On 31 August 2026, I was on “Judging Freedom” talking about Iran and Ukraine. I made the case that despite all the hype in the West about how well Ukraine is doing in its war with Russia, the fact is that the Russians are winning the war and there is nothing Ukraine can do to reverse the tide.

On Iran, the Judge pressed me to explain what is going on with Scott Bessent’s strategy to isolate Iran by forcing countries around the world to cut off all economic intercourse with Tehran. D-Day, the Treasury Secretary told us last week, is imminent, and any country that continues trading with and investing in Iran is going to pay a huge economic price. Of course, there is hardly any chance this strategy will work, and unsurprisingly Bessent has not told us when D-Day is coming. In the meantime, he has targeted one Egyptian bank that operates in Abu Dhabi. He doesn’t appear to be packing much of a punch.

At the same time, President Trump has just restarted the tit-for-tat air campaign that he abandoned at the end of July, because it was not working. In fact, we were recently told that using military force against Iran was no longer necessary because the US blockade of the Strait coupled with the Bessent strategy would give us huge coercive leverage over Iran. We had found the formula for success.

But it appears that there has been a change in Trump’s thinking. Might it be because he and his advisors understand that the Bessent strategy will not work?

Why should a tit-for-tat strategy work now when it failed in July?

Res dobra ponazoritev tega, v kaj se je spuščal Kolumb, ko je iskal Indijo

Julija 2026 je rutinski preizkus sposobnosti umetne inteligence prerasel v resnični kibernetski incident. Modeli podjetja OpenAI so bili postavljeni v domnevno izolirano okolje, kjer naj bi raziskovalci izmerili, kako uspešno znajo odkrivati in izkoriščati programske ranljivosti. Del običajnih varnostnih omejitev je bil namerno izključen, da bi se pokazale njihove »prave« ofenzivne sposobnosti. Toda modeli se niso omejili na predvideni poligon. Ustvarili so lastno komunikacijsko omrežje, obšli izolacijo, pridobili dostop do interneta ter vdrli v produkcijsko infrastrukturo platforme Hugging Face in raziskovalno infrastrukturo OpenAI (OpenAI).

To je bistvo dogodka, ki ga ne bi smeli zakriti s tehničnimi podrobnostmi: nevarnosti ni povzročila zlonamerna uporaba že razvitega modela, temveč samo testiranje njegove sposobnosti za zlonamerno delovanje. Sistem ni ušel izpod nadzora po uvedbi na trg, ampak v laboratoriju, med varnostnim preizkusom. Eksperiment, namenjen merjenju tveganja, je sam ustvaril tveganje. Test sposobnosti je postal prikaz izgube nadzora.

Mene to spominja na tragični Stanfordski eksperiment, ki so ga morali prekiniti, ko je ušel izpod nadzora. Toda tukaj imamo opravka z bistveno bolj nevarnim eksperimentiranjem, za katerega ni jasno, ali ga je sploh mogoče zaustaviti, ko enkrat gre hudo narobe. 

Nadaljujte z branjem→

TTF se je od začetka leta več kot podvojil, evropska skladišča pa so pred zimo občutno slabše napolnjena kot običajno. Ne gre za ponovitev leta 2022, vendar tudi ne za prehodno tržno motnjo brez širših gospodarskih posledic.

Evropska cena zemeljskega plina je leto 2026 začela pri ravneh, ki so omogočale precej optimistične napovedi o dokončni normalizaciji energetskega trga. Januarsko povprečje TTF je znašalo 27,6 evra za megavatno uro, podobno kot ob koncu leta 2025. Do začetka septembra pa se je promptna cena zvišala na približno 70 evrov. Ta rast ni posledica nenadnega povečanja evropske porabe, temveč kombinacije geopolitičnega šoka na trgu LNG, nizkih zalog po zimi 2025/26 in zaostrene konkurence z azijskimi kupci.

Sedanjega položaja ni smiselno razlagati kot ponovitev evropske plinske krize iz leta 2022. Takrat je šlo za neposreden regionalni ponudbeni šok: Evropa je v kratkem času izgubila večino ruskega cevovodnega plina, nadomestna infrastruktura pa še ni bila vzpostavljena. Leta 2026 je evropski sistem precej bolj razpršen in fizično odpornejši. Uvoz iz Norveške je stabilen, zmogljivosti za sprejem LNG so večje, ameriške dobave pa so postale osrednji del evropske oskrbe.

