Pred nami je največji naftni šok v zgodovini, večji od šoka leta 1979 (merjerno z izpadom svetovne ponudbe nafte). Cene nafte, prilagojene za inflacijo pa so danes že na enaki – zelo visoki – ravni kot leta 1979. Olivier Blanchard (ex-Chief economist IMF) opozarja na to. Se kdo med politiki sploh zaveda, kaj je pred nami?

I find it hard not to have as a central scenario where oil prices will remain very high for a long time, higher than the market current prices.

I am no expert on geo-politics and defense technology, but this is what I think I have learned:

Fully protecting ships in the strait of Hormuz is basically impossible.   Not enough time to stop missiles or drones.

There is no reason, whether or not Trump declares that war is over, to think that Iran will not continue for some time to threaten to destroy the ships that try. Why should they stop?

The risk will thus remain sufficiently high that most non Iranian ships will not take the risk.

Thus, the shortfall of 20 million barrels a day is likely to last for long.

The scope for increased supply from elsewhere is very limited in the short run. Perhaps 2 million barrels at the most.

The 400 million barrels reserve release can only add 3-4 million barrels or so daily.

The short run elasticity of demand for oil is very low, at most -0.1, and probably less.

This suggests to me prices closer to 150-200 dollars per barrel (or more, but I hesitate to give higher numbers…) than to the current market price.

To repeat. I am no expert (As an economist, I have a bit more sense about the next step, namely what such a price would to the world economy). I would be more than happy to be proven wrong.

Zasluge pripišite Ursuli in njeni kliki

K temu dodajte cene nafte (in posledično motornih goriv), ki bodo ostale visoke. Kitajska in Indija sta se dogovorili z Iranom glede prostega prehoda Hormuške ožine. Vodstvo EU je v nasprotju s tem včeraj obsodilo Iran, ker se brani pred ameriško in izraelsako agresijo. Kakšno prihodnost si predstavljate za everropsko gospodarstvo po tem, ko se je EU najprej trajno odrezala od ruske nafte (in plina), nato še od arabske nafte? Vse zgolj na osnovi napačnih političnih odločitev nekih neumnih klovnov, ki po nesrečnem spletu okoliščin vodijo EU.

Fosilna goriva predstavljajo okrog 80 % primarne porabe energije v EU in EU je 57 % odvisna od porabe fosilnih goriv. Pri ključnih fosilnih energentih (nafta in plin) je uvozna odvisnost med 90 in 100 %:

Leta 260 n. št. je rimski cesar Valerijan (vladal 253–260) vodil vojsko proti perzijskemu kralju Šapurju I., ki je pred tem vdiral v rimsko Sirijo in zajel pomembna mesta (vključno z Antiohijo).

Valerijan je z vojsko okoli 60–70 tisoč mož napredoval proti Mezopotamiji in se približal mestu Edessa (današnja Şanlıurfa v Turčiji). Rimljane je močno oslabila epidemija kuge (verjetno kuga ciprijanova), kar je zmanjšalo borbeno moč legij.

Šapur I. je Rimljane oblegal pri Edessi. Valerijan je poskušal izpogajati mir (ali pa je bil zvabljen na pogajanja), vendar je bil v bitki pri Edessi (junij 260) popolnoma poražen.

Končni izid:

• Rimska vojska je bila uničena ali zajeta skoraj v celoti.
• Cesar Valerijan je bil ujet živ – postal je prvi rimski cesar v zgodovini, ki so ga ujeli v bitki in odpeljali v ujetništvo.
• Odpeljali so ga v Perzijo, kjer je umrl v ujetništvu (datum in natančen način smrti nista znana; po nekaterih krščanskih virih naj bi ga poniževali, po legendah naj bi iz njega celo ustrojili kožo za trofejo).

To je bilo eno najhujših ponižanj v rimski zgodovini in je močno oslabilo Rim v času krize tretjega stoletja. Perzijci so zmago slavili na reliefih (npr. v Naqš-e Rostamu), kjer je upodobljen Valerijan na kolenih pred Šapurjem.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Spremljanje predvolilnih soočenj pokaže, da vidijo politične stranke na področju gospodarstva predvsem nujnost davčnih sprememb. Predstavniki kar tekmujejo, kdo bi ponudil večje davčne olajšave ter znižanje stopenj, ki bi razbremenile gospodarski sektor ter povečalo neto prejemke zaposlenih. Te spremembe naj bi bile glavni motor povečanja konkurenčnosti in gospodarske rasti kar je nujno za dvig blaginje prebivalstva, s čemer se vsi nastopajoči celo strinjajo. Vseeno pa se ob tem lahko vprašamo, če je nekaj-sto-milijonsko prerazporejanje davčnih bremen res ključni element hitrejšega razvoja Slovenije in lovljenja razvitih držav?

