Ne bi davka na robote? Toda kaj so alternative?

Nobelovec Robert Schiller ima glede nasprotovanja davku na robote zelo preprosto vendar razumno stališče: v redu, toda kakšno drugo manj distorzijsko ali manj nezaželeno alternativo predlagate? Če robotizacija in avtomatizacija res odpravljata številna delovna mesta, odpuščeni pa ne morejo dobiti ustreznih ali primerljivo plačanih služb, zaradi česar se povečuje neenakost in socialna razslojenost, je edino smiselno, da se jih obdavči.

Podobno stališče je pred mesecem dni izrazil tudi Bill Gates, ki je povedal, da ko robot nadomesti eno delovno mesto, izpadejo tudi vsi fiskalni prihodki zatadi tega (dohodnina, socialni prispevki za zdravstvo in pokojnino), medtem ko država dobi na grbo nezavarovanega brezposelnega, ki ga mora financirati. Z nečim je treba nadomestiti ta izpad davkov in financirati povečanje izdatkov države. Alternativi davku na robote sta zgolj dve: (1) bolj progresivni davki na dohodke, ali (2) univerzalni temeljni dohodek. Če ničesar od obojega ne marate, boste morali razmisliti, koliko obdavčiti robote kot neposredne krivce za nastanek problema.

Nadaljujte z branjem

Perverznost neponovljivosti rezultatov raziskav

… ali Zakaj nočemo ali si ne upamo kritizirati kolegov?

Stephen Hsu in Douglas Campbell sta napisala dva odlična blog posta o standardni perverziji, ki vlada na področju ekonomije (in seveda tudi drugod, le da pišeta le o svojem področju). Namreč, da neka avtoriteta na svojem področju objavi raziskavo, ki gre nekako v skladu s popularnimi pričakovanji, vsi jo široko citirajo. Vendar pa ima le en droben problem: ni je mogoče replicirati. In nikomur kot da ni nič nič mar. Starejši kolegi so vljudno tiho. Pa tudi če bi napisali komentar, v čem so napake objavljene raziskave, zelo verjetno ne bi bile objavljene, saj tudi urednikom akademske revije ne ustreza, da so skozi sito spustili raziskavo, ki pač ni korektna.

Mlajši, se “prilagodijo” na drug način: ko ne uspejo ponoviti rezultatov starejših in uveljavljenih kolegov, pač tako dolgo “sprobavajo” različne specifikacije empiričnega modela, dokler jim pač ena izmed stotih ne da podobnih rezultatov (in povedal bom nekaj grdega, kar sicer vsi vemo: z istimi vhodnimi podatki, vendar z različno zasnovanim modelom in različno ekonometrično tehniko lahko dobite petnajst različnih rezultatov in vsi bodo “statistično značilni” – to je zelo lepo pokazal ekonometrik Edward Leamer v Let’s take the con out of econometrics). Z rezultati, ki bi bili zelo drugačni ali celo razkrinkali nerobustnost rezultatov starejših in uveljavljenih kolegov, bi mlajši tvegali, da njihov članek ne bi nikoli uzrl luči objave v dobri akademski reviji ali pa bi se zamerili in s tem tvegali napredovanje.

Nadaljujte z branjem

Ko dejstva ne štejejo več: Dobrodošli v dobi post-resničnostne družbe

Trump in Brexit zaradi dramatičnih manipulacij javnega mnenja z dokazljivimi (in sproti dokazanimi!) neresnicami in lažnimi novicami štejeta kot kulminacija zadnjega trenda razvrednotenja objektivnosti v javnih medijih in socialnih omrežjih. Vendar je to le vrh ledene dobe in le zadnja pojavna oblika trenda, ki se uporablja skozi zgodovino. Manipulacije z javnim mnenjem obstajajo odkar obstajajo mediji. In še več, obstajajo odkar obstaja komunikacija med ljudmi. Gre le za pojavne oblike “lažnih novic” oziroma manipuliranja ter kdo jih uporablja.

Vse religije in vse ideologije temeljijo na tem. To so standardne metode vojaških strategij in obveščevalnih agencij. Dober pregled slednjega je denimo še sveža knjiga Johna Whitneya “Finks: How the C.I.A. Tricked the World’s Best Writers“, ki opisuje 60 let manipulacij javnega mnenja s “fake news” s strani ameriške obveševalne agencije CIA. Tudi zadnji zapis vedno odličnega Tima Harforda kaže, kako so gospodarski lobiji (denimo tobačni) desetletja dolgo zavajali javnost oziroma taktično uspešno potlačili ali nevtralizirali dejstva o negativnih vplivih kajenja na zdravje.

Nadaljujte z branjem

Chart of the Week: Inequality and the Decline in Labor Share of Income

Ta analiza raziskovalcev IMF kaže, da naj bi k znižanju deleža dela v razdelitvi BDP vplivalo relativno zmanjšanje cene investicijskih dobrin (stroji, IT oprema), kar naj bi spodbudilo pospešeno zamenjavo delavcev s stroji (avtomatizacija in robotizacija). To je pomemben del zgodbe, zakaj se je zmanjšal kolač plač, vendar le manjši del. V bistvu kaže, da se je v državah z močnejšo industrijsko bazo kolač dela močneje zmanjšal, krivec pa naj bi bila avtomatizacija industrijske proizvodnje, ki je oklestila število industrijskih delavcev.

Vendar je to le del zgodbe, zakaj je prišlo do zmanjšanja števila zaposlenih v industriji. Ta analiza bi morala upoštevati tudi institucionalno ureditev na trgu dela (večja ali manjša fleksibilnost trga dela), moč sindikatov, relativno ceno dela ter relokacijo delovnih mest v tujino (predvsem Srednjo in vzhodno Evropo, Kitajsko in Mehiko) prek neposrednih izhodnih investicij. Šele takrat se pokaže, kateri izmed teh učinkov je bil prevladujoč pri zmanjševanju kolača plač in posledični povečani neenakosti.

iMFdirect - The IMF Blog

By IMFBlog

As discussed in the IMF’s G20 Note, and a blog last week by IMF Managing Director Christine Lagarde, a forthcoming chapter of the World Economic Outlook seeks to understand the decline in the labor share of income (that is, the share of national income paid in wages, including benefits, to workers) in many countries around the world. These downward trends can have potentially large and complex social implications, including a rise in income inequality. 

View original post 281 more words

Trojanski konj v vladnem predlogu zakona o drugem tiru

Vlada je po več kot letu dni stopicanja na mestu in iskanja inspiracije minuli četrtek končno predstavila teze za zakon o drugem tiru. In treba je povedati, da je pri vladnih tezah, kot jih je predstavil pravniški kolega Rajko Pirnat, videti evolucijo. Vlada se, sicer po polžje, vse bolj premika proti pravi smeri. Vendar je še vedno precej izgubljena na sicer znanem terenu, hkrati pa še vedno stoji na nekaterih čudnih in nedorečenih ter strateško zelo škodljivih izhodiščih, ki se nanašajo predvsem na vključitev zalednih držav v sofinanciranje projekta. Kot boste videli spodaj, želi slovenska vlada prikriti, da ji bo madžarska vlada dejansko dala posojilo na 30 let, zamaskirano v lastniški finančni vložek v 2TDK. Ne pove pa, kolikšna bo cena za to madžarsko posojilo in da nikakor ne more biti bolj ugodna, kot če bi se slovenska država sama zadolžila na finančnih trgih.

Spodaj je komentar nekaterih pozitivnih premikov in ključnih nedorečenosti s škodljivimi posledicami ter seveda trojanskega konja, skritega v zakon.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading