Naj bo cepljenje obvezno?

Slovenska cepilna strategija ne deluje najbolje. V resnici deluje zelo klavrno, kajti Slovenija je po precepljenosti z 51 odstotki polno cepljenih v populaciji nad 18 let daleč pod evropskim povprečjem (68,7 odstotka). Slovenija je glede tega šesta najslabša država v Evropi.

Cepljenje proti covidu-19 ostaja edina prava alternativa za zmanjšanje širjenja okužb in smrti ter pritiska na zdravstveni sistem, saj ima bistveno manjše »družbene stroške« kot denimo zapiranje javnega življenja, vrtcev, šol, univerz in gospodarstva. Kot kažejo študije za najbolj precepljene države, umetno spodbujena imunost proti okužbi sicer upada s časom od drugega odmerka (na okrog 40 do 50 odstotkov po petih mesecih), zaradi česar bodo periodično potrebni osvežitveni odmerki. Vendar pa učinkovitost zaščite proti težjemu poteku bolezni (hospitalizaciji) ostaja zelo visoka – med 85 in 95 odstotki.

Zaradi tega lahko pri nas v zadnjih treh mesecih opažamo, da je med novimi okuženimi več kot 75 odstotkov necepljenih, med hospitaliziranimi pa je necepljenih kar okrog 85 odstotkov. Cepljenje je torej dokaj učinkovito, sicer bi glede na polovično precepljenost moral biti delež necepljenih med okuženimi in hospitaliziranimi le okrog polovice.

Nadaljujte z branjem

Zagotavljanje ustavnega cilja javnega zdravja ima prednost pred svobodo odločitve posameznikov glede cepljenja

Odvetnik in pisec Dino Bauk je pred dvema dnevoma objavil izjemno zanimivo razpravo o tem, zakaj posamezniki v primeru nalezljivih bolezni ne morejo imeti absolutne pravice do svobodne odločitve glede (ne)cepljenja. Njihova odločitev ima namreč širše družbene posledice na javno zdravje, saj s svojo odločitvijo vplivajo na možnost širjenja nalezljivih bolezni, kar lahko povzroči škodo drugim posameznikom ter celotni družbi. Pravico posameznika do svobodne odločitve glede cepljenja je torej v luči epidemije treba tehtati glede na širše družbene posledice te odločitve. Pri tem pa so ustava in zakon o nalezljivih boleznih ter sodna praksa zelo jasni – zagotavljanje javnega zdravja ima prednost.

Spodaj je nekaj najbolj zanimivih pasusov iz Baukove razprave.

Preden se potopimo v drobovje slovenskega pravnega reda, naredimo še en ovinek v nam bolj sorodno državo, kot je Velika Britanija – na Češko. Tam je pred leti državljan Pavel Vavrička s somišljeniki na Evropsko sodišče za človekove pravice (očitno globoko pod vtisom prehoda iz kolektivističnega socialističnega družbenega reda v neoliberalno individualističnega) vložil tožbo zoper svojo državo, ker jim ta nalaga obveznost cepljenja otrok zoper nevarne nalezljive bolezni. Za opustitev te dolžnosti pa jih tudi sankcionira.

Države v odnosu do posameznikov nimajo samo negativnih obveznosti, torej vzdržati se poseganja v njihove svobode in pravice, pač pa imajo do svojih državljanov tudi pozitivne obveznosti, med katerimi je zagotavljanje zdravja zagotovo ena izmed temeljnih.

Evropsko sodišče za človekove pravice jim je letos, na vrhuncu drugega vala pandemije, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi navedene sodbe najdemo tudi zelo pomemben pasus, v katerem evropsko sodišče pojasnjuje, da je bilo obvezno cepljenje na Češkem vzpostavljeno kot odgovor na perečo družbeno potrebo po zadostni precepljenosti prebivalstva, pri kateri se nevarne nalezljive bolezni več ne pojavljajo in ne širijo. Češka oblast je bila po ustavi zavezana doseči takšno precepljenost in s tem zagotoviti državljanom zdravo življenjsko okolje.

Evropsko sodišče je še ugotovilo, da češka država ustrezno visoke precepljenosti prebivalstva ne more zagotoviti drugače kot tako, da je cepljenje določeno kot obvezno in ne zgolj s priporočilom oziroma pozivom k prostovoljnemu cepljenju. V povzetem delu obrazložitve sodbe nas torej Evropsko sodišče opomni, da države v odnosu do posameznikov nimajo samo negativnih obveznosti, torej vzdržati se poseganja v njihove svobode in pravice, pač pa imajo do svojih državljanov tudi pozitivne obveznosti, med katerimi je zagotavljanje zdravja oziroma zdravega življenjskega okolja zagotovo ena izmed temeljnih.

Nadaljujte z branjem

Visoka rast v drugem četrtletju, smo že iz vode?

Po podatkih SURS se je BDP v drugem četrtletju 2021 na letni ravni povečal za 16.3 %. Po desezoniranih podatkih je bil BDP v primerjavi z istim obdobjem 2020 višji za 15.7 %, v primerjavi s prvim četrtletjem 2021 pa za 1.9 %. Podobno rast beležijo tudi druge EU države. Vendar pa preden politiki odprejo šampanjce poglejmo, kaj ta rast pomeni glede na predkrizno leto 2019 in ali smo že prilezli iz koronske luknje.

Za pravilno medčasovno primerjavo je originalne podatke potrebno očistiti vplivov sezone in razlik v koledarju ter seveda sprememb cen. V spodnji sliki primerjam četrtletne BDP po stalnih cenah (iz 2010) ter nato primerjam, za koliko je letošnji četrtletni BDP višji kot v predkriznem letu 2019. Kot je razvidno, je bil že BDP v letošnjem prvem četrtletju (Q1) za 0.3% večji kot v Q1 2019, v drugem četrtletju (Q2) pa je za 273 mio evrov oziroma za 2.5% višji kot v Q2 2019.

BDP_Q2 2021

Nadaljujte z branjem

Za železno zaveso … se ljudje nočejo cepiti

Pankrti so imeli znan komad, katere refren je šel tako: “…za železno zaveso stare babe pulijo rdečo peso” (album Državni ljubimci, 1982). No, 40 let kasneje bi se moderna različica tega refrena glasila “…za železno zaveso se mlada starina noče cepiti“. Če pogledate na zemljevid EU po precepljenosti proti Covid-19 na dan 30.8.2021 (vir: ECDC), boste videli jasno železno zaveso med nekdanjo zahodno in in vzhodno Evropo. Zahodno od nekdanje železne zavese so države temno zelene (nadpovprečna precepljenost), vzhodno od nje pa svetlo zelene (podpovprečna precepljenost).

Europe 1 Dose vaccination 2021-08-30

Nadaljujte z branjem

Družbena omrežja: Od samopoganjujočih se tovarn sovražnega govora do orožja za množične manipulacije

Nova študija (William Brady & Molly Crockett; Yale) je dala zelo preprosto razlago, zakaj so družbena omrežja postala sodobne tovarne sovražnega govora oziroma zakaj se v njih potencirajo moralistični izrazi ogorčenja. Gre preprosto zato, da se uporabniki sproti učijo “jezika”, ki je nagrajen z naraščajočim številom “všečkov” in “delitev“. Raziskovalca sta (z analizo 12,7 milijona tvitov od 7.331 uporabnikov Twitterja) pokazala, da spodbude družbenih medijskih platform, kot je Twitter, res spreminjajo način objave. Uporabniki, ki so prejeli več »všečkov« in »retvitov«, ko so v tvitu izrazili ogorčenje, so v kasnejših objavah bolj verjetno izrazili ogorčenje. Nagrajevanje za izražanje ogorčenja je sčasoma povečalo izražanje ogorčenja uporabnikov.

Uporabniki so nagrajeni z osnovnim dizajnom, zaradi katerih so elektronska družbena omrežja bila razvita, kar družbena omrežja pelje globoko onstran nevtralnih platform. Twitter je tako postal samopoganjujoča se tovarna sovražnega govora.

In kar je ključno: medtem ko lahko tehnološka podjetja z oblikovanjem svojih platform (algoritmov) vplivajo na obnašanje njihovih uporabnikov, pa lahko “naročniki s posebnimi interesi” (marketinška podjetja, politične stranke, vlade itd.) prek tehnoloških rešitev teh platform vplivajo na uspeh ali neuspeh kolektivnih gibanj. Lahko jih inicirajo, lahko jih spodbudijo in lahko prek njih dosežejo željen rezultat (tudi zmago na volitvah). Družbena omrežja so se tako postopoma razvila v orožje za množične manipulacije.

Nadaljujte z branjem

Današnje zadolževanje Slovenije je manj tvegano

Bine Kordež

Pred dnevi smo imeli s kolegi debato o aktualnem povečevanju javnega dolga. Sogovorniki so izrazili zaskrbljenost zaradi novega zadolževanja ter izpostavili rast dolga pred leti, ki se je potem končala z globoko finančno in gospodarsko krizo. Poskušal sem prikazati precejšnje razlike med takratnim in današnjim dolgom in zadolževanjem, a dokaj neuspešno. Če ni drugih argumentov, ostaja vedno priročen izraz “boš že videl!”

In pri argumentiranju razlik res ostaja dejstvo, da tudi v letih pred 2008 nihče od odgovornih ni videl ali opozarjal na past, v katero smo zašli zaradi takratnega najemanja tudi po 5 milijard dodatnih tujih posojil letno. K temu lahko dodamo tudi drugo dejstvo, da se takratno in današnje povečanje dolga dogaja ravno v času Janševih vlad. Pri tem je sicer potrebno povedati, da se v času prve vlade JJ (2004-2008) ni povečal javni dolg temveč dolg zasebnih rezidentov države Slovenije do tujine, kar je kasneje prešlo v javni dolg.

Glede na te dileme podajam nekaj podrobnejših podatkov o tem, kako se je povečal dolg v prejšnji krizi ter kakšna so ozadja trenutnega povečevanja javnega dolga.

Nadaljujte z branjem

The rate and the mass of profit

Michael Roberts Blog

Professor David Harvey is probably the best-known scholar of Marxist economics in the world.  Over the years, Professor Harvey and I have engaged in debate and discussion on Marx’s law of value and Marx’s law of the tendency of the rate of profit to fall.  Professor Harvey has always been sceptical of the relevance of Marx’s law of profitability in explaining regular and recurring crises of production and investment under capitalism.  He prefers alternative explanations.  In the past, I have debated with Professor Harvey on this in defence of the relevance, indeed the ultimate causal connection between crises in capitalism and Marx’s law.  You can read the substance of these debates here and also in the excellent book: The Great Financial Meltdown, systemic, conjunctural or policy created, edited by Turan Subasat.  See in particular, Part Two on Crisis and Profitability.

Now Professor Harvey kindly sent me in advance an…

View original post 1,798 more words

Širjenje dezinformacij je hitrejše od virusa

Lažje, predvsem pa hitreje je zavajati in lagati kot preverjati. 

Vloga ekonomskih konzultantov pri zavajanju glede potrebnih podnebnih politik

Odličen pregledni članek Benjamina Frante v Environmental Politics glede vloge, ki so jo odigrali plačani ekonomski svetovalci pri prepričevanju politikov in javnosti glede potrebnih podnebnih politik za omejevanje podnebnih sprememb. Tole ekonomski profesiji res ni v čast. Res pa je, da odraža stanje v konzultantskem poslu nasploh, ko naročnik plača, da se pogleda zgolj en, parcialni vidik nekega problema, ne pa celokupne problematike, ter nato za lastne potrebe promovira zgolj ta vidik. Ta parcialni vidik je bil lahko povsem korektno metodološko obdelan, vendar je brez upoštevanja širšega konteksta ali celokupne problematike zelo problematičen. Potem pa so tu še čisto navadna plačana zavajanja, javna izvajanja, za katerimi sploh ni poglobljenih analiz in zgolj predstavljajo (plačano) zasebno mnenje uglednih svetovalcev. In potem so tu še specializirane konzultantske hiše, kot je Charles River Associates, katerih poslovni model temelji na plačanem zavajanju, podprtem s “šoder metodologijami”.

What bothers me is that our analysis just talked about the costs; we didn’t talk about the whole problem of global warming. There are also consequences to doing nothing about climate change. In fact, it looks more and more like there are serious potential consequences of doing nothing.

I believe we conducted sound economic analyses of the costs of reducing emissions … but I regret not being in a position where I could tell what I feel is the whole story.

– Economic consultant Paul Bernstein1

The role of particular scientists in opposing policies to slow and halt global warming has been extensively documented. The role of economists, however, has received less attention. Here, I trace the history of an influential group of economic consultants hired by the petroleum industry from the 1990s to the 2010s to estimate the costs of various proposed climate policies. The economists used models that inflated predicted costs while ignoring policy benefits, and their results were often portrayed to the public as independent rather than industry-sponsored. Their work played a key role in undermining numerous major climate policy initiatives in the US over a span of decades, including carbon pricing and participation in international climate agreements. This study illustrates how the fossil fuel industry has funded biased economic analyses to oppose climate policy and highlights the need for greater attention on the role of economists and economic paradigms, doctrines, and models in climate policy delay.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: