Dan, ko so finančni trgi spet začeli z veselico

Včeraj je bil zanimiv dan za ekonomiste in finančnike. V Evropi smo bili veseli podatka o znižanju inflacije (iz 9.2% na 8.5%) ter se čudili glede Numberwanga (nemški statistični urad Destatis je sporočil, da zaradi tehničnih težav (težav z IT pri prehodu na nove uteži) do drugega tedna februarja ne more sporočiti podatka o nemški inflaciji, zaradi česar so na Eurostatu naredili svojo hitro oceno) in Numberunterganga (za nekaj časa je padel spletni statistični portal ECB). Toda novice so bile dobre in borze so se odzvale z rastjo tečajev. Pri nas je bila veselica predvsem z delnico Krke, kjer so se vlagatelji šele ta teden odzvali na njene prejšnji teden objavljene rekordne poslovne rezultate ter na govorice o prevzem uv Indiji (dva zaporedna dnevna dviga za 3.2% in 4.4%).

Še bolj zanimivo je bilo v ZDA, kjer sta bili obe glavni borzi (NYSE) in NASDAQ) v blagi depresiji (v rdečem) v času čakanja na odločitev Feda glede dviga obrestne mere. Vlagatelji so čakali na govor predsednika Fed Jeroma Powella, ne samo na velikost številke (dvig za 0.5 ali 0.25 točk), pač pa predvsem na ton njegovih izjav. In malce po 14. uri, ko je Powell sporočil dvig obrestne mere zgolj za 0.25 točk in nakazal zadovoljstvo nad znižanjem inflacije brez recesije ter na možnost zniževanja bodoče dinamike dvigovanja obrestne mere, se je začela veselica na finančnih trgih. Skorajda orgija.

Denimo, delnice Tesle, katerim lansko leto nikakor ni bilo naklonjeno, so skočile kot Sergej Bubka v najboljših letih kariere. Indikativna je spodnja slika, ki na primeru tečaja delnice Tesle (TSLA) kaže, kako finančni trgi reagirajo na informacije. Tečaj je poskočil za dobrih 8 dolarjev/delnico oz. 4.7% in č bi se včerajšnji dan nadaljeval tudi po zaključku poslovanja borze, bi vlagatelji dali za Teslino delnico še 3 dolarje več.

Tesla Nadaljujte z branjem

Problem z irskim BDP

Majhne države so načeloma nepomembne v velikih zgodbah, statistična napaka ali kolateralna škoda, ko gredo stvari po klancu navzdol. Toda v realnem svetu to velikokrat ne drži, včasih naredijo veliko razliko. Tak je denimo primer z irskim BDP. Včeraj je mnoge zintrigirala spodnja slika v Financial Timesu, ki kaže trende BDP v štirih največjih državah EU in ZDA. ZDA so itak imele daleč boljše okrevanje po pandemiji od evropskih držav (kot v vseh krizah, ker pač imajo avtonomno fiskalno in monetarno politiko in same določajo stimulativne ukrepe) in so imele v Q3 2022 za 5% višji BDP od tistega v Q4 2019, medtem ko je bil BDP v 3 največjih EU državah višji le za 0.4% (Nemčija) do 1.9% (Italija), v Španiji pa je še vedno nižji za 1.1%.

Indikativno, vendar to ni glavna zgodba v tej sliki. Bolj zanimivo je, da je temno rdeča črta, ki prikazuje dinamiko BDP držav evroobmočja v zadnjem letu in pol višja od dinamike štirih največjih držav članic evro območja, ki tvorijo skupaj 75% celotnega BDP evrskega območja. V čem je skrivnost?

EA GDP 2022

Nadaljujte z branjem

The demographic future and labour

“According to US Center for Disease Control and Prevention data, more than 100,000 Americans died of overdose in 2021, representing a fivefold increase over the last 20 years. That figure is now on a par with diabetes-linked deaths, which are up “just” 43% over the same period.

The US has long suffered an opioid epidemic. This used to account for around half of all overdoses – mostly from prescribed painkillers and drugs like heroin and methadone. But since 2014 the death toll from synthetic opioids, mainly Fentanyl, has gone through the roof. In 2021, they played a role in two-thirds of all overdose fatalities. On current trends it won’t be long before Fentanyl alone claims more victims than diabetes. The difference for life expectancy being that whereas Covid and diabetes generally kill the old, Fentanyl disproportionately affects the young (around 60% of opioid deaths are in those under the age of 45).”

Michael Roberts Blog

Meeting the social needs of the world’s population through the production of goods and services depends on the amount of labour employed (in numbers and hours) and on the productivity of those of employed.  Under capitalism, of course, what matters more is the profitability to the owners of the means of production from employing workers and in investing in productivity-enhancing technology.  It is a fundamental contradiction of the capitalist mode of production that the required profitability of those owning the means of production becomes an obstacle to the required production to meet the social needs of the billions of humanity (and, for that matter, to sustain the health of the planet and other species).

About three years ago I posted some thoughts on the global decline in population growth and the future size of the global workforce available for capital to exploit.  It’s worth updating the story.  It took until…

View original post 1,065 more words

Kje je prostor za dvig plač?

Bine Kordež

V zadnjih mesecih se v Sloveniji soočamo z vse večjimi pritiski za dvig plač. Temu je botrovala predvsem visoka rast cen, pa tudi nezadovoljstvo posameznih skupin zaposlenih. Dvig eni skupini zaposlenih, tudi če je upravičen, povzroči plaz nezadovoljstva drugih, kar je potem le težko ustaviti. Trenutno imamo zato skoraj občutek, da praktično ni nikogar, ki bi bil zadovoljen z višino prejemkov.

Kot smo lahko nedavno poslušali po televiziji, se seveda vsi strinjamo, kako mizerne so na primer plače pomočnic vzgojiteljic v vrtcih, katere naj bi skrbele za razvoj bodočih generacij. Enako velja tudi za ostala najnižja plačana delovna mesta v javnem sektorju in seveda tudi za delavke in delavce za proizvodnimi stroji. Tudi na drugi strani imamo zelo nezadovoljne, tudi najbolje plačane zdravnike, ki se pač primerjajo s prejemki v zasebnem zdravstvu. Navedeni so bili primeri državnih preiskovalcev ali sodnikov, ki obravnavajo najtežje primere kriminalitete za 2.500 eur neto. Potem pa imamo vmes še ves srednji sloj, za katerega vsi ugotavljajo, da v Sloveniji počasi izginja in da imamo pretežno samo še slabše plačana delovna mesta.

Nadaljujte z branjem

Ko se neuvrščeni organizirajo: BRICS+ s skupno rezervno valuto

Velika večina ljudi seveda ne spremlja in ne posveča nobene pozornosti temu, kar se dogaja med “novimi neuvrščenimi državami“, to je državami iz skupine BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika). Ta grupacija, ki je nastala pred dvema desetletjema, je pred tremi prelomnimi dogodki: (1) pred širitvijo (prošnjo za članstvo je doslej podalo 12 držav, med njimi tudi Savdska Arabija in Iran), (2) pred uvedbo skupne rezervne valute, in (3) pred skupno razvojno banko. Vse troje bo precej pretreslo svetovno gospodarsko in politično ureditev, saj pomeni pospešeno de-dolarizacijo trgovinskih tokov, manj pritoka kapitala v ameriške obveznice in ameriški finančni sektor ter odmik od mednarodnih organizacij, kot sta IMF in WTO za polovico sveta. Razširjen BRICS+ pomeni namreč skupaj 45% svetovnega prebivalstva, tretjino svetovnega BDP, okrog 80% svetovnih rezerv nafte ter večino nahajališč najpomembnejših surovin za industrije prihodnosti.

Gre za dramatičen odmik od povojne ureditve in od ureditve po letu 1990. Izoblikuje se nov svetovni gospodarski in politični pol, ki prinaša svoje prednosti in tveganja. Prednosti so predvsem v tem, da ta ureditev prinaša boljše razvojne možnosti za države v razvoju in zaščito pred ameriškim izsiljevanjem (pred sankcijami in pred zasegom deviznih in zlatih rezerv).

What unites them now is a desire to challenge American hegemony in finance and trade, and to circumvent sanctions. As tensions between the west and China increase and become irrevocably hostile with Russia with its economic sanctions and diplomatic cut-offs, the two want to find an alternative to the dollar.

A common currency, be it a reserve currency, would not only help circumvent the sanctions. There are also benefits for trade. Intra-Brics trade as a percentage of world trade was around 10% in 2017. Politically, this prospect has become more feasible under the newly elected Luiz Inácio Lula da Silva in Brazil, who has his own misgivings towards the US. India, too, has a new agenda. India doubled its GDP over the past decade and is looking to become a major geopolitical actor in its own right. The Brics group may become a platform to do this.

Nadaljujte z branjem

Maskirovka ali “nateg” po rusko

Marko Golob

Sun Tsu: V vojni je glavna tarča  nasprotnikova strategija

Pred dnevi je kar nekako mimo šla novica, da je bil 10.1.2023 general polkovnik Aleksandr Pavlovič Lapin imenovan za poveljnika štaba ruskih kopenskih enot. Ne samo to. Mimogrede je pricurljala tudi informacija, da general Lapin to dolžnost opravlja že mesec in pol.

Verjetno večini ta podatek nič ne pomeni. Morda pa vendarle ta podatek o sedanji ukrajinsko-ruski vojni pove več kot si večina sploh lahko predstavlja.

Nadaljujte z branjem

Kako maksimirati ameriške interese v Ukrajini: Izogniti se dolgi vojni in se umakniti iz ukrajinskega konflikta

Septembra lani sem predstavil ameriški načrt, kako “prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo” (Overextending and Unbalancing Russia) (celoten dokument na 354 straneh), ki je nastal aprila 2019 v RAND korporaciji (RAND je vojaško-strateški think-tank, ki ga tričetrtinsko financira ameriška vlada, in ki po naročilu dela strateške študije za ameriško vlado; znan pa je po svoji “jastrebski usmerjenosti” ter velikih napakah v preteklosti glede strateških usmeritev, ki so vodile do velikih ameriški fiaskov, denimo glede vojne  v Vietnamu ter ameriških “operacij” v Laosu in Tajski). V tistem načrtu je bilo predlagano, da je treba Rusijo nekako izzvati in jo tako prisiliti, da se izpostavi in izčrpa. Optimalna predlagana kombinacija, ki bi prekomerno izpostavila Rusijo in imela najmanjše stroške za ZDA, je predvidevala “kombinacijo povečanja proizvodnje energije v ZDA in sankcij, ki pa morajo biti multilateralne“. Poročilo je zelo eksplicitno v tem pogledu, saj pravi, da so glede sankcij proti Rusij ključne predvsem evropske države, ki bi zmanjšale uvoz energentov iz Rusije in s tem slednji povzročile največjo škodo. In kot smo lahko videli, je Bidenova administracija sledila tem strateškim usmeritvam študije.

No, manj kot 4 leta kasneje in 11 mesecev po ruskem napadu na Ukrajino so na podlagi zadnjih dejstev iz Ukrajine v RAND korporaciji obrnili ploščo in naredili novo študijo z naslovom “Avoiding a long war“. Študija pravi, da bi bilo v največjem interesu ZDA preprečiti dolgotrajno vojno. V študiji ugotavljajo, da dolgotrajna vojna preveč izčrpava ZDA, saj se v Washingtonu preveč fokusirajo zgolj na to točko (tako glede vloženih sredstev kot politično) in zanemarjajo strateško bolj pomembne cilje (mišljena je Kitajska). Dolgotrajna vojna bi ob nevarnosti eskalacije na ozemlja držav članic Nata lahko Rusijo tudi preveč potisnila v zavezništvo Kitajske. Študija se zato fokusira na to, kako čim hitreje končati vojno. Pri tem avtorje (tako kot ameriško administracijo) eksplicitno zanimajo izključno ameriški interesi (ne ukrajinski ali interesi evropskih partnerjev), zato v študiji ne dajejo velike teže ozemeljski celovitosti Ukrajine, saj bi to zgolj podaljševalo vojno, in se fokusirajo na elemente, ki bi lahko pospešili sporazumni konec vojne. Gre za štiri ključne elemente, med njimi na eni strani komunikacija načrta za bodočo podporo Ukrajini in določene varnostne garancije (“commitments”), na drugi strani pa zagotovila Rusiji glede nevtralnosti Ukrajine ter omilitve sankcij.

Povzetek:

The authors argue that, in addition to minimizing the risks of major escalation, U.S. interests would be best served by avoiding a protracted conflict. The costs and risks of a long war in Ukraine are significant and outweigh the possible benefits of such a trajectory for the United States. Although Washington cannot by itself determine the war’s duration, it can take steps that make an eventual negotiated end to the conflict more likely. Drawing on the literature on war termination, the authors identify key impediments to Russia-Ukraine talks, such as mutual optimism about the future of the war and mutual pessimism about the implications of peace. The Perspective highlights four policy instruments the United States could use to mitigate these impediments: clarifying plans for future support to Ukraine, making commitments to Ukraine’s security, issuing assurances regarding the country’s neutrality, and setting conditions for sanctions relief for Russia.

Nadaljujte z branjem

Kakšno razliko lahko naredijo zahodni tanki v Ukrajini?

Spet izvrstna analiza zgodovinarja Adama Toozeja, ki pokaže, da (1) glede na številčno prednost Rusije glede tankov, in sicer tako v primerjavi s skupnim številom tankom na voljo v zahodnih državah kot tankov na voljo v Ukrajini (s temi dodatnimi 100 tanki), in (2) glede na dolžino fronte (čez 1,000 km) ta dodatna pošiljka zahodnih tankov (tudi če bi prispeli pravočasno in če bi štimala vsa logistika glede goriva in streliva) ne more narediti kakšne razlike na terenu. Gre bolj za moralno (politično) podporo kot pa za pomembno pomoč na bojišču.

Nadaljujte z branjem

Ameriški načrt za končanje vojne v Ukrajini: Demilitarizirano območje na zasedenih ukrajinskih ozemljih

Glede na to, da so v Bidenovi administraciji že zdavnaj spoznali, da Ukrajina te vojne proti Rusiji (brez neposredne vključitve sil Nata v vojno) ne more zmagati, niti pregnati ruskih sil iz zasedenih ozemelj, niti Rusije ni mogoče prisiliti k umiku s še tako drakonskimi sankcijami, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo ameriški vladni predstavniki prišli z “mirovnim predlogom”. Slednji je prišel to sredo prek članka v Washington Postu, kjer novinar David Ignatius, ki je zelo blizu ameriškemu sekretarju Alanu Blinkenu, objavlja njegov predlog. Če strnem, prvič, ameriška administracija predlaga, da se Rusija umakne iz sedanjih zasedenih ozemelj v Ukrajini (Donbas in Zaporožje, hersonski ‘kopenski most, ki povezuje Krim in Rusijo, območje zahodno od reke Dneper, severno okoli Harkova in južno okoli Odese in Nikolaeva), razen Krima (tukaj niti ZDA niti Ukrajina ne verjameta, da bi ga Rusija kdaj vrnila), in da se to ozemlje preoblikuje v demilitarizirano območje (s tem bi se ohranila ozemeljska celovitost Ukrajine izpred 24. februarja 2022). In drugič, ZDA ponujajo omejitev namestitev sistemov HIMARS, pehotnih bojnih vozil in tankov ZDA in Nata na ozemlje v “zahodni Ukrajini”, s čimer naj bi se Ukrajina lahko branila pred morebitnimi bodočimi napadi Rusije.

Ta predlog ameriške administracije je seveda smešen, saj Rusiji ne daje ničesar, pač pa ji jemlje ozemlja, ki jih je že osvojila in ji v zameno ponuja demilitarizacijo teh ozemelj ter obljubo omilitve sankcij. Namen ZDA je (ob umiku Rusije iz že zasedenih ozemelj) seveda prekiniti ruski vojaški momentum in ji preprečiti, da bi zavzela še večji del Ukrajine (ozemlje vzhodno in južno od Dnepra), z namenom pridobitve časa, v katerem bi se ukrajinska vojska lahko primerno opremila in pripravila na protiofenzivo. Ta ameriški predlog Rusiji ne daje ničesar in glede na izkušnje z mirovnima sporazumoma Minsk 1 in Minsk 2, katerih namen je bil zgolj pridobitev časa za vojaško okrepitev Ukrajine, medtem ko jih je Ukrajina sistematično kršila, seveda tak predlog noben resen voditelj države, kot je Rusija, ne more sprejeti. Glede na izkušnje, Rusija ZDA in zahodnim državam ne more zaupati, da delajo s poštenimi nameni, saj so doslej vse dogovore po letu 1991 prekršili. Dvomim, da bi kdorkoli na Putinovem mestu na tak predlog pristal. Putin je na obisku univerze Lomonosov v pogovoru s študenti že nakazal svoj nikalni odgovor.

Toda kljub temu, da gre za smešno neresen predlog Bidenove administracije, je na ta predlog treba gledati pozitivno. Gre za začetek iskanja mirovne rešitve, kjer je ena stran prišla s sicer nerealnim maksimalnim predlogom, nakar se bodo predlogi počasi obrusili in postopoma bomo lahko prišli do mirne rešitve, ki bi zagotavljala trajno mirno rešitev tega spora. Pomembno je, da pride od neformalnih predlogov do formalnih mirovnih pogovorov.

The Biden administration, convinced that Vladimir Putin has failed in his attempt to erase Ukraine, has begun planning for an eventual postwar military balance that will help Kyiv deter any repetition of Russia’s brutal invasion.

Secretary of State Antony Blinken outlined his strategy for the Ukrainian endgame and postwar deterrence during an interview on Monday at the State Department. The conversation offered an unusual exploration of some of the trickiest issues surrounding resolution of a Ukraine conflict that has threatened the global order.

Nadaljujte z branjem

Ameriški problem pomanjkanja kognitivne empatije ali zakaj ameriški voditelji pretiravajo glede Kitajske kot grožnje

Ta teden je analitike precej zmotil spodnji graf, ki primerja vojaške izdatke šestih držav v milijardah dolarjev. Problem grafa je dvojen. Prvič, za 5 držav so podatki o izdatkih za vojsko narisani na levi skali, za eno (ZDA) pa na desni. Za nepazljivega opazovalca iz grafa sledi, da medtem ko so ameriški vojaški izdatki upadli, pa kitajski rapidno naraščajo in da je Kitajska glede tega že prehitela ZDA. Kar seveda ni res, saj je ameriške vojaške izdatke treba odčitati na desni skali. Ti pa kažejo, imajo ZDA v absolutnem smislu 3-krat večje javne izdatke od Kitajske. Ta graf je res absolutno slabo in zavajajoče narejen in bi ga vsak mentor pri diplomskem / mentorskem delu zavrnil. Drugi problem pa je, da so graf oblikovali in ga objavili v blogu na svoji spletni strani v podružnici ameriške Federal Reserve v St. Louisu. Zaradi česar vsak normalen človek zastriže z ušesi: le zakaj se Fed ukvarja z analizo vojaških izdatkov?

Zaradi številnih negativnih komentarjev so se na Fedu iz St. Louisa kasneje opravičili za sporni graf. Vendar pa ostaja vprašanje, zakaj se je Fed odločil manipulirati s percepcijo teh izdatkov? Meni najbolj plavzibilno razlago je dal Robert Wright, ki pravi nekako takole: med aktualnimi ameriškimi politiki je zavladal hladnovojni, ideološki pogled na svet, ki zavedno (ali ne) nadproporcionalno potencira nevarnost s strani Kitajske. Šlo naj bi za pomanjkanje kognitivne empatije, torej za nesposobnost se postaviti v vlogo Kitajske in razumeti njeno motivacijo ter dejanja. Če bi se kdo potrudil to narediti, bi hitro videl, da Kitajska nima aspiracij zamenjati ZDA kot svetovnega voditelja, pač pa se predvsem ukvarja s svojimi razvojnimi izzivi. Nadaljujte z branjem