Bine Kordež

V naslednjih tednih bo vsekakor ena najbolj aktualnih tem referendumsko odločanje o uveljavitvi interventnega zakona. Pri večini dilem glede vodenja ustreznih politik, tudi ekonomskih, zadnje čase spremljamo izrazito polarizacijo in tudi pri tem zakonu ni nič drugače. V ospredju so predvsem politične odločitve za ali proti, manjšo težo pa imajo vsebinski argumenti ali pa so tudi ti politično usmerjeni. Vsaka stran navaja predvsem argumente v podporo svoji tezi.

Pri interventnem zakonu tako prebiramo izjave vladajoče koalicije, tudi s precejšnjo podporo gospodarskih združenj, da naj bi bil to razvojni zakon. Zakon, ki bo prinesel večjo konkurenčnost gospodarstva, nižje stroške za prebivalstvo in ugodnejšo davčno obravnavo. Torej zakon, ki bo prinesel vsesplošno želeni hitrejši razvoj države, kar bo imelo pozitivne učinke na vse segmente družbe. Opozicija ter predvsem sindikati in levo usmerjeni del civilne družbe pa izpostavljajo, da gre za zakon za bogate, torej zakon, ki ruši solidarnost v državi in koristi predvsem ljudem z višjimi prejemki.

Ta dvojni pogled na učinke interventnega zakona bo verjetno osnovni poudarek vseh razprav, okroglih miz in soočenj. Razpon ocen se bo gibal po celotnem spektru, od popolnega zavračanja do izrazite podpore rešitvam, ki naj bi popeljale Slovenijo in Slovence v boljšo prihodnost. Ker gre za nabor velikega števila rešitev, je v vsakem primeru težko podati natančno, neodvisno oceno. A podrobnejša analiza ukrepov pokaže, da predlogi vsekakor ne omogočajo kakega razvojnega preboja države, prav tako pa ne drži, da je zakon namenjen samo bogatejšim.

Nadaljujte z branjem→

Malce prej, ko smo se vozili, me je žena brutalno sesekljala. Na radiju je bila ena najbolj glupih pesmi ever – “Laid back – Bakerman” – in komentiral sem, da bi ta pesem najbrž zmagala na tekmovanju z najkrajšim in najbolj neumnim tekstom. No, žena mi je dokazala, da obstaja pesem s še krajšim tekstom in ki je v spodnji verziji tako neumna, da je že genialno dobra:

Spodnji komentar Arnauda Bertranda je eden najbolj brutalno jasnih opisov sedanjega in prihodnjega položaja razvitih držav. Gre za položaj, ki se je najbolj zaostril v Franciji, vendar je značilen za vse zahodne države. Za položaj, ki je v svojem bistvu tragičen in nerešljiv, saj ga ni mogoče rešiti ne z obračunom z migranti, kot si želi skrajna desnica, ne z obračunom z bogatimi, kot si želi skrajna levica. Zahteval bi obračun z generacijo dedkov in babic, torej poseg v razdelitev premoženja in javnega denarja, ki daje prednost starejšim. Tu se pa seveda vsaka politična volja konča. Generacija, v rokah katere je največ premoženja in ki prejema največji del socialnih izdatkov, ima tudi največ volilne moči, da takšno ureditev ohranja. Mladi naj bi gradili prihodnost, vendar morajo financirati generacije, ki so svoje delovno življenje že končale. Zveni grozno, mar ne?

Bertrand to protislovje pokaže na primeru Francije. Po podatkih, ki jih navaja, imajo starejši od 60 let, ki predstavljajo četrtino prebivalstva, v lasti 60 odstotkov vsega premoženja in prejemajo skoraj dve tretjini socialnih izdatkov države. Zaradi številčnosti in visoke volilne udeležbe predstavljajo približno 40 odstotkov ljudi, ki dejansko glasujejo. Premoženje, javni transferji in politična moč se tako koncentrirajo pri isti generaciji, ki po njegovi oceni deluje kot rentniški razred. Tudi dedovanje tega razmerja ne popravi: Francozi hišo ali stanovanje v povprečju podedujejo šele pri 54 letih, ko imajo ključno obdobje ustvarjanja družine in poklicnega uveljavljanja praviloma že za seboj. Premoženje zato prehaja od zelo starih k tistim, ki bodo kmalu stari, pomoč pa pride takrat, ko lahko najmanj spremeni njihove življenjske možnosti.

Tragedija tega položaja je v tem, da so starejši vse življenje vplačevali v sistem in upravičeno pričakujejo izpolnitev njegovih obljub, medtem ko njihovo ohranjanje omejuje možnosti naslednjih generacij. Bertrand rešitev vidi v prerazporeditvi premoženja k tistim, ki bodo gradili prihodnost, vendar za tak poseg ni političnega interesa. Politiki nagovarjajo predvsem tiste, ki prihajajo na volišča, mladim pa ponujajo priročne grešne kozle – migrante in premožne. Še več, del levice jim obljublja znižanje upokojitvene starosti na 60 let, s čimer bi se problem še poglobil. Pri tem številni upokojenci živijo v revščini in bi potrebovali več pomoči. Njegova poanta je, da je medgeneracijska razdelitev premoženja in javne porabe veliko zamolčano vprašanje evropskih družb: dokler ostaja nedotaknjena, je težje reševati tudi vse druge težave.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj sem pisal o tem, kakšni so bili stroški podaljšanja vojne v Ukrajini za štiri leta in pol za države EU, danes pa objavljam kratko analizo, koliko je ta vojna stala Ukrajino do sedaj, kakšna bo dolgoročna škoda in kakšne ekonomske posledice prinaša podaljšanje vojne še za eno leto kot alternativa miru. Celotna analiza z uporabljenimi viri je dostopna tukaj.

Analiza ocenjuje gospodarsko škodo v Ukrajini zaradi vojne, pri čemer loči škodo zaradi uničenega premoženja in izgubljenega BDP do konca leta 2026 in dolgoročne izgube zaradi manjšega BDP kot posledice žrtev vojne in odseljenih. Čeprav se velik del škode nanaša na dosedanjo škodo zaradi uničene energetske, transportne in gospodarske infrastrukture in izgubljenega BDP do sedaj, pa potencialno največji dolgoročna škoda izhaja iz izgube BDP zaradi trajno odseljenih. Upoštevana sta scenarija, da so odselitve trajne oziroma da se polovica odseljenih po vojni vrne nazaj. V analizi so upoštevani trije scenariji glede števila žrtev: osnovni scenarij, ki upošteva uradne ocene z dobrih 200 tisoč žrtev; srednji scenarij s pol milijona žrtev in drastični scenarij z 1,6 milijona žrtev.

Skupni gospodarski strošek vojne za Ukrajino je po osnovnem scenariju ocenjen na 957 milijard EUR. Od tega ocena vrednosti uničenega premoženja in izgubljenega BDP do konca leta 2026 znaša 452 milijard EUR, 505 milijard EUR pa znaša ocena vrednosti prihodnjega izgubljenega BDP zaradi umrlih in ranjenih v vojni ter odseljenih. Pri umrlih in ranjenih je upoštevanih 25 preostalih delovnih let, pri odseljenih 30. Če se polovica odseljenih vrne, se skupna ocena iz 957 zmanjša na 721 milijard EUR. V srednjem scenariju s pol milijona mrtvih in ranjenih doslej se skupna škoda poveča na 962 milijard EUR, v scenariju 1,6 milijona žrtev pa na 1.045 milijard EUR.

Slika 1: Povzetek dosedanje škode in dolgoročnih izgub zaradi vojne na Ukrajino, osnovni scenarij

Vir: lastni izračuni iz RDNA5, IMF, WDI, BBC, OHCHR, UNHCR in CES. Osnovni scenarij: brez vrnitev odseljenih in brez diskontiranja. Zneski v mrd EUR, zaokroženi brez decimalk.

V analizi ocenjujem tudi, koliko je stalo Ukrajino, ker ni podpisala mirovnega sporazuma z Rusijo, izpogajanega konec marca 2022, ki bi ji prinesel trajni mir. V osnovnem scenariju znaša razlika zaradi nadaljevanja vojne glede na zgodnji mir 786 milijard EUR. Od tega odpade približno 115 milijard na dodatno uničeno premoženje, 167 milijard na dodatni izpad BDP, 32 milijard na prihodnje izgube zaradi novih umrlih in ranjenih ter 472 milijard na trajno odseljene. Ob 500.000 mrtvih in ranjenih skupaj se razlika poveča na 791 milijard EUR, ob 1,6 milijona pa na 874 milijard EUR. Vsakih dodatnih 1.000 umrlih in enako število ranjenih v referenci bi razliko zmanjšalo za približno 0,15 milijarde EUR

Primerjava kaže veliko gospodarsko vrednost zgodnjega konca vojne. Preprosto rečeno: če bi Ukrajina sklenila mirovni sporazum z Rusijo konec marca 2022 (sporazum je bil izjemno ugoden za Ukrajino iz vidika zahtevanih koncesij), bi se izognila kasnejšim neposrednim in dolgoročnim stroškom vojne v višini okrog 790 milijard evrov, kar pomeni približno 4,7 ukrajinskih BDP-jev iz leta 2021 ( 790 / 168,9 = 4,68).

Analiza ocenjuje tudi posledice nadaljevanja vojne. Nadaljevanje vojne bi pomenilo približno 215 milijard EUR finančnih potreb in nastale škode na leto: 109 milijard izdatkov za orožje nad predvojnim proračunom ter 106 milijard nove fizične škode, nadaljnjega izpada BDP in prihodnjih izgub zaradi novih žrtev. Drugače rečeno: nadaljevanje vojne Ukrajino stane več kot en BDP (iz leta 2021) v obliki nastale neposredne in dolgoročne škode. Pri 15.000 mrtvih in ranjenih mesečno vsako dodatno leto vojne pomeni 180.000 novih žrtev in približno 14 milijard EUR dolgoročnih izgub v obliki manjšega BDP. K temu se pridružujeta novo uničenje in nadaljnji izpadi proizvodnje.

Trajen mir bi te izgube ustavil in omogočil pogoje za vrnitev dobršnega dela odseljenih, s čimer bi se zmanjšala dogoročna škoda zaradi vojne. Ob dosegljivem trajnem miru se zato nadaljevanje pri takšnih stroških ekonomsko ne izplača. Nadaljevanje vojne bi bilo ekonomsko upravičljivo le, če bi preprečilo večjo prihodnjo škodo, kot jo povzroča. Prikazani izračuni zato močno podpirajo dosegljiv trajen mir namesto nadaljevanja vojne.

Nadaljujte z branjem→

To je res najboljša muzika, kar trenutno obstaja (in ni staro 40 let)

Danes mi je Tomi, menedžer Res Nullius, prijazno poslal njihov nov CD – Poker Mizantropov.

Ta pravi Nullius zvok. Še vedno so z naskokom najboljši slovenski rock bend. 

Zdaj prihaja čas, da to preizkusimo še na živih nastopih.

V današnjem Dnevniku je moj komentar glede ekonomskih stroškov, ki so nastali državam EU zaradi njihovega forsiranja nadaljevanja vojne v Ukrajini za štiri leta in pol. V nadaljevanju je nekoliko širši povzetek analize z izračuni, ki sem jih naredil; celotna analiza pa je dostopna tukaj.

Spomladi 2022 sta delegaciji Ukrajine in Rusije izpogajali osnutek mirovnega sporazuma. Nakar je v Kijev priletel tedanji britanski premier Boris Johnson in ukrajinskim voditeljem odsvetoval podpis sporazuma z Rusijo in zagovarjal nadaljevanje vojne. Britanska vlada je ob obisku napovedala dodatno vojaško in finančno podporo, Johnson pa je Ukrajincem javno zagotavljal, da bodo zmagali.

No, štiri leta in pol ter milijon in pol mrtvih ali ranjenih Ukrajincev kasneje je ob povratku k pogajanjem je očitno, da se Ukrajini nadaljevanje vojne po zahodnem nasvetu ni izplačalo. Prav tako se ni izplačalo državam EU. Strošek nadaljevanja vojne je za članice EU astronomsko visok.

Skupni bruto znesek ekonomskih stroškov nadaljevanja ukrajinske vojne za EU znaša dobrih 4 tisoč milijard evrov, od tega skoraj je za skoraj 2 tisoč milijard evrov izpada BDP glede na predvojne napovedi, dobrih 1.400 milijard evrov znašajo dodatni stroški za energijo glede na cene iz 2021, za 340 milijard evrov je izgubljenega neposrednega izvoza v Rusijo, za 212 milijard evrov je bilo pomoči Ukrajini in za 114 milijard evrov je bilo zmanjšanja stanja evropskih neposrednih tujih investicij v Rusiji. Celoten strošek nadaljevanja ukrajinske vojne znaša 27,2 % BDP EU iz leta 2021.

Slika 1. Bruto seštevek stroškov nadaljevanja ukrajinske vojne

Nadaljujte z branjem→

V torek sem na konferenci “Kultura, ki ustvarja gospodarstvo: Čas je za skupno AV-politiko” predstavil analizo o ekonomskih in družbenih učinkih spodbujanja AV (filmske) dejavnosti v Sloveniji, pri čemer je fokus analize usmerjen na učinke spodbujanja tujih filmskih produkcij v Sloveniji.

Nekdanja Jugoslavija in njene naslednice so bile filmske lokacije za mnoge znane tuje filmske produkcije:

Vendar pa je bila nekdanja Jugoslavija pri tem bistveno bolj uspešna. Največje domače produkcijske hiše (Jadran film, Avala film) so sodelovale z največjimi tujimi produkcijskimi hišami v koprodukcijah. Si predstavljate, da je izjemna filmska zvezda tistega časa Omar Shariff pri nas snemal v glavni vlogi v filmu Džingiskan? Ali da je vlogo Josipa Broza Tita v jugoslovanskem filmu Sutjeska (1973) igrala največja filmska zvezda tisstega časa – Richard Burton? Ali da so vrhunske zvezde tistega časa – Orson Welles, Franco Nero – igrali v jugoslovanskem filmu Bitka na Neretvi? Danes se zdi to nepredstavljivo.

Nadaljujte z branjem→

Evro naj bi spodbudil gospodarsko rast in zmanjšal razvojne razlike med članicami. Toda razpršenost BDP na prebivalca je bila med prvotnimi dvanajstimi članicami leta 2025 za skoraj 38 % večja kot ob uvedbi evra leta 1999.

Evropska komisija je v študiji One Market, One Money leta 1990 predvidevala, da bo monetarna unija z odpravo stroškov menjave valut in tečajnega tveganja povečala učinkovitost skupnega trga. Nižja premija za tveganje naj bi pocenila financiranje, spodbudila naložbe in vsaj srednjeročno pospešila rast. Manj razvite regije naj bi dobile priložnost za hitrejše dohitevanje. Od skupne valute se je pričakovalo precej več kot priročnejše plačevanje na potovanjih — prispevala naj bi k hitrejšemu razvoju in zmanjševanju razlik v razvitosti.

Nadaljujte z branjem→