Trenutno najboiljša rock skupina na svetu. Z naskokom. Odličen koncert.

Ko bom umrl in ko bodo tresli moj pepel med kornatskimi otoki, si želim, da bi se ob tem slišala Thinking of a place ali I don’t live here anymore.

Nova pesem!

I resigned from Anthropic today. I spent the last three years doing pretraining research at both OpenAI and Anthropic. Neither company is acting responsibly. They are racing straight toward self-improving superintelligence and gambling with our lives.

Do not underestimate the power of this technology. These will soon be superhuman systems that can hack anything, revolutionize any field overnight, and acquire real power and resources. We have all witnessed the progress in each of these domains, and progress is not slowing.

The people building AI earnestly believe that it could kill us all by the end of the decade. This is not a marketing stunt. If anything, many executives and senior researchers couch their public statements in more restrained language to sound sensible—but I hear the same people express fear privately. No other human activity poses this level of danger.

A common response is: “If they truly believe this, why are they still building it?” At OpenAI, many have not deeply internalized the civilizational stakes. At Anthropic, the stakes are well understood, but the company is locked in a race to get there first. Its people believe that no one else will act responsibly, so they must do it themselves, despite the risks.

Accepting this race and entering the “endgame” is a hubristic gamble that should not be launched from a private company’s Slack. Attempting to speedrun alignment should require extraordinary confidence that no better trajectories are available.

I remain optimistic about the potential for coordination. Warning shots such as the Hugging Face attack have made pacing agreements among US laboratories more viable. However, I do not feel that we are on track to prevent a global race. Doing so may require costly measures, including a temporary ban on improving model capabilities.

If you are a laboratory researcher, I urge you to consider what the next few years will actually feel like. Do you want to initiate a superintelligent reinforcement-learning run without a rigorous understanding of its mind? Should you simply put your head down because “it is happening anyway”—or use this moment to demand different conditions?

Najnovejši rezultati PISA 2025, v okviru katerih je OECD preverjal znanje in sposobnosti 760.000 petnajstletnikov iz 91 držav in gospodarstev, kažejo dramatično poslabševanje temeljnih kompetenc. Od leta 2012 povprečni rezultati v državah OECD padajo pri branju, matematiki in naravoslovju. Najbolj dramatičen je padec bralne pismenosti: med letoma 2015 in 2025 se je povprečni rezultat znižal za 28 točk, kar OECD ocenjuje kot izgubo približno leta in pol šolanja. Matematični rezultat se je v istem obdobju znižal za 22 točk oziroma za nekaj več kot eno leto šolanja.

Posebej skrb vzbuja, da ne nazaduje zgolj sposobnost mehanskega razumevanja besedila, temveč predvsem sposobnost kritične presoje informacij, razlikovanja med dejstvi in mnenji, razumevanja dvoumnosti ter preverjanja verodostojnosti virov. Dijaki vse pogosteje besedilo zgolj preletijo in poskušajo čim hitreje priti do odgovora, ne da bi se ustavili in premislili o prebranem. PISA je zato uvedla tudi kategorijo »prenagljenega bralca«: dijaka, ki že na začetku naloge naredi več napak, vendar jo kljub temu reši hitreje kot skoraj vsi, ki so odgovorili pravilno. V času družbenih omrežij in umetne inteligence tako najhitreje propadajo prav tiste kognitivne sposobnosti, ki jih bomo najbolj potrebovali.

Nadaljujte z branjem→

Nadaljevanje vojne v peto leto je nesmiselno početje. Še bolj neodgovorno pa je ravnanje zahodnih držav, ki Ukrajino še naprej spodbujajo, naj izkrvavi v vojni, v kateri pod nobenimi realističnimi pogoji ne more zmagati, same pa niso pripravljene prevzeti tveganja in posledic neposrednega spopada, ker vedo, da bi ga izgubile.

