Več o tem sicer jutri v Dnevniku. Zaenkrat pa le argumenti Gite Gopinath, glavne ekonomistke IMF, sicer pa profesorice na Harvardu, ki učinkovito pobije strahove nekaterih ekonomistov, da naj bi Bidenov stimulus program povzročil inflacijsko pregrevanje ameriškega gospodarstva. Gopinath pravi, da je v času negotovosti in padca gospodarske aktivnosti ter deflacije fiskalni stimulus nujno potreben, da zagotovi okrevanje gospodarstva in da je že zaradi tega strah pred inflacijo odveč. Toda tudi če bi prišlo do inflacijskih pritiskov, so danes časi drugačni kot v 1970-letih, saj proti inflaciji delujejo strukturni dejavniki. Globalizacija tišči cene menjalnih dobrin navzdol, avtomatizacija dela preprečuje, da bi prišlo do pretirane rasti stroškov dela, ki bi se nato prenesli v cene. Inflacijska pričakovanja so danes izjemno nizka, kljub temu, da so se dolgovi razvitih držav močno povečali. Najboljši primer je Japonska, kjer inflacije ne znajo ustvariti že tri desetletja, čeprav se je javni dolg povečal za 200% BDP. In na koncu, če bi do inflacijskih pritiskov res prišlo, imajo (politično neodvisne) centralne banke na voljo ves instrumentarij, da te pritiske izničijo.

After ending last year with unexpectedly strong vaccine success and hope that the pandemic and economic distress it caused would recede, we woke up to the reality of new virus variants and the unpredictable, winding road that it can lead the world down.

Something similar has happened with the discourse on inflation. At the end of last year, after a historic collapse of the global economy estimated at -3.5 percent, inflation was below target in 84 percent of countries. This was expected to allow for continued low interest rates and government spending to support growth, especially in advanced economies. The U.S. plan for an additional $1.9 trillion of fiscal spending has challenged this view, with even traditionally dovish economists raising concerns about an overheated economy that could push inflation well above the comfort zone of central bankers.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

23 F – dnevi in leta potem – lekcije za vsakogar, ki misli politiko in obvezno branje za vse, ki se z njo ukvarjajo

V prejšnjem delu sem na kratko opisala, kako je potekal poskus fašističnega državnega udara v Španiji pred 40 leti. Dajmo ponoviti: Španija ima v kilometrini demokracije kakih 13 let prednosti pred Slovenijo, torej ni tu presežne demokratične tradicije. Vendar so nekaj stvari uspeli narediti tako, da bi se na njihovih izkušnjah lahko česa naučili. Prav tako na njihovih zdrsih in neuspehih.

Ta del pa je namenjen orisu posledic v upanju, da bodo bralci v njih prepoznali izhodišča za nadaljnji razmislek, ki pa mora iti vseeno dlje od Španije in Slovenije. Če bo bralec morda na trenutke presenečen nad mojimi izreki, toliko bolje. Tekst je namenjen temu, da se zadeve precej premislijo.

Nadaljujte z branjem→

Mitja Vilar*

Lani sem opozoril na neprofesionalnost, neodgovornost in nesposobnost postavljanja pravilne diagnoze širjenja Covid-19. Na ministrstvu za zdravje (MZ). Te stvari so sicer na MDDSZ in MZ pri drugih problemih zadnjih 30 let povsem običajno obnašanje. Opozorjen je bil tudi NIJZ, Milan Krek, dr. medicine, je čez mesece odpisal, da nima nič proti. Zanimivo. Od Vas, ki vodite državo bi pričakoval vsaj to, da se potrudite razumeti bistvo problema. Lani sem opozarjal na globalno neustrezno obravnavo, v naslednji e-pošti dobite še redek primer slovenskega strokovnjaka, ki točno definira napake WHO.

Tedaj, ko ste prvič odstopili pošto z mojim opozorilom ignorance MZ, bi si morali vzeti čas in razumeti, da bi lahko Slovenija po zelo kratkem testiranju treh tednov svetu dala jasne rezultate posledic preprečitve ostajanja izdihanega zraka okuženih oseb v zaprtih prostorih. Ampak ne. Še vedno tišina. Še vedno niti delček tega, da to, na kar opozarjam, preverite in vidite, če drži.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

F- 23 ali 40 let od poskusa fašističnega državnega udara v Španiji (pred TV kamerami)

Na našem radarju je premalo zaznavno, da te dni mineva 40 let (23.3.1981) od zadnjega fašističnega poskusa državnega udara. Zgodilo se je v Španiji. Poznavanje lekcij tega poskusa, ki ga Španci označujejo z »el 23 F«, je treba redno utrjevati, ker v nasprotnem primeru se nam zna zgoditi, da bomo v živo doživeli svojo 23 F verzijo. V prvem delu se ukvarjam s takratnimi dogodki in morda se bo na trenutke bralo kot kot sinopsis za film (na to temo so jih že nekaj posneli), ampak resničnost je vedno bolj filmska od filma in tudi to pot je bilo tako. Vsekakor pa se bo bralcu utrnila marsikatera paralela…

Najprej zgodovinski kontekst. Novembra 1975 je umrl Francisco Franco, ki je svojo verzijo fašizma intenzivno uvajal od državljanske vojne (1936 – 1939) naprej. S tem fašizmom se mednarodna skupnost po koncu druge svetovne vojne nikoli ni posebej intenzivno ukvarjala, počakali so, da se je stvar iztekla, v zadnjih letih Francovega življenja je mednarodna skupnost s tiho diplomacijo dosegla, da je bil Juan Carlos iz izgnane kraljeve družine določen kot bodoči kralj po tem, ko Franco umre. In so tako čakali na Francovo smrt, vmes pa je bila Španija ekonomsko vedno bolj izčrpana in od mednarodne skupnosti predvsem ignorirana država.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Prejšnji teden je zajela Teksas obsežna zimska vremenska motnja, ki je preko osrednjih držav ZDA pripeljala daleč na jug velike količine hladnega zraka. Na skoraj tropskem geografskem področju, kjer so običajno zime mile, se je temperatura spustila do -19 stopinj celzija (take temperature so značilne za Aljasko v tem času). To je povzročilo velik porast porabe energije, urna poraba elektrike je porasla iz običajnih 40 GW na preko 70 GW, uvoz energije je bil minimalen, ker je Texas energetsko neodvisen in ima omejene možnosti prenosa energije iz sosednjih držav.

Slika 1: Urne potrebe po električni energiji v Teksasu skupaj z uvozom v času od 7.2. do 18.2.2021

Vir: EIA, US Energy Information Administration, februar 2021

Nadaljujte z branjem→

Eno izmed prvih vprašanj, ki sem jih oktobra lani zastavil naši svetovalni skupini glede Covid, se je nanašalo na možnost okužbe prek dotikanja predmetov. Na podlagi prebiranja izsledkov znanstvenih člankov je bilo namreč precej jasno, da za možnost okužbe s Covid prek dotikanja predmetov ni nobene podpore v znanosti. Torej je nesmiselno dezinficirati celotne prostore, dezinficirati ograje na stopniščih stanovanjskih blokov itd. Pač pa je znanost kazala na to, da se virus prenaša predvsem po zraku, in sicer kapljično ter v obliki aerosolov (nekaj tisočkrat manjših delčkov, ki dlje časa obledbdijo v zraku zaprtih prostorov). Kar seveda bistveno spremeni priporočila glede zaščitnih ukrepov. O tem več v nadaljevanju.

