Spodnji post postavlja pravo vprašanje: zakaj je po letu 2008  ameriško gospodarstvo zraslo skoraj dvakrat hitreje od evropskega? Njegovo nadaljevanje pa ne ponuja pravih odgovorov, pač pa zgolj simptome (manj inovacij, beg talentov itd.).

Odgovor se skriva v: preveč Evrope.  Velika večina Evropejcev ob tem zmaja z glavo. Ker ne razume. Odgovor se skriva v spodnjih treh slikah.

Prvič, evropska zaostajanje za ZDA se jeza čelo sredi 1990-ih: po ustanovitvi enotnega evropskega trga (1993):

Skupni evropski trg pomeni skupne evropske politike. Denimo skupno politiko konkurenčnosti, skupno politiko državnih pomoči, skupno energetsko politiko, skupni kapitalski trg itd. Te pa pomenijo, da smo posameznim članicam odvzeli fleksibilnost v njihovih razvojnih politikah. Torej:

Nadaljujte z branjem→

Palantir sta ustanovila Peter Thiel in Alex Karp, dva zelo različna, a v ključnem pogledu ideološko sorodna akterja: prepričana sta, da tehnologija ne sme ostati nevtralna, temveč mora aktivno služiti interesom države in geopolitične moči. Thiel, eden najvplivnejših vlagateljev Silicijeve doline, že dolgo zagovarja idejo močne države in skeptičen odnos do liberalne demokracije, medtem ko Karp Palantir pozicionira kot podjetje, ki naj bi Zahodu pomagalo ohraniti tehnološko in vojaško premoč. Ta kombinacija kapitala, ideologije in dostopa do državnih aparatov je ključ za razumevanje, zakaj Palantir ni zgolj še eno IT podjetje.

Še širše pa je Palantir kontroverzen zaradi svoje vizije “tehnološke države”. Alex Karp zagovarja tesnejšo zvezo med tehnološkimi podjetji, državo in nacionalno varnostjo ter trdi, da bi se moral tehnološki sektor manj ukvarjati s potrošniškimi aplikacijami in bolj z “urgentnimi izzivi”, vključno z obrambo in tekmo na področju umetne inteligence. Za privržence je to realistična vizija sveta geopolitičnega rivalstva; za kritike pa nevaren model, v katerem zasebna tehnološka podjetja postajajo sooblikovalci državne moči, nadzora in vojne. Prav ta ideja — da naj bi demokratične države svojo prihodnost gradile na tesnem zavezništvu z obrambno-AI industrijo — je verjetno najgloblja in najbolj sistemska kontroverza, povezana s Palantirjem.

Nadaljujte z branjem→

If governments were actually doing their job, this Palantir document 👇 wouldn’t be a manifesto they proudly boast about, but a clear sign of the urgent need to purge its software from the public institutions it has infiltrated.

What are they saying, essentially?

They basically promote a clash of civilization worldview in which there exists a “they” – the supposed enemies of Western civilization, whose cultures the document codes as inferior – and a “we” who must stop indulging in decadent restraint and invest massively in AI weapons and defense software (which conveniently makes Palantir’s product catalog the civilizational cure).

Look at point 4 for instance. They write that “the limits of soft power, of soaring rhetoric alone, have been exposed. The ability of free and democratic societies to prevail requires something more than moral appeal. It requires hard power, and hard power in this century will be built on software.”

It all rests on a pretty massive assumption: that coexistence is impossible. Why would “free and democratic societies” (by which they obviously mean Western-style liberal-democracies) need to “prevail”? Why can’t they simply coexist with other civilizations or political systems out there?

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Sredi noči se očitno pijan moški plazi pod cestno svetilko. Mimoidoči ga vpraša, kaj se dogaja. »Ključe iščem, spodaj na cesti sem jih izgubil,« pravi pijanec. Mimoidoči začudeno vpraša: »Če si izgubil ključe spodaj na cesti, zakaj jih pa iščeš tukaj?« Nakar pijanec odgovori: »Tukaj se bolje vidi.«

Zgornja anekdota je začetek odmevnega članka šefa urada za planiranje nemškega ministrstva za obrambo med letoma 1982 in 1988, Hansa Rühleja, objavljenega v Asia Times davnega leta 2020. Rühle v njem trdi, da je Iran namenoma vlekel ves Zahod za nos s svojim jedrskim programom. Za kaj naj bi šlo? Za to, da naj bi Iran Mednarodni agenciji za atomsko energijo ponudil nadzor nad deklariranimi jedrskimi objekti v Isfahanu, Fordowu in Natanzu, medtem pa skrivoma razvijal vojaško jedrsko tehnologijo v tajnih podzemnih vojaških objektih. Nadzor nad deklariranimi objekti naj bi bil popolnoma transparenten in Iran se je v zvezi z dogovorom Joint Comprehensive Plan of Action (JCPOA) popolnoma držal njegovih določil. Prost nadzor nad ostalimi vojaškimi objekti pa je zavrnil. Kar bi seveda naredila vsaka država in njena vojska, ki ima kolikor toliko ponosa in samostojnosti.

Nadaljujte z branjem→

Po volitvah se je v Sloveniji ponovno razplamtela diskusija o znižanju davkov. Res je, da je obdavčitev dela v Sloveniji visoka. Toda diskusija o znižanju davkov mora biti postavljena v bistveno širši – razvojni kontekst. Znižanje obdavčitve dela samo po sebi še ne pomeni nujno večje konkurenčnosti ali višje gospodarske rasti, niti ne more zagotoviti trajno višjih plač.

Prvič, učinki nižjih davkov na plače niso enakomerno porazdeljeni. Denimo če bi splošno olajšavo pri dohodnini povečali za 4.000 evrov, bi osebam z najvišjimi dohodki to prineslo okoli 167 evrov dodatnega mesečnega dohodka, zaposlenim s povprečno plačo približno 80 evrov, zaposlenim z minimalno plačo pa nič. Podobno bi razvojna kapica z omejitvijo socialnih prispevkov koristila predvsem približno 27 tisoč zaposlenim z najvišjimi plačami. Kot kaže študija IMF iz leta 2015, pa ima za gospodarsko rast največji pomen rast dohodkov spodnjih 60 % prebivalstva, saj ti dodatni dohodek praviloma porabijo, medtem ko ga najvišji dohodkovni razredi večinoma privarčujejo. Zato davčne razbremenitve pogosto nimajo tako močnega vpliva na gospodarsko rast, kot se predpostavlja.

Nadaljujte z branjem→

In some of his first public comments on the war, Xi lamented the “crumbling” world order in a meeting with Spain’s prime minister, proposed a four-point peace plan for the Middle East with Abu Dhabi’s crown prince, and vowed to deepen ties with Moscow in a meeting with Russia’s foreign minister.

The rush of diplomatic traffic to Beijing underscores a quiet but growing expectation among international players that Xi should play a more active role in calming a world edging deeper into conflict.

His potential as a stabilizing force was thrown into sharp relief by President Donald Trump, who spent the week berating one-time allies in the UK and Italy, not to mention the American pope.

But Xi’s diplomatic efforts have so far fallen short of the more concrete initiatives pressing ahead elsewhere. France and the UK are convening talks on opening up the Strait of Hormuz to shipping, while Japan is offering a $10 billion financial package to help Southeast Asian nations hit by soaring oil prices.

China’s position is more complex.

Beijing wants to be seen as a credible force for peace — building on past wins like brokering a détente between Saudi Arabia and Iran in 2023 — yet remains reluctant to fully step into volatile conflicts.

Tellingly, state media pushed back against claims that China nudged Tehran to the negotiating table.

As Trump talks up a deal to end the Iran war, the question for China isn’t just whether it can convene power — but whether it’s willing to use it.

Vir: Bloomberg

Trumpove izjave so seveda kategorično bizarne in sramotne – tako iz vidika njegove preteklosti, iz vidika njegovih sedanjih početij, kot iz vidika vrhunske nesramnosti njegovih izjav. Toda kar je v celotni zgodbi o sporu med papežem Leonom in Trumpom onstran izjemnosti, so odzivi papeža Leona – ta kombinacija njegove ponižnosti, duhovne veličine, humanizma, sočutja in državljanskega poguma. Postal je moj junak. 

Spodnja zgodba je navdihujoča. Zanimivo bo videti, komu bodo sledili desni politiki cerkvene povenience tako v Sloveniji kot v Evropi – svojemu duhovnemu pastirju papežu Leonu ali brezvestnemu in brezvernemu nasilnežu Trumpu?

Donald Trump believed he could score easy political points by calling Pope Leo XIV “an insult to Jesus,” after the spiritual leader once again spoke out in defense of peace, compassion, and human dignity. However, he was challenging a voice rooted not in politics, but in moral authority.

Standing before a solemn gathering at the Vatican, Pope Leo XIV did not respond with anger. Instead, he delivered a powerful and deeply moving message grounded in faith, responsibility, and truth.

“The President of the United States has said that I insult Jesus,” Pope Leo XIV began, his voice calm yet firm. “But let us reflect honestly — what truly insults the teachings of Christ?”

Then, with quiet intensity, he answered:

“You want to know what truly insults Jesus? It is when we turn away from those who suffer, when we close our hearts to the poor, and when we choose power over compassion while others cry out for mercy.”

Nadaljujte z branjem→

Péter Magyar, ki je na volitvah 12. aprila 2026 z zmago stranke Tisza končal šestnajstletno vladavino Viktor Orbán, je v svojem prvem mednarodnem nastopu jasno zarisal meje sodelovanja z Evropsko komisijo. V govoru, ki ga je podkrepil z neposrednim pogovorom s predsednico Komisije Ursulo von der Leyen, je poudaril, da bo nova vlada prednostno poskušala odmrzniti zamrznjena evropska sredstva – približno 35 milijard evrov, vključno s kohezijskimi in sredstvi iz sklada za okrevanje.

Vendar ne za vsako ceno. Namesto 27 »ključnih mejnikov«, ki jih Bruselj zahteva za odpravo zamrznitve sredstev, namerava izpolniti le štiri ključne točke svojega »štiritočkovnega načrta«. Te vključujejo krepitev protikorupcijskih mehanizmov (vključno s pristopom k Evropskemu javnemu tožilstvu), neodvisnost sodstva in preiskovalnih organov, svobodo tiska (z ustavitvijo vladnega financiranja javnih medijev) ter akademsko svobodo. Preostalih 23 zahtev naj bi ostalo »zaščitenih«, kar kaže na strateški kompromis med nujnostjo dostopa do evropskih sredstev in ohranjanjem nacionalne avtonomije.

Nadaljujte z branjem→

Kitajska je marca 2026 sprejela 15. petletni načrt za nacionalni gospodarski in družbeni razvoj (2026–2030). Dokument, ki ga je potrdil Nacionalni ljudski kongres, predstavlja osrednji strateški okvir za razvoj države v naslednjem desetletju. Njegov pomen presega običajno razvojno načrtovanje: gre za načrt, ki naj utrdi temelje za cilj, da Kitajska do leta 2035 v osnovi doseže stopnjo »socialistične modernizacije«.

Če so prejšnji petletni načrti predvsem zasledovali visoko gospodarsko rast, je novi načrt izrazito usmerjen v kakovost rasti, tehnološko avtonomijo in gospodarsko odpornost. Poudarek je na razvoju tako imenovanih novih kakovostnih proizvodnih sil, kar pomeni kombinacijo naprednih tehnologij, digitalizacije, inovacijskega sistema in visoko produktivnih industrij. V praksi to pomeni premik od modela, ki je temeljil na investicijah, nepremičninah in izvozu, k modelu, ki naj ga poganjajo tehnologija, domače povpraševanje in zelena transformacija.

Nadaljujte z branjem→