The euphoria in Berlin was palpable. After sixteen years of Orbán, finally a young, German-speaking beacon of hope who was supposed to end the conflict and bring Hungary back into Europe’s embrace. Friedrich Merz rolled out the red carpet, and the Konrad Adenauer Foundation made the new Hungarian prime minister the first head of government ever to be allowed to deliver the prestigious Europe speech. On November 9, the anniversary of the fall of the Berlin Wall, Péter Magyar was supposed to build bridges. Instead, he settled scores.
He spoke almost flawless German and recalled that Hungary had knocked out the first stone from the wall in 1989. Then came the reckoning. He divided Europe’s political class into three categories: ivory-tower dwellers who, driven by ideology and out of touch with ordinary people, divide society. False critics of the system who exploit frustration and fear and constantly manufacture new enemies. And forces that pose as patriots but divide Europe in the interests of outside powers. This is not a diplomatic platitude. This is a description of the Berlin and Brussels establishment, which sees itself as the solution and citizens as the problem.
Nemški izvozni poslovni model je kaput: Jo lahko reši keynesiaznizem Schnablove?
Nemčija plačuje račun za politiko nizkih plač in premalo javnih investicij
Isabel Schnabel, članica izvršilnega odbora ECB, v govoru »Made in Europe«, ki ga je imela 13. novembra v Vilni, zavrača predstavo o splošnem evropskem gospodarskem zatonu. Evropska gospodarstva se razvijajo različno: države evropskega juga so okrepile rast in naložbe, največje težave pa so se preselile v tradicionalno industrijsko jedro, predvsem Nemčijo. Evropa ohranja pomembne institucionalne in socialne prednosti, vendar mora za njihovo dolgoročno vzdržnost povečati produktivnost ter izboljšati pogoje za domače naložbe.
Ključna novost govora Schnablove je, da je po njeni presoji bistvo nemškh težav napačno diagnosticirano. Med letoma 2019 in 2024 se je nemški realni BDP na prebivalca zmanjšal za 0,5%, toda tudi med letoma 1999 in 2019 je gospodarstvo raslo le za povprečno 1,4% letno. Visoki stroški energije, protekcionizem in kitajska konkurenca nedvomno otežujejo poslovanje, vendar izgubljanje izvozne konkurenčnosti ni zadostna razlaga stagnacije. Temeljna slabost je dolgotrajno šibko domače povpraševanje, zaradi katerega je Nemčija izrazito odvisna od gospodarskih razmer drugod. V fragmentiranem svetovnem gospodarstvu takšna odvisnost postaja vse manj vzdržna.
Schnabel izvor tega neravnotežja povezuje tudi z zavestnimi ekonomskopolitičnimi odločitvami. Realna zasebna potrošnja v Nemčiji je od leta 1999 rasla za manj kot 1% letno, počasneje kot v večini drugih razvitih gospodarstev. Reforme na začetku tega stoletja so namerno zavirale rast realnih plač, s čimer se je zmanjševal delež dohodka, namenjen zaposlenim, povečevali pa so se dobički in prihranki podjetij. Politika, usmerjena v stroškovno konkurenčnost, je tako hkrati omejevala kupno moč prebivalstva in razvoj domačega trga, ki bi lahko zagotavljal stabilnejšo podlago gospodarski rasti.
Je denar na bankah res mrtev in ali bi bil kaj bolj živ, če bi bil naložen na kapitalskem trgu?
Bine Kordež
Nedavno je Delo organiziralo redno letno konferenco o pomenu kapitalskih trgov. Na njej so udeleženci, ki prihajajo pretežno iz finančne industrije Slovenije in Hrvaške, razpravljali o možnostih in pomenu razvijanja kapitalskega trga. Dodatno težo sta konferenci dala tudi finančna ministra obeh držav in v naslovu povzetka govora slovenskega ministra smo lahko prebrali njegovo izjavo, da je kapitalski trg ključen za konkurenčnost gospodarstva Slovenije in Evrope.
Nedvomno drži, da smo v Evropi pri finančnih naložbah bistveno bolj konservativni kot na primer v ZDA. Na stari celini se podjetniki precej redkeje odločajo za nove, ambiciozne podjetniške projekte, za katere bi zbirali denar na finančnih trgih, še bolj pa to velja za Slovenijo. To vsekakor tudi omejuje gospodarsko rast in prispeva k zaostajanju Evrope. A razlog za takšne razmere bi morali prej iskati v (ne)ambicioznosti Evropejcev, v šibkejšem interesu za iskanje novih priložnosti kot pa v pomanjkanju finančnih virov za podporo tem načrtom prek bolj razvitega kapitalskega trga.
Amerika v samouničevalni spirali izrivanja talentov: Eksodus kitajskih top znanstvenikov zaradi njihovega porekla
Podatki raziskovalcev s Princetona in Harvarda kažejo, da je med letoma 2022 in 2026 kar 668 znanstvenikov kitajskega rodu s stalno zaposlitvijo ali na poti do nje zapustilo ameriške raziskovalne ustanove in odšlo v druge države, tudi na Kitajsko. Wall Street Journal ta premik ponazarja z zgodbo Liu Juna, uglednega profesorja statistike, ki je še pred letom dni deloval na Harvardu in postal član ameriške Nacionalne akademije znanosti, danes pa v Pekingu vodi nov oddelek za statistiko in podatkovne znanosti na univerzi Tsinghua. Njegova ambicija presega lastno vrnitev: na Kitajsko želi privabiti še druge vrhunske raziskovalce, ki so se izobrazili in uveljavili v Ameriki.
Liujeva življenjska pot je dolgo predstavljala skoraj idealno zgodbo o ameriški privlačnosti za svetovne talente. Rodil se je leta 1965 na kampusu univerze Tsinghua, kjer sta poučevala njegova starša, nato pa del otroštva preživel pri starih starših, ker so starša med kulturno revolucijo poslali na prisilno prevzgojo na podeželje. Po študiju matematike na Pekinški univerzi je leta 1985 odšel v ZDA, doktoriral iz statistike na Univerzi v Chicagu ter raziskoval in poučeval na Harvardu in Stanfordu. Postal je ameriški državljan, si ustvaril družino in za svoje raziskovalno delo, tudi na področju strojnega učenja, prejel nekatera najuglednejša strokovna priznanja.
Ko ugasne digitalna civilizacija
Proti obali nenadzorovano pluje velikanski tanker. Ljudje na plaži panično bežijo. Tanker zarije v pesek in nasede pred njihovimi očmi. Odpove satelitska navigacija. Utihnejo mobilni in stacionarni telefoni. Internet ne deluje. Samovozeče tesle se zaletavajo druga v drugo in zapirajo ceste. Nastopi popoln komunikacijski mrk. Razrastejo se tesnoba, strah in nezaupanje. Nihče ne ve, kaj se dogaja, kje so njegovi bližnji in kam naj se zateče. To je prizor iz filma Leave the World Behind, o katerem sem na blogu pisal decembra 2023. Film nas opomni na lastno nemoč. Sposobnost obvladovanja svojega sveta smo prepustili tehnologiji. Ko ta odpove, izgubimo orientacijo, stik z drugimi in občutek varnosti.
Nas je ta futuristična filmska prihodnost zadela v preteklih dneh? Najprej so odpovedale Microsoftove komunikacijske storitve. Nato so zaradi težav v omrežju ameriške kontrole letenja za več kot štiri ure ustavili vzlete po državi. Odpovedal je tudi Workday, ponudnik kadrovskih aplikacij, ki jih uporabljata Target in Walmart. Targetovi kupci so ločeno prijavljali še težave pri spletnem nakupovanju. Istega dne je na Mississippiju v New Orleansu tanker Atlantic Asphalt trčil v privezano potniško ladjo American Heritage in jo prevrnil, pri čemer vzrok nesreče še ni pojasnjen. Različni sistemi, različne storitve, milijoni v Ameriki in milijarde odvisnih uporabnikov po svetu. Vprašanje je enako kot v filmu: kaj se dogaja z infrastrukturo, brez katere naše vsakdanje življenje ne deluje več?
Afera Huang in povratek hladne vojne: Seks, prevare in čipi
V zadnjih tednih je v javnosti izbruhnila zanimiva »afera Huang« filmskih razsežnosti, ki simbolično kaže, kako hitro se vračamo nazaj v ozračje hladne vojne. Žanr vohunskih romanov in filmov očitno spet cveti, tudi na straneh gospodarskih časopisov. Intimno razmerje direktorja enega najvplivnejših podjetij na svetu, katerega čipi predstavljajo 90 % infrastrukture za učenje modelov umetne intelligence, s podjetnico kitajskega rodu je postalo vprašanje nacionalne varnosti, trgovanje s Kitajsko pa preizkus politične lojalnosti. V ozadju zgodbe je boj za nadzor nad tehnologijo, od katere si obe velesili obetata gospodarsko in strateško premoč. Filmska zgodba za novo nadaljevanje Jamesa Bonda, le da so tokrat namesto Britancev in Rusov v ospredju Američani in Kitajci.