Stanje gospodarstva v Sloveniji

Mogoče bi morali za izhodišče debat o gospodarskih ukrepih izhajati iz zatečenega stanja. Pogledati bi morali na primer, da dosega Slovenija v industriji okoli 60 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega, Avstrija pa 110 tisoč. Ta razlika je seveda ključni razlog, da zaposleni Avstrijci v tej dejavnosti prejmejo v povprečju 5.800 eur mesečno, Slovenci pa 3.150 eur (podatki se nanašajo na leto 2024 kot tudi v vseh  ostalih navedbah konkretnih številk). Lahko sicer diskutiramo o tem, ali je v tem znesku 100 eur več ali manj davkov, a to nima večjega vpliva ne na višino neto prejemkov ljudi, ne na konkurenčnost gospodarstva. Vzvodi so nedvomno drugje in ne v višini davkov. Le-ti so na plače v Avstriji celo nekaj višji, a ker je podjetniški sektor toliko uspešnejši, zaposleni na koncu dobijo tudi pomembno višji neto prejemek. In ker so približno takšna razmerja v produktivnosti tudi v drugih sektorjih gospodarstva, se to potem odraža tudi višji povprečni plači na nivoju celotne države, višjih pokojninah ter višji celokupni blaginji Avstrijcev.

Ključ hitrejšega gospodarskega razvoja Slovenije torej ni v najpogosteje izpostavljenih davkih, temveč bi morala razprava segati precej širše. Osredotočiti bi se morali na ukrepe, ki bi dvignili produktivnost, zaslužke v podjetniškem sektorju – kar pa je seveda precej zahtevnejša naloga in najbrž politično tudi manj všečna. Kaj je torej tisto, kar bi dvignilo ustvarjeno dodano vrednost v državi in potem omogočilo višji življenjski standard prebivalstvu ter hitrejše dohitevanje razvitih držav?

Nadaljujte z branjem→

Iranci so ga odpihnili v zrak. Vsem na očeh v realnem času so ga z droni in starimi raketami zbombardirali v dim. Ameriška vojska ni bila sposobna zaščititi nit svojih vojaških baz, svoje lastne vojake so morali evakuirati v komercialne hotele, kaj šele da bi zaščitili države gostiteljice. Štiri desetletja in pol so ameriške administracije arabskim državam v Zalivu prodajale iluzijo zaščite pred (neobstoječo) nevarnostjo iz Irana, da bi lahko tam namestile svoje baze. Nakar se je v nekaj urah ta mit razblinil. Puf.

Američani se v Zaliv ne bodo več vrnili. Vsaj njihova vojska ne. In Arabci bodo morali strateške dogovore skleniti z Iranom in Kitajsko.

No, zdaj se bodo brez ameriške zaščite morali znajti tudi Izraelci.

The war exposed the collapse of American protection

In less than one hour after being hit by the US and Israel, Iran responded with surgical precision, striking 17 American installations across the Middle East.

Successive waves of missiles and drones forced US troops to abandon their bases and scramble for shelter in luxury hotels, which, ironically, quickly became targets themselves.

It has now been 12 straight days of continuous bombardment, with multiple waves every single day and no sign of fatigue.

The strikes are not limited to the bases: they are hammering roads, airports, ports, hotels, and power plants.

Evacuation orders exist on paper, but they are being carried out at a snail’s pace, because security is nonexistent and far too many troops are still trapped under fire.

Almost no one remains at the American bases anymore. Even the refueling aircraft that operated out of Saudi Arabia have been pulled out and relocated to Germany.

The message to the Gulf countries is crystal clear: the US cannot even protect its own bases. You’re on your own.

The sense of invincibility that lasted for decades has been shattered.

Critical radars destroyed, interceptors running on fumes, bases bombed, Iranian missiles still launching, the Strait of Hormuz still closed, and Gulf allies left completely exposed.

All of this is being watched in real time by Asian countries that, until yesterday, were betting everything on American power to contain China.

The red light is flashing bright. 