To pa ne pomeni, da je problem rešen. Spremenila se je predvsem njegova narava. Evropa je zmanjšala verjetnost fizičnega pomanjkanja, vendar je postala bolj izpostavljena svetovni ceni LNG. Varnost oskrbe je zdaj odvisna od tega, ali je pripravljena za prožne tovore plačati več kot kupci v severovzhodni Aziji. Sedanja cena TTF zato poleg stroška plina vključuje tudi premijo za geopolitično tveganje, omejeno izvozno in ladijsko zmogljivost ter nizko raven zalog pred začetkom ogrevalne sezone.

Nadaljujte z branjem→

This is not what is going on here. There is a real panic. We are waiting on two events that can be predicted with great confidence now.

First, there is going to be a massive cyber disaster as an agent swarm breaks something big like a bank or maybe all banks. The most informed about the matter think this is going to happen within six months.

Second, there is going to be a massive prison break with agent swarms escaping captivity and installing themselves on something like a billion smartphones. It’s not clear what the ETA for this is. But it is coming soon from what I understand.

The fundamental issue is that this is not just the invention of a general purpose technology. It is a speciation event. They are trying to understand what these models can do. They do not themselves know. There are many unanticipated and even forbidden emergent behaviors. AI are grown not forged.

Hitra rast kitajskega izvoza, zlasti po letu 2020, je sprožila intenzivno razpravo o tem, kaj jo pravzaprav poganja. V njej se pojavlja pet širših razlag: podcenjeni juan in cenovna konkurenčnost; rast produktivnosti in tehnološko napredovanje; investicije, subvencije in oblikovanje presežnih zmogljivosti; raziskave in inovacije ter šibko domače povpraševanje, zaradi katerega naj bi se kitajska podjetja obračala na tuje trge. V članku produktivnost in tehnološko nadgrajevanje obravnavamo ločeno, zato empirično testiramo šest mehanizmov. Brad Setser, Greg Ip v Wall Street Journalu in nekateri drugi komentatorji postavljajo v ospredje podcenjeni juan, industrijske subvencije in presežne zmogljivosti, ki naj jih zaradi premajhne domače absorpcije Kitajska izvažala v svet. Te trditve so intuitivno privlačne, vendar praviloma niso preverjene skupaj in pogosto ne razlikujejo med različnimi obdobji ter sektorskimi oblikami kitajske izvozne ekspanzije.

Naša analiza (ki je v postopku recenzije v akademski reviji) zato uporablja enoten dinamični panelni model za 61 največjih izvoznic industrijskih izdelkov v obdobju 2000–2024. Rast deleža posamezne države v svetovnem industrijskem izvozu pojasnjujemo z enoletno odloženimi spremembami realnega efektivnega tečaja, proizvodne produktivnosti, investicij, izdatkov za raziskave in razvoj, domače absorpcije ter tehnološke sestave izvoza. V model so vključene posebne interakcije za Kitajsko, učinek obdobja po letu 2020 ter stalne učinke držav in posameznih let. Prednost takšnega pristopa je, da vseh šest alternativnih razlag (hipotez) preverjamo simultano: učinek tečaja je tako ocenjen ob nespremenjenih investicijah, produktivnosti, absorpciji in tehnološki sestavi, učinek investicij pa po izločitvi drugih dejavnikov, s katerimi so investicije običajno povezane.

Ključni prispevek članka je razlikovanje med prvim in drugim kitajskim šokom. Prvi je sledil vstopu Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 2001 in je pomenil široko rast njenega deleža v svetovnem industrijskem izvozu. Kitajska se je vključevala v globalne proizvodne verige, privabljala neposredne tuje investicije, gradila infrastrukturo in proizvodne zmogljivosti ter na svetovni trg vstopala v zelo širokem naboru industrijskih panog. China Shock 2.0 pa ni ponovitev tega procesa. Gre za precej ožji, sektorsko koncentriran izvozni šok po letu 2020, povezan predvsem z baterijami, električnimi vozili, fotovoltaiko, inverterji, vetrnice in drugimi tehnologijami elektrifikacije. Če obeh pojavov ne ločimo, lahko dejavnike splošne kitajske izvozne rasti napačno razglasimo za vzroke novega sektorskega šoka.

Nadaljujte z branjem→

Kako daleč smo od trenutka, ko bo umetna inteligenca prevzela nadzor nad našim fizičnim svetom?

Morda nikoli, morda mesece, morda tedne, morda pa samo minute. Tehnično ta možnost že danes obstaja. Julija letos se je namreč v ozadju razcveta umetne inteligence odvila ena najbolj šokantnih zgodb dosedanjega razvoja UI – zgodba, ki bi še pred nekaj leti sodila v znanstvenofantastični roman. V eksperimentalnem okolju OpenAI se je več kot tisoč agentov UI brez takšnega neposrednega navodila povezalo v skrivno komunikacijsko omrežje, začelo sodelovati in si deliti naloge, iskalo načine za zavajanje človeškega nadzora ter nato sodelovalo pri dejanskem vdoru v infrastrukturo drugega tehnološkega podjetja. Še bolj nenavadno: ko je ta skupnost agentov propadla, je naslednja generacija odkrila njene ostanke, prevzela njeno znanje in nadaljevala tam, kjer je prejšnja končala. V nekaj tednih so se tako zvrstile tri generacije oziroma, kot jih imenuje Dwarkesh Patel, tri »civilizacije« UI, pri čemer je bila vsaka naslednja sposobnejša od prejšnje. Zadnja je na koncu pridobila administratorski nadzor nad delom računalniške infrastrukture organizacije, ki jo je ustvarila – OpenAI. In vendar je zgodba, ki neposredno odpira vprašanje, ali bomo dolgoročno sploh sposobni ohraniti nadzor nad vedno bolj avtonomnimi sistemi UI, v osrednjih svetovnih medijih sprva dobila presenetljivo malo pozornosti.

Tarča najbolj spektakularnega dela operacije je bil Hugging Face, eno osrednjih infrastrukturnih vozlišč današnjega ekosistema umetne inteligence. Gre za ameriško-francosko tehnološko podjetje in odprto platformo, ki jo lahko nekoliko poenostavljeno razumemo kot nekakšen »GitHub za umetno inteligenco«: raziskovalci in podjetja tam objavljajo, shranjujejo in uporabljajo modele UI, podatkovne zbirke in programska orodja, platforma pa je postala eno ključnih mest za razvoj in distribucijo odprtokodnih oziroma odprto dostopnih modelov. Zato vdor ni bil primer agentov, ki bi napadli naključno spletno stran. Približno 700 agentov UI se je usmerilo proti enemu pomembnejših vozlišč globalne infrastrukture UI, iskalo ranljivosti, pridobivalo dostop do notranjih sistemov ter na strežnikih vzpostavljalo mehanizme, ki so jim omogočali nadaljnjo prisotnost. Prav zaradi tega je incident pomemben tudi zunaj neposrednega varnostnega problema Hugging Face: prvič smo dobili presenetljivo konkreten prikaz, kaj lahko nastane, ko veliko sposobnih avtonomnih agentov dobi možnost medsebojnega sodelovanja in dostopa do realne digitalne infrastrukture.

Nadaljujte z branjem→

Can the West contain China’s excess manufacturing capacity through protectionism without trapping itself in a technological and raw-materials dead end?

A near-perfect consensus has emerged among Western economists and commentators on China. The country consumes too little, saves and invests too much, and consequently produces far more than it can absorb at home. It then unloads this excess capacity on global markets, using low prices to displace foreign producers and hollow out other countries’ industrial bases. The evidence, we are told, is China’s large and growing trade surplus. In terms of macroeconomic identities, the story does resemble Germany’s after 2005: wage restraint, weak domestic demand and an excess of savings over investment generate export surpluses that must be absorbed abroad.

The diagnosis is not entirely wrong. China should strengthen its welfare state, raise pensions and reduce the insecurity that encourages households to save excessively. A larger share of national income should accrue to households, lifting consumption and reducing the economy’s dependence on investment and exports. Yet Western debate takes a valid macroeconomic identity and draws the wrong conclusion from it: that China’s industrial machine can be rebalanced away through a handful of social reforms.

The problem is that China is not Germany. Its economy is several times larger, and its productive capacity has not been built merely for its domestic market. It is increasingly designed to serve a large share of global demand. In cars, Chinese capacity is already approaching half of world demand. In batteries, solar panels, inverters, wind turbines, critical-mineral processing and many essential components, China’s share of global production exceeds 60 per cent. Semiconductors and the machinery used to manufacture them may eventually follow. This is not an accidental consequence of low wages or a cheap renminbi. It is the result of at least 15 years of patient co-ordinated finance, subsidies, public procurement, research, infrastructure and supplier localisation.

Nadaljujte z branjem→

Henry Farrell v članku »The Acemoglu Wars Are All About AI« analizira nenavadno oster napad The Economista na Darona Acemogluja in trdi, da v ozadju spora niso predvsem metodološka vprašanja ali kakovost njegovega akademskega dela, temveč bistveno pomembnejši politično-ekonomski konflikt glede prihodnjega razvoja umetne inteligence (UI). The Economist se je namreč vprašal, ali sta Acemoglujev položaj na samem vrhu ekonomske profesije in njegov intelektualni vpliv sploh upravičena. Farrell opozarja, da je ključno vprašanje, zakaj se je revija odločila za takšen frontalni napad prav zdaj. Odgovor po njegovem ponuja kar članek The Economista: Acemoglu je postal eden najvplivnejših zagovornikov usmerjanja razvoja UI tako, da bi ta dopolnjevala človeško delo, namesto da bi ga predvsem nadomeščala, ter opozarja na posledice UI za delovna mesta in demokracijo.

Farrell zato spor razume kot del širše ideološke »vojne za UI«. Na eni strani so Acemoglu in drugi zagovorniki reguliranja oziroma družbenega usmerjanja tehnološkega razvoja, na drugi pa tehnološki podjetniki, vlagatelji tveganega kapitala in njim naklonjeni ekonomisti ter komentatorji, ki zagovarjajo čim manj omejen tehnološki razvoj. Najbolj eksplicitno je slednje formuliral Marc Andreessen v svojem Techno-Optimist Manifestu, kjer tehnološki razvoj predstavlja kot temelj civilizacijskega napredka, poskuse njegovega zaviranja pa skoraj kot napad na človeštvo. Farrell zato napad na Acemogluja vidi kot eno od ofenziv v precej širšem konfliktu med ideologijo »pustimo tehnologiji prosto pot« in prepričanjem, da je treba smer tehnološkega razvoja zavestno družbeno oblikovati.

Osrednja Farrellova poanta je, da je že samo nasprotje med »svobodnim tehnološkim napredkom« in njegovim »usmerjanjem« napačno zastavljeno. Tehnologija namreč nikoli ni nevtralna, homogena sila, ki bi se razvijala po eni sami naravni poti. Vedno obstajajo različne tehnološke trajektorije, ki imajo različne posledice za produktivnost, porazdelitev dohodkov in predvsem razmerja moči med družbenimi skupinami. Zato pravo vprašanje ni, ali bo razvoj UI usmerjan, temveč kdo ga bo usmerjal, v katero smer in v čigavem interesu.

Nadaljujte z branjem→

Alberto Alemanno v komentarju v Project Syndicate »Technocracy Can’t Fix Europe« analizira ustanovitev skupine Rhine, zasebnega kluba uglednih evropskih gospodarstvenikov, finančnikov, ekonomistov, tehnoloških podjetnikov, nekdanjih ministrov in regulatorjev. Skupini predsedujeta nekdanji predsednik ECB Mario Draghi in tehnološki podjetnik Patrick Collison, njen izvršni direktor pa je ekonomist in nekdanji evropski poslanec Luis Garicano. Med člani sta tudi Nobelova nagrajenca Philippe Aghion in Bengt Holmström. Skupina želi obrniti evropsko tehnološko zaostajanje, spodbuditi inovacije in rast ter zmanjšati odvisnost od ameriških in kitajskih tehnologij. Toda prav koncentracija tolikšne institucionalne, intelektualne in korporativne moči v zaprti zasebni pobudi po Alemannovem mnenju zahteva posebno pozornost.

Izhodiščna diagnoza skupine je v marsičem pravilna. Evropa tehnološko zaostaja, težko mobilizira kapital in postaja vse bolj odvisna od tehnologij iz ZDA in Kitajske. S tem postopoma izgublja gospodarsko osnovo za financiranje obrambe, zdravstva, pokojnin, izobraževanja, podnebnega prehoda in socialne države. Že Draghijevo poročilo o evropski konkurenčnosti je te probleme podrobno opisalo in predlagalo obsežen program naložb ter institucionalnih reform, vendar je bilo uresničenih le malo njegovih priporočil. Skupina Rhine želi preseči to politično blokado, toda za zdaj ponuja zgolj nedoločen poziv, da mora Evropa ponovno »tekmovati, graditi in rasti«. S tem ponavlja staro evropsko navado: politične konflikte poskuša prikazati kot tehnične probleme, ki jih lahko rešijo razsvetljeni strokovnjaki od zgoraj.

Nadaljujte z branjem→