Večkrat sem že pisal o tem, da je ekonomija z nekaj predpostavkami poenostavila realni svet in ga naredila predvidljivega. Če predpostavite racionalnega posameznika z racionalnimi pričakovanji in nato te individualne subjekte preprosto združite (seštejete) v gospodinjstva in podjetja, vas nič ne more presenetiti. Resda lahko posamezni subjekt “gre po svoje”, toda v povprečju, v agregatu, se ta stohastika, te individualne anomalije (po predpostavki) med seboj izničijo in dobite predvidljiv svet, kjer posamezniki na podlagi optimizacijskega obnašanja svet vedno znova zavrtijo v optimalno ravnotežje. V tej “ekonomski deželi” ni prostora za “slabe dneve”, menstrualne vplive in drugačne neracionalne odzive posameznikov, ki bi v interakciji z drugimi subjekti tok dogajanja obrnili povsem v drugo smer od začrtanih optimalnih odločitev. Še manj pa je prostora za velika naključja, za “strele na Franza Ferdinanda”, ki bi preokrenili tok zgodovine.
Seveda je to samo fikcija, ekonomska pravljica, pravljična “dežela Nije”, v katero pa makroekonomisti zadnjih 40 let večinsko absolutno in dogmatsko verjamejo. No, ne vsi. Alan Kirman je v zadnjem OECD Insights to dogmatsko verovanje lepo pokritiziral. Povedal je, da – za razliko od drugih znanstvenih ved – samo ekonomisti zanikajo kompleksne adaptivne sisteme, kjer se tok zgodovine oblikuje na podlagi kompleksnih interakcij med posamezniki, ne pa na podlagi šablonskega mehaničnega obnašanja posameznikov, ki optimizirajo svoje odločitve v izolaciji eden od drugega. Če predpostavljate tak pravljični svet z izoliranimi racionalnimi posamezniki, ga seveda ne morete razumeti, kaj šele predvideti in napovedovati bodočega dogajanja.
Nadaljujte z branjem→
