Ključno vprašanje: Kje ima ruska centralna banka spravljene devizne rezerve

Izključitev ruskih bank is sistema SWIFT (sistem za komunikacijo med bankami, ki omogoča varen prenos finančnih informacij) lahko onemogoči izvajanje vseh mednarodnih plačil iz Rusije in v Rusijo in s tem prizadene ruska podjetja in posameznike. Seveda pa lahko prizadene tudi vsa podjetja, ki poslujejo z ruskimi partnerji. In v tem okviru tudi plačevanje za energente iz Rusije, od katerih so nekatere EU države zelo odvisne. Od tukaj tako velik odpor Nemčije, ki je v zadnjih dveh desetletjih naredila energetski samomor in postala odvisna od ruskega plina, do izključitve ruskih bank is sistema SWIFT. Kot kaže, naj bi Nemčija pristala le na selektivno izključitev Rusije iz sistema SWIFT, kar bi omogočalo normalno plačevanje za ruske energente in še kaj.

Čeprav pomembno, pa je onemogočanje mednarodnih transakcij ruskih bank kratkoročno mogoče vzdržati, ker pač ne pride tudi do odliva sredstev v tujino in ker lahko centralna banka omogoči likvidnost poslovnim bankam. Večji problem je lahko omejitev na strani sredstev centralne banke (CB), in sicer predvsem deviznih rezerv (predvsem v obliki tujih rezervnih valut, tujih obveznic in zlata). S slednjimi CB, ob vzdrževanju plačilnega prometa s tujino (likvidna sredstva naj bi zadoščala vsaj za 3-mesečno financiranje plačilne bilance), predvsem intervenira na mednarodnih valutnih trgih, da lahko vzdržuje tečaj domače valute. Denimo Slovenija se leta 1991 ni odločila za fiksni tečaj tolarja, ker ni imela na voljo (dovolj) deviznih rezerv. Če država v času finančne krize nima dovolj deviznih rezerv, lahko pride do kolapsa tečaja valute, zmanjšanja vrednosti premoženja v domači valuti in povečanja kreditnih obveznosti do tujine, denominiranih v tuji valuti. Takšna katastrofa se je zgodila v azijski finančni krizi 1997 in takoj zatem 1998 v Rusiji. Velika devalvacija domače valute običajno privede do navala na banke, saj komitenti želijo svoje vloge konvertirati v tuje valute, banke, ki preživijo, pa posledično preidejo na poslovanje v trdni valuti (predvsem dolarjih).

Rusija naj bi se pripravila na invazijo v Ukrajini tudi tako, da je njena CB nakopičila ogromne devizne rezerve (okrog 470 milijard $ likvidnih rezerv), s čimer bi lahko vzdrževala devizni tečaj določeno obdobje. Denimo, v času finančne krize v 1998 je Rusija v pol leta zaradi zadrževanja tečaja rublja pred prevelikim upadom praktično izničila svoje devizne rezerve, in samo septembra 1998 je rubelj proti dolarju izgubil dve tretjini vrednosti. Upad tečaja pa je vplival tudi na zaupanje investitorjev in na težave pri refinanciranju proračuna.

In tukaj postane pomembno, kje ima Rusija shranjene te devizne rezerve. V soboto dopoldne so v Washingtonu namreč razpravljali o tem, da bi Rusijo lahko spravil na kolena ne samo prek izključitve ruskih bank iz SWIFT sistema, pač pa tudi z zamrznitvijo deviznih rezerv ruske CB, v soboto zvečer pa so voditelji ZDA, EU in Kanade že sporočili, da jih bodo zamrznili.  Kot kažejo nekateri podatki, ruske devizne rezerve niso na varnem v domačih trezorjih ruske CB. Relativno varnih je le dobra tretjina deviznih rezerv (22% v obliki zlata in 14% na Kitajskem), skoraj četrtina ruskih deviznih rezerv se nanaša na imetja v Nemčiji in Franciji (imetja v evrih in vrednostnih papirjih), preostanek pa v drugih zahodnih državah. Treba je vedeti, da so devizne rezerve domače CB običajno shranjene pri tujih centralnih bankah, katerih imetja ima ta CB in da so ta imetja pri tujih CB običajno sorazmerna z deležem trgovine s temi državami (izjema je le dolar kot svetovna rezervna valuta).

Če bi zahodne države zamrznile ruske devizne rezerve (torej da denimo ruska CB ne bi mogla z evri ali dolarji, spravljenih pri tujih CB, kupiti rubljev ali pa prodati ameriških, nemških, francoskih itd. vrednostnih papirjev, da bi prišla do potrebne likvidnosti za vzdrževanje tečaja rublja), bi to lahko zelo omajalo tečaj rublja. V kombinaciji z izključitvijo iz sistema SWIFT in zamrznitvijo premoženja ruskih državljanov v tujini bi zamrznitev ruskih deviznih rezerv lahko Rusijo postopno pahnilo v resno finančno krizo. Nekaj časa bi Rusija še zdržala, predvsem s prodajo monetarnega zlata in v navezi s Kitajsko (seveda ob precejšnjem diskontu pri prodaji teh sredstev), toda v roku pol leta bi se lahko znašla v resni finančni krizi. K temu velja še dodati, da se bo po aprilu zmanjšalo povpraševanje po ruskih energentih, s tem pa tudi priliv sredstev iz tujine, kar bi še dodalo k poglobitvi finančne krize.

Iz zgornjega sledi, da bo Putin kmalu prisiljen v pogajanja glede Ukrajine in da glede tega nima zelo dobrih kart. Rusija ne more tako dolgo časa ostati solventna, kot lahko zahodne države vzdržujejo finančne sankcije proti njej. Ne pozabimo, da je leta 1998 Rusija bankrotirala glede svojih obveznosti do tujine. In ne pozabimo, da je ruska finančna kriza posledično odnesla Jelcina in leta 1999 na oblast (najprej kot predsednika vlade) prinesla sedanjega predsednika Putina.

Hitreje, kot se bo Putin začel pogajati, več bo lahko iztržil. Sploh, ker se zavzetje Kijeva in prevzem oblasti ne odvija povsem po načrtih.

3 responses

  1. Oh, ko tole berem, se počutim tako starega. Vsaj, če pripisuješ naivnost mladosti…

    Dajmo, raje malo razložiti. Ruske rezerve v zahodnih valutah so približno na višini njihovih obveznosti do teh držav. V trenutku, ko zahod zamrzne sredstva ruske centralne banke ali drugo premoženje, Rusi ustavijo plačila po svojih obveznicah in prejetih kreditih. Saldo – zero.

    Poleg tega je bivši predsednik države in premier in sedanji pomočnik Sveta za nacionalno varnost Medvedev pred dnevi

    https://tass.com/politics/1411915

    napovedal, da zna Rusija (Zakon o tem je sprejela že pred leti) zamrzniti (nacionalizirati) premoženje zahodnih družb in posameznikov v Rusiji kot protiukrep. Gre za tisoče milijard USD. Dajmo to pogledat na Britanskem primeru. Ocena zamrznjenih sredstev ruskih oligarhov v Londongradu je nekaj čez 100 milijard USD, vrednost britanskih investicij v Rusiji pa preko 600 milijard USD. Med njimi zelo lukrativna udeležba BP v naftnih poljih v Sibiriji. Ne samo, da je saldo te operacije močno negativen za Britance, pomeni tudi dolgoročno izgubo naftnih virov. Kako to izgleda ob izčrpanih naftnih in plinskih poljih v Severnem morju, niti ni potrebno razlagati. Nemcev niti ne omenjam.

    Da lahko to doleti tudi Krkine tovarne v Rusiji, niti ne omenjam. Se je JJ tega zavedal, ko je mogočna Sloveija s svojim gromozanskim zračnim prostorom sankcionirala Rusijo? (Ali je bil pri polni zavesti, misleč na 12000 delavcev Gorenja, ko je dregal Kitajce v oko?)

    Zahod ima po mojem napačne predpostavke. Za zahod ekonomija pomenijo kapitalski trgi, za Rusijo in Kitajsko pa realna ekonomija. In tu kakšne katastrofe verjetno ne bo. Kot je pred dnevi rekel ruski veleposlanik v Stockholmu: “We don’t give a shit about western sanctions!”

    Danes je Rusija v neprijetno boljšem položaju, kot je bila 2014. Neprimerno bolje pripravljena. Je leta 2014 ob sankcijah doživela zlom kot 1999? Kje pa!!

    Sankcije, posledična devalvacija so bili dolgoročno pravi balzam za rusko ekonomijo. Preko uvozne substitucije se je znebila “Dutch disease” kot temu pravimo v ekonomiji, razvila lahko predelovalno industrijo in kmetijstvo. Devalvacija rublja je domačo industrijo efektivno zaščitila pred tujo konkurenco. Danes je najbolj samozadostna država med velikimi državami. Da zavezništva z največjo industrijsko silo sveta, Kitajsko, niti ne omenjam. Iz Kitajske lahko dobi praktično vse kar ponuja Zahod. Sankcijam se ni pridružila Indija, Iran, Srednja azija in večina držav tretjega sveta. Pod temi pogoji, nima Zahod nikakršne možnosti efektivne izolacije Rusije. Poglejte samo kitajsko sodelovanje z Iran-om.

    Po drugi strani pa, kako pa veste, da Rusija ne namerava izkoristiti trenutka, da prekine stike z Zahodom?

    Ni zamrznitev deviznih rezerv centralne banke, priložnost (kot jo že leta zagovarja ekonomski svetovalec Putin-a Glaziyev), da Rusija dobi resnično neodvisno centralno banko, neodvisno od BIS, kot jo ima Kitajska?

    https://www.rt.com/russia/550698-medvedev-russia-sanctions-opinion/

    Ni prekinitev odnosov z zahodnimi državami neke vrste karantena pred “woke” revolucijo na zahodu in oblika zaščite ruske civiizacije, kulture in vrednostnega sistema. Nikar ne mislite, da je “appeal” Zahoda v Rusiji tak kot je bil 1991. Danes večina Rusov (razen majhnega dela prozahodne inteligence) ob promociji tranvestitov, spremembah spola pri otrocih, propadanju krščanske kulture,….občuti predvsem : GNUS! Vsaj tak je moj vtis po kontaktih z Rusi in prebiranju njihovih medijev.

    Glej samo govor ruskega predsednika Putin-a in njegove poudarke:

    https://www.veteranstoday.com/2022/02/26/breaking-address-by-the-president-of-the-russian-federation/

    Obdobje divjega kapitalizma v 90-tih in 30 letno poniževanje Rusije je ugled Zahoda v očeh Rusov uničilo verjetno za dolga desetletja.

    Rusi bodo imeli dovolj poceni hrane in energije, namesto Apple-ov bodo telefonirali s Huawei-jom, elita se bo namesto z Mercedesi vozila v Aurus-ih, namesto v Alpah bodo smučali v mogoče najbolj perspektivnih in potencialno najlepših smučiščih sveta- na Kavkazu. Na šoping bodo hodili v Hongkong namesto v Pariz in na počitnice v Azijo namesto na Mediteran.

    Po moji oceni, so Rusi scenarij ki se dogaja, planirali dolga leta, računajoč z vsemi mogočimi odzivi Zahoda. Če pogledate pogoje, ki so jih postavili Ukrajincem (popolna predaja, demilitarizacija, denacifikacija, odpoved sprejema v NATO in EU….) je ponudba za pogajanja bolj PR odziv za svetovno javnost, kot pa resničen scenarij. Najprej bodo uresničili vojaške cilje, potem pa se pogajali s pozicije moči in izvršenega dejstva. Zaenkrat jim to več kot odlično uspeva.

    • Nočem se postavljati na nikakršno stran, poskušam samo čim bolj realno oceniti situacijo.

      Sprašujem se sicer kaj mi je tega treba, ampak ko gledam intelektualno revščino, ubog nivo profesionalizma ter predvsem naraščajočo cenzuro v naših medijih, moje oglašanje razumem kot državljansko dolžnost in prispevek k transparentnemu in demokratičnemu diskurzu. Bojim se, da še malo, pa ga skoraj ne bo več.

      Kar se tiče staranje mojega komentarja. Jože, po letu 2014, ko sem instinktivno začutil, da bo Ukrajina pivot svetovne politike za desetletja, ki prihajajo, sem porabil več tisoč ur, da bi razumel to situacijo. Za vire iz ene in druge strani. Marsikaj bi se dalo napisati na to temo, tako o njenem razvoju in zgodovini kot o trenutni situaciji.

      Kako se ta komentar “stara” bomo videli šele čez čas. Po parih dneh soditi na podlagi vojne propagande je prezgodaj.

      Spomni se američanov Iraku. S silami 308 tisoč), ki so bile več kot 4 krat večje od ruskih (70 do 89 tisoč) danes v Ukrajini, v državi, ki je bila pol manjša od Ukrajine. (Ta ima 600.000 tisoč km2 ) in proti vojski, ki je bila pol manjša od ukrajinske, so za zavzetje države porabili 1 mesec. Napredovali so povprečno nekaj več kot 20 km na dan. Rusi napredujejo povprečno nad 50 km na dan. Je pa ena bistvena razlika med američani v Iraku in Rusi v Ukrajini. Med tem, ko so ameriačani nediskriminatorno bombardirali civilna naselja, Rusi očitno izjemno pazijo, da ne bi z masovnim uničenjem infrastrukture, premoženja in prebivalstva še dodatno alienirali populacije. Tudi za ceno suboptimalnega nastopa z vojaškega vidika in lastnih žrtev.
      V bistvu je večina ukrajinske vojske obkoljena, nadzor nad zračnim prostorom jim onemogoča manever, kar pomeni, da so “sitting duck” in jih lahko Rusi uničijo kadarkoli. Vendar mislim, da uničenje ukrajinske vojske (razen Azov bataljonov, Pravega sektorja in drugih skrajno desnih nacističnih organizacij) ni njihov cilj. Cilj je predaja.

      Predobro se zavedajo posledic radikalnega zatrtja ukrajinskih nacionalistov v zahodnem delu Ukrajine po 2.s.v. (odpor je trajal do 1952).

      Ta situacija nikakor ni črnobela tako kot vse druge stvari na svetu.

%d bloggers like this: