Tole je uvodni del članka, ki sem ga objavil marca lani. Po slabem letu je enako aktualen kot lani. Kar pomeni, da se v Evropi v enem letu ni čisto nič premaknilo naprej.

Bržčas sta edini koristi Trumpove vladavine 2.0 za Evropo v tem, da, prvič, utegne ameriški predsednik v njemu lastnem »kšeftarskem« slogu končati vojno med ZDA in Rusijo na ukrajinskem ozemlju in s tem končati trpljenje Ukrajincev in evropsko stagnacijo, in drugič, da je države EU z brutalno brco prisilil, da se morajo osamosvojiti od ZDA. Ko sem pred letom in pol pisal o nujnosti evropske suverenosti, je bilo še prehitro. Takrat sem pisal, da je čas, da v Evropi odrastemo. Da postanemo suvereni in avtonomni v vodenju naših politik. In da bo Evropa suverena šele takrat, ko se bo vojaško, tehnološko in finančno osamosvojila od ZDA.

Izvirni greh: evropska nesuverenost

Vendar so bili evropski voditelji takrat še tesno v postelji z Bidnovo administracijo. Živeli so v iluziji večnega evroatlantskega zavezništva, v katerem bodo evropske države večno uporabljale ameriške tehnološke in komunikacijske storitve in da jih bo ameriška vojska večno in zastonj varovala. V zameno za to iluzijo so se bili evropski voditelji po drugi svetovni vojni pripravljeni odpovedati tehnološki, vojaški in zunanjepolitični suverenosti.

Nadaljujte z branjem→

Bart de Wever (PV Belgije):

Najpomembnejše prednostne naloge EU bi morale biti: inovacije, produktivnost in konkurenčnost. Na to se moramo osredotočiti. Če tega ne storimo, bo razogljičenje Evrope postalo sinonim za njeno deindustrializacijo, revščino in nepomembnost.

Nisem še srečal človeka, ki ne bi preklinjal zaradi nore ideje Evropske komisije glede obvezne uvedbe zamaškov, pritrjenih na plastenke. Vedno znova se polijem, ko poskušam piti iz plastenke z bingljajočim zamaškom ali ko ga poskušam odtrgati. Pri plastenkah z vodo to nekako še gre, ker škoda ni tako drastična, če se poliješ. Večji problem je pri plastenkah s kavo ali jogurtom. Nekajkrat sem se polil po sveži beli srajci, ko sem se peljal na kak sestanek ali dogodek. Zdaj si plastenko odprem zunaj pred avtom, držeč plastenko daleč od sebe.

Komisija nam je ustvarila problem, ki ga nismo imeli.  Kajti Evropa ni problematična glede odpadne plastike – podatki kažejo, da polovica vse odpadne plastike pride v svetovna morja prek treh rek rek (Jangce, Ganges, Biserna reka), medtem ko iz Evrope (zaradi boljšega sistema zbiranja in recikliranja) pride zanemarljiv delež.

No, ta nora ideja evropskih birokratov ‘rešitev v iskanju problema) pa ni samo nora in škodljiva pri uporabi, pač pa je bila tudi  zelo draga pri implementaciji – nekaj milijard evrov. Ki bi jih lahko namenili za koristne inovacije. Ampak kaj, ko nas vodijo nori birokrati in avtokrati z absolutno močjo.

China was, for all intents and purposes and for over 3,000 years, always rigorously secular.

This is well-illustrated by one of my favorite China stories ever. In the 16th century European missionaries, most of them Jesuits, started to go to China to attempt to convert the country to Christianity. The most impactful of these missionaries – by far – was Matteo Ricci, a historical figure unfortunately far too unknown but probably one of the most consequential men in history.

Ricci, a very smart man, told himself that it made zero sense for him to go to China dressed in his European catholic priest attire: if he did so, the Chinese would see him as nothing more than an exotic barbarian in a dress. So what did he decide to do? He dressed up as a Buddhist monk, telling himself that he’d sell Christianity as a foreign – and more correct – variant of Buddhism. He assumed that since Buddhism was an established religion in China, presenting Christianity as part of it would be a natural entry point.

Nice try, but it didn’t work. At all. Ricci stayed in China as a Buddhist monk for years but he made just about zero inroads. Why? Because, dressed like this, no-one in a position of power would give him the light of day. What Ricci failed to predict was that Buddhist monks – and all religious figures – had low social status in China: unlike in Ricci’s Europe of the time, religion was simply not a serious affair in China.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

O tem, da je tudi tisoč evrov neto minimalne plače, nizek znesek za pokrivanje tekočih mesečnih stroškov bivanja, seveda ni nobenega dvoma. To je bil tudi glavni argument pristojnega ministra in celotne vlade pri oblikovanju predloga o višini minimalne plače v Sloveniji za leto 2026. Predlog so razumljivo takoj podprli sindikati in zaposleni, saj je vsako povečanje plač dobrodošlo. Precej zadržkov do tega vladnega sklepa pa so imela gospodarska združenja. Izpostavljali so predvsem razmere v družbah, kjer so zaslužki nizki in jim bo visoko povečanje izplačil plač povzročilo precejšnje težave, mogoče tudi ogrozilo obstoj podjetij.

Nadaljujte z branjem→

Na twitterju  (ja, X) se je razvila zanimiva diskusija po tem, ko je francoski predsednik Macron napovedal, da bo Francija namenila 70 milijonov evrov, da pritegne tuje strokovnjake za umetno inteligenco.

Diskusanti so padli po Macronu in mu rekli, da je klovn, saj je samo en Amazon lani namenil 200 milijard dolarjev za naložbe v umetno inteligenco.

Nakar je Macron odgovoril z grafom, kjer je pokazal, da je Francija prva na svetu po naložbah v podatkovne centre (glejte spodaj).

Spet je sledil odgovor, da to nima zveze s francoskimi investicijami v umetno inteligemco, saj gre za naložbi dveh tujih podjetij (iz ZAE in Kanade), ki sta kupili zemljo v Francciji, da bi investirali v podatkovne centre v Evropi.

No, in iz tega sledi naslovno vprašanje: Zakaj so tuji investitorji za naložbe v podatkovne centre uporabili Francijo namesto Nemčije?

Epstein je bil fixer za Wall Street

Med drugim za Rotschilde:

Edmond de Rothschild Group was in trouble. It was the end of 2015 and, after months of turmoil, the Swiss private bank owned by a branch of the Rothschild dynasty was closing in on a multimillion-dollar settlement with the US Department of Justice for its part in helping rich Americans hide their assets.

Behind the scenes, the group’s French chief, Ariane de Rothschild, had tasked Jeffrey Epstein and the lawyer he had introduced her to, Kathy Ruemmler, with closing the deal.

“45 mio [million]?” de Rothschild asked Epstein in a December 2015 email exchange. He replied that, counting a $10mn fee for the lawyers involved and $25mn for him, “I think you will find that . . . all less than 80 pretty good”. “Deep thks for your amazing help,” de Rothschild answered.

Days later, the US DoJ announced a $45mn settlement with Edmond de Rothschild.

Vir: Financial Times

Tudi jaz sem se pred leti, ko se je ruski predsednik Putin v tistem zelo dolgem govoru razgovoril o “satanističnem pedofilskem kultu”, ki obvladuje zahodno politiko, zgolj skremžil v nejeveri in prepričanju, da Putin pač v tej informacijski vojni z Zahodom temu ustrezno manipulira, da bi okrepil svojo domačo pozicijo. No, potem pa so začele curljati podrobnosti iz Epsteinovih dokumentov – o pedofilskem turizmu na njegovem otočku, o kanibalizmu in okultističnih praksah. In potem se je lista zahodnih elitnežev, ki so sodelovali v teh pedofilskih, kanibalističnih in okultističnih praksah samo še daljšala. 

In zadeve postajajo še bolj zaskrbkujoče zaradi dveh stvari. Prvič, zahodni mediji poročajo o tem zelo zelo previdno, pri čemer z izbiro besed zmanjšujejo pomen naštetih praks. Pedofilijo označujejo kot “odnose z mladoletniki”, posiljevanje deklet označujejo kot “spolni odnos z mladoletnimi ženskami” itd. Kot da bi novinarji dobili zelo jasna navodila, kako naj pišejo o tej temi. Enako kot so dobili navodila glede poročanja o izraelskem genocidu v Gazi. Glede na to, da je bil Epstein izraelski agent in da je vodil dejavnost na svojem otoku kot “Mosadovo izsiljevalsko tovarno“, postane zadeva lažje razumljiva.

In drugič, sumljivo je, da so zahodni politiki glede tega tako tiho. Nihče ne črhne besedice obsodbe teh dejanj, Nekateri nižje rangirani politiki pa te pedofilske spolne prakse normalizirajo – torej utrjujejo teren za družbeno normalizacijo teh moralno zavržnih in kaznivih praks. 

Recently I attended Putin’s press conference in Moscow. He started talking about how the West is run by a Satanic Paedophile cult. Honestly, I thought, “ok, steady on. I know you’re at war. But that’s a bit too much.” Turns out he was right. I mean, I’m sure the Russians have an excellent intel network around the world. And he knew.

But its not just the Epstein thing. I mean, that’s sick. Its as bad as it gets. But its not just that. The degeneracy runs right through British and European policy making. Both domestic and foreign. They are just not acting in our peoples interests.

Honestly I realised some time ago. That I’ve been an idiot these last few years. Trying to argue that the war in Ukraine is not in British and European interests. But then I finally realised that I’m arguing with degenerates. That’s what the British and European policy makers are. Degenerates. They simply don’t care about the future of British and European peoples. And what do you do about that?

V leto volitev smo vstopili z izrazitim razkorakom med pričakovanji iz leta 2022 in realnostjo političnega upravljanja danes. Takrat je Robert Golob kot »nov obraz« na levi sredini simboliziral obrat k racionalnosti, strokovnosti in depolarizaciji. Štiri leta kasneje pa se je v javnosti nagrmadil občutek razočaranja – ne le nad posameznimi politikami, temveč nad splošno neučinkovitostjo njegove vladne koalicije.

Obljubljene strukturne reforme so ostale nedokončane ali zgolj na ravni zavrženih osnutkov. Zdravstveni sistem se ni približal ciljem boljšega dostopa in krajših čakalnih vrst, davčna reforma ni, kot je obljubljaala, razbremenila dela s prehodom k obdavčenju premoženja, učinkovitost javnih sistemov se ni izboljšala. Rezultat je rast javnega sektorja – tako v številu zaposlenih kot v plačah, ki so se v povprečju zvišale za okoli 10 %, medtem ko so se v gospodarstvu povečale za polovico manj.

Nadaljujte z branjem→