Cena vojne za Ukrajino: kolikšna je škoda doslej, koliko stane nadaljevanje in kaj bi prinesel mir?
Včeraj sem pisal o tem, kakšni so bili stroški podaljšanja vojne v Ukrajini za štiri leta in pol za države EU, danes pa objavljam kratko analizo, koliko je ta vojna stala Ukrajino do sedaj, kakšna bo dolgoročna škoda in kakšne ekonomske posledice prinaša podaljšanje vojne še za eno leto kot alternativa miru. Celotna analiza z uporabljenimi viri je dostopna tukaj.
Analiza ocenjuje gospodarsko škodo v Ukrajini zaradi vojne, pri čemer loči škodo zaradi uničenega premoženja in izgubljenega BDP do konca leta 2026 in dolgoročne izgube zaradi manjšega BDP kot posledice žrtev vojne in odseljenih. Čeprav se velik del škode nanaša na dosedanjo škodo zaradi uničene energetske, transportne in gospodarske infrastrukture in izgubljenega BDP do sedaj, pa potencialno največji dolgoročna škoda izhaja iz izgube BDP zaradi trajno odseljenih. Upoštevana sta scenarija, da so odselitve trajne oziroma da se polovica odseljenih po vojni vrne nazaj. V analizi so upoštevani trije scenariji glede števila žrtev: osnovni scenarij, ki upošteva uradne ocene z dobrih 200 tisoč žrtev; srednji scenarij s pol milijona žrtev in drastični scenarij z 1,6 milijona žrtev.
Skupni gospodarski strošek vojne za Ukrajino je po osnovnem scenariju ocenjen na 957 milijard EUR. Od tega ocena vrednosti uničenega premoženja in izgubljenega BDP do konca leta 2026 znaša 452 milijard EUR, 505 milijard EUR pa znaša ocena vrednosti prihodnjega izgubljenega BDP zaradi umrlih in ranjenih v vojni ter odseljenih. Pri umrlih in ranjenih je upoštevanih 25 preostalih delovnih let, pri odseljenih 30. Če se polovica odseljenih vrne, se skupna ocena iz 957 zmanjša na 721 milijard EUR. V srednjem scenariju s pol milijona mrtvih in ranjenih doslej se skupna škoda poveča na 962 milijard EUR, v scenariju 1,6 milijona žrtev pa na 1.045 milijard EUR.
Slika 1: Povzetek dosedanje škode in dolgoročnih izgub zaradi vojne na Ukrajino, osnovni scenarij
Vir: lastni izračuni iz RDNA5, IMF, WDI, BBC, OHCHR, UNHCR in CES. Osnovni scenarij: brez vrnitev odseljenih in brez diskontiranja. Zneski v mrd EUR, zaokroženi brez decimalk.
V analizi ocenjujem tudi, koliko je stalo Ukrajino, ker ni podpisala mirovnega sporazuma z Rusijo, izpogajanega konec marca 2022, ki bi ji prinesel trajni mir. V osnovnem scenariju znaša razlika zaradi nadaljevanja vojne glede na zgodnji mir 786 milijard EUR. Od tega odpade približno 115 milijard na dodatno uničeno premoženje, 167 milijard na dodatni izpad BDP, 32 milijard na prihodnje izgube zaradi novih umrlih in ranjenih ter 472 milijard na trajno odseljene. Ob 500.000 mrtvih in ranjenih skupaj se razlika poveča na 791 milijard EUR, ob 1,6 milijona pa na 874 milijard EUR. Vsakih dodatnih 1.000 umrlih in enako število ranjenih v referenci bi razliko zmanjšalo za približno 0,15 milijarde EUR
Primerjava kaže veliko gospodarsko vrednost zgodnjega konca vojne. Preprosto rečeno: če bi Ukrajina sklenila mirovni sporazum z Rusijo konec marca 2022 (sporazum je bil izjemno ugoden za Ukrajino iz vidika zahtevanih koncesij), bi se izognila kasnejšim neposrednim in dolgoročnim stroškom vojne v višini okrog 790 milijard evrov, kar pomeni približno 4,7 ukrajinskih BDP-jev iz leta 2021 ( 790 / 168,9 = 4,68).
Analiza ocenjuje tudi posledice nadaljevanja vojne. Nadaljevanje vojne bi pomenilo približno 215 milijard EUR finančnih potreb in nastale škode na leto: 109 milijard izdatkov za orožje nad predvojnim proračunom ter 106 milijard nove fizične škode, nadaljnjega izpada BDP in prihodnjih izgub zaradi novih žrtev. Drugače rečeno: nadaljevanje vojne Ukrajino stane več kot en BDP (iz leta 2021) v obliki nastale neposredne in dolgoročne škode. Pri 15.000 mrtvih in ranjenih mesečno vsako dodatno leto vojne pomeni 180.000 novih žrtev in približno 14 milijard EUR dolgoročnih izgub v obliki manjšega BDP. K temu se pridružujeta novo uničenje in nadaljnji izpadi proizvodnje.
Trajen mir bi te izgube ustavil in omogočil pogoje za vrnitev dobršnega dela odseljenih, s čimer bi se zmanjšala dogoročna škoda zaradi vojne. Ob dosegljivem trajnem miru se zato nadaljevanje pri takšnih stroških ekonomsko ne izplača. Nadaljevanje vojne bi bilo ekonomsko upravičljivo le, če bi preprečilo večjo prihodnjo škodo, kot jo povzroča. Prikazani izračuni zato močno podpirajo dosegljiv trajen mir namesto nadaljevanja vojne.
The War on Drugs
To je res najboljša muzika, kar trenutno obstaja (in ni staro 40 let)
Res Nullius – Đoni se vrača
Danes mi je Tomi, menedžer Res Nullius, prijazno poslal njihov nov CD – Poker Mizantropov.
Ta pravi Nullius zvok. Še vedno so z naskokom najboljši slovenski rock bend.
Zdaj prihaja čas, da to preizkusimo še na živih nastopih.
Kakšni so stroški podaljšanja ukrajinske vojne za štiri leta in pol za EU
V današnjem Dnevniku je moj komentar glede ekonomskih stroškov, ki so nastali državam EU zaradi njihovega forsiranja nadaljevanja vojne v Ukrajini za štiri leta in pol. V nadaljevanju je nekoliko širši povzetek analize z izračuni, ki sem jih naredil; celotna analiza pa je dostopna tukaj.
Spomladi 2022 sta delegaciji Ukrajine in Rusije izpogajali osnutek mirovnega sporazuma. Nakar je v Kijev priletel tedanji britanski premier Boris Johnson in ukrajinskim voditeljem odsvetoval podpis sporazuma z Rusijo in zagovarjal nadaljevanje vojne. Britanska vlada je ob obisku napovedala dodatno vojaško in finančno podporo, Johnson pa je Ukrajincem javno zagotavljal, da bodo zmagali.
No, štiri leta in pol ter milijon in pol mrtvih ali ranjenih Ukrajincev kasneje je ob povratku k pogajanjem je očitno, da se Ukrajini nadaljevanje vojne po zahodnem nasvetu ni izplačalo. Prav tako se ni izplačalo državam EU. Strošek nadaljevanja vojne je za članice EU astronomsko visok.
Skupni bruto znesek ekonomskih stroškov nadaljevanja ukrajinske vojne za EU znaša dobrih 4 tisoč milijard evrov, od tega skoraj je za skoraj 2 tisoč milijard evrov izpada BDP glede na predvojne napovedi, dobrih 1.400 milijard evrov znašajo dodatni stroški za energijo glede na cene iz 2021, za 340 milijard evrov je izgubljenega neposrednega izvoza v Rusijo, za 212 milijard evrov je bilo pomoči Ukrajini in za 114 milijard evrov je bilo zmanjšanja stanja evropskih neposrednih tujih investicij v Rusiji. Celoten strošek nadaljevanja ukrajinske vojne znaša 27,2 % BDP EU iz leta 2021.
Slika 1. Bruto seštevek stroškov nadaljevanja ukrajinske vojne
Ekranizacija Pod svobodnim soncem, ali pa vsaj Narnialand
V torek sem na konferenci “Kultura, ki ustvarja gospodarstvo: Čas je za skupno AV-politiko” predstavil analizo o ekonomskih in družbenih učinkih spodbujanja AV (filmske) dejavnosti v Sloveniji, pri čemer je fokus analize usmerjen na učinke spodbujanja tujih filmskih produkcij v Sloveniji.
Nekdanja Jugoslavija in njene naslednice so bile filmske lokacije za mnoge znane tuje filmske produkcije:
Vendar pa je bila nekdanja Jugoslavija pri tem bistveno bolj uspešna. Največje domače produkcijske hiše (Jadran film, Avala film) so sodelovale z največjimi tujimi produkcijskimi hišami v koprodukcijah. Si predstavljate, da je izjemna filmska zvezda tistega časa Omar Shariff pri nas snemal v glavni vlogi v filmu Džingiskan? Ali da je vlogo Josipa Broza Tita v jugoslovanskem filmu Sutjeska (1973) igrala največja filmska zvezda tisstega časa – Richard Burton? Ali da so vrhunske zvezde tistega časa – Orson Welles, Franco Nero – igrali v jugoslovanskem filmu Bitka na Neretvi? Danes se zdi to nepredstavljivo.
