Ko bodo zgodovinarji čez nekaj desetletij iskali trenutek, ko je Evropa dokončno izgubila razvojno tekmo s Kitajsko, verjetno ne bodo pokazali na vzpon BYD ali CATL. Pokazali bodo na Bruselj in Pariz. Na trenutek, ko je Evropska komisija odločila, da bo namesto stotin milijard evrov v razvoj evropske industrije mobilizirala stotine milijard za oboroževanje. Na trenutek, ko se je Koalicija voljnih namesto za razvoj odločila za vojno.

Keith Bradsher je prejšnji teden v New York Timesu objavil zanimiv članek o zatonu Volkswagna v luči njegove kitajske epizode. Bradsher pravilno ugotavlja, da je Volkswagen zamudil električno revolucijo, podcenil digitalizacijo avtomobilov in predolgo vztrajal pri motorjih z notranjim zgorevanjem. Toda napačno bi bilo sklepati, da gre predvsem za napako vodstva Volkswagna. Volkswagen je zgolj najbolj prepoznavna žrtev precej večjega neuspeha – neuspeha evropske industrijske politike.

Kitajska v razvojni tekmi z Evropo ni zmagala zato, ker bi imela cenejšo delovno silo ali zato, ker naj bi njeni proizvajalci uživali zgolj “nepoštene subvencije”. Zmagala je zato, ker je država že pred dvema desetletjema sprejela strateško odločitev, da bodo elektrifikacija, baterije, programska oprema, umetna inteligenca in digitalna mobilnost predstavljali jedro prihodnje industrijske politike. Temu je sledilo vse ostalo: ugodno financiranje, sistematične spodbude razvoju celotne baterijske industrije od surovin do baterij, gradnja polnilne infrastrukture, obsežne spodbude za nakup električnih vozil. Kitajska ni čakala, da bo trg sam opravil prestrukturiranje. Država ga je usmerjala.

Nadaljujte z branjem→

Kljub propagandi zahodnih medijev Kitajska nadaljuje z impresivno rastjo izvoza tudi v prvi polovici leta 2026. Kljub zapletenim geopolitičnim razmeram (vključno z napetostmi na Bližnjem vzhodu in morebitnimi carinskimi ukrepi) je kitajska zunanja trgovina dosegla nove rekorde. Podatki Generalne uprave za carine Kitajske (GAC) in Kitajskega združenja proizvajalcev avtomobilov (CAAM) kažejo na pospešeno rast, ki jo poganjajo predvsem visokotehnološki izdelki, povezani z umetno inteligenco, ter izjemno uspešen izvoz električnih avtomobilov.

Skupni izvoz: Pospešena rast v prvi polovici leta

V prvi polovici leta 2026 (H1) je skupna vrednost kitajskega izvoza blaga dosegla 14,73 bilijona juanov, kar predstavlja 13,4-odstotno medletno rast. Skupna trgovina (izvoz + uvoz) je prvič presegla 25 bilijonov juanov (+16,9 %). Uvoz je rasel še hitreje (+22,1 %), kar kaže na močno domačo industrijsko in investicijsko aktivnost.

Junija 2026 je rast izvoza v dolarjih dosegla kar 27 % medletno – najvišjo raven od oktobra 2021. Rast so poganjali predvsem čipi, oprema za obdelavo podatkov in drugi izdelki, povezani z umetno inteligenco in podatkovnimi centri.

Nadaljujte z branjem→

Michael Roberts, ki spada med najboljše akademske analitike marksistične prevenience, se je odzval na najnovejše podatke o rasti kitajskega gospodarstva in polemizira z razširjeno tezo v zadnjih dneh v vodilnih zahodnih medijih, da Kitajska vstopa v obdobje dolgotrajne stagnacije. Čeprav se je rast BDP v drugem četrtletju 2026 upočasnila na 4,3 %, poudarja, da skupna gospodarska rast v prvi polovici leta še vedno dosega 4,7 %, kar ostaja znotraj uradnega cilja kitajske vlade.

Roberts opozarja, da zahodni komentatorji že skoraj dve desetletji napovedujejo skorajšnji zlom kitajskega gospodarstva, vendar se te napovedi doslej niso uresničile. Tokrat kot primer izpostavi kolumnista Financial Timesa Ruchirja Sharmo, ki trdi, da je kitajska rast trajno izgubila zagon in da se država vse bolj oddaljuje od možnosti, da bi prehitela ZDA kot največje svetovno gospodarstvo.

Po Robertsovem mnenju so takšne ocene zavajajoče predvsem zato, ker mešajo nominalne in realne kazalnike. Res je, da se je kitajski delež svetovnega BDP, merjen v tekočih ameriških dolarjih, zmanjšal, vendar je to predvsem posledica apreciacije dolarja, depreciacije juana in domače deflacije. Če gospodarstvo primerjamo po pariteti kupne moči (PPP), se kitajski delež svetovnega gospodarstva še naprej povečuje.

Nadaljujte z branjem→

Ta Dalmacija. Negativno vpliva

Policy Tensor je eden najbolj zanimivih portalov, če vas zanimajo strateške geopolitične teme, specifično sedanja vojna med ZDA in Iranom. V zadnjem članku z naslovom Iran still enjoys escalation dominance Policy Tensor učinkovito izpodbija prevladujočo razlago v zahodnih medijih, da Iran s stopnjevanjem napetosti v Hormuški ožini precenjuje svoje možnosti. Po njegovem mnenju cilj Teherana ni prisiliti ZDA nazaj za pogajalsko mizo, temveč ohraniti svoje najpomembnejše strateško vzvodje – sposobnost nadzora nad Hormuško ožino, ki predstavlja ključno geopolitično orožje Irana.

Policy Tensor meni, da številni zahodni analitiki napačno razumejo iransko logiko. Iran naj ne bi verjel, da lahko z vojaško prisilo doseže politične koncesije Washingtona, temveč ocenjuje, da bi izguba nadzora nad Hormuzom dolgoročno pomenila izgubo odvračalne sposobnosti in posledično povečano izpostavljenost ameriškemu in izraelskemu pritisku.

Avtor zavrača tudi tezo, da Iran računa predvsem na Trumpovo politično nepripravljenost za novo vojno. Po njegovem je iransko vodstvo izhodiščno predpostavilo precej širši scenarij: tudi če bi ZDA želele stopnjevati konflikt, Iran nima nobene racionalne alternative, kot da vztraja pri obrambi svojega ključnega geostrateškega položaja.

Nadaljujte z branjem→

This is just pure unadulterated propaganda by The Economist, as is so often the case with their coverage of China (reminder that, if you read The Economist, the Chinese economy should have collapsed more or less every year for the past 20 years).

I actually come from a country – France – where our minorities did actually get squashed, so I have a pretty decent understanding of what that concretely means.

For instance in France our regional languages (Basque, Alsacien, Corsican, Breton, Occitan, etc.) have ZERO official status, cannot be used in government, and – under French law – were prohibited in classrooms under threat of punishment (kids at school were made to wear a necklace of shame around their neck if they spoke their regional language: https://fr.wikipedia.org/wiki/Vergonha#Fin_du_XIXe_si%C3%A8cle_-_Politique_et_h%C3%A9ritage_de_Jules_Ferry).

The first line of Article 2 of the French constitution (https://en.wikipedia.org/wiki/Article_2_of_the_Constitution_of_the_Fifth_French_Republic) – as amended in 1992 – specifies that French is the exclusive language in France and constitutionally excludes every other language from any official role whatsoever.

There was, in France, an official policy of linguicide. The net result, according to official French statistics (https://ined.fr/fr/publications/editions/population-et-societes/la-dynamique-des-langues-en-france-au-fil-du-xxe-siecle), is that regional languages like Corsican or Breton went from being spoken in 70%-80% of local families at the end of WW1 down to sub-10% numbers by the end of the 20th century. Even Alsacien, the most resilient regional language, still saw its transmission rate collapse from 70% to 18% in just 2 generations.

That, folks, is “squashing.”

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović:

The problem is in essence very simple. Decentralized Western capitalists have been able to squeeze domestic labor for forty years and run outsized profits. But now they are faced by a centralized capitalist (which is in effect the Chinese state) who is even more efficient in squeezing wages and increasing productivity. That centralized capitalist is now running out of business Western decentralized capitalists. This is why the latter have to move the heaven and the earth in order to stop the centralized capitalist from winning. But they have to do all of that while never mentioning the role their own profits play in it.

Leon Liao:

Western capital has spent forty years weakening labor’s claim on productivity growth at home. It now presents itself as the defender of Chinese workers abroad.

Pettis’s repeated accusation that China gains competitiveness by suppressing wages therefore rests on a blatant moral double standard. Western companies are encouraged to maximize margins, raise shareholder returns, automate production, weaken labor bargaining power, and reduce costs. Yet when China organizes production more efficiently and achieves lower industrial costs, the result is described as an economic distortion that other countries are entitled to correct.

There is also a deeper weakness in this explanation.

China’s rising industrial competitiveness does not primarily come from low wages. It comes from the interaction of three structural advantages whose combination is extraordinarily rare.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović v izvrstnem komentarju polemizira z vse pogostejšimi evropskimi in ameriškimi očitki, da Kitajska svojo industrijsko konkurenčnost gradi na prenizkih plačah, državnih subvencijah in zatiranju domače potrošnje. Njegova osrednja teza je preprosta: Zahod danes Kitajski očita natanko tisto, kar je sam desetletja počel drugim državam.

Kot izhodišče uporabi primerjavo z Afriko iz časa, ko je delal pri Svetovni banki. Afriške države so se pritoževale, da evropska industrija zaradi tehnološke premoči proizvaja bistveno ceneje in jih zato izriva z mednarodnih trgov. Evropski odgovor je bil, da je tehnološki napredek legitimna konkurenčna prednost. Danes pa Evropa od Kitajske zahteva, naj se odpove svojim strukturnim prednostim – nižjim stroškom dela, drugačnemu institucionalnemu modelu in učinkovitejši industrijski politiki.

Nadaljujte z branjem→

Bogastvo narodov nikoli ni nastajalo v tovarnah tankov, temveč v tovarnah inovacij. Evropa je izbrala napačne politične prioritete. Namesto razvoja je izbrala strah. Namesto razvoja je izbrala vojno. Namesto miru in blaginje je izbrala orožje.