Jesús Fernández-Villaverde, profesor ekonomije na Univerzi v Pensilvaniji in eden vodilnih raziskovalcev posledic demografskih sprememb, pravi, da  je upad rodnosti ključno vprašanje našega časa, saj po njegovem skoraj vsi glavni gospodarski in družbeni problemi izhajajo iz demografskega padca.

Raziskovalci si razbijajo glave, zakaj rodnost po svetu tako drastično hitro pada. Ne samo v razvitih državah, pač tudi v manj razvitih. In trend se je pospešil v zadnjem desetletju in pol. John Burn Murdoch je v Financial Timesu pripravil novo brilijantno kratko analizo na to temo. Murdoch je fant, ki je pred letom in pol – v odlični analizi – skoval pojem “recesija partnerstev”. V novi analizi pravi, da je ključni problem zmanajšana stopnja partnerstev, ki je psoledica manjše želje po druženju. Kot glavne razloge za povečano samskost pa vidi v zmanjšani dostopnosti do stanovanj, večji uporabi mobilnih pametnih telefonov in izobrazzbeni razliki. Spodaj je povzetek analize.

Murdoch v članku »Why birth rates are falling everywhere all at once« opozarja, da svet vstopa v obdobje globoke demografske transformacije, ki bo po njegovem mnenju zaznamovala celotno 21. stoletje. Rodnost je v zadnjih desetletjih padla hitreje in bolj globalno, kot so pričakovali demografi in mednarodne institucije. V več kot dveh tretjinah držav sveta je rodnost že pod ravnjo enostavne reprodukcije prebivalstva, kar pomeni, da se prebivalstvo brez priseljevanja dolgoročno zmanjšuje. Posebej pomembno je, da se ta proces ne dogaja več le v razvitih državah, ampak tudi v številnih državah v razvoju, ki se starajo še preden dosežejo raven gospodarske razvitosti Zahoda.

Murdoch poudarja, da je hitrost demografskega padca presenetila tudi Združene narode in druge institucije, saj so njihove napovedi rojstev v številnih državah postale močno netočne. Primer Južne Koreje, kjer je bilo rojstev bistveno manj od pričakovanj, kaže, da tradicionalni demografski modeli ne dohajajo hitrosti sprememb. Rodnost v mnogih državah pada hitreje kot ob gospodarskih krizah ali velikih političnih pretresih, kar kaže, da gre za globlji civilizacijski premik.

Murdochova analiza izpostavlja, da nizka rodnost ni zgolj demografski problem, ampak eden osrednjih ekonomskih in političnih izzivov sodobnega sveta. Manjše število delovno aktivnega prebivalstva zmanjšuje potencial gospodarske rasti, povečuje pritisk na pokojninske in zdravstvene sisteme ter dolgoročno zmanjšuje sposobnost držav za financiranje socialne države. Staranje prebivalstva vpliva tudi na produktivnost, inovacije in investicije, saj se več javnih sredstev preusmerja v oskrbo starejših namesto v razvoj infrastrukture ali tehnologije. Murdoch opozarja, da številni današnji politični in socialni konflikti izhajajo prav iz občutka stagnacije in negotovosti, ki ga ustvarja demografski zlom.

Ena ključnih ugotovitev članka je, da glavni problem ni več predvsem manjše število otrok na družino, ampak vse manjše število partnerskih zvez. Rodnost danes ne pada zato, ker bi pari imeli bistveno manj otrok, temveč zato, ker je vse manj ljudi sploh v stabilnih partnerskih odnosih. Raziskave kažejo, da število otrok pri ženskah, ki postanejo matere, v številnih državah ostaja relativno stabilno ali celo rahlo raste. Ključni problem je, da vse več ljudi ostaja brez partnerja in brez družine.

Murdoch posebej poudarja rast samskosti in upad oblikovanja stabilnih partnerskih zvez. V številnih državah se zmanjšuje delež mladih, ki živijo v partnerskih odnosih, poročeni ali skupaj ustvarjajo družino. Ta trend je posebej izrazit med manj izobraženimi in ekonomsko šibkejšimi skupinami prebivalstva, medtem ko višje izobraženi še vedno relativno pogosteje ustvarjajo družine. Družinska struktura tako postaja vse bolj razslojena, pri čemer se stabilna družinska življenja koncentrirajo predvsem v bolj premožnih in izobraženih slojih.

Pomembna ugotovitev članka je, da ljudje večinoma še vedno želijo imeti otroke. V številnih državah mladi še vedno izražajo željo po dveh ali več otrocih, vendar teh načrtov pogosto ne uresničijo. Problem torej ni predvsem ideološka zavrnitev družine ali otrok, ampak vse večji razkorak med željami in dejanskim življenjem. Ključna sprememba je, da danes rodnost ne pada več zato, ker bi pari imeli manj otrok, ampak zato, ker je vse manj ljudi sploh v partnerskih odnosih.

Murdoch posebej poudarja rast samskosti in upad oblikovanja stabilnih partnerskih zvez. V številnih državah se zmanjšuje delež mladih, ki živijo v partnerskih odnosih, poročeni ali skupaj ustvarjajo družino. Ta trend je posebej izrazit med manj izobraženimi in ekonomsko šibkejšimi skupinami prebivalstva, medtem ko višje izobraženi še vedno relativno pogosteje ustvarjajo družine. Družinska struktura tako postaja vse bolj razslojena, pri čemer se stabilna družinska življenja koncentrirajo predvsem v bolj premožnih in izobraženih slojih.

Murdoch velik pomen pripisuje tudi stanovanjskemu vprašanju. Visoke cene nepremičnin, negotove oblike zaposlitve in težak dostop do prvega stanovanja mladim otežujejo prehod v samostojno življenje. Mnogi ostajajo dlje časa pri starših ali v začasnih oblikah bivanja, kar zmanjšuje pripravljenost za dolgoročne partnerske in družinske odločitve. Stanovanje po Murdochovi analizi ni več samo ekonomsko vprašanje, ampak ključni psihološki pogoj za občutek stabilnosti in varnosti.

Vendar pa ekonomski dejavniki sami po sebi ne pojasnijo hitrosti in globalnosti padca rodnosti. Rodnost namreč hitro pada tudi v državah z relativno dobro socialno zaščito, nizko brezposelnostjo in visoko kakovostjo življenja. Zato Murdoch vse večjo pozornost namenja vplivu digitalne tehnologije in družbenih omrežij. Pametni telefoni, družbena omrežja in digitalne platforme so po njegovem mnenju bistveno spremenili način socializacije mladih generacij.

Članek povzema raziskave, ki kažejo močno povezavo med množično uporabo pametnih telefonov in hitrim padcem rodnosti. Mladi danes bistveno manj časa preživijo v osebnih stikih, manj se družijo in počasneje oblikujejo partnerske odnose. Družbena omrežja hkrati ustvarjajo nerealna pričakovanja glede partnerjev, videza, življenjskega sloga in odnosov, kar zmanjšuje pripravljenost za dolgoročne zveze. Digitalni svet po Murdochovi analizi ne vpliva le na komunikacijo, ampak neposredno spreminja socialno strukturo družbe.

Pomemben del analize se nanaša tudi na širšo kulturno transformacijo. Družbena omrežja povečujejo občutke osamljenosti, frustracij in negotovosti, hkrati pa poglabljajo ideološke razlike med mladimi moškimi in ženskami. V številnih državah prihaja do vse večje polarizacije med spoloma glede družbenih vrednot, pričakovanj in življenjskih ciljev. Posledica je manj partnerskih odnosov, več samskosti in še hitrejši upad rojstev. Demografski problem je tako tesno povezan s širšo krizo socialne povezanosti in medosebnih odnosov.

V zaključku Murdoch opozarja, da hitrih in enostavnih rešitev ni. Družbe se ne morejo preprosto vrniti v obdobje pred digitalno revolucijo, zato morajo države iskati pragmatične načine za zmanjševanje negotovosti mladih generacij. Kot ključne ukrepe izpostavlja dostopnejša stanovanja za mlade, večjo socialno varnost, boljše pogoje za usklajevanje kariere in družine ter omejevanje negativnih učinkov digitalnih platform. Še posebej poudarja pomen ustvarjanja družbenega okolja, ki spodbuja osebne socialne stike, stabilne odnose in občutek pripadnosti.

Murdochove ugotovitve se zelo jasno odražajo tudi v Sloveniji (glej slovensko demografijo v slikah). Tudi Slovenija se sooča z izrazitim padcem rodnosti, staranjem prebivalstva, rastjo samskosti, povečevanjem enočlanskih gospodinjstev ter zmanjševanjem deleža družin z otroki. Naravni prirast je postal trajno negativen, rast prebivalstva pa temelji predvsem na priseljevanju. Podobno kot drugod v Evropi se tudi v Sloveniji ustvarjanje družine časovno zamika, delež družin brez otrok pa hitro narašča. Slovenija se tako približuje zahodnoevropskim demografskim vzorcem, vendar ob precej nižji produktivnosti in manjši gospodarski odpornosti.

Moji predlogi za Slovenijo so zato v veliki meri skladni z Murdochovo analizo. Slovenija bi potrebovala celovito pronatalitetno strategijo, ki bi mladim olajšala prehod v samostojno življenje in ustvarjanje družine. Ključni ukrepi vključujejo dostopnejša stanovanja za mlade, davčne olajšave za družine, brezplačne vrtce in šolo, fleksibilnejše oblike dela ter večjo socialno varnost mladih generacij. Hkrati bo nujno pospešiti rast produktivnosti z vlaganji v tehnologijo, avtomatizacijo in umetno inteligenco, saj bo delovno aktivnega prebivalstva vse manj. Pomemben del rešitve bo tudi aktivna in selektivna migracijska politika, ki mora postati razvojna strategija in ne le kratkoročen odgovor na pomanjkanje delovne sile. Enako pomembno pa bo zmanjševanje socialne izolacije mladih ter ustvarjanje okolja, ki spodbuja stabilne medosebne odnose, občutek skupnosti in dolgoročno družinsko življenje.