Pojem »recesije partnerstev« je postal zelo popularen na področju demografije. V zadnjem času ga je močno populariziral John Burn-Murdoch v Financial Timesu januarja 2025 (takrat sem ga povzel tukaj na blogu), nato pa so ga prevzeli The Economist, Population Europe in različni demografi. Anna Rotkirch ga uporablja kot analitični okvir za Evropo: mladi vse redkeje vstopajo v trajne, zavezujoče partnerske odnose, redkeje živijo skupaj, se poročajo ali imajo otroke (Burn-Murdoch, 2025).

Pomen izraza je širši od »manj porok«. Označuje upad partnerskega povezovanja kot življenjskega vzorca: več samskosti, manj skupnega bivanja, manj stabilnih zvez, manj zmenkov, manj zgodnjih romantičnih izkušenj in več odlašanja z družino. Zato je pojem povezan tako z rodnostjo kot z dobrobitjo, osamljenostjo, socialno neenakostjo in duševnim zdravjem. Rotkirch posebej poudarja, da partnerstvo ostaja močan napovednik dobrobiti, zlasti pri moških in v starejših letih (Rotkirch, 2025).

Nadaljujte z branjem→

Anna Rotkirch v članku v Population Europe o »recesiji partnerstev« opozarja, da mladi Evropejci danes bistveno redkeje vstopajo v stabilne in dolgotrajne partnerske odnose kot prejšnje generacije. Samskost narašča: vedno več mladih živi samih ali brez romantičnega partnerja, hkrati pa so partnerske zveze bolj krhke in manj trajne. Tudi tam, kjer pari začnejo živeti skupaj, kot na severu Evrope, se redkeje odločajo za poroko ali otroke. Ta trend spremljajo tudi drugi znaki sprememb v intimnem življenju, kot so manj spolnih odnosov in manj dolgoročnih zvez, kar kaže na globlji premik v načinu, kako mladi oblikujejo odnose.

Ta pojav ni omejen na Evropo, temveč je del širšega globalnega trenda, ki zajema tudi Vzhodno Azijo in Latinsko Ameriko. Ključno sporočilo je, da ne gre zgolj za upad rodnosti, ampak za širšo družbeno transformacijo: vse več ljudi ostaja samskih ali v nestabilnih odnosih. Kot poudarjajo analize v Financial Timesu, je porast samskosti morda celo bolj temeljna sprememba kot upad rojstev, saj preoblikuje samo strukturo družbe in način organizacije vsakdanjega življenja.

Nadaljujte z branjem→

What’s going on? Are neocons having a come-to-Jesus moment?

After Bob Kagan writing an article on how the U.S. is facing “total defeat” in Iran (see https://x.com/RnaudBertrand/status/2053741799047655462?s=20), you now have Max Boot – the very author of “The Case for American Empire” and one of the most vocal advocates for the Iraq war – publishing a Washington Post interview explaining that China has surpassed the U.S. in most military domains.

If anything, Boot’s interview is even more devastating than Kagan’s piece, because it’s not editorial opinion – he’s interviewing John Culver, a former top CIA analyst (he was national intelligence officer for East Asia) and one of the world’s foremost authorities on the Chinese military which he’s been studying since 1985.

This isn’t a pundit opining – this is someone who spent decades inside the intelligence community staring at the actual data.

So what is Culver saying?

1) In case of war with Taiwan, the U.S. will flee the theater

This is undoubtedly the single most stunning revelation in the entire piece. Culver says that – as far as he is aware – the Pentagon’s plan in case of war with Taiwan is… flee!

This is the exact quote: “I think some of the thinking in the Pentagon, and it may have evolved since I retired, is that when we think there’s going to be a war, we need to get our high-value naval assets out of the theater, and then we would have to fight our way back in. From where, it’s not clear. Guam is no bastion either.”

Nadaljujte z branjem→

Najprej ni bilo nič videti. Potem je bilo obdobje Covida. Še vedno nič. Nakar je prišlo post-covidno odpiranje. In nenadoma se je iz nič pojavila kitajska raketa – strma krivulja izvoza kitajskih avtomobilov. 2 milijona leta 2021. 3 milijone leta 2022. 5 milijonov leta 2023. 6 milijonov leta 2024. In Kitajska je iz nič v vsega 4 letih pri izvozu avtomobilov prehitela najprej Južno Korejo leta 2022. Nato Nemčijo leta 2023. In nato še Japonsko leta 2024.

Toda to je bil šele začetek. Konec lanskega leta (2025) je kitajski izvoz avtomobilov presegel 8 milijonov, letos naj bi presegel že 12 milijonov.

Vir: Brad Setser

Nadaljujte z branjem→

Julia Mendel je bila prva tiskovna predstavnica ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, kjer je vodila mednarodne komunikacije ukrajinskega predsedniškega urada med pandemijo covida-19 in na začetku ruske agresije. Po odhodu iz urada je napisala knjigo The Fight of Our Lives, v kateri opisuje svoje izkušnje, ozadje ukrajinske politike in vojno, ter nadaljuje z novinarskim delom in kritičnimi komentarji aktualnih dogodkov v Ukrajini. Velja za prepoznavno figuro ukrajinske javne scene, znano po izkušnjah v mednarodnih odnosih in kriznih komunikacijah.

• 0:00 How Did Mendel Begin Working for Zelensky?
• 11:29 Why Hasn’t US Media Covered Zelensky’s Scandals?
• 25:30 Zelensky’s Relationship With Joe Biden
• 32:45 Is Zelensky Himself Corrupt?
• 36:44 Who Does Zelensky Actually Listen To?
• 42:45 Zelensky’s Use of the Frontlines as Punishment
• 50:17 Why Hasn’t Western Media Spoken up for Ukrainians?
• 1:03:32 Why Do Western Countries Want the War to Continue?
• 1:09:16 Does Zelensky Do Coke?
• 1:13:04 What’s Zelensky’s Wife Like?
• 1:14:56 Mendel’s Experience Living Through the Ukraine War
• 1:18:27 Is There Any Way to Get Rid of Zelensky?
• 1:23:42 Why Are There So Many Americans Always in Ukraine?
• 1:32:35 Mendel’s Message to Putin

There’s no overstating how extraordinary this Atlantic article is, given the author and the outlet.

As a reminder Bob Kagan is:

• The co-founder of Project for the New American Century, probably the single most imperialist Think Tank in Washington (which is quite a feat)
• A man who spent his entire life advocating for American military interventions, especially in the Middle East, and a vocal advocate of the Iraq war. He started advocating for intervention in Iraq before 9/11, which speaks for itself…
• The husband of Victoria Nuland, an extremely hawkish former senior U.S. official (a key architect of U.S. policy in Ukraine, with the consequences we all witness today)
• The brother of Frederick Kagan, one of the key architects of the Iraq surge

In other words, we ain’t exactly looking at some sort of anti-imperialist peacenik. This is quite literally the guy Dick Cheney called when he needed a pep talk.

And the man is writing in The Atlantic, the most reliably pro-war mainstream media outlet in the U.S. (also quite a feat).

So when HE writes that the U.S. “suffered a total defeat” in Iran that has no precedent in U.S. history and can “neither be repaired nor ignored,” it’s the functional equivalent of Ronald McDonald telling you the burgers aren’t great: it means the burgers really, really aren’t great.

Nadaljujte z branjem→

Arnaud Betrand je napisal zelo zanimiv komentar na temo, ali je multipolarni svet res bolj nagnjen k nestabilnosti in konfliktom kot eno- ali dvopolarni svet. Bertrand izhaja iz zelo razširjene teze v teoriji mednarodnih odnosov, da je multipolarni svet po svoji naravi bolj nestabilen in konfliktogen kot bipolarni ali unipolarni sistemi. Ta pogled je globoko zakoreninjen v akademskem okolju in politični analizi, kjer se pogosto poučuje kot skoraj samoumevna resnica. Izjema so le nekateri teoretiki realizma v mednarodnih odnosih, kot sta John Mearsheimer in Stephen Walt. Betrand opozarja, da se ta ideja danes uporablja tudi za razlago sodobnih konfliktov, kot sta vojna v Ukrajini ali napetosti z Iranom, ki naj bi bili zgolj uvod v širši globalni kaos.

Pri tem se sklicuje na klasične teorije, zlasti na delo Kennetha Waltza, ki je v svoji analizi poudarjal večjo stabilnost bipolarnih sistemov. Po tej logiki manjše število velikih sil pomeni večjo preglednost odnosov, jasnejše ravnotežje moči in manj možnosti za napačne odločitve, ki bi lahko vodile v vojno. Multipolarnost pa naj bi ustvarjala kompleksno mrežo odnosov, kjer se tveganje za konflikt eksponentno povečuje.

Betrand pokaže, da ta ideja ni zgolj zahodni konstrukt, temveč univerzalna intuicija, ki jo najdemo tudi v drugih kulturah. Kot primer navaja Romance of the Three Kingdoms, kjer razdrobljenost politične moči vodi v dolgotrajne vojne in izdaje. Ta kulturni okvir potrjuje prepričanje, da razdeljenost sistema nujno pomeni nestabilnost.

Zaponazoritev Betrand uporabi analogijo iz fizike in astronomije, kjer primerja centre moči s planeti ali zvezdami. En sam dominanten center ustvarja stabilen sistem, dva centra omogočata relativno predvidljivo dinamiko, večje število pa vodi v t. i. problem več teles, kjer postanejo interakcije kaotične in nepredvidljive. Ta primerjava dodatno utrjuje intuitivno privlačnost teorije o nevarnosti multipolarnosti.

