Zakaj STA5 na 1919?

Jasmina Držanič

Akcija nakazovanja za STA je posledica dogajanja, ki se že kar nekaj časa vleče in da boste vedeli, zakaj je ta akcija nastala, velja ponoviti nekaj osnovnih dejstev o STA.

Gre za gospodarsko družbo, kjer je Republika Slovenija edina družbenica. Ustanovljena je za izvajanje javne službe (opredeljena v 1, 3 in 4. členu zakona o slovenski tiskovni agenciji – ZSTAgen) in za opravljanje tržne dejavnosti (5. člen ZSTAgen). Praksa kaže (tako podatki AJPES), da javna služba prinese do 50% vseh prihodkov, ostalih 50% prinese druga dejavnost.

Republika Slovenija svoj lastniški interes izvaja skozi skupščino in nadzorni svet. V nadzornem svetu je 5 članov, ki jih imenuje Državni zbor. Pravice edinega družbenika pa po zakonu (ZSTAgen) izvaja Vlada RS. To v kontekstu zakona o gospodarskih družbah pomeni, da se predstavnik Vlade RS udeležuje skupščine in tam postavlja vprašanja. Lahko Vlada RS tudi zahteva sklic skupščine. Pa tega ni storila.

STA ima dva organa upravljanja in sicer direktorja in nadzorni svet. Nadzorni svet lahko dobi od direktorja čisto vse podatke in direktor mora  NS-ju poročati. Če ne bi poročal, ima NS vse možnosti, da bi direktorja zamenjal. Tako to gre v gospodarskih družbah.

Nadaljujte z branjem

Draghipolitika: Ko tehnokrati želijo nadomestiti politiko

Odlična analiza Bena Judaha osebnosti in politike Maria Draghija. Tehnokrata, ki je Italijo spravil v težave zaradi vključitve v evro območje (čeprav je vedel, da je monetarna integracija v EU norost), tehnokrata, ki je reševal nerešljiv problem nedelujoče monetarne unije brez fiskalne in politične unije, in tehnokrata, ki želi s pandemskim denarjem Italijo obdržati nad vodo. Tehnokrata, ki verjame, da lahko samo evropska pravila rešijo inherentni problem italijanske politične nestabilnosti. Cena njegovega tehnokratskega delovanja zadnjih 30 let je suspenz demokracije pod izgovorom reševanja “italijanskega problema”.

Pri tem sta ključni dve vprašanji. Prvič, je mogoče s pravili res rešiti nerešljiv problem monetarne integracije kulturno in politično nezdružljivih držav? Kot namig naj služi monetarna integracije nekdanje Jugoslavije, ki je za razliko od evro območja imela tudi fiskalno in politično unijo, skupno himno, štafeto mladosti in politiko bratstva in enotnosti, skupno nogometno in košarkarsko reprezentanco in skupno vojsko. In drugič, lahko še tako politično spretni tehnokrati res nadomestijo demokracijo? Moj guess na oboje je, da ne, se pa vsaj glede prvega pustim z veseljem presenetiti.

Mario Draghi is now Italian prime minister. The man who “saved the Euro” has been summoned from retirement to “save Italy” from the pandemic. There is a Europe of the mind: of Beethoven, summer holidays and the smell of coffee. Then there is Europe as it actually functions today — the Europe of Mario Draghi. A creature of the EU, understand him and you understand how to make friends in Brussels; how to win the most important battles; and how to be, among 27 countries, really European. But, above all, understand Draghi and you understand how power works in the EU. He has built a technocratic Europe and risen to its heights. 

Nadaljujte z branjem

Wealth inequality

Michael Roberts Blog

I have written before about the fact that, both in advanced and so-called ’emerging economies’, wealth is significantly more unequally distributed than income.  Moreover, the pro-capitalist World Economic Forum has reported that: This problem has improved little in recent years, with wealth inequality rising in 49 economies.”

The usual index used for measuring inequality in an economy is the gini index. A Gini coefficient of zero expresses perfect equality, where all values are the same (for example, where everyone has the same income). A Gini coefficient of one (or 100%) expresses maximal inequality among values (e.g., for a large number of people where only one person has all the income or consumption and all others have none, the Gini coefficient will be nearly one).

For the US, the current gini index for income is 37.8 (pretty high by international levels), but the gini index for wealth distribution is 85.9! Or take supposedly…

View original post 670 more words

Šircljev “Trickle down” nateg je samo nateg

Včeraj se je iztekel 1-tedenski rok, ki sem ga dal študentom (in širši javnosti) prejšnji teden (Šircljev “Trickle down” nateg), da najdejo neko logično razlago, kako bi se davčno darilo za tiste z najvišjimi dohodki (znižanje zgornje mejne davčne stopnje (iz 50 na 45%), znižanje davka na dobičke iz kapitala iz 27.5 na 25% (če te prodajo pred potekom 5 let) in socialna kapica na dohodke nad 6,000 evrov) lahko prelilo v višje investicije podjetij in višjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Nobene smiselne razlage za tak woodoo ekonomski mehanizem nisem dobil. S študenti smo celo imeli polurno debato na to temo in edini mehanizem, za katerega je bila dana neka podpora, je bila, da naj bi to davčno darilo tistim z najvišjimi dohodki izboljšalo poslovne sentimente oziroma dalo signal poslovni javnosti o izboljšanju investicijskega okolja. Se pravi, če poslovnežem in tistim z več finančnega premoženja znižaš davke, daš signal poslovnemu svetu, da se v Sloveniji splača investirati.

Tale razlaga je seveda privlečena za lase. Investicijsko okolje se s tem, ko nekaj tisoč ljudem z najvišjimi dohodki znižaš dajatve na njihove dohodke, seveda nič ne izboljša. Investicijsko okolje bi se denimo izboljšalo, če bi se zmanjšale administrativne ovire za investicije (zmanjšanje števila postopkov, skrajšanje časa za pridobitev dovoljenj, boljše sodelovanje med upravnimi organi, enotna točka za investicije), če bi vlada dala posebno administrativno podporo pomembnim investitorjem, če bi lokalne skupnosti dale na voljo komunalno opremljena zemljišča, če bi investitorjem dali “davčne počitnice” pri davku na dobiček (za denimo 3 leta), če bi povečali investicijske olajšave itd. Nič od tega vlada ne predlaga. Nižji davki za tiste z najvišjimi dohodki praktično tudi nimajo pomembnega vpliva na zmanjšanje stroškov za podjetja.

Nadaljujte z branjem

Neenakost med ljudmi – Razlogi in možne spremembe (3. del)

Bine Kordež

Distribucija prejemkov med zaposlene

V prejšnjih dveh tekstih smo ugotovili, da je v Sloveniji v zadnjih skoraj dvajsetih letih od skupaj ustvarjene dodane vrednosti dobil kapital dobro petino, plačilu za delo (prejemki zaposlenih) pa je bilo namenjeno 79 % ustvarjenega. V slabših gospodarskih razmerah je bil delež za delo večji, saj plače ne nihajo veliko z uspešnostjo poslovanja družb, v boljših letih pa je kapitalu ostalo več, ker pač njemu pripada preostanek. V ugodnih pogojih poslovanja in v dobrih podjetjih je sicer delo nagrajeno nekaj bolje, a večji del izboljšanih rezultatov pripade kapitalu, podobno kot se tudi slabši rezultati odražajo predvsem v znižanju dobičkov. Pri plačah je takrat bolj značilno odpuščanje zaposlenih, saj je spodnji nivo plač opredeljen in jih tudi ob izgubi ni možno pomembneje znižati. Plačilo za delo ne more prevzeti večjega tveganja uspešnosti poslovanja družb in kot to velja v primeru poslabšanja poslovanja, velja tudi ob dobrih rezultatih.

Dodatno tudi ugotavljamo, da glede na ustvarjene rezultate ni bilo veliko prostora, da bi bil delež za delo lahko pomembneje večji kot morda za nekaj odstotkov. Povprečni donos kapitala je v tem času znašal 4,6 % in ob višjih plačilih za delo (dvig splošnega nivoja plač v državi), bi se delež podjetij z izgubo močno povečal, na drugi strani pa bi lastniki premoženja tudi izgubili interes za vlaganja v podjetja in prevzemanje tveganja. Brez pričakovanja donosov v višini vsaj nekaj odstotkov tudi v razmerah nizkih obrestnih mer kapital ne bo prevzemal tveganj, ki so značilna v primeru naložb v podjetja. Brez naložb pa seveda ni razvoja, ni delovnih mest, ni zaslužkov.

Nadaljujte z branjem

Vzeli ste nam eksistenco, vzeli ste nam prihodnost, ampak fuzbala pa ne damo

Super, morda celo najboljši komentar, kar sem jih videl glede bliskovitega propada superbogataške nogometne lige. Yanis Varoufakis je odlično povzel bistvo odcepitve kartela najbolj bogatih klubov. Pri tem pa je zanimivo dvoje. Prvič, Varoufakis lucidno ugotavlja, da so ljudje pokleknili pred bankirji, ki so skoraj razstrelili kapitalizem in pristali na to, da se jih reši na račun najšibkejših državljanov (socializacija izgub). Zaprli so si oči pred utajo davkov na dobičke korporacij in razprodajo javnega premoženja po nemškem diktatu. Kot nekaj naravnega so sprejeli rezanje pravic do storitev javnega zdravstva in izobraževanja, obup prekarnih delavcev, ljudske kuhinje, deložacije iz domov in visoke ravni neenakosti. Ljudje so pristali na krčenje demokracije in da jim tehnološki velikani vzamejo zasebnost.  Pristali so, da jim je bila vzeta eksistenca in prihodnost. Vse to so lahko prebavili. Toda “ljudskega” nogometa pa ne dajo.

In drugič, kar je še bolj bizarno, ljudje, kot neformalna koalicija konservativcev, levičarjev in nacionalistov, južnjakov in severnjakov, mirno prebavljajo to velikansko neenakost v klubskem nogometu, kot jim ga servira UEFA v Ligi prvakov. Kjer je verjetnost, da bo najšibkejši šampionski klub iz Slovaške ali Slovenije kdaj prvak te šampionske lige, praktično enaka ničli. V Super ligi najbogatejših klubov bi se ta dejanska ničelna verjetnost zgolj formalizirala. Neke velike razlike glede tega pa ne bi bilo. Razlika je le v tem, da širša Liga šampionov omogoča revnejšim klubom, da nekoliko participirajo na prihodkih od TV pravic.

V tem protestu proti bogataškemu nogometnemu kartelu pa ni nihče pomislil, kako demokratizirati ta kapitalizem v nogometu. Nikomur ni padlo na misel, da bi pogledal v ZDA, kako so v najbolj kaptalistični državi regulirali najbolj prestižna tekmovanja in omogočili enake možnosti tudi šibkejšim klubom. Kapitalizem omogoča tudi konkurenco, če je ustrezno reguliran.

Nadaljujte z branjem

Radiohead – Lurgee

Ena izmed petih najljubših pesmi iz prvenca, in praktično edinega dobrega albuma Radiohead – Pablo Honey. Večina bendov ima težavo s “prekletstvom drugega albuma” (kar pomeni, da so bendi najbolj inovativni čisto na začetku), no Radioheadov se drži “prekletstvo preostanka kariere“. Nič ni več prišlo blizu svežini prvenca, kaj šele, da bi ga ojačalo.

Nadaljujte z branjem

Slabe novice na pohodu

Huh, slabe novice se kopičijo:

1. Pripravimo se na permanentno epidemijo (Bloomberg)

2. Stagflacija (recesija + inflacija) pred nami! (Nouriel Roubini)

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: