Iniciativa iPromise Jamesa LeBrona (saj ni treba, da povem, kdo to je, mar ne?), ki naj bi 245 otrokom iz njegovega rojstnega kraja Akron v Ohiu, ki živijo onstran roba revščine, omogočila zastonj dostop do šole, je z neprimernim, pravzaprav rasističnim tviteraškim odzivom predsednika ZDA Donalda Trumpa poskrbela za pravcato malo javno vstajo onstran luže.  Ob medijih in športnikih se je na LeBronovo stran postavila tudi Trumpova žena Melanija. Celo Melanija (kar sicer, resnici na ljubo, po njenem obisku centra za od staršev ločene otroke migrantov v dotični “protestni” jakni in po protestu glede gledanja CNN postaja trend).

Je pa treba biti pošten. Tudi Trump je imel nekoč svojo izobraževalno iniciativo – Trump University. Vendar s pomembno razliko, in sicer da je šlo za profitno inštitucijo z visokimi šolninami, da ni bila akreditirana in da se je izkazala kot velika prevara za lahkoverne študente, zaradi česar je Trump prevaranim študentom moral plačati odškodnino v višini 25 mio dolarjev. Razlike v izobraževalni iniciativi med LeBronom in Trumpom v nekaj bulletpointih:

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Zgodovinski podatki so načeloma bolj predmet proučevanja zgodovinarjev, a za pravilnejše razumevanje današnjega sveta ter tudi za oceno bodočih gibanj, poznavanje preteklosti nikoli ni odveč. Še več, če bi bili danes pripravljeni oceniti in priznati tudi (lastne) napačne odločitve v preteklosti, bi se nedvomno lažje spopadali s tekočimi izzivi. A na žalost zelo redko zasledimo, da bi ljudje na najodgovornejših položajih v preteklosti priznali, katere so bile njihove slabe odločitve (poleg pozitivnih) in s tem prispevali k razumevanju dogajanj. Vsi seveda vidijo vse stranpoti drugih, najsibo sodelavcev ali nasprotnikov, le lastnih praviloma ne.

To velja tudi za dogajanja zadnjih petnajst let v naši ekonomiji, ko se je kreditni “boom” v letih 2003 – 2008, kasneje odrazil v velikih bančnih izgubah, zaradi neustreznega reševanja pa potem v še večji gospodarski krizi. Podatke seveda vsi poznamo, posebno obseg bančne luknje, a vseeno ni odveč ponovno predstaviti nekaj ključnih podatkov takratnih gibanj. Pogosto namreč zasledimo razlage, ki temeljijo na vsem drugem, le na konkretnih podatkih ne. Pogledali bomo torej rast (in upad) nekaterih ekonomskih kategorij Slovenije od leta 2002 naprej. Do takrat so bili vsi ekonomski kazalci in trendi dokaj uravnoteženi, nato pa je pričelo prihajati do odstopanj.

Nadaljujte z branjem→

Vladne koalicije z velikim številom partnerjev ponavadi niso niti stabilne niti učinkovite. Manjšinske vladne koalicije pa, kot vam že wikipedija pove, sploh niso niti stabilne niti učinkovite. Kombinacija obeh – manjšinske vladne koalicije z velikim številom partnerjev in s še vedno ne dovoljšnjim številom glasov v parlamentu – pa bi torej morala biti že apriori nestabilna in neučinkovita na kvadrat. Šarčevo nastajajočo 5+1 koalicijo torej lahko že odpišemo, še preden je bila potrjena v parlamentu. Ali pač ne?

Zadeva je za nianso bolj kompleksna. Pomembna sta dva momenta. Prvi moment je, da manjšinske vlade niso nobena redkost v demokratičnih državah. Spodnja slika (vzeta iz wikipedije) kaže, da je med demokratičnimi državami trenutno najmanj 19 držav, kjer vlada manjšinska koalicija. Manjšinske vlade v Evropi v tem trenutku najdete v Hrvaški, Cipru, Češki, Danski, Irski, Kosovu, Litvi, Norveški, Portugalski, Slovaški, Španiji, Švedski in V. Britaniji. Švedska ima denimo bogato tradicijo manjšinskih vlad, saj je bila velika večina vlad po 2. svetovni vojni manjšinskih, tudi danes je. Danska ima po letu 1982 skorajda neprestano manjšinske vlade. Kanada je imela v svoji zgodovini 12 manjšinskih vlad, Irska pa 14. Morebitna manjšinska vlada v Sloveniji, prva po osamosvojitvi, torej ne bo nobena tragedija in tudi v slabi družbi zaradi tega ne bomo.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Pred enim letom sem v članku z zgornjim naslovom, ki je bil objavljen v Delu dne 9.8, še prej pa na tem blogu, pisal o tem, kako se nam bo ekonomska situacija v kratkem zelo spremenila. Iz obdobja prezadolženosti naj bi prešli v obdobje z viški denarja, kar bi od nas zahtevalo drugačen pogled na naš razvoj in tekoče upravljanje države.

Poglejmo na kratko, kje smo sedaj:

• BDP raste že drugo leto zapored po stopnji 5%, obeti za naslednje dve leti so še naprej dobri (UMAR predvideva rast 3,8 in 3,2% v naslednjih dveh letih), tudi zaposlenost raste po podobni stopnji, 4,5% v prvem kvartalu letos, produktivnost dela naj bi letos porasla za 2,7%,
• plačilno bilančni presežek v letu 2017 je dosegel 3,1 mrd eur oz. 7,3 % BDP, kar obenem pomeni, da toliko letno privarčujemo. Podobno to uspeva Nemčiji, s katero imamo celo presežek v menjavi,
• celotni dolg države (privatni in državni) znaša 8,4 mrd eur, od tega je neto dolžnik le sektor država, vsi ostali sektorji so neto upniki tujine. To pomeni, da bomo ob sedanji stopnji varčevanja v treh letih postali neto kreditorji tujine,
• državni proračun ustvarja presežek, upoštevaje B bilanco proračuna lani za 227 mio eur, letos ga bo predvidoma za 450 mio eur, ima tudi dovolj likvidnostne rezerve, da z njo poplačamo vse kreditne obveznosti, ki zapadejo v naslednjih dveh letih.

Nadaljujte z branjem→

Preprosto zato, ker je bil premalo ambiciozno zastavljen. Ni zagotavljal pokritja niti minimalnih življenjskih stroškov. Leonid Bershidsky v BloombegOpinion pravi, da bi moral biti eksperiment z UTD bistveno bolj revolucionarno zastavljen, da bi učinkovito odgovoril na pojav prekarnosti in avtomatizacije. Zagotavljati mora minimalne življenjske stroške in (moj dodatek) biti financiran iz davkov na dejavnosti, ki povzročajo prekarnost in ki pridobivajo z avtomatizacijo.

KELA, the Finnish social security agency, has failed to secure the funding it needs to extend its universal basic income experiment beyond this year. Although it’s sad that this grand leftist idea is suffering another setback, Finland’s trial effort deserved its fate.

Before the experiment was approved by the government in 2016, KELA officials talked of paying 800 euros ($974) a month in unconditional income to a test group of working-age citizens. But by the time the program began early last year, the amount was whittled down to 560 euros: If extended to the whole country, the cost of the earlier proposal would have exceeded the Finnish government’s entire revenue. A similarly impractical approach led to the failure of a 2016 Swiss referendum on offering a payout of 2,500 Swiss francs ($2,540).

Nadaljujte z branjem→

• Transaction Costs and Tethers: Why I’m a Crypto Skeptic – Paul Krugman
• The missing profits of nations – Tørsløv, Wier & Zucman
• Should Eurozone central bankers keep quiet about fiscal policy? – Simon Wren-Lewis
• Why Every Good Economist Should Be Feminist – ProMarket
• The Hidden Danger for Trump in the Economy’s Growth Spurt – John Cassidy
• How China beat the Global Financial Crisis – Simon Wren-Lewis
• How to Even Out the Pains and Gains from International Trade – ProMarket
• Misperceptions about immigration and support for redistribution – VoxEU
• The Marxist Bank of England – Chris Dillow

Vrhunsko!