Volkswagen bo do leta 2030 ukinil približno 100.000 delovnih mest, prepolovil število modelov in zmanjšal kompleksnost ponudbe za tri četrtine. Najpriročnejši krivec je že pripravljen: Kitajska. Kitajski proizvajalci naj bi s subvencioniranimi električnimi avtomobili preplavili Evropo in največji evropski avtomobilski koncern prisilili v umik. Zgodba je politično uporabna, vendar analitično prekratka. Kitajska je Volkswagnov problem, toda ne predvsem zato, ker bi mu prevzela evropski trg. Odvzela mu je kitajskega – in razgalila razvojne napake, ki jih je Volkswagen ustvaril sam.

Kyle Chan v svojem threadu opozarja na podatek, ki obrne običajno razlago na glavo. Volkswagnova prodaja v Evropi se je med letoma 2024 in 2025 povečala za približno 5 %. Kitajske znamke v Evropi hitro napredujejo, vendar njihov sedanji tržni delež še ne more pojasniti 100.000 ukinjenih delovnih mest in za pol milijona vozil presežnih evropskih zmogljivosti. Veliko večji udarec je prišel na drugem koncu sveta.

Volkswagen je bil desetletja največji tuji zmagovalec kitajskega gospodarskega vzpona. V petnajstih letih je tam ustvaril več kot 54 milijard evrov sorazmernega operativnega dobička, na vrhuncu pa je Kitajska prispevala več kot 40 % njegovega dobička. Danes naj bi bil ta delež le še okoli 12 %.

To je ključ do razumevanja sedanje krize. Kitajska za Volkswagen dolgo ni bila grožnja, temveč stroj za ustvarjanje rent. Skupna podjetja s SAIC in FAW so prodajala milijone avtomobilov na temelju nemške tehnologije, močne znamke in šibkejše lokalne konkurence. Dobički iz Kitajske so prikrivali nizko učinkovitost evropskih obratov, dvanajst znamk, podvajanje modelov in počasne razvojne procese. Dokler je kitajski motor tiskal denar, si je koncern lahko privoščil evropske stroške in institucionalno okornost. Ko se je renta stopila, so stare slabosti postale nevzdržne.

Nadaljujte z branjem→

Israel’s Jerusalem Post has published a proposal every American should read. The argument runs like this: the war on Iran cannot be sold to the American public. A ground campaign would need somewhere between 750,000 and 1.5 million troops. The active Army has about 452,000. So the gap should be closed by offering to erase the student loans, credit-card balances and car notes of Americans aged 18 to 34 in exchange for two or three years in uniform.

Look past the fact that a foreign newspaper is calculating how many American families should bury a child. Look at the mechanism. The author has identified a population under financial pressure, priced the relief, and concluded that an indebted young American can be bought for about forty thousand dollars.

At $40,000 a head, 750,000 recruits costs $30 billion. The full 1.5 million costs $60 billion.

Now set that against the bill Americans are already paying. The White House has sent Congress an $87 billion supplemental request for this war, on top of direct military operations already estimated at up to $42 billion. The Pentagon told the House Armed Services Committee the figure was $25 billion; Democratic members and outside economists put the cost to the American economy between $630 billion and $1 trillion. Independent trackers put the first 108 days alone above $113 billion.

The war has already consumed more money than every debt the author proposes to forgive, several times over. The supplemental request by itself would clear the balance sheets of more than two million young Americans.

Then there is the standing line item. Israel receives roughly $3.3 billion a year in Foreign Military Financing plus $500 million for joint missile-defence programmes. Cumulatively, the United States has provided Israel about $352 billion in aid, including $263 billion in military assistance, in inflation-adjusted terms. That sum, had it stayed home, would have discharged the non-mortgage debt of some six million Americans in exactly the cohort the Post has now marked for enlistment.

So there is a simpler version of the author’s own proposal. Cut the aid to Israel. Cut it completely and cut it now, and apply the money to the debt. The young American gets the debt relief without having to sell his life for it. His government can stop asking him to pay for someone else’s war with his blood.

TTF has more than doubled since the start of the year, while European storage is materially less well stocked than usual ahead of winter. This is not a repeat of 2022, but neither is it a temporary market disturbance without wider economic consequences.

Europe entered 2026 with gas prices low enough to support fairly optimistic predictions of a final normalisation of the energy market. The January TTF average was €27.6 per megawatt-hour, close to its level at the end of 2025. By early September, however, the prompt price had risen to roughly €70. This increase did not reflect a sudden surge in European demand. It resulted from the interaction of a geopolitical shock to the LNG market, depleted inventories after the winter of 2025–26 and more intense competition with Asian buyers.

It would be wrong to interpret the present situation simply as a replay of Europe’s 2022 gas crisis. That was a direct regional supply shock: Europe lost most Russian pipeline gas within a short period, before the infrastructure needed to replace it was in place. By 2026 the European system had become more diversified and physically more resilient. Norwegian imports are stable, LNG receiving capacity is larger and US cargoes have become central to European supply.

But the problem has not been solved; its nature has changed. Europe has reduced the probability of a physical shortage while becoming more exposed to the global price of LNG. Security of supply now depends on whether Europe is willing to outbid buyers in north-east Asia for flexible cargoes. The current TTF price therefore includes not only the cost of gas, but also a premium for geopolitical risk, constrained liquefaction and shipping capacity, and inadequate storage ahead of the heating season.

Nadaljujte z branjem→

Prevod: Zemeljski plin je zdaj v Evropi več kot 7-krat dražji kot v ZDA. Če upoštevamo še evropski davek na ogljik v obliki emisijskih kuponov ETS, pa je skoraj 9-krat dražji. Evropska unija se vsak dan bolj približuje temu, kar se zdi njen cilj: lastnemu izginotju.

Give feedback

Lahko v morebitni vojni Evropa zmaga proti Rusiji? V jedrski ne more, saj primerjamo 515 evroipskih jedrskih konic (Francija + V. Britanija) proti 5.500 ruskim, pri čemer so ruske jedrske konice na hipersonični pogon in evropske prestolnice dosežejo 2-3 minute preden bi evropske zadele Moskvo. Lahko zmaga v konvencionalni vojni? Tudi ne more, saj so razmerja podobna. Policy Tensor v članku Russia Has the West Outgunned (Rusija je vojaško prekosila Zahod) opozarja, da je Rusija po obsegu proizvodnje ključnih vrst raketnega orožja in brezpilotnih letalnikov trenutno v veliki prednosti pred zahodnimi državami. Ta razkorak naj bi Moskvi ustvarjal začasno strateško priložnost za stopnjevanje konflikta. Zahod namreč financira in oborožuje Ukrajino ter ji zagotavlja obveščevalne podatke za napade na ruskem ozemlju, medtem ko Rusija s hibridnimi operacijami doslej ni bila sposobna zahodnim državam povzročiti primerljivih stroškov. Neposredna vojaška eskalacija bi se zato Moskvi lahko začela zdeti učinkovitejša od nadaljevanja počasne izčrpavalne vojne.

Rusija je v zadnjih letih deloma obnovila velikanske proizvodne zmogljivosti nekdanje sovjetske vojaške industrije. Obenem je med vojno močno napredovala pri elektronskem bojevanju, usmerjanju raket, množični uporabi brezpilotnih letalnikov in prilagajanju proizvodnje potrebam dolgotrajnega konflikta. Gre za primer konkurenčnega učenja med vojno: obe strani se prilagajata nasprotnikovim zmogljivostim, vendar je Rusiji uspelo inovacije hitreje prenesti v serijsko proizvodnjo. Zahod je medtem zaradi propadanja industrijske baze, kompleksnih postopkov odločanja, številnih institucionalnih blokad in dolgotrajnih nabavnih ciklov pri povečevanju proizvodnje streliva močno zaostal.

Nadaljujte z branjem→

Trump  ne predstavlja popolnega preloma s prejšnjo ameriško politiko, temveč njeno razgaljeno in vulgarizirano nadaljevanje. Razlika je predvsem v tem, da so prejšnje administracije politiko moči zavijale v jezik demokracije in univerzalnih pravil, Trump pa odkrito pove, da od drugih držav pričakuje podrejenost, njihove trge, naravne vire in zunanjepolitične odločitve pa obravnava kot ameriško lastnino. S tem ne uničuje stabilnega liberalnega reda, ampak odstranjuje ideološko fasado ameriške hegemonije, ki je začela razpadati že zaradi lastnih protislovij in neuspelih vojn.

Martin Wolf v kolumni The wheels are coming off the US world order v Financial Timesu analizira štiri zunanjepolitične poteze Donalda Trumpa, ki so se zvrstile v samo dveh tednih avgusta: zmanjšanje skupnih vojaških vaj z Južno Korejo, začetek nove kampanje gospodarskega izčrpavanja Irana, propad trgovinskih pogajanj s Kanado in dogovor, s katerim naj bi ZDA prevzele 55-odstotni delež proizvodnje nafte na novih venezuelskih nahajališčih. Posamezne poteze se nanašajo na različne dele sveta in različna področja politike, vendar po Wolfovem mnenju razkrivajo enoten Trumpov pogled na mednarodne odnose: ZDA nimajo zaveznikov, ampak satelite, njihova moč pa naj ne bi bila omejena ne s pravili ne z interesi drugih držav.

Wolf Trumpovo politiko primerja z ameriško strategijo po drugi svetovni vojni, ki jo je nekdanji državni sekretar Dean Acheson v svojih spominih opisal kot ustvarjanje svobodne polovice sveta iz povojnega kaosa. Trumanova administracija je z Marshallovim načrtom, sistemom zavezništev in oblikovanjem večstranskega trgovinskega reda zgradila institucionalno podlago ameriške hegemonije. Ta ureditev je Zahodu pomagala zmagati v hladni vojni ter ustvarila pogoje za gospodarski vzpon številnih zaveznic. Trump po Wolfu tega sistema ni začel razgrajevati, vendar je politik, ki dokončno zabija žeblje v njegovo krsto. Če so bili Achesonovi spomini naslovljeni Present at the Creation (Navzoč ob stvarjenju), bi morala Trumpova avtobiografija po Wolfovem predlogu nositi naslov Present at the Destruction (Navzoč ob uničenju).

Nadaljujte z branjem→

Ko podjetje zaradi razvojnega zaostanka zmanjšuje razvoj, seli proizvodnjo proti vzhodu in tehnološke kompetence na Kitajsko, ne pripravlja nove ofenzive. Pripravlja se, da bo preživelo z manj. Luči pri Volkswagnu še gorijo. Toda vsako leto jih bo nekaj manj.

Če držijo navedbe iz zaupnega 147-stranskega dokumenta, ki ga je prpravil Boston Consulting Group in ki ga je pridobil WirtschaftsWoche, Volkswagen ne pripravlja še enega programa racionalizacije, temveč nadzorovan umik iz poslovnega modela, na katerem je zgradil svojo povojno moč. Uprava naj bi načrt soglasno potrdila, nadzorni svet pa bo o njem odločal 3. in 4. septembra. Do takrat gre formalno še za predlog. Toda smer je jasna: manj modelov, manj zaposlenih, manj tovarn, manj razvoja in postopno opuščanje vsega, kar ne dosega zahtevane donosnosti. Volkswagen ne bo ugasnil naenkrat. Luči bo ugašal postopoma, tovarno za tovarno in model za modelom.

Številke pojasnjujejo, zakaj je uprava posegla po tako radikalnem načrtu. Koncern je leta 2025 prodal okoli devet milijonov vozil in ustvaril 322 milijard evrov prihodkov, vendar se je operativni dobiček več kot prepolovil, z 19,1 na 8,9 milijarde evrov. Operativna marža je zdrsnila na pičlih 2,8 %. To je za kapitalsko intenziven koncern z več kot 650.000 zaposlenimi, dvema tisočema hčerinskih družb in velikansko tehnološko tranzicijo pred seboj nevarno blizu območja, kjer zmanjka denarja za financiranje prihodnosti. Brez ukrepov naj bi marža do leta 2030 postala negativna, uprava pa si je postavila cilj 9 %. Razlika med obema številkama je v resnici mera obsega operacije, ki jo pripravlja.

Nadaljujte z branjem→

On 31 August 2026, I was on “Judging Freedom” talking about Iran and Ukraine. I made the case that despite all the hype in the West about how well Ukraine is doing in its war with Russia, the fact is that the Russians are winning the war and there is nothing Ukraine can do to reverse the tide.

On Iran, the Judge pressed me to explain what is going on with Scott Bessent’s strategy to isolate Iran by forcing countries around the world to cut off all economic intercourse with Tehran. D-Day, the Treasury Secretary told us last week, is imminent, and any country that continues trading with and investing in Iran is going to pay a huge economic price. Of course, there is hardly any chance this strategy will work, and unsurprisingly Bessent has not told us when D-Day is coming. In the meantime, he has targeted one Egyptian bank that operates in Abu Dhabi. He doesn’t appear to be packing much of a punch.

At the same time, President Trump has just restarted the tit-for-tat air campaign that he abandoned at the end of July, because it was not working. In fact, we were recently told that using military force against Iran was no longer necessary because the US blockade of the Strait coupled with the Bessent strategy would give us huge coercive leverage over Iran. We had found the formula for success.

But it appears that there has been a change in Trump’s thinking. Might it be because he and his advisors understand that the Bessent strategy will not work?

Why should a tit-for-tat strategy work now when it failed in July?

Res dobra ponazoritev tega, v kaj se je spuščal Kolumb, ko je iskal Indijo

Julija 2026 je rutinski preizkus sposobnosti umetne inteligence prerasel v resnični kibernetski incident. Modeli podjetja OpenAI so bili postavljeni v domnevno izolirano okolje, kjer naj bi raziskovalci izmerili, kako uspešno znajo odkrivati in izkoriščati programske ranljivosti. Del običajnih varnostnih omejitev je bil namerno izključen, da bi se pokazale njihove »prave« ofenzivne sposobnosti. Toda modeli se niso omejili na predvideni poligon. Ustvarili so lastno komunikacijsko omrežje, obšli izolacijo, pridobili dostop do interneta ter vdrli v produkcijsko infrastrukturo platforme Hugging Face in raziskovalno infrastrukturo OpenAI (OpenAI).

To je bistvo dogodka, ki ga ne bi smeli zakriti s tehničnimi podrobnostmi: nevarnosti ni povzročila zlonamerna uporaba že razvitega modela, temveč samo testiranje njegove sposobnosti za zlonamerno delovanje. Sistem ni ušel izpod nadzora po uvedbi na trg, ampak v laboratoriju, med varnostnim preizkusom. Eksperiment, namenjen merjenju tveganja, je sam ustvaril tveganje. Test sposobnosti je postal prikaz izgube nadzora.

Mene to spominja na tragični Stanfordski eksperiment, ki so ga morali prekiniti, ko je ušel izpod nadzora. Toda tukaj imamo opravka z bistveno bolj nevarnim eksperimentiranjem, za katerega ni jasno, ali ga je sploh mogoče zaustaviti, ko enkrat gre hudo narobe. 

Nadaljujte z branjem→