Weekend reading

 

Bodo podatki izrinili teorijo?

Ena izmed ključnih zamer v makroekonomiji zadnjih 40 let je, da so teoretski modeli z divjimi predpostavkami (kot so racionalna pričakovanja ali hipoteza permanentnega dohodka) prevladali. Ti povsem teoretski modeli so posilili makroekonomijo z hudo restriktivnim optimizacijskim obnašanjem “ekonomskih agentov”. In tudi kadar je makroekonomija poskšala biti aplikativna z empiričnimi modeli (prevedba neoklasičnega modela v Lucasovi tradiciji v neokeynesiansko generacijo makro DSGE modelov), so bile te predpostavke tako restriktivne, da so se ti empirični modeli pokazali kot povsem neuporabni za napovedovanje česarkoli (o tem sem večkrat pisal).

No, Noah Smith je v zadnji kolumni malce hitro in najbrž naivno zmagoslavno zapisal, da je z dostopnostjo in uporabo podatkov (predvsem ekperimentalne narave) prišlo do izrivanja te restrktivne teorije s pragmatično uporabo podatkov. Torej: za razumevanje nekega pojava ne bo več treba razmišljati o tem, kako prisiljeno optimizacijsko se morajo v dani situaciji obnašati gospodinjstva in podjetja, pač pa preprosto z nekim ekonometričnim modelom ocenite, kakšen je vpliv x na y. Torej ne potrebujete več “globokega razumevanja” nekega pojava, pač pa pogledate, kaj vam pokažejo podatki. Do neke mere se je s tem mogoče strinjati, vendar pa to pomeni, da bodo potrebne številne ad hoc teorije, ko se bodo podatki iz nekih novih eksperimentov in povezave med nekimi pojavi spremenili.

Continue reading

Piketty o ideologiji “majhne vlade” kot recepta za uspeh

Jasno je, da nobeni državi ni uspelo postati razvita brez naložb v infrastrukturo, javno šolstvo in institucionalni sistem (sodstvo, policija, administracija itd.). Nobeni držabi ni uspelo z “majhno vlado” (merjeno kot % pobranih davkov glede na BDP), kajti sicer ne bi mogla financirati zgornjih javnih naložb in sistema. Thomas Piketty pravi, da gre pri zahtevah (konzervativcev) za “majhno vlado” seveda zgolj za ideologijo.

Continue reading

Weekend reading

 

Nenehne uganke v makroekonomiji ali zgolj zmeda v glavah teoretikov?

Narayana Kocherlakota, bivši predsednik Fed iz Minnesote, je zadel žebljico na glavico s tem, ko se je lotil t.i. “ugank” v makroekonomiji. Makroekonomisti poročajo o vedno novih “ugankah” – najbolj znanih je tistih 6 največjih ugank Obstfelda & Rogoffa (2000), danes sta največji uganki, zakaj QE ne sproži okrevanja in hiperinflacije ter zakaj se je rast produktivnosti kljub IT revoluciji zaustavila. Pri tem je za uganko proglašeno empirično odkritje, ki je v nasprotju s prevladujočo teorijo.

Kocherlakota iskrivo priznava, da so te “uganke” bolj znak zmede oziroma napačnega dizajna makroekonomske teorije. Makroekonomisti so si po zaslugi Lucasove neoklasične kontrarevolucije v sredi 1970-ih zadali neverjetno restriktiven okvir razmišljanja. Makroekonomski modeli morajo biti mikrofundirani, torej temeljiti na povsem arbitrarnih predpostavkah (racionalna pričakovanja) in (zelo restriktivno dizajniranem) optimiziranju potrošnikov in gospodinjstev, ki pa niso bile utemeljene na dejanskih empiričnih povezavah, pač pa so povsem subjektivno in ideološko zastavljene. No, in ko raziskovalci na podlagi empirične analize pridejo do diametralno nasprotnih ugotovitev, kot pa sledijo iz teorije, razglasijo nove ugotovitve kot “uganke”, namesto, da bi podvomili v prevladujočo teorijo.

Continue reading

Ko racionalna pričakovanja obmolknejo

Predpostavka racionalnih pričakovanj (rational expectations, RE) je zaslužna za Lucasovo neoklasično (neomonetaristično) revolucijo v makroekonomiji od sredine 1970. let naprej. “Lepota” RE je bila predvsem v dvojem. Prvič, ker so ljudje (agenti) popolno informirani v danem trenutku (poznajo vse ukrepe ekonomske politike, imajo makromodele) in racionalni v svojih pričakovanjih, bodo spremembe ravni cen (inflacije) predvideli naprej, kar pomeni, da postane monetarna politika brezpredmetna. Če namreč centralna banka z ekspanzivno denarno politiko želi znižati brezposelnost, ljudje racionalno pričakujejo, da bo zaradi tega v prihodnje prišlo do povišanja cen, zato že danes povečajo inflacijska pričakovanja, zaradi česar se Phillipsova krivulja (empirična povezava med brezposelnostjo in inflacijo) premakne navzgor. To pa pomeni, da se gospodarstvo premika premika po dolgoročni navpični Phillipsovi krivulji (iz točke A v C na spodnji sliki) – ali drugače rečeno, centralna banka ne more znižati brezposelnosti pod “naravno” in bo dolgoročno povzročila zgolj višjo inflacijo.

LR Philipsova krivulja

Continue reading

Zakaj nikoli ne bomo enaki ali Kako (ni)sem postal socialist

Ponovno objavljam članek iz leta 2011 o meritokraciji, pomenu sreče in enakih možnosti.

Pred nekaj meseci sva s kolegom Franetom Adamom, ki ga zelo cenim, imela zanimivo akademsko debato prek elektronske pošte. Frane je pripravljal kolumno, za katero sem jaz menil, da je morda malce preveč enostranska, saj je uvajanje meritokracije pri nas zreducirala le na popravke davčnega sistema. Menil sem, da pri nas davčni sistem resda spodbuja uravnilovko, toda davčni sistem je le en delček v mehanizmu meritokracije.

Meritokracijo je po mojem mnenju treba zastaviti bistveno širše, to je ne samo na pravični neenakosti razdelitve dohodkov, pač pa na enakosti možnosti dostopa do virov (šolskih, zdravstvenih, zaposlitvenih itd.) ter do storitev pravne države. Frane je nato na neki točki napisal, da je to že zaradi neenakih sposobnosti posameznikov nemogoče, da moje trditve, če jih jemljemo dobesedno, zvenijo marksistično in socialistično, in da sem očitno konvertiral v socialista. *

Continue reading

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 493 other followers