Zakaj negativen odnos do hidroelektrarn v predlogu NEPN?

Mitja Dušak

V razpravah o energetski prihodnosti Slovenije je zaslediti odklonilno stališče do hidroelektrarn, čeprav svet govori o podnebnih spremembah zaradi izpustov toplogrednih plinov kot posledice rabe fosilnih goriv in prehodu k obnovljivim virom, kot so vodna, vetrna, in sončna energija. Nacionalni energetsko podnebni načrt (NEPN), ki je v javni obravnavi, polaga velike upe v varčevanje z energijo, od novih elektrarn pa predvideva do leta 2030 predvsem gradnjo 1350 MW sončnih elektrarn z letno proizvodnjo cca 1500 GWh in 145 MW vetrnih elektrarn, ki bi letno proizvedle okoli 300 GWh.

Na papirju se te številke zdijo smiselne. Vendar moramo vedeti, da bo moč sončnih elektrarn zrasla z 250 na 1600 MW, zato bo v času intenzivnega sončnega sevanja poleti nekaj ur dnevno sončne proizvodnje toliko, da bi lahko vse druge elektrarne v Sloveniji zaustavili, razen če ne bomo vzporedno zgradili tudi velikih kapacitet za shranjevanje energije. Nihče pa ne ponuja rešitve, kje bomo električno energijo pridobivali ves preostali čas, razen tistih nekaj ur, ko sije močno sonce sredi poletja, torej ponoči, ob oblačnih dnevih in preostalih 9 mesecih leta.

Nadaljujte z branjem

Japan: Abenomics revisited

Michael Roberts Blog

The news that Japan’s real GDP dropped sharply in the last quarter of 2019 and the economy appears to be entering a new ‘technical’ recession (two consecutive quarterly contractions) in 2020 has produced a reaction from mainstream economics.

The worry is that ‘Abenomics’ – the economic policy approach of the current Liberal Democrat prime minister, Shinzo Abe – is failing.  Abenomics was introduced in 2012 after a fanfare of support and encouragement by such economic luminaries as Ben Bernanke, former head of the US Federal Reserve and now President of the American Economics Association;, and Paul Krugman, Nobel prize winner and leading Keynesian guru.  Both economists were invited by Abe to address the Japanese cabinet on the right policies to get Japan out of the stagnation that the economy had experienced through the 1990s and then after the impact of the Great Recession of 2008-9.

Bernanke, being a leading monetarist…

View original post 1,755 more words

Moj ideološki profil

Mojo mladost je nehote zaznamovala ta klinčeva komunistična revolucija in kasnejši komunistični režim. Odraščal sem v veliki, navzven zelo “črni” družini. Mojemu dedku in babici je namreč agrarna reforma pobrala večino zemlje. Ko sem bil majhen, sem poslušal, kako so v letih po vojni prihajali komunistični biriči in plenili svinje in krave ter pridelek in kako so morali skrivati živino in pridelek pred njimi. Kalvarija se je nadaljevala, ker sta se dva najstarejša sinova izmed dvanajstih otrok odločila, da gresta za duhovnika. Preostalih deset otrok naj bi zaradi tega še dodatno šikanirali v šoli. Pri nas doma se ob večerih nikoli ni govorilo na glas, ves čas se je pogledovalo k oknom in poslušalo ali se slišijo pritajeni koraki špicljev okrog hiše.

Kratek povzetek: Vseeno mi je za bele ali rdeče, z obojimi sem razčistil v osnovni šoli. Pomembni pa so mi odprtost duha (progresivnost namesto nazadnjaškosti), humanost (enake možnosti za vse, spodobno plačilo za vse in da družba poskrbi za najšibkejše) ter nacionalna suverenost (da lahko sami, suvereno odločamo o svojih razvojnih prioritetah).

Komunizem in socializem nista bila priljubljena pri nas doma. Spomnim se, ko sem v prvem razredu osnovne šole prišel domov, ves ponosno okrašen z rdečo rutico in modro kapico, me je najmlajši stric, ki je sicer odraščal ob Beatlih in bil nasploh največji upornik v družini, dokaj grdo pogledal in rekel, da me noče več videti v tem. In res se mi je ta oprava zagabila. Do šestega razreda osnovne šole, preden je mama zgradila lastno hišo, smo živeli pri dedku in lahko vam zagotovim, da pri nas doma nismo gledali niti enega partizanskega filma. Poznal sem vse filme o Winetouju ali Budu Spencerju in Terrencu Hillu, toda če mi je kdo omenil Bitko na Neretvi, Sutjesko, Valter brani Sarajevo itd., sem samo debelo gledal. In še do danes teh filmov nisem videl. Tudi ko je umrl Tito, sem prišel naslednji dan v šolo in se čudil, zakaj so nekatere sošolke prišle s črnim žalnim trakom. Morda na avstrijski televiziji, ki smo jo edino gledali, niso poročali o tem. Ali pa se nikomur ni zdelo vredno, da bi to omenil. Kaj pa vem.

Nadaljujte z branjem

Beli labodi krize v 2020

Za razliko od Nassima Taleba, ki je velike finančne krize (kot redke dogodke oziroma kot 5-sigma dogodke po Gaussu) označil kot “črne labode”, pa Nouriel Roubini (ki mu nekateri pripisujejo, da je napovedal krizo v 2008) možnost nastanka globalne ekonomske krize v 2020 označuje kot belega laboda. Torej kot dokaj verjeten dogodek. Preveč stvari se je nakopičilo naenkrat – od trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko, političnih napetosti v svetu, corona virusa, nevarnosti vojne med ZDA in Iranom ter nevarnosti kibernetskih napadov na ZDA pred volitvami, ekstremnih vremenskih situacij itd., da to ne bi imelo resnejšega vpliva na občutno ohladitev svetovne gospodarske rasti ali celo recesije.

Jaz nisem tako črnogled in ne želim deliti tega strahu. Predvsem zaradi njegove kontraproduktivnosti, saj bolj kot verjamemo, da se bo to zgodilo, bolj bomo z našimi dejanji (zmanjšanje porabe, varčevanje, manj trgovanja…) to krizo tudi so-povzročili. Vendar je biti neinformiran še veliko slabše.

There are times when we should expect the system to reach a tipping point – the “Minsky Moment” – when a boom and a bubble turn into a crash and a bust. Such events are not about the “unknown unknowns,” but rather the “known unknowns.”

Beyond the usual economic and policy risks that most financial analysts worry about, a number of potentially seismic white swans are visible on the horizon this year. Any of them could trigger severe economic, financial, political, and geopolitical disturbances unlike anything since the 2008 crisis.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

Politiki res lahko brez težav ves čas nategujejo velike skupine ljudi

Predpostavka človeške racionalnosti na podlagi popolne informiranosti v času neomejenega dostopa do informacij (ponovno) zbledi že ob uporabi Gaussove normalne porazdelitve glede inteligence. Potem pa dodajte še družinske, verske, kulturološke, naključne in čisto osebne karakteristike (osebna zgodovina, izkušnje, karakter, bolezni…), pa vam bo takoj jasno, kako lahko nekateri politiki ves čas in konsistentno nategujejo zelo velike skupine ljudi. Tale spodnji članek iz The Economista je bolj kot ne uvod v to temo…

Trumpov socializem za milijarderje in Sandersov socializem za delavski razred

Obakrat je seveda treba pojem socializma v naslovu jemati v narekovajih, ker pač ne ustrezati tradicionalni opredelitvi socializma. Trump pač z nizkimi davki in opuščanjem regulacije omogoča še večjo koncentracijo dohodkov in donosov v rokah korporacij in peščice zelo bogatih posameznikov (v stilu koncentracije koristi v rokah elite v nekdanjih komunističnih državah). Sanders pa želi s socialdemokratskimi ukrepi (zastonj college za vse, univerzalno zdravstveno varstvo za vse, zeleni podnebni program itd.) omogočiti bolj enake možnosti za vse Američane ter se bojevati proti podnebnim spremembam.

Je pa lepo videti, da tudi psovka “socialist” ne more več zaustaviti napredovanja progresivnih idej proti vrhu ameriške politike. Progresivnih idej, ki lahko milijonom družin njihova življenja in prihodnost njihovih otrok spremenijo na bolje.

Sanders’s victory tonight in the New Hampshire primary, combined with his strong finish last week in Iowa and a bounce in national polling, places him firmly at the top of the Democratic field as the nomination race heads to Nevada and South Carolina.

[…]

But the significance of Sanders’s standing in the race goes far beyond the next round of primaries. In the modern history of American politics, no candidate so firmly planted on the left has been so well positioned to capture the nomination of the Democratic Party. Sanders has won election after election in Vermont as an independent, regularly declining the label of the party he now seeks to lead. His rise to the top of a field filled with more mainstream candidates could point to an important shift in the electorate. In Iowa and New Hampshire, Sanders’s talk of revolution overtook Biden’s pleas for a return to normalcy in the age of Donald Trump, and with his platform representing a kind of untainted progressive purity, the oldest white candidate on the ballot prevailed—albeit narrowly—over a plethora of younger, more diverse options.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: