Robert Waldmann se je razpisal na temo kritike makroekonomskih modelov. Primerja “stare” velike keynesianske makromodele z novejšimi (novokeynesianskimi in RBC) DSGE modeli in izpostavlja slabosti DSGE, ki se hvalijo s tem, da so majhni (malo enačb), da so mikrofundirani in notranje konsistentni. No, Waldmann točko-za-točko razbije vse tri postulate in zaključi, da mikrofundirani DSGE modeli niso konsistentni z mikropodatki (saj sploh ne temeljijo na dejanskih mikro študijah, pač pa so izmišljeni), da so “notranje konsistentni” zgolj s privzetimi predpostavkami in da je najboljša oznaka zanje, da so “konsistentni z mikroekonomskimi predpostavkami, ki so bile standardne v 1970-ih letih“.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanovic razsuva tezo Harryja Frankfurta, v kateri slednji pravi, da ekonomska neenakost iz teoretskega vidika ni nemoralna. Medtem ko nam intuicija veleva, da moramo biti zaskrbljeni glede neenakosti, pa ta intuicija nima temelja v moralni teoriji. Moralna teorija naj bi nam velevala, da se moramo brigati le za naše osebno dobro počutje in ne v relaciji do drugih (kar je sicer v naprotju s tezami Adama Smitha). Kljub temu pa Frankfurt skozi stranska vrata dovoljuje našo skrb za tiste, ki imajo “prenizke vire”.

Milanovic razsuva oba Frankfurtova argumeta. Prvič, naših potreb ni mogoče deliti na avtentične in neavtentične. Kot družbena bitja so vse naše potrebe oblikovane v kontekstu družbe, v relaciji do ostalih članov družbe. V odvisnosti od razvitosti in specifike družbe, v kateri živimo. Dobro ali slabo se počutimo v odvisnosti od zadovoljenosti naših potreb glede na ostale člane družbe. In drugič, če v našo funkcijo koristnosti pripustimo, da ni v redu, če imajo nekateri člani družbe prenizke dohodke, moramo enako narediti tudi glede tistih, ki imajo ali zaslužijo več. S tem v našo funkcijo koristnosti pripeljemo primerjavo z ostalimi člani družbe. S tem pa se seveda postavi vprašanje, katera je tista meja revščine, ki nas “zmoti” pri zadovoljevanju naših potreb. Je to absolutna meja revščine v svetu, ali nacionalna meja revščine, ali nekaj tretjega?

Milanovic s tem lepo pokaže, kako so moralno-teoretski “argumenti” glede nepomembnosti neenakosti izsesani iz prsta.

Nadaljujte z branjem→

• How Many Equations Should be in Macroeconomic Models ? – Robert Waldmann
• Artificial Unintelligence – Paul Krugman
• Not too simple: Just wrong – Roger Farmer
• The macro/micro validity tradeoff – Noah Smith
• What did Lucas and Sargent mean? – Mean Squared Errors
• China’s policy failings challenge the Fed – Gavyn Davies
• 1998 in 2015 – Paul Krugman
• A Chinese Economic Crisis in Three Easy Steps – David Beckworth
• Depreciations without exports – Vox EU
• The special relationship: UK and US bond yields – Bank Underground
• Central bank independence before and after the Great Recession – Vox EU
• Falling Labor Share: Measurement and Candidate Explanations – Tim Taylor
• Competition alone will not eliminate discrimination – Vox EU
• Robert Shiller’s Case for a Stock Bubble – Dean Baker
• All our needs are social – Branko Milanovic
• Who are the middle class? – Miles Corak
• Fear of Asymmetry – Paul Krugman

On the relevance of game theory in real life negotiations:

Roy Bailey, University of Essex: Was the surprise referendum of July 5 conceived as a threat point for the ongoing bargaining between Greece and its creditors, and has the last year caused you to adjust how you think about game theory?

Varoufakis: I shall have to disappoint you Roy [Editor’s note: Roy Bailey taught Varoufakis at Essex and advised on his PhD]. As I wrote in a New York Times op-ed, game theory was never relevant. It applies to interactions where motives are exogenous and the point is to work out the optimal bluffing strategies and credible threats, given available information. Our task was different: It was to persuade the “other” side to change their motivation vis-à-vis Greece.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj smo naleteli na zanimiv fenomen – na novodobni gordijski vozel. Če dobro pogledate, se zdi kot enačba z dvema neznankama. Čakajoč na veter, se je intelektualni cvet posadke 4 ure ukvarjal z rešitvijo. Zaenkrat neuspešno. Najbrž bo potrebna gordijska rešitev.

