Štiri točke, ki zvenijo razumno:

1. A definitive and complete cessation of aggression and terrorist attacks;

2. The provision of objective and credible guarantees to prevent any resumption of aggression or war;

3. Full compensation for material and moral damages;

4. Respect for Iran’s legal jurisdiction in the Strait of Hormuz for the purpose of ensuring international maritime security.

Vir: TASS

Ob tej naslovnici novega The Economista (glejte sliko) in prvih odstavkih uvodnika me je prešinilo – “no, tudi slepa kura zrno najde” oziroma “tudi urednikom Economista je končno kapnilo“. Urednik je v uvodniku pisal o svojih pogovorih v Pekingu glede situacije okrog vojne v Iranu, kjer so vsi sogovorniki izrazili zadovoljstvo nad tem, da je Trump povzročil neizvano napako in pospešil zaton Amerike in da ga ni treba motiti med tem, ko dela napake:

As it happened, our Chinese hosts spoke to me about Iran so often that the war was never far from my thoughts. Our cover leader this week is about what they said.

In America the war’s most bullish supporters hoped that it would cow China, by showing how vulnerable China is to disrupted flows of oil. It would also boost deterrence by contrasting America’s military supremacy with China’s reluctance or inability to save its friends.

That is not how the conflict looks from Beijing, where observers see the war as a grave American error. Indeed, many Chinese experts have dusted off a line attributed to Napoleon Bonaparte: “Never interrupt your enemy when he is making a mistake.”

Chinese experts think the war will accelerate America’s decline. They see American aggression as a validation of President Xi Jinping’s focus on security over economic growth. And they expect peace, when it comes, to create opportunities for China to exploit. Only in the background is there anxiety about the dangers of a disordered world.

…nato pa sem prišel do zadnjih odstavkov uvodnika, kjer je urednik naredil obrat za 180 stopinj. Podvomil je v možnost, da je Kitajska sposobna preživeti v kaosu po umiku ZDA in se skliceval na to, da naj bi zgodovina kazala, da se ZDA znajo hitro prilagoditi velikim spremembam, medtem ko je Kitajska preveč previdna, demografsko starajoča se in omejena s partijsko ideologijo, kar naj bi v prihodnosti ponovno dajalo prednost Ameriki. 

And that is where I have the greatest doubts about the vision I heard being set out in Beijing. For all China’s analysis, it has one strategic blind spot. Chinese thinkers are too reluctant to contemplate a scenario in which America acts as a rogue power, ripping up the world order it created. Although China likes to complain about Western values, it has thrived under rules that America has laboured to sustain.

Faced with technological and political change, America has repeatedly shown a remarkable ability to reinvent itself. By contrast, China is cautious, ageing and hidebound by party ideology. There is a future in which America embraces upheaval and China shuts itself off. That future may yet belong to America.

Da se razumemo: Kitajska je tehnološko in gospodarsko prehitela ZDA, postala je vodilna trgovinska partnerica več kot dveh tretjin držav na svetu in hkrati ZDA delajo neizvan geopolitični samomor. In v teh pogojih se Kitajska naj ne bi znašla najbolje, medtem ko se bo Amerika ponovno izumila in znova postala globalni hegemon?

Zanimivo razmišljanje, ki pa je predvsem produkt ideološkega pogleda uredništva Economista. Tudi v situaciji, ko je Kitajska zmagala brez izstreljenega strela in postaja prva velesila sveta, ostaja The Economist zvest svoji že tri desetletja dolgi kampanji, da bo Kitajska že jutri kolapsirala.

Drago Babič

Strateško varnostni pomen energije je večji od pomena podnebne nevtralnosti

Vojna na Bližnjem vzhodu še kar traja, verjetno bo še eskalirala, vsaj po besedah in ravnanju ZDA (Trumpa), Izraela in Irana z zavezniki (Hutiji). Glavna posledica te vojne je prekinitev dobav nafte in zemeljskega plina iz tega bazena, ki je do sedaj predstavljal okoli 20% svetovnih potreb. Če se vojna ne bo kmalu prekinila ta tak ali drugačen način (kar ne kaže) in se bo spremenila v bolj ali manj intenziven trajnejši konflikt po vzoru na Ukrajinsko vojno, bo vodila do trajnejših poškodb tehnoloških kapacitet za črpanje in predelavo nafte in zemeljskega plina in s tem dolgoročnejšo prekinitev dobav iz Arabskega zaliva. Ker gre za velik delež vse svetovne proizvodnje nafte in plina ter drugih surovin (umetna gnojila, helij, žveplo, itd.), bo tak izpad dobav povzročil svetovno krizo v oskrbi z energijo in določenimi surovinami, ki se bo odrazila na tri načine:

Nadaljujte z branjem→

Glede Trumpa velja samo eno pravilo: Ne poslušajte, kaj govori, ampak kaj počne. Naredi ravno nasprotno od tega, kar reče. Če je včeraj govoril o skorajšnjem koncu vojne proti Iranu ne glede na stanje odprtosti Hormuške ožine, to pomeni, da načrtuje eskalacijo, torej izvedbo kopenske invazije. In vojaške sile, specializirane za intervencije, se kopičijo okrog Hormuške ožine in v Savdski Arabiji. Najbolj verjetni sta dve ciljni točki ameriške invazije: otok Kharg z naftnim terminalom na severozahodu Zaliva in otok Qeshm v Hormuški ožini.

Ima ameriška invazija (ob sedanjem stanju vojaških kapacitet v neposredni bližini – največ okrog 12,000 vojakov) možnosti uspeha? Nima. Niti teoretičnih.

Morda za kratkotrajno zavzetje skalnatega otoka, Toda nato kaj? Če bi želela ameriška vojska kontrolirati Hormuško ožino, bi morala zasesti pas v dolžini okrog 100 km in z globino okrog 20 km. Za to pa bi potrebovala okrog 200,000 vojakov. Ki jih ZDA nimajo. Pa uničiti bi morali vse iranske kapacitete za izstreljevanje dronov in raket, podmornice, motorne čolne in podvodne drone. Niti teoretično ZDA tega ne morejo zagotoviti.

Kljub temu je zelo verjetno, da bo Trump naročil kopensko vojaško invazijo? Zakaj? Ker voditelje vodi želja po dokazovanju lastne moči in ker imajo tendenco precenjevanja lastnih sposobnosti in podcenjevanja nasprotnika. Kar je recept za katastrofo.

Don Tsu je iz natanko takega testa. Če je 7-krat bankrotiral lastna podjetja, bo osmič pač bakrotiral Ameriko.

Spodaj je napoved nekdanjega analitika Cie.

Ex CIA Larry Johnson cuts through the noise with a chilling assessment based on troop movements and force deployments right now. Trump has not backed down out of fear. He is simply playing the same games he has played before to lull the Iranians into complacency. A major ground attack is coming fast, and it is aimed straight at the heart of the Strait of Hormuz. 

THE INVASION TIMELINE 

• The United States will launch a ground attack this weekend.

• If bad weather hits, it may be pushed back until Monday or Tuesday.

• If the weather clears, expect it sometime Friday or Saturday.

Dober zapis spodaj. Čeprav jaz ne bi stavil na to, da je Neyanyahu že poražen in da ne bo še naprej napadal Irana, bombardiral iranskih šil in bolnišnic in pobijal iranskih otrok in da ne bo v končni insstanci uporabil jedrske opcije. Zloba in sprevrženost v tem človeku in njegovi naciji ne omogoča opcije miroljubnega sožitja s sosedi. Zahteva izraelsko nadrejenost. Ker so Izraelci po njihovem prepričanju nadrasa. Vsi ostali so goyim.

Netanyahu only made things worse and is leaving defeated.

“Netanyahu: Iran Still a Threat to Israel, ‘But No Longer an Existential One’.”

Netanyahu said that Iran can still threaten Israel, but “can no longer threaten our existence.”

But there is nothing more defeatist than this. It is 100% defeatist rhetoric!

Netanyahu has always made the three objectives of the war clear:

1. Regime change
2. Limiting missile capabilities
3. Dismantling the nuclear program

He has achieved none of these objectives, but he has saddled Israel with $60-80 billion in losses from this war.

And here’s why I say that:

Each day of operations m, including interceptors and material damage, costs between $1.5–2 billion, based on the spending during the 12-day war. The damages are still being calculated, and there are reports of thousands of compensation claims for direct damage caused by Iranian missiles.

The economic loss is estimated by the Israeli Ministry of Finance at $3 billion per week.

Netanyahu’s megalomania has created more problems than solutions.

If the Iranians hadn’t built a nuclear weapon before, now they have every reason to do so.

Reuters je objavil zelo dobro analizo o relativni energetski (ne)odvisnosti Kitajske od dogajanja v Hormuški ožini. In ta analiza kaže nasprotno od tega, kar so pričakovali v Washingtonu, ko so se lotili napada na Iran – namreč, da bodo s strmoglavljenjem režima v Iranu energetsko zadavili Kitajsko.

Ožina Hormuz je daleč najpomembnejša transportna pot za nafto za azijske države. V prvem četrtletju leta 2025 je skozi to ožino največ nafte uvozila Kitajska (5,4 milijona sodov na dan), sledile so Indija (2,1 mb/d), Južna Koreja (1,7 mb/d) in Japonska (1,6 mb/d). Kljub tej veliki odvisnosti od nafte iz Perzijskega zaliva analitiki ocenjujejo, da je prav Kitajska med državami, ki bi relativno dobro prenesle morebitno zaprtje ožine.

Kitajska vlada poudarja koncept »energetske sklede riža«, kar pomeni, da država želi zagotoviti lastno energetsko varnost. Čeprav je Kitajska neuradno omejila izvoz goriv, da bi ohranila zaloge, je zaradi dolgoročnih politik energetske diverzifikacije manj ranljiva za šoke na energetskih trgih kot številne druge azijske države.

Pomemben dejavnik je izjemno hitro širjenje električnih vozil. Kitajska ima danes približno toliko električnih vozil kot preostali svet skupaj. Vlada je leta 2020 načrtovala, da bodo električna vozila leta 2025 predstavljala 20 % novih prodaj, vendar je delež že leta 2024 presegel 50 %. Zaradi tega je poraba nafte dosegla vrh in začela stagnirati.

Nadaljujte z branjem→

Trump lahko to proda kot zmago, saj cene za odprtje Hormuza ne bodo plačale ZDA (prek zahtevanih iranskih reparacij), pač pa (azijske in evropske) države uvoznice nafte, katerim bo zaračunan dodaten dolar oziroma dolar in pol pri sodčku nafte kot pristojbina za prehod skozi ožino.

Za Trumpa je to zelo elegenten piarovski izhod (saj v tem primeru, za razliko od carin, ceno res plačajo države uvoznice nafte). Resnično neumen bi bil, če bi to priložnost izpustil.

US biggest export is under attack… the dollar

• Iran is pushing Hormuz-related trade into yuan
• Offshore yuan issuance surged ~3x in March YoY
• China is already settling ~40% of its trade in yuan

That directly threatens the foundation of the US financial empire… its ability to fund endless deficits through global dollar demand.

The yuan operates within a semi-closed capital account, but China is effectively opening it through gold. Trade gets invoiced in yuan and any surplus can be settled in gold.

That’s why China is aggressively positioning itself as a global gold hub.

By building storage facilities abroad, China can even ensure gold is held within friendly jurisdictions… Russia already learned the hard way: not your custody, not your assets.

There’s more:

• China can issue USD-denominated debt at US rates
• China 10-year yield: ~1.8%
• US 10-year yield: ~4.4%

So China, the world’s factory base, is dishing the whole menu:

• Need USD liquidity… no problem
• Want to borrow at ~60% lower rates… use yuan
• Don’t trust fiat… settle in gold, stored locally

In a world where trust is in perpetual decline, China is leveraging gold’s millennia-old credibility to gradually dedollarize global trade.