Fukuyamin triumfalizem liberalnega kapitalizma je sicer mrtev, vendar se iz zgodovine nismo nič naučili

Branko Milanovic pronicljivo ugotavlja, da ne samo, da “liberalni kapitalizem” ni triumfiral leta 1989 s padcem železne zavese, kot je to v “Koncu zgodovine” napovedal Francis Fukuyama, pač pa tudi, da pridevnik “liberalni” ni upravičen. Namreč tisto, kar naj bi bilo “liberalnega” oziroma “demokratičnega” v zahodnih demokracijah po drugi svetovni vojni, nosi velike madeže nedemokratičnosti – od uničenja sindikalnih gibanj in izobčenja komunističnih strank do nesramežljivega podpiranja diktatur tako v Evropi kot v državah v razvoju. “Liberalni kapitalizem” (kako liberalen / demokratičen je ob koncentraciji lastništva proizvodnih sredstev in premoženja v rokah bogate manjšine sploh lahko kapitalizem ?!?) je protisloven že v imenu, in kar danes gledamo kot navidez njegov kolaps, je samo ena izmed mnogih stalnih kriz v njegovi evoluciji

The post-1989 narrative that was, often for self-serving reasons, promulgated in both the academic and popular circles in the West (and in the former Eastern bloc for obvious reasons) saw the period after the end of World War II as a victory of liberal capitalist democracy that was not allowed to take place in some parts of the world because of the imposition of Soviet “glacis”. Once the Soviet pressure relaxed all these countries, and of course all the others (according to the triumphalist narrative) from Iraq to China, saw, or will soon see, the advantages of liberal capitalism and adopt the system. It was a very simple and seductive narrative. While Fukuyama’s original essay was based on important, Hegelian historical and ideological precedents, it gradually got watered-down into a simplified Hollywoodesque story of a battle of good and evil—where it was even incomprehensible how the “evil” (except for its intrinsic “evilness”) was able to put up such a good fight for decades.

Nadaljujte z branjem

Zakaj smo preslišali opozorilo, da je globalizacija šla predaleč?

Moj priljubljeni razvojni ekonomist Dani Rodrik iz Harvarda, ki je stalnica mojih predavanj o globalizaciji, je pred natanko 20 leti napisal preroško knjigo “Has Globalization Gone Too Far?“. V njej je posvaril, da bo preveč intenzivna globalizacija udarila nazaj. Kot socialno nevzdržna za mnoge države, bo udarila nazaj prek političnih turbulenc. Podvomil je v “sveto resnico” Ricardovih primerjalnih prednosti kot edinstvenega pravila za vključevanje v svetovno trgovino, ki pravi, da se prosta trgovina splača vsem sodelujočim državam, pri tem pa abstrahira redistributivne učinke znotraj države (da eni pridobijo, drugi pa izgubijo in da te povečane dohodkovne in premoženjske razlike ali celo eksistenčne razlike lahko postanejo trajne).

Takrat, leta 1997, ko se je globalizacija šele prav zalaufala, so se mu posmehovali. Danes, 16 let po kitajskem vstopu v Svetovno trgovinsko organizacijo, kar ji je omogočilo, da je postala svetovna tovarna in pospešeno izrinjala industrijsko proizvodnjo iz večine razvitih držav, mu s spoštovanjem prikimavajo. Vprašanje je le, zakaj politiki pred 20 leti niso bili pripravljeni slišati njegovega opozorila in stopiti na zavoro glede dinamike globalizacije.

Spodaj je link na Rodrikov podcast, kjer govori o zadnji knjigi “Economics Rules: The Rights and Wrongs of the Dismal Science” in seveda o globalizaciji, ki je šla predaleč.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Dobili 44 mio evrov nepovratnih sredstev za drugi tir, …vendar pa smo jih prej izgubili za 385 mio evrov

Evropska komisarka Violeta Bulc je včeraj – v seveda povsem politični piarovski maniri – prišla v Ljubljano povedat, da je Slovenija na februarskem razpisu za nepovratna sredstva EU (iz instrumenta za povezovanje Evrope – CEF) pridobila skupaj 63 mio evrov, od tega dobrih 44 mio za pripravljalna dela na projektu drugi tir. To je seveda odlična novica, saj pač “zastonj” dobimo 44 mio evrov nepovratnih sredstev (to ni čisto res, saj jih bomo prej vplačali v EU proračun, nato pa del teh prek razpisa dobili nazaj). Vendar pa je problem v tem, da je Slovenija zaradi neresne prijave pred dvema letoma (februar 2015) izgubila za skoraj 385 mio evrov nepovratnih sredstev za drugi tir. Z odobrenimi 44 mio evrov je ministrstvo za infrastrukturo še vedno za 340 mio evrov “v minusu” glede nepovratnih sredstev.

