John Mearsheimer sedanje razpadanje pravil mednarodnega sistema pojasnjuje predvsem s prehodom iz unipolarnega v multipolarni svet. Po koncu hladne vojne so ZDA ostale edina velika sila in nekdanji zahodni red razširile v tako imenovani liberalni mednarodni red. Toda približno leta 2017 se je z vzponom Kitajske in obnovitvijo ruske moči oblikoval sistem treh velikih sil. Ker mednarodni red vedno odraža razmerje moči, prejšnji ameriški red po njegovem ne more več obstajati. Nastajajo konkurenčne ureditve, kar ponazarja BRICS z institucijami, ki naj bi bile alternativa ameriško obvladovanima IMF in Svetovni banki. Sedanji svet je zato bolj zapleten in nevarnejši od bipolarnega hladnovojnega sistema.

Današnje krize so hkrati dediščina ameriškega unipolarnega trenutka. V Evropi je Washington širil Nato in EU proti vzhodu ter poskušal Ukrajino spremeniti v zahodno oporišče na ruski meji, kar Mearsheimer šteje za glavni vzrok ukrajinske vojne. Na Bližnjem vzhodu so ZDA po zalivski vojni sprejele politiko dvojnega zadrževanja Iraka in Irana, po 11. septembru pa Bushevo doktrino menjavanja režimov in demokratizacije regije. V odsotnosti sovjetske protiuteži so verjele, da lahko preoblikujejo svet po lastni podobi. Donald Trump je podedovane težave še zaostril: čeprav je pravilno zaznal konec unipolarnosti, po Mearsheimerju od vrnitve v Belo hišo ravna strateško nepremišljeno.

Nadaljujte z branjem→

Robert Pape v Pape on the Politics of Force zadnji avgustovski teden opisuje kot »teden, ko je svet rekel ne«. Izpostavlja tri zavrnitve ameriških zahtev. Poziv finančnega ministra Scotta Bessenta k svetovni gospodarski izolaciji Irana ni dobil podpore nobene države, pri čemer je Kitajska načrt označila za nezakonitega, Evropa in Indija pa se mu nista pridružili predvsem zaradi energetskih interesov in želje po ohranitvi trgovinske avtonomije. Iran se je odzval z napadi na ladje v Hormuški ožini in Rdečem morju. Tudi presenetljivi obisk direktorja Cie Johna Ratcliffa v Moskvi, kjer naj bi Rusijo posvaril pred napadom na Nato in jo pozval, naj zapusti Iran, ni prinesel učinka: Putin ga ni sprejel, Moskva pa je pomen obiska zmanjšala.

Tretja zavrnitev je prišla iz Kanade, potem ko so ZDA tik pred sklenitvijo trgovinskega sporazuma postavile nove zahteve, ki bi posegle v kanadsko suverenost. Washington naj bi želel vplivati na kanadske carine na jeklo iz tretjih držav, pravila podpore francoskojezičnim filmom in ponovno odprtje trga za ameriški alkohol. Premier Mark Carney je zahteve zavrnil, Trump pa je odgovoril s 50-odstotnimi carinami, na katere je Kanada nemudoma odgovorila z enakimi protiukrepi. Pape v vseh treh primerih vidi dokaz, da ZDA niso niti blizu vzpostavitvi gospodarske blokade Irana, učinkovitemu odvračanju Rusije ali prisili drugih držav, da bi svoje trgovinske politike podredile Washingtonu.

Glavni razlog za upad ameriškega vpliva je po Papeju dramatično poslabšanje javnega mnenja o ZDA. Delež prebivalcev, ki ZDA ne štejejo več za zanesljivo partnerico, naj bi se med letoma 2022 in 2026 povečal s 16 na 65 odstotkov v Kanadi, z 20 na 63 odstotkov v Avstraliji, s 27 na 66 odstotkov v Italiji in s 17 na 50 odstotkov v Veliki Britaniji. Demokratične vlade zato težko podprejo ameriške načrte, ki so doma postali politično »radioaktivni«. Trumpova politika vojaškega in gospodarskega prisiljevanja po Papeju sproža odziv »boja ali bega«: države se ZDA bodisi uprejo bodisi se od njih odmaknejo. Dolgoročni zmagovalec utegne biti Kitajska, ki ji ni treba oblikovati formalnega zavezništva – dovolj je, da se predstavlja kot varnejša alternativa ameriškemu unilateralizmu, medtem ko Washington ob skoraj 40 bilijonih dolarjev dolga odtujuje celo svoje tradicionalne zaveznike.

Med ekonomisti poteka živahna razprava o tem, kaj poganja tako imenovani drugi kitajski šok. Brad Setser in Sander Tordoir poudarjata kombinacijo podcenjenega juana, šibkega domačega povpraševanja, presežnih zmogljivosti in državnih subvencij. Drugi ekonomisti vidijo ključ v produktivnosti, tehnološkem napredku, investicijah ali preusmerjanju proizvodnje na tuje trge.

V naši raziskavi smo zato šest najbolj razširjenih hipotez – vpliv tečaja, produktivnosti, investicij, raziskav in razvoja, domače absorpcije ter tehnološke nadgradnje – prvič testirali skupaj, v enotnem modelu za 61 največjih izvoznic industrijskih izdelkov v obdobju 2000–2024. Za celoten kitajski industrijski izvoz dobimo precej jasno sliko. Depreciacija tečaja nekoliko izboljšuje kitajsko cenovno konkurenčnost, visoke investicije pa z zamikom povečujejo proizvodne in izvozne zmogljivosti. Nasprotno pa ne najdemo podpore za trditev, da je rast kitajskega izvoznega deleža posledica premajhne domače absorpcije. Povezava je celo pozitivna: domači trg in izvoz se dopolnjujeta, ker velik trg podjetjem omogoča doseganje ekonomij obsega, razvoj dobaviteljskih verig in poznejši prodor na tuje trge.

Toda drugi kitajski šok ni zgolj nadaljevanje prvega. Prvi šok po vstopu Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo je temeljil predvsem na poceni delovni sili, množični proizvodnji standardiziranih izdelkov, vključevanju v zahodne dobavne verige in selitvi proizvodnje iz razvitih držav. Drugi šok je sektorsko bistveno ožji, tehnološko zahtevnejši in strateško usmerjen. Dogaja se predvsem pri litij-ionskih baterijah, električnih in priključnih hibridnih vozilih, fotovoltaiki, inverterjih, vetrnicah in toplotnih črpalkah, v širši opredelitvi pa še pri industrijskih robotih, polprevodnikih in opremi za njihovo proizvodnjo.

Nadaljujte z branjem→

Policy Tensor v zadnjem članku Our Policy of Deterrence is Bankrupt izhaja iz temeljnega pogoja učinkovitega odvračanja: nasprotnik mora verjeti, da je zagroženi povračilni ukrep kredibilen, izvedljiv in zanj dovolj boleč. Jedrsko odvračanje ZDA deluje, ker ameriška jedrska triada, zlasti podmornice z balističnimi raketami, zagotavlja sposobnost uničujočega drugega udara tudi po uspešnem napadu na kopenske rakete, bombnike in politično vodstvo. Toda te logike po njegovem ni mogoče samodejno prenesti na razširjeno odvračanje, s katerim ZDA zagotavljajo varnost zaveznikom v Evropi in Aziji.

Pri obrambi zaveznikov ni dovolj, da Washington napoveduje vojaški odgovor; nasprotnik mora verjeti, da je pripravljen tvegati neposredno vojno in morebitno jedrsko eskalacijo zaradi Baltika ali Tajvana. Grožnja z gospodarskimi sankcijami prav tako ni učinkovita, če Kitajska priključitev Tajvana razume kot vitalni nacionalni interes. Policy Tensor zato meni, da sta ameriški politiki odvračanja Rusije v Evropi in Kitajske v Tajvanski ožini zastareli, saj za njima ni več dovolj prepričljivega razmerja vojaških zmogljivosti.

Nadaljujte z branjem→

Lahko Zahod kitajski presežek proizvodnih zmogljivosti obvlada s protekcionizmom, ne da bi se s tem sam zaprl v tehnološko in surovinsko slepo ulico?

Med zahodnimi ekonomisti in komentatorji se je glede Kitajske izoblikoval skoraj popoln konsenz. Kitajska premalo troši, preveč varčuje in investira ter zato proizvaja bistveno več, kot lahko porabi doma. Presežne proizvodne zmogljivosti nato preliva na svetovne trge, z nizkimi cenami izriva tuje proizvajalce in uničuje industrijsko osnovo drugih držav. Dokaz naj bi bil velik in naraščajoč kitajski trgovinski presežek. Z makroekonomskega vidika je zgodba res podobna nemški po letu 2005: zadrževanje rasti plač, šibko domače povpraševanje in presežek varčevanja nad investicijami ustvarijo izvozne presežke, ki jih mora absorbirati tujina.

Diagnoza ni povsem napačna. Kitajska bi morala okrepiti socialno državo, zvišati pokojnine in zmanjšati negotovost, zaradi katere gospodinjstva pretirano varčujejo. Večji delež dohodka bi moral pripasti gospodinjstvom, s čimer bi se povečala poraba in zmanjšala odvisnost rasti od investicij in izvoza. Toda zahodna razprava iz pravilne makroekonomske identitete naredi napačen sklep, da je mogoče kitajski industrijski stroj uravnotežiti z nekaj socialnimi reformami.

Problem je v tem, da Kitajska ni Nemčija. Njeno gospodarstvo je nekajkrat večje, proizvodnih zmogljivosti pa ni gradila zgolj za domači trg, temveč jih gradi za velik del svetovnega povpraševanja. Pri avtomobilih se kitajske zmogljivosti že približujejo polovici svetovnega povpraševanja. Pri baterijah, fotovoltaiki, inverterjih, vetrnicah, predelavi kritičnih surovin in večini ključnih komponent kitajski delež svetovne proizvodnje presega 60 %. Kmaalu bo tudi pri polprevodnikih in opremi za njihovo proizvoddnjo. To ni naključna posledica prenizkih plač ali poceni juana, temveč rezultat petnajstletne koordinacije financiranja, subvencij, javnih naročil, raziskav, infrastrukture in lokalizacije dobaviteljev.

Nadaljujte z branjem→

V najnovejšem Chartbooku Treasury v. Fed 2026: Battle Royale or “Epic Fury” in the bond market? Adam Tooze obravnava vse bolj odprt konflikt med ameriškim finančnim ministrstvom in centralno banko. Namesto usklajene delitve dela instituciji vlečeta vsaka v svojo smer prav na 32-bilijonskem trgu ameriških državnih obveznic, ki velja za temelj svetovnega dolarskega sistema. Napetosti so se zaostrile zaradi rasti dolgoročnih donosov, ki odraža poslabšanje ameriških fiskalnih temeljev, inflacijske posledice vojne z Iranom in ponoven dvig inflacije na 3,7 %. V takšnih razmerah želi novi predsednik Feda Kevin Warsh vzpostaviti konservativnejši monetarni režim, finančni minister Scott Bessent pa zahteva takojšnje znižanje stroškov zadolževanja.

Bessent je zato napovedal podvojitev odkupov dolgoročnih državnih obveznic z dveh na najmanj štiri milijarde dolarjev na operacijo. Formalno naj bi šlo za izboljševanje likvidnosti, dejansko pa za poskus dviga cen obveznic in znižanja njihovih donosov. Toda trg ni bil niti nelikviden niti disfunkcionalen: ni bilo neuspelih avkcij, blokade trgovanja ali prisilnih prodaj, kakršne smo videli marca 2020 oziroma na britanskem trgu septembra 2022. Trg je zgolj vračunaval inflacijo med 3 in 4 %, skoraj polno zaposlenost ter proračunski primanjkljaj v višini okoli 6 % BDP – kombinacijo, ki je ZDA v mirnodobnem obdobju polne zaposlenosti še niso izkusile.

Nadaljujte z branjem→

Mapping China’s New Export Dominance, Industrial Catch-Up and the Challenge for Europe

The emergence of what has come to be called “China Shock 2.0” (CS2) has triggered an increasingly intense debate among economists and policymakers, particularly in Europe, over the scale and nature of the new competitive challenge from China. Unlike the first China shock, which was associated primarily with China’s integration into world trade as a large exporter of labour-intensive manufactures, the current debate concerns China’s rapid expansion into technologically more sophisticated industries that overlap increasingly with Europe’s traditional areas of industrial specialisation. The central questions are therefore no longer simply whether Chinese exports are growing, but how large the new shock actually is, which industries it encompasses, whether it represents a broad-based challenge to European manufacturing or a much more concentrated sectoral phenomenon, and ultimately whether Chinese competition threatens to accelerate European deindustrialisation. These distinctions are important because much of the European policy debate implicitly treats China Shock 2.0 as a generalised external shock to European industry, whereas the underlying trade data may point to a considerably more differentiated phenomenon. The purpose of the analysis that follows is therefore to quantify China Shock 2.0 systematically, identify precisely where it has occurred since 2020, distinguish sectors in which Chinese dominance is already established from those experiencing rapid catch-up or only emerging competitive pressure, and thereby assess how large the shock really is from the perspective of the global and European industrial economy.

This analysis assesses the scale, timing and sectoral locus of the post-2020 expansion in Chinese exports commonly described as “China Shock 2.0”. It uses a single product-level trade database and a common methodology to measure three margins: the value and composition of Chinese exports in nine strategic manufacturing groups; China’s world-market share in each group and in the combined basket; and the contribution of these exports to total world merchandise trade. It then compares China with other major industrial exporters – Germany, Italy, France, the United States, Japan and South Korea. The objective is to identify where Chinese export dominance is already established, where rapid catch-up is under way, and where the next phase of the shock may emerge.

Nadaljujte z branjem→

The Economist v članku »Iran will be able to shrug off America’s financial threats« ugotavlja, da je Trumpova administracija po skoraj šestih mesecih neuspešnega vojaškega pritiska na Iran in neuspešnem poskusu, da bi Teheran z gospodarskimi spodbudami pripravila do odprtja Hormuške ožine in odpovedi jedrskim ambicijam, prešla na tretjo strategijo – poskus gospodarskega zloma režima. Donald Trump je novo fazo poimenoval »Economic D-Day«, finančni minister Scott Bessent pa je 24. avgusta predstavil Operation Economic Outcast, ki naj bi pomenila nekakšno nadgradnjo nekdanje politike »maximum pressure«.

ZDA nameravajo poleg blokade iranskega izvoza nafte močno okrepiti sekundarne sankcije proti državam, podjetjem, bankam, menjalnicam in transportnim podjetjem, ki Iranu omogočajo trgovanje in premikanje denarja. Toda že sama formulacija Economista je pomenljiva: za zdaj je v ameriških grožnjah bistveno več laježa kot ugriza. Tudi Wall Street Journal ugotavlja, da Bessent kljub bombastični retoriki ni predstavil konkretnih ukrepov proti ključnim državam, predvsem Kitajski.

Nadaljujte z branjem→