Nespodobnost, nezdružljivost ali zgolj blef?

Vladanje je hudo naporna reč. Ogromno stvari je potrebno koordinirati, če nočeš, da ti zadeve uidejo z vajeti. Ogromno vplivnih funkcij, od politike, državne uprave, prek kulturnih in športnih organizacij, do predvsem vplivnih gospodarskih položajev je potrebno dobiti pod kontrolo, če hočeš nahraniti svoje strankarske vojščake in ohranjati njihovo lojalnost. Tu in tam je potrebno tudi kakšno malenkost narediti, denimo odpreti kak avtocestni odsek. Predvsem pa je potrebno biti domiseln in si po tekočem traku izmišljevati majhne piarovske trike in velike medijske spektakle, da bi obdržal pozornost javnosti in da bi zaposlil svoje politične nasprotnike. Vedno je potrebno biti vsaj dva koraka pred njimi.

No, naš predsednik vlade ima, če pogledamo njegovo celotno politično kariero, predvsem pa njegovi dve leti in pol vladanja, precej domišljije. Javnost in politični nasprotniki so ves čas zaposleni – z rednimi mesečnimi vladnimi romanji po posameznih regijah, s Hotizo, s Hrvati nasploh, z novoletnimi koncerti in opernimi plesi na Dunaju, z Urško, ter seveda z raznimi enotnimi davčnimi stopnjami, z nekakšnimi reformami in papirnatimi razvojnimi partnerstvi, z nekakšnimi utopičnimi nacionalnimi projekti itd. Vse sami, lepo inscenirani, piarovski spektakli. V svojem bistvu pa vsi po vrsti popolni blef. Brez realne vsebine in brez realnih posledic.

Tako nas je naš premier prejšnji teden počastil še z enim piarovskim blefom. Najprej je v četrtek skozi sejo vlade spravil sklep, da se morajo ministri, državni sekretarji in generalni sekretar vlade do konca avgusta umakniti iz nadzornih svetov podjetij, kjer ima država večinski lastniški delež. Bodo pa lahko v funkciji nadzornikov ostali javni uslužbenci. Vladni interpreti so uporabili argument, da gre za nezdružljivost političnih funkcij s članstvi v nadzornih svetih. Dva dni kasneje je SDS javno obelodanila spremembo svojega statuta, ki po novem ne dovoljuje članom izvršilnega odbora stranke, da bi bili člani uprav ali nadzornih svetov podjetij. Ponovno je bil uporabljen argument o nezdružljivosti političnih funkcij s članstvi v nadzornih svetih. In čez oboje so potem politični piarovci nalepili velik napis – država in politika se umikata iz gospodarstva!

Stvari pa seveda niso tako preproste in so daleč od tega, v kar nas politiki poskušajo prepričati. Ni potrebno imeti doktorata iz podjetniških financ ali upravljanja podjetij, da bi razumeli, da lastniki svoj vpliv v podjetjih vršijo prek svojih lastniških deležev. V skladu s svojimi lastniškimi deleži dobijo lastniki ustrezne glasovalne pravice na skupščini delničarjev, kjer se sprejemajo letna poročila podjetja, dajejo razrešnice upravam, potrjujejo nagrade članom uprave in nadzornih svetov ter sprejemajo statutarne spremembe. V skladu z lastniškimi deleži pa dobijo lastniki tudi utrezno število članov v nadzornem svetu, ki običajno izbere in potrdi upravo, ki operativno vodi podjetje (velja seveda za dvotirni način upravljanja podjetij). Tuja praksa ter tudi naš kodeks upravljanja javnih delniških družb določajo, da so člani nadzornih svetov, kdorkoli jih že predlaga, pri svojem delu popolnoma avtonomni. Ravnati se morajo po zakonih, merilih vestnega in poštenega gospodarstvenika ter priporočilih dobre prakse. Ključno pa je, da se morajo ravnati izključno v skladu z interesi podjetja, po svoji vesti in neodvisno od mnenja tistih, ki so jih v nadzorni svet predlagali.

No, pri delovanju članov nadzornih svetov pa se zadeve v Sloveniji v praksi malce zapletejo. Kajti nadzorniki (in tudi tisti, ki jih delegirajo na to mesto) si običajno v nasprotju s tujo prakso in domačim kodeksom razlagajo, da pri svojem delu zastopajo stališče lastnika, ki ga je delegiral. In v praksi to tudi običajno zelo brutalno počnejo (spomnite se denimo številnih neuspešnih dokapitalizacij, neimenovanj ali odpoklicev članov uprave, ki so jih »zminirali« nekateri lastniki prek »svojih« članov nadzornega sveta). Najbolj pa pri tem prednjači prav država, ki bodisi z neposrednim lastniškim deležem bodisi prek usklajenega delovanja obeh paradržavnih skladov (Kad in Sod) zadnje desetletje in pol zelo »uspešno« nadzoruje in vodi slovenska podjetja. Če ne bi imeli takšne lastniške strukture z močnim vplivom države in če ne bi imeli takšnega sprevrženega delovanja članov nadzornih svetov, seveda našemu predsedniku vlade ne bi uspelo po letu 2004 kadrovsko in politično popolnoma zavzeti večine najboljših slovenskih podjetij.

No, ali kdo po vsem tem vloženem naporu v prevzem nadzora nad gospodarstvom verjame, da ima ta nekdo resen namen, da se temu vplivu odpove? Denimo tako, da vladnim in strankarskim funkcionarjem omeji možnost članstva v nadzornih svetih? Ne se hecat! Vlada bo seveda imenovala ustrezno lojalne in politično primerne javne uslužbence, posamezne stranke pa seveda hkrati razbremenile svoje veljake bremena članstva v izvršilnih odborih strank, da se bodo lažje osredotočili na uveljavljanje političnih in strankinih interesov v posameznih podjetjih. In po drugi strani, zakaj bi naš predsednik vlade želel svoje lojalne kadre in strankarske aparatčike materialno prikrajšati? Denimo, Gregor Gomišček, član izvršilnega odbora SDS, ki ga bolje poznamo po hudo pomanjkljivem poznavanju omenjenega kodeksa ter po zelo nespodobnem izkoriščanju notranjih informacij, ko je kot član nadzornega sveta Krke en dan pred objavo poslovnih rezultatov tega podjetja kupil večjo količino njegovih delnic, bi bil ob izstopu iz nadzornih svetov Krke in Triglava ob letni dodatni zaslužek 40 tisoč evrov – torej ob enega solidnega mercedesa na leto. Podobno se zna zgoditi še 10 drugim članom izvršilnega odbora SDS, državnim sekretarjem in ministrom ter kopici aparatčikov iz ostalih koalicijskih strank. Kakšen umik neki!

No, če pa vlada res želi umakniti državo iz gospodarstva, je to zelo preprosto narediti. Najprej mora začeti z resno in pravo privatizacijo neposrednih lastniških deležev v podjetjih ter odprodajo deležev obeh paradržavnih skladov. Pri tem pa morajo biti postopki privatizacije strokovno neoporečni in pregledni, ne pa da vlada pod mizo baranta z lastniškimi deleži in jih prodaja vladi prijaznim podjetjem. Hkrati mora v skladu s sprejetim reformnim programom do konca mandata te vlade odprodati lastniške deleže obeh paradržavnih skladov in jih omejiti na največ 5 odstotkov, hkrati pa se umakniti v vlogo portfeljskih investitorjev – se torej odpovedati možnosti imenovanja svojih članov v nadzorne svete. In drugič, če vlada misli resno z umikom političnega vpliva iz gospodarstva, mora imenovati neodvisne strokovnjake v nadzorne svete podjetij, kjer bo še imela pomebne neposredne lastniške deleže, hkrati pa od teh nadzornikov zahtevati, da se ravnajo izključno v skladu s sprejetim kodeksom upravljanja. Ali kot lucidno pravi Irena Prijović, generalna sekretarka Združenja članov nadzornih svetov: »Mislim, da potem ni pomembno, ali verjamejo v Jezusa ali Budo, ali kateremu izvršnemu odboru stranke pripadajo.«

Do uveljavitve takšnih resnih namenov vlade bo seveda minilo še precej let in deležni bomo še mnogo podobnih piarovskih trikov. In zelo veliko blefa. Politična kariera našega predsednika vlade jih je polna. Kar predstavljajte si, kako vehementno bo ta blef izkoriščal naslednje leto v predvolilni kampanji! Nerodno je le, ker nihče ne v opoziciji ne v ostalih koalicijskih strankah zaradi lastnih nečednosti ne bo imel moralne integritete, da bi si upal ali zmogel ta blef argumentirano izpodbijati. No, najbolj žalostno pa je, da se prava politična korupcija dogaja na drugih nivojih in da gre za ogromne denarje, bistveno večje od seštevka sejnin in nagrad strankarskim aparatčikom v nadzornih svetih. Ali v tej državi nimamo neke neodvisne protikorupcijske komisije?

3 responses

  1. “No, najbolj žalostno pa je, da se prava politična korupcija dogaja na drugih nivojih in da gre za ogromne denarje, bistveno večje od seštevka sejnin in nagrad strankarskim aparatčikom v nadzornih svetih.”

    Vse v skladu s pregovorom: roka roko umije.

  2. Rešitev je seveda predvsem privatizacija. Ne verjamem v neodvisne strokovnjake, kajti jih je zelo malo, pa če so že, so preveč neodvisni, da bi jih katerekoli politika bila pripravljena sprejeti. Imel sem možnost predavati po nekaterih nadzornih svetih in moji komentarji o kakovosti predstavnikov kapitala, stroke, politike, ali kogarkoli niso za javnost. Edino kar je pomembno je, da ni trikov, igric s političnimi predznaki. Dosti bo že teh, ki jih bo počel kapital (ob vsej svoji strokovnosti). Seveda pa čestitam k članku, ali ga nisem že nekje videl? V nekem režimskem časopisu, ki me spravlja ob pamet z lucidnostjo sobotne pete strani, ko ne morem verjeti, kaj se nam dogaja in moramo brati vrhunskega urednika in še bolj pronicljivega diplomata evropskih razsežnosti, ki nas podučujeta o tem kako se svet vrti na veliko in na malo? Nisem pa čisto prepričan, če sta teksta identična…

%d bloggers like this: