Z ozirom na včerašnji komentar Temnejša plat učbeniških koristi proste trgovine, kjer govorim o omejitvah sklepanja o koristih in izgubah proste trgovine zgolj na podlagi simplističnih ekonomskih modelov, kot je denimo Ricardov model, pa je treba vedeti, da gre za teoretski koncept, ki je (ob vseh idealnih predpostavkah) nastal v določenem zgodovinskem kontekstu. In ta kontekst je ključen za razumevanje njegovega delovanja v praksi.

Zavedati se je treba, da so mnoge »ekonomske zakonitosti« veljavne zgolj v zelo specifičnih razmerah in da so se oblikovale v določenem zgodovinskem kontekstu. Učbeniški primer, da se prosta trgovina splača vseh državam, ki ga na primeru Smith-Ricardovega koncepta absolutnih oziroma primerjalnih prednosti tako široko uporabljamo kot argument, da morajo države popolnoma liberalizirati svojo trgovino, je nastal izključno zaradi potrebe Anglije v 18. stoletju, da pride do zlata, ki ga je Portugalska ropala v Južni Ameriki. Anglija se je v sporazumu s Portugalsko iz leta 1703 zavezala, da bo znižala carine na uvoz portugalskega vina za eno tretjino glede na uvoz vina iz Francije, medtem ko se je Portugalska zavezala, da ne bo uporabljala višjih carin za uvoz tekstila iz Anglije kot za uvoz iz drugih držav. Ta navidezno bolj ugoden sporazum za Portugalsko pa je bil vendarle velik pogajalski dosežek za Anglijo, saj Portugalska niti približno ni mogla z vinom pokriti uvoza tekstila iz Anglije. Ker so takrat države trgovino plačevale v zlatu, je bil sporazum zelo eleganten način, da je Anglija leto za letom črpala portugalske zaloge zlata.

To nesorazmernost je zabeležil že tudi sam Smith, ki je v knjigi Bogastvo narodov formuliral to »zakonitost«, da se prosta trgovina splača vsem. Večina študentov ekonomije in kasnejših voditeljev pa nikoli ne izve, da je ta zakonitost nastala v določenem zgodovinskem kontekstu in da velja samo v specifičnih razmerah, če državi trgujeta z dvema popolnoma enakovrednima proizvodoma in če je trgovina med državama izravnana. Prav tako se večina študentov ne zaveda, da posledična specializacija v zgolj enem izmed obeh proizvodov pomeni odpuščanje v proizvodnji opuščenega proizvoda in precejšnje strukturne države. Tako kot spregledajo, da se je večina danes razvitih držav uspela razviti šele, ko so se v 19. stoletju z močnim protekcionizmom zaščitile pred Anglijo. Ali pa, kot dokazuje Dani Rodrik iz Harvarda, da je liberalizacija na vrat na nos latinskoameriške države pahnila v hude težave, iz katerih se še niso izvile, medtem ko je Kitajska s kontroliranim odpiranjem obrnila globalizacijo sebi v prid.

Vir: Med modeli in odprto glavo – kakšne ekonomiste naj vzgajamo?