske banke, športni klubi ter prevzemi in veliki gradbeni projekti na Zahodu temeljijo na gnilih temeljih umazanega ruskega denarja.

Nadaljujte z branjem→

Obsojamo napad Rusije na Ukrajino. Napad pomeni kršitev ozemeljske celovitosti in suverenosti sosednje države ter ruši temelje evropske povojne ureditve.

Pridružujemo se zahtevi mednarodne skupnosti, da mora Rusija takoj prenehati z napadi. Oboroženi napadi so že terjali prve žrtve. Pogovori z namenom doseganja dogovorov so edini vzdržen način za reševanje konfliktov. Želimo mir za državljane Ukrajine, Rusije in evropske celine.

Od slovenskih oblasti pričakujemo, da bodo zaradi dramatičnosti nevarnosti o dogovorih in koordinacijah znotraj EU in NATO obvestile vse politične akterje in nemudoma sklicale Svet za nacionalno varnost.

Od slovenske vlade pričakujemo, da bo pripravila pogoje za sprejem morebitnih beguncev iz Ukrajine, ki si zaslužijo brezpogojno solidarnost Slovenije.

Upamo, da so naši rojaki, ki so trenutno v Ukrajini, na varnem in da se bodo s pomočjo naših diplomatsko-konzularnih predstavništev uspeli čim prej vrniti v Slovenijo.

Skladno z razvojem dogodkov bo Demokratična alternativa tudi v prihodnje opozarjala na posledice rusko-ukrajinskega konflikta za Slovenijo in naše državljane ter skupno evropsko zunanjo politiko.

Jasmina Držanič & Ana Stanič

Slovenija ima na voljo dve novi finančni orodji Evropske unije, in sicer Mehanizem za okrevanje in odpornost (MOO)  in Sklad za pravični prehod (SPP). MOO je namenjen za zeleno in energetsko transformacijo, digitalizacijo in modernizacijo javnega zdravstva, SPP pa za prestrukturiranje regij, kjer se zapirajo premogovniki, ta pomoč je namenjena projektom v Savinjsko-Šaleški regiji in Zasavju.

Za potrebe MOO je Slovenija pripravila NNOO za potrebe SPP pa zdaj pripravlja načrte. V javnosti je bilo že večkrat povedano, da pri oblikovanju NNOO nismo imeli najbolj srečne roke, o SPP pa se je indirektno govorilo predvsem v povezavi s tem, kdaj se bo zaprl velenjski rudnik in kaj bo s TEŠ6. V tem kontekstu so bile lokalne skupnosti zaskrbljene predvsem zaradi dejstva, da brez navedb, kako odpreti vsaj 5 tisoč novih delovnih mest, ne more biti govora o zaprtju velenjskega rudnika.

Zdaj pa bridka resnica, ki spada v kategorijo »saj ni res, pa je«: oba dokumenta sta se pripravljala na temelju površnega branja pravil EU o dovoljeni državni pomoči. Na srečo so vsaj na ministrstvu za infrastrukturo to opazili in zdaj o tem opozarjajo ostala ministrstva.

Nadaljujte z branjem→

…zdaj se pa vi Orbanovi samo poskušajte zaj…, pardon, hecati z nami!