Včerajšnja intervencija ameriškega finančnega ministrstva na trgu državnih obveznic je eden tistih dogodkov, ki so na prvi pogled tehnične narave, v resnici pa povedo veliko o stanju javnih financ. Potem ko je donosnost 30-letnih ameriških državnih obveznic poskočila na 5,34 %, najvišjo raven po letu 2007, je finančni minister Scott Bessent napovedal podvojitev odkupov dolgoročnih državnih obveznic. Treasury bo od septembra naprej pri posamezni operaciji namesto dosedanjih največ 2 milijard dolarjev odkupoval najmanj 4 milijarde dolarjev obveznic z ročnostjo med 10 in 30 leti. Trg je razumel sporočilo: donosnost 30-letne obveznice je takoj padla proti 5,2 %.

Formalno seveda ne gre za kvantitativno sproščanje. Program odkupov obstaja že od leta 2024 in Treasury ga predstavlja predvsem kot instrument izboljševanja likvidnosti manj trgovanih oziroma »off-the-run« obveznic. Toda timing in nenadna podvojitev obsega odkupov dolgoročnega dolga ne dopuščata veliko dvoma o neposrednem motivu. Donosnosti so ušle navzgor, 30-letna obrestna mera je prebila 5,3 %, trg delnic je začel reagirati in Bessent je posegel na trg. Gre za poskus administracije, da z dodatnim povpraševanjem po dolgoročnih obveznicah omeji rast njihove donosnosti. Problem je, da je to približno tako, kot če bi z vedrom poskušali znižati gladino jezera. Ameriški trg državnih obveznic je težak več kot 30 bilijonov dolarjev. Nekaj milijard dolarjev dodatnih odkupov lahko spremeni razpoloženje trga, ne more pa spremeniti njegove aritmetike.

Nadaljujte z branjem→

The US government is now spending $3.8 billion on interest PER DAY.

By 2028, estimates show that the US will spend ~$5 billion per day on interest, more than any other category.

To put this into perspective, the US now spends $3.1 billion per day on Medicare and $2.5 billion per day on defense.

When the cost of your debt becomes your biggest outlay, you know something is broken.

Intervention by the US Treasury is only a short-term “solution.”

Vsako leto se s kolegi zabavamo, ko prek medijev spremljamo rezultate svetovnega prvenstva v črnogorski “naravni” športni disciplini – tekmovanju v ležanju. Tekmovanje poteka v Etno selu Montenegro v Brezni pri Plužinah in je nastalo kot šaljiva parodija na stereotip o Črnogorcih kot posebno »lenem« narodu. Iz lokalne šale se je razvilo v turistično in medijsko atrakcijo, o kateri so poročali tudi veliki svetovni mediji. Organizatorji poudarjajo, da je bistvo predvsem humor, druženje in nekoliko absurdno preverjanje, kdo je sposoben najdlje – dobesedno ničesar početi. (vijesti.me)

Pravila so preprosta: tekmovalec mora ves čas ležati; sedenje ali vstajanje pomeni diskvalifikacijo. Lahko spi, je, pije, bere, uporablja telefon ali računalnik in se pogovarja. Prvih deset izvedb je bilo posebej brutalnih, saj niti obisk stranišča ni bil dovoljen. Leta 2021 so zaradi zdravstvenih razlogov pravila spremenili in dovolili 10-minutni odmor za WC vsakih osem ur. Prav ta sprememba je tekmovanje iz fizičnega preizkusa, ki je trajal dan ali dva, spremenila v ekstremno psihološko preizkušnjo. (RTCG)

Najbolj neverjetna je rast rekordov. Dolga leta je bilo izjemno že 30–50 ur neprekinjenega ležanja. Leta 2021 je Dubravka Aleksić dosegla 117 ur, leta 2023 pa je tekmovanje popolnoma ušlo iz dotedanjih okvirjev: Lidija Marković in Filip Knežević sta zdržala 50 dni oziroma skoraj 1.200 ur. Začelo je 21 tekmovalcev, po 20 dneh jih je ležalo še sedem. Na koncu sta Lidija in Filip vstala skupaj in si razdelila zmago; nagrada je znašala 1.000 evrov. (Reuters)

Nadaljujte z branjem→

Na naftnem trgu se dogaja zanimiva situacija. Cena surove nafte še vedno ni ekstremno visoka. Brent se je po spomladanskem šoku, ko je dosegel 126 dolarjev za sod, vrnil nazaj proti 90 dolarjem. Toda cena dizla se obnaša, kot da je svet sredi velike naftne krize. V ponedeljek, 17. avgusta, je po poročanju Reuters ameriški diesel crack spread prvič v zgodovini presegel 100 dolarjev za sod in znotraj dneva dosegel rekordnih 102,20 dolarja. Še marca je bil prejšnji rekord pri približno 97–98 dolarjih.

Zakaj je to problem? Diesel crack oziroma diesel crack spread je razlika med ceno dizelskega goriva in ceno surove nafte, iz katere je proizvedeno. Poenostavljeno povedano kaže bruto rafinerijsko maržo pri predelavi nafte v dizel. V ZDA se običajno meri kot razlika med terminsko ceno ULSD, preračunano iz dolarjev na galono v dolarje na sod, in ceno WTI. V Evropi se uporablja cena plinskega olja (gasoil) glede na Brent oziroma North Sea Dated. V normalnih razmerah je takšna marža nekaj deset dolarjev na sod. Ko preseže 100 dolarjev, trg sporoča, da problem ni več pomanjkanje nafte, temveč pomanjkanje sposobnosti, da jo svet pretvori v proizvode, ki jih dejansko potrebuje.

Nadaljujte z branjem→

The Economist v članku »Does AI stop children from learning?« analizira prve bolj sistematične empirične dokaze o vplivu umetne inteligence na učenje. Uporaba UI med dijaki in študenti je postala skoraj univerzalna: lani naj bi jo pri študiju uporabljalo 80 % študentov v razvitih državah, novejše raziskave pa kažejo že 94 % v Veliki Britaniji in 93 % v Nemčiji. To med učitelji vzbuja skrb, saj opažajo vse več generičnih, med seboj podobnih esejev, ki jih očitno ustvarjajo orodja, kot je ChatGPT. Do zdaj pa je bilo presenetljivo malo trdnih dokazov o tem, ali UI dejansko izboljšuje ali poslabšuje znanje.

David Stromberg s Stockholmske univerze, Victor Lei in Wu Yanhui z Univerze v Hongkongu so šest mesecev spremljali 27.000 kitajskih učencev in dijakov, starih od 12 do 18 let. Približno 80 % jih je uporabljalo modele, kot sta Doubao in DeepSeek, preostalih 20 % pa je predstavljalo kontrolno skupino. Rezultati so presenetljivi: uporabniki UI so pri domačih nalogah v povprečju dosegali 18 % boljše rezultate, čas za njihovo izdelavo pa so skrajšali s 64 na 45 minut. Toda na izpitih so nato dosegli 20 % slabše rezultate od vrstnikov, ki UI niso uporabljali. Nekdaj je bila uspešnost pri domačih nalogah dober napovednik izpitnega uspeha; z uporabo UI se je ta povezava celo obrnila.

Nadaljujte z branjem→

Ta video je ustvarjen s pomočjo UI, zato velja biti pazljiv pri tej “reciklaži” Jiangovih stališč (glejte komentar spodaj)

In May, Sander Tordoir and Brad Setser published a widely discussed paper, China Shock 2.0: The Cost of Germany’s Complacency, arguing that Germany has become “ground zero” of a second China shock. Their case is powerful: rapidly expanding Chinese exports are squeezing German producers of cars, machinery, chemicals and aircraft not only in China, but increasingly in third markets and Europe itself. They estimate that the drag from falling net exports since 2023 amounts to roughly 3 per cent of German GDP, while Chinese car exports have already reached an annualised pace of 10mn vehicles — a level previously expected only by the end of the decade. But there is a danger in turning this diagnosis into a convenient monocausal explanation of Germany’s industrial malaise. Before concluding that Chinese industrial policy is killing German industry, we should ask a more uncomfortable question: how much of Germany’s present predicament was created by Germany itself?

Anyone presenting Germany’s industrial decline as primarily a China problem should first explain how Germany got here. The story did not begin with Chinese overcapacity or subsidised EVs. It began at home.

Nadaljujte z branjem→

Iranska vojna je razkrila presenetljivo spremembo razmerij moči na svetovnem naftnem trgu: Kitajska ni več zgolj največja svetovna uvoznica nafte, temveč je postala eden ključnih akterjev pri določanju svetovne cene nafte. O tej vlogi Kitajske je že pred meseci pisal Bloombergov kolumnist Javier Blas v članku »China’s Invisible Hand Is Rebalancing the Oil Market«, kjer je opozoril, da je dramatično zmanjšanje kitajskega uvoza eden ključnih razlogov, zakaj se je svetovni naftni trg kljub zgodovinskemu ponudbenemu šoku relativno hitro uravnotežil.

