Sheng Zhang je kitajski raziskovalec in doktorski kandidat sociologije na Univerzi Johns Hopkins, pred tem pa je magistriral iz bližnjevzhodnih študij na Harvardu. Raziskuje kitajsko diplomacijo, odnose Kitajske z Bližnjim vzhodom in južno Azijo ter zgodovino mednarodnih socialističnih in maoističnih gibanj. Ukvarja se tudi z marksistično in postkolonialno teorijo, ob akademskem delu pa nastopa kot politični komentator. Zhang je imel oktobra 2026 na Univerzi v Kjotu v okviru simpozija »Geopolitics in the Time of Monsters« (»Geopolitika v času pošasti«) zanimivo predavanje, ki odraža novo samozavest mlade generacije kitajskih intelektualcev.

Po stališčih, izraženih v predavanju, lahko Zhanga umestimo v neomaoistično in protiimperialistično usmerjeni del mlajše kitajske inteligence. V njegovem nastopu se kaže samozavest generacije kitajskega vzpona, ki Zahoda ne dojema več kot samoumevnega merila napredka in politične legitimnosti. Zhang zagovarja odločnejše nasprotovanje ameriški hegemoniji, tesnejše sodelovanje z Iranom in podporo palestinskemu osvobodilnemu boju. Kritičen je tudi do kitajskega vodstva, kadar poslovnim interesom podreja politično solidarnost ali strateško potrpežljivost razteguje v nedogled. Njegov govor tako izraža angažirano presojo mlajšega kitajskega intelektualca, ki od svoje države pričakuje zunanjo politiko, sorazmerno njeni gospodarski moči. Ta položaj pomaga razumeti tako ostrino njegovih ocen Zahoda kot nestrpnost do previdnosti Pekinga.

Nadaljujte z branjem→

Mariana Mazzucato v intervjuju za Der Spiegel zavrača tezo dela levice, da je gospodarska rast sama po sebi problem. Rast po njenem potrebujemo, saj moramo blaginjo najprej ustvariti, da bi jo lahko delili. Težišče razprave zato prestavlja na vprašanje, kakšno rast spodbujamo, kako jo ustvarjamo in komu pripadejo njene koristi. Zavzema se za industrijsko politiko, ki z vlaganji v znanje, inovacije in proizvodne zmogljivosti povečuje sposobnost gospodarstva, da zadovoljuje družbene potrebe.

Pri tem ima država dejavno razvojno vlogo. Mazzucatova zavrača primerjavo državnega proračuna z gospodinjskim: država lahko z zadolževanjem financira naložbe, ki povečajo gospodarsko dejavnost in prihodnje davčne prihodke. Odločilen je zato namen porabe. Razlikovati moramo med povečevanjem izdatkov brez razvoja proizvodnih zmogljivosti in naložbami, ki širijo ponudbo ter ustvarjajo novo vrednost. Na tej razliki gradi tudi svoj odgovor na pomisleke glede inflacije in javnega dolga: vzdržnost financiranja povezuje s sposobnostjo naložb, da ustvarijo dodatno blaginjo.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj v Kranju v Klubaru. Odlično.

V kitajskem političnem vodstvu se, kot kaže tako dogajanje na sedanjem plenumu Komunistične partije kot v zadnjih nekaj letih pred njim, dogaja zanimivo vrenje, ki nakazuje na morebitno sistemsko krizo oziroma poskuse njenega razreševanja. Arnaud Bertrand v svojem članku na to temo izhaja iz zanimivega paradoksa: Kitajska je na vrhuncu svoje gospodarske in geopolitične moči, njeno vodstvo pa deluje, kot da je ogrožen sam obstoj političnega sistema. Množične odstranitve visokih vojaških in partijskih funkcionarjev spremljajo opozorila o notranjih nevarnostih, korupciji in razkroju discipline. Po Bertrandovih navedbah sta od 44 vojaških predstavnikov, ki so bili leta 2022 člani centralnega komiteja, ostala le dva. Obseg posegov po njegovem kaže, da oblast dogajanja ne obravnava kot zbirke posameznih prestopkov, temveč kot sistemsko grožnjo.

Razlaga, da Xi Jinping s čistkami zgolj odstranjuje politične tekmece, je po Bertrandovem mnenju nezadostna. Med odstranjenimi so tudi ljudje, ki jih je Xi sam izbral, jim zaupal in jih povzdignil na najvišje položaje. Njihov padec zato pomeni tudi priznanje njegovih kadrovskih napak ter slabi vodstvene zmogljivosti vojske pred pomembnimi modernizacijskimi cilji. Oblast torej sprejema neposredne politične in operativne stroške, ker očitno ocenjuje, da bi bilo ohranjanje obstoječih razmer dolgoročno še nevarnejše.

Nadaljujte z branjem→

Namen in smer razvojnega zakona sta po mojem mnenju sicer v splošnem dobri. Slovenija potrebuje manjšo obremenitev dela, privlačnejše pogoje za zahtevna delovna mesta in več spodbud za daljšo delovno aktivnost. Ključen problem zakona pa je časovno neskladje med takojšnjimi javnofinančnimi stroški in dolgoročnimi razvojnimi koristmi.

Fiskalni svet ocenjuje neposredno poslabšanje javnofinančnega salda v letu 2027 na 1.195 milijonov evrov oziroma 1,48 % BDP. Največ prispevajo kapica za socialne prispevke (265 milijonov), polna pokojnina ob nadaljevanju dela (257 milijonov) ter znižanji DDV za energente (183 milijonov) in hrano (159 milijonov). Te štiri postavke pomenijo 72 % celotnega učinka. Ker zakon vsebuje tudi začasne ukrepe, 1,2 milijarde evrov ne gre za trajni letni strošek.

Nadaljujte z branjem→

Po volilnem porazu republikancev se znova ugiba o odstavitvi Donalda Trumpa. Demokrati bi v predstavniškem domu izglasovali ustavno obtožbo, del republikancev bi v senatu podprl odstavitev in preostanek mandata bi prevzel JD Vance. Vance je za izgubo obeh domov kongresa javno okrivil vojno proti Iranu in od njenih zagovornikov v lastni stranki zahteval, naj povedo, ali je bila vredna te cene. Trump je odgovoril, da bi se za napad odločil še enkrat.

Sam bi stavil, da bo Trump zdržal do konca mandata. Trmast je kot mula, preživel je že dve ustavni obtožbi, tretja pa bi mu dala nasprotnika, s katerim lahko obračunava še dve leti. Naspidiran, da ne bi šel v zgodovino kot luzer, bo tudi po izgubi kongresa trmasto vztrajal pri odločitvah, s katerimi je oslabil ZDA. Njegova naloga demontaže ameriške hegemonije še ni bila končana.

Nadaljujte z branjem→

Res elegantno, ko nekdo to zapiše na tak način:

“To further make the point: If, for example, General MacArthur had proclaimed after World War II that since Japan had lost the war, they would be required to send the U.S. 2 million cars a year and get nothing in return, the result would have been a major international uproar about U.S. exploitation of conquered enemies. We would have been accused of fostering a repeat of the aftermath of World War I, wherein the allies demanded reparations from Germany which were presumably so high and exploitive that they caused World War II.

Well, MacArthur did not order that, yet for over 60 years, Japan has, in fact, been sending us about 2 million cars per year, and we have been sending them little or nothing. And, surprisingly, they think that this means they are winning the “trade war,” and we think it means that we are losing it.

We have the cars, and they have the bank statement from the Fed showing which account their dollars are in.”

Warren Mosler — Seven Deadly Innocent Frauds of Economic Policy (2010), pp. 59–60.

Na drugi strani pa je na ta način Japonska ustvarila primerjalne prednosti v povsem novi industriji in velik srednji razred zaposlenih v avtomobilski industriji, hkrati pa pomembno navrtala ameriško avtomobilsko industrijo in izvotlila ameriški srednji razred.

Vse je stvar perspektive.

Na konferenci časnika Delo – Energetika 2026 (Bled, 3. 11. 2026) sem imel predstavitev analize modelov financiranja JEK2. V medijskih objavah, ki so sledile v nekaterih medijih, je bilo razumljeno, da predlagam obvezni prispevek za gospodinjstva. Ker očitno na predstavitvi ni bilo dovolj izpostavljeno, ker je bila namenjena za strokovno javnost, želim s tem pojasnilom poudariti, da gre za analizo modelov, ki vsi predvidevajo prostovoljno udeležbo potencialnih vlagateljev, kar je v analizi eksplicitno poudarjeno. Torej nikakor ne gre za predlog obveznega prispevka na položnicah gospodinjstev.

Namen analize je bil prikazati, kakšne konkretne koristi od projekta JEK2 bi imeli subjekti, ki bi se se odločili sovlagati v izgradnjo JEK2. Vsi sovlagatelji bi bili deležni vrednostno enakih koristi v skladu z njihovimi prostovoljnimi vložki. Vsem bi se v času obratovanja povrnila vplačana glavnica in enak donos na njihovo naložbo. Razlika je le v tem, da bi se povračilo javnega vložka (Republike Slovenije) izvedlo v klasični obliki – v obliki odplačil glavnice in obresti, medtem ko bi se povračilo vložkov vseh zasebnih vlagateljev (poslovnih subjektov in gospodinjstev) izvedlo v obliki znižane cene električne energije. In sicer že v času gradnje (predvidoma 9 let) in nato še 40 let v času obratovanja JEK2. Ključna prednost takšnega načina sovlaganja za vse zasebne vlagatelje (poslovni subjekti in gospodinjstva) je v tem, da si lahko na ta način zagotovijo trajno nizko ceno električne energije za del svoje porabe.

Nadaljujte z branjem→

Izrael je bil toksičen za Trumpove republikance. Ker jih je zapeljal v vojno proti Iranu, ki je ZDA ne morejo zmagati in ki se je kot bumerang vrnila nazaj v obliki višjih cen goriv in življenjskih stroškov. Ameriški volilci odpuščajo marsikaj, ne pa višjih cen bencina. Za kar sta kriva Trump in Netanyahu. Oba so volilci odnesli. Ironija usode je, da so jeziček na tehtnici Netayahujevega odhoda arabske stranke, ki so dobile zgodovinsko visoko število glasov in da so ameriški volilci v Senat izvolili kandidata arabskega porekla.

Ameriški podpredsednik se je tega zgodovinskega poraza zavedal vnaprej. Vedel je, da bodo volilci v velikem številu prišli na volišča. Toda isti volilci, ki so pred dvema letoma zaradi nezadovoljstva z Bidnom glasovali za Trumpa, so zdaj glasovali za Demokrate. In Vance se je zavedal vnaprej, kaj bo glavni razlog poraza. In zaveda se, kaj so glavne prioritete, če si želi povrniti glasove čez dve leti.

Povzetek Vanceove analize:

Kaj bi volivce, ki so zapustili republikansko stranko, prepričalo, da se vrnejo? Večina njihovih odgovorov spada v naslednje štiri kategorije:

1. Končati vojno.
2. Osredotočiti se na življenjske stroške in inflacijo.
3. Postaviti Ameriko na prvo mesto.
4. Spremeniti odnos ZDA do Izraela.

One of the things the data analysts on our side obsessed over was “composition”—whether the electorate looked close enough to 2024 for Republicans to win. And despite polls that showed a Democrat blowout, the data kept on telling us the same story: in some states turnout was merely OK, in other states it was downright amazing, and in no state was it catastrophic. There was a genuine sense of optimism on our team: our people were showing up.

So, I asked the smartest data guy I know, does that mean we’re going to shock the world? “No,” he told me. “We might do better than the polls suggest. But the data is telling us that a lot of Trump/Vance 2024 voters are pissed and planning to vote for the other guys. Our voters are turning out, but they may not vote for us.”

Nadaljujte z branjem→