Če slučajno koga zanima. Včeraj je moja doktorska študentka Danijela Lazović Vuković imela zagovor doktorske disertacije s tremi ključnimi raziskovalnimi vprašanji:

• kaj so vzroki za poraslo neenakost v razvitih državah (globalizacija, tehnološki napredek ali neustrezne politike)?
• ali povečana neenakost vodi v povečano povpraševanje po redistribucijskih politikah?
• kaj zo vzroki za porast levega in desnega populizma v razvitih državah (neenakost in ekonomska stiska ali globalizacija in migracije)?

Na tej povezavi je celotna prezentacija. Posamezni članki oziroma disertacija pa se dobijo na zahtevo.

Zadmjič mi je Ali (Žerdin) povedal, da snemajo nov album. No, zdaj so ga končali. In po 10 letih se vračajo na odre.

Kart se ne da razgrabiti, ker povezava na spletno trgovino ne dela. Upam, da popravijo, da lahko pridem do kart.

Spodnji graf kaže na korelacijo med začetkom množične uporabe pametnih telefonov in strmim padcem rodnosti v večini držav (t.i. “negativna revolucija v rodnosti”)

Vendar je pri teh sklepih treba biti previden. Kajti, kot kaže spodnji zapis, tega grafa, podobnega objavljenemu v Financial Timesu, (še) ni mogoče replicirati. Počakajmo na avtorja Johna Burn-Murdocha, da pojasni, kako je prišel do njega.

Na družbenih omrežjih se odvija zanimiva diskusija o razlogih za zmanjšanje rodnosti, ki je univerzalno tako za razvite države kot države v razvoju. Jesús Fernández-Villaverde, profesor na univerzi Pennsylvania in eden največjih strokovnjakaov za demografske spremembe, polemizira s tezo, ki jo propagirajo nekateri, med njimi John Burn-Murdoch v Financial Timesu, da je razširitev uporabe pametnih telefonov najbrž kjlučni dejavnik v pojasnitvi strnega upada rodnosti v zadnjem desetletju in pol. Njegova teza je, da so vzroki za to “revolucijo v rodnosti” bolj široki in povezani s širšimi družbenimi spremembami. Med njimi je ena ključnih tudi razmah družbenih omrežij, ki so spremenila ne samo način izražanja in komunikacije med ljudmi, pač pa tudi način socializacije. Ljudje se družijo manj fizično in bolj virtualno, kar zmanjšuje ne samo druženje, ampak tudi potrebo pa “parjenju” (življenju v parih v smislu partnerstev). Ta recesija zmenkov in partnerstev posledično vpliva na zmanjšanje rodnosti. No, pametni telefoni so del tega procesa, ker omogočajo in pospešujejo digitalno komunikacijo prek družbenih omrežij. Brez pametnih telefonov se ta negativna revolucija v rodnosti ne bi mogla zgoditi v takšnem obsegu.

Smartphones are not the explanation for the recent decline in fertility. Instead, they are an accelerator of deeper forces already at work.

Let’s start with the facts. Fertility is falling almost everywhere: in rich, middle-income, and poor countries; in secular and religious countries; and in countries with high and low levels of gender equality.

The decline accelerated around 2014. So, no country-specific explanation will work unless you are willing to believe that 200 distinct country-specific explanations arrived at roughly the same time.

Smartphones look like the obvious candidate: the first iPhone was released in 2007, and global adoption has been astonishingly fast.

Economists understand the first major decline in fertility in advanced economies, from 6 or 7 children per woman throughout most of human history to about 1.8, that occurred between the early 1800s and roughly 1970, well before smartphones. The main drivers were a sharp fall in child mortality (effective fertility was rarely above 3 and often close to 2) and the shift from a low-skill, rural agrarian economy to a high-skill, urban industrial one. We have quantitative models that fit these facts well.

Nadaljujte z branjem→

V podnebni znanosti se je zgodil pomemben premik: IPCC je ovrgel svoj najbolj ekstremni scenarij RCP8.5 oziroma njegove novejše različice SSP5-8.5 kot osrednje projekcije prihodnosti. V okviru priprav nove generacije podnebnih modelov CMIP7 in prihodnjega poročila IPCC AR7 so avtorji ScenarioMIP uradno zapisali, da je scenarij SSP5-8.5 glede na današnje energetske, tehnološke in politične trende postal “implausible” oziroma malo verjeten. Novi najvišji scenariji bodo zato nižji od dosedanjega ekstremnega razpona 8,5 W/m² (van Vuuren idr., 2026). (Geoscientific Model Development – ScenarioMIP for CMIP7)

Ta sprememba ne pomeni nujno, da podnebne spremembe niso resne ali da je IPCC “preklical” globalno segrevanje. Pomeni pa, da najbolj ekstremni scenarij, ki je desetletje dominiral raziskave vplivov podnebnih sprememb, ni več obravnavan kot realistična projekcija sveta prihodnosti. Številni raziskovalci opozarjajo, da je bil RCP8.5 pogosto napačno interpretiran kot “business as usual” oziroma kot najverjetnejša pot razvoja, čeprav je bil prvotno zamišljen predvsem kot ekstremni stresni test za raziskovanje visokih tveganj (Hausfather in Peters, 2020; Pielke in Ritchie, 2021). (Nature – Emissions – the ‘business as usual’ story is misleading) (Issues in Science and Technology – Distorting the view of our climate future)

Nadaljujte z branjem→

Obisk ameriškega predsednika Donald Trump v Beijing 14. in 15. maja 2026 je bil prvi državniški obisk ameriškega predsednika na Kitajskem po skoraj desetletju. Spremljala ga je izjemno močna delegacija ameriških poslovnih voditeljev – med njimi Elon Musk, Tim Cook in Jensen Huang – kar je že samo po sebi nakazovalo, da bo v ospredju predvsem vprašanje gospodarstva, tehnologije in strateške stabilnosti med največjima svetovnima silama.

Kitajska stran srečanje predstavlja kot skoraj zgodovinsko prelomnico – kot začetek nove arhitekture odnosov med največjima svetovnima silama. Ameriška administracija pa dogodek opisuje bistveno bolj pragmatično: kot uspešno pogajanje o trgovini, investicijah, Iranu in vprašanjih nacionalne varnosti. Prav v tej razliki se skriva bistvo sodobnih kitajsko-ameriških odnosov.

Toda čeprav sta obe strani po srečanju poudarjali »toplino odnosov«, »konstruktivno strateško stabilnost« in pripravljenost za novo obdobje sodelovanja, je večina mednarodnih analitikov vrh ocenila precej bolj zadržano. Za bleščečo simboliko – vojaške parade, slavnostne bankete in sprehode po kompleksu Zhongnanhai – se je namreč skrivala precej manj impresivna realnost: malo konkretnih dogovorov, veliko strateškega nezaupanja in vse bolj očiten premik globalnega ravnotežja moči v korist Kitajske.

Nadaljujte z branjem→

Jesús Fernández-Villaverde, profesor ekonomije na Univerzi v Pensilvaniji in eden vodilnih raziskovalcev posledic demografskih sprememb, pravi, da  je upad rodnosti ključno vprašanje našega časa, saj po njegovem skoraj vsi glavni gospodarski in družbeni problemi izhajajo iz demografskega padca.

Raziskovalci si razbijajo glave, zakaj rodnost po svetu tako drastično hitro pada. Ne samo v razvitih državah, pač tudi v manj razvitih. In trend se je pospešil v zadnjem desetletju in pol. John Burn Murdoch je v Financial Timesu pripravil novo brilijantno kratko analizo na to temo. Murdoch je fant, ki je pred letom in pol – v odlični analizi – skoval pojem “recesija partnerstev”. V novi analizi pravi, da je ključni problem zmanajšana stopnja partnerstev, ki je psoledica manjše želje po druženju. Kot glavne razloge za povečano samskost pa vidi v zmanjšani dostopnosti do stanovanj, večji uporabi mobilnih pametnih telefonov in izobrazzbeni razliki. Spodaj je povzetek analize.

Murdoch v članku »Why birth rates are falling everywhere all at once« opozarja, da svet vstopa v obdobje globoke demografske transformacije, ki bo po njegovem mnenju zaznamovala celotno 21. stoletje. Rodnost je v zadnjih desetletjih padla hitreje in bolj globalno, kot so pričakovali demografi in mednarodne institucije. V več kot dveh tretjinah držav sveta je rodnost že pod ravnjo enostavne reprodukcije prebivalstva, kar pomeni, da se prebivalstvo brez priseljevanja dolgoročno zmanjšuje. Posebej pomembno je, da se ta proces ne dogaja več le v razvitih državah, ampak tudi v številnih državah v razvoju, ki se starajo še preden dosežejo raven gospodarske razvitosti Zahoda.

Murdoch poudarja, da je hitrost demografskega padca presenetila tudi Združene narode in druge institucije, saj so njihove napovedi rojstev v številnih državah postale močno netočne. Primer Južne Koreje, kjer je bilo rojstev bistveno manj od pričakovanj, kaže, da tradicionalni demografski modeli ne dohajajo hitrosti sprememb. Rodnost v mnogih državah pada hitreje kot ob gospodarskih krizah ali velikih političnih pretresih, kar kaže, da gre za globlji civilizacijski premik.

Nadaljujte z branjem→

Analiza slovenske demografije (v sosednjem članku) kaže, da se Slovenija sooča z izrazito demografsko transformacijo, ki bo dolgoročno močno vplivala na gospodarsko rast, trg dela, javne finance in socialno strukturo države. Ker je gospodarska rast dolgoročno odvisna od vsote rasti prebivalstva in rasti produktivnosti, postaja demografija eden ključnih razvojnih izzivov Slovenije.

Podatki kažejo na dolgoročen in sistemski padec rodnosti. Število rojstev na 1.000 prebivalcev se je od 1950-ih zmanjšalo za več kot polovico, celotna stopnja rodnosti pa se že desetletja giblje bistveno pod ravnjo enostavne reprodukcije prebivalstva. Neto stopnja obnavljanja prebivalstva znaša le okoli 0,72, kar pomeni, da se generacije številčno ne obnavljajo več.

Naravni prirast je po letu 2017 postal trajno negativen. Slovenija danes brez priseljevanja ne bi več ohranjala stabilnega števila prebivalcev. Celotna rast prebivalstva temelji predvsem na migracijah. Število slovenskih državljanov se zmanjšuje, medtem ko se delež tujih državljanov hitro povečuje in je presegel 10 % prebivalstva.

Hkrati se spreminja družinska in socialna struktura družbe:

• zmanjšuje se delež družin z otroki,
• raste delež družin brez otrok,
• narašča samskost in število enočlanskih gospodinjstev,
• ustvarjanje družine se časovno zamika,
• zakonska zveza izgublja osrednjo družbeno vlogo.

Slovenija se tako približuje demografskim vzorcem razvitih zahodnoevropskih držav, vendar ob precej manj ugodni produktivnosti, nižji kapitalski intenzivnosti gospodarstva in izrazito hitrem staranju prebivalstva.

Ključno tveganje za Slovenijo ni zgolj zmanjševanje prebivalstva, temveč kombinacija nizke rodnosti, staranja prebivalstva, odseljevanja domačega prebivalstva, velike odvisnosti od priseljevanja ter relativno počasne rasti produktivnosti.

Nadaljujte z branjem→

Rast prebivalstva je eden izmed dveh ključnih dejavnikov gospodarske rasti – vsota stopnje rasti prebivalstva in stopnje rasti produktivnosti je statistično enaka stopnji rasti BDP. Poglejmo slovensko demografijo v slikah (vir podatkov je SURS).

• Prva slika spodaj kaže dolgotrajen upad rodnosti. Število živorojenih na 1.000 prebivalcev je padlo z več kot 20 v 1950-ih na vsega 8 danes.

• Število slovenskih državljanov se trendno zmanjšajuje – od leta 2008 do lani se je zmanjšalo za 46 tisoč.
• Povečuje pa se absolutno število tujih državljanov, ki je v istem obdobju zraslo iz 63 tisoč na 218 tisoč, kar kaže, da migracije postajajo ključni dejavnik demografske slike Slovenije.
• Delež tujih državljanov med prebivalci Slovenije se je povečal z 3 % leta 2008 na več kot 10 % leta 2025.

Nadaljujte z branjem→

Čeprav ameriška stran po Trumpovem obisku Kitajske javno razglaša, da se ZDA in Kitajska strinjata glede tega, da mora biti Hormuška ožina odprta za mednarodni promet, je med njima ključna razlika v podrobnostih interpretacije. Ameriška stran “odprtost” Hormuza interpretira kot prosto plovbo skozi ožino brez kakšrnihkoli pristojbin, medtem ko je kitajska stran v preteklih dveh tednih nekajkrat omenila, da ne nasprotuje pristojbinam za prehod, lahko tudi v smislu “ekoloških taks”. Če lahko pristojbine za prehod pobirajo Turčija (Dardanele in Bospor), Panama in Suez, zakaj ne bi tudi Iran in Oman? Ta razlika v interpretaciji je seveda ključna: ameriška stran želi Iranu odvzeti de facto in de iure nadzor nad Hormuško ožino, kitajska stran pa Iranu to de facto omogoča. Zaradi tega kitajska stran nasprotuje novi resoluciji o Hormuški ožini, saj bi s tem v primeru ameriške interpretacije v OZN sprejeta resolucija lahko dala ZDA legalno pokritje za vojaško akcijo.

Spodnji tekst se splača prebrati.

There is some confusion as to why China’s UN ambassador just criticized the US-Bahraini resolution on the Strait of ‌Hormuz, given that Trump officials claim that the Chinese told Trump in Beijing that they agree that the Strait must be reopened.

The confusion may be about what “open” actually means in this context.

Based on my discussions with Chinese diplomats, “open” to the Chinese means that traffic flows through the Strait. Oil, gas, and goods come in and out. Money exchanges hands. Trade prevails.

It does not mean that there cannot be a mechanism where regional states charge a fee for the transit. Even with the fee, the oil can still flow. A blockade, however, is what keeps the Starit closed – not the fee.

Nadaljujte z branjem→