Kako zelo se IMF moti pri svojih napovedih rasti

Oktobra 2008, nekaj tednov po propadu banke Lehman Brothers, je Mednarodni denarni sklad (IMF) objavil jesensko napoved gospodarske rasti. Za leto 2009 je med 117 gospodarstvi, ki jih je zajela njegova poznejša analiza, padec BDP napovedal šestim. Dejansko je BDP upadel v 56 državah. Pri teh številkah je pomemben datum. Oktobra 2008 ekonomistom sklada ni bilo več treba predvideti propada ene največjih ameriških investicijskih bank. Oceniti so morali, kaj bo njen propad pomenil za preostalo gospodarstvo.

Kako značilna je bila ta napaka? Na grafu, ki ga je objavil Khazbi Budunov, vsak kvadratek predstavlja eno od 469 recesij, ki jih je Andrew Brigden naštel v 194 državah med letoma 1988 in 2018. Recesijo je opredelil kot letni padec realnega BDP. V oči padeta prvi dve barvi. Modri so štirje kvadratki, rdečih je trinajst. Budunov od tod dobi 17 recesij, napovedanih leto vnaprej. Toda Brigdenova izvirna tabela šteje zadetke ob vsakem izidu napovedi. Aprila prejšnjega leta je IMF pravilno napovedal štiri recesije, oktobra pa 13 od 469 oziroma 2,8 %. Seštevek dveh izdaj nam ne pove, koliko različnih recesij je sklad videl vnaprej.

Grafika: Bloomberg. Podatki: Fathom Consulting. Budunovova objava

Nadaljujte z branjem→

Evropska energetska in podnebna politika proti zakonom fizike in zdravi pameti

Evropa sanja o podnebni nevtralnosti in izganja industrijska podjetja, Kitajska pa jih z veseljem sprejema

Po začetku vojne v Ukrajini in izgubi poceni ruskega plina je BASF začel krčiti del proizvodnje v Nemčiji, medtem ko je nadaljeval širitev proizvodnih zmogljivosti na Kitajskem. Razsežnost energetskega šoka ponazarja podatek, da so njegovi evropski obrati samo leta 2022 za zemeljski plin plačali 2 milijardi evrov več kot leto prej. V tem kontekstu Dale Wen opisuje pogovor z nemškim diplomatom oktobra 2024: oba je skrbela deindustrializacija Nemčije, vendar je diplomat našel razlog za optimizem v novem BASF-ovem kompleksu na Kitajskem, ki naj bi deloval izključno na zeleno energijo. Wen v tej zgodbi prepoznava protislovje evropske razprave o zelenem prehodu: medtem ko proizvodnja doma postaja nekonkurenčna, se širitev petrokemične industrije na Kitajskem predstavlja kot okoljski uspeh.

Kompleks v Zhanjiangu je predvsem ogromna industrijska naložba. BASF je vanj vložil približno 8,7 milijarde evrov, s čimer je nastalo njegovo tretje največje integrirano proizvodno območje, za Ludwigshafnom in Antwerpnom. Že naprava za parni kreking metana ima zmogljivost milijon ton etilena letno, iz katerega nastajajo surovine za številne nadaljnje proizvodne procese. Wen poudarja pomen novih delovnih mest, prihodkov in proizvodnih zmogljivosti za Kitajsko, precej manj prepričljiva pa se ji zdi zelena podoba projekta. Da zemeljski plin ostaja del njegove industrijske osnove, potrjuje tudi BASF-ova 15-letna pogodba z dobaviteljem ENN: podjetje plin izrecno opredeljuje kot pomemben energent in surovino za delovanje kompleksa.

Nadaljujte z branjem→

Madžarska in Madjarjeva lekcija nemškemu vodstvu

The euphoria in Berlin was palpable. After sixteen years of Orbán, finally a young, German-speaking beacon of hope who was supposed to end the conflict and bring Hungary back into Europe’s embrace. Friedrich Merz rolled out the red carpet, and the Konrad Adenauer Foundation made the new Hungarian prime minister the first head of government ever to be allowed to deliver the prestigious Europe speech. On November 9, the anniversary of the fall of the Berlin Wall, Péter Magyar was supposed to build bridges. Instead, he settled scores.

He spoke almost flawless German and recalled that Hungary had knocked out the first stone from the wall in 1989. Then came the reckoning. He divided Europe’s political class into three categories: ivory-tower dwellers who, driven by ideology and out of touch with ordinary people, divide society. False critics of the system who exploit frustration and fear and constantly manufacture new enemies. And forces that pose as patriots but divide Europe in the interests of outside powers. This is not a diplomatic platitude. This is a description of the Berlin and Brussels establishment, which sees itself as the solution and citizens as the problem.

Nadaljujte z branjem→

Nemški izvozni poslovni model je kaput: Jo lahko reši keynesiaznizem Schnablove?

Nemčija plačuje račun za politiko nizkih plač in premalo javnih investicij

Isabel Schnabel, članica izvršilnega odbora ECB, v govoru »Made in Europe«, ki ga je imela 13. novembra v Vilni, zavrača predstavo o splošnem evropskem gospodarskem zatonu. Evropska gospodarstva se razvijajo različno: države evropskega juga so okrepile rast in naložbe, največje težave pa so se preselile v tradicionalno industrijsko jedro, predvsem Nemčijo. Evropa ohranja pomembne institucionalne in socialne prednosti, vendar mora za njihovo dolgoročno vzdržnost povečati produktivnost ter izboljšati pogoje za domače naložbe.

Ključna novost govora Schnablove je, da  je po njeni presoji bistvo nemškh težav napačno diagnosticirano. Med letoma 2019 in 2024 se je nemški realni BDP na prebivalca zmanjšal za 0,5%, toda tudi med letoma 1999 in 2019 je gospodarstvo raslo le za povprečno 1,4% letno. Visoki stroški energije, protekcionizem in kitajska konkurenca nedvomno otežujejo poslovanje, vendar izgubljanje izvozne konkurenčnosti ni zadostna razlaga stagnacije. Temeljna slabost je dolgotrajno šibko domače povpraševanje, zaradi katerega je Nemčija izrazito odvisna od gospodarskih razmer drugod. V fragmentiranem svetovnem gospodarstvu takšna odvisnost postaja vse manj vzdržna.

Schnabel izvor tega neravnotežja povezuje tudi z zavestnimi ekonomskopolitičnimi odločitvami. Realna zasebna potrošnja v Nemčiji je od leta 1999 rasla za manj kot 1% letno, počasneje kot v večini drugih razvitih gospodarstev. Reforme na začetku tega stoletja so namerno zavirale rast realnih plač, s čimer se je zmanjševal delež dohodka, namenjen zaposlenim, povečevali pa so se dobički in prihranki podjetij. Politika, usmerjena v stroškovno konkurenčnost, je tako hkrati omejevala kupno moč prebivalstva in razvoj domačega trga, ki bi lahko zagotavljal stabilnejšo podlago gospodarski rasti.

Nadaljujte z branjem→

Je denar na bankah res mrtev in ali bi bil kaj bolj živ, če bi bil naložen na kapitalskem trgu?

Bine Kordež

Nedavno je Delo organiziralo redno letno konferenco o pomenu kapitalskih trgov. Na njej so udeleženci, ki prihajajo pretežno iz finančne industrije Slovenije in Hrvaške, razpravljali o možnostih in pomenu razvijanja kapitalskega trga. Dodatno težo sta konferenci dala tudi finančna ministra obeh držav in v naslovu povzetka govora slovenskega ministra smo lahko prebrali njegovo izjavo, da je kapitalski trg ključen za konkurenčnost gospodarstva Slovenije in Evrope.

Nedvomno drži, da smo v Evropi pri finančnih naložbah bistveno bolj konservativni kot na primer v ZDA. Na stari celini se podjetniki precej redkeje odločajo za nove, ambiciozne podjetniške projekte, za katere bi zbirali denar na finančnih trgih, še bolj pa to velja za Slovenijo. To vsekakor tudi omejuje gospodarsko rast in prispeva k zaostajanju Evrope. A razlog za takšne razmere bi morali prej iskati v (ne)ambicioznosti Evropejcev, v šibkejšem interesu za iskanje novih priložnosti kot pa v pomanjkanju finančnih virov za podporo tem načrtom prek bolj razvitega kapitalskega trga.

Nadaljujte z branjem→

Amerika v samouničevalni spirali izrivanja talentov: Eksodus kitajskih top znanstvenikov zaradi njihovega porekla

Podatki raziskovalcev s Princetona in Harvarda kažejo, da je med letoma 2022 in 2026 kar 668 znanstvenikov kitajskega rodu s stalno zaposlitvijo ali na poti do nje zapustilo ameriške raziskovalne ustanove in odšlo v druge države, tudi na Kitajsko. Wall Street Journal ta premik ponazarja z zgodbo Liu Juna, uglednega profesorja statistike, ki je še pred letom dni deloval na Harvardu in postal član ameriške Nacionalne akademije znanosti, danes pa v Pekingu vodi nov oddelek za statistiko in podatkovne znanosti na univerzi Tsinghua. Njegova ambicija presega lastno vrnitev: na Kitajsko želi privabiti še druge vrhunske raziskovalce, ki so se izobrazili in uveljavili v Ameriki.

Liujeva življenjska pot je dolgo predstavljala skoraj idealno zgodbo o ameriški privlačnosti za svetovne talente. Rodil se je leta 1965 na kampusu univerze Tsinghua, kjer sta poučevala njegova starša, nato pa del otroštva preživel pri starih starših, ker so starša med kulturno revolucijo poslali na prisilno prevzgojo na podeželje. Po študiju matematike na Pekinški univerzi je leta 1985 odšel v ZDA, doktoriral iz statistike na Univerzi v Chicagu ter raziskoval in poučeval na Harvardu in Stanfordu. Postal je ameriški državljan, si ustvaril družino in za svoje raziskovalno delo, tudi na področju strojnega učenja, prejel nekatera najuglednejša strokovna priznanja.

Nadaljujte z branjem→

Ko ugasne digitalna civilizacija

Proti obali nenadzorovano pluje velikanski tanker. Ljudje na plaži panično bežijo. Tanker zarije v pesek in nasede pred njihovimi očmi. Odpove satelitska navigacija. Utihnejo mobilni in stacionarni telefoni. Internet ne deluje. Samovozeče tesle se zaletavajo druga v drugo in zapirajo ceste. Nastopi popoln komunikacijski mrk. Razrastejo se tesnoba, strah in nezaupanje. Nihče ne ve, kaj se dogaja, kje so njegovi bližnji in kam naj se zateče. To je prizor iz filma Leave the World Behind, o katerem sem na blogu pisal decembra 2023. Film nas opomni na lastno nemoč. Sposobnost obvladovanja svojega sveta smo prepustili tehnologiji. Ko ta odpove, izgubimo orientacijo, stik z drugimi in občutek varnosti.

Nas je ta futuristična filmska prihodnost zadela v preteklih dneh? Najprej so odpovedale Microsoftove komunikacijske storitve. Nato so zaradi težav v omrežju ameriške kontrole letenja za več kot štiri ure ustavili vzlete po državi. Odpovedal je tudi Workday, ponudnik kadrovskih aplikacij, ki jih uporabljata Target in Walmart. Targetovi kupci so ločeno prijavljali še težave pri spletnem nakupovanju. Istega dne je na Mississippiju v New Orleansu tanker Atlantic Asphalt trčil v privezano potniško ladjo American Heritage in jo prevrnil, pri čemer vzrok nesreče še ni pojasnjen. Različni sistemi, različne storitve, milijoni v Ameriki in milijarde odvisnih uporabnikov po svetu. Vprašanje je enako kot v filmu: kaj se dogaja z infrastrukturo, brez katere naše vsakdanje življenje ne deluje več?

Nadaljujte z branjem→

Afera Huang in povratek hladne vojne: Seks, prevare in čipi

V zadnjih tednih je v javnosti izbruhnila zanimiva »afera Huang« filmskih razsežnosti, ki simbolično kaže, kako hitro se vračamo nazaj v ozračje hladne vojne. Žanr vohunskih romanov in filmov očitno spet cveti, tudi na straneh gospodarskih časopisov. Intimno razmerje direktorja enega najvplivnejših podjetij na svetu, katerega čipi predstavljajo 90 % infrastrukture za učenje modelov umetne intelligence, s podjetnico kitajskega rodu je postalo vprašanje nacionalne varnosti, trgovanje s Kitajsko pa preizkus politične lojalnosti. V ozadju zgodbe je boj za nadzor nad tehnologijo, od katere si obe velesili obetata gospodarsko in strateško premoč. Filmska zgodba za novo nadaljevanje Jamesa Bonda, le da so tokrat namesto Britancev in Rusov v ospredju Američani in Kitajci.

V središču afere je Jensen Huang (tajvansko-ameriškega rodu), soustanovitelj in prvi mož Nvidie, ki je 8. novembra priznal nezvestobo. New York Times je pred tem poročal o njegovem tesnem odnosu z Alice Huang (kitajskega rodu), poslovno žensko, povezano s singapurskim ponudnikom računalniških storitev Megaspeed. Ameriške oblasti naj bi jo prepoznale kot kitajsko obveščevalno sodelavko, Megaspeed pa preiskujejo zaradi suma, da je kitajskim kupcem pomagal do čipov, za katere veljajo izvozne omejitve. Osebna zgodba se je tako povezala s preiskavo dobav tehnološke opreme na Kitajsko. Nvidia je začela notranjo preiskavo, primer pa po Trumpovih navedbah preiskuje tudi FBI.

Nadaljujte z branjem→

Frontna črta 2028

Tole se ne zdi nemogoč scenarij za leto 2028

The year is 2028. The Iran and Russia wars have combined to form one seamless front. Azerbaijan came under joint occupation of the Russians and the Iranians last year as US pressured the Azeris to interdict Russo-Iranian intercourse. The pro-Israel regime was kicked out and replaced by a Russian puppet. The Caspian was thereby secured against Western pressure.

In Ukraine, the Russians extended their occupation to Odessa and then hunkered down to a defensive posture. The front line has been frozen solid for a year with intermittent shelling and intrusions by drones.

After the Americans cajoled the Europeans into a new onerous sanctions regime and US bombers used bases in Germany to conduct fresh strikes against Iranian missile sites, the Iranians unveiled a new policy: striking US bases in Europe as punishment for any hostile action.

Nadaljujte z branjem→

“Net zero” je mrtev: Politka “neto ničelnih emisij” ima ničelne možnosti za uspeh

V kolumni za Bloomberg izpred pol leta, ki pa je spet postala zelo aktulna ob novem srečanju COP “podnebnih lunatikov” v Turčiji, je Javier Blas ugotavljal, da se svetovna energetska politika odmika od cilja neto ničelnih emisij do leta 2050. Spremembo ponazarja z besednjakom ministrskih srečanj Mednarodne agencije za energijo (IEA): leta 2022 je sklepno sporočilo neto ničelne emisije omenjalo 13-krat, leta 2024 15-krat, leta 2026 pa povzetek predsedujoče samo enkrat, in še takrat zaradi odsotnosti splošnega soglasja. Po Blasovi oceni je to znak razpada političnega konsenza, ki je podnebni cilj postavljal v središče energetske, industrijske in gospodarske politike.

Neto ničelne emisije pomenijo, da bi preostale izpuste toplogrednih plinov izravnali z njihovim odstranjevanjem iz ozračja, denimo prek gozdov ali tehnološkega zajemanja. Toda pot do tega ravnovesja je po Blasu že od začetka temeljila na nerealističnih pričakovanjih o strmem zmanjšanju porabe premoga, nafte in plina. Letni energetski izpusti CO₂ presegajo 35 milijard ton, ob nadaljevanju sedanjih trendov pa bi lahko blizu današnje ravni ostali še naslednjih 25 let. Tudi ob uresničitvi večine napovedanih energetskih politik bi po projekcijah, ki jih navaja Blas, sredi stoletja še vedno presegali 25 milijard ton letno. Razkorak med političnimi zavezami in dejansko porabo energije je zato velik.

Nadaljujte z branjem→