Po četrt stoletja evra so se razlike v razvitosti med prvotnimi članicami povečale namesto zmanjšale
Evro naj bi spodbudil gospodarsko rast in zmanjšal razvojne razlike med članicami. Toda razpršenost BDP na prebivalca je bila med prvotnimi dvanajstimi članicami leta 2025 za skoraj 38 % večja kot ob uvedbi evra leta 1999.
Evropska komisija je v študiji One Market, One Money leta 1990 predvidevala, da bo monetarna unija z odpravo stroškov menjave valut in tečajnega tveganja povečala učinkovitost skupnega trga. Nižja premija za tveganje naj bi pocenila financiranje, spodbudila naložbe in vsaj srednjeročno pospešila rast. Manj razvite regije naj bi dobile priložnost za hitrejše dohitevanje. Od skupne valute se je pričakovalo precej več kot priročnejše plačevanje na potovanjih — prispevala naj bi k hitrejšemu razvoju in zmanjševanju razlik v razvitosti.
Kaj se je zgodilo med 14. in 20. oktobrom 2026?
Seveda je naslovno vprašanje zgolj retorične narave. Ne gre za vprašanje, kaj se je zgodilo v enem tednu, da je Zelenski za 180 stopinj zamenjal svoje stališče (ker bi to itak moral, saj je kapitulacija Ukrajine le vprašanje časa), pač pa je ključno vprašanje, ali se bo s predlagano rešitvijo strinjala Rusija.
Dvomim. Le zakaj bi? Kaj bi s tem pridobila? Zamrznjeni konflikt in tuje sile na meji niso rešitev, če je nasprotnik na tleh in onstran obupa.
Update:
In seveda se nisem zmotil (no, komurkoli, ki ima IQ višji od sobne temperature, je bilo to jasno)
Ko AfD zveni razumneje od Bruslja, ima Evropa problem
Max Griera v članku »AfD’s Alice Weidel to unveil plan to downsize the EU«, objavljenem včeraj v Politicu, predstavlja načrt radikalne preureditve evropskih institucij. AfD najprej predlaga spremembo evropskih pogodb in zmanjšanje pristojnosti EU, neposredni izstop Nemčije iz Unije in evrskega območja pa postavlja v ozadje. Jedro predloga je prenos odločanja o ključnih ekonomskih in političnih zadevah nazaj v nacionalne prestolnice. Neposredne volitve v Evropski parlament bi nadomestili delegati nacionalnih parlamentov, Evropsko komisijo bi omejili na administrativne naloge, Sodišče EU pa nadomestili z arbitražnim organom. Nadnacionalne institucije bi tako izgubile velik del sedanje politične in pravne avtonomije.
Ali so ukrajinski napadi na ruske rafinerije vplivali na cene dizla v ZDA?
Po “dizelskem dogovoru” prejšnji konec tedna med ZDA in Rusijo, po katerem se je nekoliko “utrgalo” ukrajinskemu predsedniku Zelenskemu, je Donald Trump včeraj začasno odpravil še določbe nedavno sprejetega “Lindsey Grahamovega zakona”, ki je predvidel ekstremno visoke carine na vse rusko blago (seveda na energente) in blago vseh držav, ki kupujejo rusko in iransko nafto:
Jasno, ameriški volilci so izrecno in izjemno občutljivi na cene goriv (nobena administracija, v času katere je prišlo do veliekga porasta cen goriv, ni bila uspešna na naslednjih volitvah), zato Trump rešuje, kar se rešiti še da pred novembrskimi vmesnimi volitvami. Vendar pa je ključno vprašanje v tej zgodbi, ali drži njegova teza, da so na porast cen dizla vplivali ukrajinski napadi na ruske rafinerije, ki naj bi onesposobili približno polovico ruskih kapacitet za proizvodnjo dizla in zaradi česar naj bi Rusija dramatično zmanjšala ali celo zaustavila izvoz dizla.
Jasno je, da Trumpova teza – povsem izolirano – ne more držati oziroma da jo je težko dokazati, kajti v istem obdobju sta delovala dva šoka – dramatično zmanjšanje pretoka dizla (ne surove nafte, sploh pa ne v zadnjih treh mesecih) skozi Hormuško ožino zaradi ameriške vojne proti Iranu in intenzivirani ukrajinski napadi na ruske rafinerije, ki so vodili do ruskega zmanjšanja izvoza dizla. Oba dogodka je zato treba obravnavati skupaj.
V (proukrajinskem ameriškem) Institute for Study of War (ISW) so pohiteli z analizo oziroma priročnim grafom, ki naj bi kazal, da ukrajinski napadi na ruske rafinerije naj ne bi vplivali na cene dizla v ZDA, pač pa naj bi bila korelacija predvsem z začetkom ameriške vojne proti Iranu.
You must be logged in to post a comment.