Če kdo vidi bolj čisto rešitev, se priporočam.

Update:

Ponoči se mi je utrnila rešitev, ki je zelo enostavna – in logična (ob poznavanju osnov mornarskih vozlov). Le kako se nisem tega takoj domislil…

Slabo razvit bančni sektor je seveda problematičen iz vidika rasti. Ker pač potencialno produktivne naložbe ne morejo priti do financiranja in zato BDP raste počasneje. Toda problematičen je tudi prevelik bančni sektor. Zadnje študije kažejo, da so razlogi različni. Eden od razlogov je, da hitro rastoč bančni sektor privablja najboljše kadre iz drugih panog, ki (tudi zato) počasneje rastejo. Drugi razlog je v tem, da banke financirajo projekte, ki imajo “collateral”, materialno zavarovanje, torej premoženje, s katerim lahko zavarujejo kredit, in pri tem nerade financirajo naložbe v raziskave in razvoj, ki pa imajo dolgoročno največji potencial za rast.

Seveda pa je problem tudi v samih študijah. Tim Harford spet, v sebi lastnem lucidnem slogu, piše, zakaj gre lahko večinoma za navidezne povezave (spurios correlation) – ker po krizi razvite države, ki imajo največje bančne sektorje (kot delež v BDP), rastejo zelo počasi, bomo avtomatsko dobili negativno povezavo med velikostjo bančnega sektorja in rastjo v razvitih državah. V nekih drugih časih, denimo obdobje pred krizo, pa bi dobili pozitivno povezavo. Nadaljujte z branjem→

Zadnje leto in pol z enim očesom z zanimanjem spremljam veliko bitko v ekonomski blogosferi o t.i. “neofisherizmu“. Gre za bitko za interpretacijo istega pojava: ali zvišanje (nominalne) obrestne mere znižuje inflacijo ali pa obratno da zvišanje obrestne mere tudi dvigne inflacijo. Prva trditev je konvencionalna monetarna politika, druga pa sledi Fisherjevi enačbi, po kateri je nominalna obrestna mera vsota realne obrestne mere in inflacije. Torej če centralna banka znižuje obrestno mero, posledično (ob približno konstantni realni obrestni meri) tudi znižuje inflacijo. Dolgo obdobje nizkih obrestnih mer ima za posledico deflacijske trende. Torej tudi kvantitativno sproščanje kot zadnje in najbolj masovno orožje centralnih bank, da bi spodbudile rast cen, dejansko še poglablja deflacijske težnje.

Podatki kažejo v smer nefisherjanskega mehanizma, toda nihče (razen nekaj neomonetaristov) si pravzaprav ne upa v to zares “verjeti”. Ker je izven konvencionalne logike monetarne politike in ker to pomeni, da so centralne banke zamešale predznake. The jury is still out. Spodaj je zanimiv poljuden opis problema s strani vedno lucidnega Noaha Smitha: Nadaljujte z branjem→

Ekonomija je zabavna reč. Ker je tako dinamična oziroma “fleksibilna”. Ker nobena teorija ni trdna, ampak se razlage sproti spreminjajo. Kar je veljalo kot zakonitost pred leti, je danes ovrženo. In v kar verjamemo danes in za kar znamo najti “empirično podporo” v podatkih, se že jutri izkaže kot neveljavno. In tako je denimo tudi glede javnega dolga. Zadnja tri desetletja je denimo veljalo, da je visok javni dolg problematičen – ker to vodi v višje stroške zadolževanja, večje javne deficite in še večji dolg ter manj možnosti za stimuliranje gospodarstva v primeru krize.

Vidite, danes, v današnjih okoliščinah, to (nujno) ne velja več. Vsaj ne za velike države, ki izdajajo dolg v lastni valuti. V teh okoliščinah velike negotovosti in nizke rasti je (pre)nizek javni dolg lahko problematičen, ker kot pravita denimo Narayana Kocherlakota (predsednik mineapoliškega Fed) in Paul Krugman, ni dovolj “varnih sredstev”, kamor bi se lahko zasebni investitorji umaknili. Zasebna “varna sredstva”, vsi finančni derivati z boniteto AAA, so se izkazali kot navadna potegavščina brez kritja. Samo država je dovolj trdna (ker lahko tiska denar brez omejitev), da lahko zagotovi varnost naložb. Nadaljujte z branjem→