Zgornji graf kaže “izginulo svetovno povpraševanje po nafti” po začetku ameriško-izraelske vojne proti Iranu, ki ga je generirala kitajska abstinenca pri uvozu nafte. Ta “abstinenčni šok” je bil tako velik (okrog 40 milijonov sodčkov do konca julija letos), da je preprečil eksplozivno rast cen nafte na svetovnem trgu.

Kitajska je po izbruhu vojne proti Iranu konec februarja 2026, ki je privedla do skoraj popolne zapore Hormuške ožine in izgube več kot deset milijonov sodčkov nafte dnevno, drastično zmanjšala uvoz surove nafte. Po podatkih carinskih organov in sledilnih podjetij, kot sta Kpler in Vortexa, se je kitajski uvoz zmanjšal s povprečnih 11,6 milijona sodčkov dnevno v letu 2025 na približno 7–8 milijonov sodčkov dnevno v drugem četrtletju 2026, pri čemer je dosegel najnižje ravni po letu 2016. Kumulativni primanjkljaj uvoza, kot ga prikazuje zgornji graf Javierja Blasa, bi lahko do konca avgusta presegel 450 milijonov sodčkov. To je pomembno prispevalo k ponovni vzpostavitvi ravnovesja med svetovno ponudbo in povpraševanjem ter preprečilo ekstremne skoke cen nafte nad 100 oziroma celo 200 dolarjev za sodček.

Ključni razlog za to prilagoditev so bile izjemno velike strateške in komercialne zaloge, ki jih je Kitajska sistematično gradila v prejšnjih letih, zlasti v letu 2025, ko so bile cene nizke, na voljo pa so bili tudi veliki popusti na sankcionirano iransko in rusko nafto. Ocene Ameriške uprave za energetske informacije (EIA) in drugih analitikov kažejo, da je Kitajska do konca leta 2025 razpolagala s približno 1,3–1,5 milijarde sodčkov rezerv – daleč največjimi zalogami na svetu, kar ustreza več kot stotim dnevom povprečnega obsega uvoza. Te zaloge so omogočile intenzivnejše črpanje komercialnih zalog (ocenjeno na 0,5–1 milijon sodčkov dnevno v posameznih mesecih) ter omejeno uporabo strateških rezerv, ne da bi bilo treba agresivno kupovati na svetovnem trgu.

Nadaljujte z branjem→

Ko je Francis Fukuyama leta 1992 objavil znamenito knjigo Konec zgodovine in poslednji človek, se je zdelo, da je njegova teza povsem skladna z razmerami tedanjega časa. Razpad Sovjetske zveze, združitev Nemčije, širitev Evropske unije in nesporna gospodarska ter vojaška prevlada ZDA so ustvarjali vtis, da je liberalna demokracija postala univerzalni politični model, tržno gospodarstvo pa edina učinkovita organizacija sodobne družbe. Zahodne države so ustvarjale večino svetovnega BDP, obvladovale globalne finančne tokove, mednarodno trgovino, tehnološki razvoj in ključne mednarodne institucije. Svetovna trgovinska organizacija, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka so predstavljali institucionalni okvir globalizacije, ki je temeljil na pravilih, oblikovanih predvsem v Washingtonu in Bruslju. Zdelo se je, da bo nadaljnja liberalizacija svetovne trgovine postopoma razširila zahodni razvojni model tudi na preostali del sveta.

Razvoj zadnjih treh desetletij je pokazal, da je bila ta predstava iluzorna. Svet ni postal enopolaren, temveč se postopno preoblikuje v multipolarno ureditev, v kateri se gospodarska in tehnološka moč vse hitreje selita proti Aziji. Hkrati se spreminja tudi narava mednarodnega tekmovanja. Če je bila v obdobju hladne vojne odločilni element nacionalne moči predvsem vojaška sposobnost države, danes vse večjo težo pridobivajo tehnološko vodstvo, produktivnost, nadzor nad kritičnimi surovinami, energetska varnost, umetna inteligenca in sposobnost obvladovanja globalnih dobavnih verig. Geopolitika se zato vse bolj spreminja v geoekonomijo. Države tekmujejo predvsem s svojo sposobnostjo ustvarjanja novih tehnologij, organiziranja industrijske proizvodnje in zagotavljanja dolgoročne gospodarske konkurenčnosti.

Nadaljujte z branjem→

Odličen naslov, ki sem ga vzel iz tega komemtarja (seveda odličnega Trite Parsija):

Yet another apocalyptic threat, followed by another self-congratulatory climbdown. The pattern is becoming tiresome by now: Unable to escalate his way out of the self-inflicted debacle, Trump tries to bluff his way out.

Except, Tehran is not falling for it. Rather, it is confidently raising the stakes, calculating that Trump will only fully commit to a diplomatic solution once he has internalized that he does not have a military option.

It’s a risky strategy – with potential attacks in Egypt and cyber attacks in the US – but one that the new and far less restrained military leadership believes is more likely to achieve security than giving in to Trump.

So the next few days will undoubtedly be eventful and leave us with much to discuss. I am scheduling our next Q&A session for Friday, August 7, at 2.00 pm ET.

 

https://x.com/i/status/2083903567300104562

Patricia Marins:

Phone Call: Saudis Issue Ultimatum to Trump on Behalf of GCC

The Gulf countries bought time in a cycle where they themselves are negotiating to pay for the war damages to Iran, make concessions, and advance a peace plan.

Amid strong rumors that Netanyahu had already agreed with Trump to resume bombings against Iran, Gulf countries like Qatar and the United Arab Emirates were already working behind the scenes.

Qatar, in particular, had been warning about the imminent risks to its massive infrastructure and natural gas exports. This, however, was not enough to dissuade Trump, who was moving forward with his plan, especially since the two major American natural gas exporting companies are benefiting from the scenario and were donors to Trump’s campaign. The UAE had also been warning about the risks to its facilities, but with little progress.

In the last 72 hours, these countries informed Washington that local intelligence reports confirmed Iran had already mapped oil fields, refineries, and power plants across all GCC members for an immediate counter-attack should the US initiate the bombings, but also to no avail.

It was Mohammed bin Salman who aligned the GCC’s position. On Saturday, he placed a call to Trump and warned that Iran would respond to any bombings by directly attacking the energy infrastructure of Saudi Arabia and other Gulf neighbors. This was nothing Trump and Netanyahu did not already know and had not already ignored in advance when deciding on the attack.

Nadaljujte z branjem→

John Burn-Murdoch v komentarju »We’ve moved from income world to wealth world« v Financial Timesu opozarja na pomembno spremembo v strukturi sodobnih zahodnih družb. Ključni problem po njegovem ni toliko v tem, da bi se neenakost v premoženju dramatično povečevala, temveč v tem, da je premoženje postalo bistveno pomembnejše od tekočega dohodka za določanje ekonomskega in družbenega položaja posameznika. Standardni kazalniki tega premika ne zaznajo. Delež premoženja, ki ga ima zgornjih 10 % oziroma 1 % prebivalstva v ZDA, Veliki Britaniji in Evropi, se namreč v zadnjih petnajstih letih večinoma ni povečal, ponekod se je celo nekoliko zmanjšal.

Toda Burn-Murdoch opozarja, da takšen pogled zgreši bistvo problema. Klasični kazalniki merijo relativno porazdelitev premoženja, ne povedo pa veliko o mobilnosti znotraj te porazdelitve. Če se zaradi rasti cen nepremičnin in finančnih naložb premoženje vseh podvoji, se relativna neenakost statistično ne spremeni. Toda če plače oziroma dohodki hkrati rastejo bistveno počasneje, se dramatično zmanjša možnost posameznika, da bi z delom in varčevanjem izboljšal svoj relativni premoženjski položaj. Razlika med tistimi, ki premoženje že imajo, in tistimi, ki ga šele poskušajo ustvariti, zato postaja vse težje premostljiva.

