Evro naj bi spodbudil gospodarsko rast in zmanjšal razvojne razlike med članicami. Toda razpršenost BDP na prebivalca je bila med prvotnimi dvanajstimi članicami leta 2025 za skoraj 38 % večja kot ob uvedbi evra leta 1999.

Evropska komisija je v študiji One Market, One Money leta 1990 predvidevala, da bo monetarna unija z odpravo stroškov menjave valut in tečajnega tveganja povečala učinkovitost skupnega trga. Nižja premija za tveganje naj bi pocenila financiranje, spodbudila naložbe in vsaj srednjeročno pospešila rast. Manj razvite regije naj bi dobile priložnost za hitrejše dohitevanje. Od skupne valute se je pričakovalo precej več kot priročnejše plačevanje na potovanjih — prispevala naj bi k hitrejšemu razvoju in zmanjševanju razlik v razvitosti.

Nadaljujte z branjem→

Seveda je naslovno vprašanje zgolj retorične narave. Ne gre za vprašanje, kaj se je zgodilo v enem tednu, da je Zelenski za 180 stopinj zamenjal svoje stališče (ker bi to itak moral, saj je kapitulacija Ukrajine le vprašanje časa), pač pa je ključno vprašanje, ali se bo s predlagano rešitvijo strinjala Rusija.

Dvomim. Le zakaj bi? Kaj bi s tem pridobila? Zamrznjeni konflikt in tuje sile na meji niso rešitev, če je nasprotnik na tleh in onstran obupa.

Update:

In seveda se nisem zmotil (no, komurkoli, ki ima IQ višji od sobne temperature, je bilo to jasno)

Max Griera v članku »AfD’s Alice Weidel to unveil plan to downsize the EU«, objavljenem včeraj v Politicu, predstavlja načrt radikalne preureditve evropskih institucij. AfD najprej predlaga spremembo evropskih pogodb in zmanjšanje pristojnosti EU, neposredni izstop Nemčije iz Unije in evrskega območja pa postavlja v ozadje. Jedro predloga je prenos odločanja o ključnih ekonomskih in političnih zadevah nazaj v nacionalne prestolnice. Neposredne volitve v Evropski parlament bi nadomestili delegati nacionalnih parlamentov, Evropsko komisijo bi omejili na administrativne naloge, Sodišče EU pa nadomestili z arbitražnim organom. Nadnacionalne institucije bi tako izgubile velik del sedanje politične in pravne avtonomije.

Nadaljujte z branjem→

Po “dizelskem dogovoru” prejšnji konec tedna med ZDA in Rusijo, po katerem se je nekoliko “utrgalo” ukrajinskemu predsedniku Zelenskemu, je Donald Trump včeraj začasno odpravil še določbe nedavno sprejetega “Lindsey Grahamovega zakona”, ki je predvidel ekstremno visoke carine na vse rusko blago (seveda na energente) in blago vseh držav, ki kupujejo rusko in iransko nafto:

Jasno, ameriški volilci so izrecno in izjemno občutljivi na cene goriv (nobena administracija, v času katere je prišlo do veliekga porasta cen goriv, ni bila uspešna na naslednjih volitvah), zato Trump rešuje, kar se rešiti še da pred novembrskimi vmesnimi volitvami. Vendar pa je ključno vprašanje v tej zgodbi, ali drži njegova teza, da so na porast cen dizla vplivali ukrajinski napadi na ruske rafinerije, ki naj bi onesposobili približno polovico ruskih kapacitet za proizvodnjo dizla in zaradi česar naj bi Rusija dramatično zmanjšala ali celo zaustavila izvoz dizla.

Jasno je, da Trumpova teza – povsem izolirano – ne more držati oziroma da jo je težko dokazati, kajti v istem obdobju sta delovala dva šoka – dramatično zmanjšanje pretoka dizla (ne surove nafte, sploh pa ne v zadnjih treh mesecih) skozi Hormuško ožino zaradi ameriške vojne proti Iranu in intenzivirani ukrajinski napadi na ruske rafinerije, ki so vodili do ruskega zmanjšanja izvoza dizla. Oba dogodka je zato treba obravnavati skupaj.

V (proukrajinskem ameriškem) Institute for Study of War (ISW) so pohiteli z analizo oziroma priročnim grafom, ki naj bi kazal, da ukrajinski napadi na ruske rafinerije naj ne bi vplivali na cene dizla v ZDA, pač pa naj bi bila korelacija predvsem z začetkom ameriške vojne proti Iranu.

Nadaljujte z branjem→

155 milijard evrov letno za Ukrajino znaša 62 % predvidenega letnega evropskega proračuna v naslednjem 7-letnem obdobju (osnutek 7-letnega proračuna znaša 1.760 milijard evrov, ki pa danes še ni bil potrjen s strani članic EU) , ki pa ne vsebuje teh izdatkov za Ukrajino.

Torej se bo EU morala ponovno zadolžiti za financiranje vojne v Ukrajini in ta denar nekako dobiti od držav članic – bodisi s povečanjem prispevka v proračun EU, bodisi z zmanjšanjem sredstev članicam.

Včeraj si je urednik Financial Timesa Edward Luce privoščil spodrsljaj z objavo komentarja na X, da ne pozna sodobnega akademika, ki bi tako diskreditiral sebe in svoje delo, kot naj bi se John Mearsheimer glede Ukrajine:

Luce je seveda v funkciji propagandnega medijskega stroja, ki mu ni mar za dejstva, pač pa opravlja nalogo ustvarjanja alternativnih dejstev. Z njim si ne bi umazal rok.

Pač pa objavljam spodaj dober komentar Arnauda Bertranda, ki pokaže akademsko in intelektualno širino: prvič, preveri dejstva, in drugič, pokaže, da lahko, da se z nekom ne strinjaš glede neke zadeve, toda to še ne pomeni nujno tega, da se ne strinjaš njim nasploh ali da se ne bi mogel strinjati glede drugih zadev ali da ga označiš kot kompletno nekredibilnega. Težko bi bilo imeti prijatelje ali življenjskega partnerja, če bi funkcionirali po prvem principu, mar ne?

As someone who wrote an article literally titled “Why Mearsheimer is wrong on China” (https://arnaudbertrand.substack.com/p/why-mearsheimer-is-wrong-on-china?r=4r0pw&utm_campaign=post-expanded-share&utm_medium=post%20viewer ), it’s clear I’m no diehard fanboy of the guy.

However, on Ukraine, honesty requires recognizing that he was more right than most, starting with predicting the war in the first place. At the beginning of the war I wrote a long thread listing all the strategic thinkers who predicted it (https://x.com/RnaudBertrand/status/1700719253685678286 ), and Mearsheimer’s prediction really stands out as the most complete, almost like a script of what followed.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović ima prav: v kalkulacijah provojnih histerikov (politikov in zahodnih medijev) je zmaga Ukrajine po definiciji zagotovljena, ker predpostavljajo, da je vrednost ranjenih in umrlih na ukrajinski strani enaka nič, vrednost ranjenih in umrlih na ruski strani pa je pozitivna. Ergo: Ukrajina zmaguje tako dolgo, dokler traja vojna. In zato mora vojna trajati v nedogled. Do zadnjega Ukrajinca (kajti Ukrajincev bo zmanjkalo prej kot Rusov).

V nasprotnem primeru se ta teorija ukrajinske zmage sesuje v prah.

No, sesula se bo v vsakem primeru, kajti po naravnem zakonu bo Ukrajincev zmanjkalo prej kot Rusov.

In, aja, kljub temu, da provojni histeriki nimajo “skin in the game”, cena ukrajinskega “zmagovanja” za Evropo in njnene prebivalce ni enaka nič. Stane vsako leto evropske stagnacije zaradi nadaljevanja vojne, stane vsako leto deindustrializacije zaradi visokih stroškov energije, stane vsako leto izgube blaginje prebivalcev Evrope zaradi visokih stroškov energije in zaradi manjše rasti BDP in plač, vsako leto nadaljevanja vojne v Ukrajini stane 155 milijard evrov, ki jih neposredno plačujejo EU države, in stane vsako leto izgubljenih priložnosti in izgubljene rasti zaradi fokusa evropske politične elite na vojno namesto na razvoj.

But the calculation of those who drove Ukraine down this primrose road is the following:

• Value of UKR casualties & dead: zero
• Value of RUS casualites & dead: positive.
• => so long as the war goes on, they win.

This is the calculation of most MSM, many reporters, politicians and pundits. That’s why the war can go on forever. Well, at least until the last Ukrainian & Russian.

If war cheerleaders had any skin in the game, they would be much more careful. But they don’t. War is costless to them. Only other people die.

V vednost. Stališča bodoče kanclerke Nemčije.

Postala bo ljubljenka zahodnih medijev. Ker izgovarja magične besede – prosti trg in znižanje davkov.

Stopnjevanje vojne med Hutiji in Savdsko Arabijo razkriva, da Saudijcem kljub astronomskim izdatkom za ameriško orožje ne uspe zanesljivo zaščititi svoje kritične infrastrukture. Na nasprotnika, ki mu z omejenimi sredstvi povzroča nesorazmerno veliko gospodarsko škodo, Savdijci očitno nimajo učinkovitega vojaškega odgovora. Opažam, da večina tujih analitikov ne razume dobro te hutijske odpornosti in moči, da moč in odpornost mešajo z obsegom vojašekaga arzenala in da zato večinoma stavijo na vojaško rešitev – torej da bi morali bolje oboroženi Savdijci samo bolj odločno napasti s kombiniranim terenskim in zračnim napadom in bi opravili s Hutijci. Pri čemer pozabljajo, da so Savdijci to že poskusili pred dobrim desetletjem in Američani tudi dvakrat in da so oboji grdo dobili po nosu in raje odnehali.

V čem je torej ta neverjetna odpornost in moč Hutijcev? Dobra razlaga je v dveh člankih Policy Tensorja (psevdonim odličnega analitika). Policy Tensor v nedavnem članku »Why the Houthis will almost certainly prevail« trdi, da Savdska Arabija Hutijev ne more vojaško premagati in bo prisiljena sprejeti mir pod pogoji, ki bodo zanje ugodni. Njegova razlaga temelji na dveh dejavnikih: prvič, trdni družbeni in politični organizaciji Hutijev, in drugič, izrazito neenaki gospodarski ranljivosti obeh nasprotnikov. Hutiji ohranjajo sposobnost bojevanja tudi ob velikih izgubah, Savdski Arabiji pa že omejeno število uspešnih napadov na infrastrukturo povzroča visoke stroške. Njihova zmaga zato pomeni predvsem izsilitev savdskega umika iz Jemna in priznanja njihove politične vloge. Za dosego tega cilja jim ni treba uničiti savdske vojske.

Nadaljujte z branjem→