Je redistribucija koristi od trgovine prek progresivnih davkov možna?

Če mislite, da sem padel na glavo, ker sem dal tako bedast naslov, se motite. Itak, da je možno koristi od trgovine prerazdeliti znotraj družbe, če zaposlenim in lastnikom kapitala v panogah, ki z liberaliziacijo trgovine prek progresivnih davkov pobere del koristi in jih v obliki nadomestil za brezposelne, socialnih pomoči ter subvencij za prekvalificiranje in subvencij za nova delovna mesta preusmerite tistim, ki so s to liberalizacijo bili prizadeti.

Ampak to se zdi jasno vam in meni, ne pa nujno tudi akademskim ekonomistom. Namreč da moje akdemske kolege prepričate v to, da je možno koristi od trgovine prerazdeliti znotraj družbe prek progresivne obdavčitve zmagovalcev, mora to iti skozi formalni test. To morate zapisati v enačbe, izpeljati model in pokazati, da ima model, če ne že lepo traktabilno, pa vsaj analitično rešitev. Prav ste razumeli, matematika mora dovoliti, da tovrsten splošno oziroma vsakemu tepcu razumljiv ukrep ekonomske politike dobi domovinsko pravico v akademski ekonomiji. Če nekaj ne morete zapisati v enačbe in izpeljati v modelu, pač ne more obstajati! Ne pika, klicaj!

Nadaljujte z branjem

Prekladanje iz levega v desni žep – nadaljevanje

Bine Kordež

Pred dnevi sem pisal o težavah in neracionalnostih s prestavljanjem družbe Koto d.o.o. iz DUTB v SDH. Čeprav sta obe družbi v stoodstotni državni lasti je trajalo skoraj leto dni, da se so dogovorili po kateri ceni bo država prenesla to podjetje iz “levega v desni žep”. Vrednost neke družbe je vedno relativna zadeva in tudi certificirani cenilci niso neki vsevedneži, ki znajo to vrednost točno določiti. Res pa jih uprave predvsem v državnih podjetjih zelo rade angažirajo, ker imajo s tem formalno pokrite svoje odločitve. Takratni tekst sem na koncu zaključil z informacijo, da je le prevladal razum in med družbama je bil dosežen dogovor o prodajni ceni brez nekih večjih dodatnih stroškov. A sage glede prenosa tega podjetja iz ene v drugo državno družbo izgleda še vedno ni konec.

Nadaljujte z branjem

Zakaj se s Habermasom o prihodnosti EU ne strinjam povsem

Eden največjih še živečih filozofov, Jürgen Habermas, se v Social Europe sprašuje ali so njegovi rojaki, kot nacija, še dobri Evropejci. Habermas je sicer, kot pravi, romantičen Evropejec, dovolj star, da se spomni, zakaj je bila ustanovljena evropska integracija. Pravi, da se šele zdaj, ko se mednarodna politična situacija zaostruje kot posledica migrantske krize, prevče globalizacije in preveč stroge nemške politike do držav, ki jih kriza močneje prizadela, v Nemčiji počasi  kruši medijsko spolirani mit o tem, kako pravilno, proevropsko, solidarno, je Nemčija “reševala” evrsko krizo. Morda šele zdaj kdo podvomi, ali je Nemčija v času krize ravnala prav.

Problem pa je, da je danes Nemčija tista, ki potrebuje pomoč od svojih evropskih partneric. Danes je Nemčija tista, ki zaradi povečanega števila migrantov in grozečih ameriških carin na avtomobile, kar bo prizadelo predvsem Nemčijo, kliče po enotni evropski politiki in po solidarnosti. Pri tem pa še vedno zavrača Macronove predloge glede poglabljanja EU v smeri fiskalne unije.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Trump je zmešan populist, vendar so bili popravki svetovne trgovinske ureditve neizbežni

Pred dvema dnevoma je Dani Rodrik v komentarju How To Avoid a Trade War zapisal, da se je Trumpovi trgovinski vojni še mogoče izogniti, če voditelji prizadetih držav, kot razumno razmišljujoči voditelji, nanje ne bi reagirali s povračilnimi ukrepi, saj se zavedajo, da bi eskalacija povračilnih ukrepov vodila v še večje izgube za njihova gospodarstva. Vendar tukaj Rodrik nima nujno prav, saj ostaja zgolj na racionalni ekonomski ravni, povsem pa zanemarja čustveno in politično-strateško. Voditelji razvitih držav se na Trumpovo izzivanje morajo odzvati že zaradi lastnega ponosa, predvsem pa, da po eni strani demonstrirajo odločnost pred svojimi volilci, na drugi pa pred Trumpom in da mu dajo vedeti, da jih ne more izsiljevati in enostransko rušiti desetletja dolgo mukoma oblikovane svetovne trgovinske ureditve. S tem se lahko strinjamo ali ne, vendar je politično povsem logično in neizbežno. Zato je trgovinska vojna zelo verjetna.

Vendar pa je bolj pomembno nekaj drugega, na kar je že je pred 21 leti v knjigi “Has Globalization Gone Too Far?“ opozoril Rodrik, in sicer, da je globalizacija šla predaleč in da je nevzdržna tako za mnoge razvite kot manj razvite države. Na to je danes v The New Republic ponovno opozoril David Dayen, ki pravi približno isto kot naslov tega komentarja. Trump je sicer zanetil trgovinsko vojno, vendar so bili popravki svetovne trgovinske ureditve neizbežni.

Nadaljujte z branjem

Trump kot največji sodobni keynesianec in kako rešiti keynesianizem pred blasfemisti

William Drezner iz Tufts University je v Washington Postu dal simpatično pedagoško lekcijo Richardu Epsteinu iz desničarskega think tanka Hoover Institution. Epstein družno z ostalimi desničarji kuje Trumpa v nebo zaradi njegove – po njegovem mnenju – anti-keynesianistične ekonomske politike (navaja zmanjšanje regulacije in znižanje davkov kot primer tega, da je država sprostila pritisk na “grla ekonomije”) in pri tem šimfa čez agresivno nekonvencionalno monetarno politiko. Trump je za desničarje, podobno kot Reagan, ideal “liberalne” ekonomske politike.

To seveda samo pomeni, da desničarji pojma nimajo, o čem govorijo in da ne ločijo med keynesianizmom in liberalizmom. Kajti Trump je, podobno kot Reagan v svojem času, največji keynesianec. Znižanje davkov in povečanje javnih izdatkov za oboroževanje je seveda tipični primer keynesianske ekspanzivne fiskalne politike, na drugi strani pa je nasprotovanje ekspanzivni monetarni politiki v času ničelnih obrestnih mer temeljni postulat keynesianizma. Pomembna lepotna napaka Trumpovega keynesianizma pa je v tem, da ga uporablja v napačnem času – v času že 9 let trajajoče konjunkture – v nasprotju s tem, kar učimo študente v prvih letnikih ekonomije.

Nadaljujte z branjem

Zakaj javno-zasebna partnerstva ne delujejo

O nepotrebnosti odkrivanja tople vode: javno zasebna partnerstva (JZP) so eden večjih nategov finančne industrije. So počasna in blazno draga za davkoplačevalce. JZP je inovativen način, kako finančna industrija cuza velike denarje iz javnih proračunov za projekte, ki bi jih lahko z javnim financiranjem izgradili bistveno hitreje in nekajkrat ceneje. JZP so legaliziran kriminal nad davkoplačevalskim denarjem.

DAMIJAN blog

V naši zadnji študiji glede tveganj zaradi neizgradnje drugega tira Koper – Divača (DK2) smo pokazali, da je komercialno financiranje infrastrukturnih projektov (torej javno-zasebno partnerstvo – JZP) nekajkrat dražje od javnega financiranja. Razloga sta, (1) da je zasebno financiran projekt dražji (ni sofinanciranja z EU sredstvi, vprašanje DDV) in (2) da so stroški zadolževanja zasebnega investitorja okrog 2-krat višji od države. Zasebno financirani projekti so zato za državo bistveno dražji, kot če bi jih sama financirala. Res je, da javno financirani projekti zaradi slabšega nadzora težijo k preseganju začetne investicijske vrednosti (za četrtino). Toda, kot je pokazala analiza JZP projektov Evropske investicijske banke (EIB), je sama začetna investicijska vrednost projekta za zasebnika za četrtino višja kot za državo. S tem se koristi od JZP (bolj učinkoviro vodenje investicije) izničijo v primerjavi z javno vodenimi projekti. Ostanejo pa seveda bistveno višji stroški financiranja investicij.

View original post 767 more words