Heinekenov prevzem Laškega: Je slovenski varuh konkurence zrel za popravni izpit?

Jure Jež

Nista še minila dva tedna od »elegantnega zaključka Slovenske pivovarske zgodbe«, nakupa Skupine Pivovarne Laško s strani Heinekena, ko se Petra Sovdat v svojem prispevku v Financah sprašuje ali ima Heineken pri prevzemu Skupine Pivovarne Laško problem? In tisti, ki spremljamo sago o »križevem potu« slovenske pivovarske industrije in naivno verjamemo, da morda nekje še obstaja pravica, smo o tem prepričani. Ne samo zato, ker o koncentraciji na trgu piva v Sloveniji nikakor ne sme odločati Evropski varuh konkurence, ki bi kot upoštevni trg opredelil celotni trg EU, ampak predvsem zato, ker bi želeli dati slovenskemu varuhu konkurence možnost »popravnega izpita«. Vsekakor so kriteriji za izbiro pristojnega odločevalca na strani slovenskega varuha (leta 2014 so bili prihodki Skupine Pivovarne Laško 251,7 mio EUR- skupaj s prihodki Radenske in prodajo vseh družb skupine tudi izven EU). Meja za odločanje Evropskega varuha konkurence pa je 250 mio EUR prihodkov prevzemne tarče in 5 mrd EUR prihodkov prevzemnika. Nadaljujte z branjem

Ricardov model v zgodovinskem kontekstu

Z ozirom na včerašnji komentar Temnejša plat učbeniških koristi proste trgovine, kjer govorim o omejitvah sklepanja o koristih in izgubah proste trgovine zgolj na podlagi simplističnih ekonomskih modelov, kot je denimo Ricardov model, pa je treba vedeti, da gre za teoretski koncept, ki je (ob vseh idealnih predpostavkah) nastal v določenem zgodovinskem kontekstu. In ta kontekst je ključen za razumevanje njegovega delovanja v praksi.

Zavedati se je treba, da so mnoge »ekonomske zakonitosti« veljavne zgolj v zelo specifičnih razmerah in da so se oblikovale v določenem zgodovinskem kontekstu. Učbeniški primer, da se prosta trgovina splača vseh državam, ki ga na primeru Smith-Ricardovega koncepta absolutnih oziroma primerjalnih prednosti tako široko uporabljamo kot argument, da morajo države popolnoma liberalizirati svojo trgovino, je nastal izključno zaradi potrebe Anglije v 18. stoletju, da pride do zlata, ki ga je Portugalska ropala v Južni Ameriki. Anglija se je v sporazumu s Portugalsko iz leta 1703 zavezala, da bo znižala carine na uvoz portugalskega vina za eno tretjino glede na uvoz vina iz Francije, medtem ko se je Portugalska zavezala, da ne bo uporabljala višjih carin za uvoz tekstila iz Anglije kot za uvoz iz drugih držav. Ta navidezno bolj ugoden sporazum za Portugalsko pa je bil vendarle velik pogajalski dosežek za Anglijo, saj Portugalska niti približno ni mogla z vinom pokriti uvoza tekstila iz Anglije. Ker so takrat države trgovino plačevale v zlatu, je bil sporazum zelo eleganten način, da je Anglija leto za letom črpala portugalske zaloge zlata. Nadaljujte z branjem

Grexit pred vrati: kakšna je optimalna višina haircuta?

Drama glede grškega bankrota se približuje koncu. Morda bo grška vlada tokrat še izbrskala zadnje novčiče iz vseh šparovčkov javnih podjetij, agencij in pokojninskih skladov, da izplača plače v javnem sektorju in pokojnine, toda maja ne bo prebrodila. Takrat mora poplačati tudi dva obroka kredita do IMF. Bankrot Grčije je vprašanje mesecev. …če bodo države kreditodajalke, IMF in ECB še naprej vztrajale pri tem, da mora Grčija pristati na vse pogoje. Toda ti pogoji so, kot ugotavlja tudi Paul De Grauwe, v pretežni meri nerazumni in so vzrok za to, da je Syriza prišla na oblast.

V naslednjih tednih sta na voljo predvsem dve opciji. Prvič, da nova grška vlada sprejme nerazumne pogoje evroskupine, IMF in ECB ter jih potrdi na referendumu. V tem primeru bo vlada dobila nekaj milijard likvidnosti, kar pa ne bo ničesar rešilo in se bo problem zgolj zamaknil za 3 ali 4 mesece. Kajti to ne bo spodbudilo rasti, potrebne za povečanje fiskalnih prihodkov. Ali drugič, da grška vlada uvede bone (ali “grške evre”) kot notranje plačilno sredstvo in z uvedbo paralelne valute de facto izstopi iz evrskega območja. V slednjem primeru sledi zaprtje pipic izredne likvidnostne pomoči ECB za grške banke, to pa seveda tudi, da bo morala grška centralna banka posredovati z lastno neomejeno likvidnostjo bankam. Nadaljujte z branjem

Temnejša plat učbeniških koristi proste trgovine

Tudi v ZDA se je razplamtela razprava o intenzifikaciji proste trgovine s pacifiškimi (TPP sporazum) in evropskimi državami (TTIP sporazum). Bistvo sporazuma ni v znižanju carin, kajti te so zaradi WTO že izjemno nizke (pod 1.5%), pač pa v znižanju necarinskih ovir pri vstopu na trg (predvsem harmonizacija tehničnih, varnostnih, fitosanitarnih in drugih standardov) ter v predpisih glede varovanja intelektualne lastnine (podaljšanje patentne zaščite) in glede reševanja sporov (zloglasni ISDS sporazum). Glede na to, da smo s kolegoma Črtom Kostevcem in Tjašo Redek za vlado naredili študijo glede učinkov sporazuma TTIP na slovensko gospodarstvo, se izogibam javni diskusiji o tem sporazumu. Bi pa opozoril na trhlost simplističnih argumentov nekaterih zagovornikov obeh sporazumov, saj s tem diskusiji o obeh sporazumih delajo več škode kot koristi. Nadaljujte z branjem

Razočaranje nad deregulacijo trga električne energije

Pred dvema desetletjema so mnogi zagovorniki liberalizacije trga električne energije napovedovali velike pozitivne učinke iz tega naslova. Ločitev dejavnosti proizvodnje, prenosa, distribucije in prodaje električne energije naj bi povečala učinkovitost celotnega procesa. Raziskovalca Severin Borenstein (UC Berkley) in James Bushnell (UC Davis) sta v še sveži raziskavi pregledala učinke deregulacije in liberalizacije trga z električno energijo v ZDA 20 let kasneje in prišla do zanimivih (in dokaj pričakovanih) ugotovitev: (a) deregulacija je bila politično motivirana v pričakovanju povečanih rent, (b) deregulacija je privedla do povečane učinkovitosti v proizvodnji, ne pa tudi do znižanih cen, (c) znižanje cen elektirične energije je bolj posledica eksogenih dejavnikov (predvsem napredka v tehnologiji proizvodnje in dinamike gibanja cen zemeljskega plina), ne pa deregulacije, in (d) podobna dinamika je razvidna tudi glede politike spodbujanja obnovljivih virov energije (predvsem fotovoltaike), ki je profitabilna za zasebnike, vendar pa zelo draga za družbo.
Nadaljujte z branjem

Neprostovoljno članstvo v zbornicah in kako zaračunati free-riderjem

S tem komentarjem si ne bom ustvaril prijateljev. Nasprotno. Toda v času vulgarnega populizma mora kdo tudi pobrskati za zrncem razuma onstran všečnosti na prvo žogo. In ponovno aktualna diskusija o (ne)prostovoljnem članstvu v zbornicah spada med takšne teme. Na prvi pogled se zdi jasna kot beli dan. Vendar niti slučajno ni tako preprosta, kot se zdi. Preberite in presodite.

Če naredite anketo med ljudmi o tem, ali naj bo članstvo v raznoraznih zbornicah in združenjih prostovoljno ali ne, boste seveda v vsaj 80 odstotkih dobili odgovor, da je treba obvezno članstvo ukiniti. Toda še večji odstotek podpore boste dobili, če ljudi v anketi ali na referendumu vprašate, če so za ukinitev davkov. Pa vendar ne gre nihče ljudi tega spraševat. Tudi referendum o takšnem vprašanju bi bil iz ustavnega vidika nedopusten.
Nadaljujte z branjem

Startups and the productivity puzzle

Zanimiva razlaga, zakaj produktivnost ne raste. Nizka cena delovne sile naj bi spodbujala podjetja, da namesto vlaganj v nove tehnologije raje zaposlujejo več cenene delovne sile. Podobno velja za start-upe (nova podjetja), ki v agregatu znižujejo produktivnost celotnega gospodarstva, namesto da bi jo povečevali.

Flip Chart Fairy Tales

The productivity puzzle continues to puzzle. It seems to be too puzzling for our politicians to talk about but lots of other people are on the case. Duncan Weldon wrote a piece earlier this week looking at both the economic and social factors.

This comment set me thinking:

It could be that the nature of Britain’s recovery explains the low productivity growth. Rather than lower productivity leading to lower real wages (as companies cannot afford to increase pay), it may be that lower real wages have encouraged firms to hire workers rather than investing in new equipment. This could have lowered productivity.

Where are Britain’s startups in all this? Entrepreneurs are supposed to come into the market and disrupt it, investing, innovating and bringing in new ideas which eventually improve productivity. At least, that’s the theory.

But there is little evidence that new firms are doing much to improve productivity. If anything…

View original post 565 more words