Bine Kordež

Podjetje Domel iz Železnikov je vsekakor eden najbolj uspešnih primerov delavskega lastništva v Sloveniji. Po začetni privatizaciji družbe z lastniškimi certifikati in odkupi leta 1996, so zaposleni leta 2006 odkupili tudi vse preostale lastniške deleže ter vse do danes ostajajo edini lastniki družbe. Družba je v zadnjih desetih letih podvojila obseg poslovanja ter tudi močno izboljšala uspešnost, tako da se danes uvršča med dvajset največjih slovenskih podjetij v domači privatni lasti s preko tisoč zaposlenimi.

K uspešni poslovni zgodbi je najbrž prispevalo tudi razpršeno lastništvo zaposlenih, ki preko svoje lastniške udeležbe čutijo večjo odgovornost do družbe. Zaposleni kot solastniki te vloge ne razumejo kot dodatne možnosti za zaslužke ali višje plače, temveč kot še večjo odgovornost za razvoj in nadaljnja vlaganja. Zaradi tega se Domel pogosto pojavlja kot primer dobre prakse.

Vseeno pa se je potrebno zavedati, da je bila vzpostavitev takšne lastniške strukture rezultat določenega časa, razmer in priložnosti in je danes težko ponovljiva. Predvsem pa bo v bodoče tudi v tej družbi prišlo do dilem, kako naprej. Vse več nekdanjih delničarjev odhaja v pokoj, novi zaposleni nimajo sredstev za nakup lastniških deležev in v lastniški strukturi bodo nekdanji zaposleni postali prevladujoča skupina. S takšnimi dilemami so se srečali tudi že v drugih, podobnih zgodbah. Znan je primer velike družbe ETI Izlake, nekdaj prav tako v pretežni lasti zaposlenih, ki so se na koncu vseeno odločili za prodajo strateškemu lastniku iz tujine. Kje je torej razlog, da lastništvo zaposlenih zaide v nekakšno “slepo ulico”?

V nadaljevanju podajam nekaj pogledov na to tematiko.

Nadaljujte z branjem→

… v 40 letih!

Nemška avtomobilska industrija se pospešeno ohlaja (vir). Letošnja proizvodnja je na isti ravni, kot leta 2009, kar je za dober milijon avtov oziroma skoraj 20% nižje od najvišje ravni. Samo izvoz nemških avtomobilov iz ZDA (kjer imajo nemška podjetja 4 proizvodne obrate) v Kitajsko je zaradi trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko v 2018 upadel za 37% (vir).

Indeks nemške industrijske proizvodnje je v prostem padu (vir) od konca lanskega leta, junija letos je obseg nemške industrijske proizvodnje za 5.2% nižji kot junija lani. V drugem četrtletju letos je nemški BDP upadel za 0.1%. (vir)

Nadaljujte z branjem→

Tisti, ki so pred slabima dvema desetletjema – ob prvi fazi privatizacije Nove ljubljanske banke (NLB) in kasneje ob pivovarski vojni – stali na okopih bitke za nacionalni interes, so danes upravičeno frustrirani. Zdi se, da so finančna kriza in mehanizmi reševanja bank brez milosti počistili s substanco nacionalnega interesa, okrog katerega je potekal tako krčevit ideološki diskurz.

Slovenska politična in gospodarska elita se je dolgo upirala prodaji slovenskih podjetij tujim lastnikom. Prva faza slovenske privatizacije je potekala ob sistemski izključitvi tujih kupcev, saj se je po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992 nekdanja družbena lastnina nad podjetji razdelila med državljane, med oba paradržavna sklada (Kad in Sod) in med insiderje (menedžerje in zaposlene v podjetjih). Slednji so dobili tudi »predkupno pravico« do nakupa večjih deležev v »svojih« podjetjih. Ta prva faza privatizacije je ustvarila zametek slovenske kapitalske elite. Ta proces je bil relativno uspešen, saj so bodoči lastniki podjetja v času tranzicijske krize lahko kupili po zelo nizkih cenah in kasneje z lahkoto odplačali najete kredite iz dividend in povečanja vrednosti delnic. Najbolj znani primeri iz tega časa, ki spadajo danes med največja in najbolj uspešna podjetja v zasebni domači lasti, so Kolektor, BTC in Hidria.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinske izkušnje kažejo, da trgovinske vojne ni mogoče zmagati. V njej vedno izgubijo vsi udeleženi. Izvoz domačih podjetij se zmanjša, cene uvoženega blaga se povečajo. In to vedno bolj, kot se poglablja trgovinska vojna. Pa kljub temu se od časa najde kak populističen politik, ki meni, da zanj zgodovina ne velja in bi rad razkazoval mišice ter s trgovinskimi ukrepi discipliniral nasprotno stran.

Namen trgovinske vojne je z omejevanjem uvoza iz nasprotne države njene voditelje prisilili v popuščanje, t.j. dajanje koncesij. V teoriji, bi bila optimalna uvedba takšne strukture trgovinskih ovir, ki iz vidika povzročitve ekonomske in politične škode kar najbolj prizadane nasprotno državo, hkrati pa ima relativno najmanjše negativne učinke na lastno gospodarstvo. Kolega Thiemo Fetzer & Carlo Schwarz sta pripravila zanimivo analizo učinkovitosti Trumpovih carin na prizadete države in analizo povračilnih ukrepov. Želela sta testirati, kako optimalno so bili izbrani nabori proizvodov in njihova regionalna uvozna porazdelitev, ki so jih države izbrale v povračilnih ukrepih. Da bi ugotovila optimalnost izbranih povračilnih ukrepov, sta primerjala izbran nabor proizvodov s 1,000 alternativnimi vzorci, katerih vrednost uvoza je enaka kot pri izbranem naboru.

ZDA počasi zmanjkuje municije. Fedova igračkanja z obrestno mero nimajo željenega učinka na ekonomsko aktivnost. Nizke obrestne mere vplivajo le še preko znižanja tečaja valute, kar pomeni, da ZDA (Fed) manipulira vrednost dolarja – omejuje rast uvoza in spodbuja izvoz. Vendar velikega učinka od tega ni opaziti, ker druge države počnejo enako – po EU še Kitajska. Na drugi strani so enako neuspešne davčne spodbude. Kot se sprašuje Joseph Stiglitz: če ameriško gospodarstvo v dobrih časih potrebuje tisoč milijard dolarjev letnega deficita, koliko ga bo potrebovalo šele v slabih časih?

V bistvu je vsem, razen Trumpu, zmanjkalo idej. Trump je poln novih zamisli, ki pa vedno znova privedejo nazaj v situacijo zavedanja, da so ekonomske politike v tej konstelaciji postale povsem impotentne.

Nadaljujte z branjem→