Nemško ponesrečeno zapiranje jedrskih elektrarn in posledično povečanje izpustov CO2

Nemška vlada je po nesreči jedrskega reaktorja v japonski Fukushimi v afektu sklenila, da postopno v 10 letih (do 2022) zapre vse jedrske elektrarne. Kljub temu, da je Nemčija med vsemi EU državami najbolj napredna glede deleža energije, pridobljene iz obnovljivih virov, jo je odločitev o zaprtju jedrskih elektrarn odmaknila od podnebnih ciljev glede razogljičenja. Energijo iz zaprtih jedrskih elektrarn je namreč zamenjala energija iz kurjenja “umazanih” ogljičnih virov premoga in plina.

Tovrstnih strateških odločitev z zelo dolgoročnimi posledicami se pač ne sprejema v afektu. Problem je, ker bi za nadomestitev izpada jedrske energije morali inštalirati še za 5-kratnik obstoječih kapacitet (fotovoltaike, vetrnih elektrarn). To pa bi hkrati zahtevalo ogromna finančna sredstva, najrej v nove kapacitete, nato v omrežje in hkrati še v shranjevalnike energije (baterije). Ta račun je bržkone mnogo previsok.

According to a study from the U.S. non-profit National Bureau of Economic Research, Germany is paying dearly for this nuclear phase-out–with human lives.

The study looked at electricity generation data between 2011 and 2017 to assess the costs and benefits of the nuclear phase-out, which was triggered by the Fukushima disaster in 2011 and which to this day enjoys the support of all parliamentary powers in Europe’s largest economy. It just so happens that some costs may be higher than anticipated.

The shutting down of nuclear plants naturally requires the replacement of this capacity with something else. Despite its reputation as a leader in solar and wind, Germany has had to resort to more natural gas-powered generation and, quite importantly, more coal generation. As of mid-2019, coal accounted for almost 30 percent of Germany’s energy mix, with nuclear at 13.1 percent and gas at 9.3 percent.

The authors of the NBER study have calculated that “the social cost of the phase-out to German producers and consumers is $12 billion per year (2017 USD). The vast majority of these costs fall on consumers.” 

Nadaljujte z branjem

Lekcije avstralskih požarov: Napovedi klimatskih modelov so bile pravilne

Še nekaj za klimatološke skeptike, katerih kredibilnost izginja v dimu požarov. The Economist:

As a result, the lessons from Australia’s tragedy are important. One is that climate change is making infernos more likely. It is true that forest fires are a long-standing part of some territories’ ecology. But as the world gets hotter and drier, their incidence and severity are rising. In 2019 Australia’s mean temperature was the highest since records began in 1910, 1.5°C above the long-run average. The amount of rainfall, meanwhile, was 40% below the long-term average and at the lowest level since 1900. For at least a decade climate models, sometimes derided by sceptics, have accurately predicted worsening droughts and infernos in Australia.

Nadaljujte z branjem

Paradoksi globalizacije (1): Zahodni pohlep, ki je uničil srednji razred

V četrtek smo na Ekonomski fakulteti gostili Branka Milanovića, pionirja na področju raziskovanja neenakosti v svetu, in to v času, ko to še ni bilo popularno. Milanović je po številnih objavljenih knjigah s tega področja zaslovel predvsem z enim grafom, s t.i. krivuljo slona, ki mu je nato prinesel vsesplošno slavo. Ko je namreč dohodke večine prebivalcev sveta razvrstil po centilih in v graf vključil rast dohodka vsakega izmed teh centilov v obdobju 1988-2008, je dobil zanimivo sinusoido, v kateri so nekateri videli podobo slona.

Slika 1: Elephant curve: Distribucija dohodkov v času globalizacije (1988-2008)

Vir: Branko Milanović

Nadaljujte z branjem

American Factory in prihodnost Gorenja: Za brutalni kitajski kapitalizem potrebuješ ponižno kitajsko delovno silo ali pa robote

Če dokumentarec American Factory pogledate do konca, pridete do krutega spoznanja, ko kitajski lastniki neubogljive zahodne delavce nadomestijo z avtomatiziranimi linijami. To preprosto pomeni, da za takšen brutalni kitajski kapitalizem zgodnjekapitalističnega tipa (takšnega iz prve polovice 19. stoletja) potrebuješ ponižno kitajsko delovno silo ali pa robote. Takšnega brutalnega kitajskega kapitalizma ne moreš izvajati v demokraciji. Ljudje v demokraciji se uprejo (spomnite se krvavih delavskih uporov v Angliji in ZDA v obdobju 1820-1870) in nato postopnega uveljavljanja delavskih pravic ter evolucije v smeri socialne države.

(Nasploh pa to odpira staro resnico, da za kapitalizem ne potrebuješ demokracije (svobode). Dovolj je ozek krog lastnikov kapitala in množica brezpravne delovne sile. Kapitalizem in demokracija sta si v nasprotju. Združljiva sta le pod določenimi specifičnimi pogoji, ko država poseže v pravice lastnikov kapitala in z regulacijo zaščiti delavce)

Ergo, izvoz kitajskega političnega kapitalizma na Zahod je mogoč, vendar ga bodo kitajski lastniki izvajali z roboti. Tudi v Gorenju. Vprašanje je le, koliko delovnih mest bo v tem procesu propadlo preden pridejo kitajski lastniki, ali po tem.

Weekend reading

American Factory: Nova prihodnost Gorenja?

V povezavi z včerajšnjo debato z Brankom Milanovićem o prihodnosti kapitalizma in možnosti “izvoza” kitajskega političnega kapitalizma: Netflix je lani objavil odličen dokumentarec “American Factory”, na katerega me je opozoril Marcel Štefančič Jr., o tem, kaj se zgodi, če kitajski lastniki kupijo ameriško (propadlo) industrijsko podjetje. Se kitajski lastniki prilagodijo socialnim in kulturnim normam v gostujoči (razviti socialni demokraciji) ali poskušajo svoje vzorce, delovne in socialne norme prenesti v novo okolje in na druge standarde navajeno delovno silo?

Kot vidite, volk lahko dlako menja, svoje nravi pa nikoli. V tem filmu lahko vidite prihodnost Gorenja. Socializma (po zahodnih standardih) ne bo več, dobrodošel kitajski kapitalizem zgodnjega 19. stoletja?

%d bloggers like this: