Odgovor, ki ga na zahodu nočejo slišati, je: ker ne išče hitre zmage, ampak globoko zmago. Cilj je geopolitično predrugačiti svet, ustvariti multipolarni svet, to pa je mogoče samo z efektivno razorožitvijo zahodnih držav. Rusija in Iran danes počneta točno to – Rusija bo z vojno v Ukrajini efektivno razorožila države EU in V. Britanijo, hkrati pa v precejšnji meri tudi ZDA. Iran pa bo efektivno razorožil ZDA in Izrael in ZDA vojaško pregnal iz Bližnjega vzhoda. Glavni zmagovalec pa bo (ob Rusiji, Iranu in BRICS) predvsem Kitajska, kajti z razorožitvijo ZDA in umikom iz Bližnjega vzhoda se bodo ZDA postopoma umaknile tudi iz Azije – nazaj v svojo zahodno hemisfero. Kitajska dobiva to geopolitično vojno brez enega samega strela. Zanjo se bojujeta Rusija in Iran.

Gledamo zgodovinske geopolitične premike, le da se jih večina ne zaveda. Spodaj je dober zapis na temo vloge rusko-ukrajinske vojne v tej geopolitični vojni, katerega avtor je Yan Amar (strojni prevod).

Yan Amar

Mnogi še naprej z osupljivo naivnostjo ponavljajo, da bi Rusija s svojo vojaško močjo lahko Ukrajino strla v le nekaj tednih.

To je poenostavljena razlaga, ki povsem spregleda globljo naravo tega spopada.

Moskva ne vodi vojne proti državi s štiridesetimi milijoni prebivalcev. Prek Ukrajine se spopada s celotnim atlantističnim blokom, z Natom kot celoto, njegovimi obveščevalnimi službami, arzenali, sateliti, vojaško industrijo in medijskim strojem.

Ukrajina je zgolj prizorišče vojaških operacij, bojišče v prikriti svetovni vojni.

V takšnih razmerah zamisel o hitri zmagi nima smisla.

Da, Rusija bi lahko Kijev v nekaj dneh zravnala z zemljo.

Da, lahko bi uničila ukrajinsko infrastrukturo in državo povsem razdejala.

Toda takšna odločitev bi imela izjemno visoko človeško in politično ceno: več deset tisoč mrtvih civilistov, soglasno mednarodno obsodbo, prekinitev odnosov s strateškimi partnerji in izgubo vpliva na globalnem jugu.

Moskva je zato izbrala bolj prefinjeno, počasnejšo, a tudi precej bolj ambiciozno strategijo.

Nadaljujte z branjem→

Napoved francoskega predsednika Emmanuela Macrona in nemškega kanclerja Friedricha Merza o novih evropskih trgovinskih pooblastilih odpira vprašanje, ali je EU pripravljena na posledice zaostrovanja s Kitajsko. Po poročanju Euronews sta 5. oktobra 2026 predlagala hitrejše omejevanje dostopa do evropskega trga, zmanjševanje dobavnih odvisnosti in pripravo na povračilne ukrepe. Gre za politično pobudo, katere smer je jasna – največji evropski gospodarstvi želita tržno velikost EU uporabiti kot močnejši pritisk na trgovinske partnerje, pri čemer je Kitajska primarna tarča. Ta francosko-nemška pobuda za zaostritev trgovinskih ukrepov proti Kitajski seveda odpira vprašanje, kako tvegana bi bila takšna trgovinska vojna in kdo bi v vojni, v kateri bosta izgubili obe strani, izgubil več.

Predvidevam,da sta oba voditelja največjih evropskih gospodarstev pred podpisom tega pisma pred seboj imela skrbno pripravljene analize ranljivosti, ki jih mi ne poznamo. No, jaz sem naredil svojo analizo ranljivosti na osnovi javno dostopnih podatkov, analiz in informacij. In meni ugotovitve analize niso všeč. Zato upam, da veliki fantje, ki vodijo Evropo, vedo, kaj počnejo.

Spodaj so ugotovitve moje analize ranljivosti. Opozarjam pa, da gre za dolgo branje.

Povzetek: Asimetrija izvoznih tveganj in kritičnih dobav

Francosko-nemška pobuda za zaostritev trgovinskih ukrepov proti Kitajski odpira vprašanje, kako tvegana bi bila takšna trgovinska vojna in kdo bi v njej izgubil več. Namen te analize je oceniti potencialne izgube na obeh straneh: koliko izvozne prodaje bi izgubili Kitajska in EU, katere industrijske panoge bi bile najbolj prizadete ter kakšne posledice bi imela prekinitev dobav ključnih surovin in komponent za evropsko gospodarstvo. Pri tem je odločilno, kako hitro bi lahko vsaka stran nadomestila izgubljene kupce in dobavitelje ter ohranila proizvodnjo.

Pri neposredni izgubi izvoznega trga bi bila bolj prizadeta Kitajska: kitajska prodaja v EU je skoraj dva in pol krat večja od evropske prodaje na Kitajsko. Izpostavljenih je 496,2 mrd EUR kitajske in 199,5 mrd EUR evropske prodaje. Kitajska bi torej absolutno izgubila približno 2,5-krat več izvoza kot EU. Vendar bi izpad kritičnih kitajskih dobav prizadel evropsko proizvodnjo tudi za vse druge trge. Zato večjia vrednost kitajskega izvoza ne pomeni, da je trgovinska vojna za EU manj nevarna.

Glede neposredne izgube izvoznega trga je Kitajska bolj izpostavljena – njen izvoz v EU predstavlja 14,8 % celotnega kitajskega izvoza in 2,9 % njenega BDP, medtem ko izvoz EU na Kitajsko predstavlja 7,5 % celotnega izvoza EU zunaj Unije in 1,1 % njenega BDP. Kitajska izvozna izpostavljenost je tako glede na velikost gospodarstva približno 2,7-krat večja od evropske. Dejanski padec BDP bi bil odvisen od domače dodane vrednosti v tem izvozu in možnosti nadomestitve izgubljene prodaje. EU pa bi lahko utrpela širšo industrijsko škodo, če bi prekinitev kitajskih dobav ključnih surovin in komponent omejila tudi njeno proizvodnjo za domači in druge izvozne trge.

Nadaljujte z branjem→

Zlato pravilo: Ne obmetavaj se s kamni, če živiš v stekleni hiši. Ne zajebavaj se z norimi Hutijci, če ne moreš zaščititi vitalne energetske in transportne infrastrukture.

Savdijci so to enkrat že dojeli, vendar pozabili. Izraelci in Američani pa v konfliktu z Iranci tudi. Le da so Iranci na “very next level”, česar se Izraelci in Američani nočejo zavesti.

There is an old saying that people who live in glass houses should not throw stones. Saudi Arabia would be wise to remember it as the confrontation with the Houthis escalates.

The problem is not Saudi Arabia’s ability to hit the Houthis. It can, and it can hit them hard. The problem is what comes next.

Saudi Arabia has a great deal to protect: oil facilities, export terminals, airports, ports, desalination plants, and other critical infrastructure. The Houthis do not have to defeat the Saudi military to hurt the Kingdom. They simply have to show that every round of escalation comes with a price.

And this is not the same Houthi organization Saudi Arabia confronted a decade ago. Years of Iranian assistance, technology transfer, training, and local weapons production have significantly improved its missile and drone capabilities. The Houthis have also shown that they are willing to absorb considerable punishment without necessarily changing course.

Nadaljujte z branjem→

Preberite, kajti boljše definicije ne boste našli.

Let me explain what winning means here.

The US-Israeli war of aggression was defeated soundly by Iran in March. It was proven beyond reasonable doubt that the US does not have the military means to disarm Iran.

The protracted war of the sieges that has been underway since is about 1 thing and 1 thing alone: will the US accept Iranian authority to control Hormuz?

That is the Iranian ask that the US cannot give; not unless the costs of doing so become prohibitive.

The reason the US cannot give that — why it cannot ‘walk away’ — is that it is tantamount to turning the Persian Gulf into an Iranian lake, as @vali_nasr put it. In effect, Iran would become the regional hegemon of the gulf and a world power in control of half the world’s oil.

This is the Hormuz Question. This is the dispute. Everything else can be negotiated. The war must go on until this fundamental dispute is resolved one way or another. Either Iran must give up this ask and accept free transit, or it must coerce the US into capituation.

Nadaljujte z branjem→

Nemčija in Francija predlagata bistveno razširitev pristojnosti Evropske komisije pri omejevanju dostopa do evropskega trga. Kot poroča Euronews v članku »Germany and France agree new trade tool to counter China«, sta Emmanuel Macron in Friedrich Merz predsednici Komisije Ursuli von der Leyen poslala skupno pismo s predlogom novih trgovinskih instrumentov in spremljajočim dokumentom o svetovnih gospodarskih neravnotežjih. Pobudo utemeljujeta z nevarnostjo obsežnega industrijskega šoka, ki ogroža avtomobilsko, kemično, farmacevtsko in letalsko industrijo ter proizvodnjo industrijskih strojev. V ozadju je predvsem odnos s Kitajsko, ki ga Bruselj označuje za nevzdržnega: po oceni, navedeni v članku, je trgovinski primanjkljaj EU s Kitajsko leta 2025 dosegal približno milijardo evrov na dan.

Osrednja novost bi bil instrument za hiter odziv na ravnanje tretjih držav, ki s političnimi ali gospodarskimi ukrepi povzročajo resna in sistematična izkrivljanja evropskega trga. Komisija bi lahko omejila dostop do enotnega trga, ki ga Berlin in Pariz razumeta kot glavni evropski pogajalski vzvod. Predlagani način odločanja bi precej olajšal ukrepanje: ukrep bi se aktiviral, razen če bi mu nasprotovala kvalificirana večina držav članic. Komisiji torej ne bi bilo treba najprej zbrati takšne večine za podporo ukrepu. Instrument bi formalno veljal za vse države ter zajemal različne oblike izkrivljanja konkurence, od subvencij do manipuliranja z valutnim tečajem, njegov obseg pa bi lahko segal od posameznih proizvodov do celotnih sektorjev.

Nadaljujte z branjem→

Promet skozi Hormuško ožino se povečuje. Toda nove informacije odpirajo vprašanje, ali tankerji prehajajo zaradi ameriške vojaške zaščite, dogovorov z Iranom ali kombinacije obojega. Če nekateri izvozniki Teheranu plačujejo za prehod, je lahko obnova naftnih tokov tudi vir iranskih prihodkov — in nevarno zavajajoč signal, da se energetska kriza umirja.

Več nafte na svetovnem trgu je dobra novica za kupce. Ni pa nujno dokaz, da je Washington zlomil iranski pritisk na Hormuško ožino. V prispevku, objavljenem 4. oktobra 2026, Trita Parsi ponuja drugačno razlago: del povečanega prometa naj bi bil rezultat dogovorov med Iranom in nekaterimi državami Sveta za sodelovanje v Zalivu. Parsi piše, da je o teh dogovorih slišal neposredno od iranskih sogovornikov, ki trdijo, da nafta odhaja predvsem zato, ker Iran to dovoljuje. To je pomembna nova navedba, vendar še vedno navedba ene strani konflikta, ne pa objektivno dejstvo.

Nadaljujte z branjem→

Motiviran z izjavami nemškega kanclerja Merza v Kijevu sem umetni inteligenci zastavil vprašanje: Ali lahko Rusija dlje zdrži nadaljevanje vojne v Ukrajini, kot ga lahko države EU financirajo? Naročil sem, naj upošteva objektivna dejstva in statistične podatke, stanje na boljišču, ekonomsko in vojaško situacijo v Rusiji, Ukrajini in državah EU ter kompleksno strukturo odločanja v EU. Spodaj je analitični odgovor UI.

Če primerjavo postavimo na dejansko pripravljenost za mobilizacijo virov, ima Rusija močnejši položaj, kot ga pokaže primerjava z velikostjo evropskega gospodarstva. V vojni izčrpavanja ne odloča celoten potencialni BDP podpornikov, temveč sredstva, ki jih njihove vlade dejansko odobrijo, pravočasno izplačajo in pretvorijo v uporabno vojaško moč. Večji evropski BDP zato ni zadosten odgovor na vprašanje, kdo lahko zdrži dlje. Rusija razporeja sredstva neposredno za lastno vojno, Ukrajina pa mora svoje omejene vire dopolnjevati s pomočjo politično raznolike koalicije. Moja ocena je, da ta razlika Rusiji daje prednost pri vzdržljivosti: ob nadaljevanju sedanjega načina evropskega odločanja je verjetnejše, da bo podpora zaostajala za ukrajinskimi potrebami, kot da bo Rusija v naslednjih dveh ali treh letih zaradi pomanjkanja financ prisiljena končati vojno. To je pogojna strateška presoja, ne ugotovitev, da je evropsko prenehanje pomoči že odločeno.

Nadaljujte z branjem→