Dogovor med komisarjem Marošem Šefčovičem in kitajskim ministrom za trgovino Wangom Wentaom  naj bi prepolovil kitajski izvoz hibridov v EU, evropskim podjetjem olajšal dostop do kitajskega trga in tako zmanjšal evropski trgovinski primanjkljaj. Kitajska naj bi  torej omejila izvoz hibridov, znižala carine za del evropskega blaga in olajšala dobave redkih zemelj ter magnetov, Evropa pa naj bi si s tem zmanjšala trgovinski primanjkljaj.

Toda preden odpremo šampanjec, bi bilo koristno odpreti računalnik s trgovinskimi podatki. EU je za zdaj iztržila načelen dogovor o omejevanju prihodnjega izvoza hibridov, obljubo nižjih carin za nekatere evropske izdelke ter lažjega dostopa do redkih zemelj in magnetov. Zavezujočih letnih kvot za hibride še ni. Skoraj štiri milijarde EUR, ki jih omenja Komisija, pomenijo vrednost dosedanjega evropskega izvoza izdelkov, deležnih carinskih olajšav, ne novih naročil. Tudi najmanj 225 milijonov EUR možnega prihranka pri carinah ne pomeni enakega povečanja izvoza. Kitajski nadzor nad dobavami strateških surovin ostaja.

Kaj pokaže račun? V osrednjem scenariju predpostavljam 20-odstotno letno rast uvoza hibridov brez omejitev. Če bi polovico povečanja glede na leto 2026 prevzeli evropski proizvajalci, bi v letih 2027–2030 uvozili za skoraj 14 milijard EUR manj kitajskih avtomobilov kot brez dogovora. Brez dodatnega uvoza baterij bi bil tudi primanjkljaj manjši za skoraj 14 milijard EUR, povprečno za 3,5 milijarde na leto. Leta 2030 bi namesto 420,4 znašal 414,3 milijarde EUR: zmanjšal bi se za 6,15 milijarde oziroma 1,46 %. Toda če izpad kitajskih hibridov nadomestijo evropksi proizvajalci in v ta namen uvozijo kitajske baterije, ki predstavljajo 35 % vrednosti vozil, se račun spremeni. V štirih letih bi zanje odšteli 4,9 milijarde EUR, zato bi se primanjkljaj zmanjšal le za 9,1 milijarde EUR, povprečno za 2,3 milijarde na leto. Leta 2030 bi znašal 416,4 milijarde EUR: štiri milijarde oziroma zgolj 0,95 % manj kot brez dogovora.

Pri negotovosti takšnih projekcij so to simbolični učinki, bliže statistični napaki kot gospodarskemu preboju. Za politični marketing je očitno dovolj že obljuba velikega dogovora. Toda ta dogovor evropskega zaostajanja ne bo odpravil. EU mora predvsem popraviti lastne zgrešene odločitve: podnebno in energetsko politiko, ki draži proizvodnjo, politiko konkurence in pretirano regulacijo, ki zavirata rast podjetij, ter se soočiti z gospodarsko ceno sankcij proti Rusiji. Za trajno manjši primanjkljaj s Kitajsko je potrebno povečati konkurenčnost evropske industrije. To pa zahteva dostopno energijo, več naložb, hitrejši tehnološki razvoj in resno razvojno strategijo. Brez izboljšanja evropske konkurenčnosti bo tudi najlepše našminkan dogovor ostal predvsem politična predstava.

Mediji poročajo o velikem pogajalskem uspehu evropskega komisarja Maroša Šefčoviča v pogovorih s kitajskim ministrom za trgovino Wangom Wentaom. Dogovor naj bi prepolovil kitajski izvoz hibridov v EU, evropskim podjetjem olajšal dostop do kitajskega trga in tako zmanjšal evropski trgovinski primanjkljaj. Podoba velikega dogovora se zdi privlačna. Kitajska naj bi omejila izvoz hibridov, znižala carine za del evropskega blaga in olajšala dobave redkih zemelj ter magnetov, Evropa pa naj bi si s tem zmanjšala trgovinski primanjkljaj.

Toda preden odpremo šampanjec, bi bilo koristno odpreti računalnik s trgovinskimi podatki. Kaj natančno se zmanjšuje: sedanji uvoz, njegov prihodnji obseg ali zgolj njegovo povečanje glede na današnjo raven? Koliko dodatnih evropskih izdelkov bodo Kitajci dejansko kupili? In koliko kitajskih baterij bomo uvozili za avtomobile, ki jih nameravamo izdelati sami namesto uvoza kitajskih? Od teh odgovorov je odvisna razlika med pogajalskim dosežkom in dobro pripravljeno tiskovno konferenco.

Nadaljujte z branjem→

Bi šli v trgovinsko vojno z državo, ki vam dobavlja komponente, brez katerih se ustavijo vaše tovarne? Macron in Merz očitno menita, da je evropski trg dovolj veliko orožje. Upam, da imata boljše analize od podatkov, ki sem jih analiziral sam.

Francosko-nemška pobuda za hitrejše omejevanje dostopa do evropskega trga temelji na privlačni logiki – Kitajska nam proda bistveno več kot mi njej, zato imamo močnejše pogajalske karte. Leta 2025 je na evropski trg izvozila za 496,2 milijarde evrov blaga, EU na Kitajsko za 199,5 milijarde. Evropski kupci prevzamejo 14,8 % kitajskega izvoza, kitajski pa 7,5 % evropskega. Če gledamo samo prodajo, je bolj ranljiva Kitajska.

Nadaljujte z branjem→

Zabavno je le to, da si Američani jemljejo pravico, da nekaj prepovejo in da to prepoved umaknejo, ko jim ne ustreza več, ter da ves zahodni svet temu sledi kot trop cuckov.

Nezdrava kombinacija. Kitarski virtuoz na vrhunski pesmi. V bistvu sta uničila izjemno pesem. Ampak od Gibonnija smo – na žalost – že vajeni, da na koncertih uniči svoje masterpiece.

Zakaj take muzike danes ne znajo več delati?

Če ne bi bilo The War on Drugs, ne bi bilo ničesar novega za poslušati.

V New York Timesu so izkoristili priložnost, da zbrcajo Donalda Trumpa, ki je hotel z vojno proti Iranu demonstrirati ameriško vojaško premoč, vendar je po oceni Davida Sangerja in Erica Schmitta dosegel nasprotno – zgolj razkril je njene omejitve. V članku opisujeta serijo zaporednega umikanja ameriških sil, ki vse težje vzdržujejo svojo prisotnost na območjih, od koder naj bi odvračale nasprotnika. Zadnji primer je nagli umik dvanajstih bombnikov B-1 iz britanske baze Fairford. Trump dogodek zmanjšuje na nepomemben previdnostni ukrep, državni sekretar Marco Rubio pa govori o običajnem prerazporejanju vojaških zmogljivosti. Toda za tema pojasniloma se skriva precej bolj neprijetna zgodba.

Neposredni razlog za umik iz Britanije naj bi bile konkretne in menda verodostojne informacije, da operativci, povezani z Iranom, pripravljajo napade z brezpilotniki na letala in ameriške vojake. Napadalci naj bi jih lahko izvedli neposredno iz okolice baze, torej brez premagovanja velikih razdalj ali zapletenih sistemov protizračne obrambe. Avtorja opozarjata na podobnost z ukrajinskim napadom na ruska letališča, pri katerem so brezpilotnike pretihotapili globoko v državo in jih izstrelili iz tovornjakov. Za Pentagon je ta umik še posebej neprijeten, saj niti umik zunaj dosega nasprotnikovih raket ne zagotavlja varnosti. Ranljivo je postalo tudi zaledje, ki je desetletja veljalo za skoraj nedotakljivo.

Nadaljujte z branjem→

Odgovor, ki ga na zahodu nočejo slišati, je: ker ne išče hitre zmage, ampak globoko zmago. Cilj je geopolitično predrugačiti svet, ustvariti multipolarni svet, to pa je mogoče samo z efektivno razorožitvijo zahodnih držav. Rusija in Iran danes počneta točno to – Rusija bo z vojno v Ukrajini efektivno razorožila države EU in V. Britanijo, hkrati pa v precejšnji meri tudi ZDA. Iran pa bo efektivno razorožil ZDA in Izrael in ZDA vojaško pregnal iz Bližnjega vzhoda. Glavni zmagovalec pa bo (ob Rusiji, Iranu in BRICS) predvsem Kitajska, kajti z razorožitvijo ZDA in umikom iz Bližnjega vzhoda se bodo ZDA postopoma umaknile tudi iz Azije – nazaj v svojo zahodno hemisfero. Kitajska dobiva to geopolitično vojno brez enega samega strela. Zanjo se bojujeta Rusija in Iran.

Gledamo zgodovinske geopolitične premike, le da se jih večina ne zaveda. Spodaj je dober zapis na temo vloge rusko-ukrajinske vojne v tej geopolitični vojni, katerega avtor je Yan Amar (strojni prevod).

Yan Amar

Mnogi še naprej z osupljivo naivnostjo ponavljajo, da bi Rusija s svojo vojaško močjo lahko Ukrajino strla v le nekaj tednih.

To je poenostavljena razlaga, ki povsem spregleda globljo naravo tega spopada.

Moskva ne vodi vojne proti državi s štiridesetimi milijoni prebivalcev. Prek Ukrajine se spopada s celotnim atlantističnim blokom, z Natom kot celoto, njegovimi obveščevalnimi službami, arzenali, sateliti, vojaško industrijo in medijskim strojem.

Ukrajina je zgolj prizorišče vojaških operacij, bojišče v prikriti svetovni vojni.

V takšnih razmerah zamisel o hitri zmagi nima smisla.

Da, Rusija bi lahko Kijev v nekaj dneh zravnala z zemljo.

Da, lahko bi uničila ukrajinsko infrastrukturo in državo povsem razdejala.

Toda takšna odločitev bi imela izjemno visoko človeško in politično ceno: več deset tisoč mrtvih civilistov, soglasno mednarodno obsodbo, prekinitev odnosov s strateškimi partnerji in izgubo vpliva na globalnem jugu.

