Marko Golob

Sredi noči se očitno pijan moški plazi pod cestno svetilko. Mimoidoči ga vpraša, kaj se dogaja. »Ključe iščem, spodaj na cesti sem jih izgubil,« pravi pijanec. Mimoidoči začudeno vpraša: »Če si izgubil ključe spodaj na cesti, zakaj jih pa iščeš tukaj?« Nakar pijanec odgovori: »Tukaj se bolje vidi.«

Zgornja anekdota je začetek odmevnega članka šefa urada za planiranje nemškega ministrstva za obrambo med letoma 1982 in 1988, Hansa Rühleja, objavljenega v Asia Times davnega leta 2020. Rühle v njem trdi, da je Iran namenoma vlekel ves Zahod za nos s svojim jedrskim programom. Za kaj naj bi šlo? Za to, da naj bi Iran Mednarodni agenciji za atomsko energijo ponudil nadzor nad deklariranimi jedrskimi objekti v Isfahanu, Fordowu in Natanzu, medtem pa skrivoma razvijal vojaško jedrsko tehnologijo v tajnih podzemnih vojaških objektih. Nadzor nad deklariranimi objekti naj bi bil popolnoma transparenten in Iran se je v zvezi z dogovorom Joint Comprehensive Plan of Action (JCPOA) popolnoma držal njegovih določil. Prost nadzor nad ostalimi vojaškimi objekti pa je zavrnil. Kar bi seveda naredila vsaka država in njena vojska, ki ima kolikor toliko ponosa in samostojnosti.

Nadaljujte z branjem→

Po volitvah se je v Sloveniji ponovno razplamtela diskusija o znižanju davkov. Res je, da je obdavčitev dela v Sloveniji visoka. Toda diskusija o znižanju davkov mora biti postavljena v bistveno širši – razvojni kontekst. Znižanje obdavčitve dela samo po sebi še ne pomeni nujno večje konkurenčnosti ali višje gospodarske rasti, niti ne more zagotoviti trajno višjih plač.

Prvič, učinki nižjih davkov na plače niso enakomerno porazdeljeni. Denimo če bi splošno olajšavo pri dohodnini povečali za 4.000 evrov, bi osebam z najvišjimi dohodki to prineslo okoli 167 evrov dodatnega mesečnega dohodka, zaposlenim s povprečno plačo približno 80 evrov, zaposlenim z minimalno plačo pa nič. Podobno bi razvojna kapica z omejitvijo socialnih prispevkov koristila predvsem približno 27 tisoč zaposlenim z najvišjimi plačami. Kot kaže študija IMF iz leta 2015, pa ima za gospodarsko rast največji pomen rast dohodkov spodnjih 60 % prebivalstva, saj ti dodatni dohodek praviloma porabijo, medtem ko ga najvišji dohodkovni razredi večinoma privarčujejo. Zato davčne razbremenitve pogosto nimajo tako močnega vpliva na gospodarsko rast, kot se predpostavlja.

Nadaljujte z branjem→

In some of his first public comments on the war, Xi lamented the “crumbling” world order in a meeting with Spain’s prime minister, proposed a four-point peace plan for the Middle East with Abu Dhabi’s crown prince, and vowed to deepen ties with Moscow in a meeting with Russia’s foreign minister.

The rush of diplomatic traffic to Beijing underscores a quiet but growing expectation among international players that Xi should play a more active role in calming a world edging deeper into conflict.

His potential as a stabilizing force was thrown into sharp relief by President Donald Trump, who spent the week berating one-time allies in the UK and Italy, not to mention the American pope.

But Xi’s diplomatic efforts have so far fallen short of the more concrete initiatives pressing ahead elsewhere. France and the UK are convening talks on opening up the Strait of Hormuz to shipping, while Japan is offering a $10 billion financial package to help Southeast Asian nations hit by soaring oil prices.

China’s position is more complex.

Beijing wants to be seen as a credible force for peace — building on past wins like brokering a détente between Saudi Arabia and Iran in 2023 — yet remains reluctant to fully step into volatile conflicts.

Tellingly, state media pushed back against claims that China nudged Tehran to the negotiating table.

As Trump talks up a deal to end the Iran war, the question for China isn’t just whether it can convene power — but whether it’s willing to use it.

Vir: Bloomberg

Trumpove izjave so seveda kategorično bizarne in sramotne – tako iz vidika njegove preteklosti, iz vidika njegovih sedanjih početij, kot iz vidika vrhunske nesramnosti njegovih izjav. Toda kar je v celotni zgodbi o sporu med papežem Leonom in Trumpom onstran izjemnosti, so odzivi papeža Leona – ta kombinacija njegove ponižnosti, duhovne veličine, humanizma, sočutja in državljanskega poguma. Postal je moj junak. 

Spodnja zgodba je navdihujoča. Zanimivo bo videti, komu bodo sledili desni politiki cerkvene povenience tako v Sloveniji kot v Evropi – svojemu duhovnemu pastirju papežu Leonu ali brezvestnemu in brezvernemu nasilnežu Trumpu?

Donald Trump believed he could score easy political points by calling Pope Leo XIV “an insult to Jesus,” after the spiritual leader once again spoke out in defense of peace, compassion, and human dignity. However, he was challenging a voice rooted not in politics, but in moral authority.

Standing before a solemn gathering at the Vatican, Pope Leo XIV did not respond with anger. Instead, he delivered a powerful and deeply moving message grounded in faith, responsibility, and truth.

“The President of the United States has said that I insult Jesus,” Pope Leo XIV began, his voice calm yet firm. “But let us reflect honestly — what truly insults the teachings of Christ?”

Then, with quiet intensity, he answered:

“You want to know what truly insults Jesus? It is when we turn away from those who suffer, when we close our hearts to the poor, and when we choose power over compassion while others cry out for mercy.”

Nadaljujte z branjem→

Péter Magyar, ki je na volitvah 12. aprila 2026 z zmago stranke Tisza končal šestnajstletno vladavino Viktor Orbán, je v svojem prvem mednarodnem nastopu jasno zarisal meje sodelovanja z Evropsko komisijo. V govoru, ki ga je podkrepil z neposrednim pogovorom s predsednico Komisije Ursulo von der Leyen, je poudaril, da bo nova vlada prednostno poskušala odmrzniti zamrznjena evropska sredstva – približno 35 milijard evrov, vključno s kohezijskimi in sredstvi iz sklada za okrevanje.

Vendar ne za vsako ceno. Namesto 27 »ključnih mejnikov«, ki jih Bruselj zahteva za odpravo zamrznitve sredstev, namerava izpolniti le štiri ključne točke svojega »štiritočkovnega načrta«. Te vključujejo krepitev protikorupcijskih mehanizmov (vključno s pristopom k Evropskemu javnemu tožilstvu), neodvisnost sodstva in preiskovalnih organov, svobodo tiska (z ustavitvijo vladnega financiranja javnih medijev) ter akademsko svobodo. Preostalih 23 zahtev naj bi ostalo »zaščitenih«, kar kaže na strateški kompromis med nujnostjo dostopa do evropskih sredstev in ohranjanjem nacionalne avtonomije.

Nadaljujte z branjem→

Kitajska je marca 2026 sprejela 15. petletni načrt za nacionalni gospodarski in družbeni razvoj (2026–2030). Dokument, ki ga je potrdil Nacionalni ljudski kongres, predstavlja osrednji strateški okvir za razvoj države v naslednjem desetletju. Njegov pomen presega običajno razvojno načrtovanje: gre za načrt, ki naj utrdi temelje za cilj, da Kitajska do leta 2035 v osnovi doseže stopnjo »socialistične modernizacije«.

Če so prejšnji petletni načrti predvsem zasledovali visoko gospodarsko rast, je novi načrt izrazito usmerjen v kakovost rasti, tehnološko avtonomijo in gospodarsko odpornost. Poudarek je na razvoju tako imenovanih novih kakovostnih proizvodnih sil, kar pomeni kombinacijo naprednih tehnologij, digitalizacije, inovacijskega sistema in visoko produktivnih industrij. V praksi to pomeni premik od modela, ki je temeljil na investicijah, nepremičninah in izvozu, k modelu, ki naj ga poganjajo tehnologija, domače povpraševanje in zelena transformacija.

Nadaljujte z branjem→

Kot sem pisal prejšnji teden, zgodba je preprosta – kadar ni mogoče dobiti nafte v zadovoljivih količinah za takojšnji prevzem, bodo spot (tekoče) cene presegle terminske cene nafte (za mesec, dva itd. vnaprej). In ker fizične nafte zmanjkuje, se ta razlika kaže v velikem razponu med obema cenama. Ta razpon znaša med 30 in 40 $/sodček. Na finančnih trgih se dogaja velika manipulacija s terminskimi cenami (kot se je šušljalo v Bessentovem krogu ob začetku vojne proti Iranu), vendar te manipulacije ne morejo skriti tega, da fizičnih količin nafte primanjkuje.

V Perzijskem zalivu je “ujetih” približno 800 ladij, od tega 426 tankerjev s surovo nafto ali derivati, 16 tankerjev z LPG in 19 tankerjev z LNG. Medtem ko je pred začetkom vojne skozi Hormuško ožino dnevno izplulo okrog 130 tankerjev, jih zadnjih 5 tednov izpluje le med 5 in 10. In novi tankerji ne prihajajo noter. To pomeni, da se je ustvaril velik “zračni žepek” v svetovni ponudbi nafte, ki se pomika proti koncu logistične poti – do terminalov v državah uvoznicah. In takrat bodo tudi terminske cene šle v nebo.

Vmes pa bodo države začele z omejevanjem porabe nafte in postopnim sproščanjem naftnih rezerv. Teh je v evropskih državah v najboljšem primeru le za 90 dni, toda v azijskih državah in Avstraliji so strateške rezerve bistveno nižje in te države so 70 do 80 % odvisne prav od nafte iz Zaliva.

In sploh še nismo začeli govoriti o ladjah, ki prevažajo plin, gnojila, žveplo, helij, polimere itd. Ali o ladjah, ki prevažajo hrano v zalivske države. Tam so odstotki svetovne ponudbe oziroma stopnje uvozne odvisnosti bistveno višje kot pri nafti.

Status globalne rezervne valute pomeni, da centralne banke, vlade, podjetja in finančne institucije po svetu hranijo pomemben delež svojih deviznih rezerv v določeni valuti. Danes ima to vlogo predvsem ameriški dolar, ki predstavlja približno polovico svetovnih deviznih rezerv. Ta položaj daje ZDA pomembne gospodarske in geopolitične prednosti ter pomembno vpliva na strukturo svetovnega finančnega sistema.

A. Koristi statusa globalne rezervne valute za ZDA

1. Cenejše zadolževanje države

Ker je ameriški dolar glavna rezervna valuta, je povpraševanje po ameriških državnih obveznicah zelo visoko. Centralne banke po svetu kupujejo obveznice ameriškega ministrstva za finance, saj jih obravnavajo kot varno rezervno naložbo. Posledično so obrestne mere za financiranje ameriškega javnega dolga nižje kot v večini drugih držav. To omogoča ZDA, da financirajo velik javni dolg pod relativno ugodnimi pogoji.

2. Tako imenovani »izjemni privilegij«

Posebna prednost rezervne valute je možnost financiranja uvoza v lastni valuti. Ker je dolar globalno sprejeta valuta, druge države sprejemajo dolarje kot plačilno sredstvo v mednarodni trgovini. ZDA lahko tako svoje uvozne obveznosti poravnavajo v valuti, ki jo same izdajajo prek monetarne politike. Ta privilegij, pogosto označen kot »izjemni privilegij«, je za večino drugih držav nedosegljiv.

3. Globalno povpraševanje po dolarju

Ker je dolar osrednja rezervna valuta, se uporablja v številnih mednarodnih transakcijah, zlasti pri trgovanju z energenti, surovinami in finančnimi instrumenti. Velik del svetovne trgovine, zlasti trgovina z nafto, se obračunava v dolarjih. To ustvarja stalno globalno povpraševanje po ameriški valuti, kar prispeva k relativni stabilnosti dolarja in utrjuje njegovo vlogo v mednarodnem finančnem sistemu.

4. Geopolitična moč

Status rezervne valute daje ZDA pomemben vpliv na globalni finančni sistem. Ker večina mednarodnih transakcij poteka v dolarjih, imajo ameriške institucije velik vpliv na mednarodne finančne tokove. To omogoča uporabo finančnih sankcij kot pomembnega zunanjepolitičnega instrumenta. Dostop do dolarja je za številna gospodarstva ključen, zato omejitev dostopa do dolarnega sistema lahko predstavlja močan pritisk na države, ki so tarča sankcij.

Nadaljujte z branjem→