Janša, prodaj vse

Vrnimo se k osnovam. Podjetja v zasebni lasti so običajno bolj uspešna, ker menedžerje zasebnih podjetjih žene drugačna motivacija kot menedžerje v državnih ali javnih podjetjih. Menedžerji v zasebnih podjetjih morajo imeti dobre rezultate v tekočem letu glede na preteklo leto, zato gredo tudi v bolj tvegane projekte in naložbe. Če nimajo dobrih rezultatov, jih lastniki pač zamenjajo. Menedžerji v državnih podjetjih imajo bistveno manj tovrstnega pritiska, saj lastnik kot država ni nagnjena k hudim tveganjem in ne vidi rada, da menedžerji gredo v bolj tvegane projekte in naložbe. Prav tako država kot lastnik ni naklonjena nujnim racionalizacijam poslovanja in odpuščanjem, saj bi to utegnilo imeti negativne posledice za ponovno izvolitev politikov. Menedžerji so običajno celo kaznovani za tovrstne ideje in poskuse, kar pomeni, da imajo negativne spodbude za razvoj podjetij, ki jih vodijo. Zato je pač dolgoročna rast v državnih podjetjih nižja kot v zasebnih.

Glede tega v ekonomiji ni velikih diskusij. Zato se pač vse države trudijo imeti čim večji delež privatiziranih podjetij in ohranjajo državno kontrolo resnično samo v tistih podjetjih (javnih službah), kjer bi zasebništvo povzročilo preveč negativnih učinkov (z vidika zagotavljanja določenih nedobičkonosnih storitev, njihovih cen itd.). Toda ne glede na to poskušajo razvite države tudi v te državno kontrolirane panoge vnesti nekaj konkurence z zasebništvom (koncesije) in javno-zasebnim partnerstvom.

Seveda pa to velja večinoma za razvite države, kjer je skozi evolucijo ekonomska logika (racionalnost!) prevladala nad drugimi interesi. Med pol razvitimi državami, kamor spada tudi Slovenija, pa so razlike že malce večje. Na eni strani so države, ki so že v začetku uvedle zahodni ekonomski model, na drugi pa države, ki ne vedo, kaj in kam bi. Nekako bi rade pobirale koristi od tržnega gospodarstva, na drugi strani pa ne bi rade ustvarile pogojev zanj. Ker jih vodijo še bolj primitivni politični interesi. Slovenija spada v to drugo skupino. V Sloveniji prevladuje primitivni interes politikov imeti kontrolo nad gospodarstvom, kar je najlažje prek državnega lastništva in kar se zato pri nas odraža v še vedno zelo visokem deležu državne lastnine ali od države nadziranih podjetij (prek lastniškega deleža) v primerjavi z razvitimi državami ali novimi članicami EU.

Politiki – da bi obdržali kontrolo nad podjetji, ker to generira izjemno veliko ponudbo dodatnega denarja za stranke in dobrih služb za politične prijatelje in sorodnike – zato običajno naredijo vse, da bi javnost prepričali, kako privatizacija določenih podjetij za potrošnike ne bi bila dobra. Svoj privatni interes običajno zakamuflirajo za javni ali nacionalni interes. Pri tem seveda nimajo pretirano težkega dela, saj je – zaradi splošno razširjene zavisti – naša javnost precej nenaklonjena uspehu nekaterih podjetnih posameznikov. Zato seveda takoj, ko neka vlada predlaga privatizacijo kateregakoli podjetja, opozicija skoči v zrak in »iz prsta sesa« argumente o škodljivosti te privatizacije za javni ali nacionalni interes. To velja ne glede na to, katera opcija je na oblasti in katera v opoziciji. Takoj ko se zamenjata, se nekdanja vladajoča pro-privatizacijska opcija v opoziciji prelevi v anti-privatizacijskega borca. Preprosto zato, ker ne želi izgubiti bazena potencialnih služb za sorodnike in prijatelje, ko bo spet prišla na oblast. Podjetja so tako samo igračke politikov.

Proti temu procesu se je racionalno izjemno težko boriti, ker argumenti ne štejejo, ampak le percepcija javnosti in populistična retorika. Gordijski vozel je v 80. letih prejšnjega stoletja presekala Margaret Thatcher, ki je nepriljubljenost predlagane privatizacije državnih podjetij premagala s tem, da je del delnic po diskontni ceni (ali z drugimi ugodnostmi) vedno namenila fizičnim osebam. S tem je dosegla to, da je lastni profitni motiv posameznikov prevagal nad dušebrižniškim javnim interesom (vse skupaj pa je začinila s piarovsko akcijo »Greed is good«). Drugače rečeno, iz najemne delovne sile je naredila majhne kapitaliste, s čimer se je zasebna zavist prekanalizirala v ustvarjalni profitni motiv namesto v destruktivni dušebrižniški odpor do bolj uspešnih. Thatcherjeva je bila zato pri privatizaciji zelo uspešna. Seveda pa njeni motivi v osnovi niso bili altruistični, pač pa je s privatizacijo čim širšemu krogu ljudi želela doseči, da naslednja laburistična vlada ne bi mogla dobiti vpliva nad podjetji, saj bi ponovna nacionalizacija že privatiziranih podjetij pomenila politično smrt laburistov. S tem je Thatcherjeva, kljub svojskim interesom, v V. Britaniji ustvarila pogoje za izjemno konkurenčno gospodarsko strukturo danes.

Paralele med V. Britanijo v 80. letih in Slovenijo danes so zelo očitne. Tudi V. Britanija je takrat imela večino velikih gospodarskih subjektov v državni lasti, zdravstvo in šolstvo sta bila pretežno državna, sindikati pa zelo močni. In tudi motiv aktualne vlade v Sloveniji, dejansko predvsem motiv predsednika vlade, je podoben kot motiv torijcev Thatcherjeve – preprečiti, da bi levičarji še kdaj dobili neposredni vpliv na gospodarske subjekte. Zato bo vlada poskušala čim več podjetij privatizirati. Dvomim, da jo pri tem vodijo ekonomski motivi večje racionalnosti, pač pa prevladuje zelo sebičen politični motiv.

Toda mene kot ekonomista, ki ga žene predvsem logika racionalnosti, to ne moti. Povsem vseeno mi je, kakšni motivi vodijo predsednika vlade ali celo vlado pri privatizaciji. Pomembno je, da to počne in da to počne na strokovno čim manj oporečen način (transparentno). Zame je vseeno, če bo kasnejša večja rast privatiziranih podjetij samo kolateralna škoda nekega v osnovi primitivnega političnega interesa, da nasprotnikom odvzameš možnost prevzeti vzvode kontrole nad podjetji. Pomembno je, da dobimo konkurenčno gospodarsko strukturo.

S tega vidika apeliram na vlado, da v naslednjih osmih mesecih, ki so še ostali tej vladi, sproži čim več privatizacijskih postopkov. Če ne bo, se bodo v državna podjetja spet ugnezdili nazaj levičarji, morda celo isti kot do leta 2004. Želim si, da vlada že januarja v borzno kotacijo uvrsti tudi NLB in Triglav. Želim si, da do konca marca izvede drugo fazo privatizacije NLB ter privatizacijo Triglava. Prodaja NLB je precej preprosta zadeva, pomembno je, da pretežni preostali državni delež vlada proda prek odprte mednarodne javne prodaje z odprto licitacijo navzgor. Vsaj 5% odstotkov ponujenih delnic naj rezervira za fizične osebe. In namesto 25% + 1 delnice zase naj država obdrži samo 10% in ta delež prenese v upravljanje bodisi Kad ali ZPIZ. Podobno predlagam pri Triglavu. Delež, namenjen pravnim osebam, ki ga zdaj upravlja Sod, ni sporen, država naj ga preprosto prenese na upravičene pravne osebe. Drugi delež, v osnovi namenjen fizičnim osebam, nekdanjim zavarovancem, pa naj preprosto proda prek mednarodnega IPO, pri čemer naj tretjino tega deleža nameni prodaji fizičnim osebam, ostalo pa naj nameni vsem ostalim vlagateljem. Kupnina pa gre seveda v ZPIZ za zagotavljanje pokojnin. Tak način privatizacije Triglava ima bistveno večje možnosti za uspeh kot predlog, ki je pogorel na referendumu. Podobno velja za NLB. Rad bi videl opozicijo, ki bi si upala nasprotovati temu, da tudi fizične osebe postanejo solastniki NLB in Triglava.

Za konec pa le še droben namig. Na Hrvaškem je HDZ precej slabo kazalo pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, toda z uspešno – in populistično izpeljano – javno prodajo še zadnjega deleža hrvaškega Telekoma, tako da je vključila tudi fizične osebe, je HDZ uspelo več kot izničiti zaostanek za SDP. Volilci so nagradili HDZ, ker jim je omogočila, da so postali kapitalisti. Če bi privatizacijo Telekoma izvedla brez vključitve javnosti, tako dobrega rezultata prav gotovo ne bi dosegla. Torej, stranke sedanje vladne koalicije, morda levica že prehitro slavi in še niste povsem odpisane. Če uspete čim večji delež državnih podjetij privatizirati tako, da omogočite udeležbo pri tem tudi volilcem in ne le izbrancem, boste morda ponovno dobile naslednje parlamentarne volitve.

Kar se mene tiče, je pomembno predvsem to, da privatizirate čim več in da s tem politiki za vedno izgubijo podjetja kot svoje igračke. Tako vi kot oni drugi.

Priložnosti slovenske logistike

Transportna logistika predstavlja veliko priložnost za Slovenijo ter za gospodarske subjekte na tem področju. V tem komentarju želim na kratko opredeliti nekatere osnovne cilje slovenske transportne logistike ter predlagati nekatere bolj konkretne rešitve, ki bi predvsem pripomogle k hitrejši dinamiki razvoja na tem področju.

Slovenija je junija lani sprejela Resolucijo o prometni politiki RS (Ur.l. RS, 6.6.2006), ki je v svoji osnovi celovit, vendar zelo splošen dokument, ki kot svoje temeljne cilje opredeljuje »doseganje družbenega optimuma v delu, ki se nanaša na prometni sektor, povečanje prometne varnosti in varovanja, učinkovita poraba energije in čisto okolje.« Na področju transporta blaga Resolucija kot nekatere izmed glavnih slabosti navaja

* manj konkurenčno železniško omrežje in (v primerjavi s cestnim) slaba organizacija železniških prevozov,
* nedokončan sistem železniške infrastrukture,
* neizvajanje zaračunavanja uporabnine za železniško infrastrukturo,
* nepovezanost izvajalcev transportnih storitev in nepovezanost različnih vrst transportne infrastrukture (intermodalnost, multimodalnost), odsotnost logističnih centrov.

Pomembni so predvsem sklepi, ki jih prinaša Resolucija glede tega področja, in sicer, da bo »država bo z ustrezno fiskalno politiko podpirala intermodalni transport«. Natančneje, država naj bi vzpostavitvijo sistema »plačevanja uporabnine glede na mejne družbene stroške spodbudila »razvoj celovitih logističnih storitev, ki bodo v večji meri uporabljale železniški transportni sistem; s tem se bodo določeni transportni tokovi preusmerili na vzporedne transportne sisteme (železnico), kjer trenutno še obstajajo presežne kapacitete«. S čimer naj bi zagotovili ekonomsko upravičenost intermodalnega transporta (cesta, železnica). Z zaračunavanjem pravih stroškov (predvsem ekoloških) transporta naj bi tako dosegli dva cilja. Prvič, zmanjšanje emisij in večjo ekološko vzdržnost transporta. In drugič, poenotenje delovanja obstoječe infrastrukture, s čimer bi »slovenski ponudniki storitev na trgu zagotavljali celovite in ne več parcialnih logističnih storitev«.

S temi usmeritvami resolucije se absolutno strinjam in jih v celoti podpiram. Seveda pa se porajajo vprašanja glede izvedbenih načinov ter predvsem dinamike uveljavljanja ciljev te prometne strategije. Prvič, osnovni problem je izjemno počasno prehajanje k ekološko bolj sprejemljivemu načinu blagovnega transporta. Slovenija bi morala tukaj takoj ter izjemno odločno in celovito z instrumenti visokih cestnin ter radikalnim zmanjšanjem dovolilnic za cestni blagovni transport začeti preusmerjati tranzitni blagovni transport s cest na železnice. Pozitivni učinki na okolje in na stroške vzdrževanja cest bodo tukaj takoj vidni. Avstrija in Švica sta nam tukaj lahko zelo dober vzor.

Drugič, hkrati s tem bi morala uveljaviti sistem zaračunavanja uporabnine železniške infrastrukture, za kar so pogoji, kot ugotavlja Resolucija, že zdavnaj izpolnjeni. Zakaj država s tem še ni pričela? Hkrati Resolucija ugotavlja, da je država že zdavnaj izvedla »formalno ločitev železnice na pooblaščenega upravljavca infrastrukture od prevoznika potnikov in prevoznika blaga v železniškem prometu, ki pa nikoli v resnici organizacijsko in pravno ni zaživela«, zaradi česar trpi konkurenčnost železniškega prevoza. Kaj državi kot stoodstotni lastnici holdinga Slovenskih železnic preprečuje, da bi to že naredila? Ni politične volje ali si ne upa tvegati boja z železniškimi sindikati?

Tretjič, nujna je hitra posodobitev obstoječe infrastrukture ter izgradnja novih tirov. Obstaja Nacionalni program razvoja slovenske železniške infrastrukture, ki med drugim predvideva posodobitev vseh železniških prog za hitrosti do 160 km/h na glavnih progah V in X koridorja, povečanje osne obremenitve na raven evropskih standardov ter usposobitev prog na nivo, ki bo zagotavljal njihovo interoperabilnost v skladu z evropskimi direktivami. Nadalje predvideva izgradnjo drugega tira Koper – Divača ter Trst – Divača ter drugega tira Ljubljana – Jesenice in Maribor – Šentilj. Skupna vrednost vseh vlaganj v železniško infrastrukturo (skupaj prva in druga faza) se ocenjuje na približno 9 milijard evrov. Zanimivo pri tem pa je, da vlada predvideva relativno počasno dinamiko posodobitve in izgradnje novih prog.

V Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007 – 2013, ki prinaša načrt financiranja tudi železniške infrastrukture in služi kot podlaga za črpanje evropskih kohezijskih sredstev do 2013, namreč vlada predvideva izvedbo le nekaj izmed navedenih projektov, denimo modernizacijo obstoječih prog (Divača – Koper; Pragersko – Hodoš; Celje – Pragersko – Šentilj) ter začetek gradnje drugega tira Koper – Divača, Ljubljana – Jesenice in Maribor – Šentilj. Skupna ocenjena vrednost projektov znaša približno 2.5 milijarde evrov s čimer naj bi posodobili okrog 400 km pbstoječih prog in izgradili 28 km novih prog. Glede na to, da lahko samo še v tej finančni perspektivi računamo na izdatno sofinanciranje projektov s strani EU, je ta dinamika vsekakor precej neambiciozna in ne omogoča hitrejšega uveljavljanja okoljskih in siceršnjih ciljev iz prometne resolucije.

In četrtič, potrebno je odločneje začeti z ukrepi za spodbujanje razvoja »celovitih logističnih storitev«. Potrebno je doseči integracijo vseh pomembnejših podjetij na področju logistike (Luka Koper, Intereuropa, Viator Vektor, Slovenske železnice itd.), ki bi lahko ponujali takšne celovite storitve. Vse kaže, da so razgovori z nemškim Deutsche Bahnom glede oblikovanja takšnega logističnega holdinga zastali (menda zaradi nepripravljenosti, da tuji partner vlaga v izgradnjo novih zmogljivosti), bi bilo potrebno razmišljati o samoorganizaciji slovenskih logističnih podjetij v nek logistični steber. Če kaj, bi to vsekakor bilo v strateškem interesu Slovenije, tako z vidika zagotavljanja celovite in kvalitetne logistične storitve, z vidika maksimiziranja koristi od transporta prek domače infrastrukture kot tudi z vidika kasnejših strateških povezav (in prevzemov) logističnih operaterjev v sosednjih državah. Predvsem bi se ta logistični steber moral oblikovati na samostojni poslovni interesni osnovi, hkrati bi veljalo v steber pritegniti tudi gradbena podjetja, s čimer bi lahko dobršen del izgradnje železniške infrastrukture financirali tudi s pomočjo javno-zasebnega partnerstva.

Seveda pa mora v ta namen država najprej narediti prve korake, in to so striktnejše uveljavljanje ekoloških standardov in odločnejše preusmerjanje tovornega prometa na železnice (z visokimi cestninami in dovolilnicami) ter s takojšnjo uveljavitvijo sistema zaračunavanja uporabnine železniške infrastrukture.

Paranoja

Prejšnji večer nas je vrnil nazaj v obdobje socializma, ki se je z nekaj flashbacki pojavilo še leta 1994 in 2000. Vrnilo nas je v obdobje permanentnih izrednih razmer ter zlobnih notranjih in zunanjih sovražnikov. V obdobje »sveta kot zarote«. V obdobje paranoje. Paranoje enega človeka. Ki jo vsiljuje preostalima dvema milijonoma ljudi. Nadaljujte z branjem

Diletantizem

Politična opereta, ki se je odvijala zadnje tri dni in se sinoči končala v prime timeu na nacionalki s finalnim intervjujem predsednika vlade, bo nedvomno šla v zgodovino kot največji politični diletantizem v samostojni Sloveniji. Nekaj, kar se je začelo z normalnim opozorilom v demokracijah (izguba na nepomembnih volitvah), nadaljevalo z otročjo užaljenostjo in končalo s katastrofalnim taktičnim porazom.

Janez Janša je v trenutku zaslepljene užaljenosti stavil na karto, da bo opozicija bolj odgovorna od njega in ne bo tvegala mednarodne blamaže zaradi ogroženega predsedovanja EU. Stavil je na to, da opozicija niti ne bo hotela vstopiti v vlado niti si ne bo upala prevzeti vodenja vlade v tem kočljivem trenutku. Igral je na karto, da lahko opozicijo z dobljenim glasovanjem o zaupnici disciplinira in nato drži v šahu do konca projekta predsedovanja. Do začetka volilne kampanje. Morda bi mu celo uspelo. Začel je igrati vlogo žrtve, njegovi koalicijski partnerji so se nenadoma spomnili, da res ne morejo več normalno delati v teh nenormalnih razmerah, njegovi parlamentarci so uspešno razširjali tezo, da se je opozicija »podelala v hlače« pred izzivom vladanja in predsedovanja EU. In Borut Pahor je po pričakovanju padel na finto z »vljudnim pismom, ki pušča lepljive prste«.

Janši bi morda res celo uspelo. Toda podcenjeval je nasprotnika. Pozabil je, da ne igra proti Pahorju, ampak da na drugi strani vodi igro Gregor Golobič. In preden je Janša uspel priti na nacionalko sporočit, da hoče zaupnico in ustavitev ognja za čas predsedovanja, sicer bo tvegal mednarodno blamažo države, se mu je zgodilo dvoje. Iz Bruslja so signalizirali hladnokrvnost spričo morebitne vladne krize oziroma predčasnih volitev v času predsedovanja, fantje iz opozicije pa so sprejeli Golobičev predlog o predčasnih volitvah, verjetno že januarja.

Ck! Konec igre. In katastrofalne posledice za sedanje oblastnike. Itak jim ni dobro kazalo. Toda izkušnje kažejo, da volilci vedno kaznujejo tiste, ki sprožijo predčasne volitve. Predvsem pa je pomembno, da so v tej v svojem bistvu neumni in nepotrebni in predvsem diletantsko odigrani opereti oblastniki pokazali vso svojo neodgovornost in nezrelost ter izgubili kredibilnost v očeh Bruslja. Padel je ugled Slovenije. Zaradi neke neumne otročje igre nekih pubertetniških oblastnikov, ki ne znajo prenašati demokracije.

Toda poraz, ki lahko najbolj boli Janeza Janšo osebno in kot predsednika vlade in najmočnejše parlamentarne stranke, je, da je po vsega nekaj mesecih, odkar se je spet aktiviral, spet izgubil proti Gregorju Golobiču. Proti njemu osebno. In proti njemu kot predsedniku neke novoustanovljene žepne stranke s hecnim imenom, ki sicer ni imela resnih možnosti za dober rezultat na volitvah. Zdaj jih je dobila. In ne vem, če je to dobro za Slovenijo. Ne vem, kdo od njiju– Janša ali Golobič – predstavlja večjo nevarnost in kaj je večje zlo – klientelizem in korupcija pod Janšo ali klientelizem in korupcija pod Golobičem. Oboje smo že imeli priložnost videti. Razlika je morda le v tem, da Golobičeva klientelizem in korupcija nosita bolj človeški obraz.

Janša, pogovori se s sindikati glede inflacije

Prejšnji petek je ob predstavitvi jesenskih gospodarskih napovedi evropski komisar za denarne zadeve Joaquin Almunia Sloveniji podelil ukor. Slovenska inflacija je namreč v letošnjem letu, takoj po vključitvi v evro območje, nesramno poletela v nebo, letos naj bi na letni ravni znašala blizu 4% (ob lanskih 2,5%). Hkrati s trendno rastjo inflacije se gospodarska rast umirja. To je slab zgled za ostale kandidatke za sprejem v evro območje. Kajti to povišano inflacijo bi marsikdo utegnil interpretirati kot učinek uvedbe evra, kar bi bila slaba reklama za evro. Evro je že sam po sebi dežurni krivec za mnoge makrogospodarske in finančne težave v državah, ki niso bile dovolj disciplinirane pri izvajanju svojih makroekonomskih politik, predvsem Portugalske, Nemčije in Francije.

Rast indeksa cen življenjskih potrebščin, merjena s CPI, postaja v Sloveniji vse bolj zaskrbljiva. V strokovni javnosti je bilo v zadnjih mesecih kar nekaj razhajanj v pogledih o vzrokih inflacije. Izpostavljeno je bilo nekaj vzrokov za hitro rast inflacije – od uvedbe evra, nenadzorovane rasti nadzorovanih cen, rasti cen nafte in ostalih energentov, rasti cen hrane do močnejše konjunkture v Sloveniji. Evropska komisija in Banka Slovenije sta enotni v oceni, da uvedba evra ni kriva za inflacijski pospešek, saj sta obe ocenili, da naj bi evro prispeval le okrog 0,3 odstotne točke k letošnji rasti CPI. Tudi obe domači analitski instituciji – Banka Slovenije in Umar – sta enotni v oceni, da glavni razlogi hitre rasti cen v letošnjem letu tičijo predvsem v hitri rasti svetovnih cen nepredelane hrane, surovin in energentov. Razlikujeta pa se glede »stopnje zaskrbljenosti« nad inflacijo ter njenimi makroekonomskimi implikacijami oziroma posledično glede potrebnosti sprememb makroekonomskih politik.

Preden si pogledamo makroekonomske razsežnosti previsoke inflacije ter implikacije za makroekonomske politike, si na poglejmo še vzroke za višjo inflacijo v Sloveniji glede na primerljive države. Če rast CPI razdelimo na nekaj glavnih vsebinskih komponent (slika 1), se hitro pokaže, da so dinamiko indeksa CPI v letošnjem pri nas določale predvsem cene sezonskih izdelkov (sadja in zelenjave) in cene storitev, ki so vse do avgusta sledile dinamiki cen hrane, pijač in tobaka (kasneje pa zaostale). Nasprotno pa je bila rast cen industrijskih izdelkov (brez energentov) zelo skromna in je indeks CPI držala navzdol. Z drugimi besedami, do konca septembra je na povišanje stopnje inflacije najbolj vplivalo povišanje prispevka rasti cen tako predelane (1,3 odstotne točke) kot nepredelane hrane (0,6 odstotne točke). Prispevek rasti cen storitev je znašal 1,7 odstotne točke v septembru, prispevek cen energentov -0,1 odstotne točke, prispevek cen industrijskih proizvodov brez energentov pa 0,1 odstotne točke. Vzrok visoke inflacije v Sloveniji do oktobra letos torej (še) ne more biti pregrevanje gospodarstva, saj bi se to odrazilo v višji rasti cen vseh industrijskih izdelkov, kar pa se ni zgodilo.

medletne-stopnje-rasti-cen.jpg

Odločilni za višjo inflacijo so torej eksogeni šoki predvsem zaradi rasti svetovnih cen hrane ter cen sezonskih storitev (počitniški aranžmaji). Za razumevanje nenavadno visokega vpliva cen hrane na inflacijo si velja pogledati dinamiko rasti cen hrane v ostalih članicah EU. Glede rasti cen hrane (slika 2) ima Slovenija v letu 2007 podobno dinamiko kot denimo Madžarska in Estonija ter bistveno višjo kot ostale nove in stare članice EU. Cene hrane v Sloveniji so »eksplodirale« po marcu 2007 ter ostale na visoki ravni vse do septembra 2007, podobna »eksplozija« rasti cen hrane se je zgodila tudi v Madžarski, Češki, Slovaški in Poljski. Toda zadnje tri države so rast cen hrane spravile pod kontrolo že maja letos in cene hrane uspele zadržati le malce nad nivojem iz leta 2005. Le Sloveniji in Madžarski tega ni uspelo, z julijem se jima je pridružila še Estonija.

medletna-rast-cen-hrane-v-eu.jpg

Zakaj Sloveniji ni uspelo zajeziti cen hrane? Velik del odgovora se skriva v primerjavi rasti cen nepredelane in predelane hrane. Slovenija in Poljska sta doživeli skorajda identičen šok glede cen nepredelane hrane z vrhom v maju letos (slika 3). Tovrsten dvig cen nepredelane hrane, vendar v manjši meri, je doživela tudi Avstrija in ostale članice EU. Toda razlika med Slovenijo in ostalimi članicami je v tem, da so se cene pridelkov v Sloveniji v 2- do 3-krat večji meri vgradile v končne cene predelane hrane kot v ostalih državah. Za primerjavo: v Sloveniji so se od januarja do septembra cene živilskih izdelkov dvignile za 7,4%, V Poljski za 4,7%, v Avstriji pa le za 2,9%. Zaskrbljujoče je to, da medtem ko se je cenovni šok pri pridelkih že povsod polegel, pa se v Sloveniji trend rasti cen živil še naprej vzpenja, bistveno hitreje kot v ostalih članicah EU. Vzroki za to so lahko različni – od zadrževanja rasti cen živilskih izdelkov v obdobju 2004-2005 zaradi konkurenčnih cenovnih pritiskov po vstopu v EU, od nekonkurenčne strukture predelovalne živilske industrije, pa do nekonkurenčne strukture slovenske trgovine, ki dovoljuje tako hiter prenos cen proizvajalcev živil v maloprodajne cene. Rečeno po domače, domača živilska industrija je izkoristila rast cen kmetijskih pridelkov za nadproporcionalni dvig cen živilskih izdelkov, česar pa domača trgovinska mreža ni preprečila, ampak je pri tem sodelovala z ohranjanjem enake relativne višine marž. Države z bolj konkurenčno strukturo živilske industrije in trgovine so se temu šoku izognile prav zaradi delovanja tržnih mehanizmov. Če bi pri nas imeli bolj konkurenčno strukturo trgovine, bi ta lahko (podobno kot v Avstriji) absorbirala precejšen delež kratkoročnega dviga cen hrane z znižanjem marž (ob bolj trajnih cenovnih šokih pa bi se seveda tudi v bolj konkurenčni trgovinski strukturi cene hrane postopoma prenesle v inflacijo).

cene-hrane-v-slo.jpg

Odgovor glede vzrokov visoke inflacije letos v Sloveniji je torej precej preprost, kar pa še ne pomeni, da so rešitve glede znižanja inflacije oziroma oblikovanja ustreznih makroekonomskih politik trivialne. Slovenija bo v naslednjih mesecih in letih podvržena resnim tveganjem cenovne nestabilnosti in posledičnega zmanjševanja makroekonomske konkurenčnosti. Vzroki za to so številni. Prvič, treba je vedeti, da bo Slovenija zaradi dohitevanja v razvitosti (realne konvergence) vsaj še naslednjih 15 let imela višje stopnje inflacije od povprečja v evro območju. Po oceni Banke Slovenije naj bi bil ta učinek do sedaj okrog 0,8 odstotne točke letno, kar pomeni, da naj bi se inflacija skladna s procesom realne konvergence v Sloveniji v naslednjih letih gibala med 2,5 in 3%.

Drugič, letošnja inflacija bo višja že samo zaradi »statistike«, ker se bodo sedanje višje cene goriv obračunavale glede na nizko osnovo v zadnjih mesecih prejšnjega leta.

Tretjič, kljub temu, da je večina letošnjih izvornih inflacijskih pritiskov zunanje narave, pa se ti šoki vse bolj vgrajujejo v cene proizvajalcev. Po eni strani zaradi dviga cen surovin. Primer tega so cene proizvajalcev živil, ki so po aprilu letos začele prehitevati trend rasti cen celotne industrije, zelo strm skok pa se je zgodil septembra. Po drugi strani zaradi visoke konjunkture ter zapolnjenih kapacitet. Tako od začetka 2007 cene proizvajalcev v lesni, pohištveni, kovinski, gumarski in usnjarski industriji naraščajo hitreje od povprečja industrije. Skupna nizka rast cen industrijskih izdelkov je trenutno še posledica zelo nizke rasti cen v kemični, strojni, avtomobilski in tekstilni industriji ter proizvodnji električnih aparatov.

In četrtič, leta 2002 je vlada z namenom doseganja maastrichtskega inflacijskega cilja dosegla dogovor s sindikati javnega sektorja o zaostajanju rasti plač ter kasnejšem (po letu 2006) hitrejšem usklajevanju rasti plač. Ta dogovor je letos ta vlada začela izpolnjevati. Seveda bo to, tako po oceni Evropske komisije kot Banke Slovenije, privedlo do dodatnih inflacijskih pritiskov zaradi povečanega povpraševanja. Seveda pa to lahko za seboj potegne spiralo plačnih zahtevkov tudi predstavnikov gospodarskih sindikatov, spodbujenih z visoko inflacijo. S tem bi prišlo do enormnega povišanja stroškov dela, dodatnih inflacijskih učinkov ter zmanjševanja mednarodne konkurenčnosti.

Kaj se v tej situaciji da narediti? Če bi Slovenija še imela samostojno monetarno politiko, bi seveda lahko nekoliko lažje odgovorila na ta cenovna tveganja in zmanjševanje konkurenčnosti, denimo tudi z dvigom referenčnih obrestnih mer ali z zmanjšanjem depreciacije domače valute. Kot članica evro območja pa ima Slovenija bistveno zožene možnosti vplivanja. Dvig referenčnih obrestnih mer s strani ECB bi lahko nekoliko vplival na ohlajanje slovenskega gospodarstva, vendar do tega zaradi znane krize s hipotekarnimi krediti še ne bo tako kmalu prišlo. Tako Sloveniji praktično ostaneta le dve možnosti. Prva je, da z razumno politiko plač v javnem sektorju ter z dogovorom o plačni politiki s sindikati gospodarstva drži stroške dela še naprej pod rastjo produktivnosti in s tem zmanjšuje pritiske na dvige cen v menjalnem sektorju. Druga pa je, da z razumnim omejevanjem javne porabe ter odhodkovno bolj restriktivnima proračunoma za leti 2008 in 2009 omeji možne negativne posledice inflacijskih pritiskov v naslednjih dveh letih.

Čeprav vlada ni kriva za letošnjo visoko inflacijo, pa je izjemno pomemben njen pravočasni, premišljen in odgovorni odziv nanjo. Vlada mora svoje makroekonomske politike naravnati tako, da bo lahko ustrezno absorbirala cenovne in konkurenčne šoke v prihodnjih mesecih. Pomembno je, da vlada spozna, da mora voditi občutljivo plačno in previdno fiskalno politiko, če se želi izogniti portugalskemu scenariju. Sedanji predlogi ekspanzivno naravnanih proračunov za 2008 in 2009 ne predstavljajo odgovornega odziva vlade na grožnje cenovne nestabilnosti ter zmanjšanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva na srednji rok.

Potrebna je torej velika discipliniranost, solidarnost in odgovornost tako socialnih partnerjev kot vladne fiskalne in plačne politike, da se nam ne zgodi portugalski scenarij. S tega vidika bi jaz zelo priporočil predsedniku vlade, da se sestane s predstavniki sindikatov in da se udeleži sobotnih protestov sindikatov ter vznemirjenim udeležencem nalije čistega vina glede inflacije in potrebnih makroekonomskih politik ter jim predstavi svoj predlog ukrepov. Verjamem, da se sindikalne voditelje ter javnost da prepričati v potrebnost nekaterih ekonomskih politik, tako kot leta 1999 glede pokojninske reforme ali leta 2002 glede plačne politike. Toda treba je iti pred njih in se z njimi pogovoriti. Ne glede na to, da obstaja velika možnost, da ga udeleženci demonstracij izžvižgajo, pa bi predsednik vlade moral pokazati toliko poguma, socialne občutljivosti in voditeljske odgovornosti za iskanje skupnih rešitev. S tem bi nenazadnje pokazal, da mu je mar za socialne težave državljanov in volilcev in da se trudi poiskati odgovorne rešitve za nastalo situacijo. Seveda pa je treba najprej zategniti pas pri vladni porabi in dati javnosti potreben vzor. Volilci bi znali to ceniti. Konec koncev pa se bodo protestov prav gotovo udeležili predstavniki levih strank in novo izvoljeni predsednik države. Predsednik vlade bi z ignoriranjem teh protestov samo še dodatno navrtal svojo vladno barko in svojo politično prihodnost ter dvignil rating opozicijskim strankam.

Namesto Janševe tehnična vlada

Izjava predsednika vlade Janeza Janše, da zaradi izida predsedniških volitev ne izključuje odstopa vlade, je zanimiva z več vidikov. Zelo zanimiva, če ne že kar hudo perverzna, je njegova argumentacija. Janša namreč pravi, da »se je predvolilna kampanja v veliki meri usmerila v obračun z vlado«. Še posebej zaskrbljujoče pa se mu zdi, »da je bilo v času volilne kampanje veliko sil usmerjenih v to, da so slovensko vlado v času pred predsedovanjem EU očrnili v tujini.« Nato pa pribije, da »razmere, ki so na ta način ustvarjene, otežujejo delo vladi tudi pri vodenju rutinskih in običajnih zadev, še posebej pa je oteženo delo pri pripravah na predsedovanje EU

Janša je v vseh treh izjavah naredil hude logične lapsuse. Prvič, ni se predvolilna predsedniška kampanja usmerila v obračun z vlado, pač pa je izid predsedniških volitev pokazal, kaj si javnost misli o delu Janševe vlade. To je bila najbolj dolgočasna predsedniška kampanja do sedaj, šele v drugem delu kampanje se je v ozadju pojavila politična polarizacija javnosti, toda predvsem zaradi dela Janševe vlade v zadnjih treh letih. Če bi Janša deloval bolj združevalno, z več socialnega posluha in manj klientelistično, bi bilo te polarizacije bistveno manj.

Drugič, to polarizacijo je sprožil prav sam Janša, ko je tisti ponedeljek po prvem krogu predsedniških volitev povedal, da imajo nekateri kandidati (Türk) manj zaslug za osamosvojitev kot drugi (Peterle). Najbolj pa je zaostril retoriko prejšnji četrtek, ko se je dal posneti televizijski ekipi ob predčasnem glasovanju, kjer je povedal, da imajo nekateri kandidati (Türk) problem s preteklostjo, drugi (Peterle) pa imajo program za prihodnost. S to izjavo je Janša naredil vse, da bi javnost politično polariziral glede obeh predsedniških kandidatov in z Ruplovo pomočjo še dodatno stopnjeval pritisk na Peterleta, da je zapustil svojo gentlemansko držo iz prvega dela kampanje in se podal v črno-belo osamosvojiteljsko kampanjo. S to izjavo je Janšo javnost prisilil, da se namesto glede obeh predsedniških kandidatov odloča dejansko glede podpore Janši.

In tretjič, le kako bi lahko ta dolgočasna predsedniška kampanja očrnila vlado v tujini? Edina, ki sta poskušala očrniti enega kandidata (Türk), sta Janša in Peterle, ki sta podvomila v Türkovo vlogo junija 1991 v času ženevskih pogovorov. In le kako bi lahko izid predsedniških volitev »otežil delo vlade pri vodenju rutinskih in običajnih zadev, še posebej pri pripravah na predsedovanje EU«?! Kaj pa ima še neizvoljeni predsednik države denimo s privatizacijo ali s sprejemanjem proračuna, in kaj ima še neizvoljeni predsednik države s pripravami Janševih ministrov ter tehničnega osebja na predsedovanje EU? Predsednik države, ta ali oni, bo pač odigral svojo vlogo v programu, ki mu ga bo pripravil državni protokol. Oba, Türk in Peterle, bi odlično, svetovljansko odigrala to vlogo.

Ne, Janša je s svojo eksplicitno podporo naredil vse, da bi Peterle te volitve izgubil. Če tega ni predvidel, bi močno podvomil v njegove analitične sposobnosti in njegovo intelektualno kapaciteto. Bolj verjetno se mi zato zdi, da je to polarizacijo v pričakovanju prav takšnega izida sprožil namerno. Zakaj? Zaenkrat mi padejo na misel trije možni scenariji. Prvič, javna podpora mu je hudo padla, užaljen je, strah ga je projekta predsedovanja EU in raje bi se z Urško sproščal na golfu nekje v Avstraliji.

Drugič, ker je inteligenten, ve, da ima več možnosti za politično preživetje, če v očeh javnosti izpade kot žrtev in ne kot nekompetenten voditelj, kar se zdaj kaže. Do sedaj mu je s sistemom žrtve že dvakrat uspelo »nategniti« javnost, enkrat ob procesu JBTZ, drugič v primeru Depala vas, kjer je sebe kot izvajalca represije nad civilistom uspel predstaviti kot žrtev politične zarote. Zato je Janša tudi tokrat ubral retoriko žrtve, ki so jo mračne sile komunistične kontinuitete onemogočile pri izvajanju njegovega programa, zato bo tvegal bodisi konstruktivno nezaupnico bodisi predčasne volitve. Pa še predsedovanju EU se bo izognil in spet našel čas za golf.

Tretjič, retorika, ki jo je Janša ubral, sicer kaže prav v to smer. Toda politični nasprotniki naj temu ne nasedajo, Janševa volja do moči je premočna, da bi se prostovoljno odrekel oblasti. Če se več ne spomnite, enkrat so ga morali strpati v zapor, da ni postal predsednik ZSMS (1988), drugič ga je moral odstaviti parlament (1994), tretjič pa katastrofalen poraz na volitvah (2000). Janša si bo prej pustil odrezati roko, kot se pa odreči oblasti. Zato je najbolj verjeten scenarij, da gre samo za taktično politično igro, kjer bo po eni strani poskušal disciplinirati koalicijske partnerje, po drugi strani pa v vlado zvabiti Pahorjevo SD. S tem bi po eni strani pomiril javno mnenje in gnojnico razporedil po večjem številu partnerjev, hkrati pa bi s tem zmanjšal tudi možnosti Pahorjeve stranke na naslednjih volitvah. Napake, ki bi jih SD naredila v vladi ter že dejstvo, da sodelujejo v isti vladi kot Janša, bi možnosti Pahorjeve SD ter levice kot celote na volitvah naslednje leto praktično prepolovile. Verjamem pa, da bi Pahor zelo užival v kot zunanji minister v šminkiranju na evropskem parketu v naslednjem letu. Če mu že niso pustili postati predsednik države…

No, ta igra se je šele začela. Verjamem, da bo na koncu ostalo vse v dosedanjih razmerjih, saj se levica ne bo pustila »nategniti« Janši in si naprtiti bremena njegove triletne kontroverzne vladavine. Če se pa slučajno res zgodi – skrajno neverjeten – odstop Janševe vlade, pa je namesto o novi desno-levi koaliciji potrebno razmišljati o t.i. tehnični vladi. Vladi, sestavljeni iz vrhunskih strokovnjakov in politikov, ki bi uspešno izpeljala proces slovenskega predsedovanja EU, hkrati pa bi se stranke v ozadju lahko pripravile na parlamentarne volitve naslednjo jesen. Sicer mi je malce žal za kariero Janeza Potočnika kot komisarja v Evropski komisiji, toda je daleč najboljši kandidat za vodenje takšne tehnične vlade, ki bi izvedla predsedovanje Slovenije EU ter pospešila gospodarske in socialne reforme. Morda bi ga Barroso celo »posodil« Sloveniji za naslednjih 8-9 mesecev. Tudi EU je v interesu, da Slovenija dobro izpelje predsedovanje kot prva izmed novih članic. In le kdo drug bi to lahko izpeljal bolje kot njen »bivši« komisar.

Janšev poljub smrti

Janezu Janši je ponovno uspelo – izgubiti. Mislim, da so si analitiki enotni v oceni, da Peterletovega katastrofalnega poraza ni povzročil Peterle, ampak Janša. Peterletov poraz je posledica Janševe podpore. Janševa podpora je kot sicilijanski poljub smrti. Česar se Janša dotakne, propade. Reforme, veliki nacionalni projekti, politična združevanja podjetij, dolgoročni prevzem kontrole nad mediji. Kogar Janša javno podpre, propade. Županski kandidati, predsedniški kandidati, kandidati za guvernerja centralne banke, referendum. Nauk je jasen – kdor hoče zmagati v tekmi za glasove, se mora izogibati Janše.

Verjetno ne bom preveč udaril mimo, če povem, da bi tudi predlog reformnih ukrepov te vlade imel bistveno več možnosti za uspeh, če jih ne bi predlagala prav Janševa vlada. Nekateri bodo sicer videli v tem večno zaroto levice oziroma temnih sil komunistične kontinuitete in njihov medijskih izpostav. Jaz pa menim, da gre bolj za slabo karmo.

Toda ostanimo pri izidih predsedniških volitev in njihovih implikacijah za zadnje leto delovanja te vlade. Ker so se že lanske lokalne volitve ter sedanje predsedniške volitve in referendum o noveli zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnice Triglav pokazali, da se v zadnjem času vsa glasovanja javnosti sprevržejo v referendum za ali proti vladi in da se referendumska večina proti Janši od polovične vse bolj premika proti tri-četrtinski, je jasno, da bo naslednje leto prineslo politično spremembo tudi na parlamentarnih volitvah. Pa naj Janševa vlada še tako dobro odigra predsedovanje EU, pa naj se Janez in Urška še tako veličastno poročita, pa naj dobita še tako lepega otroka, ali magari tudi najlepše trojčke v Evropi in okolici. Ta partija je za Janšo izgubljena. Samo še vprašanje časa je, kdaj ga bodo zapustili še zadnji partnerji. Desus in SLS sta, po njuni stari navadi, praktično že med vrati. Poraženci zaudarjajo, pravijo. Nihče noče biti v njihovi družbi.

Levica se tega dobro zaveda. Ne samo, da se ji je povrnila samozavest, pijana je od zmage. In ob tem mene preveva nelagodje. Pa ne zato, ker si v ozadju neki mladinci iz Pahorjeve stranke že delijo politične in gospodarske funkcije in ne zato, ker si nekdanji ministri spet obetajo zlesti nazaj na nekdanje ministrske stolčke. Pač pa zaradi konceptov. Ki jih levica nima. Levica nima pozitivnega programa. Levica nima niti osnutka idej ali osnutka razvojnih konceptov. Levica slavi samo zato, ker javnost ne mara Janše. Levica zmaguje po pomoti. Ker pač ni druge alternative. Tako kot je Janša leta 2004 zmagal po pomoti. Brez pozitivnega programa. Ampak ker je bila javnost sita LDS in SD in SLS. Janša je dobil razvojni program šele s strateškim svetom za gospodarstvo in odborom za reforme.

Levica gradi svoj »program« na proti-janševski politiki, na zanikanju in demoniziranju vsega, kar počne ta vlada. Tako pozitivnih kot negativnih stvari. Brez rezerve, brez selekcije. Toda ta vlada je kljub vsemu vsaj odprla nekatera ključna razvojna vprašanja in področja, čeprav dosedaj prav veliko nima za pokazati. Toda znižala je davčno breme za podjetja in za posameznike (čeprav bi ga lahko še bolj). Odprla je vprašanje konkurence v visokošolskem prostoru (in se zaletela v zid z nesprejemljivim osnutkom zakona ter s klientelističnim podeljevanjem koncesij). Odprla je delovno zakonodajo (in nato neslavno kapitulirala pred sindikati). Znižala je omejitve za ustanavljanje in poslovanje podjetij (lahko bi jih še veliko bolj radikalno). Odprla je vprašanje javnega financiranja zasebnih šol (kar je pozitivno, vendar z malo možnostmi za uspeh). Odprla je vprašanje pozasebljanja zdravstvene oskrbe prek koncesij (čeprav na njej lasten štorast in klientelističen način). Začela je z liberalizacijo trga telekomunikacij (čeprav zelo počasi, prepočasi za razvoj učinkovitega trga). In nenazadnje, začela je z drastičnim procesom umika države iz gospodarstva (vendar bodisi na klientelističen in tajkunski način bodisi na polovičarski in šlamparski način). Toda kljub večinoma diletantski ali preveč netaktni izvedbi je vlada naredila nekaj korakov v pravi smeri. Korakov, ki bodo začeli kazati rezultate šele čez pet, deset, petnajst let.

Sedanja opozicijska levica, ki jaha izključno na valu javnega nezadovoljstva nad Janševo vlado, napoveduje, da sprememb, ki jih uvaja ta vlada – od šolskega, visokošolskega do zdravstvenega sistema – ne bo dopuščala. Sploh pa ne privatizacije. Tone Rop je včeraj po objavi predčasnih rezultatov referenduma o noveli zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnice Triglav že povedal, da to pomeni, da je treba to nesmiselno privatizacijo Triglava ustaviti. Tako kot jo je ustavil že leta 2002. Ali kot je takrat zaustavil privatizacijo NKBM. Ali kot je takrat zabremzal večinsko privatizacijo NLB.

Kaj to pomeni? To pomeni, da povratek levice na oblast prinaša ponovno levičarsko zasedbo RTV Slovenija. Prinaša kompletno zamenjavo vseh vodilnih v družbeni infrastrukturi. Prinaša ponovni prevzem kontrole nad gospodarskimi subjekti, ki jih lastniško obvladuje država. To pomeni, da si Kocič, Kryžanowski in Debeljak že lahko začnejo iskati nove službe. Če se ne bodo že sedaj priklonili prihodnjim oblastnikom… Prinaša enako logiko delovanja kot za časa prejšnjih in za časa sedanje vlade. Prinaša spet čas izgubljenih priložnosti.

Prav zato, da bi bilo možnosti prevzema političnih mehanizmov čim manj, bi morala ta vlada nadaljevati in še pospešiti s procesi na zgoraj navedenih področjih. Predvsem na področju konkurence na šolskem in visokošolskem področju in na področju telekomunikacij ter pri privatizaciji. Če sedanja vlada teh stvari ne bo naredila dovolj ireverzibilno, jih vsaj še dva mandata ne bomo deležni. Janša je politično mrtev, toda prav zato, ker nima ničesar izgubiti, bi lahko v zadnjem letu svojega mandata izpeljal glavnino radikalnih reformnih ukrepov. Prihodnost mu bo hvaležna. To je edini način, da gre v zgodovino z dolgoročno pozitivno politično odpravnino.

Čeprav zaenkrat bolj kaže na krčevit boj že za ohranitev koalicije in obstanek na oblasti do naslednjih volitev kot pa na sposobnost resne implementacije navedenih ukrepov…