Kriptovalute so “brez veze”

Jon Danielsson (ESRC, LSE) je (ne)smiselnost kriptovalut povzel na enak način, kot ga jaz uporabljam v diskusijah z mlajšimi ali bolj navdušenimi kolegi nad kriptovalutami. Če izhajaš iz klasičnih funkcij denarja (denar kot učinkovito transakcijsko sredstvo, kot merilo in hranilec vrednosti ter njegov izdajatelj kot “posojilodajalec v skrajni sili“), ne moreš drugega kot priznati, da so kriptovalute posem nesmiselne. Ne spodbujajo transakcij, saj traja bistveno dlje časa, da opravite transakcijo kot v primeru običajnega e-nakazila. Transakcije so precej dražje kot z običajnim elektronskim denarjem. So zelo slab hranilec vrednosti, saj za njimi ni nobene kredibilne institucije, kar spodbuja volatilnost. “Vrednost denarja” temelji na zaupanju, denar je vreden toliko, kot zaupate njegovemu izdajatelju. Pri običajnih valutah zaupate v moč gospodarstva države, ki posamezno valuto izdaja, pri kriptovalutah pa nimate nikogar, nobene garancije, da bo izdajatelj v primeru likvidnostne krize zagotovili likvidnost. Kriptovalute tudi niso dobra investicija, saj za razliko od navadnega denarja ne prinašajo obresti.

In najpomembnejše, kriptovalute so v svojem bistvu Ponzijeva shema, digitalni catch-the-cash, high-tech digitalna igra za lahkoverne, v kateri zasluži le nekaj posameznikov, ki so se je spomnili ali prej vstopili vanjo in pravočasno izstopili. Vsi ostali izgubijo.

Nadaljujte z branjem

Se našim tajkunom lastništvo medijev splača?

Filip Batič & Živa Debevec

Zakaj si tajkuni kupujejo medije? Kakšne koristi si od tega obetajo? In najpomembneje, ali te koristi tudi zares materializirajo, torej, se jim nakup medijev splača?

Kakšen vpliv pa sta imela Petan in Šrot na stanje medijskega poročanja v Sloveniji? Kako je njuna finančna in lastniška vpletenost v tiskanih medijih vplivala na uredniško svobodo povezanih medijev pri poročanju o njunih spornih poslih? Kako se ta povezava odraža predvsem v intenziteti in »tonu« poročanja povezanih medijev o njunih spornih poslih? V najini raziskavi ugotavljava, da se jima je po teh kriterijih lastništvo medijev kar obrestovalo, pa čeprav je eden končal v zaporu, drugi pa se resnim preiskavam še uspešno upira.

Nadaljujte z branjem

Argumenti proti zvišanju plač javnega sektorja temeljijo na neznanju in manipulacijah

Bine Kordež

Visoka pričakovanja in zahteve za dvig plač javnega sektorja, so razumljivo sprožile tudi veliko nasprotovanja. Tako smo v medijih lahko prebrali kar nekaj argumentov s katerim je Gospodarska zbornica dokazovala, da so zahteve neupravičene, da je masa plač v javnem sektorju celo previsoka glede na sposobnosti našega gospodarstva. Srž takšnega razmišljanja se skriva pravzaprav v izjavi gospodarskega ministra, da “v vladi poteka ustvarjalni konflikt proizvodnega in potrošnega sektorja” (Delo, 3.2.2018). Poglejmo to izjavo in nekaj argumentov GZS nekoliko podrobneje.

Po mnenju ministra ter tudi večine gospodarstvenikov, imamo torej gospodarske dejavnosti, ki proizvajajo, ustvarjajo, na drugi strani pa dejavnosti, ki ta ustvarjen dohodek trošijo, zapravljajo. Ker največji del javnega sektorja predstavljajo zaposleni v izobraževanju in zdravstvu, takšno razmišljanje pomeni, da lahko zaposleni v šolah, bolnicah ali tudi na policiji in občini zaslužijo (potrošijo) toliko, kolikor gospodarstvo ustvari. Takšno sklepanje seveda ima svojo logiko, ampak je temu res tako?

Kakšna je pravzaprav razlika v ustvarjanju ali trošenju med zdravnikom, ki operira kolk za denimo tisoč evrov in slikopleskarju, ki nam za ta denar prebeli stanovanje? Res slednji ustvarja, kar potem zdravnik potroši? Slikopleskar se seveda uvršča v sektor gospodarstva, ki ustvarja dodano vrednost, a tudi zdravnik je s svojim posegom na podoben način ustvaril dodano vrednost. Razlika je dejansko samo v tem, da smo slikopleskarja plačali iz neto prejemka, zdravnika pa iz zdravstvenega zavarovanja, ki pa nam ga je delodajalec že odtegnil od našega celotnega zaslužka (bruto plače).

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Ta nesrečna inovacijska neučinkovitost našega gospodarstva

Drago Babič

Pred dobrim tednom sem tukaj pisal o ekonomski učinkovitosti našega inovacijskega sistema (tukaj). V zaključku sem se pritoževal, da pri nas ne razpolagamo z bolj podrobnimi podatki o tem, čeprav bi jih naši uradniki morali imeti. Jih je pa izbrskal v Eurostatu in nekaj podatkov objavil na tem blogu (tukaj).

Kot izgleda, se tudi naši uradniki, zadolženi za inovacijski sistem, tudi pri navadnem zbiranju podatkov raje zanašajo na možgane iz Bruslja, kot na svoje. Inovativnost pa taka!

Vendar bi se ob branju Eurostatovih analiz (tukaj) morali vsi skupaj zamisliti. Osebno ne delim Jožetovega optimizma, češ, da pri dinamiki inovativnosti ne zaostajamo veliko za povprečjem v Evropski uniji. V povprečju je to res, vendar je to povprečje kot golaž s polento – eden dobi samo polento, drugi pa meso.

Nadaljujte z branjem

Paradoks revščine: Zakaj je tako drago biti reven?

Aaron Klein iz Brookingsa je napisal čudovit uvodnik o perverznosti sistema, v katerem živimo. O perverznosti sistema, v katerem banke, zavarovalnice, trgovine in ponudniki drugih storitev dajejo veliek popuste premožnejšim strankam, medtem ko morajo tisti od sredine plačne in premoženjske lestvice navzdol plačevati polne cene ali stroške proizvodov in storitev. Medtem ko se revnejši tepejo za točke na raznih premijskih karticah v supermarketih, pa posamezniki, ki so bolj znani ali premožni, dobijo skorajda avtomatično velike popuste kjerkoli se pojavijo – pri vodenju bančnih računov, pri sklepanju zavarovanj, pri nakupih od bele tehnike do avtomobilov.

Sistem, v katerem revnejši dejansko subvencionirajo popuste premožnješim, je perverzen. Hkrati pa v hudičevem ciklu samo še poglablja razlike v neenakosti.

Being poor is expensive. This problematic paradox is evident with basic financial services. And judging by Bank of America’s recent decision to impose fees of almost $150 a year on what were free checking accounts, the problem is getting worse. Too bad (almost) no one is paying attention.

Nadaljujte z branjem

Po dinamiki inovativnosti Slovenija tesno sledi povprečju EU

Pa ni vse tako črno, kot se nam zdi. Po podatkih Eurostata je Slovenija glede dinamike (izboljševanja) inovativnosti naših subjektov tesno sledi povprečju EU-28. Indeks je narejen kot primerjava spreminjanja kazalcev inovativosti posamezne države (od človeškega kapitala, vlaganj v RR, podpornega okolja, do rezultatov vlaganj v obliki inovacij in novih izdelkov) glede na povprečje EU. Slovenija je od leta 2010 inovativnost povečevala po zelo podobnem tempu kot povprečje EU-28 (skoraj 100% v skladu z dinamiko EU-28), ki ga seveda najbolj poganjajo razvite države. Slovenski subjekti so po izboljševanju inovativnega podpornega okolja in njegovih rezultatih precej boljši tako od vseh ostalih novih članic EU kot tudi od vseh mediteranskih članic EU (z izjemo Francije).

Innovation summary index

Nadaljujte z branjem