Zahtevana pristojbina za prečkane Hormuške ožine je relativno nizka – med 0.5 in 1 dolarjem za sodček, kar predstavlja manj kot 1 % cene surove nafte pri “normalnih cenah” nafte (okrog 60 $/bl) oziroma pol odstotka cene pri povišanih cenah nafte (okrog 100 $/bl). Ta pristojbina ne bo imela omembe vrednega vpliva na cene nafte. Iran vztraja pri tej pristojbini iz treh glavnih razlogov:

1. s tem pridobi de iure priznano pristojnost nad Hormuško ožino in s tem de facto kontrolira kontrolira pomemben segment globalnega trga z nafto (20 %), s čimer ima vzvod, s katerim lahko prisiljuje ZDA in zahodne države, da proti njemu ne uvedejo sankcij (kontrola na d Hormuško ožino je za Iran podobna posedovanju jedrskega orožja);
2. na ta način lahko zagotovi plačilo vojaških reparacij za škodo, ki sta jo povzročila ZDA in Izrael z nesprovociranim in nezakonitim napadom na Iran; iluzorno je pričakovati, da bi Trump in ZDA sicer psristala na kakršnokoli plačilo vojne škode, pri tem pa pristojbino dejansko plačujejo porabniki nafte izven ZDA;
3. s tem Iran lahko doseže odpravo finančnih sakncij proti svojim bankam, saj morajo plačniki pristojbino sprocesirati prek iranskih bank. 

Seveda Iran s pobiranjem pristojbine sebi zagotovi stalne fiskalne prihodke na letni ravni okrog 100 milijard dolarjev, vendar je to zgolj koristna eksternalija ob zagotovitvi prvih treh točk.

_______

Iran is well aware of the difficulty of getting Trump to agree to pay war reparations, and it is also aware of his manipulation in lifting the freeze on frozen funds.

Trump canceled the previous agreement in 2018 because he doesn’t want to pay; this is a stingy, domineering man who wants to take only and will never pay anything to anyone else under any circumstances.

Collecting the fees ensures the following:

• Obtaining massive reparations
• Collecting an amount equivalent to the frozen funds in Western banks
• Forcing America and its allies to lift sanctions on Iranian banks and the Iranian financial system, which is exclusively authorized to collect those fees.

Iran has stated that only its banks are authorized to collect transit revenues from the Strait, so every country that wants passage must deal with the Iranian financial system.

And this means there are no real financial sanctions, and the world will be forced to deal with Iranian banks despite the United States.

The Strait of Hormuz and the issue of fees are a matter of life or death for the Iranians; it is the gateway through which they will open up to the world, and it is the financial resource through which they rebuild the infrastructure.

Therefore, even if America pays the frozen funds or even lifts the sanctions, the Iranians will not abandon collecting the fees; this is the only guarantee that preserves for them a resource alongside oil with which they compensate for the losses of 47 years of siege.

Barak Ravid je izraelski novinar, rojen v Izraelu, ki trenutno deluje kot Global Affairs Correspondent za Axios, politični analitik za CNN in dopisnik izraelskega Channel 12 News. Je avtor knjige Trump’s Peace in eden najbolj vplivnih diplomatskih poročevalcev o bližnjevzhodni politiki ZDA in Izraela. Njegovo delo temelji na globokih virih v Washingtonu in Jeruzalemu, zaradi česar pogosto objavlja ekskluzivne novice, ki vplivajo na javno razpravo in trge.

Pred Axiosom je Ravid delal za izraelske medije: začel je na NRG (2005), nato deset let kot glavni diplomatski dopisnik pri Haaretzu (2007–2017), kjer je bil znan po kritičnem pogledu na Netanjahuja, potem pri Channel 10/13 News (2017–2020). Leta 2020 je prestopil k Axiosu kot Middle East correspondent (sprva iz Tel Aviva, kasneje iz Washingtona), kjer piše tudi za Walla News. Njegov slog je “smart brevity” – kratke, z viri podprte novice, ki pogosto postanejo referenčne v diplomatskih krogih.

Pri Axiosu in CNN-u je Ravid ključni glas o ameriško-izraelskih odnosih, iranskem jedrskem programu, Abrahamovih sporazumih in vojni v Gazi. Objavil je številne “scoops”, ki so vplivali na politiko v Washingtonu, Jeruzalemu in Evropi – na primer podrobnosti o pogajanjih Trumpove administracije z Iranom, Hamasom in Ukrajino. Leta 2024 je prejel nagrado White House Correspondents’ Association za odličnost v pokrivanju Bele hiše. Njegovi viri so pogosto anonimni “uradniki ZDA”, “izraelski viri” ali “viri z znanjem”, kar mu omogoča hitre ekskluzivne informacije.

Ravid pa v zadnjih osmih tednih ni nastopal zgolj kot diplomatski poročevalec, temveč kot eden ključnih prenosnikov tržno občutljivih signalov iz Bele hiše o vojni z Iranom, Hormuški ožini in možnem ameriško-iranskem dogovoru. Njegova vloga je kontroverzna, ker so se pred nekaterimi objavami pojavile nenavadno velike short pozicije na terminskih trgih z nafto. Axios je sam poročal o “epidemiji sumljivega trgovanja” pred Trumpovimi najpomembnejšimi odločitvami, pri čemer naj bi se trgovanje pojavljalo minute ali ure pred tržno občutljivimi političnimi premiki. (Axios)

Nadaljujte z branjem→

Raziskovalci Dongyang Fan, Sebastien Delsad, Nicolas Flammarion, Maksym Andriushchenko so v pravkar objavljeni raziskavi »HalluHard: A Hard Multi-Turn Hallucination Benchmark« pokazali, da LLM modeli umetne inteligence v veliki večini primerov (med 60 % in 75 %) na vseh zajetih strokovnih področjih »halucinirajo«. Torej v 60 % do 75 % primerov (v 3 izmed 4 primerov) si izmislijo odgovor, ki ni v skladu z dejstvi. Po domače: zlažejo se. In dlje kot jih sprašujete, bolj se lažejo in svoje prejšnje – izmišljene – odgovore uporabijo kot dejstva. Ko so raziskovalci uporabili modele UI, ki imajo neposreden dostop do interneta in od modelov zahtevali, da verificirajo svoje odgovore s citati na dejansko objavljena dejstva, so še vedno halucinirali v več kot 30 % primerov (v 1 od 3 primerov). Predstavljajte si, da zdravstveni in pravni nasvet ali pomoč pri kodiranju programov iščete pri UI.

Spodaj je najprej povzetek članka:

Large language models (LLMs) still produce plausible-sounding but ungrounded factual claims, a problem that worsens in multi-turn dialogue as context grows and early errors cascade. We introduce HalluHard, a challenging multi-turn hallucination benchmark with 950 seed questions spanning four high-stakes domains: legal cases, research questions, medical guidelines, and coding. We operationalize groundedness by requiring inline citations for factual assertions. To support reliable evaluation in open-ended settings, we propose a judging pipeline that iteratively retrieves evidence via web search. It can fetch, filter, and parse full-text sources (including PDFs) to assess whether cited material actually supports the generated content. Across a diverse set of frontier proprietary and open-weight models, hallucinations remain substantial even with web search (≈30% for the strongest configuration, Opus-4.5 with web search), with content-grounding errors persisting at high rates. Finally, we show that hallucination behavior is shaped by model capacity, turn position, effective reasoning, and the type of knowledge required.

Če iste nič razumeli, ali ne dovolj, je spodaj en tak poljudni povzetek članka.

Nadaljujte z branjem→

Kitajska zelo ceni, da sta svojo proizvodnjo preselili tja in tako zagotovili gospodarsko rast in izvoz ter delovna mesta za njene državljane. Nemška in evropska podjetja bodo posthumno dobila plakete, ker so žrtvovala svoj eksistenco za kitajske interese, nemški in evropski zaposleni, ki so v tem procesu izgubili službe, pa bodo lahko ponosni na svojo veliko žrtev.

Idioti.

Richard Medhurst, novinar in dober analitik, je v obširni analizi“How the US Pulled off an Armed Robbery of the World’s Energy Supply and Created the Petrogas-Dollar” predstavil provokativno in izrazito kritično interpretacijo sodobnih geopolitičnih dogajanj na področju energetike. Njegova analiza temelji na tezi, da so Združene države Amerike v zelo kratkem časovnem obdobju s tremi vojnami izvedle usklajeno strategijo za prevzem nadzora nad globalnimi energetskimi tokovi ter s tem preoblikovale tako geopolitično ravnotežje kot tudi monetarni sistem. V ospredje postavlja tezo, da se svet ne sooča zgolj z energetsko krizo, temveč z načrtno reorganizacijo globalnega gospodarstva, v kateri ZDA prevzemajo popoln nadzor nad ključnimi viri in tokovi.

Medhurst izhaja iz predpostavke, da so ZDA v zadnjem desetletju dosegle ključno prelomnico, saj so iz energetsko odvisne države postale največja proizvajalka nafte, plina in utekočinjenega zemeljskega plina na svetu. Ta transformacija jim je omogočila, da visoke cene energentov ne predstavljajo več grožnje za njihovo gospodarstvo, temveč postajajo instrument moči. V tem okviru Medhurst poudarja, da se je tradicionalno razumevanje energetskih kriz obrnilo na glavo, saj so ZDA postale sistemski zmagovalec v pogojih globalnega pomanjkanja.

Nadaljujte z branjem→

Z Binetom Kordežem delava na enem zanimivem projektu glede slovenske gospodarske situacije in strategije razvoja. Spodaj predstavljam majhen košček zgodbe glede anatomije slovenske gospodarske stagnacije, prikazane na makro nivoju in v slikah. Slike povedo več kot tisoč besed.

Zgodba glede slovenske gospodarske stagnacije na makroekonomski ravni je dokaj preprosta (dejansko pa je na mikro ravni izjemno kompleksna):

• Stopnje rasti slovenskega BDP trendno upadajo (slika)

• Statistično je stopnja rasti BDP enaka vsoti stopnje rasti produktivnosti in stopnje rasti števila prebivalcev
• Rast števila prebivalcev v Sloveniji je minimalna in je v obdobju 2014-2025 v povprečju prispevala 8 % k letni rasti BDP (slika)

• Rast BDP pretežno (92-odstotno v obdobju 2014-2025) poganja rast produktivnosti (BDP/preb.)
• Vendar pa rast produktivnosti trendno upada (slika)

Nadaljujte z branjem→

Zgodba glede “odblokiranja” dvojne blokade Hormuške ožine bi bila podobna telenoveli, če ne bi imela tako resnih posledic. Očitno je, da Trump ne more prisiliti Irana, da odpre Hormuz. Očitno je, da tega ne more storiti tudi s pomorsko blokado 300 milj jugovzhodno od Hormuza, ki je hkrati porozna za iranske tankerje z nafto za Kitajsko, ki plujejo mimo ameriške blokade v teritorialnih vodah Pakistana. Očitno je, da Trump ne more odpreti Hormuza z v nedeljo objavljeno napovedjo, da bodo ameriške vojaške ladje omogočile prehod tujim tankerjem. Trump je v naslednji sapi zanikal vojaško spremstvo tankerjev. Včeraj – ko je Iran napadel dve ameriški vojaški ladji, ki sta se preveč približali Hormuzu – pa je močno zmanjšal utrpljeno škodo (po tem, ko se je ameriško vojaško poveljstvo ves dan trudilo zanikati kakršnikoli napad ali škodo), hkrati pa upravičil iranski napad na naftni terminal v Emiratih.

Edini način, da bi Trump uspel nasilno odpreti Hormuško ožino, je, če bi vojaško porazil Iran. Popolnoma. Tega pa ne more, ker ameriška vojska nima sredstev za to. Tudi v primeru jedrskega napada bi iranske rakete (najbrž opremeljene z jedrskimi konicami) še vedno letele iz iranskih podzemnih raketnih mest, vkopanih globoko v iranske gore in dizajnirane za jedrske napade. Iran je trdnjava, ki je vojaško ni mogoče poraziti.

Edini način za odprtje Hormuške ožine pelje skozi pogajanja z Iranom, vendar po iranskih pogojih. To pomeni garancijo, da ZDA in Izrael nikoli več ne bosta napadli Irana, to pomeni popolni vojaški umik ZDA iz Zaliva, to pomeni odpravo vseh sankcij na Iran in to pomeni, da Iran tudi de iure kontrolira Hormuško ožino. 

To je tudi politično, ekonomsko in vojaško najcenejši in najbolj vzdržen način za ZDA in za svet. Le da se ga Trump in njegovi izraelski lastniki še ne želijo zavedati. Še vedno brcajo v obupu.

Nadaljujte z branjem→