Kitajska je marca 2026 sprejela 15. petletni načrt za nacionalni gospodarski in družbeni razvoj (2026–2030). Dokument, ki ga je potrdil Nacionalni ljudski kongres, predstavlja osrednji strateški okvir za razvoj države v naslednjem desetletju. Njegov pomen presega običajno razvojno načrtovanje: gre za načrt, ki naj utrdi temelje za cilj, da Kitajska do leta 2035 v osnovi doseže stopnjo »socialistične modernizacije«.

Če so prejšnji petletni načrti predvsem zasledovali visoko gospodarsko rast, je novi načrt izrazito usmerjen v kakovost rasti, tehnološko avtonomijo in gospodarsko odpornost. Poudarek je na razvoju tako imenovanih novih kakovostnih proizvodnih sil, kar pomeni kombinacijo naprednih tehnologij, digitalizacije, inovacijskega sistema in visoko produktivnih industrij. V praksi to pomeni premik od modela, ki je temeljil na investicijah, nepremičninah in izvozu, k modelu, ki naj ga poganjajo tehnologija, domače povpraševanje in zelena transformacija.

Nadaljujte z branjem→

Kot sem pisal prejšnji teden, zgodba je preprosta – kadar ni mogoče dobiti nafte v zadovoljivih količinah za takojšnji prevzem, bodo spot (tekoče) cene presegle terminske cene nafte (za mesec, dva itd. vnaprej). In ker fizične nafte zmanjkuje, se ta razlika kaže v velikem razponu med obema cenama. Ta razpon znaša med 30 in 40 $/sodček. Na finančnih trgih se dogaja velika manipulacija s terminskimi cenami (kot se je šušljalo v Bessentovem krogu ob začetku vojne proti Iranu), vendar te manipulacije ne morejo skriti tega, da fizičnih količin nafte primanjkuje.

V Perzijskem zalivu je “ujetih” približno 800 ladij, od tega 426 tankerjev s surovo nafto ali derivati, 16 tankerjev z LPG in 19 tankerjev z LNG. Medtem ko je pred začetkom vojne skozi Hormuško ožino dnevno izplulo okrog 130 tankerjev, jih zadnjih 5 tednov izpluje le med 5 in 10. In novi tankerji ne prihajajo noter. To pomeni, da se je ustvaril velik “zračni žepek” v svetovni ponudbi nafte, ki se pomika proti koncu logistične poti – do terminalov v državah uvoznicah. In takrat bodo tudi terminske cene šle v nebo.

Vmes pa bodo države začele z omejevanjem porabe nafte in postopnim sproščanjem naftnih rezerv. Teh je v evropskih državah v najboljšem primeru le za 90 dni, toda v azijskih državah in Avstraliji so strateške rezerve bistveno nižje in te države so 70 do 80 % odvisne prav od nafte iz Zaliva.

In sploh še nismo začeli govoriti o ladjah, ki prevažajo plin, gnojila, žveplo, helij, polimere itd. Ali o ladjah, ki prevažajo hrano v zalivske države. Tam so odstotki svetovne ponudbe oziroma stopnje uvozne odvisnosti bistveno višje kot pri nafti.

Status globalne rezervne valute pomeni, da centralne banke, vlade, podjetja in finančne institucije po svetu hranijo pomemben delež svojih deviznih rezerv v določeni valuti. Danes ima to vlogo predvsem ameriški dolar, ki predstavlja približno polovico svetovnih deviznih rezerv. Ta položaj daje ZDA pomembne gospodarske in geopolitične prednosti ter pomembno vpliva na strukturo svetovnega finančnega sistema.

A. Koristi statusa globalne rezervne valute za ZDA

1. Cenejše zadolževanje države

Ker je ameriški dolar glavna rezervna valuta, je povpraševanje po ameriških državnih obveznicah zelo visoko. Centralne banke po svetu kupujejo obveznice ameriškega ministrstva za finance, saj jih obravnavajo kot varno rezervno naložbo. Posledično so obrestne mere za financiranje ameriškega javnega dolga nižje kot v večini drugih držav. To omogoča ZDA, da financirajo velik javni dolg pod relativno ugodnimi pogoji.

2. Tako imenovani »izjemni privilegij«

Posebna prednost rezervne valute je možnost financiranja uvoza v lastni valuti. Ker je dolar globalno sprejeta valuta, druge države sprejemajo dolarje kot plačilno sredstvo v mednarodni trgovini. ZDA lahko tako svoje uvozne obveznosti poravnavajo v valuti, ki jo same izdajajo prek monetarne politike. Ta privilegij, pogosto označen kot »izjemni privilegij«, je za večino drugih držav nedosegljiv.

3. Globalno povpraševanje po dolarju

Ker je dolar osrednja rezervna valuta, se uporablja v številnih mednarodnih transakcijah, zlasti pri trgovanju z energenti, surovinami in finančnimi instrumenti. Velik del svetovne trgovine, zlasti trgovina z nafto, se obračunava v dolarjih. To ustvarja stalno globalno povpraševanje po ameriški valuti, kar prispeva k relativni stabilnosti dolarja in utrjuje njegovo vlogo v mednarodnem finančnem sistemu.

