Je Japonska dejansko zgodba o uspehu?

Zgodba o japonski situaciji nekoliko drugače. Večina nas o Japonski po letu 1991, ko je zapadla v finančno krizo, ki se je nato nadaljevala v dolgo stagnacijo z zgolj 0.9% povprečno rastjo, razmišlja kot o neuspešni zgodbi oziroma kot o dve in pol izgubljenih desetletjih. Adair Turner, avtor odlične knjige “Between Debt and the Devil“, predstavlja nekoliko drugačno zgodbo. Da je japonski gromozanski javni dolg (236% BDP) vzdržen in da finančni vlagatelji stojijo v vrsti za obveznice, za katere dobijo le 0.1% donos, smo že vedeli. Tudi demografija ni tako problematična iz vidika pokojninske blagajne, saj upoštevanje podaljšanja upokojitve starosti s 65 na 70 let razmerje delovno aktivnih glede na upokojenca v obdobju 50 let izboljša iz 1.3 na 1.8. Potem je tukaj še tehnološki razvoj in robotizacija proizvodnje, ki zmanjšujeta potrebo po delovni sili itd.

Vse je stvar optike gledanja in predpostavk v analizi. Majhne spremembe, lahko naredijo velike razlike.

Nadaljujte z branjem

Od česa je odvisna višina naše pokojnine

Bine Kordež

Kakšne so bile naše plače pred desetimi ali dvajsetimi leti še nekako vemo, kolikšne pa trideset, štirideset ali celo več let nazaj, pa nam je praviloma že ušlo iz spomina. Pravzaprav to redko koga zanima – razen, ko v pripravah za odhod v pokoj, dobi od Zavoda za pokojninsko zavarovanje pregled plač za celotno delovno dobo. Takrat obudimo spomine in prejemniki so pogosto presenečeni nad nekdanjo višino plač. V zavesti imamo praviloma precej nižje prejemke, a preračuni na današnjo raven pokažejo, da so bile v kakem obdobju celo višji kot danes. Poglejmo torej, kako se potrebe izračuna pokojnine, plače celotne delovne dobe preračunavajo na današnjo, “primerljivo” raven.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

 

Ukrepi za omejitev prekarnosti: Prva skica

Kot sem pisal včeraj v prispevku o problematičnosti prekarizacije družbe, je naraščajoči trend prekarizacije potrebno zaustaviti in ga zaobrniti s specifično regulacijo. Vendar samo regulacija na trgu dela ni dovolj, potrebne so tudi ostale ekonomske politike, ki lahko prav tako zavrejo trend prekarizacije. V nadaljevanju podajam kratko skico ukrepov, ki je seveda le izhodišče za razmišljanje in za diskusijo. (Aja, da me ne obtožite, da sem komunist, naj povem, da so ukrepi precej skladni s priporočili Mednarodne organizacije za delo (ILO) s sedežem v Ženevi (Policies and regulations to combat precarious employment, 2011) in ki – kolikor vem – ni podružnica Komunistične internacionale).

1. Univerzalni temeljni dohodek (UTD) je eden izmed načinov, kako s splošno zagotovitvijo minimalnega dohodka v višini minimalnih življenjskih stroškov zmanjšati potrebo po angažiranju ljudi v nedostojno plačanih službah in v nedostojnih delovnih razmerah. Vendar pa se v zvezi z UTD pojavljata dva temeljna problema. Prvič, ne vemo, v kolikšni meri bi UTD zmanjšal ali celo eliminiral motivacijo za delo v službah, ki sicer zahtevajo nižje kvalifikacije in so slabše plačane, vendar so nujne za delovanje družbe (od komunalnih storitev, gradbenih del do vrste del v gostinstvu, turizmu, čistilnih, varnostnih in negovalnih storitev itd.). In kdo bi opravljal ta dela, če domači prebivalci ne bi bili motivirani? Kakšne implikacije ima morebitna povečana delovna imigracija tujih delavcev za nacionalno sestavo in dolgoročno socialno in politično stabilnost družbe? Potreben je dobro dizajniran nekaj let trajajoč pilotski projekt UTD, ki bi dal odgovore glede sprejemljivosti UTD. In drugič, UTD zahteva zelo visoke izdatke iz proračuna, zato je zanj potrebno zagotoviti dolgoročne stabilne finančne vire (s povečanjem davčne osnove, obdavčitvijo sladkih pijač in vina, nepremičnin, obdavčitvijo prodaje multinacionalk, minimalno stopnjo davka na dobiček, s povečanjem premoženja v lasti države v Demografskem (ali drugem) skladu in dolgoročnih donosov od državnega premoženja itd.).

