Pogajanja med ukrajinsko delegacijo in Trumpovima odposlancema Stevom Witkoffom ter Jaredom Kushnerjem so se 9. oktobra v golf  klubu Shell Bay na Floridi sprevrgla v oster spor. Po poročanju Le Monda je vodja urada ukrajinskega predsednika Kirilo Budanov med skoraj triurnim srečanjem komaj zadrževal jezo. Ameriška sogovornika sta razpravo o prihodnosti Ukrajine usmerjala predvsem v poslovne priložnosti, Budanov pa je njun nastop doživljal kot pokroviteljsko poučevanje o služenju denarja.

Witkoff je predstavil načrt povojne regionalne blaginje, ki bi povezal Ukrajino, Evropo in Rusijo. Njegov pomemben del bi bila obnova tranzita ruske nafte in plina skozi Ukrajino: Kijev bi prejemal prihodke, evropski porabniki pa cenejšo energijo. Budanov je v takšni ponudbi videl nevarnost ponovne odvisnosti od Moskve. Njegov odgovor je bil, da želi Ukrajina slediti poljskemu razvojnemu modelu, ne beloruskemu.

Nadaljujte z branjem→

Skupni pogovor finskega predsednika Alexandra Stubba in norveškega premierja Jonasa Gahra Støreja s Putinom pomeni razbitje evropske enotnosti glede politike do Rusije. Oba sicer ponavljata formalna zagotovila o neomajni podpori Ukrajini, vendar v ospredje postavljata varnostni interes lastnih držav. Stubb pravi, da vojaške rešitve ni na vidiku in da miru ni mogoče doseči z izogibanjem dialogu. Støre poudarja skupno mejo in obsežno pomorsko območje z Rusijo, upravljanje ribolova ter dobrososedske odnose, ki zagotavljajo norveško varnost. Zavrnil je tudi kritiko danske premierke Mette Frederiksen – EU po njegovem v štirih letih sploh ni oblikovala skupnega pristopa do Rusije. Čeprav je bil pogovor po Stubbovih besedah pripravljen v posvetovanju z Ukrajino in ZDA, sta jasno povedala, da govorita samo v imenu svojih držav. Nacionalni varnostni interesi očitno začenjajo prevladovati nad skupno politiko diplomatskega izogibanja Moskvi.

Zdi se, da je Putin evropske politike uspešno zvabil v past. Čeprav sta pobudo za pogovor dala nordijska voditelja, je njegov politični učinek za Moskvo ugoden: prebita je diplomatska blokada, ki jo poosebljajo uradni Bruselj, Berlin in Pariz, Putin pa dobiva možnost, da se pogovarja s posameznimi evropskimi voditelji, ki jih sam sprejme za sogovornike. Prav ta razpad enotnosti je lahko eden najjasnejših znakov, da se približuje konec vojne v Ukrajini. Do takšnega obrata sicer ne bi prišlo brez kolapsa ukrajinske zračne obrambe in konca ameriške podpore nadaljevanju vojne. Treba je vedeti, da je do pogovora obeh nordijskih politikov s Putinom prišlo na podlagi soglasja z Zelenskim in Trumpom, ker je prvi  v paniki zaradi ruskega uničenja kijevskega elektroenergetskega sistema pred zimo in ker mu je slednji odrekel vso podporo. Evropski voditelji pa očitno prepoznavajo spremenjeno razmerje sil in se mu prilagajajo, vsak v skladu z varnostnimi interesi lastne države. Po pričakovanju. 

Nadaljujte z branjem→

Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije bi po oceni Fiskalnega sveta spodbudil gospodarsko aktivnost, vendar se davčne in prispevne razbremenitve ne bi v celoti povrnile v javne blagajne. Neposredno poslabšanje javnofinančnega salda v letu 2027 je ocenjeno na 1.195 milijonov evrov oziroma 1,48 % BDP. Največ prispevajo štiri postavke: kapica za socialne prispevke (265 milijonov), polna pokojnina ob nadaljevanju dela (257 milijonov) ter znižanji DDV za energente (183 milijonov) in hrano (159 milijonov). Skupaj predstavljajo 864 milijonov evrov oziroma 72,3 % celotnega učinka. Gre za dodatno poslabšanje glede na scenarij brez zakona. Ker sveženj vsebuje tudi začasne ukrepe, znesek 1,2 milijarde evrov ni nespremenljiv trajni letni strošek.

