Weekend reading

Menedžerski prevzemi – največja napaka slovenske osamosvojitve?

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko na tem blogu brali razmišljanje Damijana o učinkih prevzemov v svetu, v uvodu pa so bili izpostavljeni tudi prevzemi v Sloveniji, predvsem menedžerski, ki naj bi bila »tragedija epskih razsežnosti in … največja katastrofa za našo državo po II. svet. vojni«. Podobna stališča smo slišali tudi od uglednih predstavnikov naše države na zadnjem posvetu ob obletnici priznanja Slovenije (»Privatizacija državnega (družbenega) premoženja je največja napaka slovenske osamosvojitve«) in takšna ocena bo najbrž stalnica vseh posvetov in zapisov o poteh in stranpoteh našega samostojnega razvoja še dolga leta. S privatizacijo so bili mišljeni predvsem spodleteli menedžerski prevzemi ter nasploh prehod nekdanjega družbenega lastništva v (pretežno) privatne roke. Takšno prepričanje, razumljivo, ne dopušča nobenega dvoma, ne v javnosti in medijih, kot priročno jo je sprejela politika in tudi stroka nima interesa za kako poglobljeno analizo.

Continue reading

Post-resničnostna družba: Nevarnosti nezaupanja statistiki in populističnega manipuliranja

Odličen članek Williama Daviesa v The Guardianu o tem, kako zadnja faza liberalizma zaradi masovnega dostopa do interneta in socialnih omrežij povzroča nezaupanje v uradne podatke in strokovnjake in s kakšno lahkoto lahko spretni “analitiki” v službi piarovske politične mašinerije zmanipulirajo maso podatkov, ki jih zbirajo zasebne družbe. Voditelji kampanj za Brexit in Trumpa so prav na tej osnovi s tako lahkoto zajeli prevladujoči sentiment med ljudmi in ga še podžgali s hujskaškim nagovarjanjem. Če je moral Hitler na ulico in zbrati mase, da zmanipulira njihove antisemitske sentimente in frustracije zaradi gospodarske depresije v nacistično militantno ideološko fronto, je za Trumpa dovolj, da najame “analitsko službo” tipa Cambridge Analytica, ki na osnovi Facebook in drugih podatkov analizira psihološke profile in sentimente ciljnih skupin, in nato na tej osnovi segmentira in ciljno nagovarja identificirane sentimente segmentiranih skupin ter jih podžiga na istem mediju s “fake news”.

Potrebna bo resna regulacija.

Continue reading

Globalizem kot ideologija in tarča populizma

Zelo dober zapis Grega Ipa v WSJ, da ni toliko problem v globalizaciji (prostem pretoku blaga, storitev, kapitala in tudi ljudi), kot je problem v “globalizmu” kot ideologiji “elite iz Davosa”, da so prosta trgovina in prosti tokovi kapitala svetinja in da so nacionalne institucije, kultura in meje obsoletne. Zamenjala naj bi jih globalna ureditev in globalna kultura. No, tudi če globalizem ne bi bil ideologija, ne igra bistvene vloge, dokler ga kot ideologijo prepoznavajo populistična gibanja in ga jemljejo kot tarčo, ki jo je treba uničiti in “zadeve” spraviti  spet nazaj v okvir nacionalnih meja.

In ja, vstop (potiskanje) Kitajske v WTO (2001) in uvedba evra (1999) kot dve največji globalistični dejanji zadnjih dveh desetletij, sta bili napaka. V fundamentih sta spremenili svet, kot smo ga poznali in lahko kontrolirali v okviru nacionalne suverenosti. Ključno vprašanje je, ali in s kakšnimi stroški je ti dve dejanji mogoče anulirati? Je mogoče svetovno ureditev zavrteti nazaj v stanje pred letom 1999? Je mogoče nazaj potegniti stare meje?

Če pogledate hitro širitev mejnih ograj v Evropi ter obeh Amerikah, je to seveda banalno mogoče. Toda fizične (bodeče ali visoke) mejne ovire niso tisto, kar bi reševalo problem globalizacije in globalizma, ki “sta šla predaleč“. So zgolj zbanalizirana in necivilizirana oblika izražanja nemoči politične elite.

Continue reading

Je večja neenakost na Zahodu cena za zmanjšanje globalne neenakosti?

Napisano skoraj pol leta pred Trumpovo izvolitvijo. Depresivno pa ni le to, da se najbolj črni scenariji uresničujejo, pač pa, kako politiki ne najdejo zdrave pameti, da bi te procese razumeli in jih poskušali zaustaviti. Vali se ogromna snežna kepa družbenega nezadovoljstva in nikogar ni, ki bi kazal interes, da jo zaustavi.

DAMIJAN blog

Tole vprašanje, na katerega še nihče nima odgovora oziroma si ga ne upa glasno povedati, izhaja iz Milanoviceve “Elephant Curve“. Slednja, ki jo po pravici imenujemo slika desetletja, kaže učinke, ki jih je imela globalizacija na globalno prerazdelitev dohodkov. Pri tem sta dva ključna učinka:

  • za srednji razred na Zahodu (med 75. in 90. centilom) je bila globalizacija in z njo povezana selitev proizvodnje in delovnih mest v Azijo pogubna: realni dohodki so se v dveh desetletjih komajda kaj premaknili, ali pa realno celo upadli,
  • prebivalcem v osrednjem delu porazdelitve (globalni srednji razred, med 15. in 65. centilom), gre predvsem za Azijske države (Kitajska, Indija, Vietnam, Indonezija itd.) je globalizacija in masovno odpiranje delovnih mest najbolj koristilo: njihovi dohodki so se realno povečali za 60 do 80%.

Hm, kaj zdaj? Moramo za to kriviti globalizacijo, ki je “ukradla” delovna mesta na Zahodu in jih preselila na Vzhod? Ali…

View original post 827 more words