Nadaljujte z branjem

Kaj bi pomenila povezava Slovenskih železnic in Luke Koper?

Bine Kordež

Ob vseh dogajanjih z drugim tirom in Luko Koper kaže, da se ponovno odpirajo tudi razmišljanja v zvezi z oblikovanjem logističnega holdinga – povezavi med Slovenskimi železnicami in Luko Koper. Glede na to, da se več kot polovica tovora Luke Koper pripelje ali odpelje po železnici in da menda tudi Slovenske železnice polovico tovornega prometa realizirajo s tovorom iz Luke, imajo takšne ideje vsekakor svojo logiko. Seveda pa je pri takšni povezavi v ozadju še veliko drugih vidikov in interesov. O tem se bo še veliko pisalo in špekuliralo s strani takšnih in drugačnih strokovnjakov. Ob tem pa ni odveč predstaviti tudi nekaj konkretnih podatkov morebitne povezave in poslovanja obeh družb ter tudi vloge železnic nasploh. Večina bralcev se sicer hitro zadovolji z nekaj pavšalnimi ocenami, a v bilancah se skriva veliko zanimivih podrobnosti, ki jih je vredno pogledati. V nadaljevanju se zato osredotočam samo na prikaz podatkov brez širših razmislekov.

Nadaljujte z branjem

Nov vladni desant na Luko Koper

Drago Babič

Konec meseca načrtuje SDH na skupščini Luke Koper zamenjati dve članici nadzornega sveta (NS), in sicer predsednico Alenko Žnidaršič Kranjc in članico Elen Twrdy, in to dobre tri mesece pred iztekom mandata. Kot razlog navaja izgubo zaupanja lastnika zaradi neustreznega obvladovanja tveganj, povezanih z izvajalci pristaniških storitev in zaradi predloga sklepa skupščine glede imenovanja članov nadzornega sveta. Spet standardne floskule, ki ne pomenijo nič konkretnega, ob tem, da dosega Luka Koper (LK) pod vodstvom tega NS rekordne poslovne rezultate.

Očitno je v ozadju nekaj drugega. Dokaj gotovo je, da gre za uvod v kasnejšo menjavo »nekooperativne« uprave Luke, ki se že tri leta upira temu, da bi jo priključili Slovenskim železnicam (SŽ) v Slovenski logistični holding. Lanski poskus je bil neuspešen, vlada se je umaknila po »primorski vstaji«. Tokrat se očitno ne bo in bo v drugem naskoku poskušala zamenjati svojeglavi nadzornici z »bolj kooperativnimi« člani NS.

Nadaljujte z branjem

Kaj bo posledica izbojevanega referenduma?

Stanko Štrajn

V vsakem primeru bo začasno blokirano nadaljnje prizadevanje vlade izvesti investicijo v drugi tir Koper – Divača na negospodaren način. To pomeni, da je zasedaj preprečeno sistemsko podprto izčrpavanje proračuna na škodo slovenskih državljanov in slovenske države. Če bo referendum uspel razveljaviti zakon, ki je bil sprejet v zaslepljenosti politike, ki nikakor noče razumeti, da tako očitno netransparentno in negospodarno škodovanje javnim interesom ni dopustno, bo sledila tudi dokončna preprečitev načrtov političnih elit, ki pomenijo siromašenje države in državljanov ter bogatenje izbrancev.

Vse to poslanci v Državnem zboru vedo, pa kljub temu podpirajo škodljiv način vodenja investicije, ki ga Vlada in politika želi zgolj zato, ker je to v interesu vseh, ki bi se radi obogatili na račun Slovenije in tako osiromašili njene državljane. Zato je referendum skrajno in edino še preostalo pravno sredstvo, ki omogoča politikom preprečiti zlorabo oblasti.

Nadaljujte z branjem