Zakaj se je Wall Street zlomil prav oktobra 1929 in zakaj je borznemu zlomu sledila velika depresija? John Kenneth Galbraith je opisal špekulativno mrzlico dvajsetih let, Keynes pa je pojasnil, kako padec pričakovanih dobičkov ustavi naložbe in z njimi potopi povpraševanje. Odprto je ostalo vprašanje, kaj je vlagatelje pripravilo do tega, da so v nekaj dneh tako dramatično spremenili oceno prihodnjih dobičkov. No, sin slavnega očeta, James K. Galbraith, v izjemnem članku ponuja presenetljivo razlago. Zloma ni sprožila slaba, pač pa gospodarsko odlična novica – Amerika je odkrila obilje poceni nafte.

Galbraith in Jing Chen v razlagi fenomena izhajata iz drugega zakona termodinamike. Vsako gospodarstvo za delovanje potrebuje stalen dotok uporabne energije, za razvoj pa še presežek nad tistim, kar porabi za lastno vzdrževanje. V njuni razlagi ekonomske entropije ima učinkovitost svojo ceno. Železnica lahko izredno poceni prevaža tovor, vendar potrebuje prav določene tire, lokomotive, postaje in kupce ob progah. Bolj ko je sistem specializiran, težje je vloženi kapital uporabiti drugje. Tak sistem he ogrožen, ko se pojavi bolj agilen tekmec. Enako velja za podatkovni center. Tudi brez tehnične okvare lahko izgubi večino vrednosti, če se pojavi tekmec, ki isto storitev ponudi bistveno ceneje.

Nadaljujte z branjem→

Iran je po oceni Patricie Marins nakopičil toliko urana, da bi ga po nadaljnji obogatitvi imel dovolj za 15, morda celo 20 jedrskih bojnih glav. Kaj pa, če je Teheran nekaj teh glav že izdelal in bi na jedrski napad lahko odgovoril z lastnim jedrskim udarom?

Zakaj bi Iran potreboval pol tone urana, obogatenega do 60 %? Za svoje jedrske elektrarne ga v takšni obliki ne potrebuje, vojaških ladij na jedrski pogon pa nima. Junija 2025 je iranska zaloga po navedbah Marins znašala 440,9 kilograma. Ocenjuje, da je odtlej narasla na najmanj 550 kilogramov in da bi Iran za nadaljnjo obogatitev potreboval le nekaj tednov. Zato je uradne izjave Teherana o izključno civilnem namenu programa ne prepričajo.

Iranski strokovnjaki so že pred več kot dvajsetimi leti v okviru programa Amad raziskovali, kako pridobiti in obdelati kovinski uran. Leta 2021 je Iran tudi izdelal kovinski uran, obogaten do 20 %. Marins zato dvomi, da bi bombardiranje obrata v Isfahanu državo vrnilo na začetek. Bombe lahko uničijo opremo v tovarni, znanje pa ostane ljudem, ki lahko delo nadaljujejo drugje.

Nadaljujte z branjem→

ZDA so žrtvovale del domače industrije, ker so dale prednost dobičkom velikih korporacij, ki so s selitvijo proizvodnje v tujino zniževale stroške dela. James K. Galbraith v pravkar izdani knjigi The Power to Destroy: How Bad Economics Drove America’s Decline (2026) pojasnjuje, zakaj so nižje cene uvoženih izdelkov in višji donosi za delničarje le del bilance te politike. Z deindustrializacijo so ZDA izgubile tudi domače dobavitelje, tehnično znanje in sposobnost samostojne proizvodnje nekaterih strateško pomembnih komponent.