Owen Matthews v članku »Ukraine is losing the war« izpostavlja tri neprijetne ugotovitve zadnjega kroga ameriške diplomacije: Vladimir Putin ni spremenil svojih vojnih ciljev, Donald Trump nima novega mirovnega načrta, Ukrajini pa zmanjkuje denarja, vojakov in raket za zračno obrambo. Obisk Jareda Kushnerja in Steva Witkoffa v Moskvi in Kijevu zato ni prinesel preboja. Putin še naprej zahteva celoten Donbas ter »demilitarizacijo« in »denacifikacijo« Ukrajine, kar pomeni, da bi bil morebitni mir sklenjen predvsem pod ruskimi pogoji.

Trumpova administracija poskuša vojno obravnavati kot ekonomsko neracionalen konflikt, ki bi ga bilo mogoče končati s ponudbo vzajemno koristnih poslov. Kushner poudarja, da je vojna igra z negativno vsoto, medtem ko naj bi mir in poslovno sodelovanje koristila vsem. Toda Matthews opozarja, da tak pristop napačno razume Putinove motive: če bi bila gospodarska blaginja njegova prednostna naloga, invazije ne bi začel. Za Kremelj je vojna del širšega spopada z Zahodom ter vprašanje varnosti in zgodovinske usode Rusije, zato ga ponudba prihodnjih poslov težko pripravi do bistvenih koncesij.

Hkrati Matthews zavrača tudi prepričanje, da lahko Ukrajina ob sedanjem razmerju sil vojaško premaga Rusijo ali ustavi njeno počasno napredovanje. Težišče vojne se vse bolj seli od fronte k sistematičnemu uničevanju mest, energetike, logistike in druge gospodarske infrastrukture. Rusija množično uporablja hitrejše reaktivne drone Geran, razvija cenejše manevrirne rakete in povečuje proizvodnjo balističnih raket. V tej tehnološko-industrijski tekmi je napad postal cenejši in učinkovitejši od obrambe, medtem ko Ukrajina trpi zaradi kritičnega pomanjkanja prestreznikov Patriot.

Nadaljujte z branjem→

Ukrajinsko vodstvo je bilo šokirano ob predstavitvi novega mirovnega sporazuma, ki sta ga v Kijev prinesla ameriška odposlanca Jared Kushner in Steve Witkoff po obisku v Moskvi. Predlog je seveda bistveno slabši, kot je bil zadnji ameriški predlog v 28 točkah (in seveda neprimerljivo slabši od tistega iz marca 2022). Vsak naslednji predlog je in bo bistveno slabši. Kar je logično glede na to, da Ukrajina izgublja vojno in da nima prav nobenih realističnih možnosti, da bi se izognila porazu. Zato so razumljive frustracije, ki jih izražajo ukrajinski politiki:

Ukrajinski mediji in drugi viri so povzeli naslednje glavne točke zadnjega ameriškega mirovnega predloga:

• popolna prekinitev ognja;
• popolni umik ukrajinskih sil iz Donbasa in dela Zaporoške oblasti ter morebitna namestitev kontingenta OZN v vzpostavljenem tamponskem pasu;
• zapis v ustavo trajne nevtralnosti in odpovedi članstva v Natu;
• izvedba referenduma ter predčasnih parlamentarnih in predsedniških volitev;
• ustavne spremembe, s katerimi bi se Ukrajina odpovedala vojaškemu vračanju ozemelj, ki bi prešla pod ruski nadzor;
• omejitev velikosti in zmogljivosti ukrajinskih oboroženih sil;
• dogovor o pravnem položaju in zaščiti ruskega jezika;
• podpis celovitega mirovnega sporazuma s strani nove ukrajinske vlade ter njegova ratifikacija po posebnem postopku pod okriljem OZN.

Celotno uradno besedilo tega najnovejšega paketa za zdaj ni bilo javno objavljeno. Zgoraj navedene točke so neuradni povzetek, ki kroži v medijih.

Morda komu to ne zveni kot ameriška zahteva za podpis popolne kapitulacije, vendar je. In ukrajinsko vodstvo ima zelo malo časa do zime, da se odloči glede tega.

