Preberite, kajti boljše definicije ne boste našli.

Let me explain what winning means here.

The US-Israeli war of aggression was defeated soundly by Iran in March. It was proven beyond reasonable doubt that the US does not have the military means to disarm Iran.

The protracted war of the sieges that has been underway since is about 1 thing and 1 thing alone: will the US accept Iranian authority to control Hormuz?

That is the Iranian ask that the US cannot give; not unless the costs of doing so become prohibitive.

The reason the US cannot give that — why it cannot ‘walk away’ — is that it is tantamount to turning the Persian Gulf into an Iranian lake, as @vali_nasr put it. In effect, Iran would become the regional hegemon of the gulf and a world power in control of half the world’s oil.

This is the Hormuz Question. This is the dispute. Everything else can be negotiated. The war must go on until this fundamental dispute is resolved one way or another. Either Iran must give up this ask and accept free transit, or it must coerce the US into capituation.

Nadaljujte z branjem→

Nemčija in Francija predlagata bistveno razširitev pristojnosti Evropske komisije pri omejevanju dostopa do evropskega trga. Kot poroča Euronews v članku »Germany and France agree new trade tool to counter China«, sta Emmanuel Macron in Friedrich Merz predsednici Komisije Ursuli von der Leyen poslala skupno pismo s predlogom novih trgovinskih instrumentov in spremljajočim dokumentom o svetovnih gospodarskih neravnotežjih. Pobudo utemeljujeta z nevarnostjo obsežnega industrijskega šoka, ki ogroža avtomobilsko, kemično, farmacevtsko in letalsko industrijo ter proizvodnjo industrijskih strojev. V ozadju je predvsem odnos s Kitajsko, ki ga Bruselj označuje za nevzdržnega: po oceni, navedeni v članku, je trgovinski primanjkljaj EU s Kitajsko leta 2025 dosegal približno milijardo evrov na dan.

Osrednja novost bi bil instrument za hiter odziv na ravnanje tretjih držav, ki s političnimi ali gospodarskimi ukrepi povzročajo resna in sistematična izkrivljanja evropskega trga. Komisija bi lahko omejila dostop do enotnega trga, ki ga Berlin in Pariz razumeta kot glavni evropski pogajalski vzvod. Predlagani način odločanja bi precej olajšal ukrepanje: ukrep bi se aktiviral, razen če bi mu nasprotovala kvalificirana večina držav članic. Komisiji torej ne bi bilo treba najprej zbrati takšne večine za podporo ukrepu. Instrument bi formalno veljal za vse države ter zajemal različne oblike izkrivljanja konkurence, od subvencij do manipuliranja z valutnim tečajem, njegov obseg pa bi lahko segal od posameznih proizvodov do celotnih sektorjev.

Nadaljujte z branjem→

Promet skozi Hormuško ožino se povečuje. Toda nove informacije odpirajo vprašanje, ali tankerji prehajajo zaradi ameriške vojaške zaščite, dogovorov z Iranom ali kombinacije obojega. Če nekateri izvozniki Teheranu plačujejo za prehod, je lahko obnova naftnih tokov tudi vir iranskih prihodkov — in nevarno zavajajoč signal, da se energetska kriza umirja.

Več nafte na svetovnem trgu je dobra novica za kupce. Ni pa nujno dokaz, da je Washington zlomil iranski pritisk na Hormuško ožino. V prispevku, objavljenem 4. oktobra 2026, Trita Parsi ponuja drugačno razlago: del povečanega prometa naj bi bil rezultat dogovorov med Iranom in nekaterimi državami Sveta za sodelovanje v Zalivu. Parsi piše, da je o teh dogovorih slišal neposredno od iranskih sogovornikov, ki trdijo, da nafta odhaja predvsem zato, ker Iran to dovoljuje. To je pomembna nova navedba, vendar še vedno navedba ene strani konflikta, ne pa objektivno dejstvo.

Nadaljujte z branjem→

Motiviran z izjavami nemškega kanclerja Merza v Kijevu sem umetni inteligenci zastavil vprašanje: Ali lahko Rusija dlje zdrži nadaljevanje vojne v Ukrajini, kot ga lahko države EU financirajo? Naročil sem, naj upošteva objektivna dejstva in statistične podatke, stanje na boljišču, ekonomsko in vojaško situacijo v Rusiji, Ukrajini in državah EU ter kompleksno strukturo odločanja v EU. Spodaj je analitični odgovor UI.

