Kot pišem v sosednjem komentarju, Trumpova odločitev, da 2-tedensko premirje z Iranom enostransko podaljša (v neskončnost), pomeni, da se bo energetska kriza zaradi vojne proti Iranu in dvojnega zaprtja Hormuza zdaj razvila v polni razsežnosti. V zadnjem komentarju glavni ekonomist IMF Pierre-Olivier Gourinchas predstavlja posodobljene napovedi IMF glede globalne gospodarske situacije in eksplicitno prikazuje učinke negativnih scenarijev zaradi vojne na Bližnjem vzhodu.

Če je globalno gospodarstvo ob koncu 2025 kazalo presenetljivo odpornost in je predvidena rast znašala 3,4 %, pa je ameriško-izraelski napad na Iran in razširitev vojne na Bližnjem vzhodu, zlasti zaprtje Hormuške ožine, to dinamiko prekinil. Gre za strateško ključno točko globalne oskrbe z energenti, zato motnje v transportu in uničenje infrastrukture neposredno vplivajo na svetovne energetske tokove. Gibanja cen energentov jasno kažejo izrazit skok cen, ki v osnovnem scenariju dosega približno 19-odstotno rast, kar predstavlja klasičen negativni ponudbeni šok.

Nadaljujte z branjem→

Bom kratek:

• Trumpova odločitev, da 2-tedensko premirje z Iranom enostransko podaljša (v neskončnost), je posledica tega, da se predstavniki Irana niso niti hoteli pogovarjati z Američani.
• Ker ZDA nimajo nobene druge opcije (ne upajo si na polno napasti Irana, ne upajo narediti desanta na Hormuz ali na iranski naftni terminal na otoku Kharg, ker bi sicer Iran pognal v zrak vso energetsko infrastrukturo v zalivskih državah), ZDA ostane zgolj poskus pomorske blokade Hormuza iz varne razdalje.
• S pomorsko blokado želi Trump preprečiti Iranu, da bi izvažal nafto (Trump govori o izgubljenih 500 mio dolarjev dnevno za Iran).
• Vendar s tem ZDA ne morejo preprečiti Iranu izvoza nafte v Kitajsko, kajti Kitajska bo (je že) poslala vojaške ladje, ki bodo (že) spremljajo tankerje z iransko nafto za Kitajsko. Ameriške sile si ne bodo upale napasti teh ladij, ker si ne upajo tvegati vojaške eskalacije s Kitajsko. Iran torej v tej ameriški blokadi ne izgubi kaj prida.
• Hkrati pa ima ameriška blokada bistven in ogromen stranski učinek: deluje kot dvojna blokada za izvoz (in uvoz) za zavezniške države – za zalivske izvoznice energentov in surovin in uvoznice hrane ter za vse ostale države uvoznice zalivskih energentov in surovin. Trump je s podaljšanjem pomorske blokade samo dvakratno zaklenil Hormuško ožino. V škodo zaveznikov.
• In tudi v svojo škodo, kajti cene nafte se oblikujejo globalno. Nekega dneva tudi manipulacije na terminskem trgu trčijo na zgornjo mejo – pomanjkanje fizične nafte.
• To pomeni, da se bo energetska kriza zaradi vojne proti Iranu in dvojnega zaprtja Hormuza razvila v polni razsežnosti. Razvija se najbolj negativni scenarij IMF, Goldman Sachsa itd.
• To pomeni višje cene energentov, višje cene surovin, višje cene komponent in višje cene hrane – to pomeni inflacijski šok. In nekateri že pozivajo, da naj ECB preventivno začne dvigovati obrestno mero, da bi zajezila inflacijo (glejte spodaj).
• Toda kdor pozna osnove makroekonomije (in tisti del okrog Phillipsove krivulje in pričakovanj), ve, da je cena zniževanja inflacije na način, da centralne banke vodijo dezinflacijsko politiko prek dvigovanja obrestnih mer, recesija oziroma stagnacija. Ob visoki ravni inflacije to pomeni stagflacijo.
• Se lahko temu izognemo? Ja, vsaj v določeni meri se še vedno lahko. Vendar le, če Trump pristane na 4 temeljne iranske zahteve.
• Iran lahko preživi dlje časa izoliran kot lahko Trump in njegova baza zdržita visoke cene nafte, inflacijo in stagnacijo.

Charles Michel je sicer v intervjuju za The Brussels Times zelo diplomatski, je pa nanizal nekaj direktov. Spodaj je kratek povzetek direktov, celoten pogovor je dostopen tukaj.

Former European Council President and former Belgian Prime Minister Charles Michel has attacked Ursula Von der Leyen and accused the European Commission of a power grab in a new interview with The Brussels Times.

Indeed, Michel sharply criticises the European Commission, accusing it of overreaching its powers while sidelining certain commissioners, accusing von der Leyen of “authoritarian governance”.

“Today, the Commission is trying to take control. That’s not in line with the treaty.”

…

On the broader breakdown of cooperation with von der Leyen, he is more measured. From early in their joint term, he says, he found it almost impossible to establish a functional working relationship. His proposal for regular, in-person coordination meetings on international affairs – designed to ensure the EU spoke with a unified voice – was, he says, “systematically refused” by von der Leyen.

“I have my own opinion about her personality,” he says carefully, “and it’s not my intention to make a comment today about personalities.” A beat. “But I can tell you: never in the past had I faced this level of difficulty in terms of collaboration with a colleague. Never. It’s not about personality. It’s about the substance of the European project.”

As for her leadership, Michel is scathing. “There is a super authoritarian governance,” he says. “Commissioners have absolutely no role anymore.” The fundamental error, in his view, is misunderstanding the job. “She is supposed to work on the defence of the single market. Nothing has been done. She is supposed to work on the financial markets. Nothing has been done,” he says. “In this field, the result is zero, and that is a tragedy.”

He pauses. “I’m severe. I’m cruel. Because I saw it from the inside.”

…

“Everyone knows and has seen how the Commission decided to instrumentalise this incident to try to grab more power, more institutional power, and to get involved in things that are not the responsibility of the Commission,” he says.

He sees it as part of a broader pattern: the Commission attempting to extend its reach into areas reserved for the Council. Defence, external representation, the External Action Service (EEAS). “Today, the Commission is trying to take control. That’s not in line with the treaty.”

As relations frayed, it led to chaotic splits. When the EU leadership was negotiating with the UK on post-Brexit ties, both Michel’s office and the Commission sent separate invitations to a meeting with then-British Prime Minister Boris Johnson – prompting Michel’s chief of staff to quit his post.

At the time, German media, like Der Spiegel, said he was engaged in “a grotesque power struggle” with von der Leyen. Michel singles out Politico (owned by Germany’s Axel Springer) for its trenchant criticism. “Unfortunately, there is a powerful media in this bubble called Politico. systematically acting as an agent to destabilise, to use gossip to try to put me on the defensive,” he says.

Spodnji post postavlja pravo vprašanje: zakaj je po letu 2008  ameriško gospodarstvo zraslo skoraj dvakrat hitreje od evropskega? Njegovo nadaljevanje pa ne ponuja pravih odgovorov, pač pa zgolj simptome (manj inovacij, beg talentov itd.).

Odgovor se skriva v: preveč Evrope.  Velika večina Evropejcev ob tem zmaja z glavo. Ker ne razume. Odgovor se skriva v spodnjih treh slikah.

Prvič, evropsko zaostajanje za ZDA se je začelo sredi 1990-ih – po ustanovitvi enotnega evropskega trga (1993):

Skupni evropski trg pomeni skupne evropske politike. Denimo skupno politiko konkurenčnosti, skupno politiko državnih pomoči, skupno energetsko politiko, skupni kapitalski trg itd. Te pa pomenijo, da smo posameznim članicam odvzeli fleksibilnost v njihovih razvojnih politikah. Torej:

Nadaljujte z branjem→

Palantir sta ustanovila Peter Thiel in Alex Karp, dva zelo različna, a v ključnem pogledu ideološko sorodna akterja: prepričana sta, da tehnologija ne sme ostati nevtralna, temveč mora aktivno služiti interesom države in geopolitične moči. Thiel, eden najvplivnejših vlagateljev Silicijeve doline, že dolgo zagovarja idejo močne države in skeptičen odnos do liberalne demokracije, medtem ko Karp Palantir pozicionira kot podjetje, ki naj bi Zahodu pomagalo ohraniti tehnološko in vojaško premoč. Ta kombinacija kapitala, ideologije in dostopa do državnih aparatov je ključ za razumevanje, zakaj Palantir ni zgolj še eno IT podjetje.

Še širše pa je Palantir kontroverzen zaradi svoje vizije “tehnološke države”. Alex Karp zagovarja tesnejšo zvezo med tehnološkimi podjetji, državo in nacionalno varnostjo ter trdi, da bi se moral tehnološki sektor manj ukvarjati s potrošniškimi aplikacijami in bolj z “urgentnimi izzivi”, vključno z obrambo in tekmo na področju umetne inteligence. Za privržence je to realistična vizija sveta geopolitičnega rivalstva; za kritike pa nevaren model, v katerem zasebna tehnološka podjetja postajajo sooblikovalci državne moči, nadzora in vojne. Prav ta ideja — da naj bi demokratične države svojo prihodnost gradile na tesnem zavezništvu z obrambno-AI industrijo — je verjetno najgloblja in najbolj sistemska kontroverza, povezana s Palantirjem.

Nadaljujte z branjem→

If governments were actually doing their job, this Palantir document 👇 wouldn’t be a manifesto they proudly boast about, but a clear sign of the urgent need to purge its software from the public institutions it has infiltrated.

What are they saying, essentially?

They basically promote a clash of civilization worldview in which there exists a “they” – the supposed enemies of Western civilization, whose cultures the document codes as inferior – and a “we” who must stop indulging in decadent restraint and invest massively in AI weapons and defense software (which conveniently makes Palantir’s product catalog the civilizational cure).

Look at point 4 for instance. They write that “the limits of soft power, of soaring rhetoric alone, have been exposed. The ability of free and democratic societies to prevail requires something more than moral appeal. It requires hard power, and hard power in this century will be built on software.”

It all rests on a pretty massive assumption: that coexistence is impossible. Why would “free and democratic societies” (by which they obviously mean Western-style liberal-democracies) need to “prevail”? Why can’t they simply coexist with other civilizations or political systems out there?

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Sredi noči se očitno pijan moški plazi pod cestno svetilko. Mimoidoči ga vpraša, kaj se dogaja. »Ključe iščem, spodaj na cesti sem jih izgubil,« pravi pijanec. Mimoidoči začudeno vpraša: »Če si izgubil ključe spodaj na cesti, zakaj jih pa iščeš tukaj?« Nakar pijanec odgovori: »Tukaj se bolje vidi.«

Zgornja anekdota je začetek odmevnega članka šefa urada za planiranje nemškega ministrstva za obrambo med letoma 1982 in 1988, Hansa Rühleja, objavljenega v Asia Times davnega leta 2020. Rühle v njem trdi, da je Iran namenoma vlekel ves Zahod za nos s svojim jedrskim programom. Za kaj naj bi šlo? Za to, da naj bi Iran Mednarodni agenciji za atomsko energijo ponudil nadzor nad deklariranimi jedrskimi objekti v Isfahanu, Fordowu in Natanzu, medtem pa skrivoma razvijal vojaško jedrsko tehnologijo v tajnih podzemnih vojaških objektih. Nadzor nad deklariranimi objekti naj bi bil popolnoma transparenten in Iran se je v zvezi z dogovorom Joint Comprehensive Plan of Action (JCPOA) popolnoma držal njegovih določil. Prost nadzor nad ostalimi vojaškimi objekti pa je zavrnil. Kar bi seveda naredila vsaka država in njena vojska, ki ima kolikor toliko ponosa in samostojnosti.

Nadaljujte z branjem→

Po volitvah se je v Sloveniji ponovno razplamtela diskusija o znižanju davkov. Res je, da je obdavčitev dela v Sloveniji visoka. Toda diskusija o znižanju davkov mora biti postavljena v bistveno širši – razvojni kontekst. Znižanje obdavčitve dela samo po sebi še ne pomeni nujno večje konkurenčnosti ali višje gospodarske rasti, niti ne more zagotoviti trajno višjih plač.

Prvič, učinki nižjih davkov na plače niso enakomerno porazdeljeni. Denimo če bi splošno olajšavo pri dohodnini povečali za 4.000 evrov, bi osebam z najvišjimi dohodki to prineslo okoli 167 evrov dodatnega mesečnega dohodka, zaposlenim s povprečno plačo približno 80 evrov, zaposlenim z minimalno plačo pa nič. Podobno bi razvojna kapica z omejitvijo socialnih prispevkov koristila predvsem približno 27 tisoč zaposlenim z najvišjimi plačami. Kot kaže študija IMF iz leta 2015, pa ima za gospodarsko rast največji pomen rast dohodkov spodnjih 60 % prebivalstva, saj ti dodatni dohodek praviloma porabijo, medtem ko ga najvišji dohodkovni razredi večinoma privarčujejo. Zato davčne razbremenitve pogosto nimajo tako močnega vpliva na gospodarsko rast, kot se predpostavlja.

Nadaljujte z branjem→