Zakaj propadejo imperiji, ki se na vrhuncu zdijo nepremagljivi? Jih uničijo zunanji sovražniki, vojaška prenapetost, notranja dekadenca, fiskalna izčrpanost ali izguba tehnološke prednosti? Peter Heather in John Rapley v knjigi Why Empires Fall: Rome, America and the Future of the West pokažeta, da propada praviloma ne povzroči en sam dejavnik. Imperij oslabi, ko z gospodarskim povezovanjem nehote okrepi svojo periferijo, obenem pa zaradi notranjih delitev, naraščajočih stroškov in institucionalne togosti izgublja sposobnost prilagajanja novemu razmerju moči. Zgodovinska vzporednica z današnjimi ZDA je očitna: ameriškega imperija ne spodkopava samo Kitajska, temveč širši vzpon Rusije, Irana in držav BRICS, ki gradijo gospodarske, finančne in politične alternative zahodni ureditvi.

Rimska moč je na vrhuncu temeljila na izjemni razvojni asimetriji med bogatim sredozemskim jedrom in manj razvitimi območji severne ter vzhodne Evrope. Imperij je nadzoroval najproduktivnejša ozemlja, najpomembnejša mesta, trgovske poti in praktično vso tedaj razpoložljivo tehnologijo upravljanja velike države. Podobno so ZDA po letu 1945 obvladovale nesorazmeren delež svetovne industrijske proizvodnje, finančnega kapitala, tehnološkega razvoja in vojaške moči. Njihova moč ni temeljila samo na vojski, temveč tudi na dolarju, ameriških finančnih trgih, tehnoloških standardih, mednarodnih institucijah in kulturnem vplivu.

Toda rimska širitev je postopoma spreminjala lastno periferijo. Trgovanje z imperijem je obmejnim ljudstvom prinašalo denar, orožje, tehnologijo in dostop do rimskega povpraševanja. Rim je germanske vojake vključeval v svojo vojsko, njihove voditelje pa v sistem subvencij, pogodb in političnih zavezništev. Stiki z Rimom so spodbudili nastanek večjih plemenskih zvez in učinkovitejših vojaških organizacij. Podobno je ameriška globalizacija po letu 1980 omogočila prenos zahodnega kapitala, industrijske proizvodnje, menedžerskega znanja in tehnologije v Azijo, predvsem na Kitajsko. Periferija se ni razvijala v izolaciji, ampak s pomočjo virov, trgov in tehnologij samega imperialnega središča.

Nadaljujte z branjem→

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v govoru o stanju v Uniji pred dvema dnevoma opozorila, da je EU leta 2025 v blagovni menjavi s Kitajsko ustvarila kar milijardo evrov primanjkljaja na dan ter napovedala uporabo vseh razpoložljivih instrumentov za »uravnoteženje« gospodarskih odnosov. Naraščajoči primanjkljaj je označila za nevzdržen in ga povezala z »drugim kitajskim šokom« oziroma evropsko deindustrializacijo. Toda analiza Why Has the China–EU Trade Imbalance Widened?, ki sta jo pripravila Wang Jiankun in Guo Kai iz inštituta China Finance 40 Forum (CF40), pokaže, da je običajna bruseljska razlaga problema preveč poenostavljena.

Blagovni primanjkljaj EU s Kitajsko se je povečal s 165 milijard evrov leta 2019 na 312,2 milijarde leta 2024 in 359,3 milijarde evrov leta 2025. Kitajski izvoz v EU je lani dosegel 558,8 milijarde evrov oziroma 54 % več kot leta 2019, medtem ko je evropski izvoz na Kitajsko po vrhu leta 2022 tri leta zapored upadal in leta 2025 znašal 199,5 milijarde evrov. Delež Kitajske v celotnem uvozu EU iz tretjih držav se je zato med letoma 2019 in 2025 povečal z 18,7 na 22,2 %, delež Kitajske v izvozu EU pa se je zmanjšal z 10,5 na 7,5 %. Kljub temu EU še vedno ustvarja presežek v skupni trgovinski in tekoči bilanci, zato ne gre za splošno evropsko zunanje neravnotežje, temveč za specifično spremembo bilateralne trgovinske strukture.

Avtorja preverjata štiri prevladujoče razlage: da kitajska industrijska politika ustvarja presežne zmogljivosti, da se kitajski proizvodi zaradi ameriških carin preusmerjajo v Evropo, da šibek juan kitajskim podjetjem zagotavlja umetno cenovno prednost in da šibko domače povpraševanje na Kitajskem zmanjšuje evropski izvoz. Podrobni sektorski podatki ne potrjujejo nobene od teh razlag kot glavnega vzroka. Rast kitajskega izvoza v EU ni bila splošna, temveč izrazito koncentrirana v nekaj panogah, gibanje cen in količin pa ne kaže na sistematično prodajo po vedno nižjih cenah.

Nadaljujte z branjem→

Odlično nizanje dejstev in nato štirje ubijalski odstavki na koncu glede tega, kako je Evropa prostovoljno dala glavo v zanko in jo še naprej zateguje.

There is a lack of diesel in the global markets. It is the most important fuel as it is used most land transport services, all agricultural machinery and lots of independent power sources.

The reasons for the lack of fuel are obvious:

For more than a year the U.S. has provided targeting data to Ukraine to damage or destroy Russian refineries:

Ukraine hit Russian energy sites with US help (archived) – FT, Oct 2 2025

The US has for months been helping Ukraine mount long-range strikes on Russian energy facilities, in what officials say is a co-ordinated effort to weaken Vladimir Putin’s economy and force him to the negotiating table.

American intelligence shared with Kyiv has enabled strikes on important Russian energy assets including oil refineries far beyond the frontline, according to multiple Ukrainian and US officials familiar with the campaign.

The previously unreported support has intensified since midsummer and has been crucial in helping Ukraine carry out attacks that Joe Biden’s White House discouraged. Kyiv’s strikes have driven up energy prices in Russia and prompted Moscow to cut diesel exports and import fuel.

Russia’s prohibition of diesel export continues to this day.

Nadaljujte z branjem→

Nekdanji francoski premier in predsedniški kandidat Gabriel Attal predlaga oblikovanje »Združenih držav Evrope«. Po njegovem bi se morale države, ki želijo tesnejše povezovanje, hitreje integrirati na področjih gospodarstva, regulacije, trgov dela in kapitalskih trgov, uvesti skupno zadolževanje ter spodbujati čezmejno združevanje podjetij. Tako naj bi Evropa postala dovolj velika in močna, da bi lahko konkurirala ZDA in Kitajski ter se izognila usodi ameriške »51. zvezne države« ali »24. kitajske province«.

Arnaud Bertrand odgovarja, da Evropejci enak argument poslušajo že desetletja: posamezne evropske države naj bi bile premajhne za tekmovanje z velikimi silami, zato naj bi večja politična integracija samodejno prinesla večjo gospodarsko in geopolitično moč. Na papirju se zdi logika prepričljiva – če želiš tekmovati z velikani, moraš tudi sam postati velikan. Toda dejanski razvoj Evropske unije je bil po njegovem ravno nasproten.

In podatki ne potrjujejo te željene hipoteze. Leta 1992, ko je bila podpisana Maastrichtska pogodba, so današnje članice EU ustvarile približno 28,8 % svetovnega BDP – več kot ZDA in Kitajska skupaj. Danes evropski delež znaša le še okoli 17 %. Medtem ko sta ZDA svoj delež ohranili oziroma povečali, Kitajska pa ga je skokovito razširila, je Evropa v treh desetletjih izgubila približno 40 % svoje relativne gospodarske teže. Bertrand zato, podobno kot jaz, sklepa, da je obdobje vedno globljega evropskega povezovanja sovpadalo z vedno manjšo gospodarsko relevantnostjo Evrope.

Nadaljujte z branjem→

Če gledamo sedanji ekonomski potencial in bodoči ekonomski potencial, je svet nedvomno enopolaren – dominira ga Kitajska. Seveda pa je pot od gospodarske dominance do politične zelo dolga.

Analize in podatki glede neto fiskalnih učinkov migracij postajajo vse bolj dostopni. In kot kaže spodnja analiza, vsi kažejo v isto smer: neto javnofinančni učinek priseljevanja je odločilno odvisen od strukture priseljencev: njihove izobrazbe, zaposljivosti, starosti ob prihodu, države izvora in razloga za priselitev. Priseljenci, ki pridejo zaradi dela, zlasti iz drugih evropskih in razvitih držav, so praviloma javnofinančno ugodni, saj v državo vstopijo v delovno aktivni dobi, začnejo hitro plačevati davke in prispevke, država pa ni financirala njihovega otroštva in izobraževanja. Nasprotno je fiskalni učinek praviloma negativen pri skupinah z nizko stopnjo zaposlenosti, nižjimi dohodki in večjo odvisnostjo od socialnih transferjev, zlasti kadar gre za azilno ali družinsko priseljevanje.

Pomembno vlogo ima tudi dolžina bivanja. Za državo gostiteljico so fiskalno najugodnejši delovni migranti, ki pridejo v najbolj produktivnih letih in se po določenem času vrnejo v matično državo: v času bivanja plačujejo davke in prispevke, ne ustvarijo pa celotnih stroškov izobraževanja, zdravstva in pokojnin v svojem življenjskem ciklu. Presenetljivo je zato lahko druga generacija fiskalno dražja od prve. Otroci priseljencev potrebujejo javno financirano varstvo in šolanje, praviloma ostanejo v državi vse življenje ter pozneje uporabljajo tudi zdravstveni in pokojninski sistem, medtem ko se del prve generacije pred starostjo vrne domov.

Ključna ugotovitev je, da razprava ne bi smela potekati preprosto za ali proti priseljevanju, temveč predvsem o njegovi sestavi in načinu upravljanja. Po prikazanih podatkih so za javne finance najugodnejši delovni migranti iz bogatejših evropskih in drugih razvitih držav – predvsem iz Nemčije, Združenega kraljestva, ZDA, Kanade in Avstralije – ter visoko usposobljeni migranti iz držav, kot sta Indija in Kitajska. Ti praviloma prihajajo zaradi zaposlitve, imajo višjo stopnjo delovne aktivnosti in nadpovprečne dohodke ter zato plačajo več davkov in prispevkov, kot prejmejo javnih storitev in transferjev. Najmanj ugoden neto javnofinančni učinek imajo migranti iz Sirije, Somalije, Iraka, Afganistana in Libanona ter širše iz držav Bližnjega vzhoda, severne Afrike, Pakistana in Turčije, zlasti kadar pridejo kot begunci ali zaradi združevanja družin. Njihovega slabšega rezultata ni mogoče pripisati zgolj izvoru, temveč kombinaciji nižje izobrazbe in zaposlenosti, večjih družin, dolgotrajnih azilnih postopkov, omejenega dostopa do dela ter večje uporabe socialnih transferjev.

Gospodarsko in fiskalno uspešna migracijska politika mora zato po švicarskem zgledu prednostno privabljati zaposljive ljudi z znanji, ki jih gospodarstvo potrebuje ter jim omogočiti čim hitrejšo vključitev na trg dela.

Nadaljujte z branjem→

Ghalibafovo pravilo oziroma kako je Ghalibaf ameriške politike in ekonomiste poslal nazaj v šolske klopi

Ena od presenetljivih značilnosti sedanje vojne je izrazita asimetrija v načinu, kako obe strani komunicirata z domačo in svetovno javnostjo. Medtem ko se ameriški predsednik Donald Trump večinoma zanaša na kratke slogane, osebne diskvalifikacije, grožnje in vedno nove napovedi skorajšnje zmage, Iran uporablja precej bolj premišljeno in pogosto večplastno strateško komunikacijo. Del te komunikacije so postale že skoraj legendarne videoanimacije z lego kockami, s katerimi Iran na preprost, vizualno učinkovit in ironičen način ponazarja vojaške operacije, tehnološke zmogljivosti ter ranljivost nasprotnika. Na drugi ravni je komunikacija predsednika iranskega parlamenta Mohameda Bakerja Ghalibafa izrazito intelektualna, saj uporablja zgodovinske reference, strateške koncepte in celo strokovni jezik makroekonomije. Zadnji primer je njegova dopolnitev Taylorjeve enačbe, s katero je želel pokazati, kako nemočne so ZDA pred ponudbenim šokom, katerega intenzivnost lahko Iran z odpiranjem ali zapiranjem energetskih poti poljubno »privija«.

Taylorjevo pravilo je eno najbolj znanih pravil monetarne politike. Ameriški ekonomist John Taylor ga je oblikoval kot preprost napotek, kako naj centralna banka določa ključno obrestno mero glede na inflacijo in stanje gospodarstva. Če je inflacija nad ciljem centralne banke ali če gospodarstvo proizvaja več od svojega dolgoročno vzdržnega potenciala, naj centralna banka obrestno mero zviša. Če je inflacija prenizka in gospodarstvo deluje pod svojimi zmogljivostmi, naj jo zniža. Pravilo ni avtomatičen recept, temveč referenčna točka, s katero je mogoče presojati, ali je denarna politika preveč ohlapna ali preveč restriktivna. Federal Reserve Bank of Atlanta ima celo posebno orodje za izračun obrestne mere po izvirnih in prilagojenih različicah Taylorjevega pravila.

V nekoliko poenostavljeni obliki se pravilo zapiše takole:

Pri tem je ii nominalna obrestna mera centralne banke, r* dolgoročna ravnotežna realna obrestna mera, π* inflacijski cilj, (π−π*) odstopanje dejanske inflacije od cilja, (y−y*) pa proizvodna vrzel oziroma razlika med dejanskim in potencialnim obsegom proizvodnje. Ko se inflacija poveča za eno odstotno točko, naj bi se nominalna obrestna mera povečala za več kot eno odstotno točko. S tem se zviša tudi realna obrestna mera, kar zavira zadolževanje in povpraševanje ter postopoma zmanjšuje inflacijske pritiske. To je bistvo tako imenovanega Taylorjevega načela.

Predsednik iranskega parlamenta Mohamed Baker Ghalibaf je to pravilo satirično dopolnil z dvema členoma:

Kratica SOH pomeni Strait of Hormuz, Hormuško ožino, BEM pa Bab el-Mandeb, drugo ključno pomorsko ozko grlo pri vhodu v Rdeče morje. Ghalibafova dodatna člena ponazarjata geopolitično premijo, ki nastane, kadar sta prevoz nafte in utekočinjenega zemeljskega plina skozi ti dve ožini motena ali ogrožena. Ker je zapis politična metafora in ne natančno opredeljen ekonometrični model, je treba izraza (SOH−SOH*) in (BEM-BEM*) razumeti kot odstopanje trenutne stopnje motenj oziroma geopolitičnega tveganja od normalnega stanja. Pozitivna koeficienta α in β pa pomenita: večja ko je motnja, višja je premija za geopolitično tveganje in večji je pritisk na cene energije, inflacijo in posledično tudi na obrestne mere.

Ghalibafovo sporočilo je zato precej globlje od običajnega norčevanja iz ameriške centralne banke. Fed lahko z zvišanjem obrestne mere zmanjša ameriško povpraševanje, ne more pa povečati fizične ponudbe nafte, popraviti poškodovane energetske infrastrukture ali odpreti blokiranih pomorskih poti. Njegov stavek, da »z 25 bazičnimi točkami ni mogoče odpreti ozkega grla«, pomeni prav to: zvišanje obrestne mere za 0,25 odstotne točke ne more ustvariti niti enega dodatnega soda nafte. Pri inflaciji, ki izvira iz fizičnega pomanjkanja energentov, lahko centralna banka preprečuje predvsem prenos podražitev v plače, druge cene in inflacijska pričakovanja. Primarnega ponudbenega šoka pa ne more odpraviti. Takšna politika lahko zato zniža inflacijo predvsem tako, da dodatno oslabi gospodarstvo.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež,

Pred dnevi je Jože na blogu objavil članek o strukturi relativno visoke rasti BDP v letošnjem prvem polletju z naslovom Kaj poganja slovensko rast: Posli oplemenitenja v farmaciji ali keynesianizem? V tekstu je posebej izpostavil dilemo glede vpliva mednarodne menjave pri izračunu rasti BDP po izdatkovni metodi, vseeno pa je v zaključkih upošteval uradni prikaz SURS-a. V njem je prispevek domače potrošnje zelo visok, saldo mednarodne menjave pa zaradi učinka višje rasti uvoza, negativen.

Gre za dileme glede prikaza strukture rasti BDP, ki ima v majhnih ekonomijah lahko zelo velik vpliv. V ZDA ali na Kitajskem, pa tudi v Nemčiji, kjer je njihova blagovna menjava s tujino glede na višino BDP precej nižja, je ta učinek bistveno manj pomemben. V čem je težava?

Prikaz posamezne vrste potrošnje v strukturi BDP namreč zajema tudi uvozno komponento, torej dodano vrednost domače proizvodnje ter uvoženo blago in storitve. Ta uvoz se potem na koncu izračuna odšteje v skupni številki in to praviloma od izvoza in tako dobimo saldo blagovne menjave. Za izračun dejanskih učinkov k rasti BDP bi morali uvozno  komponento (delež uvoženega blaga in storitev) odšteti pri vsaki posamezni potrošnji in s tem dobili njen dejanski prispevek. Ker tako opredeljeno višino uvoza lahko samo ocenimo, SURS tega v skladu z mednarodno metodologijo ne dela, temveč uvoz odšteje v eni postavki in tako prikaže praviloma višje prispevke domače potrošnje (če so pozitivni).

Nadaljujte z branjem→