Germany’s political future may indeed be blue, with shades of dark red. Not because the radical right and radical left have suddenly become ideological siblings, but because the failures of the centre have created an electoral majority demanding a fundamental change of course. After two decades of extraordinarily misguided policies, Germany has sunk too deeply into economic stagnation, energy insecurity and political paralysis for cosmetic corrections to suffice. It urgently needs a major political, energy and economic reset.

The landslide victory of the Alternative für Deutschland (AfD) in Saxony-Anhalt is not an isolated eastern German anomaly. It is another stage in the accelerating collapse of Germany’s traditional political architecture. The CDU/CSU, SPD and FDP, which governed Europe’s largest economy for decades, are losing support, while parties once dismissed as “populist” are advancing on both sides of the political spectrum. AfD won 44% of the vote and 39 of the 83 seats in the regional parliament, narrowly missing an absolute majority. At the national level, it has climbed to around 28%, while support for the CDU/CSU has fallen to approximately 20%. (Reuters)

The conventional explanation is that Germany is experiencing a shift to the extreme right. This is only half the story. The real development is a broader revolt against the political centre. On the right, discontent flows towards AfD; on the left, towards Die Linke and, increasingly, the Sahra Wagenknecht Alliance (BSW). These parties are not drawing from identical constituencies, but they are feeding on the same reservoir of economic insecurity, frustration with declining public services, distrust of political institutions and rejection of Germany’s current foreign, energy and migration policies. Together, these dissatisfied voters already constitute more than half of the electorate in parts of eastern Germany.

Nadaljujte z branjem→

Po izjemno visoki zmagi AfD na reginalnih volitvah v Sachsen-Anhalt se je še pospešil nacionalni trend kolapsa nemških tradicionalnih vodilnih strank (CDU/CSU, SDP, FDP) in se pospešil trend vzpona “populističnih” strank na obeh polih – AfD na desni ter Linke – BSW na levi strani. Zanimiva pa je bodoča simbioza obeh skrajnih polov – skrajne desnice in skrajne levice, ki bosta morali sodelovati že v Sachsen-Anhalt, nato pa na nacionalni ravni. Pa ne zato, ker bi bila naravna zaveznika, pač pa zato, ker bosta v to prisiljeni, saj AfD ne bo dobila partnerjev med tradicionalnimi strankami desne in leve sredine in se bo morala povezati s skrajno levico.

Res pa je, da se oba pola napajata iz istega bazena volilcev, ki je presegel polovico volilnega telesa (nezadovoljni z načinom “nereševanja” aktualnih problemov Nemčije in nemške vloge v EU) in da oba pola delita mnoge skupne točke (povečanje socialne varnosti in zmanjšanje neenakosti, prenehanje podpore Ukrajini, ponovna navezava diplomatskih in trgovinskih odnosov z Rusijo ter uvoza ruskega plina, konec Energiewende, katastrofalne za gospodarstvo in prebivalstvo itd.). 

Nemška politična prihodnost bo zato nujno modra z odtenki temno rdeče. In temu se bo težko izogniti. Sedanje vodilne stranke vztrajajo pri zanikanju problema (zmanjšana socialna varnost, podpora Ukrajini, vojna z Rusijo, Energiewende, podpora Izraelu) in nameravajo še okrepiti dosedanje politike. In to kljub temu, da temu nasprotuje večina volilnega telesa. Morda bodo v skrajni instanci posegle po prepovedi “ekstremnih” strank na obeh polih, vendar s tem seveda ne bodo rešile problema, ampak bodo kvečjemu privedle do političnih nemirov. 

Tradicinalne stranke pozabljajo, da se proti ekstremom najlažje boriš tako, da jim daš možnost vladanja, saj jih realnost hitro umiri in utiri v tradicionalne tirnice – stranka italijanske predsednice vlade Melonijeve je najboljši primer tega -, nakar jih kaznujejo nezadovoljni volilci. Eno so obljube, drugo so realne možnosti političnih in gospodarskih sprememb.

Res pa je, da je Nemčija po zadnjih dveh desetletjih katastrofalno slabih in neumnih politik zabredla tako globoko, da nujno potrebuje velik politični, energetski in gospodarski reset.