Višja gospodarska aktivnost bi po oceni Fiskalnega sveta kratkoročno nadomestila približno 25 % neposrednega poslabšanja salda. Na osnovi za leto 2027 to pomeni približno 299 milijonov evrov povratnih prihodkov in 896 milijonov evrov preostalega primanjkljaja zaradi zakona. Po desetih letih naj bi bila raven realnega BDP v glavnem naboru simulacij povprečno višja za 0,9 %, z razponom 0,2–1,6 %, razmerje javnega dolga do BDP pa v povprečju višje za dobrih 8 odstotnih točk. Gre za višjo doseženo raven BDP, ne za vsakoletno rast, višjo za 0,9 odstotne točke. Dolgoročna ublažitev fiskalnega učinka naj bi dosegla približno 50 %, vendar del simulacij predpostavlja tudi naknadno zmanjševanje javnih izdatkov, zato celotnega izboljšanja ni mogoče pripisati rasti. Dolgoročni učinki so negotovi, alternativna simulacija, ki ni vključena v navedeno povprečje, kaže celo negativen vpliv na aktivnost.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V naslednjih tednih bo vsekakor ena najbolj aktualnih tem referendumsko odločanje o uveljavitvi interventnega zakona. Pri večini dilem glede vodenja ustreznih politik, tudi ekonomskih, zadnje čase spremljamo izrazito polarizacijo in tudi pri tem zakonu ni nič drugače. V ospredju so predvsem politične odločitve za ali proti, manjšo težo pa imajo vsebinski argumenti ali pa so tudi ti politično usmerjeni. Vsaka stran navaja predvsem argumente v podporo svoji tezi.

Pri interventnem zakonu tako prebiramo izjave vladajoče koalicije, tudi s precejšnjo podporo gospodarskih združenj, da naj bi bil to razvojni zakon. Zakon, ki bo prinesel večjo konkurenčnost gospodarstva, nižje stroške za prebivalstvo in ugodnejšo davčno obravnavo. Torej zakon, ki bo prinesel vsesplošno želeni hitrejši razvoj države, kar bo imelo pozitivne učinke na vse segmente družbe. Opozicija ter predvsem sindikati in levo usmerjeni del civilne družbe pa izpostavljajo, da gre za zakon za bogate, torej zakon, ki ruši solidarnost v državi in koristi predvsem ljudem z višjimi prejemki.

Ta dvojni pogled na učinke interventnega zakona bo verjetno osnovni poudarek vseh razprav, okroglih miz in soočenj. Razpon ocen se bo gibal po celotnem spektru, od popolnega zavračanja do izrazite podpore rešitvam, ki naj bi popeljale Slovenijo in Slovence v boljšo prihodnost. Ker gre za nabor velikega števila rešitev, je v vsakem primeru težko podati natančno, neodvisno oceno. A podrobnejša analiza ukrepov pokaže, da predlogi vsekakor ne omogočajo kakega razvojnega preboja države, prav tako pa ne drži, da je zakon namenjen samo bogatejšim.

Nadaljujte z branjem→

Malce prej, ko smo se vozili, me je žena brutalno sesekljala. Na radiju je bila ena najbolj glupih pesmi ever – “Laid back – Bakerman” – in komentiral sem, da bi ta pesem najbrž zmagala na tekmovanju z najkrajšim in najbolj neumnim tekstom. No, žena mi je dokazala, da obstaja pesem s še krajšim tekstom in ki je v spodnji verziji tako neumna, da je že genialno dobra:

Spodnji komentar Arnauda Bertranda je eden najbolj brutalno jasnih opisov sedanjega in prihodnjega položaja razvitih držav. Gre za položaj, ki se je najbolj zaostril v Franciji, vendar je značilen za vse zahodne države. Za položaj, ki je v svojem bistvu tragičen in nerešljiv, saj ga ni mogoče rešiti ne z obračunom z migranti, kot si želi skrajna desnica, ne z obračunom z bogatimi, kot si želi skrajna levica. Zahteval bi obračun z generacijo dedkov in babic, torej poseg v razdelitev premoženja in javnega denarja, ki daje prednost starejšim. Tu se pa seveda vsaka politična volja konča. Generacija, v rokah katere je največ premoženja in ki prejema največji del socialnih izdatkov, ima tudi največ volilne moči, da takšno ureditev ohranja. Mladi naj bi gradili prihodnost, vendar morajo financirati generacije, ki so svoje delovno življenje že končale. Zveni grozno, mar ne?

Bertrand to protislovje pokaže na primeru Francije. Po podatkih, ki jih navaja, imajo starejši od 60 let, ki predstavljajo četrtino prebivalstva, v lasti 60 odstotkov vsega premoženja in prejemajo skoraj dve tretjini socialnih izdatkov države. Zaradi številčnosti in visoke volilne udeležbe predstavljajo približno 40 odstotkov ljudi, ki dejansko glasujejo. Premoženje, javni transferji in politična moč se tako koncentrirajo pri isti generaciji, ki po njegovi oceni deluje kot rentniški razred. Tudi dedovanje tega razmerja ne popravi: Francozi hišo ali stanovanje v povprečju podedujejo šele pri 54 letih, ko imajo ključno obdobje ustvarjanja družine in poklicnega uveljavljanja praviloma že za seboj. Premoženje zato prehaja od zelo starih k tistim, ki bodo kmalu stari, pomoč pa pride takrat, ko lahko najmanj spremeni njihove življenjske možnosti.

Tragedija tega položaja je v tem, da so starejši vse življenje vplačevali v sistem in upravičeno pričakujejo izpolnitev njegovih obljub, medtem ko njihovo ohranjanje omejuje možnosti naslednjih generacij. Bertrand rešitev vidi v prerazporeditvi premoženja k tistim, ki bodo gradili prihodnost, vendar za tak poseg ni političnega interesa. Politiki nagovarjajo predvsem tiste, ki prihajajo na volišča, mladim pa ponujajo priročne grešne kozle – migrante in premožne. Še več, del levice jim obljublja znižanje upokojitvene starosti na 60 let, s čimer bi se problem še poglobil. Pri tem številni upokojenci živijo v revščini in bi potrebovali več pomoči. Njegova poanta je, da je medgeneracijska razdelitev premoženja in javne porabe veliko zamolčano vprašanje evropskih družb: dokler ostaja nedotaknjena, je težje reševati tudi vse druge težave.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj sem pisal o tem, kakšni so bili stroški podaljšanja vojne v Ukrajini za štiri leta in pol za države EU, danes pa objavljam kratko analizo, koliko je ta vojna stala Ukrajino do sedaj, kakšna bo dolgoročna škoda in kakšne ekonomske posledice prinaša podaljšanje vojne še za eno leto kot alternativa miru. Celotna analiza z uporabljenimi viri je dostopna tukaj.

Analiza ocenjuje gospodarsko škodo v Ukrajini zaradi vojne, pri čemer loči škodo zaradi uničenega premoženja in izgubljenega BDP do konca leta 2026 in dolgoročne izgube zaradi manjšega BDP kot posledice žrtev vojne in odseljenih. Čeprav se velik del škode nanaša na dosedanjo škodo zaradi uničene energetske, transportne in gospodarske infrastrukture in izgubljenega BDP do sedaj, pa potencialno največji dolgoročna škoda izhaja iz izgube BDP zaradi trajno odseljenih. Upoštevana sta scenarija, da so odselitve trajne oziroma da se polovica odseljenih po vojni vrne nazaj. V analizi so upoštevani trije scenariji glede števila žrtev: osnovni scenarij, ki upošteva uradne ocene z dobrih 200 tisoč žrtev; srednji scenarij s pol milijona žrtev in drastični scenarij z 1,6 milijona žrtev.

Skupni gospodarski strošek vojne za Ukrajino je po osnovnem scenariju ocenjen na 957 milijard EUR. Od tega ocena vrednosti uničenega premoženja in izgubljenega BDP do konca leta 2026 znaša 452 milijard EUR, 505 milijard EUR pa znaša ocena vrednosti prihodnjega izgubljenega BDP zaradi umrlih in ranjenih v vojni ter odseljenih. Pri umrlih in ranjenih je upoštevanih 25 preostalih delovnih let, pri odseljenih 30. Če se polovica odseljenih vrne, se skupna ocena iz 957 zmanjša na 721 milijard EUR. V srednjem scenariju s pol milijona mrtvih in ranjenih doslej se skupna škoda poveča na 962 milijard EUR, v scenariju 1,6 milijona žrtev pa na 1.045 milijard EUR.

Slika 1: Povzetek dosedanje škode in dolgoročnih izgub zaradi vojne na Ukrajino, osnovni scenarij

Vir: lastni izračuni iz RDNA5, IMF, WDI, BBC, OHCHR, UNHCR in CES. Osnovni scenarij: brez vrnitev odseljenih in brez diskontiranja. Zneski v mrd EUR, zaokroženi brez decimalk.

V analizi ocenjujem tudi, koliko je stalo Ukrajino, ker ni podpisala mirovnega sporazuma z Rusijo, izpogajanega konec marca 2022, ki bi ji prinesel trajni mir. V osnovnem scenariju znaša razlika zaradi nadaljevanja vojne glede na zgodnji mir 786 milijard EUR. Od tega odpade približno 115 milijard na dodatno uničeno premoženje, 167 milijard na dodatni izpad BDP, 32 milijard na prihodnje izgube zaradi novih umrlih in ranjenih ter 472 milijard na trajno odseljene. Ob 500.000 mrtvih in ranjenih skupaj se razlika poveča na 791 milijard EUR, ob 1,6 milijona pa na 874 milijard EUR. Vsakih dodatnih 1.000 umrlih in enako število ranjenih v referenci bi razliko zmanjšalo za približno 0,15 milijarde EUR

Primerjava kaže veliko gospodarsko vrednost zgodnjega konca vojne. Preprosto rečeno: če bi Ukrajina sklenila mirovni sporazum z Rusijo konec marca 2022 (sporazum je bil izjemno ugoden za Ukrajino iz vidika zahtevanih koncesij), bi se izognila kasnejšim neposrednim in dolgoročnim stroškom vojne v višini okrog 790 milijard evrov, kar pomeni približno 4,7 ukrajinskih BDP-jev iz leta 2021 ( 790 / 168,9 = 4,68).

Analiza ocenjuje tudi posledice nadaljevanja vojne. Nadaljevanje vojne bi pomenilo približno 215 milijard EUR finančnih potreb in nastale škode na leto: 109 milijard izdatkov za orožje nad predvojnim proračunom ter 106 milijard nove fizične škode, nadaljnjega izpada BDP in prihodnjih izgub zaradi novih žrtev. Drugače rečeno: nadaljevanje vojne Ukrajino stane več kot en BDP (iz leta 2021) v obliki nastale neposredne in dolgoročne škode. Pri 15.000 mrtvih in ranjenih mesečno vsako dodatno leto vojne pomeni 180.000 novih žrtev in približno 14 milijard EUR dolgoročnih izgub v obliki manjšega BDP. K temu se pridružujeta novo uničenje in nadaljnji izpadi proizvodnje.

Trajen mir bi te izgube ustavil in omogočil pogoje za vrnitev dobršnega dela odseljenih, s čimer bi se zmanjšala dogoročna škoda zaradi vojne. Ob dosegljivem trajnem miru se zato nadaljevanje pri takšnih stroških ekonomsko ne izplača. Nadaljevanje vojne bi bilo ekonomsko upravičljivo le, če bi preprečilo večjo prihodnjo škodo, kot jo povzroča. Prikazani izračuni zato močno podpirajo dosegljiv trajen mir namesto nadaljevanja vojne.

Nadaljujte z branjem→

To je res najboljša muzika, kar trenutno obstaja (in ni staro 40 let)

Danes mi je Tomi, menedžer Res Nullius, prijazno poslal njihov nov CD – Poker Mizantropov.

Ta pravi Nullius zvok. Še vedno so z naskokom najboljši slovenski rock bend. 

Zdaj prihaja čas, da to preizkusimo še na živih nastopih.