Trumpove izjave so seveda kategorično bizarne in sramotne – tako iz vidika njegove preteklosti, iz vidika njegovih sedanjih početij, kot iz vidika vrhunske nesramnosti njegovih izjav. Toda kar je v celotni zgodbi o sporu med papežem Leonom in Trumpom onstran izjemnosti, so odzivi papeža Leona – ta kombinacija njegove ponižnosti, duhovne veličine, humanizma, sočutja in državljanskega poguma. Postal je moj junak. 

Spodnja zgodba je navdihujoča. Zanimivo bo videti, komu bodo sledili desni politiki cerkvene povenience tako v Sloveniji kot v Evropi – svojemu duhovnemu pastirju papežu Leonu ali brezvestnemu in brezvernemu nasilnežu Trumpu?

Donald Trump believed he could score easy political points by calling Pope Leo XIV “an insult to Jesus,” after the spiritual leader once again spoke out in defense of peace, compassion, and human dignity. However, he was challenging a voice rooted not in politics, but in moral authority.

Standing before a solemn gathering at the Vatican, Pope Leo XIV did not respond with anger. Instead, he delivered a powerful and deeply moving message grounded in faith, responsibility, and truth.

“The President of the United States has said that I insult Jesus,” Pope Leo XIV began, his voice calm yet firm. “But let us reflect honestly — what truly insults the teachings of Christ?”

Then, with quiet intensity, he answered:

“You want to know what truly insults Jesus? It is when we turn away from those who suffer, when we close our hearts to the poor, and when we choose power over compassion while others cry out for mercy.”

Nadaljujte z branjem→

Péter Magyar, ki je na volitvah 12. aprila 2026 z zmago stranke Tisza končal šestnajstletno vladavino Viktor Orbán, je v svojem prvem mednarodnem nastopu jasno zarisal meje sodelovanja z Evropsko komisijo. V govoru, ki ga je podkrepil z neposrednim pogovorom s predsednico Komisije Ursulo von der Leyen, je poudaril, da bo nova vlada prednostno poskušala odmrzniti zamrznjena evropska sredstva – približno 35 milijard evrov, vključno s kohezijskimi in sredstvi iz sklada za okrevanje.

Vendar ne za vsako ceno. Namesto 27 »ključnih mejnikov«, ki jih Bruselj zahteva za odpravo zamrznitve sredstev, namerava izpolniti le štiri ključne točke svojega »štiritočkovnega načrta«. Te vključujejo krepitev protikorupcijskih mehanizmov (vključno s pristopom k Evropskemu javnemu tožilstvu), neodvisnost sodstva in preiskovalnih organov, svobodo tiska (z ustavitvijo vladnega financiranja javnih medijev) ter akademsko svobodo. Preostalih 23 zahtev naj bi ostalo »zaščitenih«, kar kaže na strateški kompromis med nujnostjo dostopa do evropskih sredstev in ohranjanjem nacionalne avtonomije.

Nadaljujte z branjem→

Kitajska je marca 2026 sprejela 15. petletni načrt za nacionalni gospodarski in družbeni razvoj (2026–2030). Dokument, ki ga je potrdil Nacionalni ljudski kongres, predstavlja osrednji strateški okvir za razvoj države v naslednjem desetletju. Njegov pomen presega običajno razvojno načrtovanje: gre za načrt, ki naj utrdi temelje za cilj, da Kitajska do leta 2035 v osnovi doseže stopnjo »socialistične modernizacije«.

Če so prejšnji petletni načrti predvsem zasledovali visoko gospodarsko rast, je novi načrt izrazito usmerjen v kakovost rasti, tehnološko avtonomijo in gospodarsko odpornost. Poudarek je na razvoju tako imenovanih novih kakovostnih proizvodnih sil, kar pomeni kombinacijo naprednih tehnologij, digitalizacije, inovacijskega sistema in visoko produktivnih industrij. V praksi to pomeni premik od modela, ki je temeljil na investicijah, nepremičninah in izvozu, k modelu, ki naj ga poganjajo tehnologija, domače povpraševanje in zelena transformacija.

Nadaljujte z branjem→

Kot sem pisal prejšnji teden, zgodba je preprosta – kadar ni mogoče dobiti nafte v zadovoljivih količinah za takojšnji prevzem, bodo spot (tekoče) cene presegle terminske cene nafte (za mesec, dva itd. vnaprej). In ker fizične nafte zmanjkuje, se ta razlika kaže v velikem razponu med obema cenama. Ta razpon znaša med 30 in 40 $/sodček. Na finančnih trgih se dogaja velika manipulacija s terminskimi cenami (kot se je šušljalo v Bessentovem krogu ob začetku vojne proti Iranu), vendar te manipulacije ne morejo skriti tega, da fizičnih količin nafte primanjkuje.

V Perzijskem zalivu je “ujetih” približno 800 ladij, od tega 426 tankerjev s surovo nafto ali derivati, 16 tankerjev z LPG in 19 tankerjev z LNG. Medtem ko je pred začetkom vojne skozi Hormuško ožino dnevno izplulo okrog 130 tankerjev, jih zadnjih 5 tednov izpluje le med 5 in 10. In novi tankerji ne prihajajo noter. To pomeni, da se je ustvaril velik “zračni žepek” v svetovni ponudbi nafte, ki se pomika proti koncu logistične poti – do terminalov v državah uvoznicah. In takrat bodo tudi terminske cene šle v nebo.

Vmes pa bodo države začele z omejevanjem porabe nafte in postopnim sproščanjem naftnih rezerv. Teh je v evropskih državah v najboljšem primeru le za 90 dni, toda v azijskih državah in Avstraliji so strateške rezerve bistveno nižje in te države so 70 do 80 % odvisne prav od nafte iz Zaliva.

In sploh še nismo začeli govoriti o ladjah, ki prevažajo plin, gnojila, žveplo, helij, polimere itd. Ali o ladjah, ki prevažajo hrano v zalivske države. Tam so odstotki svetovne ponudbe oziroma stopnje uvozne odvisnosti bistveno višje kot pri nafti.

Status globalne rezervne valute pomeni, da centralne banke, vlade, podjetja in finančne institucije po svetu hranijo pomemben delež svojih deviznih rezerv v določeni valuti. Danes ima to vlogo predvsem ameriški dolar, ki predstavlja približno polovico svetovnih deviznih rezerv. Ta položaj daje ZDA pomembne gospodarske in geopolitične prednosti ter pomembno vpliva na strukturo svetovnega finančnega sistema.

A. Koristi statusa globalne rezervne valute za ZDA

1. Cenejše zadolževanje države

Ker je ameriški dolar glavna rezervna valuta, je povpraševanje po ameriških državnih obveznicah zelo visoko. Centralne banke po svetu kupujejo obveznice ameriškega ministrstva za finance, saj jih obravnavajo kot varno rezervno naložbo. Posledično so obrestne mere za financiranje ameriškega javnega dolga nižje kot v večini drugih držav. To omogoča ZDA, da financirajo velik javni dolg pod relativno ugodnimi pogoji.

2. Tako imenovani »izjemni privilegij«

Posebna prednost rezervne valute je možnost financiranja uvoza v lastni valuti. Ker je dolar globalno sprejeta valuta, druge države sprejemajo dolarje kot plačilno sredstvo v mednarodni trgovini. ZDA lahko tako svoje uvozne obveznosti poravnavajo v valuti, ki jo same izdajajo prek monetarne politike. Ta privilegij, pogosto označen kot »izjemni privilegij«, je za večino drugih držav nedosegljiv.

3. Globalno povpraševanje po dolarju

Ker je dolar osrednja rezervna valuta, se uporablja v številnih mednarodnih transakcijah, zlasti pri trgovanju z energenti, surovinami in finančnimi instrumenti. Velik del svetovne trgovine, zlasti trgovina z nafto, se obračunava v dolarjih. To ustvarja stalno globalno povpraševanje po ameriški valuti, kar prispeva k relativni stabilnosti dolarja in utrjuje njegovo vlogo v mednarodnem finančnem sistemu.

4. Geopolitična moč

Status rezervne valute daje ZDA pomemben vpliv na globalni finančni sistem. Ker večina mednarodnih transakcij poteka v dolarjih, imajo ameriške institucije velik vpliv na mednarodne finančne tokove. To omogoča uporabo finančnih sankcij kot pomembnega zunanjepolitičnega instrumenta. Dostop do dolarja je za številna gospodarstva ključen, zato omejitev dostopa do dolarnega sistema lahko predstavlja močan pritisk na države, ki so tarča sankcij.

Nadaljujte z branjem→

Simulirana situacija, ki se je dogajala v soboto, ko sta se dve ameriški fregati mora obrniti na zadnje opozorilo Irana

Robert Pape je profesor politologije na univerzi Chicago, specializiran za vojaško strategijo in varnostne zadeve. Je avtor knjige “Our Own Worst Enemies: America and the Age of Violent Populism”.

Pojasnjuje:

• 4-stopenjsko past eskalacije in zakaj so se vse njegove napovedi uresničile
• kako bi lahko Iran in Rusija, če bi nadzorovala 30 % svetovne nafte, sesula svetovno gospodarstvo
• zakaj ubijanje iranskih voditeljev državo dejansko krepi, ne slabi
• zakaj lahko ZDA bombardirajo iranske jedrske objekte, vendar kljub temu ne morejo preprečiti Iranu, da pride do jedrskega orožja
• kakšen je edini dogovor, ki bi lahko preprečil Iranu pridobitev jedrskega orožja, in zakaj se ta dogovor verjetno ne bo zgodil.

Trump’s Deal With Indonesia: Mahan at the Strait of Malacca

Hu Jintao warned China about this moment more than twenty years ago. In 2003, the then Chinese president coined the phrase “Malacca dilemma” to describe a simple, brutal fact: the country’s economic rise depended on foreign oil sailing through a narrow strait that other powers could, in a crisis, choose to close. Most of China’s imported crude and gas still squeezes through that same bottleneck between Indonesia, Malaysia and Singapore. The US  has just moved to wire that vulnerability, and it is no accident this is happening on Donald Trump’s watch.

Washington’s new Major Defense Cooperation Partnership with Indonesia is being sold in the usual diplomatic euphemisms: capacity building, maritime security, joint training. Strip away the boilerplate and you see something far sharper. The agreement’s focus on maritime domain awareness, subsurface and autonomous systems, and special forces training is about giving Indonesia and by extension the U.S. and its allies, a far richer picture of everything that moves between the Indian Ocean and the South China Sea, and greater ability to shape it in a crisis. As with Trump’s broader Indo‑Pacific posture, this is one more move to reassert the US as the pre‑eminent maritime power of the age, and to ensure China feels that reality every time a tanker clears the Strait.

Nadaljujte z branjem→