V središču afere je Jensen Huang (tajvansko-ameriškega rodu), soustanovitelj in prvi mož Nvidie, ki je 8. novembra priznal nezvestobo. New York Times je pred tem poročal o njegovem tesnem odnosu z Alice Huang (kitajskega rodu), poslovno žensko, povezano s singapurskim ponudnikom računalniških storitev Megaspeed. Ameriške oblasti naj bi jo prepoznale kot kitajsko obveščevalno sodelavko, Megaspeed pa preiskujejo zaradi suma, da je kitajskim kupcem pomagal do čipov, za katere veljajo izvozne omejitve. Osebna zgodba se je tako povezala s preiskavo dobav tehnološke opreme na Kitajsko. Nvidia je začela notranjo preiskavo, primer pa po Trumpovih navedbah preiskuje tudi FBI.
Frontna črta 2028
Tole se ne zdi nemogoč scenarij za leto 2028
The year is 2028. The Iran and Russia wars have combined to form one seamless front. Azerbaijan came under joint occupation of the Russians and the Iranians last year as US pressured the Azeris to interdict Russo-Iranian intercourse. The pro-Israel regime was kicked out and replaced by a Russian puppet. The Caspian was thereby secured against Western pressure.
In Ukraine, the Russians extended their occupation to Odessa and then hunkered down to a defensive posture. The front line has been frozen solid for a year with intermittent shelling and intrusions by drones.
After the Americans cajoled the Europeans into a new onerous sanctions regime and US bombers used bases in Germany to conduct fresh strikes against Iranian missile sites, the Iranians unveiled a new policy: striking US bases in Europe as punishment for any hostile action.
“Net zero” je mrtev: Politka “neto ničelnih emisij” ima ničelne možnosti za uspeh
V kolumni za Bloomberg izpred pol leta, ki pa je spet postala zelo aktulna ob novem srečanju COP “podnebnih lunatikov” v Turčiji, je Javier Blas ugotavljal, da se svetovna energetska politika odmika od cilja neto ničelnih emisij do leta 2050. Spremembo ponazarja z besednjakom ministrskih srečanj Mednarodne agencije za energijo (IEA): leta 2022 je sklepno sporočilo neto ničelne emisije omenjalo 13-krat, leta 2024 15-krat, leta 2026 pa povzetek predsedujoče samo enkrat, in še takrat zaradi odsotnosti splošnega soglasja. Po Blasovi oceni je to znak razpada političnega konsenza, ki je podnebni cilj postavljal v središče energetske, industrijske in gospodarske politike.
Neto ničelne emisije pomenijo, da bi preostale izpuste toplogrednih plinov izravnali z njihovim odstranjevanjem iz ozračja, denimo prek gozdov ali tehnološkega zajemanja. Toda pot do tega ravnovesja je po Blasu že od začetka temeljila na nerealističnih pričakovanjih o strmem zmanjšanju porabe premoga, nafte in plina. Letni energetski izpusti CO₂ presegajo 35 milijard ton, ob nadaljevanju sedanjih trendov pa bi lahko blizu današnje ravni ostali še naslednjih 25 let. Tudi ob uresničitvi večine napovedanih energetskih politik bi po projekcijah, ki jih navaja Blas, sredi stoletja še vedno presegali 25 milijard ton letno. Razkorak med političnimi zavezami in dejansko porabo energije je zato velik.
Slovenija ne bo bankrotirala zaradi JEK2. Nasprotno, z JEK2 bo razvojno prosperirala
Je JEK2 predrag za Slovenijo? Bo država bankrotirala? Bo zmanjkalo denarja za zdravstvo in šolstvo? Kdo bo plačal zamude, podražitve in izgubo? Se ponavlja TEŠ 6? Bodo dražji tudi krediti podjetjem? Bomo žrtvovali obnovljive vire in omrežje? Gre za potvarjanje dejstev z namenom manipulacije z javnostjo, pri čemer ideološki nasprotniki jedrske energije razpravo o financiranju načrtno spreminjajo v strašenje pred državnim bankrotom.
Izmišljene milijarde za strašenje javnosti
Vse se začne že pri vrednosti JEK2, ko se kot cena obravnavanega projekta namerno prikazuje izmišljena številka nad 20 milijardami evrov, izpeljana iz podatkov za precej večjo elektrarno. Za Slovenijo je po moji presoji zaenkrat relevanten samo generator moči 1.100 MW zaradi združljivosti tehnologije in znanja z obstoječim NEK. Moja analiza zato izhaja iz te moči in investicijskega stroška 9,44 milijona evrov na MW, kar pomeni 10,4 milijarde evrov v stalnih cenah leta 2025, brez financiranja. Zneski za 1.600-megavatni blok francoskega proizvajalca EDF, ki je nerelevanten za Slovenijo, ob hkratnem vključevanju stroškov financiranja v samo osnovno investicijsko vrednost, s čimer manipulatorji dvignejo ceno JEK2 na 20 in več milijard evrov, služijo načrtnemu ustvarjanju strahu pred finančno katastrofo.
Treba je razumeti, da imajo stroški gradnje in stroški dolgoročnega financiranja različno časovno dinamiko. Investicijski izdatki nastajajo postopno med gradnjo, ko se plačujejo izvedena dela in oprema, pri čemer se začetni investicijski vrednosti prištejejo tudi obresti med gradnjo, ki izpolnjujejo pogoje za usredstvenje. Po začetku obratovanja in izteku dogovorjenega moratorija pa se glavnica in nadaljnje obresti odplačujejo iz prihodkov od prodaje elektrike, iz katerih se zagotavlja tudi donos na vloženi lastniški kapital, skladno s finančno konstrukcijo, ki lahko zajema obdobje 30 do 40 let. Zato vseh obresti za prihodnja desetletja in zahtevanega donosa lastnikov ni mogoče preprosto prišteti stroškom gradnje ter dobljenega seštevka predstavljati kot znesek, ki ga mora Slovenija zagotoviti že do začetka obratovanja elektrarne. Ti stroški so seveda pomembni za presojo ekonomske upravičenosti projekta, vendar jih moramo obravnavati skupaj s prihodki, iz katerih se pokrivajo, in ob upoštevanju časovne vrednosti denarja.
Podobno pri nakupu stanovanja s posojilom razlikujemo med nakupno ceno nepremičnine in skupnim zneskom, ki ga bomo banki odplačali v naslednjih tridesetih letih: obresti povečujejo skupno finančno breme nakupa, vendar niso strošek, ki ga moramo poravnati ob prevzemu stanovanja. Namerno prikazovanje vseh prihodnjih stroškov financiranja JEK2 kot začetnega investicijskega bremena, ob hkratnem zamolčanju desetletij prihodkov od prodaje elektrike, je zato manipulacija, namenjena strašenju javnosti.
Samozavestna mlada generacija kitajskih intelektualcev, ki zahteva konec »strateške potrpežljivosti«
Sheng Zhang je kitajski raziskovalec in doktorski kandidat sociologije na Univerzi Johns Hopkins, pred tem pa je magistriral iz bližnjevzhodnih študij na Harvardu. Raziskuje kitajsko diplomacijo, odnose Kitajske z Bližnjim vzhodom in južno Azijo ter zgodovino mednarodnih socialističnih in maoističnih gibanj. Ukvarja se tudi z marksistično in postkolonialno teorijo, ob akademskem delu pa nastopa kot politični komentator. Zhang je imel oktobra 2026 na Univerzi v Kjotu v okviru simpozija »Geopolitics in the Time of Monsters« (»Geopolitika v času pošasti«) zanimivo predavanje, ki odraža novo samozavest mlade generacije kitajskih intelektualcev.
Po stališčih, izraženih v predavanju, lahko Zhanga umestimo v neomaoistično in protiimperialistično usmerjeni del mlajše kitajske inteligence. V njegovem nastopu se kaže samozavest generacije kitajskega vzpona, ki Zahoda ne dojema več kot samoumevnega merila napredka in politične legitimnosti. Zhang zagovarja odločnejše nasprotovanje ameriški hegemoniji, tesnejše sodelovanje z Iranom in podporo palestinskemu osvobodilnemu boju. Kritičen je tudi do kitajskega vodstva, kadar poslovnim interesom podreja politično solidarnost ali strateško potrpežljivost razteguje v nedogled. Njegov govor tako izraža angažirano presojo mlajšega kitajskega intelektualca, ki od svoje države pričakuje zunanjo politiko, sorazmerno njeni gospodarski moči. Ta položaj pomaga razumeti tako ostrino njegovih ocen Zahoda kot nestrpnost do previdnosti Pekinga.

You must be logged in to post a comment.