Deindustrializacija ZDA in izguba nadzora nad ključnimi dobavnimi verigami

Za posamezno korporacijo je bila odločitev za selitev proizvodnje ekonomsko racionalna. Če je lahko z nabavo v državi z nižjimi stroški dela povečala dobičkonosnost, ni imela razloga, da bi pri domačem dobavitelju plačevala višjo ceno. Ko je enako ravnala večina podjetij v panogi, so naročila domačim dobaviteljem upadla do te mere, da se jim ni več izplačalo vlagati v novo opremo in usposabljanje zaposlenih. Deindustrializacija je tako zajela tudi podjetja, ki sama niso preselila niti enega obrata. V tem je danes ena glavnih ovir za ameriško reindustrializacijo. Vrnitev končne montaže je razmeroma preprosta v primerjavi s ponovno vzpostavitvijo mreže specializiranih proizvajalcev, ki je v posamezni industrijski regiji nastajala desetletja.

Nadaljujte z branjem→

Hurun je na kitajski lestvici naštel 1.176 dolarskih milijarderjev, v ZDA pa okoli 1.000. Kitajska je v eni generaciji ustvarila razred izjemno bogatih podjetnikov. Adam Tooze se v oktobrski številki Chartbooka sprašuje, kako je komunistični partiji ob tolikšni koncentraciji zasebnega kapitala uspelo obdržati zadnjo besedo o tem, kam bo ta kapital smel iti in pod kakšnimi pogoji.

Leta 2013, ko je Xi Jinping prvo polno leto vodil partijo, je povprečno premoženje tisočerice najbogatejših Kitajcev prvič preseglo milijardo dolarjev. Za uvrstitev med prvo deseterico je takrat zadoščalo 6,1 milijarde dolarjev. Leta 2026 je bilo potrebnih 30,5 milijarde. V tem času se je razširil tudi zajem lestvice, ki od leta 2021 vključuje še Hongkong, Macao in Tajvan.

Na Hurunovo lestvico, objavljeno 27. oktobra 2026, se je uvrstilo 1.529 posameznikov, parov in družin s premoženjem nad pet milijard juanov. Skupaj imajo skoraj 4.800 milijard dolarjev. Izhodišče za ocene je 1. september, Hurun pa je do objave upošteval tudi večje spremembe. Pri zasebnih podjetjih, kot sta ByteDance in DeepSeek, vrednost deležev ocenjuje po primerljivih družbah, ki kotirajo na borzi.

Tabela: Deset najpremoženejših na kitajski lestvici za leto 2026

Nadaljujte z branjem→

RAND z analizami za Pentagon in ameriško vojsko sodeluje pri sooblikovanju ameriških varnostnih in vojaških strategij. Njegovo kontroverzno vlogo glede vojne v Ukrajini sem večkrat opisal na primeru njihove študije »Extending Russia« iz leta 2019, pripravljene za ameriško kopensko vojsko. Tista analiza je sistematično preučevala, kako Rusiji naložiti gospodarske, politične in vojaške stroške ter jo prisiliti v prekomerno izčrpavanje. Med možnostmi je obravnavala oboroževanje Ukrajine, ob izrecnem opozorilu, da lahko sproži širši konflikt, v katerem bi imela Rusija zaradi geografske bližine pomembne prednosti. Ukrajina je v takšnem strateškem računu služila kot sredstvo za izčrpavanje ameriškega tekmeca. Med soavtorji tiste študije sta bila Raphael S. Cohen in Howard J. Shatz, ki zdaj podobno logiko vztrajanja pri gospodarskem pritisku zagovarjata v primeru Irana. V njunih priimkih je zacementirana tudi smer pristranosti njune analize.

V članku »America’s Least Bad Option in Iran«, objavljenem 26. oktobra v Foreign Policy, Cohen in Shatz povzemata dosedanji ameriški izkupiček vojne proti Iranu: 15 mrtvih in več kot 800 ranjenih vojakov, več deset milijard dolarjev stroškov, stotine poškodovanih ali uničenih objektov v ameriških oporiščih ter kopnenje zalog streliva. Dražja goriva povečujejo inflacijo, Američani vojno vse bolj zavračajo, Iran pa še vedno ni sprejel ameriških zahtev. Washington lahko vojno ponovno razširi, se umakne ali nadaljuje blokado in omejene vojaške operacije. Avtorja priporočata nadaljevanje tretje opcije – vztrajati, dokler gospodarski pritisk Teherana ne prisili v popuščanje.

Nadaljujte z branjem→