Slavoj Žižek je tokrat zadel bistvo problema EU na razpotju: na voljo ima pravo in  nepravo izbiro. Neprava izbira je med sedanjo globalno verzijo kapitalizma, kjer kapitalske elite  kontrolirajo demokracijo, in njeno ksenofobno, populistično različico. Prava, dejanska izbira pa je med bodisi mmukvarjanjem s tema dvema nepravima opcijama in med demokratizirano Evropo, ki se ukvarja s temeljnimi vprašanji sedanjega časa (deflacija, razvrednotenje dela, klimatske spremembe, korporativni napad na suverenost držav itd.).

Slavoj Žižek  [writes] that Europeans face one fake and one actual choice. The fake choice is between :(1) a globalised, financialised version of capitalism that is run by a transnational technocracy, tolerates minorities and turns parliamentary democracy into an empty shell, and (2) a xenophobic, socially conservative, passionate nativism that invokes national democratic sovereignty only to forsake it soon after. The real, actual choice is between (A) a vicious cycle between (1) & (2) above and (B) a pan-European democratic project addressing the actual challenges humanity faces (e.g. the deflationary moment in our history, the inexorable devaluation of human labour, TTIP like attacks on sovereignty, climate change etc.).

Celoten Žižkov komentar lahko preberete na spletni strani DiEM.

Laura Tyson (nekdanja vodja ekonomskih svetovalcev predsednika Billa Clintona) in Eric Labaye (McKinsey Global Institute) sta zadnja v seriji, ki sta se pridružila klubu (nenemških) ekonomistov, ki pravijo, da so vse druge opcije ekonomske politike bodisi že izčrpane ali pa ne delujejo v sedanji situaciji likvidnostne pasti, ničelnih (negativnih) obrestnih mer in stagnantnega povpraševanja. Ostane le še helikopterski denar, torej monetarno financiranje fiskalnih deficitov za spodbujanje rasti. Ob direktni razdelitvi transferjev (znižanju davkov) gospodinjstvom zagovarjata, seveda, predvsem javne investicije v javno infrastrukturo. Slednje imajo to lepo lastnost, da kratkoročno prek multiplikativnih učinkov spodbujajo gospodarsko rast, dolgoročno pa povečujejo produktivnost in gospodarski potencial. In v času likvidnostne pasti seveda ne izrinjajo zasebnih investicij. Nasprotno, nadomeščajo zasebne investicije, ker podjetja nočejo/si ne upajo investirati.

Kjučno pri njunem razmišljanju pa je predlog, o katerem se sicer se sicer že nekaj časa sramežljivo pogovarjajo tudi v Evropski komisiji, o spremembi računovodskih pravil BDP v smeri podjetniškega računovodskega pristopa k beleženju javnih investicij. Kapitalske investicije podjetij ne gredo v celoti v letne stroške, pač pa se beležijo in odpišejo kot amortizacija osnovnih sredstev v daljšem časovnem obdobju (med 2 in 30 let, v odvisnosti od vrste osnovnega sredstva). Če bi tudi infrastrukturne investicije države beležili na enak način, bi jih lahko izvzeli iz fiskalnih pravil in proračunski deficiti bi nenadoma postali bistveno manj problematični.

Nadaljujte z branjem→

Ali je tako, kot je Mihail Gorbačov leta 1991, ko je izvedel zgodovinski referendum o prihodnosti nekdanje Sovjetske zveze kot zveze držav in pogorel, država pa je razpadla, tudi David Cameron z nepremišljenim referendumom odprl Pandorino skrinjico v razpad Združenega kraljestva? Zgodovina se spet piše na novo in nikomur se ne sanja, kaj se bo iz tega izcimilo. Štiri nove države v Evropi se zdi še zdaleč najbolj prijazen izid.

Twenty-five years ago, in March 1991, shaken by the fall of the Berlin Wall and the rise of nationalist-separatist movements in the Soviet Baltic and Caucasus republics, Mikhail Gorbachev held a historic referendum. He proposed the creation of a new union treaty to save the USSR. The gambit failed. Although a majority of the Soviet population voted yes, some key republics refused to participate. And so began the dissolution of the USSR, the event that current Russian President Vladimir Putin has called the “greatest geopolitical catastrophe” of the 20th century.

Nadaljujte z branjem→

Vir: Twitter

Priznati je treba, da ju je težko ločiti med seboj, če jima zamenjaš frizure. Tudi po retoriki ju težko ločiš. Pa tudi po razgledanosti, ki je na ravni Borata.

Vir: Twitter

… so bile vse laži, ki so jih v predbrexitovski kampanji izrekali desničarski populisti, na čelu z Borisom Johnsonom in Nigelom Farageom, in takoj po “uspešnem” referendumu preklicali. Najbolj znana velika laž je bila, da bodo 350 mio funtov, ki jih “Britanija tedensko pošilja v Bruselj” preusmerili v javni zdravstveni sistem (NHS). V prvem intervjuju po razglasitvi rezultatov je Farage povedal, da je bila ta obljuba “napaka“. Iain Duncan Smith, nekdanji voditelj konzervativne stranke, pa je rekel, da nikoli niso rekli, da bodo ves ta denar namenili za javno zdravstvo, pač pa le “levji delež tega denarja”. Toda lažniv je bil že znesek, saj so uporabljali bruto znesek, brez upoštevanja denarja za kmetijstvo in kohezijska sredstva, ki jih Britanija dobiva iz Bruslja, pravi neto znesek vplačil v bruseljski proračun naj bi bil 150 mio funtov.

