Primerjava Volkswagnovih obratov v Nemčiji, na Portugalskem in Kitajskem kaže velike razlike v stroških in organizaciji proizvodnje znotraj istega koncerna. Spodnja infografika povzema podatke iz internega dokumenta Volkswagna, o katerem je Deutsche Welle poročal 3. septembra 2026. V nemškem Emdenu ura dela stane 74 evrov, v portugalski Palmeli 37 in v kitajskem Tianjinu 12 evrov. Letna proizvodnja na zaposlenega znaša 29, 39,9 oziroma 51,3 avtomobila, stroški izdelave na vozilo pa 4.850, 2.385 oziroma 1.078 evrov. Nemški obrat tako združuje bistveno višje stroške dela z manjšo letno proizvodnjo na zaposlenega, vendar ta kazalnik vključuje tudi razlike v letnem obsegu delovnih ur.

Tianjin proizvede 77 % več avtomobilov na zaposlenega kot Emden, vendar ima tudi 61 % več navedenih letnih delovnih ur: 2.065 proti 1.282. Preračun objavljenih podatkov na delovno uro zmanjša kitajsko prednost na približno 10 %, Palmela pa po tem približnem izračunu dosega največjo proizvodnjo na uro med tremi obrati. Primerjava je odvisna od enakega zajema zaposlenih in ur, ki ga brez izvirne metodologije ni mogoče preveriti. Vendar jasno pokaže, da proizvodnje na zaposlenega ne smemo enačiti s produktivnostjo na uro. Precejšen del kitajske prednosti pri prvem kazalniku izhaja iz daljšega letnega delovnega časa. Razlika v urnih stroških dela ostaja bistveno večja: v Emdenu so več kot šestkrat višji kot v Tianjinu.

Nadaljujte z branjem→

Dogovor med komisarjem Marošem Šefčovičem in kitajskim ministrom za trgovino Wangom Wentaom  naj bi prepolovil kitajski izvoz hibridov v EU, evropskim podjetjem olajšal dostop do kitajskega trga in tako zmanjšal evropski trgovinski primanjkljaj. Kitajska naj bi  torej omejila izvoz hibridov, znižala carine za del evropskega blaga in olajšala dobave redkih zemelj ter magnetov, Evropa pa naj bi si s tem zmanjšala trgovinski primanjkljaj.

Toda preden odpremo šampanjec, bi bilo koristno odpreti računalnik s trgovinskimi podatki. EU je za zdaj iztržila načelen dogovor o omejevanju prihodnjega izvoza hibridov, obljubo nižjih carin za nekatere evropske izdelke ter lažjega dostopa do redkih zemelj in magnetov. Zavezujočih letnih kvot za hibride še ni. Skoraj štiri milijarde EUR, ki jih omenja Komisija, pomenijo vrednost dosedanjega evropskega izvoza izdelkov, deležnih carinskih olajšav, ne novih naročil. Tudi najmanj 225 milijonov EUR možnega prihranka pri carinah ne pomeni enakega povečanja izvoza. Kitajski nadzor nad dobavami strateških surovin ostaja.

Kaj pokaže račun? V osrednjem scenariju predpostavljam 20-odstotno letno rast uvoza hibridov brez omejitev. Če bi polovico povečanja glede na leto 2026 prevzeli evropski proizvajalci, bi v letih 2027–2030 uvozili za skoraj 14 milijard EUR manj kitajskih avtomobilov kot brez dogovora. Brez dodatnega uvoza baterij bi bil tudi primanjkljaj manjši za skoraj 14 milijard EUR, povprečno za 3,5 milijarde na leto. Leta 2030 bi namesto 420,4 znašal 414,3 milijarde EUR: zmanjšal bi se za 6,15 milijarde oziroma 1,46 %. Toda če izpad kitajskih hibridov nadomestijo evropksi proizvajalci in v ta namen uvozijo kitajske baterije, ki predstavljajo 35 % vrednosti vozil, se račun spremeni. V štirih letih bi zanje odšteli 4,9 milijarde EUR, zato bi se primanjkljaj zmanjšal le za 9,1 milijarde EUR, povprečno za 2,3 milijarde na leto. Leta 2030 bi znašal 416,4 milijarde EUR: štiri milijarde oziroma zgolj 0,95 % manj kot brez dogovora.

