Drago Babič

V prejšnjih prispevkih (aprila in junija) sem na tem blogu objavil članka, ki govorita o napakah evropske energetske politike in kakšna naj bi bila primerna energetska politika Evropske Unije (tukaj in tukaj). Opozoril sem, da bo morala Evropska unija, če želi zagotoviti zanesljivo razogljičenje energetike in industrije, bistveno povečati vlogo jedrske energije. Toda razprava v Evropi je še vedno osredotočena predvsem na gradnjo novih elektrarn, precej manj pa na vprašanje, kako dolgoročno zagotoviti celoten gorivni cikel, učinkovito ravnanje z izrabljenim gorivom in ekonomsko vzdržnost celotnega sistema. Prav na teh področjih je Rusija danes tehnološko najdlje. Namen tega prispevka je pokazati, kako daleč je Rusija razvila koncept zaprtega jedrskega gorivnega cikla ter kakšne bi bile tehnične, ekonomske in razvojne implikacije podobnega pristopa za Evropsko unijo. Šele takšna primerjava nam omogoča realno presojo, ali evropska jedrska strategija odgovarja na izzive prihodnjih desetletij.

Članek obravnava naslednja vprašanja:

1. kako daleč je Rusija pri razvoju naprednih jedrskih tehnologij;
2. zakaj je zaprt gorivni cikel tehnološko in ekonomsko pomemben;
3. kakšne bi bile posledice uporabe podobnega koncepta za evropski jedrski sistem.

Nadaljujte z branjem→

Strategija AI Gigafactories je klasičen bruseljski produkt: velikopotezna napoved, simbolična številka in sistemske omejitve, ki jih ne more rešiti.

Pravkar lansirana Strategija AI Gigafactories je skoraj idealen primer klasičnega bruseljskega industrijskopolitičnega produkta: velikopotezna napoved, navidezno velika številka za naslovnice, dejansko pa simbolična, in množica sistemskih omejitev, ki jih sam razpis ne more odpraviti. Evropska komisija želi s sedmimi velikimi podatkovnimi centri Evropo spremeniti v »kontinent umetne inteligence«. Toda Evropa pri umetni inteligenci ne zaostaja samo pri številu procesorjev. Zaostaja pri temeljnih modelih, zasebnem kapitalu, oblačnih platformah, proizvodnji procesorjev, razpoložljivi električni moči in sposobnosti hitrega komercialnega razvoja podjetij. Gigatovarne lahko ublažijo eno od teh omejitev. Vseh drugih ne morejo rešiti.

Komisija je 30. julija 2026 objavila razpis za vzpostavitev do sedmih AI-gigatovarn. Evropska unija in sodelujoče države članice naj bi zagotovile do 10 milijard evrov javnih sredstev, s katerimi naj bi spodbudile najmanj 20 milijard evrov zasebnih naložb. Skupna vrednost programa naj bi tako presegla 30 milijard evrov. Gigatovarne naj bi evropskim zagonskim podjetjem, industriji, univerzam in javnemu sektorju omogočile dostop do infrastrukture za učenje, prilagajanje in uporabo najnaprednejših modelov umetne inteligence. Komisija obljublja napredne procesorje, programsko opremo, oblačne storitve, hitre podatkovne povezave in energetsko učinkovite podatkovne centre. Razpis se konča 12. novembra 2026, izbor naj bi bil opravljen v začetku leta 2027, objekti pa bi morali začeti delovati najpozneje 18 mesecev po podpisu pogodb (Digital Strategy Europe).

Program je del širšega paketa AI Continent, ki vključuje obstoječih 19 AI Factories, akcijski načrt za razvoj umetne inteligence, pobudo InvestAI, strategijo Apply AI in napovedani Cloud and AI Development Act. Nove gigatovarne naj ne bi bile zgolj večje različice obstoječih evropskih superračunalniških centrov, temveč naj bi vsaka razpolagala z najmanj 100.000 najnaprednejšimi AI-procesorji oziroma z večkratnikom zmogljivosti današnjih največjih evropskih AI-tovarn (AP News).

