Proti obali nenadzorovano pluje velikanski tanker. Ljudje na plaži panično bežijo. Tanker zarije v pesek in nasede pred njihovimi očmi. Odpove satelitska navigacija. Utihnejo mobilni in stacionarni telefoni. Internet ne deluje. Samovozeče tesle se zaletavajo druga v drugo in zapirajo ceste. Nastopi popoln komunikacijski mrk. Razrastejo se tesnoba, strah in nezaupanje. Nihče ne ve, kaj se dogaja, kje so njegovi bližnji in kam naj se zateče. To je prizor iz filma Leave the World Behind, o katerem sem na blogu pisal decembra 2023. Film nas opomni na lastno nemoč. Sposobnost obvladovanja svojega sveta smo prepustili tehnologiji. Ko ta odpove, izgubimo orientacijo, stik z drugimi in občutek varnosti.

Nas je ta futuristična filmska prihodnost zadela v preteklih dneh? Najprej so odpovedale Microsoftove komunikacijske storitve. Nato so zaradi težav v omrežju ameriške kontrole letenja za več kot štiri ure ustavili vzlete po državi. Odpovedal je tudi Workday, ponudnik kadrovskih aplikacij, ki jih uporabljata Target in Walmart. Targetovi kupci so ločeno prijavljali še težave pri spletnem nakupovanju. Istega dne je na Mississippiju v New Orleansu tanker Atlantic Asphalt trčil v privezano potniško ladjo American Heritage in jo prevrnil, pri čemer vzrok nesreče še ni pojasnjen. Različni sistemi, različne storitve, milijoni v Ameriki in milijarde odvisnih uporabnikov po svetu. Vprašanje je enako kot v filmu: kaj se dogaja z infrastrukturo, brez katere naše vsakdanje življenje ne deluje več?

Nadaljujte z branjem→

V zadnjih tednih je v javnosti izbruhnila zanimiva »afera Huang« filmskih razsežnosti, ki simbolično kaže, kako hitro se vračamo nazaj v ozračje hladne vojne. Žanr vohunskih romanov in filmov očitno spet cveti, tudi na straneh gospodarskih časopisov. Intimno razmerje direktorja enega najvplivnejših podjetij na svetu, katerega čipi predstavljajo 90 % infrastrukture za učenje modelov umetne intelligence, s podjetnico kitajskega rodu je postalo vprašanje nacionalne varnosti, trgovanje s Kitajsko pa preizkus politične lojalnosti. V ozadju zgodbe je boj za nadzor nad tehnologijo, od katere si obe velesili obetata gospodarsko in strateško premoč. Filmska zgodba za novo nadaljevanje Jamesa Bonda, le da so tokrat namesto Britancev in Rusov v ospredju Američani in Kitajci.

V središču afere je Jensen Huang (tajvansko-ameriškega rodu), soustanovitelj in prvi mož Nvidie, ki je 8. novembra priznal nezvestobo. New York Times je pred tem poročal o njegovem tesnem odnosu z Alice Huang (kitajskega rodu), poslovno žensko, povezano s singapurskim ponudnikom računalniških storitev Megaspeed. Ameriške oblasti naj bi jo prepoznale kot kitajsko obveščevalno sodelavko, Megaspeed pa preiskujejo zaradi suma, da je kitajskim kupcem pomagal do čipov, za katere veljajo izvozne omejitve. Osebna zgodba se je tako povezala s preiskavo dobav tehnološke opreme na Kitajsko. Nvidia je začela notranjo preiskavo, primer pa po Trumpovih navedbah preiskuje tudi FBI.

Nadaljujte z branjem→

Tole se ne zdi nemogoč scenarij za leto 2028

The year is 2028. The Iran and Russia wars have combined to form one seamless front. Azerbaijan came under joint occupation of the Russians and the Iranians last year as US pressured the Azeris to interdict Russo-Iranian intercourse. The pro-Israel regime was kicked out and replaced by a Russian puppet. The Caspian was thereby secured against Western pressure.

In Ukraine, the Russians extended their occupation to Odessa and then hunkered down to a defensive posture. The front line has been frozen solid for a year with intermittent shelling and intrusions by drones.

After the Americans cajoled the Europeans into a new onerous sanctions regime and US bombers used bases in Germany to conduct fresh strikes against Iranian missile sites, the Iranians unveiled a new policy: striking US bases in Europe as punishment for any hostile action.

Nadaljujte z branjem→

V kolumni za Bloomberg izpred pol leta, ki pa je spet postala zelo aktulna ob novem srečanju COP “podnebnih lunatikov” v Turčiji, je Javier Blas ugotavljal, da se svetovna energetska politika odmika od cilja neto ničelnih emisij do leta 2050. Spremembo ponazarja z besednjakom ministrskih srečanj Mednarodne agencije za energijo (IEA): leta 2022 je sklepno sporočilo neto ničelne emisije omenjalo 13-krat, leta 2024 15-krat, leta 2026 pa povzetek predsedujoče samo enkrat, in še takrat zaradi odsotnosti splošnega soglasja. Po Blasovi oceni je to znak razpada političnega konsenza, ki je podnebni cilj postavljal v središče energetske, industrijske in gospodarske politike.

Neto ničelne emisije pomenijo, da bi preostale izpuste toplogrednih plinov izravnali z njihovim odstranjevanjem iz ozračja, denimo prek gozdov ali tehnološkega zajemanja. Toda pot do tega ravnovesja je po Blasu že od začetka temeljila na nerealističnih pričakovanjih o strmem zmanjšanju porabe premoga, nafte in plina. Letni energetski izpusti CO₂ presegajo 35 milijard ton, ob nadaljevanju sedanjih trendov pa bi lahko blizu današnje ravni ostali še naslednjih 25 let. Tudi ob uresničitvi večine napovedanih energetskih politik bi po projekcijah, ki jih navaja Blas, sredi stoletja še vedno presegali 25 milijard ton letno. Razkorak med političnimi zavezami in dejansko porabo energije je zato velik.

Nadaljujte z branjem→

Je JEK2 predrag za Slovenijo? Bo država bankrotirala? Bo zmanjkalo denarja za zdravstvo in šolstvo? Kdo bo plačal zamude, podražitve in izgubo? Se ponavlja TEŠ 6? Bodo dražji tudi krediti podjetjem? Bomo žrtvovali obnovljive vire in omrežje? Gre za potvarjanje dejstev z namenom manipulacije z javnostjo, pri čemer ideološki nasprotniki jedrske energije razpravo o financiranju načrtno spreminjajo v strašenje pred državnim bankrotom.

Izmišljene milijarde za strašenje javnosti

Vse se začne že pri vrednosti JEK2, ko se kot cena obravnavanega projekta namerno prikazuje izmišljena številka nad 20 milijardami evrov, izpeljana iz podatkov za precej večjo elektrarno. Za Slovenijo je po moji presoji zaenkrat relevanten samo generator moči 1.100 MW zaradi združljivosti tehnologije in znanja z obstoječim NEK. Moja analiza zato izhaja iz te moči in investicijskega stroška 9,44 milijona evrov na MW, kar pomeni 10,4 milijarde evrov v stalnih cenah leta 2025, brez financiranja. Zneski za 1.600-megavatni blok francoskega proizvajalca EDF, ki je nerelevanten za Slovenijo, ob hkratnem vključevanju stroškov financiranja v samo osnovno investicijsko vrednost, s čimer manipulatorji dvignejo ceno JEK2 na 20 in več milijard evrov, služijo načrtnemu ustvarjanju strahu pred finančno katastrofo.

Treba je razumeti, da imajo stroški gradnje in stroški dolgoročnega financiranja različno časovno dinamiko. Investicijski izdatki nastajajo postopno med gradnjo, ko se plačujejo izvedena dela in oprema, pri čemer se začetni investicijski vrednosti prištejejo tudi obresti med gradnjo, ki izpolnjujejo pogoje za usredstvenje. Po začetku obratovanja in izteku dogovorjenega moratorija pa se glavnica in nadaljnje obresti odplačujejo iz prihodkov od prodaje elektrike, iz katerih se zagotavlja tudi donos na vloženi lastniški kapital, skladno s finančno konstrukcijo, ki lahko zajema obdobje 30 do 40 let. Zato vseh obresti za prihodnja desetletja in zahtevanega donosa lastnikov ni mogoče preprosto prišteti stroškom gradnje ter dobljenega seštevka predstavljati kot znesek, ki ga mora Slovenija zagotoviti že do začetka obratovanja elektrarne. Ti stroški so seveda pomembni za presojo ekonomske upravičenosti projekta, vendar jih moramo obravnavati skupaj s prihodki, iz katerih se pokrivajo, in ob upoštevanju časovne vrednosti denarja.

Podobno pri nakupu stanovanja s posojilom razlikujemo med nakupno ceno nepremičnine in skupnim zneskom, ki ga bomo banki odplačali v naslednjih tridesetih letih: obresti povečujejo skupno finančno breme nakupa, vendar niso strošek, ki ga moramo poravnati ob prevzemu stanovanja. Namerno prikazovanje vseh prihodnjih stroškov financiranja JEK2 kot začetnega investicijskega bremena, ob hkratnem zamolčanju desetletij prihodkov od prodaje elektrike, je zato manipulacija, namenjena strašenju javnosti.

Nadaljujte z branjem→

Sheng Zhang je kitajski raziskovalec in doktorski kandidat sociologije na Univerzi Johns Hopkins, pred tem pa je magistriral iz bližnjevzhodnih študij na Harvardu. Raziskuje kitajsko diplomacijo, odnose Kitajske z Bližnjim vzhodom in južno Azijo ter zgodovino mednarodnih socialističnih in maoističnih gibanj. Ukvarja se tudi z marksistično in postkolonialno teorijo, ob akademskem delu pa nastopa kot politični komentator. Zhang je imel oktobra 2026 na Univerzi v Kjotu v okviru simpozija »Geopolitics in the Time of Monsters« (»Geopolitika v času pošasti«) zanimivo predavanje, ki odraža novo samozavest mlade generacije kitajskih intelektualcev.

