Roya Izadi, docentka političnih ved na University of Rhode Island in raziskovalka programa Good Authority, v članku Why Washington keeps misreading Iran analizira, zakaj so se ameriška in izraelska pričakovanja o hitrem zlomu iranskega režima po začetku vojne izkazala za napačna. Temeljna napaka političnih vrhov v ZDA in Izraelu je bila po njenem v dveh napačnih predpostavkah: prvič, da protirežimsko razpoložena iranska diaspora v Los Angelesu, Torontu ali Münchnu reprezentativno odraža razpoloženje prebivalstva v Iranu, in drugič, da je Islamska republika podobna personalističnim režimom Sadama Huseina ali Moamerja Gadafija, ki jih je mogoče zrušiti z odstranitvijo političnega vrha. Toda niti večmesečna vojna niti likvidacija ključnih predstavnikov političnega in vojaškega vodstva nista povzročili pričakovanega razpada države.

Izadi poudarja, da je Iran treba razumeti kot postrevolucionarni kompetitivni avtoritarni režim. Islamska republika ni nastala z vojaškim udarom, temveč iz množične revolucije leta 1979, ki je mobilizirala milijone ljudi in ustvarila lastne politične organizacije, družbene mreže in ideološke strukture. Prav zaradi tega so revolucionarni režimi praviloma bistveno odpornejši od klasičnih diktatur, nastalih z državnim udarom. Podobno kot na Kitajskem, Kubi ali v Vietnamu ima oblast globoke organizacijske korenine v družbi in institucije, ki lahko preživijo gospodarske krize, zunanji pritisk in celo odstranitev voditeljev. Zato je prenašanje izkušenj iz Iraka in Libije na Iran analitično zgrešeno.

Nadaljujte z branjem→

Adam Tooze, nemško-britanski ekonomski zgodovinar, profesor zgodovine na Univerzi Columbia in eden najvplivnejših sodobnih komentatorjev politične ekonomije, se je v The Straits of Kaub and seven centuries of German political economy v lotil zanimive nemške ironije. Medtem ko svet po ameriško-izraelskem napadu na Iran skrbi za prehodnost Hormuške ožine, ima Nemčija svojo strateško prometno ožino: Ren oziroma, natančneje, njegov najožji in najplitvejši odsek pri mestecu Kaub. Ren prepelje približno 80 % od 223 milijonov ton tovora, ki se v Nemčiji letno prevaža po vodi. V celotnem tovornem prometu je to sicer le okoli 5 %, vendar gre predvsem za težke in za industrijo ključne tovore, kot so nafta, petrokemični proizvodi in surovine, za katere so alternativne povezave med industrijskim zahodom Nemčije, Beneluksom in Severnim morjem bistveno dražje.

Problem se skoncentrira pri Kaubu, nedaleč od znamenite Loreley, kjer skalnata rečna struga ustvarja naravno ozko grlo. Tooze pokaže, da je današnji logistični problem skoraj absurdno podoben tistemu iz srednjega veka. Že leta 1326 je bavarski Ludvik tam začel graditi stolp, iz katerega je nastal grad Pfalzgrafenstein, namenjen pobiranju cestnin od ladijskega prometa. Geografija je omogočala politično-ekonomsko izkoriščanje ozkega grla: ladje se skalam niso mogle izogniti, topovi in katapulti pa so zagotavljali plačilo cestnine. Kaub je bil tako že pred sedmimi stoletji strateška točka nemške politične ekonomije.

Nadaljujte z branjem→

Evropska unija ima problem, ki ga že tri desetletja poskuša zdraviti z vedno več istega zdravila. Več pravil, fiskalnih omejitev, harmonizacije in nadnacionalnega nadzora ter manj prostora za samostojne industrijske politike naj bi povečalo produktivnost in konkurenčnost. Zgodilo se je nasprotno. Evropa vse bolj zaostaja za ZDA in Kitajsko, investicije so šibke, rast produktivnosti skromna, industrijska baza pa se v številnih članicah krči.

Nadaljujte z branjem→

Iščem argumente za nakup električnega avta.

Sem v precejšnji meri tehnološki freak. Rad preizkušam tehnološke novotarije. Sem ljubitelj Macov in pogosto menjam mobilne telefone. Zdaj tudi električna kolesa. In že nekaj časa se poigravam z mislijo, da bi svoj dizelski BMW X5 zamenjal za električni avto. Na prvi pogled bi moral biti skoraj idealen kandidat za tak prehod. Doma imam sončno elektrarno, letni net metering, baterijski hranilnik in toplotno črpalko, veliko delam od doma in večino običajnih dnevnih poti bi lahko opravil z elektriko, ki jo proizvedem sam. Električni pogon me kot tehnologija privlači: je tih, učinkovit, odziven in mehansko bistveno enostavnejši od motorja z notranjim izgorevanjem.

Poleg tega nimam nobenega načelnega odpora do električnih avtomobilov. Nasprotno, iščem argumente za nakup. Ker, če je nova tehnologija boljša, jo praviloma želim preizkusiti. Toda pri avtomobilu je merilo nekoliko drugačno kot pri novem telefonu ali računalniku. Ne zanima me predvsem, ali je tehnologija nova, ampak ali za denar, ki ga zanjo plačam, dobim boljši in uporabnejši avtomobil od tistega, ki ga že imam. In bolj ko gledam ponudbo električnih avtomobilov, njihove realne dosege, cene, ergonomijo in predvsem ekonomiko zamenjave, manj samoumevna se mi zdi odločitev za prehod. Pravzaprav sem prišel do precej paradoksalnega vprašanja: ali se mi električni avto sploh splača kupiti, tudi če imam elektriko zanj skoraj zastonj?

Nadaljujte z branjem→

The European Union has a problem that it has been trying to cure for three decades with ever larger doses of the same medicine. More rules, tighter fiscal constraints, greater harmonisation and supranational control, and less room for independent national industrial policies were supposed to raise productivity and competitiveness. The opposite happened. Europe is falling further behind the United States and China, investment remains weak, productivity growth is anaemic, and the industrial base is shrinking across much of the EU.

Italy is perhaps the clearest example of what happens when the European medicine intended to modernise an economy begins to kill the patient. A recent study by Dario Guarascio, Philipp Heimberger and Francesco Zezza on Italy’s long-term economic decline is particularly instructive. In the 1950s and 1960s, Italy was one of the world’s most dynamic industrial economies. Even in the 1970s, its productivity performance was stronger than that of Germany, France and Spain. After 1990, however, the country began to fall sharply behind: productivity stagnated, industrial production lost ground, and per capita income increasingly diverged from German and French levels.

Nadaljujte z branjem→

The Los Angeles Lakers just sold for $12.5 billion, the most expensive sale in American sports history. And there’s some for a lack of better words, interesting connections. The seller is Mark Walter, who is under active federal investigation.

The buyer is Josh Kushner who’s brother is Donald Trump’s son in law and the man whose firm tried to buy the FIFA World Cup. The most famous franchise in sports just passed straight from a man being probed by the feds to a man who tried to privatize the world’s biggest tournament. Let’s take a look at the full picture, because the full picture is ugly.

Nadaljujte z branjem→

Ameriški vojaški in obveščevalni aparat je zelo dobro vedel, kaj ga čaka v vojni z Iranom. Problem ni bil v pomanjkanju informacij, ampak v tem, da je politično vodstvo opozorila sistematično ignoriralo. To je osrednja teza analize »They Saw It Coming: How American military planners anticipated failure in Iran«, objavljeni 10. avgusta 2026. Avtor izhaja iz tajnega poročila ameriškega National Intelligence Council (NIC), pripravljenega februarja 2026, tik pred začetkom operacije »Epic Fury«. Poročilo je predsednika opozarjalo, da ameriški napad zelo verjetno ne bo zrušil ključnih stebrov iranskega režima, da bi atentat na vrhovnega voditelja Alija Hameneija lahko režim celo konsolidiral in da iranska opozicija v nastalem kaosu najverjetneje ne bi bila sposobna prevzeti oblasti.

Toda februarsko poročilo NIC po avtorjevem mnenju ni bilo osamljeno opozorilo. Predstavljalo je zadnjega v dolgi vrsti ameriških vojaških in obveščevalnih dokumentov, ki so desetletja precej natančno identificirali ključne probleme morebitne vojne z Iranom: od vprašljivega jedrskega casus belli prek nevzdržne ekonomike protiraketne obrambe in nezadostnih zalog prestreznikov do iranskih podzemnih objektov ter možnosti zaprtja Hormuške ožine. Zato avtor zavestno uporablja predvsem predvojne ameriške ocene. Njegov namen ni kot general po bitki pojasnjevati neuspeha, temveč pokazati, da so bile ključne sestavine ameriškega poraza predvidene vnaprej.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Z aktualno vlado je ponovno oživela ideja o Demografskem skladu. Takšen sklad je bil sicer že predmet obravnave v letih 2020 in 2021, a zaradi nasprotovanj sklad potem ni bil oblikovan. Po novem vladnem predlogu zakona, naj bi v Nacionalnem demografskem skladu (NDS) združili celotno finančno premoženje države, ga enotno upravljali, donose pa uporabili za sofinanciranje pokojninskih izdatkov in izboljšanje demografske slike.

Kot smo lahko spremljali odzive, ta predlog v javni obravnavi ni bil deležen neke velike pozornosti razen nasprotovanja opozicijske strani, verjetno pa tudi sindikatov, na predlog pa se bodo nedvomno odzvali tudi v upokojenskih organizacijah. Očitek zakonu bo verjetno najbolj v smeri koncentracije ter zlorabe politične moči pri upravljanju državnega premoženja s strani izvršne oblasti.

Knjigovodska vrednost premoženja, ki naj bi se preneslo v ta enotni sklad znaša okoli 17 milijard eur, kar je približno dobra tretjina vrednosti javnega dolga države. To primerjavo navajamo samo zaradi lažjega razumevanja kakšna je dimenzija vrednosti tega premoženja. V NDS bi se preneslo predvsem premoženje Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Kapitalske družbe (KAD) ter še neka manjša premoženja Zavoda za pokojninsko in za zdravstveno zavarovanje (ZPIZ in ZZZS).

Nadaljujte z branjem→