RAND z analizami za Pentagon in ameriško vojsko sodeluje pri sooblikovanju ameriških varnostnih in vojaških strategij. Njegovo kontroverzno vlogo glede vojne v Ukrajini sem večkrat opisal na primeru njihove študije »Extending Russia« iz leta 2019, pripravljene za ameriško kopensko vojsko. Tsta analiza je sistematično preučevala, kako Rusiji naložiti gospodarske, politične in vojaške stroške ter jo prisiliti v prekomerno izčrpavanje. Med možnostmi je obravnavala oboroževanje Ukrajine, ob izrecnem opozorilu, da lahko sproži širši konflikt, v katerem bi imela Rusija zaradi geografske bližine pomembne prednosti. Ukrajina je v takšnem strateškem računu služila kot sredstvo za izčrpavanje ameriškega tekmeca. Med soavtorji tiste študije sta bila Raphael S. Cohen in Howard J. Shatz, ki zdaj podobno logiko vztrajanja pri gospodarskem pritisku zagovarjata v primeru Irana. V njunih priimkih je zacementirana tudi smer pristranosti njune analize.

V članku »America’s Least Bad Option in Iran«, objavljenem 26. oktobra v Foreign Policy, Cohen in Shatz povzemata dosedanji ameriški izkupiček vojne proti Iranu: 15 mrtvih in več kot 800 ranjenih vojakov, več deset milijard dolarjev stroškov, stotine poškodovanih ali uničenih objektov v ameriških oporiščih ter kopnenje zalog streliva. Dražja goriva povečujejo inflacijo, Američani vojno vse bolj zavračajo, Iran pa še vedno ni sprejel ameriških zahtev. Washington lahko vojno ponovno razširi, se umakne ali nadaljuje blokado in omejene vojaške operacije. Avtorja priporočata nadaljevanje tretje opcije – vztrajati, dokler gospodarski pritisk Teherana ne prisili v popuščanje.

Nadaljujte z branjem→

Pentagon je v zadnjih tednih več evropskih članic Nata pozval, naj omilijo javno retoriko o Rusiji, poroča Reuters na podlagi štirih virov, seznanjenih s pogovori. Sporočila so prejele tudi Litva, Latvija in Estonija. Ameriški predstavniki naj bi v dvostranskih srečanjih opozarjali, da nekatere izjave evropskih politikov spodkopavajo evropsko varnost. Pozivi prihajajo v času, ko Trumpova administracija ponovno poskuša doseči dogovor o končanju vojne, pri čemer Rusiji ponuja tudi možnost omilitve sankcij, na Ukrajino pa pritiska, naj ustavi napade na rusko energetsko infrastrukturo.

Med ključnimi prenašalci tega sporočila je Elbridge Colby, visoki uradnik Pentagona, pristojen za obrambno politiko. Po navedbah enega od Reutersovih virov je baltskemu predstavniku dejal, da se je treba izogibati »drezanju« v Rusijo. Kot primer neprimerne retorike naj bi omenil primerjave Rusije s podgano, stisnjeno v kot; podobno oznako je septembra za Putina uporabil estonski premier Kristen Michal. Drug evropski uradnik je ameriško sporočilo povzel v smislu: Američani smo tu in vam pomagamo, vi pa bodite tiho. Viri sicer poudarjajo, da so pogovori potekali brez konfrontacijskega tona.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

»Borba je osrednji akt vojne … cilj borbe je uničenje ali poraz nasprotnika … uničenje nasprotnikovih sil mora biti vedno osrednja naloga.«

»Ker vojna ni akt nepremišljenih strasti, temveč jo usmerjajo politični cilji, mora vrednost teh ciljev določiti sprejemljive stroške vojne tako po obsegu kot po trajanju. Čim stroški vojne presežejo vrednost njenih ciljev, se je treba tem ciljem odreči in slediti mora mir.«

»Nemogoče je zasesti ali premagati Rusijo.«

Carl von Clausewitz, eden največjih nemških (pruskih) in evropskih teoretikov vojne

»Najmočnejše orožje povračila je dovoliti nasprotniku, da se izčrpa v procesu lovljenja nenehno izmikajoče se končne zmage, in nato sprejeti njegovo predajo, ko se ni več sposoben boriti, ker potrebuje pomoč za golo preživetje. To je največja umetnost politika. Toda zaman herojsko umreti na bojišču, čeprav bi se temu lahko izognil – to ni niti metoda niti rezultat.«

Rostislav Iščenko – ukrajinski publicist

Pred skoraj natanko štirimi leti sem za Damijan blog napisal prvi komentar vojne v Ukrajini (Vojaška analiza vojne v Ukrajini). Ko ga ponovno berem, ugotavljam, da ne bi spremenil praktično ničesar. Je pa res, da je potek te vojne v naslednjih štirih letih vplival na temeljne spremembe v svetu. Na političnem, gospodarskem in vojaškem področju. Na Damijan blogu so bili v tem času podrobno osvetljeni mnogi vidiki na vseh treh področjih. V resnici ne obstaja slovenski medij, ki bi to vojno tako temeljito pokrival. Postalo je tudi povsem jasno, da ta vojna ni samo spopad med Rusijo in Ukrajino, temveč da gre za spopad med celotnim Zahodom in Rusijo oziroma da je ta spopad morda celo bistveno širši.

Problem Zahoda je, da je pod vplivom lastnih propagandnih mitov, potvorjene zgodovine in političnih klišejev. Sčasoma se ti tako zasidrajo v zavest, da so akterji povsem nesposobni kritičnega presojanja realnosti.

Nadaljujte z branjem→

Pogajanja med ukrajinsko delegacijo in Trumpovima odposlancema Stevom Witkoffom ter Jaredom Kushnerjem so se 9. oktobra v golf  klubu Shell Bay na Floridi sprevrgla v oster spor. Po poročanju Le Monda je vodja urada ukrajinskega predsednika Kirilo Budanov med skoraj triurnim srečanjem komaj zadrževal jezo. Ameriška sogovornika sta razpravo o prihodnosti Ukrajine usmerjala predvsem v poslovne priložnosti, Budanov pa je njun nastop doživljal kot pokroviteljsko poučevanje o služenju denarja.

Witkoff je predstavil načrt povojne regionalne blaginje, ki bi povezal Ukrajino, Evropo in Rusijo. Njegov pomemben del bi bila obnova tranzita ruske nafte in plina skozi Ukrajino: Kijev bi prejemal prihodke, evropski porabniki pa cenejšo energijo. Budanov je v takšni ponudbi videl nevarnost ponovne odvisnosti od Moskve. Njegov odgovor je bil, da želi Ukrajina slediti poljskemu razvojnemu modelu, ne beloruskemu.

Nadaljujte z branjem→

Skupni pogovor finskega predsednika Alexandra Stubba in norveškega premierja Jonasa Gahra Støreja s Putinom pomeni razbitje evropske enotnosti glede politike do Rusije. Oba sicer ponavljata formalna zagotovila o neomajni podpori Ukrajini, vendar v ospredje postavljata varnostni interes lastnih držav. Stubb pravi, da vojaške rešitve ni na vidiku in da miru ni mogoče doseči z izogibanjem dialogu. Støre poudarja skupno mejo in obsežno pomorsko območje z Rusijo, upravljanje ribolova ter dobrososedske odnose, ki zagotavljajo norveško varnost. Zavrnil je tudi kritiko danske premierke Mette Frederiksen – EU po njegovem v štirih letih sploh ni oblikovala skupnega pristopa do Rusije. Čeprav je bil pogovor po Stubbovih besedah pripravljen v posvetovanju z Ukrajino in ZDA, sta jasno povedala, da govorita samo v imenu svojih držav. Nacionalni varnostni interesi očitno začenjajo prevladovati nad skupno politiko diplomatskega izogibanja Moskvi.

Zdi se, da je Putin evropske politike uspešno zvabil v past. Čeprav sta pobudo za pogovor dala nordijska voditelja, je njegov politični učinek za Moskvo ugoden: prebita je diplomatska blokada, ki jo poosebljajo uradni Bruselj, Berlin in Pariz, Putin pa dobiva možnost, da se pogovarja s posameznimi evropskimi voditelji, ki jih sam sprejme za sogovornike. Prav ta razpad enotnosti je lahko eden najjasnejših znakov, da se približuje konec vojne v Ukrajini. Do takšnega obrata sicer ne bi prišlo brez kolapsa ukrajinske zračne obrambe in konca ameriške podpore nadaljevanju vojne. Treba je vedeti, da je do pogovora obeh nordijskih politikov s Putinom prišlo na podlagi soglasja z Zelenskim in Trumpom, ker je prvi  v paniki zaradi ruskega uničenja kijevskega elektroenergetskega sistema pred zimo in ker mu je slednji odrekel vso podporo. Evropski voditelji pa očitno prepoznavajo spremenjeno razmerje sil in se mu prilagajajo, vsak v skladu z varnostnimi interesi lastne države. Po pričakovanju. 

Nadaljujte z branjem→

Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije bi po oceni Fiskalnega sveta spodbudil gospodarsko aktivnost, vendar se davčne in prispevne razbremenitve ne bi v celoti povrnile v javne blagajne. Neposredno poslabšanje javnofinančnega salda v letu 2027 je ocenjeno na 1.195 milijonov evrov oziroma 1,48 % BDP. Največ prispevajo štiri postavke: kapica za socialne prispevke (265 milijonov), polna pokojnina ob nadaljevanju dela (257 milijonov) ter znižanji DDV za energente (183 milijonov) in hrano (159 milijonov). Skupaj predstavljajo 864 milijonov evrov oziroma 72,3 % celotnega učinka. Gre za dodatno poslabšanje glede na scenarij brez zakona. Ker sveženj vsebuje tudi začasne ukrepe, znesek 1,2 milijarde evrov ni nespremenljiv trajni letni strošek.

Višja gospodarska aktivnost bi po oceni Fiskalnega sveta kratkoročno nadomestila približno 25 % neposrednega poslabšanja salda. Na osnovi za leto 2027 to pomeni približno 299 milijonov evrov povratnih prihodkov in 896 milijonov evrov preostalega primanjkljaja zaradi zakona. Po desetih letih naj bi bila raven realnega BDP v glavnem naboru simulacij povprečno višja za 0,9 %, z razponom 0,2–1,6 %, razmerje javnega dolga do BDP pa v povprečju višje za dobrih 8 odstotnih točk. Gre za višjo doseženo raven BDP, ne za vsakoletno rast, višjo za 0,9 odstotne točke. Dolgoročna ublažitev fiskalnega učinka naj bi dosegla približno 50 %, vendar del simulacij predpostavlja tudi naknadno zmanjševanje javnih izdatkov, zato celotnega izboljšanja ni mogoče pripisati rasti. Dolgoročni učinki so negotovi, alternativna simulacija, ki ni vključena v navedeno povprečje, kaže celo negativen vpliv na aktivnost.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V naslednjih tednih bo vsekakor ena najbolj aktualnih tem referendumsko odločanje o uveljavitvi interventnega zakona. Pri večini dilem glede vodenja ustreznih politik, tudi ekonomskih, zadnje čase spremljamo izrazito polarizacijo in tudi pri tem zakonu ni nič drugače. V ospredju so predvsem politične odločitve za ali proti, manjšo težo pa imajo vsebinski argumenti ali pa so tudi ti politično usmerjeni. Vsaka stran navaja predvsem argumente v podporo svoji tezi.

Pri interventnem zakonu tako prebiramo izjave vladajoče koalicije, tudi s precejšnjo podporo gospodarskih združenj, da naj bi bil to razvojni zakon. Zakon, ki bo prinesel večjo konkurenčnost gospodarstva, nižje stroške za prebivalstvo in ugodnejšo davčno obravnavo. Torej zakon, ki bo prinesel vsesplošno želeni hitrejši razvoj države, kar bo imelo pozitivne učinke na vse segmente družbe. Opozicija ter predvsem sindikati in levo usmerjeni del civilne družbe pa izpostavljajo, da gre za zakon za bogate, torej zakon, ki ruši solidarnost v državi in koristi predvsem ljudem z višjimi prejemki.

Ta dvojni pogled na učinke interventnega zakona bo verjetno osnovni poudarek vseh razprav, okroglih miz in soočenj. Razpon ocen se bo gibal po celotnem spektru, od popolnega zavračanja do izrazite podpore rešitvam, ki naj bi popeljale Slovenijo in Slovence v boljšo prihodnost. Ker gre za nabor velikega števila rešitev, je v vsakem primeru težko podati natančno, neodvisno oceno. A podrobnejša analiza ukrepov pokaže, da predlogi vsekakor ne omogočajo kakega razvojnega preboja države, prav tako pa ne drži, da je zakon namenjen samo bogatejšim.

Nadaljujte z branjem→

Malce prej, ko smo se vozili, me je žena brutalno sesekljala. Na radiju je bila ena najbolj glupih pesmi ever – “Laid back – Bakerman” – in komentiral sem, da bi ta pesem najbrž zmagala na tekmovanju z najkrajšim in najbolj neumnim tekstom. No, žena mi je dokazala, da obstaja pesem s še krajšim tekstom in ki je v spodnji verziji tako neumna, da je že genialno dobra:

Spodnji komentar Arnauda Bertranda je eden najbolj brutalno jasnih opisov sedanjega in prihodnjega položaja razvitih držav. Gre za položaj, ki se je najbolj zaostril v Franciji, vendar je značilen za vse zahodne države. Za položaj, ki je v svojem bistvu tragičen in nerešljiv, saj ga ni mogoče rešiti ne z obračunom z migranti, kot si želi skrajna desnica, ne z obračunom z bogatimi, kot si želi skrajna levica. Zahteval bi obračun z generacijo dedkov in babic, torej poseg v razdelitev premoženja in javnega denarja, ki daje prednost starejšim. Tu se pa seveda vsaka politična volja konča. Generacija, v rokah katere je največ premoženja in ki prejema največji del socialnih izdatkov, ima tudi največ volilne moči, da takšno ureditev ohranja. Mladi naj bi gradili prihodnost, vendar morajo financirati generacije, ki so svoje delovno življenje že končale. Zveni grozno, mar ne?

Bertrand to protislovje pokaže na primeru Francije. Po podatkih, ki jih navaja, imajo starejši od 60 let, ki predstavljajo četrtino prebivalstva, v lasti 60 odstotkov vsega premoženja in prejemajo skoraj dve tretjini socialnih izdatkov države. Zaradi številčnosti in visoke volilne udeležbe predstavljajo približno 40 odstotkov ljudi, ki dejansko glasujejo. Premoženje, javni transferji in politična moč se tako koncentrirajo pri isti generaciji, ki po njegovi oceni deluje kot rentniški razred. Tudi dedovanje tega razmerja ne popravi: Francozi hišo ali stanovanje v povprečju podedujejo šele pri 54 letih, ko imajo ključno obdobje ustvarjanja družine in poklicnega uveljavljanja praviloma že za seboj. Premoženje zato prehaja od zelo starih k tistim, ki bodo kmalu stari, pomoč pa pride takrat, ko lahko najmanj spremeni njihove življenjske možnosti.

Tragedija tega položaja je v tem, da so starejši vse življenje vplačevali v sistem in upravičeno pričakujejo izpolnitev njegovih obljub, medtem ko njihovo ohranjanje omejuje možnosti naslednjih generacij. Bertrand rešitev vidi v prerazporeditvi premoženja k tistim, ki bodo gradili prihodnost, vendar za tak poseg ni političnega interesa. Politiki nagovarjajo predvsem tiste, ki prihajajo na volišča, mladim pa ponujajo priročne grešne kozle – migrante in premožne. Še več, del levice jim obljublja znižanje upokojitvene starosti na 60 let, s čimer bi se problem še poglobil. Pri tem številni upokojenci živijo v revščini in bi potrebovali več pomoči. Njegova poanta je, da je medgeneracijska razdelitev premoženja in javne porabe veliko zamolčano vprašanje evropskih družb: dokler ostaja nedotaknjena, je težje reševati tudi vse druge težave.

Nadaljujte z branjem→