The Economist zdaj isto zgodbo v članku »China is now the world’s great oil power« in z zanj tipičnim podnaslovom “Forget OPEC. The Chinese Communist Party calls the shots” razvije naprej in Kitajsko razglasi tako rekoč za »novi OPEC«. Economist tudi pravi, da je Kitajska ključ do razumevanja paradoksa, da največji naftni ponudbeni šok v zgodovini (zaprtje Hormuške ožine, ki je blokiralo okoli 14 milijonov sodov dnevne ponudbe) ni privedel do tega, da bi cena nafte dosegla raven pričakovanih 150 dolarjev za sod. Kitajska je med februarjem in junijem je zmanjšala uvoz surove nafte za polovico oziroma za približno 5,5 milijona sodov dnevno. Po ocenah naj bi samo ta sprememba znižala ceno Brent nafte za najmanj 30 dolarjev na sod. Za primerjavo: med pandemijo je svetovno povpraševanje upadlo za približno 9 milijonov sodov dnevno, vendar ob hkratni svetovni recesiji. Kitajska je tokrat zmanjšala uvoz nafte v podobno velikem obsegu, ne da bi njeno gospodarstvo zaradi tega zdrsnilo v recesijo. Prav sposobnost, da država v kratkem času močno spremeni svoje neto povpraševanje po svetovni nafti, ji daje tržno moč, ki je na strani ponudbe tradicionalno pripadala OPEC.

Nadaljujte z branjem→

Brett Hemenway Falk of the University of Pennsylvania and Gerry Tsoukalas of Boston University have a fascinating new paper, The AI Layoff Trap, which identifies what may become one of the central macroeconomic problems of the AI revolution: what happens if firms start replacing workers with AI faster than the economy can create new jobs and incomes for them? Their answer is unsettling. Workers are also consumers. By replacing them, firms may collectively erode the demand on which their own profits depend.

The mechanism is a classic negative externality with an unusual twist. A company replacing a worker with AI captures the entire cost saving, while bearing only a fraction of the resulting loss in consumer demand. The rest is imposed on its competitors. Each company therefore has a perfectly rational incentive to automate even when all companies would ultimately be better off if they automated less aggressively. In the extreme, this becomes a prisoners’ dilemma: everyone races to cut labour costs, only to discover that they have collectively destroyed part of their customer base.

Consider an industry with 20 similarly sized firms. If one company replaces workers with AI, it captures 100 per cent of the labour-cost saving but experiences only roughly one-twentieth of the resulting decline in demand through its own sales. The remaining 19/20 is dispersed among its competitors. From the perspective of the individual company, automation therefore looks overwhelmingly attractive.

But suppose all 20 firms make exactly the same calculation. What was negligible at the company level becomes substantial at the aggregate level. Employment and household incomes fall, consumption declines and all 20 companies confront a shrinking market. This is a textbook fallacy of composition: what is rational for one company becomes collectively destructive when everybody does it.

Nadaljujte z branjem→

Vročinski valovi in visoke vročine, ki se zdaj periodično ponavljajo že tretje leto zapored, odpirajo ključna strateška vprašanja: kakšni bodo učinki na produktivnost in BDP, kakšni bodo ekonomski stroški prilagoditve, kakšne bodo possledice na pridelavo hrane, kakšne bodo posledice na proizvodnjo energije (če ob nizkem vodostaju poleti izpadejo hidro in jedrska, sončna enrgija pa je na voljo samo podnevi) in kakšne bodo posledice na globalne migracijske tokove (od juga proti severu). Pri tem vprašanja posledic za turizem in turistično industrijo niti ne omenjam.

Adam Tooze v tekstu “Mad dogs and …”: Heatwave economics – summer 2026 naslavlja dve izmed teh vprašanj. Izhaja iz osebne izkušnje letošnjega vročinskega vala v Parizu, da bi pokazal, kako napačna je naša običajna predstava o ekonomskih posledicah podnebnih sprememb. Podnebno katastrofo si praviloma predstavljamo kot dramatičen dogodek – orkan, poplavo ali požar –, ekstremna vročina pa deluje drugače. Mesta preprosto obstanejo. Ljudje ostanejo doma, ulice se izpraznijo, obisk trgovin in lokalov upade, gospodarska aktivnost zamre. Tooze pariško izkušnjo primerja z nekakšnim »vročinskim lockdownom«: brez administrativne prepovedi gibanja dobimo podoben rezultat – fizično in ekonomsko paralizo.

Bolj sistematično sliko ekonomskih posledic daje analiza Allianza, ki jo Tooze postavi v središče svojega zapisa. Ključna ugotovitev je, da vpliv vročine na gospodarstvo ni linearen. Do približno 30 °C so lahko nekateri učinki višjih temperatur celo pozitivni, nad to mejo pa se razmerje dramatično obrne. Med 30 in 35 °C naj bi se proizvod na opravljeno delovno uro z vsako dodatno stopinjo zmanjšal za približno 1,3 dolarja oziroma okoli 3 % povprečnega urnega proizvoda. Ker se plače prilagajajo počasneje kot produktivnost, se prvi udarec pokaže v dobičkih podjetij, pozneje pa prek nižjih dohodkov tudi v potrošnji gospodinjstev. Hkrati vsaka dodatna stopinja poveča porabo energije za približno 1,2 %. Podjetja tako istočasno prizadeneta padajoča produktivnost dela in naraščajoči stroški energije.

Nadaljujte z branjem→