By replacing Russian supplies with more distant and politically contingent sources, the EU has changed the route of its dependence rather than escaped it

Europe’s effort to reduce its energy dependence on Russia is ending in an awkward place: greater exposure to the US. When the EU embargoed Russian oil products in February 2022, it had to replace a supplier that accounted for roughly 40 per cent of its diesel imports, according to a contemporary Bruegel analysis. Trade flows moved, but refineries and demand did not disappear. Bruegel noted that third countries could consume Russian diesel at home and sell their own output to Europe. Sanctions therefore altered routes, intermediaries and costs more than they removed Europe’s vulnerability. When global supplies tighten, European buyers must still bid up the price of the remaining barrels.

Eurostat’s Comext data show how important Saudi Arabia and the US have become. In January 2026, Saudi Arabia supplied 41.6 per cent of the value of EU diesel imports, the US 23.7 per cent and India 10.5 per cent. By May, the American share had reached 35.3 per cent, with US deliveries worth €1bn. The pattern was volatile: the US share fell to 19.6 per cent in July. Yet a European Commission statement in September is more revealing. Energy spokesperson Anna-Kaisa Itkonen said the US had supplied about half of EU diesel imports in August. That is the core of Europe’s problem. A supplier with such a large share can materially worsen European supply conditions merely by restricting exports.

Nadaljujte z branjem→

Bill Gates warns that AI is set to eliminate jobs on a massive scale. Of those who predict it will create more jobs than it destroys, he said, “I don’t understand what they’re thinking.”

Gates said coding is the first profession where AI has become reliable enough to replace human workers, and predicted accounting, legal work, telesales and customer support will follow within a few years.

He rejected the argument that cheaper AI will create enough new demand to keep people employed. Longer-lasting tires, he noted, didn’t make people drive more; they just meant fewer jobs making tires.

Gates said the disruption could last 20 years or more before AI delivers what he called “super abundance.” He says this generation’s job is to get through it with humanity still in control, keeping bioterror events and job losses to a minimum “over what’s probably a 20 year plus transition period.”

He proposed making companies pay the same payroll tax on AI and robot labor as on human workers, and designating child care, elder care and parts of medicine and education as “human reserved” jobs.

Podatkovni centri so priključeni na elektroenergetsko omrežje, ker njihovi strežniki, komunikacijska oprema in hladilni sistemi potrebujejo neprekinjeno napajanje. Obseg porabe sicer ni povsem nespremenljiv in del računskih opravil je mogoče časovno prestaviti, toda razpoložljivost storitev ne sme biti odvisna od vremena. Z rastjo umetne inteligence postaja zato odločilno vprašanje, kako zagotoviti velike količine elektrike ob vsakem času in po dolgoročno vzdržni ceni.

S tega vidika je treba presojati tudi energetske zakupe tehnoloških podjetij. Nakup toliko sončne in vetrne elektrike, kolikor je podjetje porabi v enem letu, je lahko koristen prispevek k novi proizvodnji. Vendar letna bilanca še ne zagotavlja oskrbe v vsaki uri. Ko zakupljeni elektrarni ne proizvajata dovolj, mora razliko zagotoviti omrežje. Prav ta zahteva po neprekinjeni dobavi pojasnjuje, zakaj največji ponudniki digitalnih storitev ob sončnih in vetrnih projektih pospešeno zakupujejo tudi proizvodnjo jedrskih elektrarn.

Nadaljujte z branjem→

Evropska politika zmanjševanja energetske odvisnosti od Rusije dobiva neprijeten epilog – vse večjo izpostavljenost ZDA. Po uvedbi embarga na ruske naftne derivate februarja 2022 je morala EU nadomestiti dobavitelja, ki je po takratni analizi Bruegla zagotavljal približno 40 odstotkov njenega uvoza dizla. Trgovinski tokovi so se preusmerili, rafinerije in potreba po gorivu pa niso izginile. Bruegel je že tedaj opisal možnosti, da tretje države ruski dizel porabijo doma, lastno proizvodnjo pa prodajo Evropi. Sankcije so zato spremenile predvsem poti, posrednike in stroške oskrbe. Evropska ranljivost je ostala, cene pa so se povišale – kadar na svetovnem trgu zmanjka derivatov, mora tudi Evropa za preostale dobave ponuditi višjo ceno.

Podatki Eurostata oziroma Comexta pokažejo, kako pomembni sta postali Savdska Arabija in ZDA. Pri dizlu je januarja 2026 savdski delež v vrednosti uvoza znašal 41,6 odstotka, ameriški 23,7 odstotka in indijski 10,5 odstotka. Maja je ameriški delež dosegel 35,3 odstotka, vrednost ameriških dobav pa milijardo evrov. Gibanje ni bilo enosmerno: julija je ameriški delež padel na 19,6 odstotka. Toda za poznejše dogajanje je pomembna septembrska navedba Evropske komisije: po besedah njene energetske predstavnice Anne-Kaise Itkonen so ZDA avgusta zagotovile približno polovico uvoza dizla v EU. To je bistvo evropskega problema. Dobavitelj, od katerega prihaja tako velik del uvoza, lahko z omejitvijo izvoza bistveno poslabša evropske pogoje oskrbe.

Nadaljujte z branjem→

Veliki infrastrukturni razpisi kažejo, kako lahko cenovna prednost ponudnikov iz tretjih držav izrine domače gradbeništvo. Predlog uredbe EU daje naročnikom nova orodja, toda gospodarske koristi bodo odvisne tudi od domačih podjetij in načina oddaje del.

Makroekonomski učinki velikih infrastrukturnih projektov

Pri velikem infrastrukturnem projektu ni pomembna le razlika med ponudbenimi cenami, temveč tudi to, koliko dodatnega posla gradnja sproži v domačem gospodarstvu. Naši dve analizi za Slovenijo (2019) in Hrvaško (2025) kažeta, da projekt v vrednosti 100 milijonov evrov v Sloveniji ustvari približno 229 milijonov evrov skupnih prihodkov podjetij, na Hrvaškem pa 149 milijonov. Multiplikator skupne proizvodnje je torej okoli 2,3 v Sloveniji in 1,5 na Hrvaškem.

Razlika nastane predvsem v dobavnih verigah. Slovensko gradbeništvo kupuje več materiala, opreme in storitev pri domači industriji; na Hrvaškem se večji delež nabav uvozi, podporna industrija je šibkejša, v gradbeništvu pa je tudi več tujega lastništva. Pri 100-milijonskem gradbenem projektu s povsem domačimi izvajalci po odbitku uvoza v Sloveniji ostane približno 70 milijonov evrov, na Hrvaškem 66 milijonov. Če projekt prevzame tuji izvajalec in domačim dobaviteljem prepusti le četrtino nabav, se domači del v istem modelu zmanjša na 13,4 v Sloveniji oziroma 9,5 milijona evrov v Hrvaški. To kaže, kako pomembna je domača komponenta – domači vodilni gradbenik, domači podizvajalci in domači materiali.

Nadaljujte z branjem→

Kenneth Payne je letos februarja objavil zanimiv članek (AI Arms and Influence: Frontier Models Exhibit Sophisticated Reasoning in Simulated Nuclear Crises) s srhljivimi ugotovitvam: če uporabimo tri vodilne modele UI za odločanje glede uporabe jedrske eskalacije, bi ti v medsebojni  interakciji brez težav zrušili obstoječi jedrski tabu in uporabili jedrsko eskalacijo v strateški igri preživetja in zmage.

Povzetek članka pravi:

Here we present findings from a crisis simulation in which three frontier large language models (GPT-5.2, Claude Sonnet 4, Gemini 3 Flash) play opposing leaders in a nuclear crisis. Our simulation has direct application for national security professionals, but also, via its insights into AI reasoning under uncertainty, has applications far beyond international crisis decision-making.

Our findings both validate and challenge central tenets of strategic theory. We find support for Schelling’s ideas about commitment, Kahn’s escalation framework, and Jervis’s work on misperception, inter alia. Yet we also find that the nuclear taboo is no impediment to nuclear escalation by our models; that strategic nuclear attack, while rare, does occur; that threats more often provoke counter-escalation than compliance; that high mutual credibility accelerated rather than deterred conflict; and that no model ever chose accommodation or withdrawal even when under acute pressure, only reduced levels of violence.

We argue that AI simulation represents a powerful tool for strategic analysis, but only if properly calibrated against known patterns of human reasoning. Understanding how frontier models do and do not imitate human strategic logic is essential preparation for a world in which AI increasingly shapes strategic outcomes.

Bolj poljuden in za večino ljudi bolj razumljiv povzetek članka pa je tukaj:

Nadaljujte z branjem→

Teza nobelovcev Darona Acemogluja in Jamesa Robinsona, še dodatno razvita v knjigi Why Nations Fail, je, da je iz razvojnega vidika zelo pomembno, pod katero kolonialno oblastjo je bila neka država ali regija. Kajti kolonizatorji oziroma institucije, ki jih razvijejo, se razlikujejo po stopnji ekstrahivnosti. Teza Acemogluja in Robinsona je sicer naletela na številne metodološke kritike, toda v grobem velja vsaj za področje nekdanje Jugoslavije. Države, ki so bile dlje časa pod turško oblastjo, so izgradile manj transportne in družbene infrastrukture, razvile manj človeškega kapitala (nižja stopnja pismenosti, manj let šolanja) in bolj ekstrahivne instititucije (harač). To se pozna še stoletja kasneje – denimo v stopnji razvitosti (BDP per capita), rezultatih na testiuh PISA itd.

Wolfgang Münchau današnjo Evropo primerja z Avstro-Ogrsko tik pred prvo svetovno vojno – s političnim sistemom, ki se ukvarja z velikopoteznimi simbolnimi projekti, medtem ko se okoli njega kopičijo nevarnosti. Sedanje obdobje bi lahko zgodovina nekoč označila za novo predvojno dobo: Kitajska prevzema vlogo vzpenjajoče se sile, ki jo je imela leta 1914 Nemčija, ZDA spominjajo na tedanjo Veliko Britanijo, EU pa na propadajočo Avstro-Ogrsko. Posebno nevarnost predstavljajo politična in vojaška zavezništva, ki naj bi zagotavljala varnost, vendar lahko zaradi avtomatizma medsebojnih obveznosti postanejo kanali za širjenje konfliktov.

Predlog, da bi Kanada postala nekakšna »pridružena članica« Evropske unije, je po Münchauovem mnenju značilen primer evropskega političnega bega v simboliko. EU ni globalna velesila, temveč predvsem carinska unija, enotni trg in – za večino članic – denarna unija. Prav na teh področjih ima Evropska komisija pristojnosti in možnost ukrepanja. Toda Ursula von der Leyen se namesto z gospodarskim zaostajanjem, padanjem konkurenčnosti in notranjo neučinkovitostjo ukvarja z mednarodnimi političnimi predstavami, medtem ko ima tudi kanadski premier Mark Carney doma dovolj nerešenih problemov, med drugim trgovinske ovire med kanadskimi provincami.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Po dolgem, vročem in sušnem poletju, se bodo s prvih strani postopno umaknili naslovi in teksti na temo ekstremnih vremenskih pogojev v letošnjem letu. Zadnja dva meseca namreč ni minil dan, da ne bi brali o vremenskih alarmih, katastrofalni suši, pomanjkanju vode, opozorilih o še slabših perspektivah ali izjavah ministrov, kako se bodo zavzeli za hitrejše odpravljanje posledic vremenskih nevšečnosti. A pri tem bomo tudi ostali, saj o kakih resnih strateških načrtih države za odpravo ali omilitev takšnih razmer nismo mogli nič prebrati.

Tipičen primer je dogajanje s pomanjkanjem vode na obali, katero so morali leta 2022 dovažati s cisternami. Kljub akutnim razmeram so upravljavci obalnega vodovoda dogovorili nekaj večje količine iz drugih virov, predvsem Hrvaške ter tudi Italije, kakšnega dolgoročnega vira na primer z akumulacijo vode, pa (še) ni v načrtu. O zanimivem primeru smo sicer te sušne dni brali tudi o nizki gladini Rena pri mestu Kaub, ki omejuje plovnost ladij. Po poročilih se Nemci že 50 let ukvarjajo z načrti, kako poglobiti reko na tem delu, a so projekti še vedno v postopku pridobivanja dovoljenj.

Nadaljujte z branjem→