Več o tem sicer jutri v Dnevniku. Zaenkrat pa le argumenti Gite Gopinath, glavne ekonomistke IMF, sicer pa profesorice na Harvardu, ki učinkovito pobije strahove nekaterih ekonomistov, da naj bi Bidenov stimulus program povzročil inflacijsko pregrevanje ameriškega gospodarstva. Gopinath pravi, da je v času negotovosti in padca gospodarske aktivnosti ter deflacije fiskalni stimulus nujno potreben, da zagotovi okrevanje gospodarstva in da je že zaradi tega strah pred inflacijo odveč. Toda tudi če bi prišlo do inflacijskih pritiskov, so danes časi drugačni kot v 1970-letih, saj proti inflaciji delujejo strukturni dejavniki. Globalizacija tišči cene menjalnih dobrin navzdol, avtomatizacija dela preprečuje, da bi prišlo do pretirane rasti stroškov dela, ki bi se nato prenesli v cene. Inflacijska pričakovanja so danes izjemno nizka, kljub temu, da so se dolgovi razvitih držav močno povečali. Najboljši primer je Japonska, kjer inflacije ne znajo ustvariti že tri desetletja, čeprav se je javni dolg povečal za 200% BDP. In na koncu, če bi do inflacijskih pritiskov res prišlo, imajo (politično neodvisne) centralne banke na voljo ves instrumentarij, da te pritiske izničijo.
After ending last year with unexpectedly strong vaccine success and hope that the pandemic and economic distress it caused would recede, we woke up to the reality of new virus variants and the unpredictable, winding road that it can lead the world down.
Something similar has happened with the discourse on inflation. At the end of last year, after a historic collapse of the global economy estimated at -3.5 percent, inflation was below target in 84 percent of countries. This was expected to allow for continued low interest rates and government spending to support growth, especially in advanced economies. The U.S. plan for an additional $1.9 trillion of fiscal spending has challenged this view, with even traditionally dovish economists raising concerns about an overheated economy that could push inflation well above the comfort zone of central bankers.