Po stališčih, izraženih v predavanju, lahko Zhanga umestimo v neomaoistično in protiimperialistično usmerjeni del mlajše kitajske inteligence. V njegovem nastopu se kaže samozavest generacije kitajskega vzpona, ki Zahoda ne dojema več kot samoumevnega merila napredka in politične legitimnosti. Zhang zagovarja odločnejše nasprotovanje ameriški hegemoniji, tesnejše sodelovanje z Iranom in podporo palestinskemu osvobodilnemu boju. Kritičen je tudi do kitajskega vodstva, kadar poslovnim interesom podreja politično solidarnost ali strateško potrpežljivost razteguje v nedogled. Njegov govor tako izraža angažirano presojo mlajšega kitajskega intelektualca, ki od svoje države pričakuje zunanjo politiko, sorazmerno njeni gospodarski moči. Ta položaj pomaga razumeti tako ostrino njegovih ocen Zahoda kot nestrpnost do previdnosti Pekinga.

Nadaljujte z branjem→

Mariana Mazzucato v intervjuju za Der Spiegel zavrača tezo dela levice, da je gospodarska rast sama po sebi problem. Rast po njenem potrebujemo, saj moramo blaginjo najprej ustvariti, da bi jo lahko delili. Težišče razprave zato prestavlja na vprašanje, kakšno rast spodbujamo, kako jo ustvarjamo in komu pripadejo njene koristi. Zavzema se za industrijsko politiko, ki z vlaganji v znanje, inovacije in proizvodne zmogljivosti povečuje sposobnost gospodarstva, da zadovoljuje družbene potrebe.

Pri tem ima država dejavno razvojno vlogo. Mazzucatova zavrača primerjavo državnega proračuna z gospodinjskim: država lahko z zadolževanjem financira naložbe, ki povečajo gospodarsko dejavnost in prihodnje davčne prihodke. Odločilen je zato namen porabe. Razlikovati moramo med povečevanjem izdatkov brez razvoja proizvodnih zmogljivosti in naložbami, ki širijo ponudbo ter ustvarjajo novo vrednost. Na tej razliki gradi tudi svoj odgovor na pomisleke glede inflacije in javnega dolga: vzdržnost financiranja povezuje s sposobnostjo naložb, da ustvarijo dodatno blaginjo.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj v Kranju v Klubaru. Odlično.

V kitajskem političnem vodstvu se, kot kaže tako dogajanje na sedanjem plenumu Komunistične partije kot v zadnjih nekaj letih pred njim, dogaja zanimivo vrenje, ki nakazuje na morebitno sistemsko krizo oziroma poskuse njenega razreševanja. Arnaud Bertrand v svojem članku na to temo izhaja iz zanimivega paradoksa: Kitajska je na vrhuncu svoje gospodarske in geopolitične moči, njeno vodstvo pa deluje, kot da je ogrožen sam obstoj političnega sistema. Množične odstranitve visokih vojaških in partijskih funkcionarjev spremljajo opozorila o notranjih nevarnostih, korupciji in razkroju discipline. Po Bertrandovih navedbah sta od 44 vojaških predstavnikov, ki so bili leta 2022 člani centralnega komiteja, ostala le dva. Obseg posegov po njegovem kaže, da oblast dogajanja ne obravnava kot zbirke posameznih prestopkov, temveč kot sistemsko grožnjo.

Razlaga, da Xi Jinping s čistkami zgolj odstranjuje politične tekmece, je po Bertrandovem mnenju nezadostna. Med odstranjenimi so tudi ljudje, ki jih je Xi sam izbral, jim zaupal in jih povzdignil na najvišje položaje. Njihov padec zato pomeni tudi priznanje njegovih kadrovskih napak ter slabi vodstvene zmogljivosti vojske pred pomembnimi modernizacijskimi cilji. Oblast torej sprejema neposredne politične in operativne stroške, ker očitno ocenjuje, da bi bilo ohranjanje obstoječih razmer dolgoročno še nevarnejše.

Nadaljujte z branjem→

Namen in smer razvojnega zakona sta po mojem mnenju sicer v splošnem dobri. Slovenija potrebuje manjšo obremenitev dela, privlačnejše pogoje za zahtevna delovna mesta in več spodbud za daljšo delovno aktivnost. Ključen problem zakona pa je časovno neskladje med takojšnjimi javnofinančnimi stroški in dolgoročnimi razvojnimi koristmi.

Fiskalni svet ocenjuje neposredno poslabšanje javnofinančnega salda v letu 2027 na 1.195 milijonov evrov oziroma 1,48 % BDP. Največ prispevajo kapica za socialne prispevke (265 milijonov), polna pokojnina ob nadaljevanju dela (257 milijonov) ter znižanji DDV za energente (183 milijonov) in hrano (159 milijonov). Te štiri postavke pomenijo 72 % celotnega učinka. Ker zakon vsebuje tudi začasne ukrepe, 1,2 milijarde evrov ne gre za trajni letni strošek.

Nadaljujte z branjem→