Kot veste, je slovenski BDP v lanskem letu zrasel le za mišjo dlako – za ubornih 1.1 %. Spodnja slika kaže strukturni zlom v dinamiki rasti slovenskega BDP v času Golobove vlade. Po izjemno visoki rasti v letu 2021 v času prejšnje Janševe vlade (8,4 %), se je rast že v letu 2022 zrušila za skoraj dve tretjini, nato pa se je v letih 2023–2025 vztrajno in sistematično ohlajala vse do približno 1 %. Takšen trend kaže na pomanjkanje razvojnega zagona, investicijske negotovosti in odsotnost proaktivne ekonomske politike, ki bi v času ugodnih javnofinančnih izhodišč blažila upad. Namesto uporabe fiskalnega prostora za dvig produktivnosti, pospešitev investicij in krepitev konkurenčnosti, smo bili priča postopnemu drsenju v režim nizke rasti – stagnacije, kar dolgoročno ogroža dohitevanje razvitejših držav EU in vzdržnost socialne države.

No, če pogledate podatke glede slovenskega BDP na sektorski ravni, izstopa bizarno dejstvo, da se je v 4 letih (med 2021 in 2025) realni output industrije povečal samo za 2,1 %, medtem ko se je realni output dejavnosti oskrbe z elektriko, plinom, vodo in komunalnimi storitvami povečal kar za 46 %.

Nadaljujte z branjem→

Larry C. Johnson, nekdanji obveščevalni analitik v CIA in kasneje visoki uradnik v ameriškem State Departmentu, zdaj pa dober bloger in analitik, analizira možnost in timing ameriškega napada na Irana. Obsežna razporeditev ameriških bojnih letalskih zmogljivosti na Bližnji vzhod, vključno z dvema letalonosnima bojno-udar­nima skupinama, po njegovem mnenju ni zgolj pogajalski pritisk ali blef. Po navedbah Johnsona je poveljniška veriga ameriškega osrednjega poveljstva (USCENTCOM), ob podpori specializiranih vojaških struktur, kot so AFSOC, JSOC in sodelovanje z EUCOM, resno pričakovala, da bo predsednik ZDA izdal ukaz za napad na Iran v petek zvečer. Do 22. ure po vzhodnem času pa ukaz ni bil izdan, kar odpira vprašanje, zakaj do napada ni prišlo – vsaj še ne.

Prvi in najpomembnejši dejavnik, ki trenutno zavira napad, je notranji politični odpor znotraj Trumpove administracije. Dva visoka uradnika naj bi predsednika neposredno opozorila, da bi bil napad na Iran politično poguben. Svoje argumente sta podprla z rezultati javnomnenjske raziskave, ki kaže, da bi v primeru vojne z Iranom in večjih ameriških žrtev republikanska stranka na vmesnih volitvah doživela skoraj zanesljiv poraz. To naj bi predsednika vsaj začasno spodbudilo k ponovnemu razmisleku o izdaji izvršilnega ukaza.

Drugi pomemben dejavnik je notranjepolitični časovni okvir. Trumpa v torek čaka nagovor o stanju države, namenjen predstavitvi dosežkov prvega leta njegovega drugega mandata. Začetek vojne z Iranom tik pred tem dogodkom bi po oceni njegovih svetovalcev sprožil močan politični in medijski vihar, zlasti po tem, ko je ameriško vrhovno sodišče razveljavilo njegov carinski dogovor. Namesto osredotočenosti na dosežke bi javnost in mediji zahtevali informacije o vojni. Predsednik Združenega poveljstva in poveljnik CENTCOM-a sta predsednika dodatno opozorila, da obstaja visoka verjetnost ameriških žrtev ob napadu.

Kljub temu Johnson poudarja, da Trump napada ni dokončno opustil. Sooča se z močnim pritiskom pro-izraelskih in evangelijskih krogov, pa tudi izraelske vlade, da napad izvede. Poseben operativni dejavnik predstavlja tudi lunina faza: trenutni konec mlaja pomeni optimalne razmere za nočne zračne operacije, saj tema zmanjšuje vidnost letal. Naslednje primerljivo obdobje teme bo šele sredi marca, kar pomeni, da ima Trump omejeno časovno okno – bodisi ukrepati takoj bodisi čakati več tednov.

Nadaljujte z branjem→

Yann LeCun je eden najpomembnejših svetovnih znanstvenikov na področju umetne inteligence, rojen leta 1960 v Franciji. Velja za pionirja globokega učenja (deep learning), je izumitelj konvolucijskih nevronskih mrež (Convolutional Neural Networks – CNN), ki so revolucionirale računalniški vid, prepoznavanje slik in številne druge aplikacije AI.Trenutno je:

• glavni znanstvenik za umetno inteligenco (Chieftop AI Scientist) pri Meta (Facebook),
• profesor na New York University (NYU),
• član Francoske akademije znanosti,
• prejemnik Turingove nagrade (2018) skupaj z Geoffreyjem Hintonom in Yoshuo Bengiom – to je najvišje priznanje v računalništvu, pogosto imenovano »Nobelova nagrada za računalništvo«.

Je zelo aktiven na X (Twitter), kjer pogosto ostro brani svoje poglede na AI, kritizira pretirane napovedi o AGI (umetna splošna inteligenca) in se pogosto sporeče z Elonom Muskom, Samom Altmanom in drugimi.

Ta njegov nastop spodaj se splača poslušati. (UI prevod, ker UI to zna relativno dobro)

______

Yann LeCun je razkril temeljno pomanjkljivost umetne inteligence. Slavimo sisteme, ki ne morejo narediti tistega, kar žuželke počnejo brez truda.

LeCun: »Največja težava je, da se ne smemo pustiti zavesti v misel, da je računalniški sistem inteligenten samo zato, ker zna manipulirati z jezikom.«

Jezik se nam zdi inteligenten, ker ga doživljamo kot najvišjo obliko človeškega mišljenja. Ko torej stroj proizvede tekoče, artikulirano in prepričljivo besedilo, je naš instinkt, da sklenemo, da razume.

A to ni res.

LeCun: »Izkazalo se je, da je resnični svet veliko, veliko bolj zapleten.«

Jezik je pravzaprav lažji del. Zaporedje ločenih simbolov z omejenim številom možnosti. Napovedovanje naslednje besede je obvladljiv matematični problem. Velikanski v obsegu.

Ne razumevanje. Ujemanje vzorcev v simbolnem prostoru.

Resnični svet je nekaj povsem drugega. Visokodimenzionalni, neprekinjen, hrupen signal, ki se vsako milisekundo spreminja na načine, ki jih noben besedilni korpus ne more zajeti.

Fizična realnost ne pride v obliki simbolov.

LeCun: »S čimer se vaša hišna mačka popolnoma spopade. Računalniki pa še ne.«

To je Moravecov paradoks.

Stvari, ki se zdijo težke za ljudi: pisanje esejev, reševanje enačb, opravljanje pravniških izpitov. Računsko enostavne.

Stvari, ki se zdijo trivialno enostavne: hoja po sobi, lovljenje padajočega predmeta, zlaganje srajce. Izredno težke za stroje.

Vaša hišna mačka se v realnem času giblje v kompleksnem tridimenzionalnem fizičnem okolju. Napoveduje trajektorije. Prilagaja se presenečenjem.

* Translated with DeepL.com

Nemška industrijska proizvodnja dramatično upada po letu 2021 (-8% glede na maj 2022), energetsko intenzivne panoge pa so v prostem padu (minus koraj 20 %). Nemška deindustrializacija se je sicer začela že leta 2018 zaradi visokih cen elektrike in zmanjšane konkurenčnosti predvsem glede na kitajsko konkurenco). Toda prava drama se je razvila šele spomladi leta 2022 po začetku vojne v Ukrajini, ko se je Nemčija odrezala od poceni ruskega plina. 

Zamenjava poceni ruskega plina s.3 do 4-krat dražjim katarskim in ameriškim je morda za nemške politike uporaben politični slogan, toda za nemško industrijo je to smrt. Dokler se nemška indutsrija ne bo vrnila na poceni ruski plin, nima prihodnosti. Problem pa je, da ji zmanjkuje časa. Odločitve podjetij o zaprtju tovarn v Nemčiji in selitvi v tujini so ireverzibilne. Poceni ruski plin čez 2 leti nemški industriji ne bo več koristil, ker te industrije ne bo več.

Poglejte spodnjo sliko s poslovnimi sentimenti med nemškimi menedžerji. Gospodarski izgledi za nemško gospodarstvo še nikoli po drugi svetovni vojni niso bili tako slabi. Nemški menedžerji so obupani. Odločitev za zapiranje obratov v Nemčiji in selitev v tujini le najbolj logična in legitimna odločitev, če želijo rešiti, kar je od podjetij še ostalo. Bankrot nemške industrije.

Bankrot industrije je ireverzibilen proces, ker se izgubijo kadri in kompetence. Ameriška industrija se po offshoring procesu zadnjih 35 let nikoli več ne bo vrnila. Ameriške administracije lahko v ta poskus oživitve ameriške industrije vržejo tisoče milijard dolarjev, vendar ne bo nobenega učinka. Kajti kadrov ni več – niti navadnih delavcev, kaj šele inženirjev in kompetenc za razvoj industrijskih izdelkov. Kadri in komeptence so v Mehiki, Vietnamu, Kitajski, kamor je (po političnih napakah s prostotrgovinskimi sporazumi in WTO in pohlepu podjetij) odšla ameriška industrija. Temu zdaj sledi nemška industrija.

Nemški politiki, ki se jim ta proces propadanja industrije dogaja v realnem času pred njihovimi očmi, tega ne razumejo. Stojijo kot voli (vkopljeni bikci) z neumnim izrazom v očeh in z neumnimi floskulami, ki prihajajo iz njihovih ust, medtem ko “menedžirajo” največji propad nemškega gospodarstva v zgodovini.

Tako butaste in samodestruktivne politične “elite” po Hindenburgu in Hitlerju Nemčija še ni imela. No, so na intelektualni in kompetenčni ravni “elite” v Bruslju. 

The U.S.-Israeli gamble relies on a bombing campaign to trigger an uprising.

It seems the American and Israeli strategy is to bet on waves of airstrikes designed to make the Iranian regime appear weak enough to embolden opposition forces to revolt. They appear to be applying the ‘Libya playbook’ to Iran, expecting the same results.

However, there are five reasons why such a strategy is highly unlikely to succeed in Iran:

1-Financial and Internal Stability:

Libya had $150 billion in assets frozen, struggled to pay salaries, and faced various tribal leaders vying for power.

2-Technological Disparity:

Libya’s air defenses and radars dated back to the 70s and early 80s, with equipment over 30 years old and unmodernized, much like their T-54/55 tank fleet.

3-Manpower:

Iran’s official forces total nearly one million men, not counting tens of thousands who could be mobilized from abroad, including the Houthis. In contrast, opposition fighters barely reach 2,500, and urban cells only possess small arms.

4-Technological Power:

Unlike Libya, Iran has become a technological powerhouse. Very few countries produce and launch their own satellites using indigenous rockets; Iran is part of that elite group. Furthermore, while the Western nations lack short, medium, and intermediate-range hypersonic missiles, Iran possesses them.

Their mastery of multi-stage technology also makes the transition to ICBMs a non-issue.

Long range anti-Ship missiles? Iran, Russia and china are leaders at this field.

5-Naval and Geographic Defensibility: Libya’s navy consisted of mere patrol boats, not even 1% of Iran’s fleet, which boasts between 1,600 and 2,000 missile tubes. Geographically, Libya is flat with no natural cover, and 90% of its population lives in coastal cities. Iran, conversely, is mountainous, with a heavily fortified capital.

I see no armed contingent capable of a successful uprising.

Instead, the situation is more likely to evolve into a ‘Syria scenario’ rather than a Libya one, characterized by progressive destruction and multiple internal guerrilla fronts supported by U.S. and Israeli airpower.

That is the truly plausible outcome if an attack occurs.

Bizarno. Potrebno je dobiti popolnega norca na oblast, da se razgali vsa perverznost nekega sistema. V tem primeru perverznost ZDA kot globalnega hegemona. Ki je nad vsem in spremnja pravila, kakor se mu zazdi.

A lot of people are dunking on Trump for this  but this is actually one of the truer things he’s said.

There is indeed a lot of irony in the fact the U.S. President can completely destroy a country economically with sanctions and embargoes without Congressional approval – solely through executive orders as he’s currently doing with Cuba or did with Venezuela – but he cannot impose tariffs.

Which is genuinely bizarre: you can literally starve an entire people to death but slapping a 10% fee on their goods is where U.S. “democracy” kicks in.

Noro, preprosto noro

Odločitev Vrhovnega sodišča ZDA v primeru Learning Resources, Inc. v. Trump z dne 20. februarja 2026 predstavlja eno najpomembnejših institucionalnih korekcij ameriške trgovinske politike po drugi svetovni vojni. Sodišče je s šestimi glasovi proti trem razveljavilo večino carin, uvedenih na podlagi Zakona o mednarodnih ekonomskih pooblastilih v izrednih razmerah (IEEPA, 1977), ker je ugotovilo, da zakon predsedniku ne daje pooblastila za enostransko uvedbo tarif. Ključni poudarek sodbe je, da so carine oblika obdavčitve, obdavčevanje pa je po ameriški ustavi izključna pristojnost Kongresa.

Ta odločitev ne pomeni zgolj pravne zmage nad Trumpovo protekcionistično politiko, temveč ponovno vzpostavlja ravnotežje med izvršno in zakonodajno vejo oblasti. V kontekstu Trumpovega drugega mandata, ki je zaznamovan z agresivno uporabo carin kot pogajalskega orodja, sodba pomembno omejuje predsedniško diskrecijo in zmanjšuje nepredvidljivost ameriške trgovinske politike.

Toda je ta sodba Trumpa spametovala, ga bo umirla? Ali pa bo politike preteklega leta interpretiral kot uspeh in nadaljeval s svojim izsiljevalsim slogom, le da bo uporabil druge pravno  sporne ali prepovedane mehanizme?

Nadaljujte z branjem→

This is a great, and needed, article by @mahbubani_k: https://foreignaffairs.com/united-states/dream-palace-west

It’s written as a response to @alexstubb’s article in the magazine’s previous edition (“The West’s Last Chance”: https://foreignaffairs.com/united-states/wests-last-chance) in which he argued that “this is the last chance for Western countries to convince the rest of the world that they are capable of dialogue rather than monologue.”

Kishore takes him at his word and says that “to have a dialogue, one must listen,” yet there is very little evidence that the West listens to the rest of the world.

Kishore gives the example of Europe’s relationship with China, pointing out how “EU countries [still] speak condescendingly toward China […], cast the CCP as a villain and call for the equivalent of regime change in Beijing,” which he argues “looks perfectly ridiculous”.

As he writes, from the Chinese standpoint, “the Chinese people have [just] enjoyed the best 40 years of human and social development in 4,000 years of Chinese history” so to see a bunch of Europeans – who have underperformed them in pretty much all respects during the period (certainly true economically and technologically) – speak to them as if they were inferior because they don’t have EU-style governance is indeed perfectly ridiculous.

I agree with Kishore: the lack of listening and the almost complete absence of willingness to accept the existence of other – equally valid – systems and cultures is ultimately one off the West’s most self-defeating habits.

All the more so in a multipolar world where, by definition, you cannot anymore impose your will on others by force: the only way to have influence is through genuine persuasion, and genuine persuasion begins with actually hearing the other side.

At the end of the day, nations with the political equivalent of narcissistic personality disorder meet the same fate as the people with it: they end up lonely, talking to themselves.

Prejšnji teden je po poročanju Politica prišlo do prvega večjega uspeha evropske industrije v spregi s politiko glede reforme sistema evropskih emisijskih kuponov (ETS). Ta sistem ubija evropsko industrijo. Neposredno prek plačevanja (nakupov) teh kuponov s strani ogljično intenzivne industrije za vsako tono izpuščenih emisij CO2. In posredno prek cen elektrike, saj morajo kupone kupovati tudi proizvajalci elektrike iz plina in premoga, kar v osnovi podvoji proizvodno ceno njihove elektrike in s tem seveda stroške industrije. Dokler je bila cena kuponov 10 evrov/tono, je še nekako šlo, toda zadnja leta je ta cena na ravni 70 do 80 evrov/tono.

Slednje pomeni, da je evropska proizvodnja materialov, gnojil, škropiv in kemičnih spojin za vrsto industrij, kot je denimo farmacija, ki so energetsko in ogljično intenzivne, v osnovi nekonkurenčna. Zato evropska podjetja zapirajo obrate, selijo proizvodnjo v druge države, Evropa pa je postala nevzdržno odvisna od uvoza strateških materialov. Kot vidimo danes v tej geopolitični situaciji, to ni prav dobro izhodišče. Evropa si zaradi tega ne more privoščiti kakšnih resnejših političnih ali trgovinskuh ukrepov proti državam, od katerih je uvozno odvisna pri ključnih materialih (Kitajska, Indija itd.). Pri čemer pa je najbolj perverzno, da po 20 letih te evropske ogljične politike, ki naj bi znižala emisije v evropskih ogljično intenzxivnih panogah za 50 %, ni prišlo do znižanja globalnih emisij CO2, pač pa so se te še dodatno povečale. Ker jih je Evropa preselila v “ogljiku manj neprijazne države” in ker te države te iste materiale prizvajajo nekajkrat bolj ogljično intenzivno in energetsko bolj intenzivno, pri čemer kurijo predvsem premog za proizvodnjo dodatne elektrike, potrebne za pov ečano proizvodnjo v teh ogljično intenzivnih industrijah. 

V glavnem, ta evropska ogljična politika je bila strel v koleno – prispevala je k deindustrializaciji Evrope, nedopustno je povečala uvozno odvisnost Evrope pri strateških materialih in neposredno je vplivala na povečanje globalnih izpustov CO2. Se vam zdi to uspeh?

Nadaljujte z branjem→