V kolumni za Bloomberg izpred pol leta, ki pa je spet postala zelo aktulna ob novem srečanju COP “podnebnih liunatikov” v Turčiji, je Javier Blas ugotavljal, da se svetovna energetska politika odmika od cilja neto ničelnih emisij do leta 2050. Spremembo ponazarja z besednjakom ministrskih srečanj Mednarodne agencije za energijo (IEA): leta 2022 je sklepno sporočilo neto ničelne emisije omenjalo 13-krat, leta 2024 15-krat, leta 2026 pa povzetek predsedujoče samo enkrat, in še takrat zaradi odsotnosti splošnega soglasja. Po Blasovi oceni je to znak razpada političnega konsenza, ki je podnebni cilj postavljal v središče energetske, industrijske in gospodarske politike.

Neto ničelne emisije pomenijo, da bi preostale izpuste toplogrednih plinov izravnali z njihovim odstranjevanjem iz ozračja, denimo prek gozdov ali tehnološkega zajemanja. Toda pot do tega ravnovesja je po Blasu že od začetka temeljila na nerealističnih pričakovanjih o strmem zmanjšanju porabe premoga, nafte in plina. Letni energetski izpusti CO₂ presegajo 35 milijard ton, ob nadaljevanju sedanjih trendov pa bi lahko blizu današnje ravni ostali še naslednjih 25 let. Tudi ob uresničitvi večine napovedanih energetskih politik bi po projekcijah, ki jih navaja Blas, sredi stoletja še vedno presegali 25 milijard ton letno. Razkorak med političnimi zavezami in dejansko porabo energije je zato velik.

Nadaljujte z branjem→

Je JEK2 predrag za Slovenijo? Bo država bankrotirala? Bo zmanjkalo denarja za zdravstvo in šolstvo? Kdo bo plačal zamude, podražitve in izgubo? Se ponavlja TEŠ 6? Bodo dražji tudi krediti podjetjem? Bomo žrtvovali obnovljive vire in omrežje? Gre za potvarjanje dejstev z namenom manipulacije z javnostjo, pri čemer ideološki nasprotniki jedrske energije razpravo o financiranju načrtno spreminjajo v strašenje pred državnim bankrotom.

Izmišljene milijarde za strašenje javnosti

Vse se začne že pri vrednosti JEK2, ko se kot cena obravnavanega projekta namerno prikazuje izmišljena številka nad 20 milijardami evrov, izpeljana iz podatkov za precej večjo elektrarno. Za Slovenijo je po moji presoji zaenkrat relevanten samo generator moči 1.100 MW zaradi združljivosti tehnologije in znanja z obstoječim NEK. Moja analiza zato izhaja iz te moči in investicijskega stroška 9,44 milijona evrov na MW, kar pomeni 10,4 milijarde evrov v stalnih cenah leta 2025, brez financiranja. Zneski za 1.600-megavatni blok francoskega proizvajalca EDF, ki je nerelevanten za Slovenijo, ob hkratnem vključevanju stroškov financiranja v samo osnovno investicijsko vrednost, s čimer manipulatorji dvignejo ceno JEK2 na 20 in več milijard evrov, služijo načrtnemu ustvarjanju strahu pred finančno katastrofo.

Treba je razumeti, da imajo stroški gradnje in stroški dolgoročnega financiranja različno časovno dinamiko. Investicijski izdatki nastajajo postopno med gradnjo, ko se plačujejo izvedena dela in oprema, pri čemer se začetni investicijski vrednosti prištejejo tudi obresti med gradnjo, ki izpolnjujejo pogoje za usredstvenje. Po začetku obratovanja in izteku dogovorjenega moratorija pa se glavnica in nadaljnje obresti odplačujejo iz prihodkov od prodaje elektrike, iz katerih se zagotavlja tudi donos na vloženi lastniški kapital, skladno s finančno konstrukcijo, ki lahko zajema obdobje 30 do 40 let. Zato vseh obresti za prihodnja desetletja in zahtevanega donosa lastnikov ni mogoče preprosto prišteti stroškom gradnje ter dobljenega seštevka predstavljati kot znesek, ki ga mora Slovenija zagotoviti že do začetka obratovanja elektrarne. Ti stroški so seveda pomembni za presojo ekonomske upravičenosti projekta, vendar jih moramo obravnavati skupaj s prihodki, iz katerih se pokrivajo, in ob upoštevanju časovne vrednosti denarja.

Podobno pri nakupu stanovanja s posojilom razlikujemo med nakupno ceno nepremičnine in skupnim zneskom, ki ga bomo banki odplačali v naslednjih tridesetih letih: obresti povečujejo skupno finančno breme nakupa, vendar niso strošek, ki ga moramo poravnati ob prevzemu stanovanja. Namerno prikazovanje vseh prihodnjih stroškov financiranja JEK2 kot začetnega investicijskega bremena, ob hkratnem zamolčanju desetletij prihodkov od prodaje elektrike, je zato manipulacija, namenjena strašenju javnosti.

Nadaljujte z branjem→

Sheng Zhang je kitajski raziskovalec in doktorski kandidat sociologije na Univerzi Johns Hopkins, pred tem pa je magistriral iz bližnjevzhodnih študij na Harvardu. Raziskuje kitajsko diplomacijo, odnose Kitajske z Bližnjim vzhodom in južno Azijo ter zgodovino mednarodnih socialističnih in maoističnih gibanj. Ukvarja se tudi z marksistično in postkolonialno teorijo, ob akademskem delu pa nastopa kot politični komentator. Zhang je imel oktobra 2026 na Univerzi v Kjotu v okviru simpozija »Geopolitics in the Time of Monsters« (»Geopolitika v času pošasti«) zanimivo predavanje, ki odraža novo samozavest mlade generacije kitajskih intelektualcev.

Po stališčih, izraženih v predavanju, lahko Zhanga umestimo v neomaoistično in protiimperialistično usmerjeni del mlajše kitajske inteligence. V njegovem nastopu se kaže samozavest generacije kitajskega vzpona, ki Zahoda ne dojema več kot samoumevnega merila napredka in politične legitimnosti. Zhang zagovarja odločnejše nasprotovanje ameriški hegemoniji, tesnejše sodelovanje z Iranom in podporo palestinskemu osvobodilnemu boju. Kritičen je tudi do kitajskega vodstva, kadar poslovnim interesom podreja politično solidarnost ali strateško potrpežljivost razteguje v nedogled. Njegov govor tako izraža angažirano presojo mlajšega kitajskega intelektualca, ki od svoje države pričakuje zunanjo politiko, sorazmerno njeni gospodarski moči. Ta položaj pomaga razumeti tako ostrino njegovih ocen Zahoda kot nestrpnost do previdnosti Pekinga.

Nadaljujte z branjem→

Mariana Mazzucato v intervjuju za Der Spiegel zavrača tezo dela levice, da je gospodarska rast sama po sebi problem. Rast po njenem potrebujemo, saj moramo blaginjo najprej ustvariti, da bi jo lahko delili. Težišče razprave zato prestavlja na vprašanje, kakšno rast spodbujamo, kako jo ustvarjamo in komu pripadejo njene koristi. Zavzema se za industrijsko politiko, ki z vlaganji v znanje, inovacije in proizvodne zmogljivosti povečuje sposobnost gospodarstva, da zadovoljuje družbene potrebe.

Pri tem ima država dejavno razvojno vlogo. Mazzucatova zavrača primerjavo državnega proračuna z gospodinjskim: država lahko z zadolževanjem financira naložbe, ki povečajo gospodarsko dejavnost in prihodnje davčne prihodke. Odločilen je zato namen porabe. Razlikovati moramo med povečevanjem izdatkov brez razvoja proizvodnih zmogljivosti in naložbami, ki širijo ponudbo ter ustvarjajo novo vrednost. Na tej razliki gradi tudi svoj odgovor na pomisleke glede inflacije in javnega dolga: vzdržnost financiranja povezuje s sposobnostjo naložb, da ustvarijo dodatno blaginjo.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj v Kranju v Klubaru. Odlično.

V kitajskem političnem vodstvu se, kot kaže tako dogajanje na sedanjem plenumu Komunistične partije kot v zadnjih nekaj letih pred njim, dogaja zanimivo vrenje, ki nakazuje na morebitno sistemsko krizo oziroma poskuse njenega razreševanja. Arnaud Bertrand v svojem članku na to temo izhaja iz zanimivega paradoksa: Kitajska je na vrhuncu svoje gospodarske in geopolitične moči, njeno vodstvo pa deluje, kot da je ogrožen sam obstoj političnega sistema. Množične odstranitve visokih vojaških in partijskih funkcionarjev spremljajo opozorila o notranjih nevarnostih, korupciji in razkroju discipline. Po Bertrandovih navedbah sta od 44 vojaških predstavnikov, ki so bili leta 2022 člani centralnega komiteja, ostala le dva. Obseg posegov po njegovem kaže, da oblast dogajanja ne obravnava kot zbirke posameznih prestopkov, temveč kot sistemsko grožnjo.

Razlaga, da Xi Jinping s čistkami zgolj odstranjuje politične tekmece, je po Bertrandovem mnenju nezadostna. Med odstranjenimi so tudi ljudje, ki jih je Xi sam izbral, jim zaupal in jih povzdignil na najvišje položaje. Njihov padec zato pomeni tudi priznanje njegovih kadrovskih napak ter slabi vodstvene zmogljivosti vojske pred pomembnimi modernizacijskimi cilji. Oblast torej sprejema neposredne politične in operativne stroške, ker očitno ocenjuje, da bi bilo ohranjanje obstoječih razmer dolgoročno še nevarnejše.

Nadaljujte z branjem→

Namen in smer razvojnega zakona sta po mojem mnenju sicer v splošnem dobri. Slovenija potrebuje manjšo obremenitev dela, privlačnejše pogoje za zahtevna delovna mesta in več spodbud za daljšo delovno aktivnost. Ključen problem zakona pa je časovno neskladje med takojšnjimi javnofinančnimi stroški in dolgoročnimi razvojnimi koristmi.

Fiskalni svet ocenjuje neposredno poslabšanje javnofinančnega salda v letu 2027 na 1.195 milijonov evrov oziroma 1,48 % BDP. Največ prispevajo kapica za socialne prispevke (265 milijonov), polna pokojnina ob nadaljevanju dela (257 milijonov) ter znižanji DDV za energente (183 milijonov) in hrano (159 milijonov). Te štiri postavke pomenijo 72 % celotnega učinka. Ker zakon vsebuje tudi začasne ukrepe, 1,2 milijarde evrov ne gre za trajni letni strošek.

Nadaljujte z branjem→

Po volilnem porazu republikancev se znova ugiba o odstavitvi Donalda Trumpa. Demokrati bi v predstavniškem domu izglasovali ustavno obtožbo, del republikancev bi v senatu podprl odstavitev in preostanek mandata bi prevzel JD Vance. Vance je za izgubo obeh domov kongresa javno okrivil vojno proti Iranu in od njenih zagovornikov v lastni stranki zahteval, naj povedo, ali je bila vredna te cene. Trump je odgovoril, da bi se za napad odločil še enkrat.

Sam bi stavil, da bo Trump zdržal do konca mandata. Trmast je kot mula, preživel je že dve ustavni obtožbi, tretja pa bi mu dala nasprotnika, s katerim lahko obračunava še dve leti. Naspidiran, da ne bi šel v zgodovino kot luzer, bo tudi po izgubi kongresa trmasto vztrajal pri odločitvah, s katerimi je oslabil ZDA. Njegova naloga demontaže ameriške hegemonije še ni bila končana.

Nadaljujte z branjem→

Res elegantno, ko nekdo to zapiše na tak način:

“To further make the point: If, for example, General MacArthur had proclaimed after World War II that since Japan had lost the war, they would be required to send the U.S. 2 million cars a year and get nothing in return, the result would have been a major international uproar about U.S. exploitation of conquered enemies. We would have been accused of fostering a repeat of the aftermath of World War I, wherein the allies demanded reparations from Germany which were presumably so high and exploitive that they caused World War II.

Well, MacArthur did not order that, yet for over 60 years, Japan has, in fact, been sending us about 2 million cars per year, and we have been sending them little or nothing. And, surprisingly, they think that this means they are winning the “trade war,” and we think it means that we are losing it.

We have the cars, and they have the bank statement from the Fed showing which account their dollars are in.”

Warren Mosler — Seven Deadly Innocent Frauds of Economic Policy (2010), pp. 59–60.

Na drugi strani pa je na ta način Japonska ustvarila primerjalne prednosti v povsem novi industriji in velik srednji razred zaposlenih v avtomobilski industriji, hkrati pa pomembno navrtala ameriško avtomobilsko industrijo in izvotlila ameriški srednji razred.

Vse je stvar perspektive.