Smrt reprezentativnega agenta

Lepo je gledati, kako predpostavke sodobnih makroekonomskih modelov, ki so se sicer izkazali kot popolnoma neuporabni za karkoli razen za igračkanje, padajo kot po tekočem traku. Zadnja žrtev v vrsti je predpostavka reprezentativnega agenta. Sodobni makroekonomski modeli večinoma predpostavljajo, da so v gospodarstvu vsi posamezniki popolnoma identični (nekateri modeli sicer delijo agente na zaposlene in upokojence itd.). Torej je dovolj v modelu modelirati enega samega potrošnika in nato predpostaviti, da se vsi enako optimizacijsko obnašajo – od tod reprezentativni agent. Resnici na ljubo večina makroekonomistov to predpostavko uporablja ne iz ideoloških, ampak iz pragmatičnih razlogov, ker pač to blazno poenostavi modeliranje.

Continue reading

Smrt homo economicusa

DAMIJAN blog

Kdaj ste nazadnje maksimirali svojo funkcijo koristnosti? Minimizirali stroške svoje potrošnje?  Ste ob tem upoštevali vse alternative in bili seznanjeni z vsemi informacijami, potrebnimi za odločanje? Ste pri svoji potrošnji uspeli izenačiti mejno koristnost kupljenega blaga z njeno ceno? Ste dobro premislili oportunitetne stroške vaših izbir in konsistento ocenili verjetnosti prihodnjih dogodkov? V kolikor ste navedenemu prikimavali in se obenem čudili moji potrebi po vprašanju, ste primer nadvse redkega, skoraj mitskega bitja, ki ga je stroka poimenovala homo economicus oziroma ekonomski človek.

View original post 693 more words

“Ekonomska dežela Nije” in ignoriranje kompleksnosti človeških interakcij

Večkrat sem že pisal o tem, da je ekonomija z nekaj predpostavkami poenostavila realni svet in ga naredila predvidljivega. Če predpostavite racionalnega posameznika z racionalnimi pričakovanji in nato te individualne subjekte preprosto združite (seštejete) v gospodinjstva in podjetja, vas nič ne more presenetiti. Resda lahko posamezni subjekt “gre po svoje”, toda v povprečju, v agregatu, se ta stohastika, te individualne anomalije (po predpostavki) med seboj izničijo in dobite predvidljiv svet, kjer posamezniki na podlagi optimizacijskega obnašanja svet vedno znova zavrtijo v optimalno ravnotežje. V tej “ekonomski deželi” ni prostora za “slabe dneve”, menstrualne vplive in drugačne neracionalne odzive posameznikov, ki bi v interakciji z drugimi subjekti tok dogajanja obrnili povsem v drugo smer od začrtanih optimalnih odločitev. Še manj pa je prostora za velika naključja, za “strele na Franza Ferdinanda”, ki bi preokrenili tok zgodovine.

Seveda je to samo fikcija, ekonomska pravljica, pravljična “dežela Nije”, v katero pa makroekonomisti zadnjih 40 let večinsko absolutno in dogmatsko verjamejo. No, ne vsi. Alan Kirman je v zadnjem OECD Insights to dogmatsko verovanje lepo pokritiziral. Povedal je, da – za razliko od drugih znanstvenih ved – samo ekonomisti zanikajo kompleksne adaptivne sisteme, kjer se tok zgodovine oblikuje na podlagi kompleksnih interakcij med posamezniki, ne pa na podlagi šablonskega mehaničnega obnašanja posameznikov, ki optimizirajo svoje odločitve v izolaciji eden od drugega. Če predpostavljate tak pravljični svet z izoliranimi racionalnimi posamezniki, ga seveda ne morete razumeti, kaj šele predvideti in napovedovati bodočega dogajanja.

Continue reading

Koliko ideologije lahko stlačimo v eno enačbo?

DAMIJAN blog

Ekonomija si je po drugi svetovni vojni nekako prisvojila primat v hierarhiji ved z vidika njihove pomembnosti za družbeni razvoj. Še več, z ekscesivno matematizacijo ji je uspelo celo nadeti plašč tehnicizma. Torej avreolo nezmotljivosti. Kajti ko neko stvar zapišemo v enačbo, to postane aksiom. Torej resnica, o kateri ne dvomimo, ker je samoumevna. V enačbi, zlasti če smo do nje prišli po seriji matematičnih operacij, ne more biti nič drugega kot resnica. 2 + 2 je lahko enako samo 4 in nič drugega. Zato v ekonomiji, zapisani v matematičnih enačbah, ne more biti ideologije. Tako kot ne more biti ideologije v sistemu diferencialnih enačb, ki denimo v fiziki opisujejo dinamiko plinov v ozračju.

Nič ne bi moglo biti bolj zavajujoče od tega. Tudi če pustimo ob strani sodobne filozofske razprave. Denimo nedavno priznanje Francisa Fukuyame, da se je pred dvajsetimi leti, ko je napovedal konec zgodovine in ohranitev…

View original post 996 more words

Weekend reading

 

Bodo podatki izrinili teorijo?

Ena izmed ključnih zamer v makroekonomiji zadnjih 40 let je, da so teoretski modeli z divjimi predpostavkami (kot so racionalna pričakovanja ali hipoteza permanentnega dohodka) prevladali. Ti povsem teoretski modeli so posilili makroekonomijo z hudo restriktivnim optimizacijskim obnašanjem “ekonomskih agentov”. In tudi kadar je makroekonomija poskšala biti aplikativna z empiričnimi modeli (prevedba neoklasičnega modela v Lucasovi tradiciji v neokeynesiansko generacijo makro DSGE modelov), so bile te predpostavke tako restriktivne, da so se ti empirični modeli pokazali kot povsem neuporabni za napovedovanje česarkoli (o tem sem večkrat pisal).

No, Noah Smith je v zadnji kolumni malce hitro in najbrž naivno zmagoslavno zapisal, da je z dostopnostjo in uporabo podatkov (predvsem ekperimentalne narave) prišlo do izrivanja te restrktivne teorije s pragmatično uporabo podatkov. Torej: za razumevanje nekega pojava ne bo več treba razmišljati o tem, kako prisiljeno optimizacijsko se morajo v dani situaciji obnašati gospodinjstva in podjetja, pač pa preprosto z nekim ekonometričnim modelom ocenite, kakšen je vpliv x na y. Torej ne potrebujete več “globokega razumevanja” nekega pojava, pač pa pogledate, kaj vam pokažejo podatki. Do neke mere se je s tem mogoče strinjati, vendar pa to pomeni, da bodo potrebne številne ad hoc teorije, ko se bodo podatki iz nekih novih eksperimentov in povezave med nekimi pojavi spremenili.

Continue reading

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 492 other followers