Nespodobnost, nezdružljivost ali zgolj blef?

Vladanje je hudo naporna reč. Ogromno stvari je potrebno koordinirati, če nočeš, da ti zadeve uidejo z vajeti. Ogromno vplivnih funkcij, od politike, državne uprave, prek kulturnih in športnih organizacij, do predvsem vplivnih gospodarskih položajev je potrebno dobiti pod kontrolo, če hočeš nahraniti svoje strankarske vojščake in ohranjati njihovo lojalnost. Tu in tam je potrebno tudi kakšno malenkost narediti, denimo odpreti kak avtocestni odsek. Predvsem pa je potrebno biti domiseln in si po tekočem traku izmišljevati majhne piarovske trike in velike medijske spektakle, da bi obdržal pozornost javnosti in da bi zaposlil svoje politične nasprotnike. Vedno je potrebno biti vsaj dva koraka pred njimi.

No, naš predsednik vlade ima, če pogledamo njegovo celotno politično kariero, predvsem pa njegovi dve leti in pol vladanja, precej domišljije. Javnost in politični nasprotniki so ves čas zaposleni – z rednimi mesečnimi vladnimi romanji po posameznih regijah, s Hotizo, s Hrvati nasploh, z novoletnimi koncerti in opernimi plesi na Dunaju, z Urško, ter seveda z raznimi enotnimi davčnimi stopnjami, z nekakšnimi reformami in papirnatimi razvojnimi partnerstvi, z nekakšnimi utopičnimi nacionalnimi projekti itd. Vse sami, lepo inscenirani, piarovski spektakli. V svojem bistvu pa vsi po vrsti popolni blef. Brez realne vsebine in brez realnih posledic.

Tako nas je naš premier prejšnji teden počastil še z enim piarovskim blefom. Najprej je v četrtek skozi sejo vlade spravil sklep, da se morajo ministri, državni sekretarji in generalni sekretar vlade do konca avgusta umakniti iz nadzornih svetov podjetij, kjer ima država večinski lastniški delež. Bodo pa lahko v funkciji nadzornikov ostali javni uslužbenci. Vladni interpreti so uporabili argument, da gre za nezdružljivost političnih funkcij s članstvi v nadzornih svetih. Dva dni kasneje je SDS javno obelodanila spremembo svojega statuta, ki po novem ne dovoljuje članom izvršilnega odbora stranke, da bi bili člani uprav ali nadzornih svetov podjetij. Ponovno je bil uporabljen argument o nezdružljivosti političnih funkcij s članstvi v nadzornih svetih. In čez oboje so potem politični piarovci nalepili velik napis – država in politika se umikata iz gospodarstva!

Stvari pa seveda niso tako preproste in so daleč od tega, v kar nas politiki poskušajo prepričati. Ni potrebno imeti doktorata iz podjetniških financ ali upravljanja podjetij, da bi razumeli, da lastniki svoj vpliv v podjetjih vršijo prek svojih lastniških deležev. V skladu s svojimi lastniškimi deleži dobijo lastniki ustrezne glasovalne pravice na skupščini delničarjev, kjer se sprejemajo letna poročila podjetja, dajejo razrešnice upravam, potrjujejo nagrade članom uprave in nadzornih svetov ter sprejemajo statutarne spremembe. V skladu z lastniškimi deleži pa dobijo lastniki tudi utrezno število članov v nadzornem svetu, ki običajno izbere in potrdi upravo, ki operativno vodi podjetje (velja seveda za dvotirni način upravljanja podjetij). Tuja praksa ter tudi naš kodeks upravljanja javnih delniških družb določajo, da so člani nadzornih svetov, kdorkoli jih že predlaga, pri svojem delu popolnoma avtonomni. Ravnati se morajo po zakonih, merilih vestnega in poštenega gospodarstvenika ter priporočilih dobre prakse. Ključno pa je, da se morajo ravnati izključno v skladu z interesi podjetja, po svoji vesti in neodvisno od mnenja tistih, ki so jih v nadzorni svet predlagali.

No, pri delovanju članov nadzornih svetov pa se zadeve v Sloveniji v praksi malce zapletejo. Kajti nadzorniki (in tudi tisti, ki jih delegirajo na to mesto) si običajno v nasprotju s tujo prakso in domačim kodeksom razlagajo, da pri svojem delu zastopajo stališče lastnika, ki ga je delegiral. In v praksi to tudi običajno zelo brutalno počnejo (spomnite se denimo številnih neuspešnih dokapitalizacij, neimenovanj ali odpoklicev članov uprave, ki so jih »zminirali« nekateri lastniki prek »svojih« članov nadzornega sveta). Najbolj pa pri tem prednjači prav država, ki bodisi z neposrednim lastniškim deležem bodisi prek usklajenega delovanja obeh paradržavnih skladov (Kad in Sod) zadnje desetletje in pol zelo »uspešno« nadzoruje in vodi slovenska podjetja. Če ne bi imeli takšne lastniške strukture z močnim vplivom države in če ne bi imeli takšnega sprevrženega delovanja članov nadzornih svetov, seveda našemu predsedniku vlade ne bi uspelo po letu 2004 kadrovsko in politično popolnoma zavzeti večine najboljših slovenskih podjetij.

No, ali kdo po vsem tem vloženem naporu v prevzem nadzora nad gospodarstvom verjame, da ima ta nekdo resen namen, da se temu vplivu odpove? Denimo tako, da vladnim in strankarskim funkcionarjem omeji možnost članstva v nadzornih svetih? Ne se hecat! Vlada bo seveda imenovala ustrezno lojalne in politično primerne javne uslužbence, posamezne stranke pa seveda hkrati razbremenile svoje veljake bremena članstva v izvršilnih odborih strank, da se bodo lažje osredotočili na uveljavljanje političnih in strankinih interesov v posameznih podjetjih. In po drugi strani, zakaj bi naš predsednik vlade želel svoje lojalne kadre in strankarske aparatčike materialno prikrajšati? Denimo, Gregor Gomišček, član izvršilnega odbora SDS, ki ga bolje poznamo po hudo pomanjkljivem poznavanju omenjenega kodeksa ter po zelo nespodobnem izkoriščanju notranjih informacij, ko je kot član nadzornega sveta Krke en dan pred objavo poslovnih rezultatov tega podjetja kupil večjo količino njegovih delnic, bi bil ob izstopu iz nadzornih svetov Krke in Triglava ob letni dodatni zaslužek 40 tisoč evrov – torej ob enega solidnega mercedesa na leto. Podobno se zna zgoditi še 10 drugim članom izvršilnega odbora SDS, državnim sekretarjem in ministrom ter kopici aparatčikov iz ostalih koalicijskih strank. Kakšen umik neki!

No, če pa vlada res želi umakniti državo iz gospodarstva, je to zelo preprosto narediti. Najprej mora začeti z resno in pravo privatizacijo neposrednih lastniških deležev v podjetjih ter odprodajo deležev obeh paradržavnih skladov. Pri tem pa morajo biti postopki privatizacije strokovno neoporečni in pregledni, ne pa da vlada pod mizo baranta z lastniškimi deleži in jih prodaja vladi prijaznim podjetjem. Hkrati mora v skladu s sprejetim reformnim programom do konca mandata te vlade odprodati lastniške deleže obeh paradržavnih skladov in jih omejiti na največ 5 odstotkov, hkrati pa se umakniti v vlogo portfeljskih investitorjev – se torej odpovedati možnosti imenovanja svojih članov v nadzorne svete. In drugič, če vlada misli resno z umikom političnega vpliva iz gospodarstva, mora imenovati neodvisne strokovnjake v nadzorne svete podjetij, kjer bo še imela pomebne neposredne lastniške deleže, hkrati pa od teh nadzornikov zahtevati, da se ravnajo izključno v skladu s sprejetim kodeksom upravljanja. Ali kot lucidno pravi Irena Prijović, generalna sekretarka Združenja članov nadzornih svetov: »Mislim, da potem ni pomembno, ali verjamejo v Jezusa ali Budo, ali kateremu izvršnemu odboru stranke pripadajo.«

Do uveljavitve takšnih resnih namenov vlade bo seveda minilo še precej let in deležni bomo še mnogo podobnih piarovskih trikov. In zelo veliko blefa. Politična kariera našega predsednika vlade jih je polna. Kar predstavljajte si, kako vehementno bo ta blef izkoriščal naslednje leto v predvolilni kampanji! Nerodno je le, ker nihče ne v opoziciji ne v ostalih koalicijskih strankah zaradi lastnih nečednosti ne bo imel moralne integritete, da bi si upal ali zmogel ta blef argumentirano izpodbijati. No, najbolj žalostno pa je, da se prava politična korupcija dogaja na drugih nivojih in da gre za ogromne denarje, bistveno večje od seštevka sejnin in nagrad strankarskim aparatčikom v nadzornih svetih. Ali v tej državi nimamo neke neodvisne protikorupcijske komisije?

Italy Won’t Block Spanish Bid for a Stake in Telecom Italia

New York Times (NYT) v odličnem članku Italy Won’t Block Spanish Bid for a Stake in Telecom Italia komentira odločitev nekdanjega preganjalca korupcije in sedanjega ministra za infrastrukturo Antonia di Pietra, da dovoli španski Telefónici, da prevzame Telecom Italia. Di Pietro je še lani preprečil španski Abertis Infraestructuras of Spain da bi kupila Autostrade, ki drži pod kontrolo pobiranje cestnin na večini italijanskih avtocest.

Od kod nenadoma ta sprememba v italijanski politiki? Ali bi se predsednik vlade in nekdanji predsednik Evropske komisije Romano Prodi rad pokazal kot pro-evropski liberalec? Le zakaj bi potem lani Di Pietru kril hrbet ob oviranju španskega prevzema Autostrade. Ne, razlog je bolj vulgarno preprost. Telecom Italia ima mnogo močnih konkurentov, Autostrade pa ne; Autostrade prinaša precejšnje dobičke, Telecom Italia pa potrebuje precejšnje investicije, da bi se spet pobral. Gre za preprosto industrijsko politiko s primesmi ekonomskega nacionalizma.

Je globalizacija šla predaleč?

Economist prejšnji teden v izvrstni prilogi secira ekonomsko sedanjost in prihodnost Evrope. Evropska tradicionalna industrija je proizvodnjo večinoma že preselila v cenejše države, doma so ostale le dejavnosti raziskav in ravoja, financ, prodaje in marketinga. Po drugi strani pa se evropska podjetja pogrezajo v vse hujše korupcijske škandale, članice EU se vse bolj zapirajo znotraj lastnih meja in preprečujejo kapitalske prevzeme tudi med sami članicami.

Evropske države, razen skandinavskih in anglosaksonskih, večinoma niso sposobne napraviti resnih reform na socialnem področju in na trgu dela, zato kontinentalni Evropi grozi brezposelnost in ujetost v nizko gospodarsko rast. Toda globalizacija v mnogih primerih povzroča socialno razslojevanje, revščino in brezposelnost tudi v državah, kamor so se preselila evropska in ameriška delovna mesta. Ali to pomeni, da je globalizacija šla predaleč?

Dani Rodrik, profesor s Harvarda, si je to vprašanje postavil že leta 1997 v knjigi Has Globalization Gone too Far?, kjer pravi, da globalizacija ustvarja ne samo zmagovalce, ampak tudi luzerje in da so posledične socialne tenzije lahko hudo nevarne tudi za zmagovalce. Zato so ob popolnoma liberaliziranem gospodarstvu in popolnoma sproščenih trgovinskih in kapitalskih tokovih pomembne predvsem socialne politike in institucije. Rodrik tudi v zadnji knjigi In Search of Prosperity kot urednik išče optimalne razvojne strategije za manj razvite države, od Kitajske prek Indije do Botsvane. Vsepovsod so v ospredju institucije, ki podpirajo tržne pobude in varujejo zasebno lastnino, hkrati pa zagotavljajo določeno raven socialne države.

V Evropi so optimalni razvojni model očitno ujele le skandinavske države, ki so izgubo delovno intenzivnih delovnih mest uspele nadomestiti s preusmeritvijo k high tech proizvodom in delovnim mestom za visoko izobražene, visoke stroške socialne države pa ustrezno prestrukturirati, da brezposlene bolj motivirajo k prekvalifikacijam za nove zaposlitve ter za daljšo delovno aktivnost. S tega vidika je odgovor jasen, globalizacija ni šla predaleč, ampak vsaka država mora najti svoj optimalni odgovor nanjo.

Nesrečni guverner

Sloveniji manjka še nekaj desetletij preden bo postala zrela demokracija, kjer so se politiki sposobni brez javnega kreganja in pranja umazanega perila dogovoriti o imenovanju kandidatov za vodenje ključnih nadzornih institucij v državi, kot so denimo centralna banka, računsko sodišče, ustavno sodišče itd.

Ekonomisti so sicer soglasni, da je prav zaradi kompleksnosti nalog treba pri imenovanju guvernerja Banke Slovenije upoštevati predvsem kriterije strokovne kompetentnosti in izkušenj kandidatov, ne pa njihove politične pripadnosti, toda želja oblasti po nadzorovanju nadzornikov oblasti je prehuda skušnjava.

V primeru imenovanja guvernerja Banke Slovenije, ki je po ustavi in v skladu evropsko zakonodajo neodvisna pri vodenju monetarne politike, pa slovenske politike zanima predvsem možnost vplivanja na odločitve centralne banke glede podeljevanje licenc finančnim institucijam, članom uprav finančnih ustanov ter soglasja k lastniškim in kapitalskim konsolidacijam poslovnih bank.

Občutek je, da sedanja vlada želi na guvernerskem položaju nekoga, ki bo bolj servilen do njenih načrtov glede oblikovanja nacionalnih finančnih stebrov.

%d bloggers like this: