Nova lastniška slika našega bančnega sistema

Po današnji odločitvi nadzornega sveta SDH, da Abanko proda mariborski NKBM oziroma skladu Apollo, smo prišli do napovedane spodnje lastniške slike našega bančnega sistema. V nacionalni lasti je ostalo le nekaj manjših bančic in hranilnic, ki imajo skupaj  le nekaj več kot 13 odstotni tržni delež (po bilančni vsoti), od tega je polovica v državni lasti (SID), polovica pa v zasebni domači lasti (DBS, LON, DH, Vipava).

Tržni deleži bank.png

Ali je ta umik iz lastništva bank domačih lastnikov dober ali slab za naše gospodarstvo, bo pokazal čas. Je pa lahko problem, da slovenska država nima več sistemske banke.

Ker so tržni deleži bank v Sloveniji zelo razpršeni, se bo zdaj začel proces lastniške konsolidacije oziroma koncentracije. In tisti, ki bo kupil združeno NKBM + Abanko (+Banko Celje), bo prišel na približno tretjinski tržni delež (preprodajalec Apollo že prodaja NKBM za 650 mio evrov, zdaj bo le še lažje prodal malce večji tržni delež – skupaj 23%). Nisem prepričan, da bodo ob imenu novega kupca obrazi v politiki takrat tako vedri, ko so bili danes (resen lastniški interes po naših bankah je namreč prisoten le za našo vzhodno mejo in še malce bolj vzhodno).

Je Slovenija res od upokojencev najbolj ogrožena država v EU?

Jože P. Damijan in Bine Kordež

Poročilo Evropske komisije (“The 2018 Ageing report“) prinaša za Slovenijo dramatično črno sliko prihodnosti. Poročilo Evropske komisije napoveduje, da naj bi se do leta 2070 delež izdatkov za pokojnine v BDP v Sloveniji povečal iz sedanjih 10,9% na 14,9 % BDP, kar bo največ med vsemi članicami EU. Drugače rečeno, med vsemi državami EU bodo Slovenijo upokojenci najbolj ogrožali. Toda je realnost res tako črna, kot nam jo napovedujejo ali gre spet za igro številk, zamešanih v čorbo katastrofičnih razmer?

Vsekakor ni nobenega dvoma, da bodo stroški starajočega prebivalstva v naslednjih letih in desetletjih v Sloveniji naraščali. Po vseh projekcijah se bo povečeval delež starejših prebivalcev (nad 65 let starosti), enako pa tudi razmerje med starejšo in delovno aktivno populacijo. Na drugi strani pa imamo danes v Sloveniji eno najnižjih stopenj zaposlitve starejših ljudi. Povprečna stopnja zaposlenosti v starostnem razredu 60-64 let je bila v Sloveniji 20,3 % (2017), povprečje EU je znašalo 42 %, na Švedskem skoraj 70 %. Podobna razmerja so tudi pri zaposlenosti v starostnem razredu 65-69 let (Slovenija 7,3 %, Švedska 23 %), precej nižjo zaposlenost pa imamo tudi v razredu 55-59 let.

Ti podatki kažejo smer, kje so spremembe najbolj nujne in tudi upravičene. Predvsem bomo morali doseči večjo zaposlenost starejšega prebivalstva, tako z zakonskimi spremembami z določitvijo višje upokojitvene starosti, kot tudi s spreminjanjem miselnosti pri zaposlovanju in z oblikovanjem delovnih mest za starejše generacije. Odveč so strahovi, da bo potrebno delati do osemdesetega leta in podobno, nujno pa bo dvigniti upokojitveno  starost na 67 in čez desetletja še za kako leto več.

Nadaljujte z branjem

Črna slika (obtožba) kapitalizma v Fedovih podatkih

Fed je pravkar objavil podatke o distribuciji dohodkov v ZDA, in ti podatki pravijo: od leta 1989 je zgornji 1% obogatel za 21 bilijonov dolarjev, spodnjih 50% je postalo revnejših. To ni ravno spodbuda za stabilno agregatno povpraševanje na srednji in dolgi rok, kar Fedu sicer povzroča največ skrbi. Če bi bilo obratno, se nam ne bi bilo treba bati prihodnosti in (pre)nizke gospodarske rasti. Problem je (za tiste, ki ne razumejo logike BDP), da spodnja polovica prebivalstva po dohodkih praktično vse potroši in s tem skrbi za stabilno agregatno povpraševanje (BDP), premožnejši pa velik del (ali večino dohodkov) privarčujeo ali skrijejo v davčne oaze in s tem povzročajo nezadostno in nestabilno agregatno povpraševanje (BDP). Torej bolj neenaka je razdelitev dohodkov (in premoženja) in bolj se te razlike povečujejo, nižja in manj stabilna bo gospodarska rast.

Skeptiki naj pogledajo tudi v študijo IMF-ovih ekonomistov: Dabla-Norris et al ‎(2015) – Causes and Consequences of Income Inequality

Politika varčevanja je povzročila Brexit

Študija Thiema Fetzerja, pravkar sprejeta v objavo v prestižno American Economic Review, ugotavlja, da večinskega glasu za izhod iz EU (Brexit) najbrž ne bi prišlo, če ne bi tedanja britanska vlada leta 2010 svojim državljanom zategnila pasu oziroma začela puščati krvi. Ljudje so razvili anti-establishment sentimente in nekako po nesreči glasovali za nekaj drugega. V ZDA za Trumpa, v Beritaniji za Brexit.

Vladno puščanje krvi (varčevanje) torej ne samo škoduje zdravju in ubija (Grčija) in na oblast prinaša nevarne populiste (Hitler v 1930-ih, Grčija, Trump leta 2016, Italija lani itd.), pač pa lahko kakšno državo tudi odnese iz EU.

Nadaljujte z branjem

Zakaj Nemci ne trpijo ob tem, da je Deutsche Bank junk?

Čeprav nam je Slovencev zadnja finančna kriza in predvsem sanacija bančne luknje pustila globoke frustracije (zdi se, da večje, kot tranzicija iz socializma v tržno gospodarstvo), pa bi ta percepcija bolečine morala vseeno biti objektivno manjša. Če bi le naše vlade znale ta problem bolje zmenedžirati – brez te reality show 5-letne kalvarije. Najbolj učinkovite vlade (denimo ameriška) so problem nasedlih bank rešile takoj (2008), izbrisale lastnike, dokapitalizirale in prodale ter si povrnile denar. Američani zaradi sanacije bančnega sistema niso doživeli travme. Na drugi strani imate nemške vlade pod vodstvom Angele Merkel, ki se nikoli niso upale zagristi v problem sanacije njihove največje banke, sicer največje pralnice denarja na svetu, ki sliši na ime Deutsche Bank (DB). DB je junk po vseh kriterijih (cena delnice, knjigovodska vrednost, NPL,…), vendar se je nemška vlada ni lotila sanirati, ker bi bilo to predrago. Hkrati je DB prevelika, da bi smela propasti. Po neuspešnem poskusu združitve s Komerzbank, se sanacija DB začenja šele danes, skoraj 11 let po začetku finančne krize – z interno slabo banko, vredno 50 milijard evrov!

Nauk te zgodbe? Sanacije bank se je treba lotiti takoj in operacijo bliskovito končati. Razen če si Nemčija in si o njeni bančni luknji nihče ne upa niti pisniti. Finančni trgi, ki so z užitkom kaznovali počasnost slovenskih vlad, pa sploh ne.

Blanchard: EU mora spremeniti fiskalna pravila

Olivier Blanchard, dolgoletni glavni ekonomist IMF v času krize, že nekaj časa trdi, da v času ničelnih obrestnih mer in ko je stopnja gospodarske rasti višja od obrestnih mer na dolg, mora glavno vlogo pri stabilizaciji gospodarstva prevzeti fiskalna politika. Zdaj gre še korak naprej in za EU trdi, da mora nujno spremeniti rigidna in kontraproduktivna fiskalna pravila. In še huje, Blanchard ni samo za odpravo meje dolga pri 60% BDP in odpravo meje proračunskega deficita pri 3% BDP, pač pa tudi za to, da Evropska komisija povsem preneha menedžirati fiskalne politike posameznih držav. EK bi smela poseči le, kadar bi trajektorija dolga posamezne članice drastično zašla v polje nevzdržnosti. Če EU ne spremeni fiskalnih pravil, bo populizem s svojimi simplicističnimi “rešitvami” porastel čez mejo vzdržnega.

Earlier this year, I argued that in countries where interest rates are extremely low and public debt is considered safe by investors – making it less costly from both a fiscal and economic standpoint – larger fiscal deficits may be needed to make up for the limitations of monetary policy. The eurozone has now reached this stage.

After the 2008 financial crisis and subsequent euro crisis, monetary policy in stabilizing and reviving the eurozone. It took pragmatism, creativity, and political flair on the part of European Central Bank President Mario Draghi to accomplish this feat. But while monetary policy hasn’t quite run out of fuel, it cannot be expected to serve the same role again.

By contrast, fiscal policy, the other key component of sound Keynesian macroeconomic management, has been underused as a cyclical tool, with the result that eurozone output still is not at its potential level. This is an urgent problem that cannot be solved by any one country alone; it demands a concerted eurozone response. But while the need for a common eurozone budget from which to draw additional spending is more pressing now than in the past, this would entail risk-sharing among the member states, which is a politically difficult issue.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: