Za nami je leto dvojne katastrofe. Prva je bila Covid epidemija, ki nas je distancirala eden od drugega, zahtevala ogromno življenj in močno socialno in ekonomsko prizadela najranljivejše člane skupnosti. Druga je Janševa vlada, ki se ji je utrla pot do oblasti zaradi otročjega obnašanja prejšnje vladne koalicije in posledičnega (nepotrebnega) odstopa prejšnjega predsednika vlade. Janševa vlada pa je zaradi rušenja ustavnega temelja naše demokracije, institucionalizirane korupcije in katastrofalno slabega vodenja ukrepov proti epidemiji povzročila vsaj za 2 tisoč povsem nepotrebnih smrti, mnogo nepotrebnih stečajev in izgubljenih delovnih mest ter hudih socialnih stisk. Povzročila pa je tudi izjemno negativno atmosfero v družbi, ki je depresivnost zaradi same Covid krize še poglobila. Leto dni kasneje smo politično, socialno in medosebno razklana družba.

Pred nami je večer velikega upanja. Upanja na skorajšnji konec epidemije in izboljšanje ekonomske in socialne situacije. In upanja na politično spremembo ter normalizacijo družbe. Oboje skupaj lahko kulminira v zelo pozitivno leto. Leto sprememb. Leto, ko bomo lahko spet svobodneje in s polnimi pljuči zadihali. Leto, ko se bo negotovost umaknila optimizmu. Upajmo, upajmo si in zmogli bomo.

Vsem želim lepo praznovanje v krogu najdražjih in vse dobro v 2021!

Vem, da je nehvaležno objavljati heretične stvari glede na prevladujoče stanje informacij, duha in pristopa, pa vendar je potrebno podati tudi drugačna mnenja, ki pa so lahko zelo relevantna. Spodaj navajam povzetek oziroma letni obračun situacije glede boja proti Covid epidemiji s strani neodvisne preiskovalne skupine, združene na portalu Swiss Policy Research (SPR). Že celo leto konsistentno objavljajo analize, ki porajajo dvome v učinkovitost prevladujočih vladnih ukrepov za zajezitev Covid epidemije. S klikom na spodnje povezave pridete do posamičnih analiz. Vredno je prebrati in si ustvariti lastno mnenje.

Iluzorno je namreč verjeti, da nas bo 16.5 milijard evrov, ki jih je Evropska komisija namenila za draga cepiva proti Covid, rešilo pred tretjim valom epidemije in trajajočimi zapiranji javnega življenja in gospodarstva. Pri čemer pa si še ne moremo niti predstavljati vsega obsega socialnih in ekonomskih stroškov nadaljevanja teh ukrepov. Medtem pa obstajajo že znane zelo učinkovite metode za prevencijo ali zgodnje zdravljenje okuženih s Covid, ki jih mnogi zdravniki in zdravstvene ustanove redno uporabljajo. Problem teh metod in zdravil je v tem, da so “preveč poceni” rešitev problema.

As the above chart shows, covid deaths in Sweden – without lockdown, without mask mandate, and with one of the lowest ICU capacities in Europe – are almost identical to the EU average and significantly lower than in the US. In other words, the many measures proposed by supposed experts have been largely ineffective medically, but highly destructive socially and economically.

Nadaljujte z branjem→

Hélène Rey je ena najbolj pronicljivih raziskovalk na področju mednarodnih financ. Trenutno je profesorica na London Business School (prej pa Princeton in LSE). V svoji karieri ima nekaj zanimivih znanstvenih odkritij, tokrat pa razlaga, zakaj realne obrestne mere trendno upadajo in koliko časa lahko še pričakujemo nizke (realno negativne) obrestne mere. Spodaj je celo njeno predavanje, tukaj podajam zgolj njeno glavno poanto in moj komentar.

Slika 1: Sekularni trend padajočih realnih obrestnih mer

Zakaj (kljub veliki srednjeročni volatilnosti) realne obrestne mere trendno upadajo? Reyeva je soočila dve glavni razlagi, ki jih (mikro) finančniki običajno ignorirajo, in sicer: (dolgoročne) strukturne razloge, ki izhajajo iz trenda sekularne stagnacije (od padajoče stopnje produktivnosti do povečane neenakosti) in (kratkoročne) ciklične razloge, ki izhajajo iz boom-bust makroekonomskih ciklov v času velike mednarodne finančne odprtosti.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi sem objavil dva teksta o proračunu Republike Slovenije. V tekstih sem predstavil pomembnejše spremembe v letošnjem proračunu glede na lani ter tudi primerjavo višine proračunskega primanjkljaja z primanjkljajem drugih držav v EU. V javnosti je najbolj znan podatek, da naj bi letošnji primanjkljaj znašal 4,2 milijardi evrov ali skoraj desetino BDP (tako je zapisano v sprejetem proračunu). Po zadnjih razpoložljivih podatkih bo primanjkljaj precej nižji, a devetmesečne primerjave v okviru EU kažejo, da je kljub temu skoraj najvišji med vsemi državami Evropske Unije. V Sloveniji znaša 9-mesečni proračunski deficit 7,1 % lanskega BDP v enakem obdobju, povprečje za EU pa je precej nižje in sicer 3,9 % BDP.

Ti podatki vsekakor presenečajo, saj naj bile po različnih primerjavah naše državne pomoči manj obsežne kot so napovedovali v nekaterih drugih državah (Nemčija, Avstrija na primer). Na prihodkovni strani so bila do septembra v Sloveniji gibanja sicer podobna kot velja za povprečje EU, pomembno višji pa so pri nas izdatki proračuna, predvsem za razne oblike pomoči (subvencije). Podatki o proračunskih gibanjih posameznih držav EU tako kažejo, da smo za razne oblike pomoči podjetjem in posameznikom (“subsidies”) v Sloveniji do septembra namenili največji delež BDP med vsemi državami EU. To se je konec koncev odrazilo tudi v dvigu povprečnih plač in pokojnin v letošnjem letu. Po oceni bo letošnja povprečna neto plača skoraj 6 % višja kot lanska, povprečna pokojnina z vsemi dodatki pa okoli 8 %.

Nadaljujte z branjem→

Tej Gonza

Two central intellectual authorities on economic inequality, Branko Milanović and Thomas Piketty, have now both proposed some form of economic democracy to decrease the pervasive inequalities of the 21. century. 

Before the reader starts rolling her eyes pointing to the empirical fact that most Europe – and Slovenia especially – is experiencing relatively low levels of (labour) income inequality, we should note that the major problem are actually wealth inequalities.

Branko Milanović shows that “the Gini concentration of income from capital in all rich countries is astonishingly high, in the range 0.85-0.95, almost twice as high as the Gini from labour incomes.” Obviously, this would not be a problem if less-paid workers were on the receiving end of larger capital income shares.

Even more obviously – they are not. When capital income inequality is coupled with fact that “capital income, even if underestimated in household surveys or tax data, is 15% of total income of the highest decile in the US, and is negligible among the bottom deciles”, we get vicious cycle of perpetuating inequalities. 

Nadaljujte z branjem→

Odličen podcast, ki ga je naredil Klemen Selaković (poslušate prek te povezave).

Branko Milanović je postavil odlično hipotezo, zakaj so zahodne države tako grdo pogrnile na celi črti glede zajezitve širjenja Covid-19 virusa v primerjavi z azijskimi državami. V isti sapi pa dodaja, da gre za mehko hipotezo, ki je empirično najbrž ni mogoče dokazati. Milanovićeva hipoteza je, da smo na Zahodu preprosto preveč nepotrpežljivi, saj se za razliko od prebivalcev azijskih držav nismo pripravljeni odpovedati našim temeljnim svoboščinam (omejitve gibanja, nadzor nad gibanjem, striktna uporaba zaščitnih ukrepov itd.).

Milanović predpostavlja, da gre za kulturne razlike med obema svetoma. Za razlike med zahodnim individualizmom in azijskom kolektivizmom. Za razlike med tem, da na Zahodu hočemo vse takoj in zdaj in se v ta namen čim manj stvarem odpovedati, medtem ko so Vzhodu pripravljeni potrpeti in dlje časa počasi graditi uspeh. Zato so se na Vzhodu bili pripravljeni brez javnega nasprotovanja podrediti trdim adminstrativnim omejitvam druženja in gibanja, medtem ko so vlade na Zahodu po prvem valu hitro odpravile omejitvene ukrepe, ko se je epidemija nekoliko umirila in nato v začetku drugega vala ob velikem nasprotovanju javnosti in gospodarstva sprejemale zelo polovičarske omejitvene ukrepe ter napovedale odpiranje za čas praznikov.

Kadar gre za tako velike kulturne razlike, je najbrž iluzorno pričakovati, da bomo nenadoma postali bolj potrpežljivi (čeprav bi bilo to smotrno), pač pa bomo raje gojili iluzije, da bo virus sam po sebi nekoč izginil in breme rešitve problema projicirali v tehnologijo (novo cepivo). No, tudi zato bo ta virus z nami kakšno leto dlje, kot bi bil, če bi bili bolj potrpežljivi in disciplinirani. Cena individualizma pač. Nadaljujte z branjem→

Kljub vsemu tehnološkemu napredku smo še vedno samo ljudje. Bazične stvari, kot so grožnje za zdravje in pomanjkanje hitrih tehnoloških rešitev za aktualne probleme, se ne spremenijo.