Zakaj pa jaz ne morem poceni kupiti delnic NLB?

Prejšnji teden nas je naš finančni minister obvestil o tem, kaj je domislil v natanko enem letu o najbolj optimalni lastniški sestavi NLB. Njegova domislica je zelo predvidljiva: tujci ne morejo biti lastniki večinskega dela NLB, ampak samo izbrani domači vlagatelji, ki bodo združeni v holdingu slovenskih lastnikov.

Ob tej domislici našega finančnega ministra se pojavlja več vprašanj kot odgovorov. Denimo, kakšni bodo vstopni pogoji za nakup »delnic« NLB, po katerih kriterijih bodo oblikovali ceno za privilegirane, državi všečne kupce ter kako bo s prenosljivostjo teh »delnic« kasneje. Predvsem pa bi rad slišal argumente finančnega ministra glede upravičenosti privilegiranosti izbranih lastnikov. Oprostite, fantje, po diskontni ceni bi tudi jaz želel kupiti »delnice« NLB in bi jih kasneje, ko se bo pojavil velik strateški prevzemnik, tudi rad prodal po visoki ceni, skupaj s prevzemno premijo. Zakaj jaz ne smem kupiti teh delnic, mar nisem dovolj lep, pameten, prijazen, mar smrdim ali kaj? Zakaj smejo kupovati po znižanih cenah Gantar, Valant, Bavčar in še nekaj mandeljcev, preostala 2 milijona Slovencev pa ne?! Vsi mi smo kot davkoplačevalci sanirali NLB, so mar izbrani mandeljci prispevali kaj več kot mi ostali davkoplačevalci, da jim država podarja NLB?

Več o drugih argumentih pa v sredo v Financah

Telekoma ne damo!

Privatizacija Telekoma se je zdela kot že končana, presenetljivo uspešna zgodba privatizacije v mandatu te vlade. Vlada je naprej povabila neodvisne strokovnjake, da ji svetujejo glede najboljše privatizacijske različice, vlada je njihov predlog, kljub nasprotovanju finančnega ministra, sprejela in Telekomove delnice so po dobrem desetletju končno bile uvrščene v borzno kotacijo. Nato je vlada objavila, da bo do 39 odstotkov Telekoma do letošnjega poletja ponudila strateškemu partnerju, ki se bo zavezal, da bo vlagal v nadaljnji razvoj podjetja. Vlada je tudi objavila razpis za izbiro izvajalca vseh tehničnih postopkov privatizacije. Zdelo se je, da vse teče v skladu z utečenimi postopki privatizacije v normalnih državah.

No, s četrtkovimi izjavami ministra Andreja Vizjaka po seji vlade pa je vse bolj očitno, da je šla ta že dobljena igra v franže, če se izrazim po nogometno. Vlada je namreč nenadoma še bolj zaostrila pogoje za tujega strateškega partnerja. Idealni strateški partner se bo moral ne samo zadovoljiti z manjšinskim lastniškim deležem (39 odstotkov) ob dolgoročno kontrolnem lastniškem deležu države (25 odstotkov + 1 delnica), ampak bo moral privoliti v bistveno hujše pogoje. Da bo denimo tudi pri širjenju v tujino uporabljal blagovno znamko Telekoma in ne svoje lastne (!). Ampak to še ni vse, prednost bodo imeli tisti tuji strateški partnerji, ki bodo dovolili navzkrižno lastniško strukturo z našim Telekomom. Za dodaten sladkorček pa je vlada poskrbela s tem, ko je Sodu prepustila 10 odstotkov Telekoma, kar pomeni, da bo kontrolni delež države v bodoče ne samo 25, ampak kar 35 odstotkov + 1 delnica!

Zdaj si pa poskušajte predstavljati takšnega idealnega strateškega partnerja! Si predstavljate Deutsche Telekom ali špansko Telefonico, ki bi si želela manjšinske vloge v slovenskem Telekomu ob več kot tretjinski kontrolni vlogi slovenske države ter z vsemi kolobocijami, ki iz tega sledijo in ki si jih bodoči tuji strateški partnerji najlažje in v živo ogledujejo pri kolobociji okrog NLB in belgijskega strateškega partnerja, ki se je moral umakniti. Predstavljajte si, da vlada od njiju zahteva, da se širita na področju bivše Jugoslavije samo preko in z imenom Telekoma Slovenije! Predstavljajte si, da slovenska vlada zahteva, da palček Telekom Slovenije postane njun solastnik prek izmenjave delnic! Koliko takšnih uglednih tujih strateških lastnikov poznate, ki bi lahko resnično pomagali pri tehnološkem razvoju našega Telekoma?

Moram priznati, da mi nobeden ni padel na pamet. Vse skupaj se mi je zdelo bolj kot strateški manever slovenske vlade, ki ni želela direktno priznati, da si je premislila glede privatizacije Telekoma in je zato “prefinjeno” raje zaostrila prevzemne pogoje. To je namreč že nekoč naredila, leta 2002, ko si je premislila glede prodaje NKBM in je odgnala vse tuje snubce kot ne dovolj dobre. No, potem pa sem videl članek v današnjih Financah Kako izmenjati deleža Telekoma Slovenije in BH Telecoma in mi je postalo jasno, da si slovenska vlada sploh ne želi uglednih tujih telekomov kot strateških lastnikov, ker slovenski Telekom vso tehnološko znanje itak že ima, ampak se želi lastniško povezati z bosanskim, makedonskim in morda še kosovskim Telekomom. Ali pa recimo s kakšnim ruskim ali beloruskim.

Odkar prodajamo naš nacionalni ponos Petrol ter železarska podjetja, ki smo jih sanirali z davkoplačevalskim denarjem, Rusom ter odkar naš predsednik vlade hodi aktivno iskat kupce za naš največji nacionalni ponos NLB v Rusijo, me ne bi presenetilo, če bi naša vlada tam iskala še strateške zaveznike za naš Telekom. Me je pa kot davkoplačevalca začelo hudo skrbeti za premoženje te države, torej posredno tudi za moje premoženje. Vsaj iz dveh razlogov. Prvič, nekako raje vidim, da z našim nacionalnim premoženjem upravljajo ugledne zahodne družbe z neoporečnimi “kartotekami” in s posrednim jamstvom njihove države, tudi članice EU združbe. In drugič, glede na lastniške in finančne mahinacije v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze ter glede na kopico novopečenih dolarskih milijonarjev in milijarderjev, od katerih so nekateri že za zapahi, me je resnično postalo strah, da bi kam utegnilo izpuhteti tudi premoženje našega Petrola, železarskih podjetij in mogoče še Telekoma.

Si pa predstavljam, da bi si v teh privatizacijskih poslih utegnili finančno opomoči nekateri slovenski politiki in visoki vladni funkcionarji oziroma člani njihovih družin. Vse bolj očitno namreč postaja, da so to privatizacijo vzeli tako močno zares kot njihovi oblastniški sodrugi v bratski Rusiji, Afriki in Južni Ameriki. Gre za denar, no, njihov denar. Iz naših žepov, seveda.

Kako pravna država je Slovenija?

Stane Kovač v današnjem odličnem komentarju v Financah Med koruptivnim in meritokratskim kapitalizmom” komentira nedavno lestvico Managerja o sto najbogatejših Slovencih. Pri tem ponovno izpostavlja nekoliko sprevrženo javno mnenje ter institucionalno okolje v Sloveniji. V Sloveniji je (po anketi Slovensko javno mnenje 2003) socialni egalitarizem ena najpomembnejših vrednot, kapitalizem pa ena najbolj zavrženih. Zanimivo je, da Slovenci vrednostno ne ločimo med različnimi načini pridobivanja premoženja. Bogastvo oziroma razlike v premoženju nas preprosto motijo. Za povprečnega Slovenca ni razlike med tem, če nekdo pride do premoženja zaradi svoje aktivnosti ali zaradi koruptivnosti. V Sloveniji in v tranzicijskih državah nasploh podjetnike javno mnenje obravna kot kriminalce.

Seveda je pomembna razlika med obema načinoma pridobitve premoženja, tako z vrednostnega vidika kot tudi z vidika posledic za razvoj. Meritokratski način pridobitve premoženja (na podlagi investicij v izobraževanje ali podjetniške dejavnosti) vrednostno seveda ne more biti sporen, sporen pa je koruptivni način (prek nelegalnih poslov, prek netransparentnih načinov privatizacije itd.). Zato je pomembno delovanje pravne države, ki mora sankcionirati koruptivne oblike bogatenja. Prav tukaj pa je slovenska pravna država v zadnjih 17 letih odpovedala. Slovenska pravna država ne zagotavlja pravne varnosti niti zasebnikov v civilnih tožbah niti poslovnih subjektov pri izvrševanju pogodb, kar se kaže v velikih sodnih zaostankih in strokovno šibkem tožilskem aparatu (nenormalno pogoste proceduralne napake tožilcev, zaradi česar padajo celotni sodni procesi).

Nam, ki živimo v tej državi in ne poznamo tuje prakse, se nam naša domača praksa zdi morda normalna in povsem sprejemljiva, toda mednarodne primerjave so porazne. Zadnja lestvica Svetovne banke Doing business 2006, ki po indeksu možnosti za poslovanje Slovenijo uvršča na 61. mesto med 175 državami, kaže, da Slovenija ob ovirah za ustanovitev podjetja (98. mesto) najbolj zaostaja prav pri zaščiti lastninskih pravic (97. mesto) ter pri pravni zaščiti izvrševanja pogodb (84. mesto).

doing-business.jpg
Vir: World Bank, Doing Business 2006.

Slovenska pravna država tukaj krepko šepa. Naj se nam to morda zdi še tako sprejemljivo, vendar preprosto ni kompatibilno z osebno svobodo posameznika, zasebno lastnino in prosto gospodarsko pobudo, ki tvorijo temelje demokracije in tržnega gospodarstva. Brez učinkovite pravne države, ki ob zaščiti osnovnih človekovih pravic varuje zasebno lastnino in zagotavlja tudi učinkovito sankcioniranje neizvrševanja pogodb, ni demokracije in ni učinkovitega tržnega gospodarstva. S tem pa seveda niso dane enake možnosti vsem za osebni razvoj in za meritkoratski način pridobivanja premoženja. Pač pa lahko cvetita klientelizem in korupcija, povprečni Slovenci pa zagrenjeno obravnavamo premožne podjetnike kot kriminalce.

Nalsednje leto bodo volitve in mislim, da bi v predvolilnem obdobju volivci morali od politikov zahtevati zelo jasne odgovore predvsem na področju zagotavljanja pravne države.

Semolič očita neznanje tujim strokovnjakom

Dušan Semolič, vodja ZSSS, je danes sklical tiskovno konferenco, na kateri je ostro napadel predstavnike Mednarodnega denarnega sklada, ki so – podobno kot že Evropska komisija – poudarili, da Slovenija potrebuje spremembe pokojninskega sistema. Semolič naprotno pravi “da so njihovi zaključki napačni in zgrešeni” in poudarja, da obstoječa ureditev daje dobre rezultate in da reforma reforme ni potrebna.

Pri tem seveda ne navaja nikakršnih študij, ki bi ovrgli analize Evropske komisije ali Inštituta za ekonomska raziskovanja, ki kažejo, da bodo slovenske javne finance zašle v težave že do leta 2020, po letu 2030 pa lahko postanejo neobvladljive, če ne bo ustrezno spremenila sedanjega pokojninskega sistema. Nadaljujte z branjem

Cotmanova kot “preoblečeni Semolič”?

Ne bi hotel biti zloben ali žaljiv, toda ko berem, kakšne spremembe pri zakonu o delovnih razmerjih  je predlagala nova ministrica za delo Marjeta Cotman, si ne morem kaj, da ne bi pomislil, da je Cotmanova zgolj v ministrico preoblečeni Dušan Semolič oziroma da je predsednik vlade Janez Janša namesto Janeza Drobniča na mesto ministra za delo postavil kar sindikalista.

Ob takšni ministrici ne potrebuješ sindikatov.

Resnično ne razumem, zakaj sploh imamo ministrstvo za delo in zakaj plačujemo ta celoten aparat! Zakaj raje ne legaliziramo dejstva, da dejansko ves čas sindikati ustvarjajo delovno zakonodajo in naj jo torej tudi napišejo, formalno predlagajo in spravijo skozi parlament. Naj sindikati (na svoje stroške) opravljajo dela in naloge ministrstva za delo, državna uprava bo s tem postala cenejša. Učinki na zaposlenost in stroške dela se ne bodo nič spremenili. Torej, Dušana Semoliča za ministra namesto slamnate Cotmanove!

Kacin podi lastne poslance iz stranke

Si poskušate predstavljati, da lastniki nekega podjetja izberejo direktorja, ki nato načrtno uničuje njihovo podjetje, njihovo lastnino? Je sicer možno, ampak je bolj malo verjetno. No, v politiki pa je to zelo očitno možno in verjetno.

Delegati LDS so za predsednika dvakrat zapored izvolili Jelka Kacina, ki tudi glede na zadnjo, današnjo potezo po vseh teh izstopih najbolj vidnih članov in poslancev te nekoč mogočne stranke ne misli nehati s tempom uničevanja stranke. Zdaj svoje poslance že javno podi iz poslanskega kluba in stranke.

Res se sprašujem, če ga ne plačuje (ali kako drugače drži) Janša, da mu uničuje konkurenco …