Degenerativni razvoj makroekonomije v sliki in besedi

Huh, Brad DeLong je pred dnevi naredil odlično twitter zgodbo zadnje diskusije med težkokategornimi makroekonomisti o degenerativnem razvoju makroekonomije (po Robertu Lucasu), ki jo je – kot sem poročal prejšnji teden – spet zakuhal Paul Romer. Odlična zgodba, samo sledite twitter linkom.

Na spodnjem linku pa je še včerajšnji follow up Simona Wrena-Lewisa, ki nazorno – in mislim, da razumljivo tudi za širše množice – razlaga razliko med RBC (real business cycle) in DSGE (dynamic stochastic general eqilibrium) modeli sodobne makroekonomije. Lepo razloži, zakaj v prvih do krize sploh ne more priti (razen če jo od zunaj prek imaginarnega tehnološkega šoka prinesejo marsovci). No problem drugih pa je v mikrofundiranosti oziroma zahtevi, da posamezni subjekti z racionalnimi pričakovanji nenehno optimizirajo.

Portret idealnega ekonomista

The master-economist must possess a rare combination of gifts …. He must be mathematician, historian, statesman, philosopher—in some degree. He must understand symbols and speak in words. He must contemplate the particular, in terms of the general, and touch abstract and concrete in the same flight of thought. He must study the present in the light of the past for the purposes of the future. No part of man’s nature or his institutions must be entirely outside his regard. He must be purposeful and disinterested in a simultaneous mood, as aloof and incorruptible as an artist, yet sometimes as near to earth as a politician.

Vir: Robert Skidelsky

(navdahnjeno s podobo Johna M. Keynesa)

Weekend reading

Večine rezultatov (ekonomskih) raziskav ni mogoče ponoviti

DAMIJAN blog

Zadeva je sicer znana že iz področja psihologije in medicine, pa tudi klimatskih sprememb itd. Namreč, da večine rezultatov znanstvenih raziskav, objavljenih v najboljših akademskih revijah, ni mogoče reproducirati. Ali drugače rečeno, če ponovite poskus ali empirično ocenite neke podatke z natanko isto metodo, kot so jo uporabili avtorji objavljene raziskave, ne boste dobili enakih rezultatov. V nemškem Bayerju so denimo poskusili ponoviti rezultate poskusov objavljenih 67 raziskav, pa jim je uspelo reproducirati zgolj 14 izmed njih. V Amgenu so poskusili reproducirati rezultate 53 študij iz področja raziskav raka, ki so jih naredili v priznanih laboratorijih in ki so bili objavljeni v top akademskih revijah. Toda izkupiček je bil še manjši – uspeli so ponoviti rezultate le v 6 primerih izmed 53. V ekperimentalni psihologiji je bilo to razmerje 1 proti 3.

View original post 671 more words

The Trouble with Psycho

Huh, sem mislil, da imamo težave v (makro)ekonomiji, ker pač glavni del mainstreama ignorira realnost in v makro modelih simulira realnost na osnovi imaginarnih vzorcev obnašanja reprezentativnih agentov. Nato sem pa naletel na spodnji blog zapis statistika Andrewa Gelmana o stanju v psihologiji. Ujebelacesta! Huh, tam je pa čisto drug svet, čisti divji zahod glede spoštovanja raziskovalnih pravil. Nenadoma vidim, da v eksperimentalni psihologiji ne samo masovno manipulirajo podatke, da bi dobili statistično značilne rezultate, ampak še huje, da ustvarjajo “teorije z odprtim koncem”, kar pomeni, da jih potrjujejo katerikoli podatki.

Dvom v rezultate psiholoških študij, objavljenih v prestižnih akademskih revijah z resnim postopkom recenzije, se je pojavljal že od 1960-ih naprej, toda leta 2011 se je zgodila revolucija, ko so začeli kritiki (mlajši raziskovalci, ki (še niso) bili prepuščeni h koritu) javno objavljati kritike objavljenih študij v alternativnih medijih (blogih) in družbenih omrežjih. Zdaj pa je tam cela štala. Vse je odprto. Praktično ne moreš zaupati več nobeni objavljeni psihološki študiji, ki nek koncept validira s podatki in zraven navaja še t-statistike in p-vrednosti.

Pa sem mislil, da imamo v ekonomiji težave…

Continue reading

Zbogom EUgoslavia?

Glede na podaljševanje gospodarske krize v nedogled in glede na nove krize (begunci) je združba 28 članic EU postala razumljivo tudi politično nestabilna. Skupina držav, kjer je zbledel spomin na osnovni razlog združitve (preprečitev nove velike vojne med posameznimi članicami prek tesnejšega gospodarskega sodelovanja in političnega dialoga) in ki je ne druži ničesar več kot pa nejasno definiran “evropski duh”, se počasi utirja v tirnice nekdanje Jugoslavije. Gospodarskega veziva, ki je v mirnem času držalo skupaj EU, ni več, saj si je Nemčija zagotovila kontrolo nad ekonomskimi politikami (fiskalna in posredno monetarna), ki pa preprečujejo ostalim članicam, da bi lahko robustneje okrevale.

Brexit je prvi korak k de facto dezintegraciji, toda temu bodo v roku dveh let sledile tudi ostale države, na čelu s Francijo in Italijo (le še na vzpon in kombinacijo zmernih in skrajnih populistov je treba počakati v Franciji). Širši procesi de facto dezintegracije se formalno že kažejo v sedanjem oblikovanju interesnih regionalnih alians, kot piše Politico: ClubMed,  aliansa mediteranskih članic, ki so imele srečanje prejšnji vikend v Atenah, jačanje Višegrajske skupine ter aliansa med Nemčijo in Avstrijo in še nekaj državami. Skandinavci se zaenkrat držijo izven teh trendov. Skupno tem interesno-regionalnim aliansam je odpor do nemškega diktiranja ekonomskih politik, odpor do skupnih evropskih politik (denimo do begunske) ter ohranjanje integracijskega naboja pri zadnji skupini.

Continue reading