Must read: Reseach challenging globalisation

… to be continued

Nov šok: Izpostavljenost globalizaciji znižuje inovativnost

Ta teden so Autor, Dorn, Hanson, Shu & Pisano (2016) lansirali novo “bombo”: ameriške panoge in podjetja, ki so bolj izpostavljena kitajski konkurenci, znižujejo inovativnost (merjeno s številom patentov). Pa ne samo to, kitajska konkurenca znižuje tudi globalni obseg prodaje in zaposlenosti izpostavljenih ameriških podjetij, rast dobičkov in vlaganja v R&R. Do sedaj je veljalo, da je teoretično možno, da uvozna konkurenca bodisi spodbuja bodisi zavira inovativnost domačih podjetij, vendar pa je zelo vplivna raziskava Bloom, Draca, and Van Reenen (2008, 2016) pred leti na vzorcu evropskih podjetij pokazala, da kitajska konkurenca res uničuje delovna mesta v podjetjih v nekaterih (delovno intenzivnih) panogah, vendar pa v drugih spodbuja inovativnost, kar naj bi pomenilo dolgoročno prestrukturiranje gospodarstva v pozitivno smer. In večina ekonomistov, tudi jaz, smo tej pozitivni zgodbi zaupali. Zato gre pri ugotovitvah Autorja in ostalih za takšen šok. Obe raziskavi zaradi različne metodologije med seboj nista primerljivi, zato bo treba na podlagi iste metodologije ovrednotiti učinke kitajske konkurence tudi v Evropi.

Continue reading

Revizija projekta drugi tir je proč vržen denar

Pred dvema tednoma sem objavil dva komentarja (tukaj in tukaj) opravljene analize “Preveritev ocenjene vrednosti ter vse možne racionalizacije in optimizacije za projekt drugega tira nove železniške proge Divača – Koper“, ki jo je po naročilu ministrstva za infrastrukturo (oziroma DRSI) izdelala italijanska družba Geodata s.r.l. Tista analiza, ki je bila datirana z dnem 30.9.2016 in je nosila podnaslov “Končno poročilo”, je bila narejena izjemno površno, nestrokovno in v nasprotju z izdanim naročilom. Kot njeno edino kvaliteto je bilo mogoče šteti le to, da je nehote razkrila mnoge napake in šlamparije, ki jih je naredil DRI kot vodja projekta pri pripravi investicijskega programa za drugi tir (denimo, da je bil teren 20% sondiran, da so nepredvidene stroške kaskadno upoštevali večkrat, da so uporabili za 2-krat višje cene na m3 pri gradnji predorov itd.).

No, takrat je bila obramba predstavnikov naročnika, da ne gre za končno poročilo oziroma da so dali izvajalcu številne kometarje, ki jih mora še upoštevati. Prejšnji petek je bila na spletni strani ministrstva (DRSI) objavljena ta končna verzija revizijskega poročila (ki pa je tudi datirana z dnem 30.9.2016 in tudi nosi podnaslov “Končno poročilo”). To drugo “končno” poročilo je sicer 19 strani daljše, vendar ne vsebuje bistvenih sprememb glede na prejšnjo verzijo (6 strani tega dodatka namreč prinese že samo dodan povzetek itd.). Poročilo je še vedno narejeno nestrokovno in v nasprotju z izdanim naročilom, ocene vrednosti alternativnih variant pa so narejene “prek palca”.

Continue reading

Ne kličite nas luzerji, naredite kaj!

Gavin Kelly je napisal dokaj podoben komentar glede učinkov globalizacije kot jaz v Delo ni samo plača, delo je temelj dostojanstva in Trump to očitno razume, le da precej bolj sočno. Pravi, da je zdaj zelo moderno priznavati, da ima globalizacija lahko tudi negativne učinke in nato nakladati o tem, da je treba “luzerjem” zaradi globalizacije “kompenzirati” njihove izgube. Pri tem pa se nihče v resnici noče ukvarjati s tem, kako bi to zares naredili, ali pa preprosto predpostavijo, da bo vse v redu, če jih dajo na socialne transferje. Ampak kot smo že ugotovili, življenje na socialni pomoči ne vrača človeškega dostojanstva, samospoštovanja in spoštovanja okolice. Človeško dostojanstvo se napaja iz tega, da se nekdo kot posameznik čuti koristnega kot član družbe, da ima občutek, da dela koristne stvari, da je primerno dobro plačan za svoje delo in da lahko s svojo plačo ustvari dostojen standard zase in svojo družino in si zagotovi varno starost. Dostojanstveni posamezniki pa tvorijo zadovoljno in stabilno družbo. In dostojanstveni posamezniki, ki se ne bojijo prihodnosti, ne volijo za Trumpa, za Brexit, za LePenovo ali Hitlerja.

Treba je torej nehati nakladati in začeti razmišljati, kako omejiti kapitalske tokove, kako prosto trgovino narediti malce manj prosto, s katerimi industrijskimi politikami spodbujati nastanek novih dejavnosti in novih delovnih mest in koliko skrajšati delovnike (ob isti plači), da bo več ljudi imelo delo.

Ah, zdaj se bo bo predvsem glede zadnjega vsulo jamranje direktorjev, da je to nemogoče, da bi to stroškovno ugonobilo podjetja etc. Toda produktivnost je do danes tako narasla, da to sploh ni več problem. V zgodnjem 19. stoletju je bil delovnik dolg 15 ur dnevno, leta 1819 so ga (za otroke) skrajšali na 12 ur dnevno, leta 1847 so ga (samo za ženske in otroke) skrajšali na 10 ur, po drugi svetovni vojni na 8, danes pa so ga nekatere države že skrajšale na 7 ur, nekatere razmišljajo o 6-urnem. Zelo kmalu to ne bo več noben tabu.

Continue reading

Vladni tepci, ki ne razumejo logistike – kot posla

V ponedeljek je bilo v Bruslju redno srečanje predstavnikov držav ob Baltsko-Jadranskem koridorju (BAC), kjer je koordinator (Evropska komisija) predstavil dosedanji napredek pri izgradnji povsem novega Ten-T koridorja, ki so ga leta 2008 zlobirali Avstrijci. Sedaj na koridorju, ki povezuje Ravenno z Gdanskom (in se širi proti Baltskim državam) poteka 250 projektov, ki naj bi železniške povezave uredili na raven Ten-T standardov. Vrednost zaključenih projektov je 5.5 milijard €, trenutno poteka za 36 milijard € investicij, do leta 2030 naj bi bilo dokončano 532 projektov v skupni vrednosti 70 milijard €. Bilo je tudi rečeno, da bo Avstrija svoja dva največja projekta, zaradi katerih je tudi zlobirala nastanek novega koridorja in obvoz okrog Slovenije (predor Semmering in Koralpska proga med Gradcem in Celovcem), v skupni vrednosti 8.5 milijard €, dokončala po načrtu in bosta začela obratovati leta 2023 oziroma 2026.

Vse to ni nič posebnega, posamezne države pač razumejo pomen železniške infrastrukture in so vanjo pripravljene – zgolj na BAC koridorju – vložiti 70 milijard €. Razlog, da to sploh pišem, je v odnosu slovenskih vladnih predstavnikov do teh zadev. Eno izmed glavnih ozkih grl na tem koridorju je namreč slaba železniška povezava med Koprom in Divačo oziroma manjkajoči drugi tir. No, naši vladni predstavniki na teh srečanjih evropskim kolegom razlagajo, da ‘v bistvu Slovenija tega drugega tira ne potrebuje, zase potrebuje le 30% njegovih kapacitet, preostalih 70% kapacitet je namenjeno za transport do ostalih držav, zato bi te morale biti zainteresirane za gradnjo drugega tira‘. Se ne hecam.

Nekaj tako bedastega lahko izjavi samo popolni bebec ali nekdo, ki čisto nič ne razume transportne infrastrukture in logistike. Kot razvojnega stimulansa in kot posla.

Infrastrukture nobena država ne gradi za to, da pač tam je in da se neko blago pač prevaža sem in tja po njej, če že mora, pač pa (ob okoljskih in drugih motivih) predvsem zato, da (1) z njo omogoči razvoj in delovna mesta industrijskim in storitvenim podjetjem in celim dejavnostim, ki se locirajo ob transportnih žilah, in (2) da omogoči logističnim podjetjem, da na tej infrastrukturi delajo posel, ustvarjajo delovna mesta in posredno fiskalne prihodke za proračun. Continue reading

24 let čakanja … na Iztoka Mlakarja

Tja, na nastop nobenega glasbenika ali skupine nisem tako dolgo čakal. Letos decembra bo minilo natanko 24 let, odkar sem se zaljubil v Iztoka Mlakarja in jadranje. (Zahvala Dušanu, ki mi je predstavil oboje). Mlakarjeva kaseta, njegov prvenec “Štorije in baldorije” in primerna doza alkohola nas je dan in noč spremljala na tistem vremensko nič kaj prijaznem jadranju. In rodila se je fatalna ljubezen do Mlakarja in jadranja.

iztok-mlakar-2016

Continue reading

A case for helicopter money: Monetary financing of fiscal stimulus in a liquidity trap

Eight years after the collapse of Lehman Brothers advanced countries are still struggling to find a way to return to a stable and sustainable growth path. This episode of deep depression and/or prolonged stagnation clearly puts at odds Robert Lucas’ daring conclusions back in 2003 that the “problem of depression prevention” is off the table. Lucas, lulled by a period of Great Moderation with stable growth and low inflation, was referring to then glorified rational expectations approach to macroeconomics implying that with vertical Phillips curve all what monetary policy ought to do is to follow a monetary rule proposed by John Taylor (1993). For monetary authorities, macroeconomic stabilization is relatively simple by following the monetary rule relating the nominal interest rate to inflation gap and output gap. The rule recommends an increase in interest rate when inflation is above its target or when output is above its full-employment level, and vice versa during the economic downturn. Agents with rational expectations will recognize these signals and react by decreasing investments and consumption during the period of tight monetary policy, which in turn will tend to reduce future inflationary pressure. To stimulate the economy during a downturn central bank will cut the interest rate, resulting in agents to react to cheaper money by investing and spending more and contribute to economic recovery by closing the output gap.

Continue reading