Nauk te zgodbe je seveda, da populistom nikoli ne smete zaupati. Toda hudič je v tem, da bo eden izmed njih, Boris Johnson, nekdanji londonski župan in britanska verzija Donalda Trumpa ter glavni protagonist “350-milijonske laži tedensko“, septembra najbrž postal britanski premier.

Nadaljujte z branjem→

Po pričakovanju ima nemško finančno ministrstvo plan nacionalnih prioritet po Brexitu. Handelsblatt razkriva 8-stranski dokument, ki predvideva predvsem troje. Prvič, hitra pogajanja z V. Britanijo glede njenega pridružitvenega statusa, seveda predvsem na trgovinskem področju, kajti nemška industrija potrebuje skoraj 60-milijonski britanski trg. Vendar Britanija ne bi smela v pogajanjih dobiti preveč, ker bi to utegnilo dati “napačne spodbude” ostalim potencialnim “izstopnikom” (Francija, Avstrija, Finska, Nizozemska, Madžarska). Drugič,treba je preprečiti, da bi ostale članice sedanjo povečano negotovost izkoristile za pritisk k večji delitvi rizikov (uvedba evro obveznic). In tretjič, poglobitev integracije je za Nemčijo smiselna le v primeru spremembe EU pogodb, pri čemer bi Evropska komisija morala dobiti pravico veta na nacionalne proračune. Toda v sedanji situaciji bo težko najti konsenz za poglobitev integracije.

Dokument torej ne prinaša nič radikalno novega – pač pa le zaščito nemških interesov, discipliniranje preostalih članic s trdimi pogoji Britaniji in preprečitev rahljanja fiskalne discipline kot posledice povečane politične nestabilnosti.

Bo to dovolj za “spametovanje” (discipliniranje) ostalih članic, da ne rinejo po poti Britanije? Tja, drastično discipliniranje Grčije lani je imelo učinkovit zastraševalni učinek. Sedanja britanska kaotična reakcija na ponesrečen referendum in trd pogajalski zid z EU nakazujeta v podobno smer – “projekt strah” je lahko zelo učinkovit. Razen, kadar je stopnja discipliniranja previsoka in pride do upora prav zaradi drastičnosti disciplinskih ukrepov. Takrat, tako kot v kaznilnicah, faktor strahu zbledi.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Življenjska doba se podaljšuje, delež starejših državljanov narašča in popolnoma logično je, da se mora postopno podaljševati tudi starostna meja pri kateri odhajamo v pokoj. Zaradi tega so tudi nujne korekcije (ali če hočete, reforma) pokojninske zakonodaje, predvsem v delu potrebnih let delovne dobe in zviševanja minimalne starosti, ko pridobimo pravico do pokojnine iz obveznega zavarovanja. Glede teh dejstev seveda ni nobenega dvoma, več pa je dilem v kakšni meri zaostriti pogoje upokojevanja in kakšni bodo javno-finančni učinki teh popravkov. Zadnje večje spremembe pokojninske zakonodaje smo imeli v letih 1999 in 2012, sedaj pa smo dobili v roke tako imenovano Belo knjigo, ki predstavlja izhodišča za razpravo in predlog novih rešitev, ki naj bi stopile v veljavo predvidoma z letom 2020. Nadaljujte z branjem→

Yanis Varoufakis pravi, da je nemški finančni minister Schäuble edini, ki ima po Brexitu plan, kaj z EU v bodoče: z malce korenčka (delna fiskalna unija s skupnim mehanizmom nadomestil za brezposelnost)  in veliko palico (veto na nacionalne proračune) bo evrske članice zaprla v železno kletko. Iz tega po njegovem izhajata dva scenarija. Prvič, da bo kletka zdržala in bo v institucionaliziran post prisiljeno evro območje permanentno izvažalo deflacijo. In drugič, da bo kletka počila, nekaj članic bo zapustilo evro in ultimativno bo izstopila Nemčija.

V glavnem, Varoufakis ne verjame, da je Brexit za evropske voditelje lahko dovolj kredibilna grožnja, da bi v strahu pred implozijo EU razrahljali nesmiselno stroga proračunska pravila. Glede na zelo brezkompromisen in oster odziv voditeljev evropskih inštitucij v petek in glede na včerajšnje izjave uradnega Berlina o nujnosti pospešitve formalnih postopkov za izločitev Britanije, se zdi, da ima Varoufakis prav.

Jaz pa še vedno upam, da bo Brexit spametoval evropske voditelje in razrahljal sedanjo evrsko kletko in da razpad EU ne bo potreben.

Nadaljujte z branjem→

• Why Brexit is worse for Europe than Britain – Larry Summers
• Brexit won’t shield Britain from the horror of a disintegrating EU – Yanis Varoufakis
• Brexit: The Morning After – Paul Krugman
• The triumph of the tabloids – Simon Wren-Lewis
• My Grain of Salt on Brexit and the Risk of XXxit – Francesco Saraceno
• Britain’s Democratic Failure – Kenneth Rogoff
• Brexit will reconfigure the UK economy – Martin Wolf
• Here’s what happens next. – Henry Farrell
• With a single vote, England just screwed us all – Felix Salmon
• Brexit: the Biggest Global Monetary Shock Since 2008 – David Beckworth
• Brexit Vote Throws Britain and Europe Into Turmoil – John Cassidy