Lani je bilo gospodarstvo uspešno kljub krizi

Bine Kordež

Pred dnevi je AJPES objavil prve informacije o poslovanju gospodarskih družb (podjetij) v preteklem, covidnem letu. Ker gre vsekakor za zanimive podatke, v nadaljevanju nekaj dodatnih komentarjev poleg uradne objave in povzetkov, ki smo jih brali v medijih.

Glede na sprotne podatke o gibanju proizvodnje in izvoza je bilo seveda pričakovati, da bodo prihodki nekaj odstotkov nižji kot v letu 2019 in dejansko je bila prodaja lani za okoli 7 % pod prodajo iz leta poprej. Pri tem je bil upad podoben na domačem trgu kot tudi v izvozu. Seveda pa so bile precejšnje razlike po dejavnostih. Največji je bil upad v gostinstvu in nekaterih ostalih storitvenih dejavnostih (kultura), ki so realizirale okoli 30 % manj prihodkov, nekaj dejavnosti pa se je celo okrepilo (privatno zdravstvo, gradbeništvo, informatika).

Vemo pa tudi, da je država podjetjem v kar pomembni meri pokrila del stroškov zaposlenih. Točnega obsega finančne pomoči AJPES še ni objavil, a ocenjujemo, da so podjetja v svoje bilance vključile kako milijardo evrov dodatnih prihodkov iz tega naslova. Ta dodatni dohodek je seveda pomembno izboljšal rezultate podjetij, a na drugi strani tudi preprečil odpuščanje zaposlenih. Podjetja so torej z državno pomočjo nekoliko nadomestila izpad tekočih prihodkov in pokrila stroške zaposlenih, ki bi sicer izgubili delo ali pa predstavljali breme podjetij.

Nadaljujte z branjem

Petek 28. maj 2021 – Čas za nov politični preporod

V petek 28. maja bo minilo skoraj 33 let, odkar smo se v Ljubljani na Kongresnem trgu množično odzvali na aretacijo četverice JBTZ, na čelu z Janezom Janšo. Bil sem študent in iz Radgone sem se tistega 21. junija 1988 pripeljal zgolj za ta protest v podporo četverici. Bili smo ogorčeni, bili smo jezni, bili smo odločni in bili smo polni upanja v lepšo politično in gospodarsko prihodnost. Afera JBTZ nas je spravila na ulice, angažirala nas je kot množice, ne več samo kot kritičnih posameznikov. Afera JBTZ je bila znanitelj političnega preporoda in rojstva nove države.

Svojevrstna perverzija je, da je 33 let kasneje tedanji junak in glavni protagonist iz četverice (sicer obsojenec za korupcijo) najbolj nepriljubljeni predsednik vlade v zgodovini Slovenije. Njegov branitelj, ustanovitelj Odbora za varstvo pravic Janeza Janše (kasneje Odbora za varstvo človekovih pravic) Igor Bavčar pa je obsojenec za gospodarski kriminal.

V petek 28.5.2021, 33 let kasneje, je čas, da nekdanjemu junaku in sedanjemu tiranu povemo, da spada na smetišče zgodovine. Čas je, da se ponovno angažiramo kot množice ljudi, ki si želijo političnih sprememb.

Meni ob tem dogodku pade na misel pesem Crime & The City Solution – The Adversary (sicer iz legendarnega filma Wima Wendersa “Until the end of the world”).

Čas je za nov politični preporod. Bodimo tam!

China: demographic crisis?

Michael Roberts Blog

Much has been made recently of the slowdown in population growth in China. China’s population grew at its slowest rate in decades in the ten years to 2020, according to the latest census data, which also showed that births declined sharply last year. The nation’s once-in-a-decade census, which was completed in December, showed its population increased to 1.41bn in 2020 compared with 1.4bn a year earlier. The population grew just 5.4% from 1.34bn in 2010 — the lowest rate of increase between censuses since the People’s Republic of China began collecting data in 1953. Those over-65s now make up 13.5% of the population, compared with 8.9% in 2010 when the last census was completed.

This has led many China observers and Western economists to argue that China’s phenomenal growth rate that has taken over 850m Chinese out of poverty (as officially defined) is now over. The argument is that living…

View original post 949 more words

Se je inflacija končno vrnila?

Inflacija v ZDA je aprila pospešila na 4.2% na letni ravni, kar je predvsem finančne trge na obeh straneh Atlantika precej splašilo in donosi obveznic so v pričakovanju višje bodoče inflacije spet začeli naraščati. Za finančne analitike ter predvsem centralne bančnike pa se je zastavilo ključno vprašanje: gre za trajnejši dvig inflacijskih pričakovanj ali zgolj za prehoden pojav po pandemijski recesiji?

Pošteno povedano, nihče nima odločnega odgovora na zgornje vprašanje. Sedanji znaki sicer kažejo na tranzitorne cenovne šoke, hkrati pa je izpolnjena večina pogojev, ki bi lahko omogočili trajnejši dvig inflacije.

Nadaljujte z branjem

Oliver Dragojević – Bez Tebe

Nikoli nisem maral Oliverja Dragojevića. In teh dalmatinskih šlagerjev. Bljak.

Ampak zdaj, ko sem star, se zalotim, da mi ta simple melos in minimalistični tekst kar pride pod kožo. Nepovabljen. Tudi ko nisem na barki, ko otroci omagajo in se z ženo vsedeva zunaj v cockpitu, srkava konjak, priževa cigarillo, ali pa tudi ne, in gledava v spokojni večer v zalivu, zvezde. V tišini. Ko nama je vse jasno. Tudi ko sem na kopnem…, mi tako počasi prileze in mi ne gre iz ušes.

Star sem, jebemumast. Ko ti je všeč Dragojević, si res star.

Nadaljujte z branjem

Izzivi v slovenski energetiki: Energetska neodvisnost in samozadostnost

Aleš Ahčan

Moram priznati, da sem z veseljem prebral sestavek direktorja Elesa Aleksandra Mervarja v Sobotni prilogi Dela, saj predstavlja potrebno kritično dolgoročno razmišljanje, ki ga Slovenija nujno potrebuje, da obrne trend nazadovanja v konkurenčnosti in produktivnosti, tudi in predvsem na področju energetike. Energetska neodvisnost kot vsaka neodvisnost predstavlja nujno potrebno samozadostnost ter podstat in s tem konkurenčno prednost države. Sploh, če je cena električne energije, ki izvira iz strukture proizvodnje, konkurenčna in stabilna. Vezano na prej omenjeno samozadostnost upam, da nam je navkljub skupnemu trgu EU sedanja pandemija jasno pokazala, da v časih krize države na vseh področjih najprej poskrbijo zase in zato je prav, da se tudi mi na čim več področjih, vključno z energetiko, zanesemo predvsem in samo nase in poskrbimo zase.

V Mervarjem sestavku je nazorno pokazan srž problematike v energetiki, z vidika pomena same panoge in dodatne osvetlitve določenih zornih kotov pa velja izpostaviti naslednje:

Nadaljujte z branjem

Je odpuščanje zaposlenih, ko izpolnijo en pogoj za upokojitev, pravi način “varčevanja” oziroma “povečevanja produktivnosti”?

Igor Kadunc

Ob predlaganem imenovanju za direktorja Javnega sklada za knjigo (JAK) se je izpostavila tudi njegova starost. Kot generalni direktor RTV sem se ukvarjal s potrebo po zmanjšanju številu zaposlenih, torej tudi starejših. In to ob tem, da sem bil tedaj sam star več kot 67 let. Tako se mi zdi, da o tem nekaj vem in bi rad delil z vami nekaj praktičnih izkušenj. Morda komu, ki bo odločal kako naprej na tem področju prav pridejo. Kot prvo, noben administrativni ukrep brez ustreznih možnih izjem ni dober.

Najboljši dokaz za to je bila obvezna upokojitev odličnega TV voditelja Slavka Bobovnika. Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju je bil leta 2017 zelo jasen. V 9. členu je določal, da preneha pogodba o zaposlitvi vsem, ki imajo izpolnjen pogoj starostne pokojnine, v roku enega leta po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Kdor je izpolnil pogoje za starostno upokojitev (15 let delovne dobe in je bil star 65 let, ali 40 let delovne dobe in dopolnil 60 let, ob upoštevanju znižanja starostne meje po določbah 398 člena ZPIZ 2), mu je delodajalec moral prekiniti delovno razmerje. To določilo Zujfa je prenehalo veljati 31.12. 2017, in Slavko, in mi vsi z njim, je imel smolo, da je izpolnil pogoje za starostno upokojitev ravno na 31.12.2017. Če bi jih izpolnil samo en dan kasneje, 1.1.2018, mu ne bi mogli prekiniti delovnega razmerja. Tako bi bil, če bi tako hotel, še sedaj na RTV Slovenija. Je to prav ali ne? V njegovem primeru zagotovo ne. Tako da ni enostavnega odgovora.

Nadaljujte z branjem

Neenakost med ljudmi – Razlogi in možne spremembe (5. del)

Bine Kordež

O nastajanju presežnega premoženja

Kakorkoli se (skoraj) vsi strinjamo, da vse večja neenakost med ljudmi, družbeno ni sprejemljiva, pa se ti procesi z leti samo poglabljajo. Empirične raziskave kažejo, da je predvsem v liberalnejših državah pretežni del dodatno ustvarjenega bogastva v zadnjih desetletjih pristal v rokah ozkega kroga ljudi, večina prebivalstva pa pri tej rasti ni sodelovala. Podobni trendi so prisotni tudi v Sloveniji, čeprav pa bistveno manj izraziti, saj smo tako po dohodkovni kot premoženjski neenakosti na samem vrhu teh lestvic v svetu (imamo najnižje stopnje neenakosti).

Seveda imamo tudi zagovornike večjih razlik v dohodkih, ker so te razlike pač odraz različnih sposobnosti ljudi ter tudi stimulacija in nagrada za večjo sposobnost, prizadevnost, uspešnost (kar ni sporno). Vseeno pa ob tem zelo težko zasledimo kakšno razmišljanje, ki takšne, posebno enormno visoke razlike, zagovarja. Zakaj se torej v svetu (in doma) srečujemo s situacijo, da ni nikogar, ki bi trdil, da so te velike razlike upravičene in nujne, na drugi pa so iz leta v leto višje? Gre res samo za tako močan “podtalni lobi” kapitala, ki takšno politiko zagovarja in jo tudi vodi in kateremu se uradne politike ne morejo upreti (in z njim po tihem sodelujejo)?

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: