Sinoči smo videli veličastno zmago borbenega kolektivnega nogometa nad nogometno korupcijo – nad favorizirano ekipo s strani FIFA in sodnikov. Zmaga Španije nad Argentino, ki v 90 minutah ni niti enkrat streljala na gol in streljala nobenega kota. Zdelo se je, da Argentini ni treba niti igrati, ker je bila njena zmaga določena že vnaprej. Sodnikom bi to skoraj uspelo, sploh po sramotno razveljavljenim prvim golom. Tako, kot jim je uspevalo na prejšnjih tekmah Argentine na tem prvenstvu.

Toda tokrat je boljša ekipa vendarle zmagala.

Bravo Španija!

Iran ne more izgubiti, ker ne sme – ker se bori za preživetje in bi s porazom bilo konec Irana kot neodvisne države. ZDA lahko izgubijo, ker se borijo za prestiž, za svoj vpliv – s porazom ne izgubijo eksistence, pač pa samo svoj vpliv na Bližnjem vzhodu. Iran z zmago pridobi relativno več od ZDA – Iran se reši iz zapora, v katerega so ga strpale ZDA pred 47 leti, ZDA pa samo ohranijo svoj vpliv na Bližnjem vzhodu in ohranijo sedanji status petrodolarja. Iran se bo torej boril bolj in z vsemi sredstvi. Ker ne sme izgubiti.

I do not agree with Azizi’s reading of the balance of resolve. What matters is not the absolute destruction each side can dish out to the other. What matters in Mercy is pain tolerance.

Iran has vastly higher pain tolerance than the US bc it is fighting for its survival as an independent power, while the US is fighting for an extended position. If the Iranians lose, they lose everything. If the US loses, it loses the Gulf. If Iran wins, it gets out of the jail that the West has put it in.

Also important to note that Iran is strategically hard as a state formation, the US is not. This became clear as daylight with the turnouts for the 250th and the ayatollah’s funeral.

It’s not even close. The balance of resolve strongly favors Iran. That is ultimately why Iranian strategy is correct. And why the US will not be able to reverse the decision of the war.

Nadaljujte z branjem→

Izvršni direktor podjetja Kimi, Zhilin Yang, trdi, da je Claude uspel predvsem zaradi velikih vlaganj v razvoj agentov, ne pa zaradi boljšega sposobnosti sklepanja. Ob tem poudarja, da zmogljivi agenti v osnovi zahtevajo močne temeljne modele, kar je tudi glavni poudarek razvoja modela Kimi 3.

Yang izpostavlja, da tudi napredni agenti pogosto odpovejo zaradi težav pri konfiguraciji. Predstavi tudi vizijo samopopolnjevanja, v kateri model Kimi K2 s pomočjo svojih agentskih zmogljivosti sodeluje pri razvoju naslednje generacije modela K3.

Osnova je spodnji 90-minutni videoposnetek Yangove delavnice in povezava do članka o optimalni zasnovi agentskih sistemov. Namenjena je predvsem strokovnjakom in razvijalcem umetne inteligence, ki iščejo praktične usmeritve za implementacijo takšnih sistemov.

Spodaj je poljudna razlaga za nas – nepoznavalce – ki jo je pripravil Grok in dodelal GPT.

Yang Zhilin, ustanovitelj in CEO Moonshota, zelo jasno loči dve plasti sodobnih AI-jev:

1. Reasoning (razmišljanje, sklepanje)

To je osnovna moč velikega jezikovnega modela – njegova sposobnost, da:

• razume problem,
• razčleni ga na korake (chain-of-thought),
• logično sklepa,
• se izogne napakam in halucinacijam,
• rešuje nove, kompleksne naloge, ki jih še ni videl.

To je kot IQ ali globina razumevanja modela. Brez močnega reasoninga je model pameten le na površini – zna lepo pisati, a hitro pade, ko mora resnično razmišljati.

2. Agents (avtonomni agenti)

To je nadgradnja: model ne le razmišlja, ampak tudi deluje v svetu.

• Uporablja orodja (iskalnik, kodeks, e-pošto, API-je…),
• načrtuje večstopenjske strategije,
• se uči iz povratnih informacij,
• ponavlja korake, dokler ne doseže cilja.

Agent je torej kot pametni asistent z rokami in nogami – ne le razmišlja, ampak tudi izvaja.

Yangova ključna poanta:

»Claude ni zmagal na reasoningu – stavil je vse na agente.«

Nadaljujte z branjem→

Ko bodo zgodovinarji čez nekaj desetletij iskali trenutek, ko je Evropa dokončno izgubila razvojno tekmo s Kitajsko, verjetno ne bodo pokazali na vzpon BYD ali CATL. Pokazali bodo na Bruselj in Pariz. Na trenutek, ko je Evropska komisija odločila, da bo namesto stotin milijard evrov v razvoj evropske industrije mobilizirala stotine milijard za oboroževanje. Na trenutek, ko se je Koalicija voljnih namesto za razvoj odločila za vojno.

Keith Bradsher je prejšnji teden v New York Timesu objavil zanimiv članek o zatonu Volkswagna v luči njegove kitajske epizode. Bradsher pravilno ugotavlja, da je Volkswagen zamudil električno revolucijo, podcenil digitalizacijo avtomobilov in predolgo vztrajal pri motorjih z notranjim zgorevanjem. Toda napačno bi bilo sklepati, da gre predvsem za napako vodstva Volkswagna. Volkswagen je zgolj najbolj prepoznavna žrtev precej večjega neuspeha – neuspeha evropske industrijske politike.

Kitajska v razvojni tekmi z Evropo ni zmagala zato, ker bi imela cenejšo delovno silo ali zato, ker naj bi njeni proizvajalci uživali zgolj “nepoštene subvencije”. Zmagala je zato, ker je država že pred dvema desetletjema sprejela strateško odločitev, da bodo elektrifikacija, baterije, programska oprema, umetna inteligenca in digitalna mobilnost predstavljali jedro prihodnje industrijske politike. Temu je sledilo vse ostalo: ugodno financiranje, sistematične spodbude razvoju celotne baterijske industrije od surovin do baterij, gradnja polnilne infrastrukture, obsežne spodbude za nakup električnih vozil. Kitajska ni čakala, da bo trg sam opravil prestrukturiranje. Država ga je usmerjala.

Nadaljujte z branjem→

Kljub propagandi zahodnih medijev Kitajska nadaljuje z impresivno rastjo izvoza tudi v prvi polovici leta 2026. Kljub zapletenim geopolitičnim razmeram (vključno z napetostmi na Bližnjem vzhodu in morebitnimi carinskimi ukrepi) je kitajska zunanja trgovina dosegla nove rekorde. Podatki Generalne uprave za carine Kitajske (GAC) in Kitajskega združenja proizvajalcev avtomobilov (CAAM) kažejo na pospešeno rast, ki jo poganjajo predvsem visokotehnološki izdelki, povezani z umetno inteligenco, ter izjemno uspešen izvoz električnih avtomobilov.

Skupni izvoz: Pospešena rast v prvi polovici leta

V prvi polovici leta 2026 (H1) je skupna vrednost kitajskega izvoza blaga dosegla 14,73 bilijona juanov, kar predstavlja 13,4-odstotno medletno rast. Skupna trgovina (izvoz + uvoz) je prvič presegla 25 bilijonov juanov (+16,9 %). Uvoz je rasel še hitreje (+22,1 %), kar kaže na močno domačo industrijsko in investicijsko aktivnost.

Junija 2026 je rast izvoza v dolarjih dosegla kar 27 % medletno – najvišjo raven od oktobra 2021. Rast so poganjali predvsem čipi, oprema za obdelavo podatkov in drugi izdelki, povezani z umetno inteligenco in podatkovnimi centri.

Nadaljujte z branjem→

Michael Roberts, ki spada med najboljše akademske analitike marksistične prevenience, se je odzval na najnovejše podatke o rasti kitajskega gospodarstva in polemizira z razširjeno tezo v zadnjih dneh v vodilnih zahodnih medijih, da Kitajska vstopa v obdobje dolgotrajne stagnacije. Čeprav se je rast BDP v drugem četrtletju 2026 upočasnila na 4,3 %, poudarja, da skupna gospodarska rast v prvi polovici leta še vedno dosega 4,7 %, kar ostaja znotraj uradnega cilja kitajske vlade.

Roberts opozarja, da zahodni komentatorji že skoraj dve desetletji napovedujejo skorajšnji zlom kitajskega gospodarstva, vendar se te napovedi doslej niso uresničile. Tokrat kot primer izpostavi kolumnista Financial Timesa Ruchirja Sharmo, ki trdi, da je kitajska rast trajno izgubila zagon in da se država vse bolj oddaljuje od možnosti, da bi prehitela ZDA kot največje svetovno gospodarstvo.

Po Robertsovem mnenju so takšne ocene zavajajoče predvsem zato, ker mešajo nominalne in realne kazalnike. Res je, da se je kitajski delež svetovnega BDP, merjen v tekočih ameriških dolarjih, zmanjšal, vendar je to predvsem posledica apreciacije dolarja, depreciacije juana in domače deflacije. Če gospodarstvo primerjamo po pariteti kupne moči (PPP), se kitajski delež svetovnega gospodarstva še naprej povečuje.

Nadaljujte z branjem→

Ta Dalmacija. Negativno vpliva