Vrnimo se k osnovam. Podjetja v zasebni lasti so običajno bolj uspešna, ker menedžerje zasebnih podjetjih žene drugačna motivacija kot menedžerje v državnih ali javnih podjetjih. Menedžerji v zasebnih podjetjih morajo imeti dobre rezultate v tekočem letu glede na preteklo leto, zato gredo tudi v bolj tvegane projekte in naložbe. Če nimajo dobrih rezultatov, jih lastniki pač zamenjajo. Menedžerji v državnih podjetjih imajo bistveno manj tovrstnega pritiska, saj lastnik kot država ni nagnjena k hudim tveganjem in ne vidi rada, da menedžerji gredo v bolj tvegane projekte in naložbe. Prav tako država kot lastnik ni naklonjena nujnim racionalizacijam poslovanja in odpuščanjem, saj bi to utegnilo imeti negativne posledice za ponovno izvolitev politikov. Menedžerji so običajno celo kaznovani za tovrstne ideje in poskuse, kar pomeni, da imajo negativne spodbude za razvoj podjetij, ki jih vodijo. Zato je pač dolgoročna rast v državnih podjetjih nižja kot v zasebnih.

Glede tega v ekonomiji ni velikih diskusij. Zato se pač vse države trudijo imeti čim večji delež privatiziranih podjetij in ohranjajo državno kontrolo resnično samo v tistih podjetjih (javnih službah), kjer bi zasebništvo povzročilo preveč negativnih učinkov (z vidika zagotavljanja določenih nedobičkonosnih storitev, njihovih cen itd.). Toda ne glede na to poskušajo razvite države tudi v te državno kontrolirane panoge vnesti nekaj konkurence z zasebništvom (koncesije) in javno-zasebnim partnerstvom.

Seveda pa to velja večinoma za razvite države, kjer je skozi evolucijo ekonomska logika (racionalnost!) prevladala nad drugimi interesi. Med pol razvitimi državami, kamor spada tudi Slovenija, pa so razlike že malce večje. Na eni strani so države, ki so že v začetku uvedle zahodni ekonomski model, na drugi pa države, ki ne vedo, kaj in kam bi. Nekako bi rade pobirale koristi od tržnega gospodarstva, na drugi strani pa ne bi rade ustvarile pogojev zanj. Ker jih vodijo še bolj primitivni politični interesi. Slovenija spada v to drugo skupino. V Sloveniji prevladuje primitivni interes politikov imeti kontrolo nad gospodarstvom, kar je najlažje prek državnega lastništva in kar se zato pri nas odraža v še vedno zelo visokem deležu državne lastnine ali od države nadziranih podjetij (prek lastniškega deleža) v primerjavi z razvitimi državami ali novimi članicami EU.

Politiki – da bi obdržali kontrolo nad podjetji, ker to generira izjemno veliko ponudbo dodatnega denarja za stranke in dobrih služb za politične prijatelje in sorodnike – zato običajno naredijo vse, da bi javnost prepričali, kako privatizacija določenih podjetij za potrošnike ne bi bila dobra. Svoj privatni interes običajno zakamuflirajo za javni ali nacionalni interes. Pri tem seveda nimajo pretirano težkega dela, saj je – zaradi splošno razširjene zavisti – naša javnost precej nenaklonjena uspehu nekaterih podjetnih posameznikov. Zato seveda takoj, ko neka vlada predlaga privatizacijo kateregakoli podjetja, opozicija skoči v zrak in »iz prsta sesa« argumente o škodljivosti te privatizacije za javni ali nacionalni interes. To velja ne glede na to, katera opcija je na oblasti in katera v opoziciji. Takoj ko se zamenjata, se nekdanja vladajoča pro-privatizacijska opcija v opoziciji prelevi v anti-privatizacijskega borca. Preprosto zato, ker ne želi izgubiti bazena potencialnih služb za sorodnike in prijatelje, ko bo spet prišla na oblast. Podjetja so tako samo igračke politikov.

Proti temu procesu se je racionalno izjemno težko boriti, ker argumenti ne štejejo, ampak le percepcija javnosti in populistična retorika. Gordijski vozel je v 80. letih prejšnjega stoletja presekala Margaret Thatcher, ki je nepriljubljenost predlagane privatizacije državnih podjetij premagala s tem, da je del delnic po diskontni ceni (ali z drugimi ugodnostmi) vedno namenila fizičnim osebam. S tem je dosegla to, da je lastni profitni motiv posameznikov prevagal nad dušebrižniškim javnim interesom (vse skupaj pa je začinila s piarovsko akcijo »Greed is good«). Drugače rečeno, iz najemne delovne sile je naredila majhne kapitaliste, s čimer se je zasebna zavist prekanalizirala v ustvarjalni profitni motiv namesto v destruktivni dušebrižniški odpor do bolj uspešnih. Thatcherjeva je bila zato pri privatizaciji zelo uspešna. Seveda pa njeni motivi v osnovi niso bili altruistični, pač pa je s privatizacijo čim širšemu krogu ljudi želela doseči, da naslednja laburistična vlada ne bi mogla dobiti vpliva nad podjetji, saj bi ponovna nacionalizacija že privatiziranih podjetij pomenila politično smrt laburistov. S tem je Thatcherjeva, kljub svojskim interesom, v V. Britaniji ustvarila pogoje za izjemno konkurenčno gospodarsko strukturo danes.

Paralele med V. Britanijo v 80. letih in Slovenijo danes so zelo očitne. Tudi V. Britanija je takrat imela večino velikih gospodarskih subjektov v državni lasti, zdravstvo in šolstvo sta bila pretežno državna, sindikati pa zelo močni. In tudi motiv aktualne vlade v Sloveniji, dejansko predvsem motiv predsednika vlade, je podoben kot motiv torijcev Thatcherjeve – preprečiti, da bi levičarji še kdaj dobili neposredni vpliv na gospodarske subjekte. Zato bo vlada poskušala čim več podjetij privatizirati. Dvomim, da jo pri tem vodijo ekonomski motivi večje racionalnosti, pač pa prevladuje zelo sebičen politični motiv.

Toda mene kot ekonomista, ki ga žene predvsem logika racionalnosti, to ne moti. Povsem vseeno mi je, kakšni motivi vodijo predsednika vlade ali celo vlado pri privatizaciji. Pomembno je, da to počne in da to počne na strokovno čim manj oporečen način (transparentno). Zame je vseeno, če bo kasnejša večja rast privatiziranih podjetij samo kolateralna škoda nekega v osnovi primitivnega političnega interesa, da nasprotnikom odvzameš možnost prevzeti vzvode kontrole nad podjetji. Pomembno je, da dobimo konkurenčno gospodarsko strukturo.

S tega vidika apeliram na vlado, da v naslednjih osmih mesecih, ki so še ostali tej vladi, sproži čim več privatizacijskih postopkov. Če ne bo, se bodo v državna podjetja spet ugnezdili nazaj levičarji, morda celo isti kot do leta 2004. Želim si, da vlada že januarja v borzno kotacijo uvrsti tudi NLB in Triglav. Želim si, da do konca marca izvede drugo fazo privatizacije NLB ter privatizacijo Triglava. Prodaja NLB je precej preprosta zadeva, pomembno je, da pretežni preostali državni delež vlada proda prek odprte mednarodne javne prodaje z odprto licitacijo navzgor. Vsaj 5% odstotkov ponujenih delnic naj rezervira za fizične osebe. In namesto 25% + 1 delnice zase naj država obdrži samo 10% in ta delež prenese v upravljanje bodisi Kad ali ZPIZ. Podobno predlagam pri Triglavu. Delež, namenjen pravnim osebam, ki ga zdaj upravlja Sod, ni sporen, država naj ga preprosto prenese na upravičene pravne osebe. Drugi delež, v osnovi namenjen fizičnim osebam, nekdanjim zavarovancem, pa naj preprosto proda prek mednarodnega IPO, pri čemer naj tretjino tega deleža nameni prodaji fizičnim osebam, ostalo pa naj nameni vsem ostalim vlagateljem. Kupnina pa gre seveda v ZPIZ za zagotavljanje pokojnin. Tak način privatizacije Triglava ima bistveno večje možnosti za uspeh kot predlog, ki je pogorel na referendumu. Podobno velja za NLB. Rad bi videl opozicijo, ki bi si upala nasprotovati temu, da tudi fizične osebe postanejo solastniki NLB in Triglava.

Za konec pa le še droben namig. Na Hrvaškem je HDZ precej slabo kazalo pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, toda z uspešno – in populistično izpeljano – javno prodajo še zadnjega deleža hrvaškega Telekoma, tako da je vključila tudi fizične osebe, je HDZ uspelo več kot izničiti zaostanek za SDP. Volilci so nagradili HDZ, ker jim je omogočila, da so postali kapitalisti. Če bi privatizacijo Telekoma izvedla brez vključitve javnosti, tako dobrega rezultata prav gotovo ne bi dosegla. Torej, stranke sedanje vladne koalicije, morda levica že prehitro slavi in še niste povsem odpisane. Če uspete čim večji delež državnih podjetij privatizirati tako, da omogočite udeležbo pri tem tudi volilcem in ne le izbrancem, boste morda ponovno dobile naslednje parlamentarne volitve.

Kar se mene tiče, je pomembno predvsem to, da privatizirate čim več in da s tem politiki za vedno izgubijo podjetja kot svoje igračke. Tako vi kot oni drugi.

Prejšnji večer nas je vrnil nazaj v obdobje socializma, ki se je z nekaj flashbacki pojavilo še leta 1994 in 2000. Vrnilo nas je v obdobje permanentnih izrednih razmer ter zlobnih notranjih in zunanjih sovražnikov. V obdobje »sveta kot zarote«. V obdobje paranoje. Paranoje enega človeka. Ki jo vsiljuje preostalima dvema milijonoma ljudi. Nadaljujte z branjem→

Izjava predsednika vlade Janeza Janše, da zaradi izida predsedniških volitev ne izključuje odstopa vlade, je zanimiva z več vidikov. Zelo zanimiva, če ne že kar hudo perverzna, je njegova argumentacija. Janša namreč pravi, da »se je predvolilna kampanja v veliki meri usmerila v obračun z vlado«. Še posebej zaskrbljujoče pa se mu zdi, »da je bilo v času volilne kampanje veliko sil usmerjenih v to, da so slovensko vlado v času pred predsedovanjem EU očrnili v tujini.« Nato pa pribije, da »razmere, ki so na ta način ustvarjene, otežujejo delo vladi tudi pri vodenju rutinskih in običajnih zadev, še posebej pa je oteženo delo pri pripravah na predsedovanje EU.«

Janša je v vseh treh izjavah naredil hude logične lapsuse. Prvič, ni se predvolilna predsedniška kampanja usmerila v obračun z vlado, pač pa je izid predsedniških volitev pokazal, kaj si javnost misli o delu Janševe vlade. To je bila najbolj dolgočasna predsedniška kampanja do sedaj, šele v drugem delu kampanje se je v ozadju pojavila politična polarizacija javnosti, toda predvsem zaradi dela Janševe vlade v zadnjih treh letih. Če bi Janša deloval bolj združevalno, z več socialnega posluha in manj klientelistično, bi bilo te polarizacije bistveno manj.

Drugič, to polarizacijo je sprožil prav sam Janša, ko je tisti ponedeljek po prvem krogu predsedniških volitev povedal, da imajo nekateri kandidati (Türk) manj zaslug za osamosvojitev kot drugi (Peterle). Najbolj pa je zaostril retoriko prejšnji četrtek, ko se je dal posneti televizijski ekipi ob predčasnem glasovanju, kjer je povedal, da imajo nekateri kandidati (Türk) problem s preteklostjo, drugi (Peterle) pa imajo program za prihodnost. S to izjavo je Janša naredil vse, da bi javnost politično polariziral glede obeh predsedniških kandidatov in z Ruplovo pomočjo še dodatno stopnjeval pritisk na Peterleta, da je zapustil svojo gentlemansko držo iz prvega dela kampanje in se podal v črno-belo osamosvojiteljsko kampanjo. S to izjavo je Janšo javnost prisilil, da se namesto glede obeh predsedniških kandidatov odloča dejansko glede podpore Janši.

In tretjič, le kako bi lahko ta dolgočasna predsedniška kampanja očrnila vlado v tujini? Edina, ki sta poskušala očrniti enega kandidata (Türk), sta Janša in Peterle, ki sta podvomila v Türkovo vlogo junija 1991 v času ženevskih pogovorov. In le kako bi lahko izid predsedniških volitev »otežil delo vlade pri vodenju rutinskih in običajnih zadev, še posebej pri pripravah na predsedovanje EU«?! Kaj pa ima še neizvoljeni predsednik države denimo s privatizacijo ali s sprejemanjem proračuna, in kaj ima še neizvoljeni predsednik države s pripravami Janševih ministrov ter tehničnega osebja na predsedovanje EU? Predsednik države, ta ali oni, bo pač odigral svojo vlogo v programu, ki mu ga bo pripravil državni protokol. Oba, Türk in Peterle, bi odlično, svetovljansko odigrala to vlogo.

Ne, Janša je s svojo eksplicitno podporo naredil vse, da bi Peterle te volitve izgubil. Če tega ni predvidel, bi močno podvomil v njegove analitične sposobnosti in njegovo intelektualno kapaciteto. Bolj verjetno se mi zato zdi, da je to polarizacijo v pričakovanju prav takšnega izida sprožil namerno. Zakaj? Zaenkrat mi padejo na misel trije možni scenariji. Prvič, javna podpora mu je hudo padla, užaljen je, strah ga je projekta predsedovanja EU in raje bi se z Urško sproščal na golfu nekje v Avstraliji.

Drugič, ker je inteligenten, ve, da ima več možnosti za politično preživetje, če v očeh javnosti izpade kot žrtev in ne kot nekompetenten voditelj, kar se zdaj kaže. Do sedaj mu je s sistemom žrtve že dvakrat uspelo »nategniti« javnost, enkrat ob procesu JBTZ, drugič v primeru Depala vas, kjer je sebe kot izvajalca represije nad civilistom uspel predstaviti kot žrtev politične zarote. Zato je Janša tudi tokrat ubral retoriko žrtve, ki so jo mračne sile komunistične kontinuitete onemogočile pri izvajanju njegovega programa, zato bo tvegal bodisi konstruktivno nezaupnico bodisi predčasne volitve. Pa še predsedovanju EU se bo izognil in spet našel čas za golf.

Tretjič, retorika, ki jo je Janša ubral, sicer kaže prav v to smer. Toda politični nasprotniki naj temu ne nasedajo, Janševa volja do moči je premočna, da bi se prostovoljno odrekel oblasti. Če se več ne spomnite, enkrat so ga morali strpati v zapor, da ni postal predsednik ZSMS (1988), drugič ga je moral odstaviti parlament (1994), tretjič pa katastrofalen poraz na volitvah (2000). Janša si bo prej pustil odrezati roko, kot se pa odreči oblasti. Zato je najbolj verjeten scenarij, da gre samo za taktično politično igro, kjer bo po eni strani poskušal disciplinirati koalicijske partnerje, po drugi strani pa v vlado zvabiti Pahorjevo SD. S tem bi po eni strani pomiril javno mnenje in gnojnico razporedil po večjem številu partnerjev, hkrati pa bi s tem zmanjšal tudi možnosti Pahorjeve stranke na naslednjih volitvah. Napake, ki bi jih SD naredila v vladi ter že dejstvo, da sodelujejo v isti vladi kot Janša, bi možnosti Pahorjeve SD ter levice kot celote na volitvah naslednje leto praktično prepolovile. Verjamem pa, da bi Pahor zelo užival v kot zunanji minister v šminkiranju na evropskem parketu v naslednjem letu. Če mu že niso pustili postati predsednik države…

