Resnično fascinantno je, kako je Trump z nepremišljenim in nespametnim začetkom vojne proti Iranu z eno potezo zradiral 47 let ameriškega (ilegalnega) stiskanja Irana in 52 let ameriške petrodolarske vladavine na bližnjem vzhodu in kako je iz osamljenega in geopolitično minornega Irana ustvaril četrto veliko silo sveta. Iranu to ne bi nikoli prišlo niti na misel, niti mu svet tovrstne enostranske akcije ne bi odobraval. Z eno idiotsko potezo Trumpa je nova geopolitična vloga Irana s kontrolo Hormuške ožine postala naravna in samoumevna.

Trumpu bodo morali Iranci nekoč postaviti spomenik. V čistem zlatu.

This is a crucial point on Iran by Chas Freeman, the former US Assistant Secretary of Defense and, relevant to the topic, former US Ambassador to Saudi Arabia (also, incidentally, one of the very rare former senior US officials who’s a genuinely thoughtful diplomat as opposed to a sociopathic neocon).

What Freeman explains is that Iran’s control of Hormuz, which Trump implicitly admitted is beyond the US’s ability to contest (by saying in his speech it’s not his problem to solve, that “others” should deal with it), will necessarily lead to a reshaping of the regional order in Iran’s favor.

As Freeman says, “the Gulf Arabs have no alternative but to negotiate with Iran because they cannot survive indefinitely with the Strait of Hormuz closed to their exports.” Meanwhile, countries like China, India, Japan, and Turkey have already worked out transit agreements with Tehran – de-facto recognizing Iranian authority over the strait.

In effect, Iranian control of Hormuz is now a fait accompli: they control the valve on the single largest concentration of hydrocarbon exports on earth. This is a long-term reality with immense implications.

In fact it’s such a massive long-term win for Iran that the way the war may ironically be remembered by history is Trump giving Tehran the ideal casus belli to seize control of Hormuz – something the world would have never accepted had they done it unprovoked.

It remains to be seen how the war ends – if it ends at all – but this may end up proving even more valuable to Iran than nuclear weapons.

For instance, as Freeman points out, one of the conditions Iran set for Hormuz passage is an end to sanctions and hostility toward them. The logical endpoint is the collapse of the entire sanctions regime – Iran trading openly with the world (save, presumably, for the US and Israel), without having to make any guarantees on its nuclear program.

In other words Trump tore up the JCPOA calling it “the worst deal in history,” and his war may have replaced it with something infinitely more favorable to Tehran.

Robert A. Pape (profesor na univerzi Chicago, specializiran za varnostna vprašanja in vojaško strategijo) je včeraj v New York Timesu objavil zelo dober komentar »The War Is Turning Iran Into a Major World Power«

Glavna teza komentarja je, da vojna z Iranom ne oslablja Irana, temveč ga krepi in ga spreminja v četrti center globalne moči (poleg ZDA, Kitajske in Rusije).

Ključna prednost Irana izhaja iz nadzora nad Hormuško ožino (Strait of Hormuz) – strateško pomembno morsko potjo, skozi katero poteka velik del svetovne nafte.

Mnogi analitiki mislijo, da je iranski nadzor nad ožino začasen, vendar Pape trdi, da vojna ustvarja novo realnost, iz katere se Iran izvleče močnejši (ne glede na vojaške udarce).

Konvencionalna geopolitična modrost (moč = ekonomija + vojaška moč) ne drži več – Iran postaja pomemben igralec tudi brez tega.

Spodaj je daljši povzetek ključnih tez Papea.

Nadaljujte z branjem→

Fatih Birol, direktor Mednarodne agencije za energijo (IEA), v intervjuju za Le Figaro opozarja, da je energetska kriza, ki jo je povzročila vojna v Perzijskem zalivu (vključno z blokado Hormuške ožine), hujša od združenih kriz iz let 1973, 1979 in 2022. Kar je jasno vsakomur, ki le malce pozna strukturo in obseg tokov energentov in surovin skozi Hormuz. Ta vojna blokira eno ključnih arterij svetovnega gospodarstva – ne le nafto in plin, temveč tudi gnojila, petrokemijo in druge surovine. Po njegovih besedah svet še nikoli ni doživel tako obsežne motnje v oskrbi z energijo, ki združuje naftni, plinski in prehranski šok ter predstavlja velik pretres za globalno gospodarstvo.

Kriza najbolj prizadene gospodarstva v razvoju, ki se soočajo z višjimi cenami nafte, plina in hrane, pospešenim inflacijskim pritiskom, upočasnjeno rastjo in povečanjem zunanjega dolga. Evropa, Japonska in Avstralija bodo trpele, a države v razvoju imajo najmanj manevrskega prostora. Birol poudarja, da težave izvirajo predvsem iz geopolitike in ne iz same energije. Države članice IEA postopoma sproščajo strateške zaloge nafte (gre za največjo sprostitvijo v zgodovini – 400 milijonov sodov, kar je le 20 % zalog), a to le blaži bolečino in ne odpravlja vzroka.

Nadaljujte z branjem→

Iran’s 10-point plan includes:

1. Guarantee that Iran will not be attacked again
2. Permanent end to the war, not just a ceasefire
3. End to Israeli strikes in Lebanon
4. Lifting of all US sanctions on Iran
5. End to all regional fighting against Iranian allies
6. In return, Iran would open the Strait of Hormuz
7. Iran would impose a Hormuz fee of $2 million per ship
8. Iran would split these fees with Oman
9. Iran to provide rules for safe passage through Hormuz
10. Iran to use Hormuz fees for reconstruction instead of reparations

Steve Keen je heterodoksni ekonomist, velik kritik neoklasične ekonomije kot nekonsistentne, neznanstvene in in empirično nepotrjene vede. Večino kariere se je ukvarjal s proučevanjem kriz, predvsem finančnih. Zaslovel je z napovedjo finančnega kolapsa leta 2008. V tem podcastu je izjemno dober, kot boste videli. Zaradi tega se njegova naslovna napoved ne zdi tako “mimo” ali senzacionalistična, kot se morda komu zdi ob pogledu na naslov.

Mearsheimer pravi, da se sama globalna moč ZDA zaradi izida vojne v Iranu sicer ne bo zmanjšala, ker je ta odvisna od ekonomske in vojaške moči države. Se bo pa zmanjšala sposobnost ZDA svojo moč projicirati drugim državam. Z nezmožnostjo ubranitve zavezniških držav v Zalivu in Izraela, s porazom proti Iranu in z umikom iz Bližnjega vzhoda, se bo kredibilnost ZDA glede zmožnosti ustrahovanja ostalih držav bistveno zmanjšala.

Kaj so počela ameriška transportna letala in helikopterji na zapuščenem letališču 25 milj (41 km) stran of iranskih jedrskih objektov in 150 do 250 km daleč stran od lokacije sestreljenega pilota?

Vse skupaj smrdi po ponesrečenem poskusu vdora v iranske jedrske objekte oziroma ponesrečenem poskusu kraje obogatenega urana. Kjer pa, tako se zdi, jih je pričakala iranska protiletalska obramba in jih sestrelila. Zdi se, da z iskanjem in reševanjem enega pilota to nima veliko zveze.

Glejte spodaj preverbo Groka

Preveril sem objavo: https://x.com/pop_sin/status/2040834469712548235

Kratek povzetek

Objava vsebuje tri slike (satelitski posnetki iz Google Maps + ena fotografija razbitin). Avtor želi dokazati, da je lokacija ameriških razbitin (stara letalska steza) zelo blizu iranskih jedrskih objektov (približno 25 milj / 41 km od Isfahana) in daleč od lokacije, kjer se je pilot izstrelil. 

Analiza slik (geolokacija in razdalje – potrjeno z javnimi koordinatami):

1. Prva slika (širši zemljevid Isfahana): Prikazuje razdaljo 41,02 km (25,49 milj) od točke v puščavi južno od Isfahana (blizu Baharestan / Kolah Ghazi National Park) do Isfahan Shahid Beheshti International Airport / središča mesta. Črta gre naravnost proti jugu v puščavo.
2. Druga slika (povečava letalske steze): Jasno kaže staro ravno letalsko stezo v puščavi (z dvema majhnima ikonama letal na njej) in isto merilo razdalje (41 km).
3. Tretja slika (detajlna satelitska + inset): Označuje „Landing Site“ na stezi, z rumenimi kvadratki okoli bližnjih objektov (verjetno industrijske/solarne instalacije). V insetu je fotografija resničnih razbitin (ožgana kovina, ostanki letala/helikopterja v puščavi).

Potrditev lokacije in tvoje trditve:

• Lokacija razbitin/steze: približno 32.258°N, 51.902°E (južni del province Isfahan, puščava).
• Isfahan Nuclear Technology Center (največji iranski jedrski center): približno 32.574°N, 51.826°E (jugovzhodno od Isfahana).
• Razdalja: približno 36–41 km (22–25 milj) – točno se ujema s tvojim opažanjem.
• Lokacija sestreljenega pilota (F-15E): po uradnih in večini virov (NYT, Reuters, Al Jazeera, iranski mediji) v jugozahodnem Iranu – provinci Kohgiluyeh and Boyer-Ahmad (gorsko območje, južneje od Isfahana). To je dodatnih 150–250 km južneje/jugozahodneje od puščavske steze v Isfahanu.

Zaključek preverbe (nevtralno):

Da, lokacija ameriške „reševalne“ steze in razbitin je res zelo blizu iranskih jedrskih objektov v provinci Isfahan (25 milj stran) in precej oddaljena od mesta, kjer se je pilot izstrelil in skrival (Kohgiluyeh and Boyer-Ahmad). To je eden glavnih razlogov za skeptike in iranske vire, ki trdijo, da „reševanje pilota“ ni bil edini (ali glavni) namen operacije. Ameriška stran (Pentagon, Trump) vztraja, da je bila steza izbrana zgolj zato, ker je bila najbližja primerna improvizirana površina za MC-130J in helikopterje.

Slike v objavi so verodostojne satelitske posnetke (Google Earth / Maps) in ena fotografija razbitin, ki se ujemajo z iranskimi objavami (Fars, IRGC). Ni manipulacije, le poudarek na razdalji.

Vir: Grok