Evropska politika zmanjševanja energetske odvisnosti od Rusije dobiva neprijeten epilog – vse večjo izpostavljenost ZDA. Po uvedbi embarga na ruske naftne derivate februarja 2022 je morala EU nadomestiti dobavitelja, ki je po takratni analizi Bruegla zagotavljal približno 40 odstotkov njenega uvoza dizla. Trgovinski tokovi so se preusmerili, rafinerije in potreba po gorivu pa niso izginile. Bruegel je že tedaj opisal možnosti, da tretje države ruski dizel porabijo doma, lastno proizvodnjo pa prodajo Evropi. Sankcije so zato spremenile predvsem poti, posrednike in stroške oskrbe. Evropska ranljivost je ostala, cene pa so se povišale – kadar na svetovnem trgu zmanjka derivatov, mora tudi Evropa za preostale dobave ponuditi višjo ceno.

Podatki Eurostata oziroma Comexta pokažejo, kako pomembni sta postali Savdska Arabija in ZDA. Pri dizlu je januarja 2026 savdski delež v vrednosti uvoza znašal 41,6 odstotka, ameriški 23,7 odstotka in indijski 10,5 odstotka. Maja je ameriški delež dosegel 35,3 odstotka, vrednost ameriških dobav pa milijardo evrov. Gibanje ni bilo enosmerno: julija je ameriški delež padel na 19,6 odstotka. Toda za poznejše dogajanje je pomembna septembrska navedba Evropske komisije: po besedah njene energetske predstavnice Anne-Kaise Itkonen so ZDA avgusta zagotovile približno polovico uvoza dizla v EU. To je bistvo evropskega problema. Dobavitelj, od katerega prihaja tako velik del uvoza, lahko z omejitvijo izvoza bistveno poslabša evropske pogoje oskrbe.

Nadaljujte z branjem→

Veliki infrastrukturni razpisi kažejo, kako lahko cenovna prednost ponudnikov iz tretjih držav izrine domače gradbeništvo. Predlog uredbe EU daje naročnikom nova orodja, toda gospodarske koristi bodo odvisne tudi od domačih podjetij in načina oddaje del.

Makroekonomski učinki velikih infrastrukturnih projektov

Pri velikem infrastrukturnem projektu ni pomembna le razlika med ponudbenimi cenami, temveč tudi to, koliko dodatnega posla gradnja sproži v domačem gospodarstvu. Naši dve analizi za Slovenijo (2019) in Hrvaško (2025) kažeta, da projekt v vrednosti 100 milijonov evrov v Sloveniji ustvari približno 229 milijonov evrov skupnih prihodkov podjetij, na Hrvaškem pa 149 milijonov. Multiplikator skupne proizvodnje je torej okoli 2,3 v Sloveniji in 1,5 na Hrvaškem.

Razlika nastane predvsem v dobavnih verigah. Slovensko gradbeništvo kupuje več materiala, opreme in storitev pri domači industriji; na Hrvaškem se večji delež nabav uvozi, podporna industrija je šibkejša, v gradbeništvu pa je tudi več tujega lastništva. Pri 100-milijonskem gradbenem projektu s povsem domačimi izvajalci po odbitku uvoza v Sloveniji ostane približno 70 milijonov evrov, na Hrvaškem 66 milijonov. Če projekt prevzame tuji izvajalec in domačim dobaviteljem prepusti le četrtino nabav, se domači del v istem modelu zmanjša na 13,4 v Sloveniji oziroma 9,5 milijona evrov v Hrvaški. To kaže, kako pomembna je domača komponenta – domači vodilni gradbenik, domači podizvajalci in domači materiali.

Nadaljujte z branjem→

Kenneth Payne je letos februarja objavil zanimiv članek (AI Arms and Influence: Frontier Models Exhibit Sophisticated Reasoning in Simulated Nuclear Crises) s srhljivimi ugotovitvam: če uporabimo tri vodilne modele UI za odločanje glede uporabe jedrske eskalacije, bi ti v medsebojni  interakciji brez težav zrušili obstoječi jedrski tabu in uporabili jedrsko eskalacijo v strateški igri preživetja in zmage.

Povzetek članka pravi:

Here we present findings from a crisis simulation in which three frontier large language models (GPT-5.2, Claude Sonnet 4, Gemini 3 Flash) play opposing leaders in a nuclear crisis. Our simulation has direct application for national security professionals, but also, via its insights into AI reasoning under uncertainty, has applications far beyond international crisis decision-making.

Our findings both validate and challenge central tenets of strategic theory. We find support for Schelling’s ideas about commitment, Kahn’s escalation framework, and Jervis’s work on misperception, inter alia. Yet we also find that the nuclear taboo is no impediment to nuclear escalation by our models; that strategic nuclear attack, while rare, does occur; that threats more often provoke counter-escalation than compliance; that high mutual credibility accelerated rather than deterred conflict; and that no model ever chose accommodation or withdrawal even when under acute pressure, only reduced levels of violence.

We argue that AI simulation represents a powerful tool for strategic analysis, but only if properly calibrated against known patterns of human reasoning. Understanding how frontier models do and do not imitate human strategic logic is essential preparation for a world in which AI increasingly shapes strategic outcomes.

Bolj poljuden in za večino ljudi bolj razumljiv povzetek članka pa je tukaj:

Nadaljujte z branjem→

Teza nobelovcev Darona Acemogluja in Jamesa Robinsona, še dodatno razvita v knjigi Why Nations Fail, je, da je iz razvojnega vidika zelo pomembno, pod katero kolonialno oblastjo je bila neka država ali regija. Kajti kolonizatorji oziroma institucije, ki jih razvijejo, se razlikujejo po stopnji ekstrahivnosti. Teza Acemogluja in Robinsona je sicer naletela na številne metodološke kritike, toda v grobem velja vsaj za področje nekdanje Jugoslavije. Države, ki so bile dlje časa pod turško oblastjo, so izgradile manj transportne in družbene infrastrukture, razvile manj človeškega kapitala (nižja stopnja pismenosti, manj let šolanja) in bolj ekstrahivne instititucije (harač). To se pozna še stoletja kasneje – denimo v stopnji razvitosti (BDP per capita), rezultatih na testiuh PISA itd.

Wolfgang Münchau današnjo Evropo primerja z Avstro-Ogrsko tik pred prvo svetovno vojno – s političnim sistemom, ki se ukvarja z velikopoteznimi simbolnimi projekti, medtem ko se okoli njega kopičijo nevarnosti. Sedanje obdobje bi lahko zgodovina nekoč označila za novo predvojno dobo: Kitajska prevzema vlogo vzpenjajoče se sile, ki jo je imela leta 1914 Nemčija, ZDA spominjajo na tedanjo Veliko Britanijo, EU pa na propadajočo Avstro-Ogrsko. Posebno nevarnost predstavljajo politična in vojaška zavezništva, ki naj bi zagotavljala varnost, vendar lahko zaradi avtomatizma medsebojnih obveznosti postanejo kanali za širjenje konfliktov.

Predlog, da bi Kanada postala nekakšna »pridružena članica« Evropske unije, je po Münchauovem mnenju značilen primer evropskega političnega bega v simboliko. EU ni globalna velesila, temveč predvsem carinska unija, enotni trg in – za večino članic – denarna unija. Prav na teh področjih ima Evropska komisija pristojnosti in možnost ukrepanja. Toda Ursula von der Leyen se namesto z gospodarskim zaostajanjem, padanjem konkurenčnosti in notranjo neučinkovitostjo ukvarja z mednarodnimi političnimi predstavami, medtem ko ima tudi kanadski premier Mark Carney doma dovolj nerešenih problemov, med drugim trgovinske ovire med kanadskimi provincami.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Po dolgem, vročem in sušnem poletju, se bodo s prvih strani postopno umaknili naslovi in teksti na temo ekstremnih vremenskih pogojev v letošnjem letu. Zadnja dva meseca namreč ni minil dan, da ne bi brali o vremenskih alarmih, katastrofalni suši, pomanjkanju vode, opozorilih o še slabših perspektivah ali izjavah ministrov, kako se bodo zavzeli za hitrejše odpravljanje posledic vremenskih nevšečnosti. A pri tem bomo tudi ostali, saj o kakih resnih strateških načrtih države za odpravo ali omilitev takšnih razmer nismo mogli nič prebrati.

Tipičen primer je dogajanje s pomanjkanjem vode na obali, katero so morali leta 2022 dovažati s cisternami. Kljub akutnim razmeram so upravljavci obalnega vodovoda dogovorili nekaj večje količine iz drugih virov, predvsem Hrvaške ter tudi Italije, kakšnega dolgoročnega vira na primer z akumulacijo vode, pa (še) ni v načrtu. O zanimivem primeru smo sicer te sušne dni brali tudi o nizki gladini Rena pri mestu Kaub, ki omejuje plovnost ladij. Po poročilih se Nemci že 50 let ukvarjajo z načrti, kako poglobiti reko na tem delu, a so projekti še vedno v postopku pridobivanja dovoljenj.

Nadaljujte z branjem→

Zadnje dni je bil v medijih odmeven primer zaprtja in demotaže nekoč največjega solarnega polja v Nemčiji Solarfeld Erlasee na Bavarskem: 11,4‑megavatni park iz let 2005–2006 po izteku 20-letne visoke odkupne tarife postopoma razstavljajo, ker prodaja po bistveno nižji tržni ceni pri njegovi zastareli tehnologiji ne pokrije nadaljnjega obratovanja in obnove. Pri opuščanju obstoječih vetrnih gre predvsem za konec 20–25-letne življenjske dobe. Med povsem odstranjenimi morskimi polji je nekaj pionirskih projektov, med njimi Vindeby, Yttre Stengrund, Utgrunden, Lely, Blyth in demonstracijski Beatrice.Še izrazitejši pojav je odpovedovanje ali zamikanje novih vetrnih projektov, ker so se po letu 2021 podražili kapital, turbine, dobavne verige in priključevanje na omrežje, medtem ko so bile zagotovljene odkupne cene določene prej. Danski Ørsted je maja 2025 ustavil 2,4‑GW britanski projekt Hornsea 4 ter priznal 3,5–4,5 milijarde danskih kron stroškov odpovedi. Vattenfall je že leta 2023 ustavil 1,4‑GW Norfolk Boreas zaradi približno 40‑odstotnega povečanja stroškov, čeprav je projekt pozneje prodal RWE, ki ga razvija naprej; začasno je ustavil tudi 640‑MW švedski Kriegers Flak. Danski razpis za prve tri parke s skupno močjo 3 GW decembra 2024 ni prejel niti ene ponudbe. Skupaj je bilo tako v nekaj letih odpovedanih, zaustavljenih ali vrnjenih v ponovno razpisovanje več kot 6 GW velikih evropskih projektov. Glavni razlog je izguba ekonomske vzdržnosti brez dovolj visokih subvencij ali pogodbeno zagotovljenih cen.

No, zapiranje obstoječih in odpovedovanje novih sončnih in vetrnih projektov odpira vpašanje, kako učinkoviti so dejansko bili ti projekti. Glavna obljuba teh projektov je – ob nizki ogljični intenzivnosti – bila znižanje cen električne energije zaradi nizke enotne cene tehnologije (LCOE). Na tej osnovi so bili ti projekti deležni visokih subvencij, kar je seveda – ob naraščanju ostalih sistemskih stroškov teh tehnologij (omrežnina, regulacija, nadomestne kapacitete itd.) – vodilo k sistematičnemu povečevanju cen električne energije nasploh. Priišlo je do zakonitosti, da višji delež elektrije iz sonca in vetra vodi k višjim cenam elektrike za odjemalce. Spodnje slike to dokazujejo.

Nadaljujte z branjem→