Odličen komentar glede zgroženosti ameriških zahodnih vazalnih držav nad ravnanjem gospodarja. Prehod iz unipolarnega v bipolarni svetovni red prinaša temeljito prevrednotenje cene varnosti za srednje velike države. V obdobju ameriške hegemonije so ZDA zaradi svoje neizpodbitne premoči razmeroma poceni zagotavljale varnostni dežnik zaveznikom, zato je bila njihova obramba dejansko implicitno subvencionirana. Z vzponom Kitajske pa ima vsaka ameriška varnostna zaveza višji oportunitetni strošek, zato ZDA postopoma zmanjšujejo obseg in spreminjajo pogoje svojih jamstev. Evropa in Kanada se zato prvič soočata z dejanskimi stroški lastne obrambe. Ne gre za ameriško “izdajo”, temveč za konec dolgoletne geopolitične subvencije, ki jo je omogočala unipolarna ureditev in ki je v bipolarnem svetu ni več mogoče ohranjati.

The crisis of the middle powers is a repricing event that occurs in the transition to a bipolar world, when the old guarantees are being renegotiated.

In a unipolar world the hegemon is willing to absorb security costs that would otherwise be distributed among its allies. But that deal was only offered because of how cheaply the US could provide it. When no one can rival the hegemon, the marginal cost of extending the umbrella was small, so everyone underneath got protection that was priced far below what they’d pay to provide it themselves.

But bipolarity destroys that math. Now every commitment by the US has an opportunity cost against a rival theater, so the US has to ration and reprice its commitments, and the middle powers are discovering what security actually costs. That’s what I mean by repricing.

Europe and Canada are acting like the US is betraying something. But they’re not being cheated. What’s actually happening is a withdrawal of a subsidy they were treating as a structural feature of the world rather than a contingent bargain that was only ever available because the hegemon’s cost of extending it was low. And when you lose a great deal, it feels like an injustice even when nobody promised it to you forever. And that’s not a criticism of them, it’s just what it’s like to be on the receiving end of a repricing.

Their reaction is entirely predictable and understandable because they’re being pushed to build something they don’t want to, because the thing they actually want (the American security guarantee) isn’t being offered at the old price anymore.

This same thing happened during the interwar period. Britain could no longer afford to underwrite the old order and the US was pulling into isolation and wasn’t willing to provide it yet. So everyone got the bill and nobody wanted to pay it, and the result was the 1930s. That’s why the middle powers crisis occurs in the transition.

And that’s where we are once again. Ironically, the ones most upset about the new deal are often the ones who were the loudest critics of the old one. You take the umbrella for granted until it starts to rain.

Evropska komisija poskuša izboljšati konkurenčnost evropskih proizvajalcev tako, da nabija carine na nekatere kitajske končne izdelke, kot so denimo e-avti. Že samo to je ppvsem zgrešen koncept, kot sem že večkrat pisal, kajti če baterija predstavlja 30-40 % vrednosti e-avta, dva kitajska proizvajalca (CATL in BYD) pa kontrolirata 70 % globalnega trga z baterijami za e-avte, evropski proizvajalci e-avtov ne morejo nikoli postati konkurenčni kitajskim. Zato pospešeno prenašajo razvoj in proizvodnjo e-avtov v Kitajsko.

Vendar se problem še dodatno zaostri, ko upoštevamo trgovino s komponentami (vmesnimi proizvodi). Kitajska ima pri tem “nuklearno opcijo” v obliki licenciranja oziroma izvoznih prepovedi ključnih komponent oziroma kritičnih materialov  za njihovo proizvodnjo. In ta nuklearna opcija je bistveno hujša od nuklearne opcije, ki jo ima Iran z nadzorom nad Hormuško ožino, kajti tam obstajajo še drugi ponudniki homogenih energentov in različni obvozi. Pri ključnih kompoenentah in kritičnih materialih pa tega ni – ni alternativnih ponudnikov enakovrednih komponent in ni obvozov. Če EU uvede visoke carine na uvoz kitajskih e-avtov, lahko Kitajska prepove (omeji) izvoz avtomobilskih baterij v Evropo. Lahko omeji izvoz ostalih ključnih komponent, ki bazirajo na kritičnih materialih.

Zadnji tak primer iz tega tedna je: ko je Komisija na spisek podjetij, sodelovanje s katerimi je na embargu, uvrstila 14 kitajskih podjetij, se je kitajska vlada nemudoma odzvala z recipročnim ukrepom – z uvrstitvijo 14 evropskih večinoma orožarskih podjetij (med njimi nemški gigant Rheinmetall) na embargo listo. Ta podjetja ne morejo iz Kitajske dobivati kompoenent in materialov, ki se lahko uporabljajo za “dual use” (za civilno in vojaško uporabo).

V glavnem, ker Evropa za Kitajsko zaostaja za 20 do 30 let pri dobavni verigi za ključne komponente za sodobne high-tech industrije in izdelke, si EU ne more privoščiti resnejše trgovinske vojne s Kitajsko. Nasprotno, državam EU se splača tprosto trgovati s Kitajsko in priti do teh ključnih komponent (in po nižjih cenah), vzporedno pa se lotiti resne industrijske politike za izgradnjo dobavnih verig.

Pomen vmesnih proizvodov (komponent) za konkurenčnst in blaginjo je bila tema mojega doktorata, stoletje nazaj. Spodaj je – v odzivu na komentar Policy Tensorja – opisana logika pomena vmesnih proizvodov in proste trgovine z njimi ter opcije, ki so na voljo zahodnim državam.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

O tem sem na tem blogu pisal večkrat. Namreč o razmerju med izšolanimi inženirji na leto in njihovi kvaliteti. Primerjava z zalivskimi monarhijami niti ni relevantna, bolj zanimivo je dejstvo, da Iran izobrazi letno isto število inženirjev kot 3 in pol krat večja Amerika. Ki je, poleg Izraela kot glavne sile iz ozadja, pravi nasprotnik, ne zalivske monarhije. Ob tem je zanimiva pripomba ameriškega profesorja, da ameriški študenti inženirstva dosežejo znanje matematike iranskih maturantov šele v 2. letniku fakultete.

Drugo dejstvo je, da je bila iranska strategija razvoja zelo premišljena, zelo optimalna s stališča razpoložljivih kapacitet. Zelo zgodaj, bolj kot kdorkoli drug, so spoznali pomen dronov. Da raket niti ne omenjamo, čeprav so tukaj orali ledino tako Rusi kot Američani. Raketne enote so bistveno manj ranljive kot letalstvo in bistveno težje je organizirati obrambo pred njimi.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj sem na X imel zanimivo razpravo z Bradom Setserjem (ki ga sicer zelo cenim) o kitajskem avtomobilskem izvoznem boomu, ki naj bi predstavljal “napad na evropski avtomobilski trg”. Zmotila me je hipokrizija v pozivanju na katastrofo in nujnost samoobrambe, čeprav Kitajska počne natanko to, kar so počele ostale azijske države in Nemčija po drugi svetovni vojni in kar so propagirale vse trgovinske doktrine, ki smo jih po drugi svetovni vojni predavali na podlagi mainstream univerzitetnih učbenikov. Spodaj je debata, če slučajno koga zanima.

Začelo se je s tem prvim tvitom Brada Setserja (in nadaljevanjem njegove niti):

Moj odziv na Setserjev zapis:

This whole thing (“China’s assault on Europe’s car market”) is quite misguided. First, since when—and under what theory of international trade—does trade have to be balanced within the same sector (i.e. product category)? The theory of comparative advantage (Ricardo, Heckscher–Ohlin–Samuelson) is built on the idea that a country should be a net exporter of the goods in which it has a comparative advantage.

Second, the (new trade) theory of intra-industry trade (Helpman, Krugman) is based on countries exporting differentiated products within the same product category. China has found its niche—its product differentiation—in EV manufacturing, while the EU has specialized in ICE vehicles. Chinese car exports to Europe are overwhelmingly based on EVs.

Third, where exactly is the problem? The real problem is that European automakers failed to understand both the EU’s own regulatory framework (the ban on the sale of new ICE vehicles from 2035) and the market incentives created by the EU (subsidies for the purchase of EVs). How are Chinese manufacturers to blame for adapting to the EU’s regulations and incentives in a timely manner and for correctly interpreting the market signals?

Fourth, exports to the EU account for only about 10% of China’s total car exports, and Chinese brands hold roughly a 10% share of the EU’s new car market. How can this possibly be described as a “Chinese assault” on Europe’s car market?

Fifth, serious analysts should avoid ideology and remain objective. They should not invoke the mainstream trade theories taught in economics textbooks since the second half of the 20th century when those theories support their world view, only to retreat to 19th-century protectionist doctrines when actual trade patterns no longer fit their preferred narrative. That may be acceptable for politicians, but it is not how serious economists and analysts should approach the issue.

Nadaljujte z branjem→

Comeback mojega naljubšega slovenskega benda. Prvi singel z novega albuma. Balzam za (moja stara) ušesa.

Ameriški general Rob Spalding je nedavno izjavil, da vojna med ZDA in Iranom in ameriški vojaški anagažma utegne trajati 20 let. Tako kot angažma v Afganistanu ali Iraku. Toda problem je,  da ZDA tokrat za nasporotnika nimajo pastirskega naroda Afganistancev brez industrijske osnove ali porušenega in nacionalno fragmentiranega Iraka prav tako brez industrijske osnove, pač pa državo z 90 milijoni prebivalcev in 30 milijoni moških, sposobnih za orožje in državo z dolgo tradicijo znanosti, vsioko izobraženimi tehničnimi kadri in z industrijo proizvodnje sofisticiranih  raket in dronov. Iran ima večji arzenal raket kot ZDA in Iran ga lahko nadomešča hitreje kot ZDA. V vojni izčrpavanja šteje število za orožje sposobnih moških in sposobnost zagotavljanja orožja in streliva. Hkrati šteje tudi dejstvo, da gre pri Iranu za vojno za preživetje, pri Iranu pa za vojno za prestiž in vpliv. ZDA nikoli ne bodo poslale 30 milijonov vojakov v vojno proti Iranu in nikoli ne bodo namenile večine svojega proračuna za proizvodnjo orožja. Kar preprosto pomeni, da ZDA vojne izčrpavanja z Iranom ne morejo zmagati.

Former U.S. Army officer and missile-defense expert David T. Pyne just delivered one of the clearest assessments yet of the Iran conflict. His numbers and operational read paint a picture far darker than official statements. America is burning through its most critical munitions faster than it can replace them, while Iran remains resilient and strategically positioned to outlast the campaign.

THE MUNITIONS COLLAPSE

➡️ Pyne cites CIA-linked analysis showing the United States depleted roughly 45 percent of its overall offensive and defensive missile stocks in the first 38 days alone.

➡️ At least one-third of the Tomahawk inventory is already gone.

➡️ SM-3 and SM-6 interceptors have been expended at rates that signal either intense naval fighting or massive defensive intercepts against incoming Iranian missiles.

➡️ Iran, by contrast, has lost only about 30 percent of its missile force through both kinetic strikes and its own expenditure, leaving it with an estimated 5,600 ballistic missiles still available.

Nadaljujte z branjem→

Most Huajiang Grand Canyon v kitajski provinci Guizhou je eden najbolj impresivnih infrastrukturnih projektov sodobnega časa. Zgrajen je nad enim najglobljih kanjonov na svetu in predstavlja vrhunec kitajskega znanja na področju projektiranja, gradnje velikih visečih mostov ter obvladovanja izjemno zahtevnega gorskega terena. Projekt ni zgolj gradbeni dosežek, temveč demonstracija tehnoloških zmogljivosti države.

Most je osrednji del nove hitre avtocestne povezave skozi gorato provinco Guizhou, kjer so strmi kanjoni in kraške planote desetletja predstavljali eno največjih razvojnih ovir. Z novo prometno infrastrukturo se čas potovanja med posameznimi mesti skrajša za več deset minut, ponekod celo za več kot uro, kar bistveno izboljšuje mobilnost ljudi, pretok blaga in dostopnost oddaljenih območij.

Posebnost projekta ni le njegova velikost, temveč tudi način izvedbe. Gradnja je zahtevala uporabo naprednih digitalnih modelov, inteligentnega spremljanja konstrukcije, gradbenih robotov, brezpilotnih letalnikov za nadzor ter visokozmogljivih materialov. Kitajska je pri takšnih projektih razvila celotno domačo dobavno verigo – od projektiranja in proizvodnje jekla do gradbene mehanizacije in specializirane opreme –, kar ji omogoča hitro in stroškovno učinkovito izvedbo tudi najzahtevnejših objektov.

Celotna avtocestna povezava skozi Guizhou je del širše strategije povezovanja notranjosti države z obalnimi gospodarskimi središči. Namesto da bi se razvoj osredotočal zgolj na bogate vzhodne province, Kitajska z masivnimi infrastrukturnimi vlaganji zmanjšuje razvojne razlike med regijami, spodbuja turizem, industrijske investicije in mobilnost delovne sile ter krepi nacionalno gospodarsko integracijo.

Huajiang Grand Canyon Bridge zato ni le rekordni most. Je simbol kitajske pripravljenosti izvajati megaprojekte, ki združujejo dolgoroško strateško načrtovanje, vrhunsko inženirstvo in tehnološke inovacije. V času, ko številne zahodne države težko izvedejo tudi bistveno manj zahtevne infrastrukturne projekte, takšni objekti postajajo eden najbolj vidnih dokazov kitajske sposobnosti, da velike razvojne ambicije pretvori v konkretno gospodarsko in tehnološko realnost.

To je najboljši opis, kar sem jih zasledil, razlike med zaprtim (ameriškim zasebnim) in odprtokodnim (kitajski zasebni) dostopom do modelov umetne inteligence.

Many people still confuse Chinese model with Chinese inference:

– A model is like a recipe for a dish—e.g. orange chicken

– Claude keeps its recipe secret, charges the dish $50. You must eat in front of Dario and he will watch you the entire time. You can’t change the ingredients or cook it privately.

– Now China releases a free recipe that tastes just as good. You can use American chicken and cook it in your own kitchen (self-hosting), or have a U.S. cloud like AWS or Nebius cook it and pay $2-5.

– Chinese inference is DoorDashing the finished dish from Beijing. Your order and data go there, and you must eat Beijing chicken. It’s fair to worry about the safety of their ingredients.

– Regulate the kitchen, ingredients, and data. Don’t ban the recipe.

Policy Tensor je eden najboljših geopolitičnih analitikov dogajanja na Bližnjem vzhodu (in precej bolj precizen od denimo “profesorja” Roberta Papea, ki se je zataknil v neskončni eskalacijski pasti). V zadnjem komentarju analizira dejavnike iranskega vojaškega vzpona in njegove dolgoročne implikacije za regijo in svet.

Začne z zgodovinskim pogledom na nastanek današnje geopolitične ureditve Zahodne Azije. Po razpadu Osmanskega cesarstva po prvi svetovni vojni sta si njegove nekdanje arabske province razdelili Velika Britanija in Francija. Ključni preobrat pa se je zgodil v 1930-ih, ko so Američani odkrili ogromna nahajališča nafte na Arabskem polotoku. ZDA so hitro prevzele vlogo glavnega zaščitnika “vodnikov kamel”, najprej Savdske Arabije in kasneje tudi drugih zalivskih naftnih monarhij, medtem ko se je po britanskem umiku »vzhodno od Sueza« leta 1968 ameriški varnostni dežnik razširil na celoten Perzijski zaliv. V zameno za vojaško zaščito so zalivske države petrodolarje sistematično vračale v ameriški finančni sistem in ameriško orožarsko industrijo, kar je ustvarilo trajen politični in gospodarski simbiotični odnos, ki traja še danes.

Tensor izhaja iz ugotovitve, da se skupaj s prehodom iz enopolnega v multipolarni svet spreminja tudi geopolitični pogled na regijo, ki jo danes vse pogosteje imenujemo Zahodna Azija. Nekdanji »Bližnji vzhod«, poimenovan skozi prizmo ameriške globalne hegemonije, postaja eno ključnih vozlišč novega svetovnega ravnotežja moči. V tem prostoru pa je po avtorjevem mnenju daleč najpomembnejši dejavnik vzpona Irana njegova tehnološka in kadrovska baza.

Nadaljujte z branjem→

Jesús Fernández-Villaverde, profesor na univerzi v Pennsilvaniji, je postavil zelo provokativno hipotezo, da problema financiranja pokojnin starajočega se prebivalstva ni mogoče rešiti z višjo gospodarsko rastjo, ker gre v bistvu za prerazdelitev med aktivno in neaktivno (upokojeno) populacijo. Glavni izziv starajoče se družbe zato naj ne bi bila predvsem počasnejša gospodarska rast, temveč vse težje politično in družbeno vzdržno prerazporejanje dohodka od vse manjšega števila zaposlenih k vse večjemu številu upokojencev. Ne glede na to, ali se pokojnine financirajo prek davkov ali donosov na kapital, mora aktivna generacija nositi breme preživljanja starejših, kar neizogibno krepi medgeneracijske napetosti, politične konflikte in pritiske na pokojninske sisteme. Zato tehnološki napredek, vključno z umetno inteligenco, sam po sebi ne more rešiti problema staranja, saj njegovo bistvo ni v produktivnosti, ampak v politični ekonomiji porazdelitve ustvarjenega dohodka med generacijami.

Moje mnenje je, da je problem financiranja vse večje pokojninske blagajne vseeno bistveno bolj vzdržen ob višji gospodarski rasti, ki generira višje davčne prilive in višje kapitalske donose, kot pa v stagnantnem gospodarstvu, kjer je pokojninsko blagajno bistveno težje zapreti ob stagnantnih davčnih prihodkih in je posledično potrebno zviševati davčni primež.

Nadaljujte z branjem→