Če gledamo sedanji ekonomski potencial in bodoči ekon omski potencial, je svet nedvomno enopolaren – dominira ga Kitajska. Seveda pa je pot od gospodarske dominance do politične zelo dolga.

Analize in podatki glede neto fiskalnih učinkov migracij postajajo vse bolj dostopni. In kot kaže spodnja analiza, vsi kažejo v isto smer: neto javnofinančni učinek priseljevanja je odločilno odvisen od strukture priseljencev: njihove izobrazbe, zaposljivosti, starosti ob prihodu, države izvora in razloga za priselitev. Priseljenci, ki pridejo zaradi dela, zlasti iz drugih evropskih in razvitih držav, so praviloma javnofinančno ugodni, saj v državo vstopijo v delovno aktivni dobi, začnejo hitro plačevati davke in prispevke, država pa ni financirala njihovega otroštva in izobraževanja. Nasprotno je fiskalni učinek praviloma negativen pri skupinah z nizko stopnjo zaposlenosti, nižjimi dohodki in večjo odvisnostjo od socialnih transferjev, zlasti kadar gre za azilno ali družinsko priseljevanje.

Pomembno vlogo ima tudi dolžina bivanja. Za državo gostiteljico so fiskalno najugodnejši delovni migranti, ki pridejo v najbolj produktivnih letih in se po določenem času vrnejo v matično državo: v času bivanja plačujejo davke in prispevke, ne ustvarijo pa celotnih stroškov izobraževanja, zdravstva in pokojnin v svojem življenjskem ciklu. Presenetljivo je zato lahko druga generacija fiskalno dražja od prve. Otroci priseljencev potrebujejo javno financirano varstvo in šolanje, praviloma ostanejo v državi vse življenje ter pozneje uporabljajo tudi zdravstveni in pokojninski sistem, medtem ko se del prve generacije pred starostjo vrne domov.

Ključna ugotovitev je, da razprava ne bi smela potekati preprosto za ali proti priseljevanju, temveč predvsem o njegovi sestavi in načinu upravljanja. Po prikazanih podatkih so za javne finance najugodnejši delovni migranti iz bogatejših evropskih in drugih razvitih držav – predvsem iz Nemčije, Združenega kraljestva, ZDA, Kanade in Avstralije – ter visoko usposobljeni migranti iz držav, kot sta Indija in Kitajska. Ti praviloma prihajajo zaradi zaposlitve, imajo višjo stopnjo delovne aktivnosti in nadpovprečne dohodke ter zato plačajo več davkov in prispevkov, kot prejmejo javnih storitev in transferjev. Najmanj ugoden neto javnofinančni učinek imajo migranti iz Sirije, Somalije, Iraka, Afganistana in Libanona ter širše iz držav Bližnjega vzhoda, severne Afrike, Pakistana in Turčije, zlasti kadar pridejo kot begunci ali zaradi združevanja družin. Njihovega slabšega rezultata ni mogoče pripisati zgolj izvoru, temveč kombinaciji nižje izobrazbe in zaposlenosti, večjih družin, dolgotrajnih azilnih postopkov, omejenega dostopa do dela ter večje uporabe socialnih transferjev.

Gospodarsko in fiskalno uspešna migracijska politika mora zato po švicarskem zgledu prednostno privabljati zaposljive ljudi z znanji, ki jih gospodarstvo potrebuje ter jim omogočiti čim hitrejšo vključitev na trg dela.

Nadaljujte z branjem→

Ghalibafovo pravilo oziroma kako je Ghalibaf ameriške politike in ekonomiste poslal nazaj v šolske klopi