No, zdaj sta tako revija Science kot Nature objavili, da so leto dni po pandemiji dokazi zdaj jasni in da se koronavirus Covid-19 prenaša pretežno po zraku (prek ljudi, ki govorijo in izdihujejo velike kapljice in majhne delce, imenovane aerosoli). Kolega Dušan Keber je eden prvih, če ne celo edini zdravnik, ki je pri nas zapopadel te izsledke znanstvenih študij in začel o tem javno pisati ter pozivati k spremembi zaščitnih ukrepov. V zadnji Sobotni prilogi piše, kako sta WHO in ameriški CDC večino prejšnjega leta ignorirali ta znanstveno ugotovljena dejstva in nista spremenili priporočil glede zaščitnih ukrepov. Še več, WHO govori o tem, da je teorijo aerogenega prenašanja šele treba raziskati, medtem ko za svoje stališče glede kapljičnega prenašanja okužbe nima nobenih znanstvenih potrditev. Keber:

Nadaljujte z branjem→

Najbrž zato, ker sva sokrajana in “dihava isti zrak”, imava z Bogomirjem Kovačem podobne poglede na alternative po neuspešni konstruktivni nezaupnici. No, s to razliko, da poznavajoč notranji ustroj leve sredine jaz dajem manjšo utež možnosti združevanja strank in predvolilne levosredinske koalicije. Ampak prav v nepopolnem strinjanju je čar diskusije in iskanja delujočih rešitev.

Janša po novem vlada mimo strank in trguje s poslanci brez posebnih fiskalnih omejitev. Politična kriza se bo v Sloveniji zato zgolj poglabljala. Doživeli smo nemoč socialne in liberalne levice, pa tudi surovost desnega populizma. Neoliberalizem se tudi pri nas spreminja v grozeči politični inženiring. Semaforji avtokratske države že delujejo. Nacionalizem prve republike se spreminja v novi fašizem druge. […] Torej nimamo več prave parlamentarne demokracije, temveč klubsko oligarhijo. Klubske interesne račune je lažje poravnati, ker ni politične odgovornosti in posebnih fiskalnih omejitev. . […] »Čisti« računi, dobri »prijatelji«.

…

Zato ima Janša za zdaj prosto pot za uresničitev svoje konservativne revolucije v treh delih. Najprej v obliki velikega resetiranja obstoječih institucij, sledita koncentracija lastniških (demografski sklad) in centralizacija regulacijskih (agencije) funkcij, oboje pa zaokrožuje obvezno podrejanje medijev (STA, RTV …). Politično življenje v tej deželi ni več potica.

Nadaljujte z branjem→

Zaradi preprečevanja širjenja okužbe s Covid virusom je v obeh valovih epidemije slovenska vlada zaprla ali močno omejila delovanje storitvenih dejavnosti, kjer prihaja do stika s strankami. Vendar je, kot kaže spodnja slika, bila pri tem dejavnost gostinstva (ki zajema ob gostinstvu tudi hotelirstvo oziroma turizem nasploh) nadproporcionalno daleč najbolj prizadeta storitvena panoga. Medtem ko je v prvem valu v aprilu obseg prodaje vseh poslovnih storitev skupaj, pa tudi trgovine in prometa, upadel za nekaj manj kot 30%, pa je obseg prodaje v dejavnosti gostinstva upadel kar za 85% glede na isti mesec v 2019. Med poletjem si je dejavnost gostinstva zaradi ponovnega odprtja spet opomogla (kljub temu je bil upad glede na 2019 višji od 5%), nakar ga je ponovno dotolklo zapiranje dejavnosti od oktobra naprej v času drugega vala. Dejavnost gostinstva je bila spet nadproporcionalno prizadeta, saj je bil oktobra obseg prodaje manjši za 38%, novembra pa kar za 70% glede na isti mesec v 2019. Za primerjavo, v istih mesecih je bil obseg prodaje v trgovini le za 11% oziroma 15% nižji kot v 2019, v dejavnosti prometa pa le za 6% oziroma 2%. 

Nadaljujte z branjem→