Gospodarsko okrevanje se je povsem zaustavilo – V-recesija je bila iluzija

Če je kdo pričakoval hiter odboj gospodarske aktivnosti po ponovnem odprtju gospodarstva v začetku maja, torej V-krivuljo recesije, se je krepko uštel. Če je v drugi polovici maja kazalo na zvezno okrevanje, pa sta zadnji teden maja in drugi teden junija z odbojema navzdol pokazala, da je bila V-oblika recesija mokre sanje nekaterih in da bo okrevanje zelo počasno. Poraba EE se je v sredini junija vrnila nazaj na raven, ki je okrog 14% nižja kot lani v istem tednu. Industrija deluje s kapacitetami, ki so zasedene za eno sedmino manj kot lani v istem času.

Če ne bo prišlo do masivnega in med državami usklajenega spodbujanja agregatnega povpraševanja, o čemer govorim že od začetka te krize, se bo ta recesija ustalila in se spremenila v trdovratno recesijo z dolgim dnom. To pa pomeni, da bodo podjetja začela masovneje  odpuščati zaposlene, ki jih imajo na čakanju ali na skrajšanem delovnem času. Čas za masovno spodbujanje povpraševanja je zdaj! Začeti je treba tudi z uvedbo začasnega univerzalnega temeljnega dohodka.

EE-poraba_21062020

#VFO in NextGeneration- Ko se ne sme izgubljati časa 2. del

Jasmina Držanič

V prvem delu sem povzela, koliko sredstev je Komisija Evropske unije pripravila za ojačitev svojih članic po Covid-19. V upanju, da bi  tema zaintrigirala več ljudi, navajam nekaj »teaserjev«.

  1. Next Generation EU je ukrep, ki bo tri leta financiral programe in projekte, če pa bo kakšna stvar imela daljšo ročnost, potem je potrebno te programe nujno kombinirati z drugimi nepovratnimi viri, ki bodo trajali dlje časa. Če ne bo že v štartu opredeljenih tudi drugih virov, ki bodo trajali dlje časa, potem se bo NextGeneraton EU bolj slabo uporabil. Ne zaradi tega, ker bi bila kakšna formalna prepoved, temveč zaradi same narave programov in projektov. Da bo bolj razumljivo, ponazarjam s primeroma. V Sloveniji je jasno, da je potrebno vzpostaviti infrastrukturni sklad za dolgoročno financiranje gradnje infrastrukturo. Dolgoročno pomeni vsaj 15 let. Torej, če se del nameni iz vira Next Generation EU, moramo hkrati opredeliti tudi finančne vire, ki bodo obstajali tudi po tem, ko bo vir Next Generation EU usahnil. Podobno je s programom, ki je bil pred Covid 19 tarča kritik – Nacionalni energetsko podnebni načrt. Morda se je malo pozabilo, ampak nove energetske objekte bo ta država potrebovala in tudi to bo treba financirati. V enem delu lahko z Next Generation EU, ampak dolgoročno bo potrebno vzpostaviti še druge vire. Torej, morajo se narediti sheme sistemskega dolgoročnega financiranja. Nadaljujte z branjem

Zakaj so slovenska podjetja nehala investirati?

Marca letos se je evropska komisija nenadoma splašila. Začela je iskati svetovalce za študijo, ki bi pojasnila razloge za dramatičen upad naložb poslovnega sektorja v Sloveniji. V obdobju pred finančno krizo in pred tistim predkriznim investicijskim bumom, v letih 2000 do 2005, so skupne investicije slovenskega poslovnega sektorja znašale od 16 do 17 odstotkov BDP, nato pa so po finančni krizi, v obdobju 2010–2018, dramatično upadle na raven okoli 10 do dobrih 11 odstotkov BDP. Kljub izjemno visoki gospodarski rasti v zadnjih treh letih se investicije niso pobrale. Kaj se torej dogaja, da so slovenska podjetja nehala investirati?

Invest-1

Zadeva je res skrb zbujajoča, ko si pogledate podatke od blizu. Škoda, da vam ne morem pokazati slike, ki najbolj plastično pokaže to dramo. V prvi polovici prejšnjega desetletja (pred investicijskim bumom v letih 2005–2008) so bila slovenska podjetja relativno glede na BDP med investicijsko najbolj aktivnimi v EU. Skupaj so v povprečju investirala za 4 do 5 odstotnih točk BDP več od povprečja držav EU-27 in za 2 odstotni točki BDP več od štirih naših največjih konkurentov v srednji Evropi (Madžarska, Češka, Slovaška in Poljska).

Nadaljujte z branjem

Trade wars and class wars: part one – the global savings glut?

Michael Roberts Blog

This review of a new book is in two parts as there is much to say. Here is the first part.

Trade wars are class wars‘ is the title of a new book by Matthew Klein and Michael Pettis. Matthew C. Klein is the Economics Commentator at Barron’s. He has previously written for the Financial Times, Bloomberg View, and the Economist.  Michael Pettis is professor of finance at Peking University’s Guanghua School of Management and a senior fellow at the Carnegie Endowment for International Peace.

The book has a provocative title and but it’s apposite, given the growing global rivalry between the US and the China with the implementation of trade tariff and technology war, as the US tried to curb and reverse the rising share of trade and hi-tech production that China has been achieving and using to widen its influence globally; at the expense of an…

View original post 1,787 more words

Kakšna bo cena za pandemsko monetarno financiranje proračunskih deficitov?

Eksogeni šok korona pandemije, ki utegne letos odnesti med 6 in 10% BDP posameznih držav, je zahteval bliskovito in izdatno protikoronsko pomoč držav. Ta pomoč seveda zahteva veliko povečanje proračunskih deficitov v velikosti približno eno-in-pol do dvokratne vrednosti izpada BDP (ker bodo tudi po okrevanju fiskalni prilivi nekaj časa nižji). Problem teh povečanih deficitov pa je, da močno povečajo javni dolg držav, zaradi česar lahko mnoge članice EU zaidejo v težave s financiranjem tega dolga. Zaradi tega je na pomoč priskočila Evropska centralna banka (ECB), ki je marca dala na voljo program odkupovanja državnih obveznic (PEPP) za pomoč v boju proti pandemiji v višini 750 mlr evrov in ga nato junija povečala še za 600 mlr evrov. S tem ECB pomaga zadrževati obrestne mere članic EU na nizki ravni in tako preprečiti, da bi prišlo do likvidnostnih ali celo solventnostnih težav posameznih članic EU, kot se je to zgodilo po letu 2010. Dokler ni intervenirala ECB pod vodstvom Maria Draghija in začela odkupovati državnih obveznic.

V tej točki pa se začne bitka za interpretacijo. In sicer: prvič, je ta pomoč ECB dejansko zastonjsko kosilo ali pa bo to kosilo potrebno plačati z visoko inflacijo (ali celo hiperinflacijo)? In drugič, ali lahko ECB monetarno financira te povečane javne dolgove in jih državam ne bo treba nikoli vrniti?

Nadaljujte z branjem

Misterij manjkajočih investicij podjetij

Tole je dodatek k lažjemu razumevanju današnje kolumne v Dnevniku.

V obdobju pred finančno krizo in pred tistim predkriznim investicijskim bumom, v letih 2000 do 2005, so skupne investicije slovenskega poslovnega sektorja znašale med 16 in 17% BDP, nato pa so po finančni krizi, v obdobju 2010-2018, dramatično upadle na raven med 10 in dobrih 11% BDP. Kljub izjemno visoki gospodarski rasti v zadnjih treh letih se investicije niso pobrale.

Invest-1

 

Nadaljujte z branjem

#VFO in NextGeneration-  Ko se ne sme izgubljati časa 1. del

Jasmina Držanič

Živimo v intenzivnih časih. Na eni strani imamo toliko političnih dogodkov, da jih komaj uspemo absorbirati. Po drugi strani imamo skozi porabo elektrike signal, da se gospodarstvo ne vrača na obsege pred Covid-19.  Zato je v ozadju ostala tema, ki bi morala biti nosilna za celo državo, pa žal še ni. V informacijah se sramežljivo pojavlja ključnik #VFO in tole pisanje je namenjeno razlagi, kaj ta ključnik pomeni. VFO je kratica za večletni finančni okvir Evropske unije (klasični proračun). Vendar je tega sedaj nujno brati še z dvema ukrepoma, ki sta posledica Covid-19.

Komisija EU je 27. maja 2020 objavila, da bo za ponovni zagon ekonomije dodala nov finančni instrument, ki sliši na ime Next Generation EU.  V tem sklopu je za Slovenijo namenjenih 5 milijard EUR, približno polovica skozi nepovratni del in polovica skozi povratni. Ampak to še ni vse.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: