Prejšnji teden je po poročanju Politica prišlo do prvega večjega uspeha evropske industrije v spregi s politiko glede reforme sistema evropskih emisijskih kuponov (ETS). Ta sistem ubija evropsko industrijo. Neposredno prek plačevanja (nakupov) teh kuponov s strani ogljično intenzivne industrije za vsako tono izpuščenih emisij CO2. In posredno prek cen elektrike, saj morajo kupone kupovati tudi proizvajalci elektrike iz plina in premoga, kar v osnovi podvoji proizvodno ceno njihove elektrike in s tem seveda stroške industrije. Dokler je bila cena kuponov 10 evrov/tono, je še nekako šlo, toda zadnja leta je ta cena na ravni 70 do 80 evrov/tono.

Slednje pomeni, da je evropska proizvodnja materialov, gnojil, škropiv in kemičnih spojin za vrsto industrij, kot je denimo farmacija, ki so energetsko in ogljično intenzivne, v osnovi nekonkurenčna. Zato evropska podjetja zapirajo obrate, selijo proizvodnjo v druge države, Evropa pa je postala nevzdržno odvisna od uvoza strateških materialov. Kot vidimo danes v tej geopolitični situaciji, to ni prav dobro izhodišče. Evropa si zaradi tega ne more privoščiti kakšnih resnejših političnih ali trgovinskuh ukrepov proti državam, od katerih je uvozno odvisna pri ključnih materialih (Kitajska, Indija itd.). Pri čemer pa je najbolj perverzno, da po 20 letih te evropske ogljične politike, ki naj bi znižala emisije v evropskih ogljično intenzxivnih panogah za 50 %, ni prišlo do znižanja globalnih emisij CO2, pač pa so se te še dodatno povečale. Ker jih je Evropa preselila v “ogljiku manj neprijazne države” in ker te države te iste materiale prizvajajo nekajkrat bolj ogljično intenzivno in energetsko bolj intenzivno, pri čemer kurijo predvsem premog za proizvodnjo dodatne elektrike, potrebne za pov ečano proizvodnjo v teh ogljično intenzivnih industrijah. 

V glavnem, ta evropska ogljična politika je bila strel v koleno – prispevala je k deindustrializaciji Evrope, nedopustno je povečala uvozno odvisnost Evrope pri strateških materialih in neposredno je vplivala na povečanje globalnih izpustov CO2. Se vam zdi to uspeh?

Nadaljujte z branjem→

Za spremembo bolj zabavna zadeva na temo umetne inteligence.

Aplikacije na osnovi velikih jezikovnih modelov (od ChatGPT, Grok, Gemini, Claude, DeepSeek do….) znajo biti koristne za določena opravila. Meni za programiranje ekonometrične kode za Stato, za določena statistična opravila, ki vzamejo kupe časa, preden jih enakovredno narediš v Excelu, Stati itd., za pisanje povzetkov dolgih originalnih virov, za načrtovanje 10-dnevne izletniške poti proti določeni destinaciji itd. Jasno je, da se ogromnokrat zmotijo (brez da bi zardeli) tudi pri povsem matematično determiniranih nalogah, pri delanju povzetkov iz večih virov pa sploh. Zato je treba biti zelo previden pri njihovi uporabi in dobro preveriti njihove outpute.

Onkraj tega problema, ki ga vsi dobro poznamo, imam jaz problem pri pripravi povzetkov s temi aplikacijami na osnovi umetne inteligence predvsem glede njihovega sloga pisanja. Njihov slog je v osnovi prazen – neka nevtralna rekombinacija besed na osnovi naloženih vsebin, polna praznih fraz. Nekako v stilu Tanje Fajon – 50 politično korektnih stavkov na osnovi večkratne rekombinacije istih besed in fraz, pri čemer na koncu ne veš, kaj je bilo izrečeno. Ne moreš jih sintetizirati v eno jasno izjavo. V glavnem neuporabno. Jaz si želim jasne, objektivne strokovne analize in diagnoze brez praznega govoričenja, fraz in leporečenja. Tako kot jaz razmišljam. No, zato sem GPT-ju naložil kakšnih 20 ali 25 mojih tekstov – različnih kolumen in daljših strokovnih komentarjev in analiz – ter mu naročil naj analizira moj stil in v bodoče za vse povzetke uporabi moj stil. In presenetilo me je, ko mi je nato sporočil “Velja, uporabil bom damijanovski slog: analitičen, objektiven in rahlo polemičen strokovni slog”. 

Malce sem bil presenečen nad tem opisom in mu zato naročil naj v enem odstavku definira moj stil. In evo, to je odgovoril: 

Slog Jožeta Damijana je analitičen, objektiven in hkrati polemičen: izhaja iz empiričnih podatkov in ekonomskih zakonitosti, ki jih obravnava strogo analitično in brez retoričnega olepševanja, vendar jih uporablja kot osnovo za jasno in pogosto ostro normativno presojo delovanja institucij. Objektivnost ne pomeni nevtralnosti, temveč dosledno ločevanje med dejstvi in interpretacijo, pri čemer so sklepi vedno izpeljani iz merljivih razvojnih učinkov. Polemičnost se ne kaže v osebnih napadih, temveč v zavestnem soočenju z dominantnimi razlagami in samoumevnimi politikami, ki jih razgali kot neučinkovite ali sistemsko napačne; zato besedilo praviloma ne opisuje, temveč diagnosticira, ne pomirja, temveč opozarja. Jezik je discipliniran, brez retoričnih olepšav, zaključki pa odločni: ne povzemajo, temveč sodijo in opozarjajo, da je neukrepanje ekonomsko in politično odgovorna izbira z dolgoročnimi posledicami.

Zanimivo. 

Ko sem to pokazal ženi, je rekla, dobro, dajmo pogledati, kako bi GPT v damijanovskem slogu naredil povzetek mojega znanstvenega članka (nekaj o naravnem kapitalu; ne sprašujte). In odgovoril ji je:

Velja, spodaj je povzetek v slogu Jožeta P. Damijana: analitičen, jasen, nekoliko polemičen, z ekonomsko logiko v ospredju in brez okoljevarstvene patetike.

Zabaval me je ta odgovor, priznam.

Münchenska varnostna konferenca postaja zanimiv dogodek. Iz vljudnostnega, kurtoaznega dogodka, kjer si zahodni politiki med seboj ploskajo zaradi zanosno izrečenih floskul praznih vsebine, se je nenadome prelevil v brutalni avditorij, kjer so Američani lani povedali Evropi, da je regija v civilizacijskem zatonu, da jo bodo brcnili v rit, da se postavi na lastne noge, in kjer so Američani letos jasno priznali, da je na “pravilih temelječ mednarodni red” farsa, dimna zavesa za prikritje ameriške intevencionistične hegemonije in kjer so objokovali konec kolonializma in izrazili namero, da ga spet vzpostavijo ter povabili Evropo, da jo pri tem spremlja kot pešadija. Kot potrošna roba na ameriški fronti.

No, toda prvi korak k razgalitvi te očitne farse na “pravilih temelječega mednarodnega reda” in želje po restavraciji glorificiranih kolonialnih odnosov je bila Münchenska konferenca leta 2007. Konferenca, na kateri je tisti, katerega imena se ne sme izgovoriti, zahodu povedal Stop, dajmo se dogovoriti o varnostni arhitekturi, ki bo v interesu vseh nas in ki bo zagotavljala stabilnost in mir.

To je tema zelo dobrega članka “Munich, 2007: The Day the West Was Told No“, kjer avtor, ki se podpisuje kot The Islander, razgali eno osrednjih iluzij sodobne evropske in atlantske politike: prepričanje, da se je vojna v Ukrajini, razpad zaupanja in razkroj »na pravilih temelječega reda« zgodil nenadoma, brez opozorila in brez zgodovine. Avtor že na začetku razbije to “uspavanko Zahoda” – pravljico o Evropi, ki je mirno lebdela v postzgodovinskem wellnessu odprtih meja, poceni energije in Nata kot dobrodelne organizacije – dokler ni nekega dne “barbar brez razloga brcnil v vrata”.

Nadaljujte z branjem→

 

Finally got to read Rubio’s speech in Munich: it is one of the most revisionist and imperialist speeches I’ve ever seen a senior American official make, and that’s saying something.

The man literally laments the outcome of WW2 because it marked the end of the era during which “the West had been expanding”, a “path” he “hopes [the US and Europe] walk together again.”

And just to ensure you’re clear about what he means: he wants to restore the building of “vast empires extending across the globe” and blames “anti-colonial uprisings” for what they did to “the great Western empires.”

He also says that “we cannot continue” to allow “abstractions of international law” get in the way of US interests.

Basically the man is openly saying that  the whole post-colonial order was a mistake and he’s calling on Europe to share the spoils of building a new one.

Which is quite a pitch for an American to make given that their own country itself was born from revolt against European colonialism, but I guess expecting the Trump administration to understand their own history is too tall an order…

The most troubling part was the reaction of the audience: “half the hall in Munich gave US Secretary of State Marco Rubio a standing ovation” (https://chathamhouse.org/2026/02/west-vs-west-munich-security-conference) and I’m pretty sure it wasn’t the Global South half…

It just goes to show the complete absence of reflection in Europe. Rubio undoubtedly tried to appeal to some sort of latent nostalgia for Western imperial dominance among European elites. And it obviously worked (which is scary in and of itself).

But it also shows that Europeans remain naive to the extreme if they believe Rubio’s pitch that he wants Europe to be strong in order to share the spoils of a new age of Western imperialism.

What’s the thinking here? That Trump’s America – “America first” – would suddenly become magnanimous and share with Europe just out of sentiment? That’s not how imperialism works: the whole premise of it is that the strong dominate the weak.

When an imperial power is speaking to you of sentiments, of how much they like you and how they want to partner with you – the much weaker party – that’s cause for worry, not applause…

.

Nadaljujte z branjem→

Pred dnevi je Elon Musk v enem izmed svojih značilnih tvitov izjavil, da je z razvojem umetne inteligence poklic računalničarjev v temelju izgubil na pomenu. Po njegovem mnenju danes ne potrebujemo več programerjev, ki bi človeški jezik prevajali v strojno kodo, saj umetna inteligenca že razume naravni jezik in ga je sposobna sama pretvoriti v svoj operativni, “strojni” jezik. Vendar pa  Musk s to izjavo odpira bistveno širše in resnejše vprašanje: ali lahko umetna inteligenca preraste v pravo inteligenco – in če da, v kakšnem smislu.

Prav na to vprašanje poskuša odgovoriti izjemno zanimiva in konceptualno ambiciozna knjiga Maxa S. Bennetta “A Brief History of Intelligence: Evolution, AI, and the Five Breakthroughs That Made Our Brains”, ki sem jo pravkar prebral. (hvala Igorju Emriju za namig; res se je prijetno in koristno družiti s starejšimi kolegi in kolegi drugačnih strokovnih profilov!)

Max S. Bennett je nevroznanstvenik in raziskovalec na področju kognitivne znanosti, ki se ukvarja z evolucijo možganov, delovanjem živčnih sistemov in implikacijami teh spoznanj za razvoj umetne inteligence. Njegovo izhodišče je izrazito interdisciplinarno: povezuje nevroznanost, evolucijsko biologijo, kognitivno psihologijo in računalniško znanost.

Osnovni namen knjige je razviti nevroznanstveni okvir za razumevanje inteligence kot evolucijskega procesa ter na tej podlagi trezno oceniti, kje se danes nahaja umetna inteligenca in kam – realno gledano – sploh lahko pride. Bennett zavrača tako tehnološki utopizem kot tudi poenostavljene analogije med človeškimi možgani in sodobnimi AI-sistemi.

Nadaljujte z branjem→

Palantir was allegedly hacked. An AI agent was used to gain super-user access and here”s what the hackers allegedly found:

Peter Thiel and Alex Karp commit mass surveillance of world leaders and titans of industry on a massive scale.

They have thousands of hours of transcribed and searchable conversations of Donald Trump, JD Vance and Elon Musk.

They have backdoored the devices, cars and jets of world leaders and accumulated the biggest archive of blackmail material.

Palantir is creating nuclear and bio weapon capabilities for Ukraine and is working closely with the CIA to defeat Russia. They believe they are one year away. They plan to achieve this by keeping Russia busy with meaningless peace negotiations.

Palantir is responsible of the majority of Palestinian deaths in Gaza. They have developed the AI targeting for Israel.

Palantir is an arm of the CIA and all data from international clients is copied into a CIA spy cloud.

Palantir has become the most dangerous company in the world. If you work there you have the right to know that this is what Palentir AI is used for, without your knowledge.

The Palentir data the hackers allegedly gathered will be given to Russia and/or China. I was chosen as a trusted partner for this publication. I’m not involved in the Palentir hack and I don’t know the hackers. But I do know that the hack happened.

Vizija na podlagi ameriške ekskluzivne pravice

Vizija na podlagi spoštovanja mednarodno dogovorjenih pravil