Že tu se začne terminološka inflacija. Podatkovni center ni »tovarna umetne inteligence« na enak način, kot avtomobilska tovarna proizvaja avtomobile. Računska moč je nujen proizvodni dejavnik, ne pa sama po sebi tehnološko znanje, podjetniški ekosistem ali konkurenčen proizvod. Lahko kupite sto tisoč najnovejših procesorjev Nvidia, jih postavite v veliko klimatizirano halo in infrastrukturo razglasite za evropsko. S tem še niste ustvarili evropskega OpenAI, Googla, Anthropica, Kimija ali DeepSeeka. Ustvarili ste predvsem velik podatkovni center, napolnjen pretežno z ameriškimi procesorji in programsko opremo.

Prav to je osrednji paradoks evropske strategije. Komisija govori o tehnološki suverenosti, hkrati pa je podpisala pisma o nameri z AMD, Nvidio in Qualcommom, da bi konzorcijem zagotovila dostop do potrebne strojne opreme. Razpis dovoljuje nakup procesorjev iz Evrope in iz »podobno mislečih držav«, kar v praksi pomeni predvsem iz ZDA (Digital Strategy Europe). Evropa bo torej z evropskim javnim denarjem subvencionirala nakup ameriških procesorjev, ameriške omrežne opreme in večinoma ameriškega softverja. Če je to tehnološka suverenost, gre za precej nenavadno obliko suverenosti: Evropa bo lastnica stavbe, medtem ko bodo ključna tehnologija, dobavna veriga in razvojni ekosistem v rokah njenega dobavitelja.

Nadaljujte z branjem→

Obstaja povezava s sporom med Belo hišo in Španijo?

Razprava o kitajskem trgovinskem presežku se je v zadnjih mesecih znova ujela v staro, udobno razlago: problem naj bi bil podcenjeni juan. Če bi Peking valuto revalviral, bi Kitajska manj izvažala in več uvažala, ZDA bi zmanjšale primanjkljaj, svetovna neravnotežja pa bi se postopoma izravnala. To je privlačna zgodba, ker kompleksni problem skrči na eno samo ceno – menjalni tečaj. Toda Gita Gopinath, nekdanja glavna ekonomistka IMF, Pierre-Olivier Gourinchas, njen naslednik na tej funkciji, in Hélène Rey, profesorica na London Business School, v komentarju za The Economist opozarjajo, da je takšna diagnoza napačna in da bi bila zato napačna tudi terapija.

Njihova osrednja teza je, da podcenjeni juan ni vzrok kitajskega presežka, temveč posledica kitajskega makroekonomskega modela. Država, ki sistematično omejuje delež gospodinjstev v nacionalnem dohodku, zavira zasebno potrošnjo in po zlomu nepremičninskih investicij še naprej spodbuja proizvodnjo v menjalnem sektorju, bo ustvarjala presežno varčevanje in posledično presežek na tekočem računu. Obratno velja za ZDA: prenizko zasebno varčevanje in kronično visoki fiskalni primanjkljaji ustvarjajo presežno domače povpraševanje, primanjkljaj na tekočem računu in močan realni dolar. Menjalni tečaj je torej simptom konfiguracije domačih politik, ne pa samostojen vzrok globalnih neravnotežij.

Tudi očitek, da Kitajska z deviznimi intervencijami umetno zadržuje juan na prenizki ravni, je po njihovem neprepričljiv, kot se zdi.Mimogrede, tako poročila IMF, skupine G7 kot ameriškega ministrstva za finance so eksplicitno ugotovili, da razlog za kitajski rekordni izvozni presežek v 2025 ni kitajsko manipuliranje tećaja juana.  Kitajski devizni režim res ni prost in Peking lahko z nadzorom kapitala, zatiranjem potrošnje ter intervencijami vpliva na tečaj. Toda v zadnjih letih je pogosto posredoval prav zato, da bi preprečil dodatno oslabitev juana. Nedavna realna depreciacija ni bila predvsem posledica agresivnega valutnega manipuliranja, temveč nižje kitajske inflacije v primerjavi z inflacijo pri trgovinskih partnericah. Realni tečaj se je torej znižal zlasti zaradi deflacijskih pritiskov doma.

Nadaljujte z branjem→

Robert A. Pape:

My recent Foreign Affairs article, “Iran and the New Rules of Global Power,” argues that the Iran war has fundamentally changed America’s strategic position in the Middle East.

On Thursday evening, I want to take the next step—and address the question the article leaves open.

What if the Iran war did not simply expose a weakness in American strategy?

What if it marked the end of the geopolitical model the United States has relied on since the 1991 Gulf War?

For more than three decades, American power rested on four assumptions: forward bases could safely project power, air superiority would dominate the battlefield, precision strike would produce rapid victories, and overwhelming technology would allow the United States to defeat regional adversaries quickly and at relatively low cost.

The Iran war challenges every one of those assumptions.

The United States has demonstrated overwhelming military superiority. Yet it has struggled to achieve the political objective that matters most: restoring secure commercial access to the world’s most important maritime corridors. At the same time, relatively inexpensive missiles and mass-produced drones have placed American bases, allies, and critical energy infrastructure under sustained pressure.

If that assessment is correct, then the question is no longer simply whether the United States wins in Iran. It is whether the military model on which Washington now spends roughly $1 trillion each year—and is preparing to spend substantially more—still produces the strategic outcomes it was designed to achieve. If not, this is no longer just a military debate. It could become one of the defining strategic, budgetary, and political questions heading into the midterm elections.

What if the Iran war is revealing not that America needs to spend more—but that it has been investing in the wrong theory of military power?

Has the second precision revolution fundamentally changed the relationship between military technology and military power?

Has precision warfare spread far enough that second-tier powers can now deny the United States the kind of rapid, decisive victories that defined the post-Cold War era?

And if the post-1991 model has broken, what replaces it?

Those are the questions I’ll examine Thursday evening—including why I believe the answers extend far beyond Iran and will shape American strategy in Europe, the Indo-Pacific, and every region where forward-deployed U.S. forces remain central to deterrence.

Prof Pape Live Briefing

Thursday, July 30 • 7:00 PM ET

Glede na to, da ZDA niti teoretično ne morejo premagati Irana (brez da bi v procesu poskušanjapovzročile, da Iran vrže v zrak Izrael in vse naftne monarhije na Bližnjem vzhodu ter povzročile globalno energetsko katastrofo), je najbolj racionalna strategija Irana, da ZDA povzroči takšno škodo in takšno ponižanje, da se nikoli več ne bodo pomislile napasti Irana. To pa seveda pomeni, da obdržijo kontrolo nad Hormuško ožino in ostalimi trasnportnimi koridorji ter držijo v šahu tako ZDA kot vse zahodne države. Enako kot jih z monopolom pri redkih zemljah drži Kitajska. Seveda bo vmes prišlo do preusmerjanja energetskih tokov, toda do tega novega stanja bo Iran že imel dovolj velik arzenal jedrskega orožja kot učinkovitega obrambnega odvračevalca.

Izrael in ZDA sta z nepremišljenim napadom na Iran ne samo osvobodila Iraan izpod mednarodnega embarga, pač pa iz njega naredila velikega globalnega igralca in hkrati sprožila proces svojega sestopa s trona globalnega hegemonain regionalnega nasilnika. Težko je najti večjo strateško politično napako v sodobni zgodovini. Morda je primerljiva napaka lobiranje ZDA za vključitev Kotajske v svetovno trgovinsko orgamizacijo in preselitev proizvodnje na Kitajsko.

Many versions of the same question: why would Iran value a deal when it knows that He can tear it up on 11/4 or any time after?

As I understand it, the Iranian thinking is that Trump and the US in general has been chastened. Given how painful and humiliating this has been, once he gets out he would be loath to go back in. The US would need to come up with a theory of why fighting Iran again would yield a different result in the future. There is none, especially given the magazine situation.

The Iranians believe that they can lock-in their control of Hormuz as the price for letting him go. And this would then enable them to discipline the West in perpetuity.

The Iranian assessment and strategy is correct. They will be able to pull this off bc they enjoy unambiguous escalation dominance.

What a remarkable rise to great power status! They’ll be writing doctoral dissertations on the rise of Iran as a great power decades into the future.

Robert A. Pape, profesor političnih ved na Univerzi v Chicagu, specialist za mednarodno varnost ter ustanovni direktor projekta Chicago Project on Security and Threats (CPOST), je prejšnji teden v Foreign Affairs objavil zanimiv članek »Iran and the New Rules of Global Power: The Making and Unmaking of American Dominance«. Pape v njem trdi, da sedanji konflikt med ZDA in Iranom ne pomeni zgolj še ene regionalne vojne, temveč simbolni konec obdobja ameriške vojaške dominacije, ki se je začelo z bliskovito zmago nad Irakom leta 1991.

Pape izhaja iz primerjave dveh vojn v Perzijskem zalivu, ki označujeta začetek in konec obdobja ameriške unipolarnosti. Operacija Puščavski vihar leta 1991 je svetu pokazala, da lahko ZDA z uporabo satelitskega nadzora, precizno vodenega orožja, naprednih komunikacij in zračne premoči v nekaj tednih uničijo vojaško moč velike regionalne države. Hitra zmaga nad Irakom, dosežena s samo 147 ameriškimi smrtnimi žrtvami v boju, je ustvarila prepričanje, da Washington razpolaga ne le z vojaško superiornostjo, temveč tudi z dominacijo pri eskalaciji: zmožnostjo, da hitro, poceni in z omejenim tveganjem vsili želeni politični rezultat. Na tej predstavi ni temeljila samo ameriška zunanja politika, temveč tudi širša globalizacija. Države so zmanjševale obrambne izdatke, podjetja so raztegnila dobavne verige po svetu, finančni trgi pa so geopolitična tveganja obravnavali kot obvladljiva, ker naj bi ameriška moč zagotavljala varnost ključnih trgovinskih poti.

Nadaljujte z branjem→

Savdijci so sicer res izgradili dva strateška naftovoda, ki potencialno lahko nadomestita precejšen del izpada transporta nafte v primeru zaprtja Hormuške ožine. Prvi je vzhodno-zahodni naftovod do terminala Yanbu v Rdečem morju. Drugi je SUMED, ki povezuje Yanbu prek Egipta z Mediteranskim morjem. Zdaj, ko so Hutijci in Iračani zbombardirali oba konca vzhodno-zahodnega naftovoda, naj bi se – kot trdi spodnji zapis – Saudijci lahko izognili blokadi Rdečega morja prek uporabe naftovoda SUMED. Vendar ima ta trditev dve veliki logični napaki.

Prvič, Savdski izvoz nafte pred zaprtjem Hormuza je znašal okrog 7 mbd (milijonov sodčkov na dan), prek vzhodno-zahodnega naftovoda so Saudijci lahko transportirali okrog 4.5 mbd (torej okrog 65 % predvojne ravni), kapaciteta SUMED pa je 2.5 mbd (torej okrog 35 % predvojne ravni).

In drugič, SUMED je povezan s terminalom Yanbu – če nafta do Yanbu ne pride zaradi prekinitve naftovoda, Savdijci tudi prek SUMED ne morejo izvažati nafte.

Aramco built a reroute to avoid Hormuz and the Red Sea entirely.

Yanbu to Ain Sokhna, through the SUMED pipeline, out through Sidi Kerir, then around the Cape of Good Hope to reach Asia.

That workaround now costs about 5 dollars a barrel more in freight, insurance, and pipeline fees.

On a single shipment, that is roughly 10 million dollars.

Aramco is now building a separate pricing formula for these cargoes because the standard Asia OSP formula does not capture any of it.

The safer route was never actually cheap.

It was less visible, not less expensive…

Oil is getting more expensive

 

Povzetek tega odličnega komentarja nebuloz zahodnih analitikov:

“Katastrofa je neizbežna, če Peking ne bo prevzel kombinacije politik držav, ki trenutno rastejo trikrat počasneje od Kitajske.”

Eswar Prasad of Brookings has written the FT’s periodic instruction to China on how to run its economy. It follows the established template: concede the achievements in a subordinate clause, then explain that catastrophe looms unless Beijing adopts the policy mix of the countries currently growing at a third of its rate.

China, we learn, is “in serious trouble”, while growing at about 4.3 percent – a figure no G7 economy has come close to in years, and roughly double the US rate. Inflation has turned positive after a deflationary spell; industrial profits are rebounding. In any other country this would be reported as a soft landing. For China it is presented as calm concealing catastrophe.

China must “reduce reliance on public investment and exports”.

But since around 78 percent of China’s growth derives from capital inputs, cutting investment means cutting growth. This is simply the US inviting China to engage in economic self-harm. Public investment is the mechanism through which China has built its infrastructure, energy, transport, and industrial base. It is the mechanism through which China has lifted hundreds of millions out of poverty. It is the mechanism through which China has built a high-tech economy that now competes with the West across the board.

Nadaljujte z branjem→