Nadaljujte z branjem→

The remarks were made by Hu Haiying, a top space expert in China:

“The incident in which the United States used the GPS global positioning and navigation system to put pressure on China remains deeply etched in the memory of many Chinese people. In 1993, when China’s cargo ship Yinhe was sailing in international waters of the Indian Ocean, the United States suddenly cut off GPS signals in the waters where the vessel was located. The Yinhe lost its navigational bearings and drifted at sea for 33 days before being forced to accept a US-led inspection onboard. Similar incidents had occurred more than once. These experiences made China realize that the lifeline of positioning and navigation must be kept in its own hands.

China then embarked on the challenging journey of independently developing the BeiDou Navigation Satellite System. In 2020, the BeiDou-3 global constellation was completed, and China finally regained control over its own navigation capabilities.

The lessons from GPS remain fresh. If China cannot build its own ‘Starlink’ in the field of low-orbit communications, a similar scenario may happen again. And when it comes to low Earth orbit resources, the space available to China — both in terms of orbital slots and time windows — is limited.”

Evropska komisija poskuša izboljšati konkurenčnost evropskih proizvajalcev nasproti kitajskim prek uporabe carin. Ukrepi Komisije temeljijo na predpostavki, da bomo z omejitvijo dostopa kitajskih proizvajalcev do evropskega trga evropskim podjetjem povrnili konkurenčnost. Težko si je danes zamisliti bolj zgrešen in zgodovinsko zavržen način »spodbujanja konkurenčnosti«.

Predpostavka Komisije temelji na razumevanju mednarodne trgovine iz 19. stoletja, ki je bilo opuščeno po drugi svetovni vojni. Prvič, obdobje po drugi svetovni vojni je temeljilo na liberalizaciji trgovine, ki so ga forsirale razvite države. Manj razvite države, ki so postale uspešne, kot so t.i. azijski tigri, svojega razvoja niso gradile na “pasivni zaščiti”, kajti carine vodijo zgolj k toleriranju višjih stroškov, temveč na aktivni – na industrijski politiki (od financiranja, raziskav in razvoja kadrov do spodbud za izvoz). Kitajska je naredila povsem enako v zadnjih štirih desetletjih, še posebej v zadnjih dveh, ko je v Made in China 2025 (iz leta 2013) identificirala ključne tehnološke panoge prihodnosti in ukrepe za njihovo spodbujanje. Vključno z globokimi dobavitelsjkimi verigami.

Nadaljujte z branjem→

Gillian Tett v komentarju v Financial Timesu “China is smarter about subsidies than everybody else” analizira enega ključnih ekonomskih fenomenov zadnjega desetletja – eksplozijo kitajskega izvoza, ki je leta 2025 dosegel skoraj 4.000 milijard dolarjev. Medtem ko Zahod govori o “drugem kitajskem šoku”, avtorica opozarja, da razlaga ni tako preprosta, kot jo predstavljajo ameriški in evropski politiki. Po njenem mnenju vprašanje ni zgolj, koliko Kitajska subvencionira svoje gospodarstvo, temveč predvsem, kako to počne.

Osrednji del članka povzema spor med OECD in kitajskimi ekonomisti glede dejanskega obsega kitajskih subvencij. OECD ocenjuje, da so bile kitajske subvencije v letu 2024 tri- do osemkrat višje kot v razvitih gospodarstvih ter da pojasnjujejo velik del rasti kitajskega svetovnega tržnega deleža. Kitajski ekonomisti temu oporekajo in trdijo, da OECD precenjuje pomen poceni posojil ter napačno meri dejansko državno pomoč.

Pri tem Tett izpostavi nedavno analizo Mednarodnega denarnega sklada, ki opozarja predvsem na metodološke razlike pri merjenju subvencij. IMF uporablja ožjo definicijo, ki vključuje predvsem neposredne državne podpore. Toda tudi po tej strožji metodologiji so kitajske subvencije leta 2023 dosegle več kot 2,5 % dodane vrednosti gospodarstva, kar je bistveno več kot leta 2015. Čeprav se odstotek zdi majhen, ima zaradi nizkih poslovnih marž pomemben vpliv na konkurenčnost podjetij.

Nadaljujte z branjem→