Pri negotovosti takšnih projekcij so to simbolični učinki, bliže statistični napaki kot gospodarskemu preboju. Za politični marketing je očitno dovolj že obljuba velikega dogovora. Toda ta dogovor evropskega zaostajanja ne bo odpravil. EU mora predvsem popraviti lastne zgrešene odločitve: podnebno in energetsko politiko, ki draži proizvodnjo, politiko konkurence in pretirano regulacijo, ki zavirata rast podjetij, ter se soočiti z gospodarsko ceno sankcij proti Rusiji. Za trajno manjši primanjkljaj s Kitajsko je potrebno povečati konkurenčnost evropske industrije. To pa zahteva dostopno energijo, več naložb, hitrejši tehnološki razvoj in resno razvojno strategijo. Brez izboljšanja evropske konkurenčnosti bo tudi najlepše našminkan dogovor ostal predvsem politična predstava.

Mediji poročajo o velikem pogajalskem uspehu evropskega komisarja Maroša Šefčoviča v pogovorih s kitajskim ministrom za trgovino Wangom Wentaom. Dogovor naj bi prepolovil kitajski izvoz hibridov v EU, evropskim podjetjem olajšal dostop do kitajskega trga in tako zmanjšal evropski trgovinski primanjkljaj. Podoba velikega dogovora se zdi privlačna. Kitajska naj bi omejila izvoz hibridov, znižala carine za del evropskega blaga in olajšala dobave redkih zemelj ter magnetov, Evropa pa naj bi si s tem zmanjšala trgovinski primanjkljaj.

Toda preden odpremo šampanjec, bi bilo koristno odpreti računalnik s trgovinskimi podatki. Kaj natančno se zmanjšuje: sedanji uvoz, njegov prihodnji obseg ali zgolj njegovo povečanje glede na današnjo raven? Koliko dodatnih evropskih izdelkov bodo Kitajci dejansko kupili? In koliko kitajskih baterij bomo uvozili za avtomobile, ki jih nameravamo izdelati sami namesto uvoza kitajskih? Od teh odgovorov je odvisna razlika med pogajalskim dosežkom in dobro pripravljeno tiskovno konferenco.

Nadaljujte z branjem→

Bi šli v trgovinsko vojno z državo, ki vam dobavlja komponente, brez katerih se ustavijo vaše tovarne? Macron in Merz očitno menita, da je evropski trg dovolj veliko orožje. Upam, da imata boljše analize od podatkov, ki sem jih analiziral sam.

Francosko-nemška pobuda za hitrejše omejevanje dostopa do evropskega trga temelji na privlačni logiki – Kitajska nam proda bistveno več kot mi njej, zato imamo močnejše pogajalske karte. Leta 2025 je na evropski trg izvozila za 496,2 milijarde evrov blaga, EU na Kitajsko za 199,5 milijarde. Evropski kupci prevzamejo 14,8 % kitajskega izvoza, kitajski pa 7,5 % evropskega. Če gledamo samo prodajo, je bolj ranljiva Kitajska.

Nadaljujte z branjem→

Zabavno je le to, da si Američani jemljejo pravico, da nekaj prepovejo in da to prepoved umaknejo, ko jim ne ustreza več, ter da ves zahodni svet temu sledi kot trop cuckov.

Nezdrava kombinacija. Kitarski virtuoz na vrhunski pesmi. V bistvu sta uničila izjemno pesem. Ampak od Gibonnija smo – na žalost – že vajeni, da na koncertih uniči svoje masterpiece.

Zakaj take muzike danes ne znajo več delati?

Če ne bi bilo The War on Drugs, ne bi bilo ničesar novega za poslušati.

V New York Timesu so izkoristili priložnost, da zbrcajo Donalda Trumpa, ki je hotel z vojno proti Iranu demonstrirati ameriško vojaško premoč, vendar je po oceni Davida Sangerja in Erica Schmitta dosegel nasprotno – zgolj razkril je njene omejitve. V članku opisujeta serijo zaporednega umikanja ameriških sil, ki vse težje vzdržujejo svojo prisotnost na območjih, od koder naj bi odvračale nasprotnika. Zadnji primer je nagli umik dvanajstih bombnikov B-1 iz britanske baze Fairford. Trump dogodek zmanjšuje na nepomemben previdnostni ukrep, državni sekretar Marco Rubio pa govori o običajnem prerazporejanju vojaških zmogljivosti. Toda za tema pojasniloma se skriva precej bolj neprijetna zgodba.

Neposredni razlog za umik iz Britanije naj bi bile konkretne in menda verodostojne informacije, da operativci, povezani z Iranom, pripravljajo napade z brezpilotniki na letala in ameriške vojake. Napadalci naj bi jih lahko izvedli neposredno iz okolice baze, torej brez premagovanja velikih razdalj ali zapletenih sistemov protizračne obrambe. Avtorja opozarjata na podobnost z ukrajinskim napadom na ruska letališča, pri katerem so brezpilotnike pretihotapili globoko v državo in jih izstrelili iz tovornjakov. Za Pentagon je ta umik še posebej neprijeten, saj niti umik zunaj dosega nasprotnikovih raket ne zagotavlja varnosti. Ranljivo je postalo tudi zaledje, ki je desetletja veljalo za skoraj nedotakljivo.

Nadaljujte z branjem→

Odgovor, ki ga na zahodu nočejo slišati, je: ker ne išče hitre zmage, ampak globoko zmago. Cilj je geopolitično predrugačiti svet, ustvariti multipolarni svet, to pa je mogoče samo z efektivno razorožitvijo zahodnih držav. Rusija in Iran danes počneta točno to – Rusija bo z vojno v Ukrajini efektivno razorožila države EU in V. Britanijo, hkrati pa v precejšnji meri tudi ZDA. Iran pa bo efektivno razorožil ZDA in Izrael in ZDA vojaško pregnal iz Bližnjega vzhoda. Glavni zmagovalec pa bo (ob Rusiji, Iranu in BRICS) predvsem Kitajska, kajti z razorožitvijo ZDA in umikom iz Bližnjega vzhoda se bodo ZDA postopoma umaknile tudi iz Azije – nazaj v svojo zahodno hemisfero. Kitajska dobiva to geopolitično vojno brez enega samega strela. Zanjo se bojujeta Rusija in Iran.

Gledamo zgodovinske geopolitične premike, le da se jih večina ne zaveda. Spodaj je dober zapis na temo vloge rusko-ukrajinske vojne v tej geopolitični vojni, katerega avtor je Yan Amar (strojni prevod).

Yan Amar

Mnogi še naprej z osupljivo naivnostjo ponavljajo, da bi Rusija s svojo vojaško močjo lahko Ukrajino strla v le nekaj tednih.

To je poenostavljena razlaga, ki povsem spregleda globljo naravo tega spopada.

Moskva ne vodi vojne proti državi s štiridesetimi milijoni prebivalcev. Prek Ukrajine se spopada s celotnim atlantističnim blokom, z Natom kot celoto, njegovimi obveščevalnimi službami, arzenali, sateliti, vojaško industrijo in medijskim strojem.

Ukrajina je zgolj prizorišče vojaških operacij, bojišče v prikriti svetovni vojni.

V takšnih razmerah zamisel o hitri zmagi nima smisla.

Da, Rusija bi lahko Kijev v nekaj dneh zravnala z zemljo.

Da, lahko bi uničila ukrajinsko infrastrukturo in državo povsem razdejala.

Toda takšna odločitev bi imela izjemno visoko človeško in politično ceno: več deset tisoč mrtvih civilistov, soglasno mednarodno obsodbo, prekinitev odnosov s strateškimi partnerji in izgubo vpliva na globalnem jugu.

Moskva je zato izbrala bolj prefinjeno, počasnejšo, a tudi precej bolj ambiciozno strategijo.

Nadaljujte z branjem→