Vprašanje ni, kdo bo prvi pomežiknil, niti to, ali bo Trump prvi pomežiknil (saj je že, najmanj desetkrat), pač pa: Kdaj bo Trump ZARES pomežiknil. Zaenkrat Trump sprašuje, kaj Iran zahteva v zameno za premirje in odprtje Hormuza. Toda ko bo bolečina zaradi dviga cen nafte in zloma finančnega trga dovolj porasla, in ko bo moral izbirati med odpravo sankcij za Iran in umikom ZDA iz Bližnjega vzhoda na eni in ameriško brezpogojno zaščito Izraela na drugi strani, bo ZARES pomežiknil.

Kako se bo odločil? Odvisno od njegove tolerance do bolečine, toda vsak ima omejen prag tolerance bolečine.

Alternativi sta zgolj dve:

• Prvič, ameriška zasedba iranske obale ob Hormuški ožini. Toda problem je logistika, saj se ameriške vojaške ladje ne upajo niti približati Hormuzu. Edina ameriška letalonosilka je pobegnila na razdaljo 700 kilometov v Indijski ocean. Tudi če bi, to pomeni mesece vojne v ožini, iransko uničenje celotne naftne in plinske industrije v Zalivu. Tudi če se Hormuz po nekaj mesecih odpre, ne bo ničesar za izvažati še nekaj let. Torej strateški in operativni No go.
• Drugič, ameriška kopenska invazija na Iran. Nočna mora, logistično in strateško. En milijon ameriških vojakov, 10 let vojskovanja brez pravega rezultata. Kombinacija Vietnama in obeh naftnih šokov (1973, 1979) – visoka inflacija in stagflacija, politična turbulenca v ZDA. Strateški No go.

Seveda pa, kljub temu, da gre v obeh alternativah za strateški No go, to še ne pomeni, da se Trump ne bo odločil za eno izmed variant. Tako, kot se je odločil za napad na Iran. Norcev ne smeš nikoli podcenjevati v njihovi norosti.

Toda če je ostalo kaj racionalnosti v Washingtonu, bo ekonomska in posledično politična bolečina okrog Trumpa prej(kot slej ) Trumpa prisilila v tehtanje med strateškim porazom in popustitvijo Iranu na eni ter ameriško brezpogojno zaščito Izraela na drugi strani. Požreti ponos ob strateškem porazu se nenadoma lahko zdi bolj sprejemljiva opcija od uničenja ameriške finančne industrije in Izraela (kar je močno korelirano).

Javier Blas, Bloomberg:

Despite President Donald Trump’s blustering that America benefits when oil prices surge, crunch time is fast approaching for both the war and the energy market. He either ends the conflict quickly, or sky-high energy costs will force him to do so. The oil market may not have the same fearsome reputation as the bond market but, trust me, it can be equally savage in twisting a politician’s arm.

This week, the White House earned some breathing space thanks to the release of emergency reserves, plus the use of pipelines bypassing the Strait of Hormuz. But the extra time is measured in days, rather than weeks. Certainly, Trump does not have months.

My working assumption is that the oil market will add $3 to $6 a barrel to the headline price for every day — every single day — that the war continues. Monday to Friday, that’s $15-$30. It’s bearable for another week, perhaps two, but any longer and the world will start to incur serious economic damage through soaring energy costs. Short of a very risky — and possibly illegal — intervention in the oil futures market, the White House doesn’t have more meaningful tools to wield to bring energy prices down.

…

If the war goes on for months, extending into April and May, the scenario would be grim. The cost of oil would reach stratospheric levels, stoking inflation. But the bigger issue would be growth. Extend the war from days and weeks into months, and economists will need to start reducing their forecasts for gross domestic product — and not in a linear fashion. Stagflation could become a real risk.

Asia’s refineries are built for Gulf crude

That’s exactly what’s disappearing from Hormuz right now

You can’t just swap in US Light Sweet.

It doesn’t run the same way.

Why there’s no easy substitute:

• Russia: Already maxed out, can’t scale further
• US Light Sweet: Wrong grade for Asian refineries
• Venezuela Heavy: Extra-heavy, rarely goes to Asia
• Canada Heavy: 96% to US, not exported to Asia

The reality is that  Asia doesn’t just need oil.

Asia needs Medium and Heavy Sour crude from the Gulf.

And right now:

• The Strait is 80% closed
• Refineries are burning
• Producers are declaring force majeure
• Tankers won’t enter the Gulf

You can’t replace it barrel for barrel because refineries are built for specific grades.

When those grades disappear, the system breaks.

Podatki o velikih odpisih v avtomobilski industriji zaradi zmanjšane prodaje in povpraševanja po električnih vozilih (EV) kažejo na obsežno korekcijo strategij velikih avtomobilskih proizvajalcev v obdobju 2025–2026. Aktualni podatki iz poročil podjetij in objav kažejo na dramatično sliko odpisov:

• Stellantis: približno 26,3 milijarde $, večinoma povezano z EV resetom, odpovedmi programov in dobavnimi verigami; to je povzročilo prvo letno izgubo podjetja v zgodovini).
• Ford: 19,5 milijarde $ v posebnih odpisih (večinoma v Q4 2025, z delom v 2026–2027; vključuje odpoved modelov kot F-150 Lightning in pivot k hibridom).
• GM: okoli 6–7,6 milijarde $ (vključno s 6 milijard $ v Q4 2025 za zmanjšanje EV investicij, dobaviteljske poravnave in prejšnji 1,6 milijardni $ odpis).
• Honda: do 15,7 milijard $ (zaradi preklica modelov, odpisa sredstev in ponovne ocene strategije; pričakovana izguba v fiskalnem letu 2025/26).
• Volkswagen (vključno s Porsche): približno 6 milijard $ (večinoma zaradi prestrukturiranja pri Porsche, vključno z 2,7 milijard $ v Q3 2025; zamude in odpovedi EV modelov v prid hibridom).
• Volvo: približno 1,2 milijarde $ (odpis povezan z EV programi in prilagoditvami strategije).
• Polestar: približno 0,7 milijarde $ (odpis zaradi zmanjšanega povpraševanja po EV).

Nadaljujte z branjem→

Pred nami je največji naftni šok v zgodovini, večji od šoka leta 1979 (merjerno z izpadom svetovne ponudbe nafte). Cene nafte, prilagojene za inflacijo pa so danes že na enaki – zelo visoki – ravni kot leta 1979. Olivier Blanchard (ex-Chief economist IMF) opozarja na to. Se kdo med politiki sploh zaveda, kaj je pred nami?

I find it hard not to have as a central scenario where oil prices will remain very high for a long time, higher than the market current prices.

I am no expert on geo-politics and defense technology, but this is what I think I have learned:

Fully protecting ships in the strait of Hormuz is basically impossible.   Not enough time to stop missiles or drones.

There is no reason, whether or not Trump declares that war is over, to think that Iran will not continue for some time to threaten to destroy the ships that try. Why should they stop?

The risk will thus remain sufficiently high that most non Iranian ships will not take the risk.

Thus, the shortfall of 20 million barrels a day is likely to last for long.

The scope for increased supply from elsewhere is very limited in the short run. Perhaps 2 million barrels at the most.

The 400 million barrels reserve release can only add 3-4 million barrels or so daily.

The short run elasticity of demand for oil is very low, at most -0.1, and probably less.

This suggests to me prices closer to 150-200 dollars per barrel (or more, but I hesitate to give higher numbers…) than to the current market price.

To repeat. I am no expert (As an economist, I have a bit more sense about the next step, namely what such a price would to the world economy). I would be more than happy to be proven wrong.

Zasluge pripišite Ursuli in njeni kliki

K temu dodajte cene nafte (in posledično motornih goriv), ki bodo ostale visoke. Kitajska in Indija sta se dogovorili z Iranom glede prostega prehoda Hormuške ožine. Vodstvo EU je v nasprotju s tem včeraj obsodilo Iran, ker se brani pred ameriško in izraelsako agresijo. Kakšno prihodnost si predstavljate za everropsko gospodarstvo po tem, ko se je EU najprej trajno odrezala od ruske nafte (in plina), nato še od arabske nafte? Vse zgolj na osnovi napačnih političnih odločitev nekih neumnih klovnov, ki po nesrečnem spletu okoliščin vodijo EU.

Fosilna goriva predstavljajo okrog 80 % primarne porabe energije v EU in EU je 57 % odvisna od porabe fosilnih goriv. Pri ključnih fosilnih energentih (nafta in plin) je uvozna odvisnost med 90 in 100 %:

Leta 260 n. št. je rimski cesar Valerijan (vladal 253–260) vodil vojsko proti perzijskemu kralju Šapurju I., ki je pred tem vdiral v rimsko Sirijo in zajel pomembna mesta (vključno z Antiohijo).

Valerijan je z vojsko okoli 60–70 tisoč mož napredoval proti Mezopotamiji in se približal mestu Edessa (današnja Şanlıurfa v Turčiji). Rimljane je močno oslabila epidemija kuge (verjetno kuga ciprijanova), kar je zmanjšalo borbeno moč legij.

Šapur I. je Rimljane oblegal pri Edessi. Valerijan je poskušal izpogajati mir (ali pa je bil zvabljen na pogajanja), vendar je bil v bitki pri Edessi (junij 260) popolnoma poražen.

Končni izid:

• Rimska vojska je bila uničena ali zajeta skoraj v celoti.
• Cesar Valerijan je bil ujet živ – postal je prvi rimski cesar v zgodovini, ki so ga ujeli v bitki in odpeljali v ujetništvo.
• Odpeljali so ga v Perzijo, kjer je umrl v ujetništvu (datum in natančen način smrti nista znana; po nekaterih krščanskih virih naj bi ga poniževali, po legendah naj bi iz njega celo ustrojili kožo za trofejo).

To je bilo eno najhujših ponižanj v rimski zgodovini in je močno oslabilo Rim v času krize tretjega stoletja. Perzijci so zmago slavili na reliefih (npr. v Naqš-e Rostamu), kjer je upodobljen Valerijan na kolenih pred Šapurjem.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Spremljanje predvolilnih soočenj pokaže, da vidijo politične stranke na področju gospodarstva predvsem nujnost davčnih sprememb. Predstavniki kar tekmujejo, kdo bi ponudil večje davčne olajšave ter znižanje stopenj, ki bi razbremenile gospodarski sektor ter povečalo neto prejemke zaposlenih. Te spremembe naj bi bile glavni motor povečanja konkurenčnosti in gospodarske rasti kar je nujno za dvig blaginje prebivalstva, s čemer se vsi nastopajoči celo strinjajo. Vseeno pa se ob tem lahko vprašamo, če je nekaj-sto-milijonsko prerazporejanje davčnih bremen res ključni element hitrejšega razvoja Slovenije in lovljenja razvitih držav?

Stanje gospodarstva v Sloveniji

Mogoče bi morali za izhodišče debat o gospodarskih ukrepih izhajati iz zatečenega stanja. Pogledati bi morali na primer, da dosega Slovenija v industriji okoli 60 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega, Avstrija pa 110 tisoč. Ta razlika je seveda ključni razlog, da zaposleni Avstrijci v tej dejavnosti prejmejo v povprečju 5.800 eur mesečno, Slovenci pa 3.150 eur (podatki se nanašajo na leto 2024 kot tudi v vseh  ostalih navedbah konkretnih številk). Lahko sicer diskutiramo o tem, ali je v tem znesku 100 eur več ali manj davkov, a to nima večjega vpliva ne na višino neto prejemkov ljudi, ne na konkurenčnost gospodarstva. Vzvodi so nedvomno drugje in ne v višini davkov. Le-ti so na plače v Avstriji celo nekaj višji, a ker je podjetniški sektor toliko uspešnejši, zaposleni na koncu dobijo tudi pomembno višji neto prejemek. In ker so približno takšna razmerja v produktivnosti tudi v drugih sektorjih gospodarstva, se to potem odraža tudi višji povprečni plači na nivoju celotne države, višjih pokojninah ter višji celokupni blaginji Avstrijcev.

Ključ hitrejšega gospodarskega razvoja Slovenije torej ni v najpogosteje izpostavljenih davkih, temveč bi morala razprava segati precej širše. Osredotočiti bi se morali na ukrepe, ki bi dvignili produktivnost, zaslužke v podjetniškem sektorju – kar pa je seveda precej zahtevnejša naloga in najbrž politično tudi manj všečna. Kaj je torej tisto, kar bi dvignilo ustvarjeno dodano vrednost v državi in potem omogočilo višji življenjski standard prebivalstvu ter hitrejše dohitevanje razvitih držav?

Nadaljujte z branjem→

Iranci so ga odpihnili v zrak. Vsem na očeh v realnem času so ga z droni in starimi raketami zbombardirali v dim. Ameriška vojska ni bila sposobna zaščititi nit svojih vojaških baz, svoje lastne vojake so morali evakuirati v komercialne hotele, kaj šele da bi zaščitili države gostiteljice. Štiri desetletja in pol so ameriške administracije arabskim državam v Zalivu prodajale iluzijo zaščite pred (neobstoječo) nevarnostjo iz Irana, da bi lahko tam namestile svoje baze. Nakar se je v nekaj urah ta mit razblinil. Puf.

Američani se v Zaliv ne bodo več vrnili. Vsaj njihova vojska ne. In Arabci bodo morali strateške dogovore skleniti z Iranom in Kitajsko.

No, zdaj se bodo brez ameriške zaščite morali znajti tudi Izraelci.

The war exposed the collapse of American protection

In less than one hour after being hit by the US and Israel, Iran responded with surgical precision, striking 17 American installations across the Middle East.

Successive waves of missiles and drones forced US troops to abandon their bases and scramble for shelter in luxury hotels, which, ironically, quickly became targets themselves.

It has now been 12 straight days of continuous bombardment, with multiple waves every single day and no sign of fatigue.

The strikes are not limited to the bases: they are hammering roads, airports, ports, hotels, and power plants.

Evacuation orders exist on paper, but they are being carried out at a snail’s pace, because security is nonexistent and far too many troops are still trapped under fire.

Almost no one remains at the American bases anymore. Even the refueling aircraft that operated out of Saudi Arabia have been pulled out and relocated to Germany.

The message to the Gulf countries is crystal clear: the US cannot even protect its own bases. You’re on your own.

The sense of invincibility that lasted for decades has been shattered.

Critical radars destroyed, interceptors running on fumes, bases bombed, Iranian missiles still launching, the Strait of Hormuz still closed, and Gulf allies left completely exposed.

All of this is being watched in real time by Asian countries that, until yesterday, were betting everything on American power to contain China.

The red light is flashing bright. 

If the US couldn’t defend the Gulf against Iran… what real chance do they have of protecting anyone against Beijing?

Up until February 28, American protection felt absolute. Today it feels like something else entirely.

The collapse of that decades-long myth of absolute security is the deepest and most lasting indirect effect of this war.