No, ta igra se je šele začela. Verjamem, da bo na koncu ostalo vse v dosedanjih razmerjih, saj se levica ne bo pustila »nategniti« Janši in si naprtiti bremena njegove triletne kontroverzne vladavine. Če se pa slučajno res zgodi – skrajno neverjeten – odstop Janševe vlade, pa je namesto o novi desno-levi koaliciji potrebno razmišljati o t.i. tehnični vladi. Vladi, sestavljeni iz vrhunskih strokovnjakov in politikov, ki bi uspešno izpeljala proces slovenskega predsedovanja EU, hkrati pa bi se stranke v ozadju lahko pripravile na parlamentarne volitve naslednjo jesen. Sicer mi je malce žal za kariero Janeza Potočnika kot komisarja v Evropski komisiji, toda je daleč najboljši kandidat za vodenje takšne tehnične vlade, ki bi izvedla predsedovanje Slovenije EU ter pospešila gospodarske in socialne reforme. Morda bi ga Barroso celo »posodil« Sloveniji za naslednjih 8-9 mesecev. Tudi EU je v interesu, da Slovenija dobro izpelje predsedovanje kot prva izmed novih članic. In le kdo drug bi to lahko izpeljal bolje kot njen »bivši« komisar.

Janezu Janši je ponovno uspelo – izgubiti. Mislim, da so si analitiki enotni v oceni, da Peterletovega katastrofalnega poraza ni povzročil Peterle, ampak Janša. Peterletov poraz je posledica Janševe podpore. Janševa podpora je kot sicilijanski poljub smrti. Česar se Janša dotakne, propade. Reforme, veliki nacionalni projekti, politična združevanja podjetij, dolgoročni prevzem kontrole nad mediji. Kogar Janša javno podpre, propade. Županski kandidati, predsedniški kandidati, kandidati za guvernerja centralne banke, referendum. Nauk je jasen – kdor hoče zmagati v tekmi za glasove, se mora izogibati Janše.

Verjetno ne bom preveč udaril mimo, če povem, da bi tudi predlog reformnih ukrepov te vlade imel bistveno več možnosti za uspeh, če jih ne bi predlagala prav Janševa vlada. Nekateri bodo sicer videli v tem večno zaroto levice oziroma temnih sil komunistične kontinuitete in njihov medijskih izpostav. Jaz pa menim, da gre bolj za slabo karmo.

Toda ostanimo pri izidih predsedniških volitev in njihovih implikacijah za zadnje leto delovanja te vlade. Ker so se že lanske lokalne volitve ter sedanje predsedniške volitve in referendum o noveli zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnice Triglav pokazali, da se v zadnjem času vsa glasovanja javnosti sprevržejo v referendum za ali proti vladi in da se referendumska večina proti Janši od polovične vse bolj premika proti tri-četrtinski, je jasno, da bo naslednje leto prineslo politično spremembo tudi na parlamentarnih volitvah. Pa naj Janševa vlada še tako dobro odigra predsedovanje EU, pa naj se Janez in Urška še tako veličastno poročita, pa naj dobita še tako lepega otroka, ali magari tudi najlepše trojčke v Evropi in okolici. Ta partija je za Janšo izgubljena. Samo še vprašanje časa je, kdaj ga bodo zapustili še zadnji partnerji. Desus in SLS sta, po njuni stari navadi, praktično že med vrati. Poraženci zaudarjajo, pravijo. Nihče noče biti v njihovi družbi.

Levica se tega dobro zaveda. Ne samo, da se ji je povrnila samozavest, pijana je od zmage. In ob tem mene preveva nelagodje. Pa ne zato, ker si v ozadju neki mladinci iz Pahorjeve stranke že delijo politične in gospodarske funkcije in ne zato, ker si nekdanji ministri spet obetajo zlesti nazaj na nekdanje ministrske stolčke. Pač pa zaradi konceptov. Ki jih levica nima. Levica nima pozitivnega programa. Levica nima niti osnutka idej ali osnutka razvojnih konceptov. Levica slavi samo zato, ker javnost ne mara Janše. Levica zmaguje po pomoti. Ker pač ni druge alternative. Tako kot je Janša leta 2004 zmagal po pomoti. Brez pozitivnega programa. Ampak ker je bila javnost sita LDS in SD in SLS. Janša je dobil razvojni program šele s strateškim svetom za gospodarstvo in odborom za reforme.

Levica gradi svoj »program« na proti-janševski politiki, na zanikanju in demoniziranju vsega, kar počne ta vlada. Tako pozitivnih kot negativnih stvari. Brez rezerve, brez selekcije. Toda ta vlada je kljub vsemu vsaj odprla nekatera ključna razvojna vprašanja in področja, čeprav dosedaj prav veliko nima za pokazati. Toda znižala je davčno breme za podjetja in za posameznike (čeprav bi ga lahko še bolj). Odprla je vprašanje konkurence v visokošolskem prostoru (in se zaletela v zid z nesprejemljivim osnutkom zakona ter s klientelističnim podeljevanjem koncesij). Odprla je delovno zakonodajo (in nato neslavno kapitulirala pred sindikati). Znižala je omejitve za ustanavljanje in poslovanje podjetij (lahko bi jih še veliko bolj radikalno). Odprla je vprašanje javnega financiranja zasebnih šol (kar je pozitivno, vendar z malo možnostmi za uspeh). Odprla je vprašanje pozasebljanja zdravstvene oskrbe prek koncesij (čeprav na njej lasten štorast in klientelističen način). Začela je z liberalizacijo trga telekomunikacij (čeprav zelo počasi, prepočasi za razvoj učinkovitega trga). In nenazadnje, začela je z drastičnim procesom umika države iz gospodarstva (vendar bodisi na klientelističen in tajkunski način bodisi na polovičarski in šlamparski način). Toda kljub večinoma diletantski ali preveč netaktni izvedbi je vlada naredila nekaj korakov v pravi smeri. Korakov, ki bodo začeli kazati rezultate šele čez pet, deset, petnajst let.

Sedanja opozicijska levica, ki jaha izključno na valu javnega nezadovoljstva nad Janševo vlado, napoveduje, da sprememb, ki jih uvaja ta vlada – od šolskega, visokošolskega do zdravstvenega sistema – ne bo dopuščala. Sploh pa ne privatizacije. Tone Rop je včeraj po objavi predčasnih rezultatov referenduma o noveli zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnice Triglav že povedal, da to pomeni, da je treba to nesmiselno privatizacijo Triglava ustaviti. Tako kot jo je ustavil že leta 2002. Ali kot je takrat zaustavil privatizacijo NKBM. Ali kot je takrat zabremzal večinsko privatizacijo NLB.

Kaj to pomeni? To pomeni, da povratek levice na oblast prinaša ponovno levičarsko zasedbo RTV Slovenija. Prinaša kompletno zamenjavo vseh vodilnih v družbeni infrastrukturi. Prinaša ponovni prevzem kontrole nad gospodarskimi subjekti, ki jih lastniško obvladuje država. To pomeni, da si Kocič, Kryžanowski in Debeljak že lahko začnejo iskati nove službe. Če se ne bodo že sedaj priklonili prihodnjim oblastnikom… Prinaša enako logiko delovanja kot za časa prejšnjih in za časa sedanje vlade. Prinaša spet čas izgubljenih priložnosti.

Prav zato, da bi bilo možnosti prevzema političnih mehanizmov čim manj, bi morala ta vlada nadaljevati in še pospešiti s procesi na zgoraj navedenih področjih. Predvsem na področju konkurence na šolskem in visokošolskem področju in na področju telekomunikacij ter pri privatizaciji. Če sedanja vlada teh stvari ne bo naredila dovolj ireverzibilno, jih vsaj še dva mandata ne bomo deležni. Janša je politično mrtev, toda prav zato, ker nima ničesar izgubiti, bi lahko v zadnjem letu svojega mandata izpeljal glavnino radikalnih reformnih ukrepov. Prihodnost mu bo hvaležna. To je edini način, da gre v zgodovino z dolgoročno pozitivno politično odpravnino.

Čeprav zaenkrat bolj kaže na krčevit boj že za ohranitev koalicije in obstanek na oblasti do naslednjih volitev kot pa na sposobnost resne implementacije navedenih ukrepov…