Če primerjavo postavimo na dejansko pripravljenost za mobilizacijo virov, ima Rusija močnejši položaj, kot ga pokaže primerjava z velikostjo evropskega gospodarstva. V vojni izčrpavanja ne odloča celoten potencialni BDP podpornikov, temveč sredstva, ki jih njihove vlade dejansko odobrijo, pravočasno izplačajo in pretvorijo v uporabno vojaško moč. Večji evropski BDP zato ni zadosten odgovor na vprašanje, kdo lahko zdrži dlje. Rusija razporeja sredstva neposredno za lastno vojno, Ukrajina pa mora svoje omejene vire dopolnjevati s pomočjo politično raznolike koalicije. Moja ocena je, da ta razlika Rusiji daje prednost pri vzdržljivosti: ob nadaljevanju sedanjega načina evropskega odločanja je verjetnejše, da bo podpora zaostajala za ukrajinskimi potrebami, kot da bo Rusija v naslednjih dveh ali treh letih zaradi pomanjkanja financ prisiljena končati vojno. To je pogojna strateška presoja, ne ugotovitev, da je evropsko prenehanje pomoči že odločeno.

Nadaljujte z branjem→

Kitajska je preplavila ameriški trg s poceni izdelki, uničila milijone industrijskih delovnih mest in za seboj pustila opustošene skupnosti, revščino ter politično radikalizacijo. Tako se glasi zgodba o prvem »kitajskem šoku«, ki je iz akademskih člankov prešla v politične govore in postala eno glavnih opravičil za trgovinsko vojno s Kitajsko. Toda kaj, če so njeni najbolj odmevni sklepi posledica pomanjkljive ekonometrije? Joseph Francis z Univerze v Birminghamu v še povsem svežem članku Whimsy and Fragility in the “China Shock” Narrative, objavljenem septembra 2026 v reviji Econ Journal Watch, dokazuje, da po metodoloških popravkih ostane precej manj od zgodbe, ki je pomagala preoblikovati ameriško ekonomsko politiko. Ostane negativen učinek na industrijsko zaposlenost v bolj izpostavljenih območjih, močno pa oslabi dokazna podlaga za širšo pripoved o njihovem gospodarskem in družbenem zlomu.

Francis polemizira z vplivno raziskavo Davida Autorja, Davida Dorna in Gordona Hansona The China Syndrome: Local Labor Market Effects of Import Competition in the United States iz leta 2013. Ta raziskava je najprej šokirala ekonomiste na področju zunanje trgovine, nato pa je njena poanta o “negativnem kitajskem šoku” postala splošmo pripoznana in postala izhodišče za kasnejše ameriške in zdaj tudi evropske trgovinske in industrijske politike.

Nadaljujte z branjem→

Keynes je zame največji ekonomist 20. stoletja, ker je premogel nekaj, kar je v ekonomiji precej redkejše od tehnične spretnosti: neodvisno presojo in pogum, da ji sledi. Ni sprejel, da milijoni brezposelnih dokazujejo potrebo po še več potrpežljivosti, če jih teorija ni znala pojasniti. Zahteval je boljšo teorijo in učinkovitejšo politiko. Njegovo neideološkost razumem prav v tem pomenu. Imel je jasne vrednote in predstavo o dobri družbi, vendar svojih ukrepov ni spreminjal v predmete vere. Trg, država, javna poraba, varčevanje in denarna politika so bili sredstva, katerih primernost je določal problem. Ekonomist mora biti sposoben priporočiti večjo porabo, kadar je povpraševanja premalo, in njeno omejevanje, kadar gospodarstvo dosega meje zmogljivosti. Če tega ne zmore, njegove presoje ne vodi analiza. Vodi jo pripadnost.

Robert Skidelsky v biografiji John Maynard Keynes: Economist, Philosopher, Statesman pokaže, kako je prav ta neodvisnost usmerjala Keynesov intelektualni razvoj. Keynes ni začel z izdelanim načrtom preureditve kapitalizma. Do svojih prelomnih ugotovitev je prišel ob soočenju z neuspehi obstoječe politike. Množična brezposelnost, propadanje podjetij in uničevanje proizvodnih zmogljivosti so bili zanj problemi, ki jih je treba rešiti. Ni sprejel, da mora družba nemočno prenašati katastrofe, za katere je ekonomska stroka trdila, da se bodo sčasoma popravile same. Ko so se dejstva razšla s teorijo, je zahteval popravek teorije. Prav v tem je bila njegova revolucionarnost.

Nadaljujte z branjem→

Čudeži se dogajajo. In tudi izraelski mesarji so sposobni goloročno onesposobiti oboroženega kopilota in obrniti navpično krivuljo leta letala, ki je padlo za okoli 4.300 metrov v vsega 29 do 37 sekundah, ker so se tega naučili iz gledanja televizijske serije.