Ena od presenetljivih značilnosti sedanje vojne je izrazita asimetrija v načinu, kako obe strani komunicirata z domačo in svetovno javnostjo. Medtem ko se ameriški predsednik Donald Trump večinoma zanaša na kratke slogane, osebne diskvalifikacije, grožnje in vedno nove napovedi skorajšnje zmage, Iran uporablja precej bolj premišljeno in pogosto večplastno strateško komunikacijo. Del te komunikacije so postale že skoraj legendarne videoanimacije z lego kockami, s katerimi Iran na preprost, vizualno učinkovit in ironičen način ponazarja vojaške operacije, tehnološke zmogljivosti ter ranljivost nasprotnika. Na drugi ravni je komunikacija predsednika iranskega parlamenta Mohameda Bakerja Ghalibafa izrazito intelektualna, saj uporablja zgodovinske reference, strateške koncepte in celo strokovni jezik makroekonomije. Zadnji primer je njegova dopolnitev Taylorjeve enačbe, s katero je želel pokazati, kako nemočne so ZDA pred ponudbenim šokom, katerega intenzivnost lahko Iran z odpiranjem ali zapiranjem energetskih poti poljubno »privija«.

Taylorjevo pravilo je eno najbolj znanih pravil monetarne politike. Ameriški ekonomist John Taylor ga je oblikoval kot preprost napotek, kako naj centralna banka določa ključno obrestno mero glede na inflacijo in stanje gospodarstva. Če je inflacija nad ciljem centralne banke ali če gospodarstvo proizvaja več od svojega dolgoročno vzdržnega potenciala, naj centralna banka obrestno mero zviša. Če je inflacija prenizka in gospodarstvo deluje pod svojimi zmogljivostmi, naj jo zniža. Pravilo ni avtomatičen recept, temveč referenčna točka, s katero je mogoče presojati, ali je denarna politika preveč ohlapna ali preveč restriktivna. Federal Reserve Bank of Atlanta ima celo posebno orodje za izračun obrestne mere po izvirnih in prilagojenih različicah Taylorjevega pravila.

V nekoliko poenostavljeni obliki se pravilo zapiše takole:

Pri tem je ii nominalna obrestna mera centralne banke, r* dolgoročna ravnotežna realna obrestna mera, π* inflacijski cilj, (π−π*) odstopanje dejanske inflacije od cilja, (y−y*) pa proizvodna vrzel oziroma razlika med dejanskim in potencialnim obsegom proizvodnje. Ko se inflacija poveča za eno odstotno točko, naj bi se nominalna obrestna mera povečala za več kot eno odstotno točko. S tem se zviša tudi realna obrestna mera, kar zavira zadolževanje in povpraševanje ter postopoma zmanjšuje inflacijske pritiske. To je bistvo tako imenovanega Taylorjevega načela.

Predsednik iranskega parlamenta Mohamed Baker Ghalibaf je to pravilo satirično dopolnil z dvema členoma:

Kratica SOH pomeni Strait of Hormuz, Hormuško ožino, BEM pa Bab el-Mandeb, drugo ključno pomorsko ozko grlo pri vhodu v Rdeče morje. Ghalibafova dodatna člena ponazarjata geopolitično premijo, ki nastane, kadar sta prevoz nafte in utekočinjenega zemeljskega plina skozi ti dve ožini motena ali ogrožena. Ker je zapis politična metafora in ne natančno opredeljen ekonometrični model, je treba izraza (SOH−SOH*) in (BEM-BEM*) razumeti kot odstopanje trenutne stopnje motenj oziroma geopolitičnega tveganja od normalnega stanja. Pozitivna koeficienta α in β pa pomenita: večja ko je motnja, višja je premija za geopolitično tveganje in večji je pritisk na cene energije, inflacijo in posledično tudi na obrestne mere.

Ghalibafovo sporočilo je zato precej globlje od običajnega norčevanja iz ameriške centralne banke. Fed lahko z zvišanjem obrestne mere zmanjša ameriško povpraševanje, ne more pa povečati fizične ponudbe nafte, popraviti poškodovane energetske infrastrukture ali odpreti blokiranih pomorskih poti. Njegov stavek, da »z 25 bazičnimi točkami ni mogoče odpreti ozkega grla«, pomeni prav to: zvišanje obrestne mere za 0,25 odstotne točke ne more ustvariti niti enega dodatnega soda nafte. Pri inflaciji, ki izvira iz fizičnega pomanjkanja energentov, lahko centralna banka preprečuje predvsem prenos podražitev v plače, druge cene in inflacijska pričakovanja. Primarnega ponudbenega šoka pa ne more odpraviti. Takšna politika lahko zato zniža inflacijo predvsem tako, da dodatno oslabi gospodarstvo.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež,