Nadaljujte z branjem→

Paul Kagan je intelektualni mastermind ameriških intervencionističnih vojn v zadnjih desetletjih. Jastreb vojne, ki daje Izrael na prvo mesto, in eden najvplivnejših ideoloških zagovornikov vojne v Iraku 2002. Desetletja je deloval prek Kagan Institute in Brookings Institution ter ustvarjal jezik, logiko in politične dokumente, ki so pomagali širiti kaos in vojno po svetu. Leta je pozival k vojni z Iranom. Zdaj, ko je to vojno dobil, od nje dviguje roke. V članku za The Atlantic “Checkmate in Iran” pravi, da so bile ZDA v Iranu matirane in da bo ta ameriški poraz v temelju spremenil – zmanjšal ameriško vlogo v svetu. Poraz proti Iranu naj bi sprožil verižno reakcijo po vsem svetu, saj se bodo tako zavezniki kot nasprotniki prilagodili ameriškemu neuspehu.

No, Kagan je mož zloglasne Victorie Niuland, dolgoletne pomočnice v ameriškem State Departmentu, ki je Kaganove ideje izvajala v praksi. Med drugim z iniciranjem vojne v Ukrajini od leta 2014 naprej in njenim dejanskim vodenjem v obdobju 2022-2024 (dokler ni odstopila). Kagan – Nuland je par, ki je – v svojem intervencionističnem ekstremizmu – vrgel ZDA iz trona v strateški prepad.

It’s hard to think of a time when the United States suffered a total defeat in a conflict, a setback so decisive that the strategic loss could be neither repaired nor ignored. The calamitous losses suffered at Pearl Harbor, the Philippines, and throughout the Western Pacific in the first months of World War II were eventually reversed. The defeats in Vietnam and Afghanistan were costly but did not do lasting damage to America’s overall position in the world, because they were far from the main theaters of global competition. The initial failure in Iraq was mitigated by a shift in strategy that ultimately left Iraq relatively stable and unthreatening to its neighbors and kept the United States dominant in the region.

Defeat in the present confrontation with Iran will be of an entirely different character. It can neither be repaired nor ignored. There will be no return to the status quo ante, no ultimate American triumph that will undo or overcome the harm done. The Strait of Hormuz will not be “open,” as it once was. With control of the strait, Iran emerges as the key player in the region and one of the key players in the world. The roles of China and Russia, as Iran’s allies, are strengthened; the role of the United States, substantially diminished. Far from demonstrating American prowess, as supporters of the war have repeatedly claimed, the conflict has revealed an America that is unreliable and incapable of finishing what it started. That is going to set off a chain reaction around the world as friends and foes adjust to America’s failure.

Vir: The Atlantic

Tole sem prvič bral v knjigi “Outliers” Malcolma Gladwella in se mi je globoko vtisnilo v spomin: v življenju ne uspejo najbolj inteligentni, pač pa najbolj vztrajni. Legendarna dolgoletna študija ameriškega psihologa Lewisa Termana, ki je nekaj desetletij spremljal 1.520 skrbno izbranih zelo inteligentnih otrok (“termitov”), je pokazala, da visok IQ sicer dobro napoveduje konvencionalni uspeh (izobrazbo, dohodek, poklicni status), vendar ne napoveduje vrhunskega ustvarjalnega genija ali izjemnih dosežkov, kot so Nobelove nagrade. Med 1.528 nadarjenimi otroki, ki jih je spremljal več desetletij, ni bilo nobenega takšnega preboja, medtem ko sta dva zavrnjena kandidata kasneje postala Nobelova nagrajenca. Ključna ugotovitev je, da razlike v dosežkih znotraj visoko inteligentne skupine niso izhajale iz IQ, temveč iz lastnosti, kot so vztrajnost, radovednost, zdravje in stabilno okolje. Študija tako razkriva omejitve merjenja inteligence in opozarja, da pogosto merimo napačne lastnosti, če želimo napovedovati izjemne življenjske dosežke.

Moj prijatelj Črnogorec Mišo je to že zdavnaj pogruntal in strnil v življenjsko modrost: ne jebu najlepši, nego najuporniji.

A Stanford psychologist spent 35 years trying to prove that high IQ produced genius. He selected 1,528 of the smartest children in California and tracked them for the rest of their lives.

Not one of them won a Nobel Prize. Two of the boys he had rejected from the study won the Nobel Prize in Physics.

The trait he had built his entire career on did not predict the thing he thought it predicted.

His name was Lewis Terman. The study is one of the most honest accidents in modern psychology.

Nadaljujte z branjem→