The true enemy of the European peoples is not Russia, China, or Iran.

The true enemy is the ignorance, incompetence, and arrogance of most EU leaders (ignorance and arrogance often go hand in hand), both in Brussels and in the member states.

This, and not “Putin wanting to conquer Lisbon” or “low-cost Chinese goods,” will destroy the social and economic fabric of European society.

The reason is simple: during the wave of globalization and the strong economic growth of the 1990s and early 2000s, practically no government had to do anything. The tide was high and all boats were floating. With this mindset, we have lost the ability to develop analytical thinking, data-based analysis, and now political leaders, deprived of this knowledge and these skills, are like lone sailors in the middle of a storm in the Atlantic Ocean.

There is virtually no chance that the current leaders of many European countries will succeed in addressing the economic, social, and international challenges they face.

This is also why they keep switching roles: from Prime Minister of a small country, they become NATO Secretary General; from a terrible Foreign Minister of a large country, they become President of the United Nations; from Prime Minister of a totally irrelevant country, they become one of the worst Foreign Ministers of the European Union… and so on… all graveyards of failed leaders.

What can citizens do to reverse this trend? Any ideas?

Pedro Santa Clara v članku »The Comfortable Decline: Why European Contempt for America is a Consoling Delusion — and Why, Two Years After the Draghi Report, It Is Time to Stop Waiting for Brussels« predstavi provokativno tezo, da je evropsko prepričanje o lastni superiornosti v primerjavi z Združenimi državami predvsem psihološki mehanizem za prikrivanje vse večjega gospodarskega in tehnološkega zaostajanja Evrope. Avtor opozarja, da Evropejci pogosto radi poudarjajo ameriške slabosti – politično polarizacijo, neenakost, nasilje, slabše socialne storitve in vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo – medtem ko poudarjajo evropske prednosti, kot so kakovostno javno zdravstvo, daljša življenjska doba, več prostega časa in boljša kakovost urbanega življenja. Po njegovem mnenju je ta pripoved sicer privlačna, vendar vse bolj oddaljena od gospodarske realnosti.

Santa Clara najprej izpodbija pogosto evropsko predstavo o ameriškem gospodarskem nazadovanju. Navaja, da je najrevnejša ameriška zvezna država Mississippi po bruto domačem proizvodu na prebivalca bogatejša od Španije, ene največjih članic Evropske unije. Številne ameriške zvezne države presegajo gospodarsko razvitost Italije, Francije in drugih tradicionalnih evropskih gospodarskih velesil. Po njegovem mnenju Evropejci podcenjujejo dejstvo, da je ameriško gospodarstvo ustvarilo bistveno višjo raven blaginje za večino prebivalstva kot evropska gospodarstva.

Nadaljujte z branjem→

Na Zahodu namenoma ignorirajo knjige kitajskega predsednika Xi Jinpinga, čeprav gre za voditelja ene najvplivnejših držav sveta. Arnaud Bertrand opozarja, da je četrti zvezek knjige The Governance of China skoraj povsem prezrt v zahodnih medijih, akademskih krogih in celo med splošnimi bralci, čeprav ponuja neposreden vpogled v razmišljanje kitajskega vodstva. Po njegovem mnenju ta ignoranca razkriva paradoks: Zahod pogosto trdi, da je kitajski politični sistem neprozoren in težko razumljiv, hkrati pa zanemarja enega najdostopnejših virov za njegovo razumevanje.

Knjiga ni klasična politična razprava ali avtobiografija, temveč zbirka govorov, ki jih je Xi imel po letu 2022 pred različnimi partijskimi organi. Zaradi tega je njena vrednost še večja, saj ne gre za razlago Kitajske tujcem, temveč za razlago Kitajske Kitajcem. Bralec tako vstopi neposredno v konceptualni svet kitajskega političnega sistema, njegove terminologije in načina razmišljanja, brez prilagoditev zahodnemu občinstvu. Struktura knjige je sama po sebi pomenljiva: začne se s konceptom »nacionalne pomladitve skozi kitajsko modernizacijo« in konča s temo partijske samoreforme, kar simbolizira povezavo med ciljem in sredstvi za njegovo doseganje.

Osrednji cilj, ki prežema celotno delo, je »nacionalna pomladitev« Kitajske. Xi jo razume kot zgodovinsko nalogo odprave posledic stoletja nazadovanja in ponovne vzpostavitve položaja Kitajske kot pomembne svetovne sile. Pri tem je presenetljivo, da odgovornost za zgodovinski padec Kitajske ne pripisuje predvsem Zahodu, temveč lastnim napakam. Po njegovem mnenju je bila ključna napaka zapiranje države pred zunanjim svetom v poznem obdobju dinastije Ming, zaradi česar je Kitajska zamudila industrijsko revolucijo in znanstveno-tehnološki napredek. Šele nato so zahodne sile izkoristile njeno oslabelost.

Nadaljujte z branjem→

V zadnjih dveh stoletjih je zahodna politična misel skoraj samoumevno predpostavljala, da sta liberalna demokracija in tržno gospodarstvo končna stopnja institucionalnega razvoja družb. Po padcu Berlinskega zidu je ameriški politolog Francis Fukuyama to prepričanje povzel v znameniti tezi o »koncu zgodovine«. Liberalna demokracija naj bi predstavljala univerzalni model politične organizacije, proti kateremu ni več resne alternative.

Toda vzpon Kitajske v zadnjih štirih desetletjih je to prepričanje postavil pod vprašaj. Prvič po industrijski revoluciji se je pojavila velika sila, ki ni prevzela zahodnega političnega modela, pa vendar dosega gospodarske rezultate, ki jih zahodne države vse težje ponavljajo. Še pomembneje, Kitajska ni postala uspešna kljub svoji civilizacijski tradiciji, temveč v pomembni meri prav zaradi nje.

Nadaljujte z branjem→

NEW: A UN Commission of Inquiry has concluded that “Israel continues to commit genocide and other atrocity crimes by deliberately targeting Palestinian children,” finding Israeli authorities and security forces have committed genocide, crimes against humanity, and war crimes in Gaza, as well as war crimes in the occupied West Bank.

➡️ The commission found the deliberate targeting of children is “one of the key elements establishing genocidal intent” and said Israel is pursuing “a deliberate strategy to destroy the future of the Palestinians in Gaza by targeting their children.”

➡️Among its findings, the commission said Israel has:

🔹 “Deliberately shot children in vital organs using precision weapons”

🔹 Attacked homes, schools, displacement camps, and neonatal and maternity care centers, harming newborn survival and Palestinians’ reproductive future

🔹 Used starvation through blockade and siege, causing child deaths and severe malnutrition

🔹 Arrested, tortured, and subjected Palestinian children to sexual violence in detention

🔹 Destroyed healthcare, orphanages, and education, obstructing children’s cognitive, social, and emotional development and undermining the foundations of Palestinian society

AI generated, jebemumast

Iran just forced a new reality on Washington: Concede to Our Terms in the MoU and Stop Threatening Us – or We will Strike Back Harder

Pascal Lottaz (@PLottaz) breaks it down a reality Washington can no longer ignore: “Even if you nuke us, we can still kill Israel and we will… So don’t test us.”

Iran has made clear it can wipe out “80% of the drinking water” of Israel by striking their desalination plants — “The Iranians can strike Dimona and poison the entire region.”

This is why, he says, the U.S. military establishment finally understood Iran had “reestablished reciprocity” of military capacity; Iran HAS the ability to hit our side as hard as we can hit their side.  That’s new to the United States; we have had near unchallenged hegemony in owning the escalation risk, because America could always hit the other side harder than they could hit us.

Until now.

This shift explains why negotiations are happening despite hawks like Lindsey Graham raging at the loss of unchallenged dominance. Iran is prepared to absorb punishment and strike back hard – and they have the capacity to do both.

Watch the full eye-opening clip from the latest Daniel Davis Deep Dive now:

Ko se v zahodnem svetu razpravlja o vzponu Kitajske, je analiza pogosto ujeta v kratkoročne kategorije gospodarske politike: poceni delovna sila, državno usmerjene investicije, industrijska strategija ali tehnološka tekma z ZDA. Takšne razlage zajamejo zgolj površino fenomena. Kitajska gospodarska in politična kontinuiteta namreč temelji na mnogo globljem civilizacijskem sloju – na konfucijanski tradiciji, ki že več kot dva tisoč let oblikuje kitajsko razumevanje oblasti, družbenega reda, izobraževanja in odnosa med posameznikom ter skupnostjo.

Če je evropska politična misel nastala iz konflikta med svobodo posameznika in oblastjo – od atenske demokracije, rimskega prava, krščanske predstave o človekovem dostojanstvu do razsvetljenskega boja proti absolutizmu – je kitajska politična tradicija izhajala iz drugačnega temeljnega vprašanja: kako vzpostaviti družbo, ki bo stabilna, harmonična in sposobna dolgoročnega razvoja?

Odgovor, ki ga je v 5. stoletju pr. n. št. ponudil Konfucij, ni bil demokracija, niti vladavina zakona v zahodnem smislu. Njegova rešitev je bila oblikovanje moralne elite, ki bo državo vodila na podlagi znanja, osebne integritete in občutka dolžnosti. Prav v tem smislu je konfucijanstvo mogoče razumeti kot eno najzgodnejših in najvplivnejših teorij meritokracije v zgodovini.

Nadaljujte z branjem→

Konfucionizem predstavlja eno najvplivnejših intelektualnih, političnih in etičnih tradicij v zgodovini človeštva. Več kot dva tisoč let je oblikoval kitajsko civilizacijo, njene institucije, način vladanja, družbene odnose, odnos do izobraževanja in razumevanje odgovornosti posameznika do skupnosti. Če je bila zahodna politična tradicija v veliki meri zgrajena na dediščini antične Grčije, rimskega prava, krščanstva in kasneje razsvetljenstva, je kitajsko družbeno in politično misel odločilno zaznamovala zapuščina Konfucija.

Konfucionizem je pogosto napačno razumljen zgolj kot skupek tradicionalnih pravil o spoštovanju starejših in družinski hierarhiji. V resnici gre za mnogo bolj celovit sistem razumevanja človeka, družbe in države. Njegovo osrednje vprašanje je bilo, kako ustvariti stabilno in harmonično družbo v času političnega kaosa. Odgovor Konfucija ni bil v močnejših zakonih ali večji uporabi sile, temveč v vzgoji moralno odgovornih posameznikov in oblikovanju vladavine, ki temelji na znanju, vrlini in odgovornosti.

Prav zato je konfucionizem še danes pomemben pri razumevanju vzpona Kitajske. Sodobna Kitajska, čeprav uradno temelji na socialistični ideologiji pod vodstvom Komunistične partije, je po gospodarskih reformah po letu 1978 ponovno obudila številne konfucijanske vrednote, predvsem poudarek na izobraževanju, disciplini, kolektivni odgovornosti, družbeni stabilnosti in selektivni meritokraciji. To odpira pomembno vprašanje: ali predstavlja konfucijanska tradicija alternativo zahodnemu liberalno-demokratičnemu modelu razvoja?

Nadaljujte z branjem→