4. Geopolitična moč

Status rezervne valute daje ZDA pomemben vpliv na globalni finančni sistem. Ker večina mednarodnih transakcij poteka v dolarjih, imajo ameriške institucije velik vpliv na mednarodne finančne tokove. To omogoča uporabo finančnih sankcij kot pomembnega zunanjepolitičnega instrumenta. Dostop do dolarja je za številna gospodarstva ključen, zato omejitev dostopa do dolarnega sistema lahko predstavlja močan pritisk na države, ki so tarča sankcij.

Nadaljujte z branjem→

Simulirana situacija, ki se je dogajala v soboto, ko sta se dve ameriški fregati mora obrniti na zadnje opozorilo Irana

Robert Pape je profesor politologije na univerzi Chicago, specializiran za vojaško strategijo in varnostne zadeve. Je avtor knjige “Our Own Worst Enemies: America and the Age of Violent Populism”.

Pojasnjuje:

• 4-stopenjsko past eskalacije in zakaj so se vse njegove napovedi uresničile
• kako bi lahko Iran in Rusija, če bi nadzorovala 30 % svetovne nafte, sesula svetovno gospodarstvo
• zakaj ubijanje iranskih voditeljev državo dejansko krepi, ne slabi
• zakaj lahko ZDA bombardirajo iranske jedrske objekte, vendar kljub temu ne morejo preprečiti Iranu, da pride do jedrskega orožja
• kakšen je edini dogovor, ki bi lahko preprečil Iranu pridobitev jedrskega orožja, in zakaj se ta dogovor verjetno ne bo zgodil.

Trump’s Deal With Indonesia: Mahan at the Strait of Malacca

Hu Jintao warned China about this moment more than twenty years ago. In 2003, the then Chinese president coined the phrase “Malacca dilemma” to describe a simple, brutal fact: the country’s economic rise depended on foreign oil sailing through a narrow strait that other powers could, in a crisis, choose to close. Most of China’s imported crude and gas still squeezes through that same bottleneck between Indonesia, Malaysia and Singapore. The US  has just moved to wire that vulnerability, and it is no accident this is happening on Donald Trump’s watch.

Washington’s new Major Defense Cooperation Partnership with Indonesia is being sold in the usual diplomatic euphemisms: capacity building, maritime security, joint training. Strip away the boilerplate and you see something far sharper. The agreement’s focus on maritime domain awareness, subsurface and autonomous systems, and special forces training is about giving Indonesia and by extension the U.S. and its allies, a far richer picture of everything that moves between the Indian Ocean and the South China Sea, and greater ability to shape it in a crisis. As with Trump’s broader Indo‑Pacific posture, this is one more move to reassert the US as the pre‑eminent maritime power of the age, and to ensure China feels that reality every time a tanker clears the Strait.

Nadaljujte z branjem→

No, s tem, ko so Američani napadli Iran, so ne samo izgubili Irak, pač pa celoten Bližnji vzhod. In s tem vso nafto in plin, o katerih so sanjali, da ju bodo kontrolirali in služili z njima.

Samo še dvakrat gremo spat do takrat…

Pope Leo XIV’s close ally Cardinal Robert McElroy received a standing ovation at the end of his homily, where he called on Catholics to take up civic action to help end the “immoral” war against Iran.

“When we leave this church tonight, we must move beyond prayer. As citizens and believers in this democracy that we cherish so deeply, we must advocate for peace with our representatives and leaders.

“It is not enough to say we have prayed. We must also act. For it is very possible that the negotiations will fail because of recalcitrance on both sides, and the president will move to re-enter this immoral war.

“At that critical juncture, as disciples of Jesus Christ called to be peacemakers in the world, we must answer vocally and in unison:

“No. Not in our name. Not at this moment. Not with our country.”

Bine Kordež

Spremljanje zadnjih nastopov voditeljev političnih strank je pokazalo, da so si, ko gre za davke, programi sicer raznorodnih strank postali vse bolj podobni. Desni pol je že doslej izpostavljal predvsem podporo podjetniškemu sektorju z zniževanjem davčnih obremenitev – in to smer zdaj poudarjajo tudi v Gibanju Svoboda s programom Ambiciozna Slovenija. Poudarek vseh je torej predvsem na davčni razbremenitvi dela in propulzivnega podjetniškega sektorja.

Najbrž ni dileme, da zniževanje davčnih bremen pomeni tudi izpad prihodkov države. In tudi glede tega so si programi precej podobni. V glavnem se s tem ne ukvarjajo. Vemo, da se izpad javnofinančnih prihodkov potem odrazi ali v znižanju državnih izdatkov, nadomestitvi z drugimi davki ali v povečanem proračunskem primanjkljaju, torej zadolževanju države. Nobena od teh rešitev seveda ni všečna, zato se jim vsi raje izognejo.

S tem se bodo pač ukvarjali po prevzemu izvršne funkcije, ko se bodo soočili z realnostjo. Neizpolnjene obljube bodo opravičevali z razmerami, s stanjem, ki je slabše, kot so ga pričakovali. Tak izgovor bo lažji za trenutno nevladne stranke, ki imajo zaradi tega tudi več idej in predlogov zniževanja, medtem ko so vladajoči iz izkušenj bolj previdni pri obljubah in ostajajo bolj na načelni ravni.

Nadaljujte z branjem→