Priznati zmote: Lahko nova dejstva spremenijo naša prepričanja?

DAMIJAN blog

Prejšnji teden je Adam Ozimek, ekonomist na Moody’s Analitics, napisal blog »Ali lahko ekonomija spremeni vaše mnenje?«, ki je v ekonomski blogosferi naletel na velik odziv. Ozimek pravi, da obstaja splošno prepričanje, da so ekonomisti in tisti, ki berejo ekonomske tekste, »zaklenjeni« v ideološko motivirana prepričanja. So bodisi liberalci bodisi konzervativci in pač poberejo katerokoli empirično dejstvo, da podkrepijo svoja siceršnja prepričanja. Ozimek se s tem ne strinja in pravi, da solidne ekonomske raziskave lahko spremenijo mnogo mnenj. Lahko res? *

View original post 1,634 more words

Poroka med psihologijo in modeli z multiplimi ravnotežji za boljšo ponazoritev realnega sveta

Roger Farmer že desetletja dela na modelih, ki naj bi bolje ponazarjali realni ekonomski svet. Za razliko od nobelovca Roberta Lucasa, ki je sforsiral mikrofundiran model z racionalnimi pričakovanji posameznikov, ki zaradi tega ne dopušča notranjih kriz in kjer se gospodarstvo po od zunaj povzročenem šoku vedno hitro vrne nazaj v splošno in edino možno) ravnotežje, pa Farmer (podobno kot Keynes) trdi, da je možno veliko ravnotežij v gospodarstvu, od katerih so nekatera bolj in druga manj slaba. Drugače rečeno, za razliko od Lucasa, kjer se gospodarstvo vedno povrne nazaj v splošno ravnotežje s polno zaposlenostjo, se lahko v Farmerjevih modelih gospodarstvo ustali ob različnih stopnjah brezposelnosti. Katero od možnih številnih ravnotežij se bo v določeni situaciji uveljavilo, pa je odvisno od psihologije – odvisno je od prevladujočih prepričanj v tistem trenutku. Če so posamezniki bolj negativno razpoloženi, se bo uveljavilo ravnotežje z visoko stopnjo brezposelnosti in to “slabo ravnotežje” lahko traja dolgo časa.

Tako kot v realnem svetu. Denimo v Sloveniji po letu 2008, kjer je zaradi persistentne negotovosti in negativnih sentimentov med potrošniki in menedžerji ter napačne makroekonomske politike vlade slabo ravnotežje trajalo kar 5 let in kjer je tudi 9 let kasneje brezposelnost še vedno za polovico višja kot pred začetkom krize.

Nadaljujte z branjem

Posledice vudu ekonomike: Večina ameriške rasti po 1980 šla v žepe premožnih

Spodnjo sliko, ki kaže izvor dramatično povečane ameriške neenakosti, sem v nekoliko različnih inkarnacijah sicer že predstavljal tukaj. Novost je, da v eni sliki pokaže dve različni časovni distribuciji rasti dohodkov po dohodkovnih precentilih v ZDA. In sicer siva krivulja kaže, da so do leta 1980, natančneje v 34 letih po drugi svetovni vojni (1946-1980), dohodki bistveno hitreje naraščali tistim z nizkimi in najnižjimi dohodki. V 34 letih po letu 1980 (1980-2014) se je zgodba obrnila – rdeča krivulja kaže, da so dohodki najhitreje naraščali tistim z višjimi dohodki, daleč najhiteje pa zgornji stotinki najbogatejših v 99.99 percentilu. Drugače rečeno, v zlatem obdobju, v treh in pol desetletjih po 2. svetovni vojni, so revnejši hitreje povečevali svojo blaginjo in po dohodkih dohitevali bogate, po letu 1980 pa ravno nasprotno, njihova blaginja se je komaj povečevala in začela drastično zaostajati za premožnejšimi.

US income growth 1980 vs 2014

Nadaljujte z branjem

Komu koristi finančna deregulacija? Finančnikom, itak

Slika dneva, ki kaže tesno korelacijo med indeksom finančne deregulacije in relativno plačo v finančnem sektorju (glede na celotno gospodarstvo). Bolj prijazno rečeno – kaže na to, da finančna deregulacija prvenstveno koristi samim finančnikom. Manj ko jih država regulira glede njihovega početja, bolj finančni sektor cveti in večje dohodke si lahko finančniki izplačujejo.

Nadaljujte z branjem

Kako so se spervertirale ameriške sanje

Nobelovec Robert Schiller je odlično komentiral spervertirano verzijo ameriških sanj, kot jo je definiral Donald Trump. Trump je ameriške sanje zvulgariziral na materialne dobrine, medtem ko so v prvi polovici dvajsetega stoletja te sanje simbolizirale ključne vrednote (predvsem svobodo, večjo enakost možnosti in medsebojno spoštovanje) kot pogoj za uspeh.

Consider that the phrase, the American Dream, has changed radically through the years.

Mr. Trump and Ben Carson, the secretary of housing and urban development, have suggested it involves owning a beautiful home and a roaring business, but it wasn’t always so. Instead, in the 1930s, it meant freedom, mutual respect and equality of opportunity. It had more to do with morality than material success.

Nadaljujte z branjem