Jiang Xueqin v spodnjem videu zavrača uveljavljeno pripoved, da so tehnološki milijarderji obogateli predvsem zaradi svoje izjemne inteligence, inovativnosti in podjetniškega poguma. Trdi, da ključne tehnologije Silicijeve doline niso nastale v zasebnih garažah, temveč iz desetletij javno financiranih vojaških raziskav: računalnikov, polprevodnikov, interneta in optičnih omrežij. Apple oziroma Steve Wozniak naj bi tako izkoristil znanje, ki sta ga predhodno ustvarila država in vojaško-industrijski kompleks, medtem ko je Steve Jobs tehnologiji dal privlačno podobo. Podobno naj bi Google postavil nekakšno »zasebno cestninsko postajo« na javno zgrajeni internetni infrastrukturi. Mit o samotnem podjetniku naj bi bil koristen tudi v hladni vojni, saj je tehnološki napredek prikazoval kot zmago zasebnega kapitalizma nad državno usmerjenim sovjetskim sistemom.

Enako skeptično obravnava Marka Zuckerberga, Elona Muska in druge tehnološke milijarderje. Sprašuje se, zakaj so vlagatelji mlademu in neizkušenemu Zuckerbergu namenili milijarde ter zakaj je zavrnil izjemno visoko ponudbo za prevzem Facebooka. Tesla naj bi bila močno odvisna od državnih subvencij, današnji razmah umetne inteligence pa od ogromnih vlaganj v podatkovne centre kljub nejasni kratkoročni donosnosti. Jiang iz tega sklepa, da tehnološki podjetniki niso povsem samostojni ustvarjalci svojega uspeha, temveč predvsem javni obrazi sistema, ki privatizira rezultate javno financiranih raziskav. Korporativna vlaganja v družbena omrežja, UI, obdelavo podatkov in tehnologije, kot je Neuralink, razlaga kot pripravo infrastrukture za prihodnji sistem množičnega nadzora.

V zadnjem delu video preide iz kritike privatizacije javnega znanja v izrazito špekulativno in konspirativno razlago prihodnosti. Jiang transhumanizem poveže z verskimi idejami Jacoba Franka ter napoveduje razcep med elito, ki bo z gensko terapijo, presaditvami in drugimi tehnologijami dosegala izjemno dolgo življenje, ter večino prebivalstva, ki naj bi jo nadzorovali prek mikročipov, digitalne identitete, digitalnega denarja, zdravil in umetno ustvarjenih odnosov. To vizijo nato etnizira in poveže s prihodnjo izraelsko oziroma judovsko prevlado nad tehnologijo, obveščevalnimi dejavnostmi in financami.

Ameriški zvezni javni dolg je dosegel 40 bilijonov dolarjev, skupni dolg zvezne države, ameriških zveznih držav, podjetij in gospodinjstev pa že okoli 77 bilijonov dolarjev – več kot dvakratnik ameriškega letnega BDP. Na svetovni ravni dolg znaša približno 350 bilijonov dolarjev oziroma trikrat toliko kot globalni BDP. Paul Vigna, urednik revije American Banker, v New York Timesu opozarja, da obrestno-obrestni račun to breme nenehno povečuje in ustvarja razmere za finančni plaz. Običajne možnosti za zmanjšanje dolga – hitrejša gospodarska rast, višji davki, inflacijsko razvrednotenje ali proračunsko varčevanje – so bodisi politično malo verjetne bodisi gospodarsko in socialno zelo boleče.

V izogib temu Vigna obuja idejo starodavne sumerske prakse amargi oziroma splošnega odpisa javnih dolgov. Pred približno 4.400 leti je mezopotamski kralj Enmetena razglasil odpravo skoraj vseh javnih dolgov, osvobodil ljudi, ki so zaradi zadolženosti postali sužnji, in kmetom vrnil zemljo, zaseženo v korist upnikov. Praviloma niso bili odpisani komercialni dolgovi med trgovci. Amargi je pomenil »vrnitev k materi«, v širšem pomenu pa svobodo. Podobna zamisel se je pozneje pojavila v svetopisemskem jubilejnem letu, ki naj bi vsakih 50 let omogočilo odpust dolgov in obnovitev prvotnega družbenega ravnotežja.

Nadaljujte z branjem→

Marca 2020 se je svetovni finančni sistem znašel na robu zloma, ki je bil po oceni Adama Toozeja celo nevarnejši od dogajanja leta 2008. Ko se je pandemija širila po svetu, vlagatelji niso prodajali le delnic in podjetniških obveznic, temveč so v paničnem »begu v denar« začeli množično prodajati tudi ameriške državne obveznice. Cene teh obveznic so padale, njihove donosnosti pa so naraščale prav v trenutku, ko so se sesedali delniški trgi. Ameriške državne obveznice, ki naj bi bile najvarnejše in najbolj likvidno premoženje na svetu, so tako nenadoma prenehale opravljati svojo temeljno funkcijo varnega zavetja. Kot poudarja Tooze v Chartbook 468, je šlo za enega najbolj podcenjenih pretresov v sodobni finančni zgodovini.

Do drugega tedna marca je bila likvidnost na trgu ameriških državnih obveznic že tako oslabljena, da so nekateri primarni trgovci prenehali kotirati cene manj likvidnih, starejših oziroma »off-the-run« obveznic. Tuji upravljavci deviznih rezerv so prodali za približno 290 milijard dolarjev ameriških obveznic, vzajemni skladi za 270 milijard, hedge skladi pa najmanj za 180 milijard dolarjev. Vsi so hkrati poskušali priti do gotovine, medtem ko zasebni finančni posredniki zaradi omejenih bilanc niso mogli prevzeti dodatne ponudbe. Ker so ameriške državne obveznice osnova za določanje cen, zavarovanje in financiranje skoraj celotnega svetovnega finančnega sistema, je njihova nelikvidnost začela ogrožati delovanje vseh drugih trgov.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ko so bili spomladi objavljeni prvi podatki o poslovanju gospodarskih družb Slovenije v preteklem letu, so bili posebno v gospodarskih združenjih nad rezultati nekoliko presenečeni. Ob dokaj močnih kritikah zaradi poslabšanja pogojev gospodarjenja uvedenih s strani prejšnje vlade, se je neto čisti dobiček vseh družb povečal kar za 12 % ali za 813 mio eur glede na rezultate v letu 2024.

Takšne rezultate je prejšnja vlada seveda takoj uporabila kot argument, da razmere v gospodarstvu niso tako zaskrbljujoče, kot je ves čas navajalo gospodarstvo. Razumljivo so bili rezultati dobrodošli tudi za ocene sindikalne strani, ki je zagovarjala ukrepe kot bili dvig prispevnih stopenj za dolgotrajno oskrbo, uvedbo božičnice in dvig minimalne plače. Tem ukrepom so v gospodarskih združenjih razumljivo precej nasprotovali in opozarjali na negativne učinke na poslovanje podjetij. Povečan dobiček družb nekako tudi ni bil tudi v kontekstu ocen takratne opozicije, ki je prav tako močno izpostavljala poslabšane pogoje gospodarjenja in obljubljala spremembe.

A značilno tako za eno kot za drugo stran je bilo, da se ni nihče posebej poglabljal v rezultate poslovanja družb in poskušal izluščiti dejanskih sprememb v preteklem letu glede na leto poprej. Vsakdo je uporabil samo tiste podatke, ki so potrjevali njihove ocene ali pa jih spregledal, če so odstopale od njihovih pričakovanj. Vsaj tako smo lahko spremljali javno objavljena stališča. Edino gospodarska zbornica je objavila nekaj bolj podrobnih ocen in dokazovala, da dejanski rezultati niso tako dobri, kot izhaja iz rasti dobička, a to ni bila več tema za prve strani medijev.

Nadaljujte z branjem→

Še leta 2021 je bila Rusija za evropsko avtomobilsko industrijo pomemben in donosen izvozni trg. Po podatkih UN Comtrade so države sedanje EU-27 tja neposredno izvozile za 3,67 milijarde dolarjev osebnih avtomobilov, medtem ko je kitajski izvoz znašal 1,52 milijarde dolarjev. Evropska prodaja je bila torej približno 2,4-krat večja od kitajske. Nemčija je sama izvozila za 2,19 milijarde dolarjev avtomobilov in je ustvarila skoraj polovico večjo prodajo kot celotna Kitajska. Tri leta pozneje od tega evropskega tržnega položaja ni ostalo skoraj nič.

Kot kaže vrednostni graf, pripravljen na podlagi podatkov UN Comtrade, je evropski izvoz avtomobilov v Rusijo že leta 2022 upadel na 864 milijonov dolarjev, leta 2023 na 321 milijonov in leta 2024 na pičlih 34 milijonov dolarjev. Nemški izvoz se je v istem obdobju zmanjšal z 2,19 milijarde na vsega 9 milijonov dolarjev. EU je tako v treh letih izgubila praktično celoten trg, na katerem je še leta 2021 prodala za skoraj 3,7 milijarde dolarjev avtomobilov. Če bi izvoz v letih 2022–2024 ostal zgolj na ravni leta 2021, bi evropski proizvajalci v tem obdobju ustvarili približno 11 milijard dolarjev prihodkov. Dejansko so ustvarili le okoli 1,2 milijarde. Statična primerjava tako pokaže skoraj 10 milijard dolarjev kumulativno izgubljenega izvoza.

Nadaljujte z branjem→

Objava uporabnika AMK Mapping na omrežju X temelji na pričevanjih več ljudi iz Ukrajine in opisuje izrazito zaostrovanje prisilne mobilizacije v Kijevu. Po njihovih navedbah naj bi teritorialni centri za nabor (TCC) po mestu postavljali premične kontrolne točke, zlasti na glavnih cestah, mostovih in prometnicah med obema bregovoma Dnepra. Lokacije naj bi pogosto menjavali, da bi otežili delovanje spletnih zemljevidov in kanalov na Telegramu, ki prebivalce opozarjajo na gibanje mobilizacijskih skupin. Policija naj bi pri tem preverjala dokumente in podatke v aplikaciji Reserve+, moške z neurejenim vojaškim statusom pa odvažala v centre TCC. Pri poskusih pobega naj bi prihajalo do zasledovanj, uporabe cestnih konic, razbijanja avtomobilskih stekel in odvzemov vozniških dovoljenj.

Po navedbah virov v objavi naj bi se mobilizacijske akcije razširile tudi na parke, športna igrišča, javni prevoz in manjša naselja, kjer skupine TCC patruljirajo s kombiji in moške prestrezajo na ulicah. Podobno povečanje aktivnosti naj bi bilo opazno v Dnipru, Zaporožju, Odesi in mestih zahodne Ukrajine. Avtor navaja, da je prostovoljni bazen ljudi, ki bi bili pripravljeni oditi na fronto zaradi denarja ali možnosti izbire enote, skoraj izčrpan. Po pričevanjih naj bi zato vse večji del novih rekrutov predstavljali moški, prijeti na ulici, medtem ko naj bi podkupnine za izpustitev dosegale od 3.000 do 15.000 dolarjev. Podobne posnetke in navedbe je mogoče najti tudi v drugih objavah na X, izraz »busifikacija« pa se je v Ukrajini uveljavil prav za prisilno nalaganje moških v vozila TCC.

Nadaljujte z branjem→

Jesús Fernández-Villaverde v svoji novi knjigi Terra Incognita izpostavlja na prvi pogled presenetljiv empirični obrat: med državami OECD naj bi danes obstajala pozitivna korelacija med dohodkom na prebivalca in totalno stopnjo rodnosti (TFR). Medtem ko je v tradicionalnem demografskem prehodu veljalo, da z rastjo dohodka rodnost upada, naj bi bilo med razvitimi državami zdaj ravno nasprotno – bogatejša ko je država, višja naj bi bila njena rodnost.

Vir:  Jesús Fernández-Villaverde

Razlaga bi lahko bila, da višji dohodek olajša financiranje stanovanj, varstva in drugih stroškov otrok ter premožnejšim gospodinjstvom omogoča lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. OECD dejansko ugotavlja, da se je nekdaj negativna povezava med dohodkom in rodnostjo v ZDA izravnala, predvsem zaradi višje rodnosti na vrhu dohodkovne porazdelitve.

Toda iz korelacije med povprečnim dohodkom in povprečno rodnostjo držav še ni mogoče sklepati, da bogastvo samo po sebi spodbuja rodnost. Takšno sklepanje bi pomenilo klasično ekološko zmoto: povezavo, ugotovljeno na ravni držav, bi brez dodatnih dokazov prenesli na raven posameznikov oziroma gospodinjstev, čeprav je lahko posledica razlik v družinski politiki, dostopnosti otroškega varstva, stanovanjski ureditvi, starostni strukturi ali deležu priseljencev. Predvsem pa imajo bogatejše države, kot sem opozoril, še eno skupno značilnost – privlačijo več priseljencev. Ti so praviloma mlajši od domačega prebivalstva, večji delež priseljenk je v rodni dobi, v številnih državah pa imajo vsaj prve generacije priseljencev tudi nekoliko višjo rodnost. Preden pozitivno korelacijo razglasimo za vrnitev »dohodkovnega učinka«, bi bilo zato treba skupno TFR razstaviti na rodnost domačega in priseljenega prebivalstva.

Nadaljujte z branjem→

Morda se pravi razlog, zakaj se je The Economist tako nenavadno osebno spravil na Darona Acemogluja, skriva prav v njegovem najnovejšem članku »Automation and Repression«, napisanem z A. Ardo Gitmezom in Asujem Ozdaglarjem. Model pokaže, da avtomatizacija povečuje delež kapitala v nacionalnem dohodku, poglablja neenakost in s tem krepi nevarnost političnega upora delavcev; kapitalistična država pa lahko izbira med omejevanjem avtomatizacije, prerazdeljevanjem dohodka in represijo. Ker bi regulacija avtomatizacije ali redistribucija zmanjšali donose lastnikov kapitala, ti praviloma dajejo prednost represiji, ki jim omogoči nadaljnjo avtomatizacijo in še večjo akumulacijo kapitala. Nastane samoojačevalna spirala: več kapitala spodbuja več avtomatizacije, ta zahteva več represije, dolgoročni rezultat pa je lahko celo kapitalistično podprt državni udar in odprava demokracije.

Izsek iz povzetka članka:

Our main result is a complementarity between automation and repression. Unless the threat of revolt is quite weak or the capital stock is very low, the capitalist state prefers repression. A higher capital stock in turn encourages more automation and thus more repression. In our full dynamic model with capital accumulation, in the long run the economy tends to repression (again unless the threat of revolt is very weak). We also prove that the same conclusions apply when firms can additionally invest in new labor-intensive tasks. Finally, we show that, starting in a democracy, capital accumulation and thus greater automation encourages the capitalists to support a coup against democracy and set up a repressive system.

To je skoraj formalizacija politične vizije Petra Thiela (ustanovitelja podjetja Palantir, ki se ukvarja predvsem s sistemi nadzorovanja; njegovo tehnologijo je denimo uporabljal Izrael pri “avtomatiziranem” pobijanju Palestincev), ki je že leta 2009 zapisal, da ne verjame več v združljivost svobode in demokracije – pri čemer je treba »svobodo« razumeti predvsem kot neomejeno svobodo kapitala pred demokratičnim nadzorom, obdavčitvijo in prerazdeljevanjem. Acemoglujev model tako razgali neprijetno resnico: kapital v dobi UI nima nujno interesa ohranjati demokracije, če ta ovira avtomatizacijo in zaščito njegovih donosov.

Ker je The Economist že od svojega nastanka ideološki zaščitnik kapitala in njegovih lastnikov, mu takšna analiza seveda ni prijetna: spodkopava njegovo pripoved, da tehnološki napredek in svobodni trg samodejno povečujeta blaginjo in politično svobodo. Zato njegov članek ne deluje kot običajna akademska kritika, temveč kot naročen medijski uboj trenutno enega najvplivnejših ekonomistov – poskus diskreditacije avtorja, katerega raziskave bi lahko ogrozile legitimnost prevlade kapitala prav v trenutku, ko UI tej prevladi odpira zgodovinsko nove možnosti.

Let me be clear about my own views on Daron Acemoglu and The Economist’s recent piece on him.

I’ve long been critical of Acemoglu’s work, especially his work on institutions. After he was awarded the Nobel Prize together with Johnson and Robinson, I published an essay arguing that their work on institutions and development ignores colonial violence and wrongly identifies Western institutions as superior. I’ll link the essay in the replies.

Critique comes with the territory of being one of the world’s most famous economists. Acemoglu probably knows this and actually engages with his critics, constructively at times, as far as I can tell.

The Economist’s piece on Acemoglu is not framed like a serious critique of his work — it’s framed like a hit piece, trying to dig up anecdotal evidence for why Acemoglu is “overrated.” It’s a bizarre, sloppy article, and it’s strange that they would publish something like that. Then again, perhaps it’s a political move by The Economist given that Acemoglu has become more critical of unregulated capitalism.

And I don’t think it’s a coincidence that, in his response letter, Acemoglu takes issue with The Economist citing Noah Smith to make their case. While Smith’s newsletter is popular, people on this platform who have engaged with Smith know that he directs childish and inane insults at people, and even entire ethnic groups. I’ve seen Smith refer to pro-Palestine protesters as “Palestine fucks.”

So, yes, it’s hard to read The Economist’s critique of Acemoglu as anything more than a hit piece, and I fully support Acemoglu blasting the magazine for this unserious piece.

Daron Acemoglu je pri 58 letih eden najbolj produktivnih, citiranih in vplivnih sodobnih ekonomistov. Samo letos je objavil že več kot 10 znanstvenih člankov. Leta 2024 je skupaj s Simonom Johnsonom in Jamesom Robinsonom prejel Nobelovo nagrado za raziskovanje vpliva institucij na dolgoročni gospodarski razvoj, ob tem pa je avtor sedmih knjig in več sto znanstvenih člankov. The Economist je ta teden objavil nenavadno oster članek “The world’s most influential economist is oddly unconvincing”, v katerem je osebno napadel Acemogluja in javno postavil vprašanje, ali njegov položaj na samem vrhu ekonomske stroke dejansko ustreza izvirnosti in trdnosti njegovega raziskovalnega opusa. Nihče mu ne očita slabega raziskovanja ali akademskih nepravilnosti; očitek je predvsem, da se za matematično zahtevnimi modeli pogosto skrivajo precej konvencionalne ugotovitve, iz katerih Acemoglu izpeljuje politično zelo ambiciozne zaključke.

Osrednji predmet kritike je znameniti članek iz leta 2001, v katerem so Acemoglu, Johnson in Robinson s pomočjo smrtnosti evropskih naseljencev dokazovali, da kakovost kolonialnih institucij pojasnjuje velik del današnjih razlik v razvitosti držav. V kolonijah z visoko smrtnostjo naj bi Evropejci vzpostavljali ekstraktivne institucije, v ugodnejših okoljih pa vključujoče institucije, ki naj bi se ohranile do danes. Kritiki opozarjajo na pomanjkljive zgodovinske podatke, pripisovanje smrtnosti posameznim državam na podlagi podatkov drugih držav in občutljivost rezultatov na izbor vzorca. Tudi jaz sem tukaj na blogu objavil nekaj kritik na osrednjo tezo Acemogluja in kolegov in kako so to dokazovali. Acemoglu danes priznava, da bi danes spremenil nekatere podrobnosti ocenjevanja, vendar zavrača trditev, da popravki podatkov ovržejo temeljni rezultat.

Nadaljujte z branjem→