Weekend reading

 

Koliko Uberjevi “taksisti” zares zaslužijo

Ko  upoštevaš vse stroške in izvzameš izdatno dozo zavajanja, se Uberjevi “taksisti” na lastnih vozilih in z lastnim zavarovanjem lahko primerjajo z zaposlenimi na minimalni plači. Torej tistimi v spodnji desetini zaposlenih glede prihodkov. So pa fleksibilni, če kot fleksibilnost razumete, da si lahko sami izbirajo delovnik in ali bodo sploh delali. Ja, ampak kako fleksibilen je v resnici lahko človek, ki se prebija skozi življenje z minimalno plačo?

Uber

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

Medsosedska pomoč na Evroviziji

Gledanje Evrovizije ni sicer nekaj takšnega, s čimer bi se človek želel hvaliti. Tako kot ne z gledanjem “zvezd, ki plešejo” in podobnega sr…a. Ampak ne glede na to me je k omenjanju tega nesrečnega tekmovanja, ki že 63 let združuje Evropo, spodbodel članek v The Economistu. V Economistu citirajo študijo Mantzarisa, Reina & Hopkinsa (2017), ki je ugotovila “nenavaden” vzorec pri glasovanju na evrovizijski popevki, in sicer da se je v zadnjih 40 letih (po letu 1977) glasovanje za predstavnika/co sosednje države (države iz iste regije) povečalo kar za 10-krat. Po domače rečeno, razbohotila se je “medsosedska pomoč” med državami iz iste regije (glejte spodnjo sliko).

Eurovision

 

Nadaljujte z branjem

Drugi tir kot žrtev v boju med pokvarjenostjo, pohlepom in nesposobnostjo

Boris Šuligoj je v Delu (spet) zadel bistvo problema glede drugega tira. Nedeljski referendum ni zmaga demokracije, pač znak, kam pripeljejo politike, ki se ujamejo v lastno čorbo pokvarjenosti, pohlepa in nesposobnosti. Krivec za že drugi nedeljski referendum o drugem tiru (in za 6.7 mio evrov proračunskih stroškov zanju) nista Vili Kovačič in civilna družba, pač pa Miro Cerar in njegova pokvarjeno-nesposobna klika:

Figo, pa takšna paradigma! Kako lahko družba, ki sebe šteje za tako napredno, porabi 6,7 milijona evrov za dva referenduma v enem letu, katerih edina korist je bila za več kot eno leto zaustaviti gradnjo drugega tira. Pozabite na 6,7 milijona evrov. V enem letu smo izgubili za najmanj 200 milijonov evrov poslovnih priložnosti. Če ta država ne premore politike, ki bi stopila na prste omrežjem pohlepnežev, ki hodijo v službo samo s ciljem sesanja javnega denarja, je bolje, da je ni. Če politiki niso sposobni postaviti 27 kilometrov tirov tako, da bi logistika dajala še kakšno milijardico več, zaposlila še kak tisočak ljudi in se vsaj malce približala sosedom, naj raje danes nehajo kandidirati. Kako nas lahko isti kandidati prepričujejo, kaj vse bi oni naredili, če tega v zadnjih 15 letih niso?

Nadaljujte z branjem