Weekend reading

ECB je iznad zakona, nad njo pa le še modro nebo

Mnenje Banke Slovenije (BS) glede predloga novele zakona o Banki Slovenije je zelo simpatično in simptomatično hkrati. Pravi namreč, da nacionalne (domače) institucije nadzora nad porabo nacionalnih (domačih) javnih sredstev naj ne bi smele imeti pristojnosti za nadzor in presojo smotrnosti porabe javnih sredstev, kadar se ta kakorkoli dotakne “enotnega evropskega mehanizma nadzora“, kot je denimo dokapitalizacija bank. Če prevedem v preprost jezik: BS po navodilih ECB odloča o tem, kdaj je potrebna dokapitalizacija bank, v kakšni višini ter na kateri način se ta potreba ugotavlja (metodologija), vlada (v imenu državljanov posamezne države) pa ima zgolj pravico in dolžnost, da to dokapitalizacijo izvrši takrat in v znesku, kot se ji naroči in zanjo izstavi račun državljanom. Če si posamezna vlada slučajno drzne v to podvomiti, jo ECB preprosto odreže od likvidnosti, ki jo zagotavlja bankam (grožnja Irski pred sanacijo bank, izvršeno dejstvo v Grčiji v času ljudskega revolta).

Še bolj preprosto rečeno, državljani imajo dolžnost, da plačujejo zapitke za svoje banke, pri tem pa jih čisto nič ne briga, zakaj in koliko morajo plačati in če je bil njihov denar smotrno porabljen.

ECB je nad vsemi zakoni. In nad njo ni nikogar … razen modrega neba. Smo se zato borili?

Nadaljujte z branjem

Komentar glede sprejema vladnega predloga zakona o drugem tiru

V Svetu za civilni nadzor nad projektom drugi tir seveda nismo pričakovali, da bi uspeli preprečiti vladi, da sprejme svoj (po našem mnenju zelo škodljiv, drag in netransparenten) predlog zakona o drugem tiru, saj ima vlada ob udobni večini v Državnem zboru na voljo celotno mašinerijo tako vladnih služb kot v Državnem zboru. V slednjem so njihove službe in predsednik tudi naredili vse, da naš predlog zakona ne bi mogel priti niti do obravnave na kolegiju predsednika DZ.

Ne glede na to menimo, da so bila naša prizadevanja v zadnjih letih dokaj uspešna. Še pred ustanovitvijo Sveta smo v drugih pojavnih oblikah uspeli obrniti vladno mnenje glede drugega tira iz negativnega v pozitivno, saj je še konec leta 2015 vlada zagovarjala stališče, da drugi tir ni potreben (na podlagi drago plačane študije OECD/ITO, ki jo je nato skrila v predal).

Nadaljujte z branjem

Kaj imajo skupnega zagovorniki nošenja orožja in nasprotniki kapitalskih kontrol?

Dani Rodrik ima zelo dober (in zabaven) point glede nasprotovanja ponovni uvedbi kapitalskih kontrol. Kot veste in kot sem tukaj že nekajkrat pisal, je skozi zadnjih nekaj sto let prosti mednarodni pretok finančnega kapitala poskrbel za velike preturbacije in velike krize. V povprečju na vsakih deset let. Edino stabilno obdobje v zadnjih dvesto letih, brez finančnih in posledičnih ekonomskih kriz, je bilo “brettonwoodsko obdobje” med 1945 in 1973, ko so med državami veljale ovire za prost pretok kapitala. Takoj po “padcu Bretton Woodsa” leta 1973 se je, neodvisno od tega, začela prva naftna kriza. Čeprav nepovezana s “padcem Bretton Woodsa”, pa je kombinacija obeh privedla do drastičnih posledic. Namreč, velik porast cen nafte je državam izvoznicam nafte omogočil velike zaslužke (t.i. petrodolarje), ki so jih te države z veseljem posojale naprej državam v razvoju. Tudi Jugoslavija si je v tem obdobju nabrala za 20 milijard dolarjev zunanjega dolga. Zadeva je eksplodirala po letu 1980, ko so se petrodolarji posušili in države v razvoju niso bile v stanju refinancirati dolgov. Začela se je največja dolžniška kriza v zgodovini (tudi v bivši Jugoslaviji), ki se je nato reševala tri desetletja.

Nadaljujte z branjem

Predsednik Računskega sodišča razumno o gradnji drugega tira

Predsednik Računskega sodišča Tomaž Vesel je v pogovoru za SiolNET zelo razumno spregovoril o glavnih dilemah pri vladnem načrtu za gradnjo in financiranje drugega tira Koper – Divača. Predvsem je pograjal vladno hitenje s sprejemanjem zakona. Za Protikorupcijsko komisijo je to že drugi najvišji državni “watchdog”, ki opozarja na škodljivo naglico sprejemanja zakona brez omembe vredne možnosti široke javne razprave. Prav tako graja nedorečenost zakona glede investicijske vrednosti in glede finančne konstrukcije, se sprašuje glede smiselnosti vključevanja Madžarske v financiranje in izraža resne pomisleke glede ustreznost vladnega nadzora nad projketom, glede sprenevedanja, da financiranje gradnje drugega tira ne bo vplivalo na povečanje javnega dolga in glede kontroverzne dodatne obdavčitve Luke Koper, ki je v nasprotju s koncesijsko pogodbo.

Vredno branja.

Nadaljujte z branjem

Velikost bančne luknje sorazmerna z velikostjo zahtev naročnika

Izsledki razvpite Boletove študije, ki izkazujejo za skupaj 2.8 milijarde evrov manjšo bančno luknjo od dejansko oocenjene pred začetkom sanacije bank, so seveda skladni s tem, kar sem na tem mestu pisal pred tremi leti in pol, ko smo se s kolegi zavzemali za transparentnost metodologije izračunov stres testov. Takrat sem pisal, da bo velikost ocenjene bančne luknje odvisdna od uporabljenih predpostavk pri izračunu, predvsem glede velikosti “adverse macro” šoka oziroma od ekstremnega makroekonomskega scenarija. Uporabljeni scenariji so bili resnično zelo slabi, bistveno slabši kot v primerljivih državah, s tem pa tudi bolj globoka bančna luknja.

Izračuni so seveda odvisni od zahtev naročnika, ki je postavil scenarije (predpostavke) za izračun. Naročnik je znan (Banka Slovenija), njegovi prišepetovalci (ali bolje: dejanski naročniki) pa so tudi znani (ECB, Evropska komisija). Letos bo zaradi tega nekomu pošteno gorelo pod zadnjico, vprašanje pa je, ali bo zaradi mednarodne zaščite (in njihove nepripravljenosti priznati napake) za to tudi plačal. Dvomim.

Nadaljujte z branjem

Cerarjeva vlada z Orbanovimi metodami v koruptivni posel z Orbanom

Kaj poreči na vlado, v katerem mandatu se državnozborske komisije lotevajo obravnave največjega korupcijskega škandala v zgodovini Slovenije (TEŠ 6), in ki kljub temu po nujnem (ekspresnem) postopku želi sprejeti zakon, ki prinaša potencial za korupcijo v podobnem obsegu kot TEŠ 6 in za katerega je Komisija za preprečevanje korupcije izdala negativno mnenje, z argumentom, da zaradi nejasnosti določil vsebuje izrazita korupcijska tveganja?

Kaj poreči na vlado, ki se pozvižga na mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, ki je izdala negativno mnenje o vladnem predlogu zakona in od vlade zahtevala, da zaradi nejasnosti zakonskih določil in izrazitih korupcijskih tveganj v zakonu v Državnem zboru tega zakona ne sprejema po nujnem postopku, pač pa omogoči širšo strokovno in politično razpravo o zakonu?

Kaj poreči o vladajoči stranki, ki ignorira zahtevo koalicijskih strank, da mora pred sprejemom vladni predlog zakona uskladiti s predlogom zakona, ki ga je pripravila civilna družba, in ki zakon sprejema bistveno prej, preden so se usklajevanja s predstavniki civilne družbe sploh prav začela?

Kaj poreči na vlado, ki želi ekspresno sprejeti zakon z argumentacijo, da je nujno potreben za prijavo na razpis za EU sredstva, čeprav razpisni pogoji nikjer niti v sledovih ne zahtevajo kakršnegakoli vladnega zakona kot pogoja za prijavo na razpis, niti ne zahtevajo vključenosti zasebnih ali javnih partnerjev v projekt, kar naj bi ta zakon omogočil?

So besede, da vlada laže, da manipulira, da zavaja in da načrtno pripravlja pogoje za korupcijo desetletja (…) pretežke?

Nadaljujte z branjem