Mercator ne bo dolgo hrvaški

Tole je bilo preroško – napisano junija 2013.
Jasno, če se zadolžuješ po 10% obrestni meri, tvoj donos pa je manj od 1%, je ni matematike, ki bi tak poslovni model vzdržala.

DAMIJAN blog

Črt Kostevc

Pred kratkim smo prodali še enega iz zbirke nacionalnih šampionov, ko je v roke hrvaškega tajkuna po nekajletnem boju padel Mercator. Morda Todorićev nakup slovenskega konkurenta ni tako močno zatresel nacionalne samopodobe, kot jo je nakup Elana s strani Privredne banke Zagreb leta 1994. Je pa vendarle odprl stare rane. Morda je zadnja »izguba« še toliko bolj boleča zaradi percepcije, da bo novi lastnik masovno odpuščal in bodo posle izgubljali slovenski dobavitelji ali pa zato, ker je hrvaški prevzemnik zvito privarčeval dobrih 380 milijonov evrov s tem, da je pustil, da je politika leta 2011 obranila nacionalni interes. *

View original post 920 more words

Politični populizem na pohodu: ponudba sledi povpraševanju

Raziskovalci Guiso et al (2017) so naredili zelo dobro empirično raziskavo vzrokov za vzpon političnega populizma na Zahodu. Njihove ugotovitve so pravzaprav pričakovane. Prvič, povpraševanje po populističnih voditeljih se poveča v času povečane ekonomske negotovosti. V zadnjem desetletju so bili triggerji povezani predvsem s procesom globalizacije in globalno finančno krizo, ki sta privedla do povečane brezposelnosti in finančnih težav posameznikov. K temu je svoje dodala še begunska kriza (in napačen odziv nanjo), ki je prav tako povečala ekonomsko negotovost.

Drugič, povečano povpaševanje negotovih volilcev po politikih, ki obljubljajo hitre in sanjske rešitve, za seboj potegne tudi povečano ponudbo populističnih politikov in strank.

Tretjič, vzpon populizma v veliki meri omogoči volilna abstinenca volilcev, ki so izgubili zaupanje v etablirane politične stranke. Ker se zmerni volilci umaknejo, imajo v njihovi odsotnosti populistični politiki in stranke več možnosti, da na volitvah močno povečajo svoje “tržne” deleže.

In četrtič, ko se populistična gibanja močno razširijo ali celo povzpnejo na oblast, tudi ostale (zmerne) stranke v boju za politične točke in volilne glasove prilagodijo oziroma radikalizirajo svojo politično retoriko. Morajo, če hočejo politično preživeti. Torej ko duh populizma enkrat pobegne iz steklenice, se vzpon populizma kot perpetuum mobile samopoganja.

Nadaljujte z branjem

Kako narediti Mercator spet slovenski?

Drago Babič, Jože P. Damijan, Jure Jež

V zadnjem času opazujemo, nekateri privoščljivo, drugi zaskrbljeno, agonijo hrvaškega Agrokorja, ki je izgubil zaupanje kreditorjev, tako da ga ti že neusmiljeno razkosavajo. Vmešala se je še hrvaška država, ki z izrednim upraviteljem Ramljakom želi zaščititi domače družbe, ki so v lasti Agrokorja. Mercator, ki je večinsko (70%) v lasti Agrokorja, preostanek pa v lasti bank upnic Agrokorja, se nahaja v klinču nasprotnih si interesov med hrvaško vlado in bankami. Pri tem se mu lahko zgodi, da kot še likvidna molzna krava bodisi postane žrtev notranjega izčrpavanja med hčerinskimi družbami Agrokorja, bodisi da ga pokoplje uničevalni tornado »finančnega prestrukturiranja«, kakor bančniki, ki se na posel klientov ne spoznajo, imenujejo svoj recept za uničevanje podjetij.

Pri tem pa se zastavljajo nekatera temeljna vprašanja, kot denimo: ali bi nas Mercatorjeva usoda morala brigati? Je za slovensko gospodarstvo pomembno ali Mercator obstaja ali ne, je pomembno v čigavem lastništvu je in koliko bo od njega ostalo po finančnem prestrukturiranju? Ima tudi Mercator, tako kot banke, zaradi velike mreže dobaviteljev status »too big to fail« (prevelik, da bi ga smeli pustiti propasti), zaradi česar bi bila upravičena nacionalna reševalna akcija?

Če je Mercator res sistemsko pomemben za slovensko gospodarstvo, pa je, preden kdo zavpije »Hop!«, potrebno odgovoriti tudi na vprašanja, koliko je Mercator, če sploh kaj, vreden. Koliko bi stala nacionalna reševalna akcija in kaj bi bilo treba narediti, da bi Mercator po tej sanaciji sploh lahko vzdržno posloval. To so vprašanja, na katera iščemo odgovore v tem članku.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Če želite evro, morate zlomiti demokracijo v članicah EU

Saša Vidmajer je danes v Delu zadela bistvo dogajanja v Evropi v zadnjem desetletju:

Razkol, ki ga gledamo, kaže, kako različno Evropa razume demokracijo. Ena stran se sklicuje na vladavino prava in ozemeljsko celovitost države, druga na načelo samoodločbe narodov in participacijo državljanov. Med njima je brezkončen konflikt. V Kataloniji ne gre samo nacionalno državo, podobno kot na vrhuncu dolžniške krize v Grčiji ni šlo samo za dolg. V samem bistvu obojega je demokracija.

Zadela je to, česar se takrat, ko smo uvajali evro, ne leta 1999 v EU in ne leta 2007 v Sloveniji, nismo zavedali. Da namreč uvedba skupne valute pomeni, da bo treba odpraviti ne samo nacionalno suverenost, ampak tudi demokracijo v državah članicah. Skupna valuta ne pomeni samo očitnega – da se je treba odpovedati svoji lastni valuti in suverenosti pri izvajanju monetarne (in posledično tudi fiskalne) politike. Pomeni tudi, da ko asimetrični šok (lokalna kriza) prizadene eno ali nekaj držav, bodo zaradi nezmožnosti reagiranja s specifičnimi ekonomskimi politikami na krizo samo v tej državi ali državah, prebivalci teh držav utrpeli večje gorje kot bi ga, če bi država imela svojo valuto in s tem suverenost nad ekonomskimi politikami. Suverena država bi lahko s ciljanimi politikami omilila krizo in gorje svojega prebivalstva, skupna monetarna unija pa pomeni enotne politike za vse. Še več, pomeni skupna pravila in sankcioniranje odstopanj od teh pravil.

Nadaljujte z branjem

Kako bi bilo treba prenoviti študij ekonomije

Od leta 1948, ko je Paul Samuelson v učbeniku Economics izvedel neoklasično sintezo, se ekonomija v prvem letniku študija ekonomije uči praktično na isti način: kot Marshall + Keynes. Se pravi, da je osnova 127 let stara knjiga Alfreda Marshalla Principles of Economics (1890) s koncepti ponudbe in povpraševanja, mejne koristnosti, stroškovne funkcije ter popolne konkurence kot ideala, ki jo je Samuelson dodelal s konceptom agregatnega povpraševanja in nepolne zaposlenosti iz Keynesove General Theory of Employment, Interest and Money (1936). Zraven so sicer kasneje prilepili še nekaj razširitev, kot je denimo (na trgu dela) negativna vloga sindikatov in minimalne plače.

In ko študenti naredijo izpit iz mikroekonomije v prvem letniku, imajo občutek, da lahko vse razložijo s konceptom ponudbe in povpraševanja v svetu s popolno konkurenco, kjer sta napoti optimalnemu rezultatu samo ta preklemana država in njena regulacija ter sindikati, zaradi česar se na trgu ne more uveljaviti popolnokonkurenčno ravnovesje.

Nadaljujte z branjem

Nesposobnost ali kriminalno ozadje največjega medijskega in telekomunikacijskega prevzema v Sloveniji?

Pred mesecem in pol sem v postu Zanimivo ozadje novih lastnikov Pop TV in glavobol za državo nakazal na morda najbolj problematičen prevzem v novejši zgodovini Slovenije, in sicer na prevzem družbe PRO Plus, ki je med drugim lastnica Pop TV in Kanala A ter njunih tematskih programov, s strani Skupine United Group, ki je hkrati že lastnica telekomunikacijskega podjetja Telemach. S tem prevzemom PRO Plusa s strani Skupine United Group pride do nevarne – dostopovne in vsebinske – integracije telekomunikacijskega in medijskega trga, pri čemer ima ponudnik dostopa do telekomunikacijskih storitev (Telemach ima 44% tržni delež pri dostopu do interneta prek optičnega omrežja in dvotretjinski (2/3) tržni delež pri storitvah kabelske televizije) dominantni (monopolni) položaj tudi pri ponudbi medijskih vsebin in oglaševalskih storitev (PRO Plus prek svojih TV družb in programov obvladuje 75% slovenskega TV trga in 48% gledalcev).

Če se je še pred mesecem in pol, ko sem pisal o tem, zdelo, da kaj takšnega v naši državi ne more uspeti, saj je dobesedno nevarno (pa ne samo zaradi monopola, pač pa tudi, ker ta monopol nad ponudbo vsebin in dostopom do te ponudbe kontrolirajo Američani, slednji pa so v ta namen angažirali nekdanjega poveljnika ameriških vojaških sil in nekdanjega vodjo ameriške osrednje obveščevalne službe CIA generala Davida Petraeusa), se je to vendarle zgodilo. Državni uradnik Adem Skender na Ministrstvu za kulturo, ki je sicer sociolog in ne pravnik,  je namreč izdal odločbo, da družbi Pop TV in PRO Plus, pri čemer ima slednja v 100% lasti družbo Pop TV, nista povezani družbi in da zato skupina United Group kot kupec družbe Pro PLUS, ki ima v lasti Pop TV, ne potrebuje soglasja ministrstva za kulturo za prevzem (prag za nujnost pridobitve soglasja je sicer 20% lastniški delež). S to odločbo, ki je v nasprotju tako z zakonom o gospodarskih družbah kot zakonom o medijih, sta uradnik Adem Skender in njegov nadrejeni minister omogočila največji medijsko-telekomunikacijski prevzem v zgodovini Slovenije. S tem sta ostalim operaterjem podpisala smrtno obsodbo. In s tem sta kontrolo nad telekomunikacijskimi stritvami in medijskimi vsebinami dala podjetju, povezanim z ameriško vojsko in tajnimi službami.

Vprašanje, ki se tukaj zastavlja, je le, ali gre za nesposobnost nekega državnega uradnika in njegovega nadrejenega ministra ali kriminalno ozadje tega dejanja. No, v pravljice sem nehal verjeti kmalu za tem, ko sem shodil.

Nadaljujte z branjem