If the US couldn’t defend the Gulf against Iran… what real chance do they have of protecting anyone against Beijing?

Up until February 28, American protection felt absolute. Today it feels like something else entirely.

The collapse of that decades-long myth of absolute security is the deepest and most lasting indirect effect of this war.

Obstajajo štiri lige držav pri transportu nafte skozi Hormuško ožino:

On 10 March 2026, I appeared on Glenn Diesen’s podcast to talk with him about where the Iran war is headed. We had an excellent discussion in which we emphasized that the US and the Israelis have no strategy for winning this war and no apparent exit ramp to take to get out of it. It becomes clearer by the day that President Trump made an enormous error allowing Israeli PM Netanyahu to lead him into this war. He should have listened to the warnings of General Caine and his National Intelligence Council (NIC) instead of Netanyahu and the Zionist lobby.

Odvisno od tega, kako hitro bo Trumpova administracija sposobna prebaviti iranske zahteve, jih sprejeti in zagovarjati pred ameriško javnostjo. Kajti iranske oblasti se ne bodo pogajale o premirju, pač pa o končni rešitvi.

Seveda tega nihče ne ve. Velikost šoka je odvisna predvsem od dveh komponent: od tega, kako velik je dnevni izpad nafte in kako dolgotrajen bo šok. Torej, velikost naftnega šoka je odvisna od tega, koliko izgubljene nafte skozi Hormuško ožino je mogoče nadomestiti iz drugih virov, in kako dolga bo vojna. Od tega bo odvisno, kako visoka bo cena nafte in  kako dolgo bo vztrajala na zelo visoki ravni.

Prvo je bolj ali manj znano. Skozi Hormuško ožino je bilo dnevno transportiranih 20 milijonov sodčkov nafte (mb/d), kar je nekaj manj kot 20 % globalne dnevne porabe nafte. Ocene International Energy Agency (IEA) kažejo, da je zelo kratkoročno  mogoče s preusmeritvijo transporta po alternativnih cevovodih (zlasti savdskem sistemu Abqaiq–Yanbu proti Rdečemu morju in cevovodu UAE proti Fujairahu) nadomestiti približno 3,5–5,5 milijona sodov na dan, kar pomeni približno 18–28 % nekdanjega toka skozi ožino. Dodatno kratkoročno stabilizacijo trga lahko zagotovijo tudi strateške naftne rezerve držav članic IEA, ki skupaj presegajo 1,2 milijarde sodov javnih rezerv ter približno 600 milijonov sodov industrijskih obveznih zalog, vendar njihovo sproščanje zahteva čas in logistične zmogljivosti (zamik med 10 in 14 dni). Vendar, če preračunamo, to pomeni, da bi vse javne strateške rezerve držav članic International Energy Agency teoretično pokrile približno 12 dni globalne porabe nafte, če bi bile sproščene naenkrat. V praksi je njihov učinek daljši, ker se rezerve sproščajo postopno (npr. 2–5 milijonov sodov na dan) in so namenjene predvsem stabilizaciji trga in ublažitvi šokov v dobavi, ne pa popolni zamenjavi svetovne proizvodnje.

Zato lahko v prvih dneh po motnji fizično nadomestimo le približno petino do dobro četrtino tokov skozi Hormuz, medtem ko preostali izpad blažijo predvsem postopna sproščanja rezerv in prilagoditve globalnih dobavnih tokov (IEA). Torej daljše zaprtje Hormuške ožine pomeni, da bi, dokler trajajo strateške rezerve, efektivno dnevno zmanjkalo najmanj 10 do 12 mio bl/d nafte oziroma 10 do 12 %. Če to primerjamo z dosedanjimi naftnimi šoki, spodnja slika kaže, da bi ta izpad pnudbe nafte predstavljal večji globalni šok kot oba naftna šoka iz 1970-ih (1973, 19779).

V sliko sem dodal cene nafte v stalnih cenah (iz leta 1970), da dobimo pravo predstavo glede sedanje višine cen nafte. In kot kaže slika, sedanja raven cen nafte, popravljena za inflacijo, še ne odraža naftnega šoka, ki se je zgodil z zaprtjem Hormuške ožine. To pomeni, da trgi podcenjujejo ta šok oziroma čakajo na čudežno objavo Donalda Trumpa na njegovem Truth Social, da je njegova “ekskurzija” končana, in da bo potem vse, kot je bilo prej.

Nadaljujte z branjem→