Laganje ni anomalija, ampak modus vivendi te vlade

Zadnjič sem pisal, da imajo ministri te vlade in tudi sam predsednik vlade Miro Cerar “specifičen odnos do resnice” (“Specifičen odnos do resnice” ministra za infrastrukturo in Tudi minister Počivalšek ima problematičen odnos do resnice). No, zdaj se je Tadej Kotnik v Financah lotil še bodoče ministrice Mateje Vraničar Erman (EMV) in pokazal, da ima tudi EMV izrazito nagnjenost k pogostemu laganju in grobim zavajanjem. In to na najvišji ravni – v parlamentu.

Prvič, Kotnik dokazuje, kako je EMV zavajala poslance Državnega zbora glede zakona o nepremičninah, ki je kasneje padel na ustavnem sodišču prav v točkah, glede katerih je zavajala EMV:

Jeseni 2013 je bila snovalka zakona o davku na nepremičnine (ZDavNepr), o protiustavnosti katerega so že med njegovim nastajanjem prihajala mnoga svarila pravne stroke. Prav Vraničarjeva je 13. novembra 2013 v državnem zboru samozavestno zatrjevala, češ da so vsa ta svarila zgrešena, saj da ZDavNepr vsebuje »jasna pravila«, da odmera davka nikakor ne bo »določana na nek arbitraren način, ki si ga je izmislil nek državni uradnik, ki nima nič boljšega v tistem trenutku za početi«, in da bo imel vsak davčni zavezanec »pravico, da se lahko pritoži zoper vse elemente davčne odločbe«, s čimer je poslance prepričala, da so zakon sprejeli. In prav ona je 27. februarja 2014 zagovarjala ZDavNepr še na javni obravnavi ustavnega sodišča, pa v odgovorih na vprašanja sodnikov, ki so se osredotočala prav na arbitrarnost odmere davka in neučinkovitost pritožbe proti tej odmeri, po besedah tam prisotnega znanca »po nekaj začetne vzvišenosti povsem zmrznila«.

Tri tedne pozneje je ustavno sodišče soglasno v celoti razveljavilo ZDavNepr in v obrazložitvi zapisalo, da so določbe, ki v njem opredeljujejo davčno osnovo, davčne stopnje in pravico do pritožbe, v neskladju z ustavo, saj je obravnavana zakonodaja »vzpostavila nevarnost arbitrarne uporabe vrednotenja nepremičnin«, pravico do pritožbe pa »zagotavlja le navidezno«

Vir: Tadej Kotnik, Finance

Drugič, Kotnik dokazuje, da je EMV ne samo zavajala, ampak tudi lagala, tudi pri spremembah zakona o bankah, ki je kasneje predstavljal pravno podlago za razlastitev vseh delničarjev in imetnikov podrejenih obveznic:

Skoraj sočasno z ZDavNepr je na ministrstvu za finance nastajala tudi »izbrisna« novela zakona o bančništvu (ZBan-1) in tudi pri njenem pisanju in tiščanju skozi državni zbor je Vraničarjeva igrala ključno vlogo. Tudi če – ker se o ZBan-1 ustavno sodišče še ni izreklo – odmislimo vse druge očitane kršitve ustave, ki jih je v tem zakonu prepoznalo vsaj ducat pravnih mnenj (od katerih so večino naročili vladajoči!), je dejstvo, da gre ZBan-1 pri posegu v pravico do učinkovitega pravnega sredstva še dlje kot ZDavNepr, saj imetnikom izbrisanih bančnih obveznic sploh prepoveduje vložiti tožbo proti odločbi o izbrisu. O protiustavnosti 347. člena ZBan-1, ki vsebuje to prepoved, je v pravni stroki širok konsenz tudi med pooblaščenimi vložniki zahtev za oceno ustavnosti – varuhinji človekovih pravic, državnemu svetu in ljubljanskemu okrožnemu sodišču se je v tem stališču aprila letos pridružilo še vrhovno sodišče – in tudi ta člen je nastal na ministrstvu za finance pod »mentorstvom« Vraničarjeve v »operativni izvedbi« uradnic Monike Pintar Mesarič in Urške Cvelbar.

Na seji državnega zbora 29. oktobra 2013 je Vraničarjeva zatrdila: »Podoben režim, kot ga vzpostavljamo s predlogom zakona, je bil uveden že v nekaterih drugih evropskih državah. Naj navedem Španijo, Ciper in Nizozemsko.«

Ta trditev je glede Španije in Cipra povsem neresnična, glede Nizozemske pa vsaj zavajajoča.

Vraničarjeva se 29. oktobra 2013 pri zgoraj povzetih lažeh poslancem ni ustavila. Zatrdila jim je še, češ da se po nepotrebnem obremenjujejo s hipotetično možnostjo izbrisa brez nadomestila, saj da je ta »samo skrajni ukrep«, dejanski ukrepi, ki jih bodo izvrševali, pa da bodo »odvisni od konkretnega primera do posameznega konkretnega primera«. Tudi to je bila laž; tajna korespondenca ministrstva za finance iz prve polovice septembra 2013, ki jo je leto zatem razkrilo več slovenskih medijev (na primer Salonski bojevniki, Mladina, 12. septembra 2014, stran 23), jasno kaže, da se je to ministrstvo že takrat – mesec in pol pred nastopom Vraničarjeve pred poslanci – izrecno zavezalo izbrisati brez nadomestila vse delnice, vse hibridne obveznice in še vse podrejene obveznice z dospetjem.

Tudi cilj teh laži Vraničarjeve je bil jasen – zavesti poslance v zmotno prepričanje, da je predlagana ureditev v EU standard (tudi na prvorazrednem Nizozemskem), imetniki obveznic pa bodo obravnavani pošteno na osnovi transparentno izračunanega kapitala (če bo pozitiven, a pod regulatorno ustreznostjo, bodo izbirali med dokapitalizacijo, delno pretvorbo v delnice in delnim odpisom; če bo negativen, a manj od obsega podrejenega dolga banke, bodo izbirali med dokapitalizacijo in pretvorbo v delnice; in zgolj v primeru, če bo bolj negativen od podrejenega dolga banke in dokapitalizacija ne bo uspela, bo mogoč izbris brez nadomestila). In to zavajanje ji je tudi uspelo.

Vir: Tadej Kotnik, Finance

Mateja Vraničar Erman torej prihaja v pravo družbo. Ali še bolje – ima izpričane lastnosti, ki so pomembne za ministrsko pozicijo v Cerarjevi vladi. V matematičnem žargonu bi rekli, da izpolnjuje potrebni in zadostni pogoj za nastop ministrskega mesta v Cerarjevi vladi – zelo dobro ji gredo iz ust izrekanja laži in zavajanja.

Ta vlada oziroma njegova glavna stranka SMC je, kot je napovedovala pred volitvami, resnično vzpostavila nove standarde v politični kulturi. Vzpostavila je laganje / zavajanje / manipulacije kot “etični standard” in kot “potrebni in zadostni pogoj” za ministrovanje. Laganje ni anomalija, ampak je modus vivendi te vlade.

%d bloggers like this: