Po “dizelskem dogovoru” prejšnji konec tedna med ZDA in Rusijo, po katerem se je nekoliko “utrgalo” ukrajinskemu predsedniku Zelenskemu, je Donald Trump včeraj začasno odpravil še določbe nedavno sprejetega “Lindsey Grahamovega zakona”, ki je predvidel ekstremno visoke carine na vse rusko blago (seveda na energente) in blago vseh držav, ki kupujejo rusko in iransko nafto:

Jasno, ameriški volilci so izrecno in izjemno občutljivi na cene goriv (nobena administracija, v času katere je prišlo do veliekga porasta cen goriv, ni bila uspešna na naslednjih volitvah), zato Trump rešuje, kar se rešiti še da pred novembrskimi vmesnimi volitvami. Vendar pa je ključno vprašanje v tej zgodbi, ali drži njegova teza, da so na porast cen dizla vplivali ukrajinski napadi na ruske rafinerije, ki naj bi onesposobili približno polovico ruskih kapacitet za proizvodnjo dizla in zaradi česar naj bi Rusija dramatično zmanjšala ali celo zaustavila izvoz dizla.

Jasno je, da Trumpova teza – povsem izolirano – ne more držati oziroma da jo je težko dokazati, kajti v istem obdobju sta delovala dva šoka – dramatično zmanjšanje pretoka dizla (ne surove nafte, sploh pa ne v zadnjih treh mesecih) skozi Hormuško ožino zaradi ameriške vojne proti Iranu in intenzivirani ukrajinski napadi na ruske rafinerije, ki so vodili do ruskega zmanjšanja izvoza dizla. Oba dogodka je zato treba obravnavati skupaj.

V (proukrajinskem ameriškem) Institute for Study of War (ISW) so pohiteli z analizo oziroma priročnim grafom, ki naj bi kazal, da ukrajinski napadi na ruske rafinerije naj ne bi vplivali na cene dizla v ZDA, pač pa naj bi bila korelacija predvsem z začetkom ameriške vojne proti Iranu.

Nadaljujte z branjem→

155 milijard evrov letno za Ukrajino znaša 62 % predvidenega letnega evropskega proračuna v naslednjem 7-letnem obdobju (osnutek 7-letnega proračuna znaša 1.760 milijard evrov, ki pa danes še ni bil potrjen s strani članic EU) , ki pa ne vsebuje teh izdatkov za Ukrajino.

Torej se bo EU morala ponovno zadolžiti za financiranje vojne v Ukrajini in ta denar nekako dobiti od držav članic – bodisi s povečanjem prispevka v proračun EU, bodisi z zmanjšanjem sredstev članicam.

Včeraj si je urednik Financial Timesa Edward Luce privoščil spodrsljaj z objavo komentarja na X, da ne pozna sodobnega akademika, ki bi tako diskreditiral sebe in svoje delo, kot naj bi se John Mearsheimer glede Ukrajine:

Luce je seveda v funkciji propagandnega medijskega stroja, ki mu ni mar za dejstva, pač pa opravlja nalogo ustvarjanja alternativnih dejstev. Z njim si ne bi umazal rok.

Pač pa objavljam spodaj dober komentar Arnauda Bertranda, ki pokaže akademsko in intelektualno širino: prvič, preveri dejstva, in drugič, pokaže, da lahko, da se z nekom ne strinjaš glede neke zadeve, toda to še ne pomeni nujno tega, da se ne strinjaš njim nasploh ali da se ne bi mogel strinjati glede drugih zadev ali da ga označiš kot kompletno nekredibilnega. Težko bi bilo imeti prijatelje ali življenjskega partnerja, če bi funkcionirali po prvem principu, mar ne?

As someone who wrote an article literally titled “Why Mearsheimer is wrong on China” (https://arnaudbertrand.substack.com/p/why-mearsheimer-is-wrong-on-china?r=4r0pw&utm_campaign=post-expanded-share&utm_medium=post%20viewer ), it’s clear I’m no diehard fanboy of the guy.

However, on Ukraine, honesty requires recognizing that he was more right than most, starting with predicting the war in the first place. At the beginning of the war I wrote a long thread listing all the strategic thinkers who predicted it (https://x.com/RnaudBertrand/status/1700719253685678286 ), and Mearsheimer’s prediction really stands out as the most complete, almost like a script of what followed.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović ima prav: v kalkulacijah provojnih histerikov (politikov in zahodnih medijev) je zmaga Ukrajine po definiciji zagotovljena, ker predpostavljajo, da je vrednost ranjenih in umrlih na ukrajinski strani enaka nič, vrednost ranjenih in umrlih na ruski strani pa je pozitivna. Ergo: Ukrajina zmaguje tako dolgo, dokler traja vojna. In zato mora vojna trajati v nedogled. Do zadnjega Ukrajinca (kajti Ukrajincev bo zmanjkalo prej kot Rusov).

V nasprotnem primeru se ta teorija ukrajinske zmage sesuje v prah.

No, sesula se bo v vsakem primeru, kajti po naravnem zakonu bo Ukrajincev zmanjkalo prej kot Rusov.

In, aja, kljub temu, da provojni histeriki nimajo “skin in the game”, cena ukrajinskega “zmagovanja” za Evropo in njnene prebivalce ni enaka nič. Stane vsako leto evropske stagnacije zaradi nadaljevanja vojne, stane vsako leto deindustrializacije zaradi visokih stroškov energije, stane vsako leto izgube blaginje prebivalcev Evrope zaradi visokih stroškov energije in zaradi manjše rasti BDP in plač, vsako leto nadaljevanja vojne v Ukrajini stane 155 milijard evrov, ki jih neposredno plačujejo EU države, in stane vsako leto izgubljenih priložnosti in izgubljene rasti zaradi fokusa evropske politične elite na vojno namesto na razvoj.

But the calculation of those who drove Ukraine down this primrose road is the following:

• Value of UKR casualties & dead: zero
• Value of RUS casualites & dead: positive.
• => so long as the war goes on, they win.

This is the calculation of most MSM, many reporters, politicians and pundits. That’s why the war can go on forever. Well, at least until the last Ukrainian & Russian.

If war cheerleaders had any skin in the game, they would be much more careful. But they don’t. War is costless to them. Only other people die.

V vednost. Stališča bodoče kanclerke Nemčije.

Postala bo ljubljenka zahodnih medijev. Ker izgovarja magične besede – prosti trg in znižanje davkov.

Stopnjevanje vojne med Hutiji in Savdsko Arabijo razkriva, da Saudijcem kljub astronomskim izdatkom za ameriško orožje ne uspe zanesljivo zaščititi svoje kritične infrastrukture. Na nasprotnika, ki mu z omejenimi sredstvi povzroča nesorazmerno veliko gospodarsko škodo, Savdijci očitno nimajo učinkovitega vojaškega odgovora. Opažam, da večina tujih analitikov ne razume dobro te hutijske odpornosti in moči, da moč in odpornost mešajo z obsegom vojašekaga arzenala in da zato večinoma stavijo na vojaško rešitev – torej da bi morali bolje oboroženi Savdijci samo bolj odločno napasti s kombiniranim terenskim in zračnim napadom in bi opravili s Hutijci. Pri čemer pozabljajo, da so Savdijci to že poskusili pred dobrim desetletjem in Američani tudi dvakrat in da so oboji grdo dobili po nosu in raje odnehali.

V čem je torej ta neverjetna odpornost in moč Hutijcev? Dobra razlaga je v dveh člankih Policy Tensorja (psevdonim odličnega analitika). Policy Tensor v nedavnem članku »Why the Houthis will almost certainly prevail« trdi, da Savdska Arabija Hutijev ne more vojaško premagati in bo prisiljena sprejeti mir pod pogoji, ki bodo zanje ugodni. Njegova razlaga temelji na dveh dejavnikih: prvič, trdni družbeni in politični organizaciji Hutijev, in drugič, izrazito neenaki gospodarski ranljivosti obeh nasprotnikov. Hutiji ohranjajo sposobnost bojevanja tudi ob velikih izgubah, Savdski Arabiji pa že omejeno število uspešnih napadov na infrastrukturo povzroča visoke stroške. Njihova zmaga zato pomeni predvsem izsilitev savdskega umika iz Jemna in priznanja njihove politične vloge. Za dosego tega cilja jim ni treba uničiti savdske vojske.

Nadaljujte z branjem→

The suicide of Europe has been the most predicted thing of the last decades.

THE NOBEL PRIZES

• Paul Krugman (Nobel 2008) — “By adopting the euro, Italy has reduced itself to the state of a Third World nation.”
• Joseph Stiglitz (Nobel 2001) — “The euro was born from a mix of ideologies and mistaken economic concepts.”
• Milton Friedman (Nobel 1976), 1997 — “The monetary union would prove to be an obstacle to achieving political unity.”
• Samuelson, Modigliani and Solow (all Nobel), 1993 — Europe must “abandon the single currency project”.

THE INTERNATIONAL ECONOMISTS

• Frank Hahn (Cambridge), 1992 — “The Monetary Union goes against almost everything we know about economics.”
• Wynne Godley (Cambridge), 1992 — “The power to issue one’s own currency is the main element that defines national independence. If a country gives up this power, it acquires the status of a colony.”
• Martin Feldstein (Harvard), 1997 — “The net economic effect of the European Monetary Union would be negative. The standard of living of the average citizen would be lower.”
• Rudi Dornbusch (MIT), 1996 — “For Italy, being out is clearly better.”
• Olivier Blanchard (Harvard), 1990s — “Individual member states will face long periods of recession.”
• Ralf Dahrendorf, 1995 — “The monetary union is a huge mistake that does not unite Europe, but divides it.”
• Jean-Paul Fitoussi — “Before the ECB, no advanced country could be declared insolvent.”
• Adam Tooze — the euro is “one of the worst self-inflicted disasters in history”.
• Servaas Storm — “Italy’s strict adherence to euro rules has stifled domestic demand and exports.”

Nadaljujte z branjem→

Francija za centralno banko, ki izdaja evre, ni prevelika, da bi njen obvezniški trg stabilizirala. Lahko pa je prevelika za politično ureditev, ki bi solidarnost dovolila šele po gospodarskem in socialnem kaznovanju države.

Paul Krugman je v zapisu “What’s the Matter With France?” prejšnji teden opozoril, da bi Francija lahko prešla iz faze “too big to fail” v fazo “to too big to save”. Francija se zadolžuje v valuti, ki je sama ne more izdajati. Če vlagatelji začnejo dvomiti o poplačilu, zahtevajo višje donose, ti poslabšajo vzdržnost dolga in s tem potrdijo začetni dvom. Krugman posebej izpostavlja velike primanjkljaje, staranje prebivalstva in politično nezmožnost prilagoditve pokojninskega sistema. Njegov sklep je, da bi reševanje Francije zaradi njenega obsega in odpora drugih članic lahko preseglo politične možnosti evrskega območja. Krugman dvomi predvsem o politični pripravljenosti za reševanje. Zakaj bi Nemčija in države, ki so že prestale ostro varčevanje, podprle Francijo brez primerljivih zahtev? Hkrati pa imamo šibko točko skupne valute in heterogenih preferenc, zaradi česar je evropski sistem sposoben problem refinanciranja posamezne članice spremeniti v ustavni spor o tem, ali centralna banka pri tem sploh sme sodelovati.

Krugman ne trdi, da je bankrot neizogiben, temveč opozarja, da bi bilo zanašanje na ugoden razplet zaradi političnih razlogov lahko nevarno.

Kaj se torej dogaja s francoskim dolgom in ceno zadolževanja?

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Zadnji Jožetov prispevek »Prihajajoča trgovinska vojna med EU in Kitajsko: Kdo bo utrpel večje izgube?« (https://damijan.org/2026/10/07/prihajajaoca-trgovinska-vojna-med-eu-in-kitajsko-kdo-bo-utrpel-vecje-izgube/) je izčrpna analiza ob obsežni uporabi umetne inteligence (UI), ki mi vzbuja vrsto razmišljanj in asociacij iz mojega profesionalnega življenja. Ne da bi dvomil o virih, se mi vendarle zastavljajo nekatera zelo temeljna vprašanja o analizi.

Prva asociacija. Profesor Jim Elert, profesor in dekan IMD (verjetno najboljše poslovne šole v Evropi) ter najvišje rangiran profesor blejskega IEDC v njegovi večdesetletni zgodovini. V svoji karieri je bil tudi svetovalec številnih svetovnih multinacionalk, med drugim tudi švicarskega Nestléja za časa njegovega prevzema Rowntreeja, ki je bil tedaj, pred 35 leti, največji prevzem v Evropi. Jim nam je pravil, kako je potekalo končno odločanje o prevzemu znotraj managementa Nestléja, tedaj največjega prehrambenega koncerna na svetu.

Člani boarda so dobili vsak po več kot meter gradiva (v višino oz. debelino). Predsednik Helmut Maucher je odrinil ta kup analiz, vzel kos papirja in svinčnik in začel takole čez prst računati sinergije skupnega podjetja. Kasnejši uspeh prevzema v višini več milijard evrov je na osnovi sinergij presegel vse scenarije analiz oz. poslovnih modelov, ki so jih sproducirali strokovni štabi (na enem od njih smo delali tudi mi, študenti 2. generacije IEDC).

Nadaljujte z branjem→