Trumpa so že vsi pogruntali. Iranski oficirji se na TV odkrito norčujejo iz njegovega vzorca eskalacijske / deeskalacijske retorike. Trump, kar se tiče njegove in Netanyahujeve zasebne vojne proti Iranu, vedno retorično eskalira po zaprtju finančnih trgov (običajno pred vikendom), nato pa pred odprtjem finančnih trgov (običajno v ponedeljek) spet retorično deeskalira, da borzne kotacije ne bi padle in da terminske cene nafte ne bi porasle. Spodnja slika iz Financial Timesa lepo ilustrira ta vzorec.

Drugače rečeno, Trump je zelo glasen, ko to nima finančnih posledic za njega in njegovo druščino. Oziroma vse dela z namenom maksimiranja finančnih koristi zase in njegovo druščino.

Toda vzorec Trumpovih preobratov je še globlji. Na finančnih trgih se je v zadnjem času uveljavila anekdotična ideja o tako imenovanih »TACO momentih« (TACO = Trump Always Chickens Out) – trenutkih, ko politični pritisk in tržni signali prisilijo Trumpa v spremembo retorike ali konkretnih ukrepov. Kar se je sprva zdelo kot neformalna interpretacija njegovega vodenja politike, je zdaj dobilo tudi bolj strukturirano analitično obliko. In sicer, ekonomist Maximilian Uleer, eden izmed strategistov pri Deutsche Bank, je namreč razvil t. i. »pressure index«, ki naj bi služil kot približek za napovedovanje prihodnjih političnih prilagoditev Trumpa. TACO indeks kaže, kdaj se bo Trump umaknil oziroma sprejel odločitev, ki negira njegovo prejšnjo odločitev pod vplivom bolečine – kombinacije političnih, makroekonomskih in tržnih pritiskov.

Nadaljujte z branjem→

Definicija velesile (John Mearsheimer):

Vprašanje je le ali bo šlo za razporejen poskus invazije (kopenski napad iz Zahoda, zračni napad na otok Kharg in zračno-pomorski napad na otok Qeshm in iransko obalo vzdolž Hormuške ožine) ali pa se bo poskus invazije osredotočil le na Hormuško ožino (ob hkratnem letalskem obstreljevanju). Zanimivo bo videti, kako je Iran pripravljen na te variante in kako se bo končala ta ameriška avantura – kot britanski Gallipoli leta 1915 ali kot ameriški Caracas leta 2026.

Toda čeprav je edina racionalna varianta, ki pomeni najnižje stroške za Trumpa in ZDA, takojšen umik, pa je verjetnost, da se bo Trumpo zanjo odločil, dokaj majhna. Ujel se je v vojno, ki je ne more zmagati, v vojno, ki njemu, njegovi stranki in njegovi državi škodi in vojno, katere nadaljevanje bo pomenilo katastrofo (tako ekonomsko kot strateško), tako za geostrateški položaj ZDA kot za obstoj Izraela, vendar mu ego ne dovoljuje izhoda. Zato se bo odločil za samomor – za eskalacijo. Tipična eskalacijska past. Tako je propadla večina imperijev – ena vojna preveč.

There are three theories of air power. We know Douhetist terror bombing has never destroyed the will of the enemy to fight. Decapitation has now failed. As long as the US remains ‘up in the air’ there is only one path to avoiding strategic defeat: winning the interdiction war to disarm Iran.

The interdiction theory of victory is ‘analytically attractive’ because it empirically testable in real time. If Iranian strike tempo is dwindling to zero, the US is winning; otherwise it is losing outright.

The all-important interdiction war is going very poorly. I look at the attached map every day from ACLED, the gold standard of conflict data (https://acleddata.com/iran-crisis-live). Iranian strike tempo shows no sign of dwindling.

To the contrary, depletion of interceptor inventories and the use of heavier missiles has dramatically increased the effectiveness of Iranian missile strikes, as we are seeing in the strikes on Israel. 

The Iranians’ interdiction/counterforce campaign has  been surprisingly successful. At least 10 radars have been destroyed, partially blinding US forces and interceptor systems. US bases in the region have been largely evacuated, forcing the US to use European bases.

Nadaljujte z branjem→