Pred dnevi je Jože na blogu objavil članek o strukturi relativno visoke rasti BDP v letošnjem prvem polletju z naslovom Kaj poganja slovensko rast: Posli oplemenitenja v farmaciji ali keynesianizem? V tekstu je posebej izpostavil dilemo glede vpliva mednarodne menjave pri izračunu rasti BDP po izdatkovni metodi, vseeno pa je v zaključkih upošteval uradni prikaz SURS-a. V njem je prispevek domače potrošnje zelo visok, saldo mednarodne menjave pa zaradi učinka višje rasti uvoza, negativen.

Gre za dileme glede prikaza strukture rasti BDP, ki ima v majhnih ekonomijah lahko zelo velik vpliv. V ZDA ali na Kitajskem, pa tudi v Nemčiji, kjer je njihova blagovna menjava s tujino glede na višino BDP precej nižja, je ta učinek bistveno manj pomemben. V čem je težava?

Prikaz posamezne vrste potrošnje v strukturi BDP namreč zajema tudi uvozno komponento, torej dodano vrednost domače proizvodnje ter uvoženo blago in storitve. Ta uvoz se potem na koncu izračuna odšteje v skupni številki in to praviloma od izvoza in tako dobimo saldo blagovne menjave. Za izračun dejanskih učinkov k rasti BDP bi morali uvozno  komponento (delež uvoženega blaga in storitev) odšteti pri vsaki posamezni potrošnji in s tem dobili njen dejanski prispevek. Ker tako opredeljeno višino uvoza lahko samo ocenimo, SURS tega v skladu z mednarodno metodologijo ne dela, temveč uvoz odšteje v eni postavki in tako prikaže praviloma višje prispevke domače potrošnje (če so pozitivni).

Nadaljujte z branjem→

Govor Ursule von der Leyen o stanju Unije je bil predvsem katalog novih groženj, institucij in regulacij, ne pa prepričljiv odgovor na razvojni zastoj Evrope. V 73 minutah je napovedala evropski varnostni svet, mehanizem za odzivanje na hibridne napade, pridruženo članstvo Kanade, ostrejšo politiko do Kitajske, omejevanje družbenih omrežij za otroke, nadzor razvoja umetne inteligence, načrt za vročinske valove, nadaljnjo elektrifikacijo in nov okvir za množične migracijske tokove. Toda za večino pobud ni navedla stroškov, virov financiranja, časovnice ali jasne pravne podlage. Namesto razvrstitve evropskih problemov po njihovi dejanski gospodarski in družbeni teži je ponudila nepregleden seznam političnih napovedi, s katerim želi Komisija ustvariti vtis aktivnosti, čeprav ostaja vprašanje izvedbe povsem odprto.

Najizrazitejši primer je predlog evropskega varnostnega sveta, ki bi poleg članic EU vključeval še Ukrajino, Združeno kraljestvo, Norveško in Kanado. Von der Leyen ni pojasnila njegove sestave, pristojnosti, načina odločanja ali razmerja do Evropskega sveta in zveze Nato. Prav tako govor ni vseboval resne presoje verjetnosti neposrednega ruskega napada na EU, temveč je posamezne domnevne sabotaže, kibernetske incidente in vdore brezpilotnih letal, ki nimajo zveze z Rusijo, povezal v splošno pripoved o naraščajoči ruski nevarnosti. Tudi del varnostnih strokovnjakov je opozoril, da bi lahko novi svet postal zgolj še en pogovorni forum, ki bi podvajal obstoječe strukture. Komisija tako iz nejasno opredeljenih hibridnih tveganj gradi politično podlago za novo varnostno arhitekturo, ne da bi dokazala, da takšna varnostna tveganja sploh obstajajo oziroma da so sploh releventna za EU.

Nadaljujte z branjem→

Spodnji grafi kažejo na izrazit razkorak na svetovnih trgih državnih obveznic. Donosnosti so se v ZDA povzpele na ravni iz leta 2007, v Nemčiji in Franciji na ravni iz leta 2008, v V. Britaniji na najvišjo raven po letu 1998, na Japonskem pa na raven po letu 1996. Kitajska je skoraj popolno nasprotje: stroški državnega zadolževanja ostajajo blizu zgodovinskega dna. Medtem ko se zahodne države spopadajo z vztrajno inflacijo, velikimi proračunskimi primanjkljaji in naraščajočimi potrebami po refinanciranju dolga, 

Nizke kitajske donosnosti sicer med drugim odražajo tudi specifično institucionalno ureditev: kapitalske omejitve ter državne banke in druge domače institucije zagotavljajo stabilno povpraševanje po državnih obveznicah. Japonska je bila v podobni situaciji zaradi podobnega institucionalnega sistema skoraj 3 desetletja. Vendar se je s padcem industrijske konkurenčnosti ta situacija izpela.

Kljub temu je kontrast strateško pomemben. Kitajska država in podjetja se lahko zadolžujejo bistveno ceneje kot zahodni tekmeci, kar jim omogoča lažje financiranje infrastrukture, industrijskih naložb in tehnološkega razvoja. Zahod pa vse večji del fiskalnih prihodkov namenja servisiranju dolga, zato visoke obrestne mere postopoma zmanjšujejo njegov razvojni in geopolitični manevrski prostor.

Kot sem že večkrat pisal, se mnogi zahodni ekonomisti in komentatorji, znani po protikitajskih stališčih (kot so Brad Setser, Michael Pettis, Greg Ip, Sander Tordoir itd.), vzroke za kitajsko industrijsko in izvozno prevlado iščejo v kitajskih subvencijah domači industriji. V ta namen običajno prikličejo ugotovitve analize MAGIC, ki so jo na vzorcu podjetij pripravili v OECD. No, analiza raziskovalcev Zhu Heja in Guo Kaija iz China Finance 40 Foruma, objavljena junija letos, izpodbija osrednjo ugotovitev tega novega poročila OECD, po kateri naj bi bila hitra rast kitajskih novih industrij predvsem posledica državnih subvencij in poceni posojil državnih bank. OECD na podlagi podatkov za 525 velikih svetovnih industrijskih podjetij, med katerimi je 147 kitajskih, ocenjuje, da so kitajska podjetja med letoma 2005 in 2024 prejela od tri- do osemkrat več državne podpore kot podjetja v državah OECD ter da naj bi subvencije pojasnile skoraj 60 % njihovega povečanja svetovnega tržnega deleža. Avtorja CF40 analize menita, da tak sklep temelji na preozkem vzorcu in napačni interpretaciji kitajskega finančnega sistema.

Največji problem vidita pri ocenjevanju subvencioniranih posojil, ki predstavljajo približno dve tretjini vseh subvencij, pripisanih kitajskim podjetjem. OECD kot izhodišče uporablja kitajsko referenčno obrestno mero za bančna posojila oziroma Loan Prime Rate (LPR), nato pa posojila, odobrena po nižjih obrestnih merah, obravnava kot subvencionirano financiranje. Toda LPR po njunem mnenju ni najnižja privilegirana obrestna mera, temveč je bliže povprečni oziroma medianski komercialni obrestni meri. Marca 2026 je bilo denimo 48,8 % vseh posojil odobrenih pod LPR, 9,3 % po tej meri in 41,9 % nad njo. Posojilo pod LPR zato samo po sebi še ni dokaz državne subvencije.

Avtorja opozarjata, da bi dosledna uporaba metodologije OECD vodila do absurdnega sklepa, da kitajska država subvencionira tudi gospodinjstva, ker so hipotekarne obrestne mere po letu 2023 padle pod petletno LPR. V resnici je bil padec posledica šibkejšega povpraševanja po stanovanjskih posojilih in spremenjenih razmer na nepremičninskem trgu. Ključna metodološka napaka OECD naj bi bila torej v tem, da razliko med teoretično in dejansko obrestno mero avtomatično interpretira kot državno podporo, čeprav lahko ta izhaja iz običajnega tržnega oblikovanja cen posojil.

Nadaljujte z branjem→