Moskva je zato izbrala bolj prefinjeno, počasnejšo, a tudi precej bolj ambiciozno strategijo.

Nadaljujte z branjem→

Napoved francoskega predsednika Emmanuela Macrona in nemškega kanclerja Friedricha Merza o novih evropskih trgovinskih pooblastilih odpira vprašanje, ali je EU pripravljena na posledice zaostrovanja s Kitajsko. Po poročanju Euronews sta 5. oktobra 2026 predlagala hitrejše omejevanje dostopa do evropskega trga, zmanjševanje dobavnih odvisnosti in pripravo na povračilne ukrepe. Gre za politično pobudo, katere smer je jasna – največji evropski gospodarstvi želita tržno velikost EU uporabiti kot močnejši pritisk na trgovinske partnerje, pri čemer je Kitajska primarna tarča. Ta francosko-nemška pobuda za zaostritev trgovinskih ukrepov proti Kitajski seveda odpira vprašanje, kako tvegana bi bila takšna trgovinska vojna in kdo bi v vojni, v kateri bosta izgubili obe strani, izgubil več.

Predvidevam,da sta oba voditelja največjih evropskih gospodarstev pred podpisom tega pisma pred seboj imela skrbno pripravljene analize ranljivosti, ki jih mi ne poznamo. No, jaz sem naredil svojo analizo ranljivosti na osnovi javno dostopnih podatkov, analiz in informacij. In meni ugotovitve analize niso všeč. Zato upam, da veliki fantje, ki vodijo Evropo, vedo, kaj počnejo.

Spodaj so ugotovitve moje analize ranljivosti. Opozarjam pa, da gre za dolgo branje.

Povzetek: Asimetrija izvoznih tveganj in kritičnih dobav

Francosko-nemška pobuda za zaostritev trgovinskih ukrepov proti Kitajski odpira vprašanje, kako tvegana bi bila takšna trgovinska vojna in kdo bi v njej izgubil več. Namen te analize je oceniti potencialne izgube na obeh straneh: koliko izvozne prodaje bi izgubili Kitajska in EU, katere industrijske panoge bi bile najbolj prizadete ter kakšne posledice bi imela prekinitev dobav ključnih surovin in komponent za evropsko gospodarstvo. Pri tem je odločilno, kako hitro bi lahko vsaka stran nadomestila izgubljene kupce in dobavitelje ter ohranila proizvodnjo.

Pri neposredni izgubi izvoznega trga bi bila bolj prizadeta Kitajska: kitajska prodaja v EU je skoraj dva in pol krat večja od evropske prodaje na Kitajsko. Izpostavljenih je 496,2 mrd EUR kitajske in 199,5 mrd EUR evropske prodaje. Kitajska bi torej absolutno izgubila približno 2,5-krat več izvoza kot EU. Vendar bi izpad kritičnih kitajskih dobav prizadel evropsko proizvodnjo tudi za vse druge trge. Zato večjia vrednost kitajskega izvoza ne pomeni, da je trgovinska vojna za EU manj nevarna.

Glede neposredne izgube izvoznega trga je Kitajska bolj izpostavljena – njen izvoz v EU predstavlja 14,8 % celotnega kitajskega izvoza in 2,9 % njenega BDP, medtem ko izvoz EU na Kitajsko predstavlja 7,5 % celotnega izvoza EU zunaj Unije in 1,1 % njenega BDP. Kitajska izvozna izpostavljenost je tako glede na velikost gospodarstva približno 2,7-krat večja od evropske. Dejanski padec BDP bi bil odvisen od domače dodane vrednosti v tem izvozu in možnosti nadomestitve izgubljene prodaje. EU pa bi lahko utrpela širšo industrijsko škodo, če bi prekinitev kitajskih dobav ključnih surovin in komponent omejila tudi njeno proizvodnjo za domači in druge izvozne trge.

Nadaljujte z branjem→

Zlato pravilo: Ne obmetavaj se s kamni, če živiš v stekleni hiši. Ne zajebavaj se z norimi Hutijci, če ne moreš zaščititi vitalne energetske in transportne infrastrukture.

Savdijci so to enkrat že dojeli, vendar pozabili. Izraelci in Američani pa v konfliktu z Iranci tudi. Le da so Iranci na “very next level”, česar se Izraelci in Američani nočejo zavesti.

There is an old saying that people who live in glass houses should not throw stones. Saudi Arabia would be wise to remember it as the confrontation with the Houthis escalates.

The problem is not Saudi Arabia’s ability to hit the Houthis. It can, and it can hit them hard. The problem is what comes next.

Saudi Arabia has a great deal to protect: oil facilities, export terminals, airports, ports, desalination plants, and other critical infrastructure. The Houthis do not have to defeat the Saudi military to hurt the Kingdom. They simply have to show that every round of escalation comes with a price.

And this is not the same Houthi organization Saudi Arabia confronted a decade ago. Years of Iranian assistance, technology transfer, training, and local weapons production have significantly improved its missile and drone capabilities. The Houthis have also shown that they are willing to absorb considerable punishment without necessarily changing course.

Nadaljujte z branjem→