Eskalacija v vojni ZDA proti Iranu je šla bistveno predaleč:

• uničevanje celotne energetske infrastrukture v Zalivu, kar pomeni fizično globalno umanjkaanje petine nafte in LNG, tretjine umetnih gnilih in dveh petin žvepla. Ne gre več za koliko dni / tednov ne bo nafte, pač pa za koliko let ne bo nafte, LNG, gnojil, žvepla;
• iranski napad na ameriško-britansko vojaško bazo Diego Garcia sredi Indijskega oceana, kat tvega ameriško all-in vključitev ZDA v to vojno (Diego Garcia je lahko novi Pearl Harbour).

Čas je, da Kitajska in Rusija začneta z diplomatsko kampanjo, da se konča ta vojna med ZDA in Iranom. Kajti naslednji korak je popolno uničenje energetske infrastrukture in nato jedrska opcija. Celoten svet lahko pade v dolgotrajno stagflacijo (v slogu 1970-1982) ali v totalno tretjo svetovno vojno.

Oboje je treba preprečiti, dokler je sploh še možno.

Edino Kitajska in Rusija imata to moč kot zunanji opazovalki, da lahko diplomatsko posredujeta za dokončanje te vojne.

Ko so 28. februarja 2026 ameriški in izraelski bombniki poleteli proti Iranu, so načrtovalci v Pentagonu pričakovovali hiter in odločilen udar, ki bi za vedno spremenil ravnotežje moči v regiji. Namesto tega so sprožili verižno reakcijo, ki utegne pomeniti začetek konca ameriške globalne hegemonije.

To, kar se zdaj dogaja v Hormuški ožini, bo zgodovina najverjetneje zapisala kot prelomnico, primerljivo z letom 1956, ko je izguba nadzora nad Sueškim prekopom Britaniji dokončno pokazala, da ni več imperij, na katerem sonce nikoli ne zaide. Ko je egiptovski predsednik Naser leta 1956 nacionaliziral Sueški prekop, sta Velika Britanija in Francija v zavezništvu z Izraelom poskušali vojaško obnoviti nadzor. A ne le da nista uspeli – operacija je pospešila njun propad kot kolonialnih sil in dokončno potrdila, da sta novi velesili ZDA in Sovjetska zveza.

Danes se podobna dinamika odvija v Perzijskem zalivu. Vlogo zahajajoče velesile igrajo ZDA.

Nadaljujte z branjem→

What just happened?

At 2:30 PM ET today, CBS News reported that President Trump was considering “boots on the ground” in Iran.

Then, at 3:43 PM ET, President Trump said “I don’t want to do a ceasefire with Iran,” with the S&P 500 hitting a new 2026 low.

Exactly 90 minutes later, at 5:13 PM ET, President Trump said the US is “considering winding down” the war with Iran.

Between the 3:43 PM ET and 5:13 PM ET comments, the S&P 500 had already risen nearly +1% on NO news.

By 6:15 PM ET, the S&P 500 rallied +1.8% from its low, adding +$900 BILLION in market cap.

Markets are now closed until Monday.

Drago Babič

V zadnjih dneh se je vojna z Iranom še zaostrila po napadu Izraela na kopenske inštalacije za procesiranje zemeljskega plina v Asaluyehu, ki prihaja iz južnega dela plinskega polja Pars v Arabskem zalivu, ki je največje znano plinsko polje na svetu. To polje, ki zagotavlja 75% plina Iranu, si Iran deli s Katarjem, ki iz severnega dela tega polja načrpa večino svojega plina in je največji svetovni proizvajalec utekočinjenega zemeljskega plina (s tujko LNG-liquified natural gas).

Ta napad naj bi izvedel Izrael svojevoljno, brez soglasja ZDA. To potrjuje pisanje D.Trumpa na omrežju X in pisna odstopna izjava J. Kenta, direktorja ameriškega protiterorističnega urada, ki jo je podal pred kratkim ravno zaradi prevelikega vpliva Izraela na zunanjo politiko ZDA. Vendar so Trumpa na laž postavili trije izraelski visoki uradniki, ki pravijo, da jebil napad koordiniran (Vir: Axios). Drugi ugledni ameriški politično strateški strokovnjak, J. Mearsheimer, pravi, da je bil to odgovor oziroma sabotaža Izraela Trumpovega tajnega dovoljenja Iranu, da zaradi zadržanja cene surove nafte pod 100 $ za sodček prodaja nafto na svetovnem trgu in tako onemogoči olajšanje Iranu in zaostri vojno z Iranom, v katero vleče ZDA.

Nadaljujte z branjem→

Donald Trump menjuje razpoloženje zelo hitro – včasih do bile to ure, zdaj so že skoraj minute. No, danes je imel v roku dveh ur tri različna stališča glede njegove zmagae nad Iranom. Najprej je govoril o veliki zmagi. Nato je proti regiji napotil nekaj tisoč marincev z misijo, da osvojijo Hormuško ožino in iranski naftni terminal na otoku Kharg (okrog 600 kilometrov proti zahodu). Danes zvečer pa je objavil (pa ne vem, če je to res zadnja njegova objava), da so ZDA v Iranu zmagale, da so dosegle vse cilje in da se vojaško umikajo iz operacije, Hormuško ožino pa naj nadzirajo tisti, ki jo uporabljajo.

Seveda bi bilo super, za celoten svet (razen za Izrael), če bi Trump mislil resno, torej razglasil zmago in poslal vojsko domov. Problem pa je, da je verjetnost, da bo ta njegova odločitev preživela nekaj ur, dokaj skromna. Bomo videli, če bo trajala do jutra.

Dodatek 21.3.

Ponoči je Iran z dvema balističnima raketama napadel ameriško-britansko vojaško bazo Diego Garcia, 4000 km stran sredi Indijskega oceana. Kar pomeni, da Iran želi pregnati ZDA iz regije.  Zadeva smrdi po Pearl Harbourju oziroma Iran ne pušča možnosti razglasitve zmage in umika.

Jiang Xueqin je kitajski profesor, ki je zaslovel leta 2022 kot ustvarjalec YouTube kanala Predictive History (»Profesor Jiang«), kjer predava o zgodovini, geopolitiki, filozofiji in »prediktivni zgodovini«. Uporablja zgodovinske vzorce, teorijo iger in analizo, da napoveduje prihodnje dogodke (npr. velike vojne, premike velesil, konec Pax Americana itd.).Posebej je postal viralen v letu 2024–2026, ker je v predavanjih leta 2024 napovedal:

• vrnitev Donalda Trumpa na oblast,
• da bodo ZDA začele vojno z Iranom,
• da bodo ZDA v takšni vojni na dolgi rok izgubile (zaradi geografije, vzdržljivosti, ekonomije itd.).

Ko so se te napovedi (ali del njih) uresničile v kontekstu aktualne vojne v letu 2026, so ga na družbenih omrežjih (zlasti na Kitajskem, v arabskem svetu in na Zahodu) začeli imenovati »kitajski Nostradamus«. Njegovi klipi o Iranu, Izraelu, ZDA, civilni vojni v Ameriki in podobnih temah dosegajo milijone ogledov (kanal + klip kanali kot Prof. Jiang Clips imajo več sto tisoč naročnikov).

V pravkar objavljenem intervjuju pri Carlsonu Tuckerju je analiziral, kaj se bo zgodilo v svetu zaradi ameriške vojne z Iranom in kakšne bodo globalne posledice po ameriškem porazu.

V nekdanji Jugoslaviji smo se pritoževali, da Slovenija nima nekega vpliva, da nima prostora za razvoj. No, zdi se, da smo v EU prišli z dežja pod kap. Opravka imamo samo še s tem, česa ne smemo.

In tudi svoboda govora je padla na podobno raven.

Zavzteje Hormuške ožine spominja na britansko-francosko-ruski poskus, da bi zasedli turški ožini Bosfor in Dardanele ob začetku 1. svetovne vojne. Ni se dobro končalo za zaveznike.

The Gallipoli campaign (1915–1916) was a disastrous Allied attempt during WWI to knock the Ottoman Empire out of the war by seizing the Dardanelles strait and capturing Constantinople. It failed primarily due to strategic hubris and poor planning: the Allies grossly underestimated the Turkish defenders, relied on faulty maps, and suffered from fractured leadership between naval and land commanders. Initial naval assaults were stymied by hidden minefields, and subsequent land invasions devolved into a bloody, eight-month stalemate in treacherous terrain, eventually forcing a total evacuation after roughly 500,000 total casualties.

Nadaljujte z branjem→

Trump and Netanyahu see the same mirages as Saddam

On September 22, 1980, Saddam Hussein assembled a force of 50,000-70,000 men, 2,500-3,000 tanks, IFVs and APCs, supported by about 120-150 aircraft and 400 pieces of artillery/MLRS, and invaded the Iranian province of Khuzestan.

The Iraqi army of the era was modern, well-equipped, and technologically superior. Capitalizing on the chaos sown by the Islamic Revolution, it surged across the Iranian plains. With such a massive force, it seemed invincible, who could have possibly stood in its way?

The advance was rapid. In less than a week, the Iraqi tanks crossed the Karun River and surrounded key cities. The flat topography of Khuzestan favored the armored doctrine. Until the advance stopped.

When they tried to enter Khorramshahr, the Iraqi vehicles got stuck in narrow streets and were hunted by Iranian militiamen with grenade launchers (RPGs). This forced Saddam to divert even more troops to the south, turning the place into a meat grinder.

Nadaljujte z branjem→

Robert Pape, profesor politologije na univerzi v Chicagu, specializiran za varnostna vprašanja, ima prav: vojna proti Iranu je v skladu z eskalacijsko lestvico prešla na višjo raven, vendar ta eskalacijski preskok ni linearen, pač pa eksponenten. Vojaške eskalacije po določeni stopnji ni več mogoče kontrolirati, pač pa gre po svoji logiki. Vojna proti Iranu je iz logike disrupcije (transaportnih poti za energente in surovine) prešla v fazo sistemske destrukcije.

To v praksi pomeni, da se ne pogovarjamo več o tem, koliko tednov bo ostala zaprta Hormuška ožina, pač pa koliko let bo potrebnih, da se ponovno vzpostavijo porušene enrgetske kapacitete in energetska infrastruktura. Eno je zaustaviti promet z naftnimi in plinskimi tankerji, povsem nekaj drugega pa je uničiti plinska in naftna polja in rafinerije ter plinske in naftne terminale. Pri prvem se pogovarjamo o nekaj dnevih ali tednih, pri drugem pa o letih. O letih, ko na trgu sistemsko zmanjka denimo 10-20 % energije in ključnih surovin. Pogovarjamo se o dolgotrajni inflaciji in recesiji, pogovarjamo se o dolgotrajni stagflaciji.

Morda sta Izrael in ZDA bila pripravljena plačati ceno disrupcije, toda Iran je v svojem eksistenčnem boju z uničevanjem energetske infrastrukture postavil bistveno višjo ceno. Nima druge izbire, sicer ga čaka usoda Libije in Iraka. Problem je, da te eksponencialne eskalacije ni mogoče zaustaviti, saj bi v ta namen ZDA in Izrael morala priznati poraz. Tega pa ne želita ali si tega politično ne moreta privoščiti. Kar pomeni, da bo celoten svet plačal izjemno veliko ceno za ta nepremišjen in slabo pripravljen izraelsko-ameriški napad na Iran.

Očitno je, da se politiki tega ne zavedajo. Ne ameriški in ne evropski.

____________

The next phase will not just be more intense. It will be fundamentally different.

What is changing is not the level of violence. It is the nature of harm.

We are now approaching that threshold.

The Persistent Illusion of Controlled Escalation

Most observers still believe escalation is a matter of degree.

More strikes. More retaliation. More pressure.

This assumes the war is simply intensifying along a familiar path. It is not.

Escalation is not linear. It is structural – it crosses thresholds.

What appears as gradual escalation is often a transition between fundamentally different phases of conflict. Leaders believe they are calibrating force. In reality, they are moving the war across thresholds that change what strategies are available – and the level of costs they will pay.

Once those thresholds are crossed, the logic of the war changes with them.

The Escalation Trap in Deeper Focus

The escalation trap is not just that wars expand. It is that efforts to control the conflict create pressures that make major escalation across thresholds more likely.

We saw this in the opening of the Iran war.

A U.S.–Israeli leadership strike intended to produce a quick and decisive victory did not topple the regime. Instead, it triggered a response the attackers did not anticipate. Iran did not simply retaliate—it adapted, expanding the battlefield through horizontal escalation that raised costs across shipping, regional partners, and critical infrastructure.

Each move by the stronger side to “win” quickly created new incentives for the weaker side to widen and deepen the conflict.

Nadaljujte z branjem→