Marko Golob

“China is now too powerful to coerce. The West, and Europe in particular, just don’t have the leverage anymore.”

Točno tako! Razen ASML, reaktivnih motorjev Rolls-Roycea in SNECMA ter polmilijardnega trga nimamo praktično ničesar, kar bi Kitajci nujno potrebovali in česar ne morejo dobiti kje drugje ali proizvesti sami.

Vsakomur, ki ima IQ višji od številke čevljev, bi moralo biti to jasno že pred leti. Zakaj tega nismo »ponotranjili« že prej? Ker smo mislili, da bomo s sesutjem Rusije v Ukrajini in njeno posledično dezintegracijo »obkolili« Kitajsko. Da moraš biti popolnoma nor ali, še bolj verjetno, popolnoma obupan nad brezizhodnostjo situacije v Evropi, da se lotiš česa tako obupnega proti prvi jedrski sili sveta, postaja čedalje bolj očitno. Pri čemer je bolj verjetna druga možnost.

Nadaljujte z branjem→

A key idea in Chinese statecraft since ancient times is that the state has a responsibility to stabilize inherently unstable markets for essential commodities (see How China Escaped Shock Therapy). Public stockholdings like the ever normal granary participated in the market buying when prices are low and selling when prices are high for centuries with the goal of stabilizing supply and demand, prices and ultimately the value of money.

Now China is doing just that with the global oil market: It has drastically reduced its imports, hence pushing down demand in a time of global supply shortages. This is possible thanks to massive public reserves and strategic redundancy (some like to call this “overcapacity”). @JavierBlas finds that the number one reason why oil prices have not shot above USD 100 is China, China and China.

Imagine how much more stability the world could enjoy, if all countries engaged in such buffer stock stabilization for essentials such as grain. I have been calling for this at the G20 food security task force last year (see link below).

Javier Blas, glavni analitik pri Bloombergu za surovine, je v današnjem članku analiziral presenetljivo dejstvo, da se cena nafte kljub eni največjih motenj v svetovni oskrbi zaradi vojne z Iranom še vedno giblje pod 100 USD za sod. Čeprav je bilo pred začetkom konflikta skozi Hormuško ožino transportiranih približno 20 milijonov sodov nafte dnevno (okoli petina svetovne porabe), se trgi niso odzvali s pričakovanim cenovnim šokom. Blas predstavi deset ključnih razlogov, ki pojasnjujejo to anomalijo. Pri čemer pa pravi, da je glavni razlog – Kitajska, Kitajska in Kitajska oziroma da Kitajska rešuje svetovno gospodarstvo in Trumpa pred kolapsom.

Prvi in najpomembnejši dejavnik je Kitajska. Kitajski uvoz nafte po tankerjih se je zmanjšal za skoraj 40 %, kar pomeni približno 4 milijone sodov dnevno manj kot običajno. Takšen padec predstavlja količino, primerljivo s skupno porabo Nemčije in Francije. Razlogi niso povsem jasni, vendar Blas domneva, da je kitajsko gospodarstvo manj odvisno od nafte kot v preteklosti oziroma da država uporablja svoje strateške zaloge. Prav zmanjšano kitajsko povpraševanje je po njegovem mnenju najpomembnejši razlog, da svetovna inflacija ni eksplodirala in da centralne banke niso bile prisiljene v agresivno zviševanje obrestnih mer.

Nadaljujte z branjem→

Glede znanosti sem to že večkrat pisal, zato imam zgoraj v kolofonu tudi citat izjave nemškega fizika Maxa Plancka (iz konca 19. stoletja). In enako velja za politiko. Šele ko se bo umaknila sedanja izjemno škodljiva generacija politikov, bo lahko prišlo do normalizacije zunanjepolitičnih, varnostnih in ekonomskih politik v zahodnih državah oziroma do njihove uskladitve z realnostjo in dejanskimi strateškimi interesi zahodnih držav.

Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. Vprašanje pa je, ali bo po koncu evropske medijske protikitajske histerije temu preobratu smela slediti tudi evroposka politika, ki je pod popolnim ameriškim nadzorom. Upal bi si staviti, da še kar nekaj časa ne bo smela. Dokler EU ne bo gospodarsko, tehnološko in politično suverena, bo samo ekspozitura ameriških interesov v Evropi in svetu.

This is extraordinarily rare.

In fact, according to a key figure in the German business community (who is a dear friend of mine), it’s unprecedented.

An op-ed, two pages, centerpiece, in Germany’s most important economic newspaper (the Handelsblatt) that begs the German establishment to stop looking at China via the prism of propaganda. And it’s by their Shanghai bureau chief – not some outside contributor.

The title is “The China debate cannot continue like this!” and the article makes the case that it’s suicidal, from a German and European standpoint, to keep reducing China to false caricatures rather than facts.

In effect it’s rubbish in, rubbish out: if you tell people lies about China – whichever direction they go (anti or pro) – then obviously the policies that come out will be rubbish, designed for a mirage of a country that exists only in people’s imagination.

Needless to say, this is absolutely music to my ears because it’s literally the main point I’ve been making in my advocacy around China for now almost 10 years. Some are finally seeing the light…

I also believe, as I argued in my article “Are Western media turning China-friendly?” last year (https://arnaudbertrand.substack.com/p/are-western-media-turning-china-friendly) that this type of coverage was bound to happen, and there will be more and more of it.

Why? For a very simple structural reason: China is now too powerful to coerce. The West, and Europe in particular, just don’t have the leverage anymore. Which means that if you tell China to do something and they don’t want to, they just won’t do it. Period.

Nadaljujte z branjem→

Kot veste, imam Thomasa Pikettyja zelo rad. Bil sem najbrž prvi, ki je v Sloveniji propagiral ideje iz njegove knjige Capital in 21st Century in objavljal polemične strokovne izzive nanjo. Piketty je odličen analitik, najboljši na področju neenakosti porazdelitve dohodkov in premoženja in skrajni čas je, da dobi Nobelovo nagrado (čeprav mi nekaj pravi, da strokovnemu odboru švedske centralne banke, ki vsako leto naredi selekcijo področja znotraj ekonomije in najbolj citiranih ekonomistov znotraj področja, njegove ideje niso tako zelo všeč, da bi temi neenakosti in njemu podelil nagrado; mimogrede, preberite knjigo The Noble Factor, ki zelo dobro ilustrira, komu in zakaj švedska centralna banka podeljuje najvišja odličja v ekonomiji).

Torej Piketty je odličen analitik, najboljši na področju neenakosti, vendar je njegov problem v mesijanskosti in utopičnosti. Piketty bi rad rešil problem neenakosti ne na ravni držav, pač pa univerzalno – na globalni ravni. Propagira uvedbo globalnega davka na bogataše in prenos premoženja iz razvitih v nerazvite države. Kar se seveda ne bo nikoli zgodilo (več spodaj).

No, problem Pikettyja je, da se je zdaj – enako utopično – spustil na področje urejanja globalnih podnebnih sprememb. Kot sem predstavil tukaj, je Piketty pripravil zelo radikalni predlog za »rešitev« tega »problema«. Piketty opozarja, da podnebne krize ne bo mogoče rešiti zgolj s tehnološkim prehodom na čiste vire energije, temveč bo treba v razvitih državah omejiti materialno potrošnjo, upočasniti gospodarsko rast in spremeniti prehranske navade. Zelo podobno stališču Meščeve Levice in nekdanjega premierja Roberta Goloba.

Nadaljujte z branjem→

V vednost radikalni Pikettyjev zapis na X o nujnosti odrasti, da bi rešili planet. Moj komentar sledi.

The world today is characterized by large-scale inequalities. And a climate crisis is looming over us.

We urgently need a new vision for global progress in the 21st Century. One that grounds human development and equality in planetary habitability.

What would it take to achieve high prosperity and equality while remaining within planetary boundaries?

The World Inequality Lab is very excited to launch the #GlobalJusticeReport.

The key finding of the report is that energy transition alone will not suffice.

We need to combine it with “sufficiency” to stay within 2 degrees.

This includes labour hour reductions, growth caps in rich countries, less material consumption, and changes in food habits.

Nadaljujte z branjem→

Razprava o umetni inteligenci je v zadnjih dveh letih dobila nov ton. Če smo še nedavno poslušali predvsem navdušence, ki so napovedovali prihod tehnološke revolucije, danes vse več uglednih ekonomistov, raziskovalcev in intelektualcev opozarja na temnejšo plat razvoja umetne inteligence. Ne gre več zgolj za vprašanje delovnih mest ali zasebnosti, temveč za nekaj bistveno bolj temeljnega: ali lahko umetna inteligenca oslabi človekovo sposobnost razmišljanja, učenja in ustvarjanja novega znanja? In še huje, ali lahko umetna inteligenca uniči človeštvo samo?

Najodmevnejši prispevek k tej razpravi je prispeval Nobelov nagrajenec Daron Acemoglu s sodelavcema. V letošnji razpravi so razvili teoretični model, po katerem lahko napredni agenti umetne inteligence postopoma zmanjšujejo človekovo motivacijo za pridobivanje znanja. Če ljudje vedno pogosteje prepuščamo razumevanje, analizo in odločanje algoritmom, se lahko začne zmanjševati skupna zaloga človeškega znanja. Avtorji celo opozarjajo na možnost »kolapsa znanja« – stanja, v katerem družba izgubi sposobnost samostojnega ustvarjanja in obnavljanja znanja.

Nadaljujte z branjem→