Že osnovni predlog, ki ga je po petih mesecih pritiskov grška vlada ponudila upnicam, je po mojem mnenju za Grčijo zelo slab. Zelo slab iz vidika negativnih učinkov na rast. Dvig davkov in zmanjšanje izdatkov pač po definiciji ne moreta zagnati rasti, ampak jo zavreta. Če obljubljene privarčevane oziroma z davki dobljene milijarde evrov fiskalne prilagoditve (2.7 milijard evrov v 2015 in za 5.2 milijardi evrov v 2016) prevedete v odstotke BDP, boste videli, da je grška vlada za letos obljubila dodatno stiskanje prebivalstva in gospodarstva v višini 1.5% BDP, naslednje leto pa v višini 2.8% BDP.

Če bi fiskalni multiplikator znašal 1, bi to pomenilo, da se bo zaradi tega dodatnega varčevanja letos in naslednje leto v enaki meri zmanjšal tudi grški BDP (skupaj za 4.3% BDP). Če pa vzamete fiskalne multiplikatorje, ki jih je leta 2013 izračunal IMF (in ko se je opravičil za napačna priporočila vladam, naj zategnejo past in varčujejo) in ki znašajo okrog 1.5, pa bo dodatno objubljeno varčevanje grške vlade z letošnjimi ukrepi odneslo za 2.25% BDP, z ukrepi v letu 2016 pa še za 4.2% BDP. To dodatno zahtevano varčevanje s strani trojke bo torej odneslo še za okrog 6.4% BDP (ob tem, ko je BDP v zadnjih sedmih letih že padel za 25%). Nadaljujte z branjem→

Dober predlog Benna Steila in Dinah Walker naj Grčija namesto zmanjšanja pokojnin za 1% BDP, kot zahteva IMF, raje zniža vojaške izdatke na raven povprečja Nato članic (za 0.75% BDP). Glavnina teh izdatkov gre tako ali tako francoskim in nemškim dobaviteljem.

But why would Europe do this? Why are European Union leaders resisting the referendum and refusing even to extend by a few days the June 30 deadline for Greece’s next payment to the IMF? Isn’t Europe all about democracy?

In January, Greece’s citizens voted for a government committed to ending austerity. If the government were simply fulfilling its campaign promises, it would already have rejected the proposal. But it wanted to give Greeks a chance to weigh in on this issue, so critical for their country’s future wellbeing.

Nadaljujte z branjem→

David Beckworth pravi, da ne. Kljub temu, da evrsko območje ni niti blizu optimalnemu denarnemu področju, pa po njegovem to ni bil odločilni problem za začetek razpadanja evrskega območja. Pač pa naj bi problem nastal zaradi napačnih politik ECB. In sicer naj bi ECB naredila dve veliki napaki glede monetarne politike. Leta 2008 naj bi po nepotrebnem še dvignila obrestno mero in tako sprožila recesijo. Podobno pa je leta 2011 ob šibkem okrevanju s prehitrim in nepotrebnim dvigom obrestne mere, namesto da bi po ameriškem vzoru začela s kvantitativnim sproščanjem, evrsko gospodarstvo ponovno pognala v recesijo. Dolžniške krize evrskih držav naj ne bi bilo, če bi ECB pravilno in dobro opravljala svoje delo. Nadaljujte z branjem→

Če ste slučajno spregledali ta odlični članek Tadeja Kotnika v Financah. V njem Kotnik opisuje, kako narazen so šle cenitve višine kapitalske luknje v domačih bankah in kasnejše dejansko stanje. Vendar ne zaradi dokapitalizacij bank. Kotnik opisuje, kako se je čudežno rešila Gorenjska banka, ki se je uprla odločbi Banke Slovenije glede potrebne dokapitalizacije in nenadoma od 328 milijonske luknje prišla do prekapitaliziranosti (16.6% kapitalska ustreznost) brez enega samega evra dokapitalizacije. In Kotnik opisuje, s kakšnimi disclaimerji se je ogradil Ernst & Young Svetovanje d.o.o. (in ne Ernst & Young Revizija d.o.o. !!!) od ocen izračunane kapitalske luknje.

Vse skupaj je še dodaten razlog, ki meče dolgo senco na sanacijo bank in ki zahteva razkritje metodologije in posamičnih vrednotenj posamičnih sredstev posamičnih bank v kronološkem zaporedju.
Nadaljujte z branjem→

Na današnjem sestanku ima svet ECB na voljo več opcij, kaj narediti glede zagotavljanja likvidnosti grškim bankam po preteku obstoječega programa pomoči (30. junij 2015). Lahko (1) zgolj ne poveča limita za izredno likvidnostno pomoč (ELA), (2) lahko ukine ELA, (3) lahko zahteva višja zavarovanja v zameno za likvidnostna sredstva bankam, (4) lahko zahteva zmanjšanje izpostavljenosti bank do državnih kratkoročnih obveznic, ali pa (5) lahko celo poveča ELA. Prve tri opcije pomenijo zaostritev finančne krize, nelikvidnost bank in zaprtje bank ter uvedbo kapitalskih kontrol. Četrta opcija pomeni zaostritev likvidnostne krize vlade, ki več ne bo sposobna izplačevati plač in pokojnin. Zadnja, peta opcija pa je zgolj teoretična, saj je v nasprotju z lastnimi pravili ter v nasprotju z interpretacijami pogodbe o EU. te opcije so spodaj bolj detaljno obdelane.

Za katero opcijo se bo odločila ECB? Glede na dosedanje izkušnje z ECB in če je že padla politična odločitev o izstopu Grčije iz evra, se bo ECB odločila za zaostritev likvidnostnih pogojev (torej za opcije 2, 3 in 4). Če evropski voditelji politične odločitve o grškem izstopu še niso sprejeli, pa je verjetno, da ECB danes ne bo naredila ničesar (opcija 1) in s tem dala prostor pogajalcem za možnost dogovora v naslednjih dneh.

Nadaljujte z branjem→

V dosedanjih pogajanjih z Grčijo po zmagi radikalne levičarske združbe Syriza, se je pokazalo, da inštitucije trojke delujejo usklajeno in da njihov namen ni bil pomagati grškemu prebivalstvu, spodbuditi okrevanja grškega gospodarstva ali ohraniti stabilnosti grškega bančnega sistema. Pač pa je bil edini namen prisiliti novo vlado pod vodstvom Syrize h kapitulaciji in sprejemu bolj ali manj enakovrednega sporazuma, kot je bil v veljavi do tedaj. Zgolj nekaj dni po konstituiranju nove vlade je ECB prevzela pobudo in sporočila, da grške banke več niso upravičene do rednega financiranja s strani ECB (z zastavo državnih vrednostnih papirjev). Namesto tega naj bi bile grške banke deležne zgolj izredne likvidnostne pomoči (ELA). (Razlika med redno in izredno likvidnostjo ECB je v tem, da pri prvi vse članice jamčijo za odobreno likvidnost, pri drugi pa zgolj nacionalna centralna banka; hkrati pa je ELA, čeprav jo daje nacionalna CB, limitirana v znesku in pogojevana z vsakokratno odbritvijo sveta ECB ter ima višjo obrestno mero).

Zakaj se je ECB odločila za tak korak, čeprav je imela na voljo drugačne opcije? Nadaljujte z branjem→

Morda bo 27. junij 2015 šel v zgodovino na podoben način kot 28. junij 1914. Takrat pred skoraj natanko 101 letom je Gavrilo Princip sprožil tisti usodni strel na avstrijskega prestolonaslednika Franza Ferdinanda v Sarajevu. Takrat so si, po desetletju naporne diplomacije med velesilami, bosanske krize in balkanskih vojn, mnogi oddahnili. Kot da bi razelektrilo do skrajnosti naelektreno ozračje. Mesec za tem je Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji, kar je eskaliralo v prvo svetovno vojno. Vzela je 16 milijonov življenj.

Z izstopom Grčije je bil morda sprožen tisti usodni strel za Evropo. Morda 27. junij 2015, ko so si mnogi evropejci, utrujeni od naporne diplomacije, pogajanj in demokratične odgovornosti, oddahnili ob grškem de facto izstopu iz evra in skorajšnjem bankrotu, prinaša začetek konca 65 let dolge evropske integracijske zgodbe. 65 let miru, sodelovanja in prosperitete. Z današnjim dnem postaja proces evropske integracije reverzibilen. Vsi ostali elementi (notranja razklanost, zunanji interesi, Rusija, ZDA, Kitajska …) so v zelo “ugodni konstelaciji”, da se ponovno “premešajo teritorialne karte”.