Vse to pa zahteva najprej dosego političnega konsenza, nato pripravo ukrepov ter kasneje implementacijo, zaradi česar se morebitna uvedba UTD objektivno pomika v ne tako bližnjo prihodnost. Problem prekarnosti pa je akuten zdaj in ga je treba zajeziti zdaj, ne šele čez 5, 10 ali 15 let. Zato so kratkoročno in srednjeročno potrebni drugi ukrepi ekonomskih politik.

Nadaljujte z branjem

Prekarizacija je velik družbeni problem, ki zahteva regulacijo

Še vedno sem pod vtisom poznopopoldanske okrogle mize v organizaciji Črta Poglajena, urednika portala Skozi oči prekariata ob izidu drugega zbornika intervjujev na temo prekarnosti (Skozi oči prekariata: čas za konkretne ukrepe), na kateri sem sodeloval kot “zmerni desničar” skupaj z Goranom Lukićem, Aleksandro Kanjuo Mrčelo in Romanom Kuharjem. Dva ključna poudarka zame osebno te okrogle mize sta, prvič, da je prekarizacija na trgu dela postala splošen problem. In sicer – ob dolgoročno negativnih učinkih za družbo in javnofinančno vzdržnost – predvsem zato, ker je postala nekaj normalnega. Nekaj, kar se nikomur več ne zdi sporno, nekaj, proti čemur bi se želeli upreti. Delojemalci so se sprijaznili z nedostojnimi delovnimi pogoji in nedstojnim plačilom za opravljeno delo. In drugič, pozitivna novica pa je, da se je nova vlada, glede na napoved v koalicijski pogodbi, namenila resno lotiti problema prekarnosti in regulacije prekarnih zaposlitev.

Več o potencialnih ukrepih bom pisal jutri. Danes naj v nekaj slikah navedem samo, v čem je – iz ekonomskega vidika – problem prekarnosti na dolgi rok. Kot kaže analiza iz leta 2016 “Precarious employment in Europe“, ki jo je izdala Evropska komisija, se trendi prekarizacije močno poslabšujejo. Delež zaposlenih za nedoločen čas je v povprečju EU-28 le še na ravni 60%, pri čemer pa so ti deleži bistveno nižji za ženske, za mlade do 25. leta, za starejše od 55. leta in za zaposlene z nižjo in srednjo izobrazbo. Ti sloji so najbolj na udaru prekarizacije. Nadaljujte z branjem

Kdo v resnici ustvarja dodano vrednost

Zloglasni predlog Levice o ukinitvi cedularne obdavčitve dohodkov od kapitala je pri nas ponovno odprl stoletja dolgo debato o tem, kdo ustvarja dodano vrednost – delo ali kapital. (Tukaj predpostavljam zadovoljivo splošno izobraženost bralcev tega bloga in poznavanje stališč ekonomskih klasikov (Smitha, Ricarda, Milla) in kasneje Marxa glede teorije delovne vrednosti ter poznavanje kasnejše vulgarizacije tega vprašanja z “marginalistično revolucijo”, ki je zameglila to vprašanje s stališčem o skladnosti višine dohodkov kapitala in dela z njunima (sicer nemerljivima) mejnima prispevkoma k skupni vrednosti. In seveda poznavanja tega, da so oboji pozabljali na pomen “družbene nadstavbe” kot ključnega faktorja proizvodnje). Podjetniki in delodajalci so šli na barikade in dvom v velepomen njihovega herojskega prispevka k ustvarjenemu proizvodu te države označili kot sovražni govor. Kar samo govori o tem, da ne razumejo procesa ustvarjanja dodane vrednosti na ravni družbe, Tako kot tega ne razumejo akterji na Gospodarski zbornici, ki so se domislili – iz vsebinskega vidika – intelektualno primitivne grafike z vlakom.

Jaz podjetnike in menedžerje in njihovo logiko sicer povsem razumem. Prvi so se spomnili proizvajati nekih novih izdelkov ali storitev in ustvarili nova delovna mesta, drugi pa vodijo podjetja za njihove lastnike, se trudijo razvijati dovolj kvalitetne izdelke in storitve ter ustvarjati delovna mesta. Oboji pa se jezijo, ker morajo plačevati previsoke plače, previsoke davke na plače, davke na dobičke in podpirati celotno družbeno nadstavbo od vrtcev do vojske, policije in celo nevladnih organizacij. Njihovo stališče je: Mi v gospodarstvu ustvarimo celotno dodano vrednost in podpiramo parazite v negospodarstvu, ki ne ustvarjajo nič koristnega. Mi smo lokomotiva, vsi ostali ste parazitski vagoni, ki jih moramo vleči za seboj. Razumem to logiko, …, čeprav je abotno primitivna.

Nadaljujte z branjem